Slovenske dežele in država

https://www.portalplus.si/3097/slovensk-italijanski-odnosi/

23022019

Nekaj citatov iz prispevka nekdanjega zunanjega ministra:

Mimogrede: Mattarella govori, da so se poboji odvijali na italijanskem ozemlju, čeprav so 1. maja 1945 Trst, ki je še danes v določeni meri slovensko mesto, zasedli partizani. Njihovega robatega in v nekaterih primerih nečloveškega ravnanja v 40 dneh zasedbe seveda ni mogoče opravičevati.

Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik omenjenega uravnovešenega poročila, ampak tudi zato, ker se je morala slovenska družina mojega očeta zaradi dogodkov po prvi svetovni vojni izseliti iz Trsta in ker mi je moj oče razlagal, da se je bil pridružil partizanom, da bi se lahko po drugi svetovni vojni vrnil v slovenski (jugoslovanski) Trst. 

Po drugi svetovni vojni so Slovence dokončno odslovili iz Trsta. Na neki način je bila nekoč Avstrija bolj prijazna do Slovencev kot Jugoslavija, da o Italiji ne govorim. Tako rekoč vsi Slovenci so živeli v eni državi in Trst je bil tudi slovensko mesto, pljuča Slovenije, kot bi rekla Tavčar in Cankar. Morda so se Slovenci v Trstu še bolje kot v Avstriji počutili v francoskih Ilirskih provincah (1809-1813), ki so bile seveda protiavstrijska oz. protinemška tvorba. Po prvi svetovni vojni so Slovenci pomagali Srbom ustanoviti Kraljevino, vendar so to plačali s tretjino etničnega ozemlja, predvsem z izgubo Trsta. Slovenija je imela dostop do morja le preko Hrvaške. Med drugo svetovno vojno so bili jugoslovanski (slovenski) komunisti najbolj navezani na Ruse, ki so osvobodili njihovo glavno mesto, sovražni pa so bili do Anglo-Američanov, ki so imeli v žepu tržaški ključ. Na pariški konferenci je Molotov (podpisnik pakta s Hitlerjem) Kardelju povedal, naj pozabi na Trst, pogajanja o Svobodnem tržaškem ozemlju pa so se godila v času Informbiroja, ko je Tito poskušal postati večji papež od Stalina. Churchillovo domislico s Trstom kot sedmo jugoslovansko republiko so menda odklonili slovenski revolucionarji. Z izgubo Trsta je Slovenija dobila zaprto morje med Ankaranom in Piranom, od koder je težko priti na odprto morje, česar se najbolj zavedajo Hrvati. Dostop do mednarodnih voda iz Trsta ne bi bil problem. Vprašanje je, kaj za Trst in Koper pomeni mečkanje z drugim tirom.

Konec citatov

_______________________________________

Komentar:

Človek lahko le strmi ob na tako malo stavkov stisnjeni tolikšni količini internacionalno pravne ignorance in ob prevračanju tako očitnih dejstev. Postavlja se kar trojno vprašanje: Gre za 1) prirojeno, 2) privzgojeno ali 3) namerno ignoranco?

Teritorij slovenskih dežel, ki so ga 1941 okupirale Italija, Nemčija, Madžarska in Hrvaška (NDH), torej ni (bilo) več slovensko ozemlje? Da je bilo ozemlje dežele Primorske s pogodbami v Rapallu in Rimu uradno prepuščeno Kraljevini Italiji in je bilo potemtakem italijansko ozemlje vse do pogodb po koncu Druge vojne, dokazujejo prav te pogodbe, ki so pripadnost teritorijev urejale celo še s pogodbo v Osimu.

Trst je (delno) zasedla Titova Jugoslovanska armada – že od marca 1945 so bile vse partizanske oborožene enote del JA, maršal Tito pa od zaveznikov priznan voditelj Jugoslavije. (Njegova oblast – v vojnih razmerah – je delovala v Beogradu že od oktobra 1944).

Pisec nedopustno meša/zamenjuje etnično z nacionalnim/državnim. (Kot “robato in v nekaterih primerih nečloveško…” opisovanje več desetletnega načrtnega in sistematičnega državnega nasilja in uničevanja etnične skupine iz obzirnosti prepuščam “sodbi zgodovine”).

V nadaljevanju se zmeda kopiči:

Nihče nikoli ni “odslovil”  Slovencev iz Trsta. Morebiti je literarni pirueti botrovalo dejstvo, da so zmagoviti zahodni zavezniki iz Trsta nagnali Titovo vojsko JA.

Slovenci nikoli niso “živeli v eni državi” – niti v času Svetega rimskega cesarstva ne v času habsburškega imperija. Živeli so v svojih deželah, vojvodinah, ki so seveda bile države z vsemi atributi in kot države (“vojvodine in kraljestva”, piše v ustavi 1867) Cislajtanje pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto (kakor jo definira Montevideo), saj so z drugimi enakimi avtonomnimi subjekti in Kraljevino Ogrsko tvorile Habsburško monarhijo.

Slovenci nikoli niso “Srbom pomagali ustanoviti kraljevino”! Resnica namreč s Kraljevino Srbijo od začetkov 19. stoletja štrli vsem v nos. Je pa res, da je Kranjec (Stibiel Janko) iz Kamnja v Vipavski dolini (Vipavska dolina je bila vedno del Vojvodine Krajnske!) konec 19. stoletja pomagal posodobiti in usposobiti srbsko armado. A to z “ustanovitvijo kraljevine” nima nobene zveze.

Je pa tudi res, da so Slovenci (vemo njih imena in priimke) ignorirali razglasitev (torej “ustanovitev” – nastanek) zveze slovenskih dežel, ki se je zgodila 31.10.1918, ko je bilo uradno razglašeno, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To dejanje je bilo ustavno pravno in zakonsko popolno utemeljeno in izvršeno – enako in sočasno, kot razglasitev zveze “nemških” dežel na Dunaju dober teden prej.  Kako trdne državne tvorbe so to dokazuje še danes uspešna zvezna republika Avstrija, ki je niti sramotni Anschluss ni podrl in je po vojni s sklicevanjem na protinacistični odpor koroških Slovencev lahko bila obnovljena.

Zveza slovenskih dežel pa leži pozabljena za plotom (Niti ukiniti se je nikomur ne zdi vredno – torej v našo veličastno sramoto še vedno obstaja!).  Zgoraj omenjeni kujoni so jo namreč popolnoma ignorirali in namesto da bi šli z njo v Pariz – kamor je šla “Nemška Avstrija” (in dobila vse – le prefiks “Nemška” so ji zradirali – “Anschlussa” pa s tem ne preprečili!!!) – so se spajdašili z Balkanom (in tako sprožili silovit odpor Štajercev in Korošcev – TUDI SLOVENCEV!- , ki so prijeli za orožje v obrambi svojih dežel pred dovčerajšnjim sovragom (s Srbijo je bila Avstrija še v vojni !!!). Tako so Slovenci (!!!) potisnili slovenske dežele namesto v svojo ponosno lastno zvezno državnost, na morišče “balkanskega tipa”. (BILANCA KRIČI IN BO KRIČALA!)

Folkora – kulturna sociologija – o komunističnih igrarijah okoli Trsta in STO naj ostane zainteresiranim bralcem. Pozornost pa zasluži  domislica, da “je Slovenija dobila zaprto morje …”. Kdor namreč prebere meddržavne pogodbe, ki se tičejo Primorske, ne more spregledati, da je Italija z Rapallom dobila Primorsko (in še kos Krajnske – zaradi železniške povezave Trst – Reka in idrijske živosrebrne bogatije) , po fašistični svinjariji in porazu v Drugi vojni pa je morala Primorsko (a brez Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorica) vrniti tistemu, od kogar jo je dobila! (to je seveda država Jugoslavija, ki je nastala z združitvijo VSEH slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918 – Primorsko je torej Italija dobila od Jugoslavije in njej jo je morala vrniti!)

