Archive for June, 2012

osarij

Thursday, June 28th, 2012

Spomenik neznanemu junaku

SPLOŠNO

Ena od definicij države pove, da je država oblast na določenem območju. Moč in oblast na območju, kar pove že sama etimologija pojma območje.  Območje, torej ozemlje definiriano z oblastjo, je zaradi svoje organiziranosti in tipične ureditve imenovano držela, drugače zapisano dežela, oziroma v moderni, potujčeni slovenščini država.
Država je torej neločljivo povezana z močjo, ki se odraža zlasti v nasilju, ki ima lahko različne namene: od urejanja notranjih razmer prek obrambe lastnega ozemlja do osvajanja tujega tako posamič kot skupaj v različnih obrambnih ali napadalnih zvezah. Nasilje, katerega delovanje najbolj nazorno razkrivajo vojaške aktivnosti s svojimi posledicami, se je vedno dogajalo. Spočetka v krajevno omejenem obsegu, z razvojem družbe, znanosti, tehnike, prometa in sredstev pa so vojne presegle meje, zajele ves planet, in že prehajajo v kozmične razsežnosti. Tudi z metodami vojskovanja je podobno, saj od najbolj primitivnega fizičnega obvladovanja prehajajo v do skrajnosti sofisticirane oblike z uporabo tehnologij prihodnosti, zlasti informatike in medicine.
A vedno ostajajo na sceni ljudje. Navsezadnje gre za človeka in njegovo usodo. Zato je področje moči in vojskovanja enako, kot druga področja, prežeto s prizadevanji, ki jih moremo imenovati človečnost, toleranca, razumevanje, spoštovanje. Kolikor bolj strašljive oblike in razsežnosti zajemajo manifestacije nasilja, toliko bolj in hkrati vstaja med ljudmi zavest odgovornosti za mir. Ena od komponent teh prizadevanj je javno izražanje spoštovanja do žrtev, mrtvih in izginulih v vojni. Sprva se je območje spomina osredinjevalo na grob, mavzolej ali spomenik vladarju, apokaliptične razsežnosti vojskovanja v moderni dobi pa so z nepojmljivo množico umrlih ali kakorkoli pokončanih preusmerile zavest na raven slehernika. Tudi spomenik nacionalnemu voditelju običajno pomeni sam po sebi spomin tudi na druge ljudi, državljane in državljanke, žrtve vojne.
Izkušnja, ki ne trpi ugovora, uči, da kljub vse večjemu prizadevanju za mir in miroljubno sožitje v duhu tekmovalnosti in napredka, vojne so bile, so in očitno vedno bodo. Mogoče je, da bo miroljubnost premagala neko določeno obliko sproščanja bojnih instinktov, a našli bodo svojo nišo s pomočjo drugačnih, izkušnje povedo, da še bolj usodnih in groznih tehnologij in metod.
Ni torej nobenega dvoma, da bodo tudi vojaški spomeniki kot spomin in opomin vedno s človeštvom.

SPOMENIK NEZNANEMU JUNAKU

Že devetnajsto stoletje je pokazalo, da lahko vojskovanje uniči neizmerno množico ljudi. Svetovne vojne dvajsetega stoletja so številke pognale v nedoumljive višave. Preprosto ni bilo več mogoče zapisati imena posameznika. Vojni spomeniki na državni ravni, četudi namenjeni posameznemu vojskovodji ali državnemu poglavarju, so postajali vse bolj posvečeni spominu vseh padlih. Dobili so značaj in ime spomenika neznanemu junaku. Po vsem svetu danes nahajamo taka obeležja. V glavnih mestih velike večine držav, pa tudi na krajih posebnega spomina, so taki bolj ali manj impozantni spomeniki. Kjerkoli pa so, so tako glede kraja kot oblike in ureditve postavljeni tako, da množicam pripovedujejo zgodbo in hkrati predstavljajo protokolu – državnemu in drugim – primerno okolje za dogodke na različnih ravneh in ob različnih priložnostih. Polaganje vencev ob obletnicah in državniških obiskih je eno od najbolj splošnih in običajnih dogajanj.
Spomeniki neznanemu junaku moderne dobe so javnosti znani. Večina prestolnic se z njimi ponaša. V našem sosedstvu je vrhunski dosežek te vrste, tako po obliki, okolju, kjer se nahaja in po funkciji, Spomenik neznanemu junaku na Avali pri Beogradu. Seveda je z njegovim nastankom tesno povezana tudi zgodba južnoslovanske utopije Jugoslavije in tragedija slovenskih dežel v dvajsetem stoletju. Brez ozira na posebne okoliščine, ki so spremljale nastanek tega ali onega spomenika neznanemu junaku v tej ali oni državi, velja da gre za osrednji javni objekt državnega, protokolarnega in kulturnega pomena.