Kratek – a še bolj efemeren, kot kratek – sklepni ekskurz kulturne sociologije v svet internacionalnega prava in državnopravnih reči postreže s “opstipacijo”, zaprtostjo “slovenskega morja”.

Z “izgubo Trsta” Slovenija ni ničesar izgubila in Slovenija ni dobila nobenega “zaprtega morja”. Sicer totalno zavožena arbitraža je namreč kljub lažem in neumnostim v slovenskem arbitražnem memorandumu postregla z izjemnim dosežkom: na visoki internacionalni profesionalni pravni ravni odločno zapisano izjavo, da “notranji pravni akti (našteti so posebej AVNOJ, pa “partizansko pravo” itd.) na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka, ko se soočijo s pravnimi dejstvi internacionalnega pravnega značaja (npr. del rapalske državne meje pod Snežnikom – ki je sicer državna meja dežele Krajnske s Kraljevino Ogrsko – zradira vse AVNOJske in druge lokalne odločitve znotraj Jugoslavije).

Ker torej je tako, in ker do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije nobena “Slovenija” v nobenem meddržavnem pravnem dogajanju ni nastopala (niti neka Hrvatska – razen nacistične NDH, ki pa je meje slovenskih dežel tako ali tako priznala v celoti!) in tako ni dobila nobenega zaprtega morja med Ankaranom in Piranom  (Aja – nekdo že prepušča Piranski zaliv nekomu???), marveč je 26.6.1991 skladno s Temeljno ustavno listino (besedilo II. razdelka je natančno, izrecno in razumljivo) s slovesno razglasitvijo iz južnoslovanske države izstopilo tisto, kar je dobrih sedem desetletij prej z “ujedinjenjem” vanjo vstopilo. Ker je govor o “zaprtem slovenskem morju” velja spomniti, da obsega državni teritorij slovenske dežele Primorske, kakršna je prišla v Jugoslavijo, potem v Italijo, nato znova v Jugoslavijo in se kot slovenska dežela z ostalimi slovenskimi deželami vred osamosvojila, od nekdaj ozemlje od Vršiča do zadnjega kvarnerskega otoka, in da je dežela sestavljena iz avtonomnih regij: Poknežene grofije Gorice z Gradiško, samostojnega mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Ta dežela, katere integriteto je upoštevala in varovala tudi Kraljevina Italija (za razliko od anarhistoidnih boljševikov takraj meje, ki so cefrali tako ljudi kot dežele) in jo poimenovala Venzia Giulia – Julijska Benečija, ima še kako prost dostop do odprtega moraj – in to tisoč in več let. Je pa vprašanje, če ga ima Reka, ki so jo slovenski Primorski vzeli leta 1867 in jo prepustili v neposredno upravo Budimpešti. Zanjo pač veljajo tisti “koridorji”, ki so predvideni v Sporazumu o arbitraži!

Glede teh, doslej in dokler ne bo veljavna neka nova relevantna odločitev še vedno veljavnih dejstev, je po podpisu Sporazuma o arbitraži leta 2009 nastala situacija, ki je omogočala Republiki Sloveniji uveljaviti to dejansko stanje, saj se od SFRJ ni odcepila jugoslovanska socialistična republika (kot je primer z RH!), marveč se je osamosvojilo, kar je v združbo vstopilo s svojo polno državno pravno integriteto in subjektiviteto.  Potrebno je bilo le – na podlagi podpisanega, veljavnega in pri OZN registriranega Sporazuma o arbitraži – tu navedena pravna dejstva v memorandumu predstaviti tribunalu. Na vladni ravni je bila sicer taka odločitev sprejeta (prim. dopise april 2010) – vendar le za hip (kar spominja na podobno svinjarijo po 31. 10. 1918 !!!), kajti počakalo se je na novo vlado in novega ministra, pa so leta 2013 (vlada Janeza Janše) na naslov tribunala romale laži in neumnosti, kar je povzročilo totalen polom – ne le arbitraže, marveč tudi slovenske zunanje in državne sploh politike.

O humusu, ki rojeva katastrofalno usodo Slovencev, drugih državljanov in prebivalcev slovenskih dežel v zadnjih sto letih, dovolj nazorno govori tudi tu komentirani sestavek na Portalu+.

KULTURNEMU PRAZNIKU 2019     08022019

ali država po kulturno…(Šentflorjanska varianta Hvalnice norosti)

Totalno shizofreno praznovanje DNEVA SMRTI (!!!!) nekega oboževanega pesnika (človek more le nemočno bolščati!) je le še poudarjeno izpostavilo primarno sprevrženost poblaznelega blebetanja o “državi, ustvarjeni na kulturi”. Ne gre verjeti, da je v katerem koli vesolju mogoče naleteti na kaj podobnega. Država je namreč povsod tam, kjer obstaja in deluje, STRUKTURA (BREZ BARVE, VONJA IN OKUSA), ki ima natančno opredeljene atribute, subjektiviteto, funkcije.

Atributi države – in le na njih stoji in pade / nastane in izgine država – so SAMO trije:

Teritorij, državljani in oblast. Med atributi – torej “konstitutivnimi elementi” države – zaman iščemo druge atribute, še najmanj pa je možnosti, da bi med njimi našli KULTURO. Kultura je področje uresničevanja človeka, ki je v vseh svojih razsežnostih najbolj oddaljeno in nezdružljivo z v principu omejujočimi tremi temeljnimi atributi države. Ne kaže spregledati, da etnična identiteta praviloma ne sodi na “identity card”!!! Združba, ki se je v teh ozirih nekdaj igrala z nekakšnimi “narodnostmi” (???), je ne dolgo tega sramotno in mestoma v krvi izginila v breznih preteklosti. Združljivost in sovisnost/bližina med KULTURO in DRŽAVO obstaja samo v nasprotni smeri: država spodbuja/ustvarja/gradi/ohranja – in (večinoma tudi) zlorablja kulturo.

Grozljivo pojmovno zmešnjavo morebiti dovolj nazorno pokaže pomisel:

Glavni smisel in naloga države je vsekakor blagostanje in varnost njenih državljanov. Na tem dejstvu postavljati trditev, da je država ustvarjena na blagostanju in varnosti državljanov je vsakomur na prvo žogo predstavljiva abota, saj je ustvarjanje/vzpostavljanje države običajno polno krvi in potu, bojev in naporov, daleč onkraj vsakega blagostanja, kaj šele varnosti. In nič manj zblojeno ni državo graditi na kulturi – četudi je v zvezi s podalpsko kokošijado v oči bijoča vzporednica dejanskega stanja: kultura – sranje, država – sranje, ki nekoliko zamegli obstoječe in prisotno globoko nasprotje med razumom in državo, postavljeno na kulturi….

Brezumje, ki krotoviči preizkušano podalpsko slovensko nacijo že več kot sto let, je s svojimi katastrofalnimi učinki – uničenjem in smrtmi brez primere v evidentirani tudi “svetopisemsko kataklizmični” preteklosti – uničujoča cokla, mlinski kamen okoli vratu slovenski državi.

Da opazimo genezo – začetke te nacionalne polipatije – ni treba v prazgodovino. Že obdobje pred prvo svetovno vojno, ki je kar izdatno dokumentirano in še živi v zgodovinski zavesti, postreže s ključnimi premiki vzvodov v družbi, ki so identitetno zavest slovenske etnije sinhronizirali s črednimi instinkti “vernih ovčic”, ki vdano in PO SLOVENSKO molijo in prepevajo, se zgrinjajo ob romarskih svetiščih, oblast pa medtem nemoteno (PO NEMŠKO) vlada. Ta fenomenalni družbeni manever je bil mogoč le na podlagi preproste formule: Sveta Rimska Cerkev skrbi za omenjene kulturne potrebe in instinkte,  za nagrado/nadomestilo/stimulacijo pa je deležna ugleda in časti, svile in brokata ob sožvenketanju cekinov… (Večno šumenje gozdov ob podivjanem zvonjenju konec pravkar minulega stoletja zmešnjav je le še spervertirana varianta že preigranih zgodb…)

Ko so tako zdresirano čredo po prvi vojni njeni voditelji odgnali v drugo ogrado, se je nekoliko adaptirana igra nadaljevala. Še vedno je čreda vzhičeno skakljala, telovadila, molila in prepevala po slovensko, vladali, policajali in vojakali pa so drugi z mehkim “ć” in krevljico. Idili upravljajočih so (še vedno in spet) šumljali gozdovi (in še kaj…).

Perverzna infinitezimalna godlja je po logiki inercije ob katastrofi nacifašistične okupacije kulminirala do neba v režiji moskovitarskih inženirjev duš, ki so svoje INTERNACIONALne cilje znali udejanjati v za to početje najugodnejših okoliščinah: KATASTROFI VOJNE IN OKUPACIJE (ne le pri nas in ne le tedaj!). Specifika podalpske “na kulturi postavljene države” pa se je skozi komunistično revolucionarno prakso pokazala z brezsramno šok-terpijo, adaptacijo: npr. poimenovanjem bojnih enot po znamenitih slovenskih pesnikih in pisateljih. Znanosti je treba prepustiti ekvilibristiko, kako “lepe umetnosti” (beaux arts) uporabiš za strelivo, topovska polnjenja in klanje, pri čemer je razločevanje pobijanja svojih in njih hkratnega osvobajamja misija “idi kuči, propalo”!!!

Adaptacijo kulture kot gradnika države na natezalnico Revolucije so voditelji nonšalantno (brez sramu?) nadgradili s povsem očitnim, zapisanim in razglašenim pozivom na genocid: 4. točka programa OF!!!! (primerjaj zadevne deklaracije!)

Vse navedeno je izcedek izhodišča: državo smo zgradili na kulturi. (Kot bi kuhali golaž brez lonca….)

Stanje državnega po osamosvojitvi je le še iz dneva v dan bolj oskubljena in tragikomična na “kulturi zgrajena” kokoš… čreda pa skaklja okoli teleta, ki niti zlato ni (če je sploh tele…..).

ŽAL.

Današnji Svet kapitala (št. 117, 04012019) prinaša na str. 6 – 8 dragocen prispevek M. Ilića o gradnji železniškega predora pod Semmeringom.

Avtor na začetku opiše obstoječo progo: “Proga je končno povezala pred tem zgrajene odseke avstrijske Južne železnice in je čez Štajersko povezovala Dunaj  s Slovenijo, čez Koroško pa z Italijo.”

Žal je to v nasprotju z dejstvi. Proga je povezovala Dunaj prek (Štajerske in) Koroške s Trstom. Drugi krak pa preko Štajerske, Krajnske in Primorske (tudi) s Trstom. Ne sme se pozabiti na ključno (vojaško) povezavo s pristaniščem Pulj in turistično pomembno povezavo z Opatijo (Matulji) – oboje na Primorskem. “Slovenije” tisti čas ni bilo nikjer.

Da preko Koroške ni šlo za povezavo z Italijo, dokazuje očitno dejstvo, da so po nesrečnem plebiscitu, ki je slovensko Rezijo odrezal od Primorske (s tem pa tudi  presekal železnico Pontebba – Videm – Trst), na hitro zgradili povezavo Trst – Beljak po Bohinjski železnici.

Odlomek (str. 7):

pa na ves glas kriči o omejenosti podalpskih geopolitičnih sanjačev / fantastov, ki ignorirajo vsem očitne geopolitične danosti, z vso paro pa si izmišljajo neke nove kvazi resnice in dejstva, s čemer le še poglabljajo brezno, v katerega so nas leta 1918 pahnili s samega Parnasa slovenske državnosti – ko je bila uradno in veljavno razglašena zveza slovenskih dežel – tako silno zaželena “Zedinjena Slovenija”. Že dan potem so domači veljaki s svetlobno hitrostjo demontirali in demolirali epohalni dosežek in ga “vrgli zverem”! Odlomek pove, koliko je (NI!) “Slovenija” danes vpeta v Evropo in (NI!) prepoznana. Ob naštevanju prihrankov v časih potovanja se človek vpraša: A med Dunajem in Mariborom/Ljubljano pa bo potovanje trajalo še vedno enako dolgo? Bo meja sploh odprta? Bo tam sploh še meja slovenskih dežel?

Ni kaj. Prešeren je vedel in njegove slutnje lahko sestavimo današnjemu “dejanskemu stanju” primerno:

– Na tleh leže Slovenstva stebri stari

– le tujcem sreče svit se v Krajni žari

in to kljub:

– kri, po Krajni, Korotani prelita,

– napolnila bi jezero….

zaman:

– gnijo po poljih v bojih pokončani

– ko zor zasije na mrličev trope,

– leže, k’ ob ajde žetvi al pšenice

– po njivah tam leže snopovja kope….

GROZLJIVA CENA ZA DANAŠNJE SUŽNE DNOVE…..

Članek v Svet kapitala je zelo poveden!

Na PORTAL+ je reklama za “zborovanje” treh dežel v Celovcu – častna pokrovitelja Van der Bellen in Borut Pahor.Skupina okoli Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, Univerze Alpe Adria in naše Nova Revija Institut so ustvarili:

Drei-Länder-Event und Manifest | Trinacionalno srečanje in manifest | Covegno trinazionale e manifesto (11.11.2018, Celovec)

“S trinacionalno pobudo #warisover in alpsko-jadranskim manifestom za mir se želimo postaviti zoper »veliko regresijo« v evropski politiki in za pozitivno bodočnost naše regije. Prosimo vas, da to pobudo podprete, manifest razširjate in diskutirate in se udeležite prireditve 11.11.2018 oz. jo podprete javno tudi kot organizacija”.

Manifest Wernerja Wintersteinerja mogoče prebrati na PORTAL+

V oči pade, da se uvodni povzetek (poudarki) nikakor ne ujema z vsebino Manifesta. Ta je odločno hujskaško uperjen proti vsakemu migljaju v smeri obrambe pred vdori tujega  in varovanju lastnega. Niti se ne trudi tendence prikriti za znanstvenim videzom. Iztočnice in gesla so natrosena brez vsake utemeljitve. Kar poprek. Po všečnostnem kriteriju. Sicer pa že stara lajna “civilnih apostolov”. Vse skupaj malo mešano klimatskih sprememb, azilantov in beguncev, nacionalistov rasistov in nasilnežev. Je vtis, da bodo kmalu obsojali gasilce, ki bodo pri gašenju zmočili knjižnico, predvsem pa bo prepovedano rjuti, če / ko boš predmet “carigrajskega postopka”….

Pod najvišjo državno marelo se bo v Celovcu pač dogajalo. Šlager na znano temo. VSE O VSEM, LE O VZROKIH BOLJ MALO.