SLOVENIJA IN SPOMENIK NEZNANEMU JUNAKU

Iz dneva v dan nas spremlja žalostna resnica, da že dvajset let še vedno iščemo svojo slovensko državnost. Iščemo jo iz mnogih razlogov, eden najbolj tragikomičnih pa je, da jo iščemo, ker jo imamo prastaro in veličastno pred nosom. Seveda je spretno in sistematično prekrita, zabrisana, karikirana in ignorirana. V posesti smo izjemne dediščine, a stradamo državo in beračimo pri takih, ki razen izmišljenih puhlic in bednih manifestacij svoje umišljene državnosti nimajo ničesar.
Politika in stroka popolnoma ignorirata slovensko državnost – kot da smo padli z neba in da je Slovenija nastala kot odvečni produkt nekega balkanskega eksperimenta.  Ni torej nobeno čudo, da so državnostni atributi današnjim generacijam nekaj tujega in se zatekamo k surogatom.
Natančno to, surogat, je tudi že toliko časa obravnavani spomenik sprave.
Sprava ni državotvorna kategorija. Državotvorne kategorije so moč, zakon in pravičnost. Države ni treba za ljubezen med ljudmi. Ni je treba za odpuščanje. Država je iznajdba človeške družbe, ker drugače skupnih zadev neke družbe in razmerij med različnimi družbami nikakor ni bilo mogoče racionalno urediti. Zato ima država svoje orodje, ki je moč in sila, v službi zakona, ki je rezultat ali avtoritarne odločitve ali bolj ali manj demokratičnih postopkov. Na kakršenkoli način že so sprejeti zakoni, ki jih država s prisilo uveljavlja za vse enako, dejstvo ostaja, da je katerakoli državna ureditev smotrnejša od nikakršne, od anarhije. Z državnimi instrumenti je mogoče zmanjšati družbena nesorazmerja, v anarhiji se še poglabljajo. In tudi vojaška obračunavanja med državami, kakorkoli so že bila grozovita, so prav državni mehanizmi končali in so omogočili prenehanje vojn, mirovne dogovore in povezave, ki obetajo trajnejši mir. Prav v okviru držav in z njihovim orodjem se je lahko manifestiral duh sporazumevanja namesto vojskovanja, posebej pa še spoštovanja do vseh žrtev – vojnih, civilnih, lastnih in sovražnih. Le država more po končani vojni zbrisati mejo med sovražniki in definitivno uveljaviti civilizacijsko enakost vseh mrtvih. Ne s “spomeniki sprave”, marveč z zakonitostjo in pravičnostjo ustvarja okoliščine, da se ljudje lahko spravijo med seboj.
Tudi zato ni nič čudnega, če se v Sloveniji še več kot pol stoletja po končanih vojnah in dve desetletji odkar imamo samostojno državo, brez konca prepiramo in odrekamo mrtvim enakost. To je strašljivo pomanjkanje temeljnih civilizacijskih vrednot, ki pa je predvsem posledica usodne odsotnosti državotvorne (samo)zavesti. Zato se oklepamo nedržavotvorne spravne ideologije, ki je perverzna v svoji imanentni promociji krivde in kazni na podlagi ideologije in ne zakona.
Sprava je v tej luči nedostojno izogibanje dejstvom in zakonitosti. Kar se države tiče, je glede te tkim. sprave in ureditve strašljivih posledic nedržavotvorne drže v minulem stoletju edino orodje zakon in pravičnost, nad vsem tem pa državni spomenik neznanemu junaku.