A tu je skrit pravi problem.
Všečno govorjenje na obrabljene okoljske, priseljevalske, sovražnogovorne ipd. note niti ne vpraša po vzrokih – o njih nekaj spregovori omenjeni uvodni povzetek, ki je, kot rečeno, iz drugega filma kot Manifest. Pa vendar velja, da je nonsens razpravljati o posledicah, če vzroki in razlogi ostanejo zunaj.

Najprej je treba natančno opredeliti pojme, potem poiskati prave vzroke, odkriti povezave in ustrezne odgovore. Vsekakor pa se sprijazniti z neizprosno resnico, ki jo absolutno obvlada vsaka reševalna služba: Kdor hoče učinkovito posredovati pri katastrofi, mora najprej zavarovati sebe. Šele potem more uspešno pomagati drugim. Isto velja pri problemih, o katerih je govor v Manifestu. Govoričenje o rasizmu, sovraštvu, priseljevanju, azilantih, socialnih-ekoloških preobratih kar poprek in brez jasnih kriterijev in razločevanj, le še podžiga negotovost in nervozo.

Na to naložiti še pavšalno kritiko Evrope – “povzročiteljice” vsega mogočega – je pač res že preveč tudi za dober želodec.

Kar opazi že na prvi pogled tudi površno oko, je očitno dejstvo, da se v ogromnih prostranstvih na Zemlji brezobzirno in pospešeno uničuje življenjsko okolje, rušijo družbeni sistemi in upravne strukture ter seveda onemogoča preživetje ljudem. Glede na to, da je prostor na Planetu končen in da je za preživetje nujno potreben vsak njegov del(ček), je početje, ki ima omenjene posledice, največji možni zločin proti človeštvu. In kdor to dovoli oz. gleda stran, je še hujši zločinec. Vse pa posekajo tisti, ki posledico: beg prizadetih iz uničenih območij izkoriščajo v svoje zlobne separatne namene/programe, katerih posledica bo nazadnje, da bo preživetje na Planetu dokončno in kjerkoli nemogoče. In Evropa, ki je menda kriva za zgodbo, bo končala kot tisti neumni reševalec, ki ga utapljajoči potegne za seboj v globino. Tudi v Evropi bo preživetje onemogočeno… Kam bodo pa potem bežali “migranti” ? na katero Luno ???? Peš? Po čem in v čem bodo plavali???

Bistveno je, ustaviti uničevanje, ki se dogaja pred očmi vsega sveta, hkrati takoj preprečiti izganjanje ljudi iz njihovih domovin, z vsemi močmi pa sodelovati pri vračanju beguncev in funkcioniranju za obstoj nujnih resursov in struktur v entitetah, ki so predmet rušilne obsedenosti. Le čemu sicer služijo “Združeni narodi” in druge proslule – drago plačane asociacije in gremiji.

Seveda pa je iluzija pričakovati, da bo sistematično in sofisticirano napadana / rušena Evropa sposobna “drugim pomagati če sama sebi ne more…”

Tu trčimo ob temelj vsega: Tkim. povezovanje v Evropi na način, kot se kaže ta čas, da namreč posameznemu članu združbe jemlješ njegovo identiteto/posebnosti in potem vse skupaj pacaš v “brzoparilniku” Eurokolhoza, je zagotovljena ekspresna pot v zgoraj nakazano “končno rešitev” (Endlösung). Tako “Gleichschaltung” menda vendar še dobro pomnimo – tako rjavo, črno in rdečo! Vsak razumen homo sapiens ve, da je urejena osnovna skupnost, ki je skladna z naravnimi danostmi in drugimi okoliščinami sobivanja v določenem prostoru, predpogoj obstojnosti. Le taki trdni, obstojni in trajni “nukleusi” – osnovne samoupravne enote, se morejo smiselno in učinkovito povezovati, ter kot take sestavljati asociacije, v katerih ne bo mogoče samodestruktivno zarotniško početje in bodo hkrati dejavno – ne le s programi in čvekanji – promptno posredovale povsod tam, kjer bi ponovno kdo poskušal navrtati to našo planetarno Noetovo barko.

Ni dvoma: EU morajo sestavljati osnovni samoupravni državni nukleusi – ki v večjem delu Evrope obstajajo že tisoč in več let. Nastali niso kot muhe nekih klik ali ozkih interesov, pač pa so se izoblikovale znotraj naravnih pogojev in skladno z okoljem, ki jih obdaja, ter so ustvarile trdno upravno strukturo, ki je temelj blagostanja – predvsem pa zdravja družbe, da s svojo boleznijo ne okuži drugih. Evropa – če naj bo sposobna premagovati rizike in pomagati območjem v stiski – mora poskrbeti, da jo bodo sestavljali omenjeni “nukleusi” – to so pač vsem (razen slovenskim političnim in kulturnim voditeljem zadnjih sto let) znane evropske DEŽELE – ali kot samostojne države ali združene v zveze – federacije.

Trenutno sestavljajo EU najrazličnejši subjekti: od bolj ali manj definiranih zvez do umetnih/vsiljenih poenotenih konstruktov, ki nasilno dušijo svoje DEŽELE. V našem okolju sta prav Avstrija in Slovenija šolska primera; Avstrija zveza pradavnih DEŽEL, ki izvaja konstruktivno lastno politiko, Slovenija pa predstavlja nasilno poenotenje in ignoriranje enakih pradavnih DEŽEL, česar neposredni učinek je klavrna karikatura namesto “zgodbe o uspehu”! Zgledna sosednja zvezna republika je dobro zrcalo svoji južni sosedi… A EU morajo sestavljati prav DEŽELE – tako avstrijske kot nemške, španske, belgijske, in seveda slovenske. Z zatiranjem entitet, ki so se oblikovale skozi zgodovinske procese, ne bomo prišli do nobene zdrave, delujoče državne skupnosti, še manj pa bo mogoče odgovarjati na izzive – te in one !

Zvezna republika Avstrija stoji na lastnih nogah in kot taka ostaja sposobna za primerne / učinkovite odzive na krizna dogajanja.

Ni dvoma: Začeti je treba pri sebi: namesto da se izgublja čas, energija in pripravljenost z raznimi prividi / utopijami, je treba najprej poskrbeti zase, za lastno zdravo državno strukturo – v primeru Slovenije za (pravno) obstoječo zvezo DEŽEL, ki bo kot delujoča in propulzivna zveza dežel ustrezno sodelovala v asociacijah in prispevala maksimalen delež pri ustvarjanju varnosti, napredka, obstojnosti in demokratičnosti družbene ureditve v bližnji in daljni okolici.

30102018

MNENJA, INTERPRETACIJE IN FAKTI                           20102018

(k: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/prve-slovenske-znamke-verigar-prodajo-tudi-za-5-000-evrov/469417  )

Odlomki:

“Mi smo bili mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke za praktično celotno državo,” je poudaril Franco in dodal, da je gotovo ena glavnih zanimivosti Verigarja to, da je izšel v drugi državi, kot je zapisana na njem. Verigarji v kronah so se uporabljali nekje do aprila 1921, še več kot leto po uvedbi dinarja v deželah, ki so bile prej del Avstro-Ogrske in so prisegale na krone ter vinarje.

Verigarji so izšli še v valuti Avstro-Ogrske kroni z vinarjem

Tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju
_______________________________________________

OPOMNIK:

Versailles:

Besedilo pakta je bilo na 5. zasedanju pariške mirovne konference tudi sprejeto. Wilsonova ideja, da bo pakt vključen tudi v mirovne pogodbe, je bila realizirana 28. junija 1919, ko je bila sklenjena versajska mirovna pogodba z Nemčijo, katere prvi del je pakt Društva narodov. Pozneje je bil pakt tudi vnesen tudi v saintgermainsko mirovno pogodbo, sklenjeno 10. septembra 1919 z Avstrijo, neuillyjsko mirovno pogodbo z Bolgarijo z dne 27. novembra 1919 in trianonsko mirovno pogodbo, sklenjeno z Madžarsko 4. junija 1920.

Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, …

Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija

Rimski ugovor, potpisan 27. siječnja 1924. predstavlja dogovor između Italija i Kraljevine SHS

_______________________________________________

Nujne pripombe:

Citirani odlomki odražajo mnenja in interpretacije. Koliko ima le to opraviti z DEJSTVI /FAKTI, je razvidno iz niza navedb, ki sledijo.

“..mogoče malo bolj razviti in smo tiskali znamke praktično za celotno državo.”

Mnenje / interpretacija avtorja je dragocena, ker ponuja uvid v abotnost “uradnih” zgodovinopisij, ki so smetišče najrazličnejših mnenj in interpretacij, o DEJSTVIH  (posebej RELEVANTNIH) pa je mogoče le ugibati. Kakšen drobec morebiti najdeš z dobrim mikroskopom  (v potiskanem 500 strani obsegajočem bloku običajno odkriješ stavek ali dva…)

Kaj so DEJSTVA v zvezi s citiranim ejakulatom?  Mnenje o “razvitosti” je seveda abota, tudi če bi morebiti bilo “dejstvo”. Predvsem pa v citiranem ni laži! Resnica je: “smo tiskali praktično za celotno državo”. Seveda smo jih tiskali za celotno državo SHS. Težava je v tem, ker ljudje živijo v zmoti, ki so jim jo v glave vbile “šole” in “stroke”, in si predstavljajo, da je Država SHS” tista humoreska v državi Ogrski – v Zagrebu, kjer so se igrali nekaj skupaj z renegati iz Ljubljane.  Znotraj države Ogrske ni bil mogoč noben “narodni svet” in nič, kar se je tam dogajalo, ni imelo internacionalnega pravnega pomena.

To je urbi et orbi razglasil suverenov Manifest (16.10.1918), v katerem je suveren dežel Cislajtanije in kralj Ogrske čitljivo in razumljivo zapisal, da tega, kar morejo in smejo storiti vojvodine in kraljestva Cislajtanije, ne more dovoliti v Kraljevini Ogrski. Logično, saj je malo pred tem, ob kronanju v Budimu, pred vsem ljudstvom prisegel na celovito in nedeljivo Ogrsko.

To je po razglasitvi v Ljubljani, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (31.10.1918), ko se je pred njim znašla delegacija in pledirala za “ujedinjenje”, dal Aleksander Karadjordjević zapisati (in razglasiti 1.12.1918), kako se “veoma raduje, što se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”!

Vse jasno in razumljivo! Pred regentom Aleksandrom so se v frakih in cilindrih zvirali veljaki, ki jim je moral suveren države na papirju pokazati, da se njegova (in sploh nobena) DRŽAVA ne more na državni / internacionalni ravni z nekimi plemeni  (magari “troedinimi”) o ničemer  pogovarjati in dogovarjati . Pogodbe (o združevanju npr.) more sklepati le s subjekti internacionalnega prava.  V dvorani pa so bili tisti trenutek pred predstavnikom države Srbije predstavniki države/subjekta izključno predstavniki slovenskih dežel (31.10.1918 že združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani). Karadjordjević  je mojstrsko izeskiviral diplomatski zaplet in v Proklamaciji je ostalo zapisano, kar je tisti trenutek bilo resnica in se je resnično zgodilo – ne da bi kdorkoli predstavnike “plemen” in nelegalnih tvorb kakorkoli provociral. Odlično ! 1A !

Zapisano je bilo po regentovi zaslugi, kar se je tistega prvega decembrskega dne v Beogradu tudi dejansko (formalno – pravno) zgodilo:

S Kraljevino Srbijo, ki je po Berlinskem kongresu obsegala tudi današnjo Makedonijo in del  Sandžaka, od novembra 1918 pa še Kraljevino Črno Goro in preostali del Sandžaka, so se “ujedinile” ZEMLJE države SHS – torej slovenske dežele. Basta.

Kaj je bil v tistem času – in še vse do dokončanja procesov po sklenitvi premirja – DRŽAVA, povedo tudi VERIGARJI. Izdala jih je DRŽAVA SHS v Ljubljani in tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju in valuta so bili AVSTRIJSKI (ne OGRSKI) vinarji.

Logično: Zagreb ni imel z deželami Cislajtanije nič opraviti! Bile so to različne DRŽAVE. Skupno so imele le DRŽAVNO MEJO (ki je doslej še nikoli nihče ni odpravil – hrvaška NDH pa jih je ob svojem nastanku nemudoma in brez pripomb uradno priznala – v vsej razdalji njih poteka: od Reke do Kotoribe!). Zato znamke Države SHS !!! (to so dežele Cislajtanije, ki so 31.10.1918 v Ljubljani razglasile svojo zvezo, v njej pa so prebivali tako Slovenci, kot Srbi in Hrvati. To pove tudi ime: Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je odraz številčnosti. Če bi to poimenovanje obsegalo tudi hrvaške pokrajine na Ogrskem, bi se kratica glasila HSS !!!)

Znamke VERIGAR so torej bile namenjene Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki jo je ob razglasitvi “ujedinjenja” v Beogradu regent poimenoval ZEMLJE države SHS. Da so slovenske dežele bile že takrat DRŽAVE, se je pokazalo tudi z izdajo / in tiskanjem znamk. Da so jih tiskali tudi na Dunaju, govori o polnem soglasju in povezovanju skladno s Karlovim Manifestom.

Kdaj je bila v Beogradu razglašena “ujedinitev” tudi konsumirana, pa povedo na začetku nanizani datumi ključnih dogodkov. Zato so tudi VERIGARJI bili v uporabi do tistega časa. (KO SE JE DOKONČNO IZKAZALO, DA SO SLOVENSKI SAMOZVANI “VODITELJI” IZDALI SVOJE DEŽELE (ne prvič, in na našo nesrečo tudi ne zadnjič – tokrat celo uradni, izvoljeni predstanviki!) IN NJIH DRŽAVLJANE, DRŽAVO SLOVENCEV, ZVEZO SLOVENSKIH DEŽEL, PA “PUSTILI ZA PLOTOM”, NAMESTO DA BI – TAKO KOT JE ŠLA AVSTRIJA – ŠLI Z NJO  V PARIZ ! NAMESTO TEGA SO SE ŠLI PODREPNIKE IN SO KRIVI VSEH NESREČ IN ŽRTEV, KI SO SLEDILE.

AL

20102018

OZIROMA PRAVNI UČINKI IN POLITIČNA VOLJA

Janez Janša je svojim zaslugam dodal še eno:

Na splet je dal trenutek glasovanja o TUL.

https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/video-janez-jansa-po-spletu-siri-sokantni-posnetek-100333

od 1.29 minute naprej predsednik Bučar ugotavlja rezultate glasovanja o TUL:

180 glasov za, 2 proti, 12 vzdržanih.

“Ugotavljam, da je Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije sprejeta s potrebno dvotretjinsko večino glasov.”

POZOR:

S tem je bil sprejet še zadnji potreben ustavni dokument, da se je lahko NASLEDNJI DAN, dne 26.6.1991, zgodila URADNA RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE na trgu pred Skupščino Republike Slovenije.

Za neuke: Država nastane z RAZGLASITVIJO (PROKLAMACIJO), in ne z DEKLARACIJO. Deklaracija je izraz politične volje, nima pa nobenih pravnih učinkov. Pravni učinek ima le PROKLAMACIJA, RAZGLASITEV. Enako, kot pri vsakem zakonu ali drugem pravno zavezujočem aktu: Izglasovanje v parlamentu in podpis predsednika še ne storijo akta veljavnega. Veljati začne z RAZGLASITVIJO – t.j. objavo v Uradnem listu.