SPOMENIK NEZNANEMU JUNAKU V LJUBLJANI, GLAVNEM MESTU DRŽAVE KRAJNSKE

V Ljubljani, ki je bila do konca prve svetovne vojne glavno mesto države – po slovensko d(r)žele Vojvodine Krajnske, je že od leta 1682 stal spomenik v spomin na zmago krajnske vojske pod poveljstvom Janeza Vajkarda Valvazorja 1. avgusta leta 1664 pri Monoštru. Stal je na uglednem prostoru sredi mestnega jedra, na trgu pred šentjakobsko cerkvijo, med poslopjema parlamenta in jezuitskega kolegija – univerze. Na spominski plošči, ki je danes vzidana v steno cerkvene vhodne veže pod zvonikom, piše: D. O. M. MARIAE DEIPARE V. QUAE CONCEPTA SINE MACULA ORIGINIS SUPPEDANEAE LUNAE TRIUMPHATRIX AN. MDCLXIV OTTOMANICAM LUNAM A FINIBUS PATRIAE AVERRUNCAVIT, VOTI REA PROVINCIA CARNIOLIAE IURATA EIUSDEM PURAE CONCEPTIONIS PROPUGNATRIX M. P. ANNO MDCLXXXII. (Mariji Božji Materi, brez izvirnega greha spočeti, zmagovalki stoječi na luni, ki je leta 1664 od meja domovine odvrnila otomansko luno, je država Krajnska vezana na zaobljubo in vneta častilka njenega čistega spočetja postavila ta spomenik leta 1682).
Spomenik torej ni Marijin spomenik, marveč je spomenik zmagoviti obrambi državnih meja, seveda z zahvalo priprošnjici v tistim časom primerni maniri. Ker pa je že centralni administraciji na Dunaju šla v nos suverenost in državnost slovenskih dežel, je sčasoma šla v pozabo prava narava spomenika. Jugoslovanske čase je dočakal prestavljen na novi Šentjakobski trg, ki je nastal po odstranitvi poslopij jezuitskega kolegija. (V tej odstranitvi je mogoče videti prizadevanje za brisanje spomina na visoko šolstvo v Ljubljani). A še bolj je motila prava narava spomenika novo jugoslovansko ideologijo – toliko bolj, ker je bil še dovolj živ spomin, kdo so dejansko bili tisti znameniti “turki”, ki so stoletja uničevali slovenske dežele, imetje in ljudi. Zato so – kar je gotovo nenavadno v razmeroma težkih časih po prvi svetovni vojni – kmalu našli dovolj denarja in uglednega mojstra, da je urbanistično uredil trg in ustvaril novo Marijino znamenje, ki je bilo tako oblikovano, da za ploščo, ki je razglašala namen spomenika, ni bilo več prostora. Nič več ni bilo sredi Ljubljane spomina na veliko zmago krajnske vojske in vojskovodjo Valvazorja – ki je postal “le” zgodovinar – kakor se je moral nemudoma umakniti prav tako za krajnske in sploh slovenske vojake pomembni spomenik maršalu Radetzkemu pred Tivolskim gradom – dvorcem, ki mu ga je kot priznanje dodelila ljubljanska mestna občina. Verjetno je nekdo močno trpel, ker so slovenski vojaki njega dni pod njegovim poveljstvom osvojili glavno mesto turškega Beograjskega pašaluka.


OSARIJ NA LJUBLJANSKEM GRADU – SPOMENIK NEZNANEMU JUNAKU V GLAVNEM MESTU DRŽAVE.