Navedeno v celoti utemeljuje očitek premišljenega škodovanja državi tistih, ki so lagali o datumu OSAMOSVOJITVE RS in arbitražni tribunal prepričevali, da sta se tako RS kot RH osamosvojili HKRATI, na dan 25.6.1991. To je seveda očitna laž. RS se je osamosvojila 26.6.1991, RH pa 8.10.1991.

Laž je bila namerna in zavestna – čisti politični komplot – s katerim je slovenska KLIKA omogočila sosednji državi položaj stranke v postopku arbitriranja o poteku državne meje RS. Skladno s 5. členom Sporazuma o arbitraži ga namreč ni imela, saj na dan 25.6.1991 ni obstajala. Republika Slovenija pa je bila pred in po razglasitvi osamosvojitve subjekt, saj je v južnoslovansko državo vstopila z UJEDINJENEM dne 1.12.1918, ko se je kot ZEMLJE države SHS (piše v PROKLAMACIJI) “ujedinila sa Kraljevinom Srbijom”. Nič, kar se je dogajalo (ali govorilo) v Zagrebu ni imelo nobene internacionalne pravne subjektivitete niti pomena. Tako je določala Ustava KuK (Ausgleich 1867) in seveda tudi MANIFEST suverena Karla, v katerem je jasno zapisano, da tega, kar morejo storiti dežele Cislajtanije, ne more dovoliti znotraj ENOVITE IN NEDELJIVE KRALJEVINE OGRSKE. Zato je srbska vojska, zaveznica Antante, okupirala teritorije premagane Ogrske – Vojvodino in teritorije južno od Drave, na ozemlje slovenskih dežel pa je stopila šele po razglasitvi nove države, Kraljevine SHS, ko je že bila (tudi) vojska slovenskih dežel.

Lažnivci, ki so lagali o datumu osamosvojitve, so torej zavestno spravili državo Slovenijo v podrejen položaj (KZ 350. člen) napram sosedi, ki je leta 1941 že brez pripomb v celoti priznala vso državno mejo slovenskih dežel od morja pri Reki in po Dravi do sotočja z Muro pri Kotoribi. Stranka v postopku določanja poteka meje moreta biti po določbi Sporazuma o arbitraži samo Republika Slovenija in preostanek SFRJ. Država Slovenija je namreč po razglasitvi 26.6.1991 mejila na preostanek SFRJ, saj drugega subjekta internacionalnega prava onkraj njene južne državne meje ni bilo.

AL

Ni odveč ponoviti analize iz leta 2010:

Ljubljana, 29. novembra 2010

“Meje med republikami SFRJ postanejo meddržavne meje” je imperativ, saj bi sicer ne dobili mednarodnega priznanja, je ex cathedra izjava uglednega strokovnjaka.

Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. (TUL 1991)

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’. Bearing in mind that the Republics of Croatia and Bosnia-Herzegovina, inter alia, have sought international recognition as independent states, the Committee is mindful of the fact that its answer to the question before it will necessarily be given in the context of a fluid and changing situation and must therefore be founded on the principles and rules of public international law.

2. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the

creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the

Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United

Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly

Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations

(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which

also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of

States in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and

Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement

freely arrived at.

Third- Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of

international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon

of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the

independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourth

paragraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’

territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of

existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Law

concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter

of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final

Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

________________

The United Nations Charter extends the right of self-determination to all peoples. (Pellet) – Ja, če ni NACIJE – DRŽAVE….

__________________

O ničemer, kar bi zadevalo slovenske državnopravne subjekte in njihov položaj v južnoslovanski državi, doslej še ni bilo odločano ne na mednarodno ne na državnopravno korekten način. Vstopili so v južnoslovansko državo na odgovornost vlade Narodnega sveta v Ljubljani državnopravno legitimno in legalno, potem pa se z njimi nihče več ni posebej ukvarjal. Državnopravno je bila vzpostavljena enovita, centralizirana država in celo “narodnoosvobodilni” učinki NOB niso prinesli ničesar novega. Vsa oblast je bila centralizirana in “republiška državnost” je bila gola forma brez vsebine – nič drugačna od demokratičnosti in avtonomije “demokratičnega centralizma” (tudi znotraj sovjetskega bloka).

Ker nihče niti obravnaval ni državnosti in suverenitete slovenskih dežel, in tudi ne njihovih državnih meja med seboj in z ostalimi subjekti znotraj južnoslovanske države, kaj šele da bi jih kakorkoli ukinil – likvidiral, je vse to samo po sebi še vedno obstajalo, in je osamosvojitev – (iz)ločitev – od leta 1918 nastale južnoslovanske države dejansko le vrnitev državnopravnega stanja in teritorialnega obsega iz časa pred vstopom v skupno državo.

___________________

V temelju NAPAČNO IZHODIŠČE Badinterjeve komisije: Niso “republike” nastale iz/v južnoslovanske države – v nadaljevanju Jugoslavije – , marveč je Jugoslavija nastala iz “republik”.

Pri republikah je uporabljen narekovaj, ker je treba pojem jemati z rezervo in kritično. Tisto, iz česar je nastala Jugoslavija, namreč niso bile republike, ker je to upravno-politična, kvazi samoupravna forma komunistične centralistične diktature, znana v tkim. Vzhodnem bloku. Jugoslavija je nastala iz raznorodnih elementov – iz subjektov, ki so imeli lastno državnopravno subjektiviteto – to so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva in Srbija ter Črna gora, iz subjektov sui generis: s strani Avstrije anektiranega protektorata Bosne in Hercegovine in Dalmacije (znotraj Avstrijskega cesarstva, del formalno še obstoječega Kraljestva Ilirija), ter pokrajin Slavonije, Hrvaške in Vojvodine, sestavnih delov celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala srbska vojska kot del zmagovite Antante.

Razpad z združevanjem nastale države ( ‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’ – Badinterjeva komisija) v načelu vzpostavi državnopravno stanje v trenutku združitve.

Ustava SFRJ je urejala status in pravico do odcepitve entitet, ki niso imele druge lastne subjektivitete, razen tiste, ki se je tako ali drugače vzpostavila znotraj Jugoslavije v času njenega obstoja.

V primeru razpada Jugoslavije gre torej za dogajanje, ki glede posameznih udeležencev ni enoznačno. V nekem primeru gre za odcepitev subjekta, ki so nastali znotraj Jugoslavije, ko je ta že obstajala, v drugem pa za izstop subjekta, ki (in kakor/kakršen) je suvereno vstopil vanjo.

_____________________

‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’.

The territorial integrity of States, this great principle of peace, indispensable to international

stability, which as noted by the Committee and the International Court of Justice,3 was invented in Latin America to deal with the problems of decolonialization, and then further applied in Africa has today acquired the character of a universal, and peremptory norm. The people of former colonial countries were wise to apply it; Europeans must not commit the folly of dispensing with it.

TO POVE, DA NI DOVOLJENO SPREMINJATI DRŽAVNIH !!! MEJA !!!! Meje slovenskih dežel, ki so vstopile v YU, so državne meje…………..sprememba znotraj zvezne države je le upravnega značaja in seveda začasna…….(dokler skupni interesi zveze to terjajo…) –  ‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’. “Existing frontiers”, ja, nič (razen ustreznega bi/multilateralnega dogovora ne more spremeniti DRŽAVNIH meja. Meje slovenskih dežel so se lahko imenovale kakorkoli, bile so meddržavne meje. Notranje administrativne meje so se lahko z njimi prekrivale ali so odstopale – zaradi njih se državna meja ni spremenila. Tisti subjekti, ki pa ob nastanku Jugoslavije niso imeli državnopravne subjektivitete in so nekakšno subjektiviteto pridobili v času obstoja federacije, in jim je ustava dovoljevala odcepitev na podlagi dogovora, so pa imeli možnost, da se meje njihovih NOVIH držav posebej določijo ali pa “republiške meje” postanejo državne.

____________

Mnenje Baditerjeve arbitražne komisije je nastajalo in nastalo potem, ko je bila Slovenija že de facto samostojna država, ki se je po zmagi nad JLA, vojsko preostale SFRJ, dokončno izločila iz skupne državne tvorbe, v katero so slovenske dežele, kot suvereni subjekti, vstopili leta 1918. Ni se namreč  ločila od sosednje jugoslovanske republike Hrvatske, ki je vsaj do uveljavitve sklepov Badinterjeve komisije ostajala znotraj preostanka SFRJ in njena samorazglasitev (ne uveljavitev! secesijska in etnična državljanska vojna se je s tem šele razmahnila!) odcepitve od SFRJ, 8. oktobra 1991, o tem dovolj zgovorno priča.

Dokončnost in brezprizivnost Final Award??? KI JE EVIDENTNO NEIZVRŠLJIVA, in kot taka po vseh pravilih in načelih vsakega prava ne obstaja.

Pa še:

Iz Zakona o pravdnem postopku:

476. člen

Arbitražna odločba se lahko na tožbo stranke izreče za neveljavno.

Za odločanje o tožbi je pristojno sodišče, določeno v tretjem odstavku 466. člena tega zakona.

ta pravi:

Za imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže je pristojno okrožno sodišče, na območju katerega je sedež arbitraže.
Stranka, ki ne želi uporabiti pravice iz prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko zahteva s tožbo, naj sodišče, ki je pristojno za imenovanje, izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati.

477. člen

Razveljavitev arbitražne odločbe se lahko zahteva:

1. če sploh ni bila sklenjena pogodba o arbitraži ali če ta pogodba ni bila veljavna (členi 460 do 462);
2. če je bila glede sestave arbitraže ali glede sprejema odločbe prekršena kakšna določba tega zakona ali pogodbe o arbitraži;
3. če je pri izdaji arbitražne odločbe sodeloval arbiter, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen (468. člen);
4. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred arbitražo;
5. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;
6. če arbitražna odločba ni obrazložena v smislu prvega odstavka 473. člena tega zakona ali če izvirnik in prepisi arbitražne odločbe niso podpisani tako, kot je to določeno v drugem odstavku 473. člena tega zakona;
7. če je arbitraža prekoračila meje svoje naloge;
8. če je izrek arbitražne odločbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju;
9. če je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije;
10. če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je prišlo do arbitražne odločbe zaradi kaznivega dejanja priče ali izvedenca, arbitra, stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ali drugega udeleženca v postopku, ali če se arbitražna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina.

478. člen

Tožba, da se arbitražna odločba izreče za neveljavno, se lahko vloži pri pristojnem sodišču v tridesetih dneh. Če se zahteva razveljavitev iz kakšnega od razlogov, ki so navedeni v 1. do 9. točki 477. člena tega zakona, se šteje ta rok od dneva, ko je bila razsodba vročena stranki, če je stranka za razlog zvedela pozneje, pa od dneva, ko je zanj zvedela. Če se zahteva razveljavitev iz razloga po 10. točki 477. člena tega zakona, pa teče ta rok od dneva, ko je stranka dobila možnost uporabiti pravnomočno sodbo pristojnega sodišča.

Po enem letu od pravnomočnosti arbitražne odločbe se ne more več zahtevati njena razveljavitev.

_____________________

V konkretnem primeru arbitraže:

Člen 477

točka 5: Po izrecnem določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži RH ne more biti pravdna stranka. Zadeva za posebno kriminalistično preiskavo in kazenski postopek pa  je zapis v Memorandumu, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”! To laž so vpleteni očitno zapisali zato, da bi prikrili, da RH ni stranka v postopku (pravdna stranka).

točka 7: Tribunal je prekoračil meje svoje naloge! Določal je NOVO MEJO, Sporazum mu pa nalaga “določiti potek meje” (ne “..mejo”!!) – torej potek določene meje. (Državne meje slovenskih dežel, s katerimi je današnja RS vstopila v YU, so znane vsemu vesolju).

točka 10: Več kot dovolj laži in kršitev ter kriminalnega delovanja udeleženih…

V zvezi s točkami o rokih za pritožbo in dogajanjem, je v ospredju vprašanje, kaj so imeli vpleteni “za bregom” (v žepih……) ves ta čas?

Še marsikaj bo treba o zadevi povedati. Za začetek pa povprašati!

(Ali po domače rečeno, k norčevanju iz lastne državnosti)

REPUBLIKA SLOVENIJA IN “POKRAJINE”

Izkušnje kažejo, da se slabim posledicam napačne politike ni mogoče izogniti. Tako ali drugače, vedno, prej ali slej, se zgrnejo nad storilce. Slovenska politika minulega stoletja ima v svoji bilanci leksikalno izbiro tako napačnih odločitev kot celega spektra usodnih posledic.

Že sama kvazi rešitev iz ječe narodov, Dvojne monarhije, leta 1918 je bila porcija, ki bi jo težko prebavile nekajkrat številčnejše in materialno dosti bolj podprte nacije. Zaradi popolnoma zavožene nacionalne politike je slovenska etnija z Olimpa “deželnih nacij” (da so bile slovenske “dežele” vedno države, je te dni končno izjecljala celo etablirana proračunska zgodovinska stroka) ob razpadu KuK strmoglavila na poden razčetverjenih, na smrt obsojenih manjšin v štirih tujih fašistoidnih državah. Tudi strahoviti osvobodilni samoohranitveni napor v času Druge svetovne vojne se je iz povsem podobnih razlogov namesto v triumfu, končal v sramotni katastrofi brezen, protitankovskih jarkov, rudniških jaškov in fojb. Če se komu zdi drobiž, ki je bil zdesetkani etniji navržen nekako zviška, nek dosežek vreden vložka, naj mu bo, četudi bi bilo dobro, da zamenja optiko ali vsaj očisti lečje.

Prav nič drugače ni z novejšimi dosežki. Celo z z neba padlo osamosvojitvijo je videti, kot da bi pravzaprav ne vedeli kaj početi. Od začetka napačni koraki glede države, meja in družbene prakse vračajo udarce. Ignorantsko obnašanje glede lastne identitete, državnosti slovenskih dežel, vključevanja v skupno državo leta 1918, ignoranca na kvadrat s pokrajinami… vse očitno napačno prizadevanje prinaša le še nova vprašanja namesto rešitve. Drugega tudi ni mogoče pričakovati, če so že prvi koraki zgrešeni.

Poleg krucialnega in vsak dan od rešitve bolj oddaljenega vprašanja meje je pravzaprav najpomembnejše notranjepolitično vprašanje tkim. regionalizacija. Nenazadnje tudi zato, ker pravilen pristop k reševanju pomeni hkrati široko odprto pravo pot do rešitve vprašanja meje.

Že prav tragikomično opletanje s (pre)številnimi poljubnimi pokrajinami je še najmanj, kar onemogoča rešitev problema, problema, ki ga sploh ni, oziroma ki izgine tisti hip, ko opazimo resničnost. Ta resničnost je seveda skoraj stoletje dolgo zatajevana, nalašč prikrivana, da, zradirana.

Tisočletje in več s(m)o Slovenci živeli v svojih deželah, vojvodinah, ki so bile do konca, do razpada velike združbe držav in etnij leta 1918 tudi suverene države, z lastno zakonodajno in izvršno oblastjo, matičnimi službami, upravo, ozemljem in mejami. Slovenci so se seveda vedno zavedali svoje slovenskosti – to so izpričevali tako z govorjenim in pisanim jezikom kot vsakršno kulturo od nekdaj – a “družbenopolitično” primarno je bilo poistovetenje z deželo. Identifikacija je zanihala v smeri obrambnega ekskluzivnega slovenstva po izbruhu nacionalističnih šovinizmov, ki so bili posledica revolucionarnih sprememb – industrijske revolucije, boja za trge in imperializma velikih sil – in so se vse bolj polaščali slovenskih dežel. Agresiji nemštva in italijanstva se je slovenska politika poskušala upreti tako, da se je svojim deželam vse bolj odrekala, in na koncu celo slovenstvo podredila fantomskemu, shizofrenemu plemenskemu troedinstvu jugoslovanarskega tipa. Kako strašna je bila ta infekcija kriči trenutno stanje: Zdesetkana etnija – pokopana ali izgnana – totalna zgodovinska amnezija oziroma izložbe polne podtaknjenih ponaredkov, popolna odsotnost državljanske identitete in posledično nacionalne samozavesti.

Klavrno stanje po še ne preboleni infekciji razkriva tudi zmeda pri regionalizaciji. Namesto (raz)rešitve problema, ki problem sploh ni, in katerega rešitev štrli vsem dobesedno v nos, se politika zaletava v odprta vrata, povrh pa še meša ljudi. Nikjer v civiliziranem svetu namreč ne najdemo česa podobnega: da bi nacija zavrgla svoje temelje, imela pa polna usta nadomestkov (in državo polno nekakšnih izmišljenih pokrajin). Temelji slovenske identitete so namreč slovenske dežele, ki so vedno obstajale in še vedno so tu, saj jih nihče ni ukinil. Gledati stran je otročje. Resna politika z vsaj minimumom državotvornosti pa to temeljno nacionalno strukturo vidi, opazi in upošteva. Vrniti Slovencem njihovo tisočletno deželno identiteto Primorcev, Korošcev, Krajncev, Štajercev in Slovenske krajine ob Muri ne pomeni, da bo manj slovenskega, marveč ravno nasprotno, da bo slovensko trdnejše, državljanska zavest povrnjena, afirmacija, sobivanje različnih etnij in kultur nekaj zaželenega, ne pa grožnja. Še več! Obnovitev slovenskih zgodovinskih pokrajin sama po sebi vrne Slovence na raven evropske politične kuture in civilizacije, ter še posebej – za vedno določi in pokaže meje slovenskih dežel, tudi če ta hip ne potekajo tam, kjer so vedno in bi vedno morale.

Andrej Lenarčič

Ljubljana

23.11.2009

Večernji posreduje stališče, da je vprašanje meje RS – RH dvostransko vprašanje.

To je dano državljanom RS brati hip potem, ko je predsednik RS tvezil stare marnje o implementaciji nečesa, česar ni.

V zvezi z državno mejo RS:

TUL natančno pove, da je državna meja RS z Italijo, Avstrijo in Madžarsko državna meja omenjenih držav s SFRJ v delu, kjer te države mejijo na RS, ter “meja med republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”.

V okviru dosedanje SFRJ je tu poudarjeno z razlogom. Tukajšnji strokovnjaki namreč v zboru berejo, kar ni zapisano – pa bi moralo biti, če bi sestavljalci TUL tako hoteli. “Strokovnjaki” berejo, kot da je zapisano “dosedanja meja med jugoslovanskima republikama RS in RH”. Pa tako niso in očitno niso hoteli zapisati pisci TUL. To pa zato, ker so dobro vedeli za vsaj nekaj relevantnih dejstev internacionalnega pravnega značaja.

– Vedeli so, da so južnoslovansko državo, nazadnje imenovano SFRJ, sestavile slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in Kraljevina Srbija.

– Vedeli so, da je to internacionalni pravni temelj osamosvojitve. (ostale YU republike so se morale ODCEPITI!!! Ker niso bili subjekti “ujedinjenja”!

– Vedeli so, da so slovenske dežele v času združevanja s Srbijo imele svoje natančno določene državne meje. V tistem delu, kjer so v trenutku osamosvojitve mejile na preostanek SFRJ, te državne meje slovenskih dežel (z Ogrsko) nikoli niso bile spremenjene. Nasprotno, sporazum v Trianonu je natančno zapisal, da meja med “Prekmurjem” (to sta slovenska dela župnije Zala in Železne županije) poteka po reki Dravi (nikoli ni bilo znotraj “Prekmurja” nobene meje na reki Muri!), z osamosvojitvijo pa so državne meje slovenskih dežel vse od morja pa do Drave znova same po sebi povrnile svoj meddržavni značaj – sedaj ne več med slovenskimi deželami in Ogrsko, marveč med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ.

– Niso pa vedeli sestavljalci TUL (spisali so TUL seveda pred razglasitvijo osamosvojitve!!!!), da bo Zagreb prekršil dogovor o hkratni razglasitvi osamosvojitve. Iz svojih separatnih razlogov je sogovornike prevaral in osamosvojitve ni razglasil. (Do tega je potem prišlo šele oktobra 1991). Ker pisci TUL niso pričakovali gnusne prevare (in celo napada na osamosvojeno državo – JLA je napadala z ozemlja SFRJ, katerega del so bile vse preostale republike in pokrajini!), niso upoštevali internacionalnega pravnega stanja, ki je nastalo z razglasitvijo osamosvojitve Slovenije brez osamosvojitve Hrvatske: Niso mogli upoštevati, da je državna meja osamosvojene Slovenije njena državna meja s preostankom SFRJ. Z nekim jugoslovanskim upravnim ozemljem pač država ne more imet državne meje. Ker Zagreb ni razglasil osamosvojitve hkrati, tudi besedilo TUL v delu, ko omenja Hrvatsko, ne velja. Besedilo TUL se pač nanaša na “preostanek SFRJ”. Z njim ima torej osamosvojena Republika Slovenija državno mejo (seveda “v okviru dosedanje SFRJ”!!!, kar pomeni “glede na vse relevantne okoliščine”).

Ni nobenega dvoma: Gre za državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, ki so do dneva osamosvojitve ostale nespremenjene, in za tisti del meje na reki Dravi, ki je določen po Trianonskem sporazumu. Stranke v postopku določanja poteka državne meje so torej Republika Slovenija in preostanek SFRJ (“preostanek” je aktiven v sklopu pravnih aktivnosti v zvezi z “nasledstvom”!). Skladno s tem sta to tudi stranki v postopku, ki ga opredeljuje Sporazum o arbitraži – ne bilo pa bi odveč, ker očitno gre za stoletno državno mejo nekdanje Kraljevine Ogrske – sedaj Republike Madžarske – konzultirati v postopku tudi to državo. Zlasti, ker območje Reke v Trianonu ni dokončno razrešeno.

Sporazum o arbitraži, ki je odličen internacionani pravni dokument, torej ostaja. Vse, kar so zagrebški in ljubljanski mešetarji kracali v svoje Memorandume in zato tudi sama Final Award pa sodi na SMETIŠČE – smetišče kar tako, in na smetišče ZGODOVINE. Izdelovalci pa v arest (ali v ustrezen zavod!).

Teletekst danes na TVS3:

drugi del teksta:

al 29082018