Posebno mesto v obnebju civilizacijskih norm, povezanih z državnostjo, pripada odnosu do pokojnih. Odnos do smrti, do umrlih, do njihovih ostankov, do prednikov nasploh, v bistvenem določa civilizacijske značilnosti neke družbe.
Ozemlje, na katerem živimo Slovenci in so ga od davnine poseljevali  naši predniki, je polno arheoloških nahajališč in najdb, ki izpričujejo izjemno pieteten odnos in ravnanje teh ljudi s pokojnimi. Ne le bogata nahajališča žarnih grobišč z veliko množino dragocenih grobnih dodatkov, ki so tipični za te kraje, tudi nekropole iz kasnejših obdobij, ko umrlih v skladu z novimi običaji niso več sežigali, vedno znova presenetijo odkritelje s podobnimi zgovornimi posebnostmi.
Ponos pripadnika naroda, ki ga odlikujejo prej omenjene značilnosti, pa uplahne docela in takoj, ko se sooči s komaj verjetno resničnostjo, ki je v totalnem neskladju z njimi. Kamorkoli namreč dandanašnji stopiš po slovenski zemlji, v katerokoli kraško brezno zanese pogled, zapuščeni rudniški rovi in jaški, zasuti protitankovski jarki in druge vojaške obrambne naprave, priče divjanja tujih vojska v času Druge svetovne vojne, šolska igrišča, livade in gozdovi – kamorkoli zakoplje kramp ali lopata, povsod utegnejo privreti na dan človeški ostanki, katerih stanje in druge okoliščine glasno kričijo, da z njimi niti v času smrti niti kasneje niso ravnali na način, ki ga tisočletna zgodovina dežele in njenega ljudstva jasno izpričuje.
Nepredstavljivo grozen delirij uničevanja življenja se je zgrnil nad našo domovino pred več kot pol stoletja. Večina krajev, kjer se je dogajal, je zaznamovanih, ve se, katerim oboroženim silam so storilci pripadali, tudi prenekatera žrtev je kljub desetletjem zamolčevanja znana, vsa resnica, vse okoliščine in vse žrtve pa prav gotovo ne bodo prišle na dan nikoli. Edino, kar brez prestanka neizprosno trka na civilizacijsko vest ljudi, so ostanki, razmetani po deželi.
To je nedostojno. To ni le v opreki s standardi, ki so uveljavljeni skoraj povsod po svetu, je tudi v neznosnem nasprotju s kulturnim izročilom slovenskega naroda. Če hočemo torej nazaj v svoje civilizirano okolje, če se hočemo znova umestiti v kulturno orbito, ki je bila nekdaj že tudi naša, potem moramo očistiti deželo teh ostankov. Zbrati jih moramo na primernem kraju, tako, kot so to znali naši dedje. Kostnice, kraji, kamor so shranjevali zemske ostanke pokojnih, svojih in tujih, prijaznih in sovražnih, so jim bili samoumevni deli vsakdana, vedno prisotni v zavesti minevanja, očiščevanja in novega začetka.
Če hočemo torej nazaj v svoje civilizirano okolje, če se hočemo znova umestiti v kulturno orbito, ki je bila nekdaj že tudi naša, potem moramo očistiti deželo teh ostankov. Zbrati jih moramo na primernem kraju, tako, kot so to znali naši dedje. Kostnice, kraji, kamor so shranjevali zemske ostanke pokojnih, svojih in tujih, prijaznih in sovražnih, so jim bili samoumevni deli vsakdana, vedno prisotni v zavesti minevanja, očiščevanja in novega začetka.
To more udejaniti le država z močjo zakona in imperativa, da zakon velja za vse enako.
Ponuja se rešitev – in skrajni čas je – da v sredi glavnega mesta države, v srčiki države, na prostoru, kjer je nekdaj že bilo pokopališče, še prej pa vojaška obrambna utrdba, topniški položaj, na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, postavimo razsežnosti naše tragedije primerno veliko kostnico, kamor bi sproti shranjevali človeške ostanke, na katere bi naleteli ali bi jih z načrtnim iskanjem zbrali. Posmrtni ostanki ljudi, ki so kakorkoli izgubili življenje na ozemlju naše države, pa nimajo svojega groba ali jim ni mogoče določiti imena, bi tako našli svoj mir, kraj svojega večnega počitka. Vsi tisti, ki še danes – in bodo verjetno še v bodoče – zaman iščejo grobove svojih dragih, bi tako vedeli: tu, med temi ostanki so tudi kosti mojega dragega; so na varnem, so na dostojnem, posvečenem kraju, kamor more vsakdo spoštljivo pristopiti, počastiti in se spominjati
Tudi to je tehten razlog, da kakor je običaj drugod po svetu, kjer poznajo spomenik neznanemu junaku, kamor ob posebnih priložnostih polagajo vence domači in tuji državniki in visoki gostje, tak spomenik postavimo tudi v naši državi.

TEHNIČNI OPIS

Na okroglem platoju premera cca 40m se koncentrično stopničasto dvigajo trije obročasti nivoji širine 5m in višine 0,5m. Na srednji ploščadi premera 10m je postavljena žara iz belega specialnega umetnega kamna, visoka cca 6,5m in široka cca 5,5m.
Žara je oblikovana po zgledu situle iz Vač. Na obodu so v več pasovih v basreliefu prikazani pomembni dogodki iz slovenske zgodovine od najstarejše dobe do današnjih dni. Pokrita je s pokrovom, ki ga je mogoče dvigniti z mobilnim dvigalom, da se lahko v žaro da pepel na novo najdenih ostankov.
Od parkirišča, neposredno dostopnega z dovozne ceste na Grad,  vodi pot naravnost do žare po klančini, zasekani v stopničaste platoje (širina cca 4m). Na teh obročastih platojih, ki so pohodni in jih med seboj ločuje razen višine tudi nizka živa meja, je prostor za pisna obeležja: imena posameznikov, skupin in pomembnih dogodkov. Bilo bi prav, da se najde tu prostor tudi za tiste posameznike ali skupine, katerih ostanki so pokopani na drugem kraju, s tem da je tisti kraj naveden. Pred sprehajalcem se na kroženju in vzpenjanju k žari razodeva paleta zgodb skozi zgodovino.
Na vrhnjem platoju je poleg žare le še visok (cca 15m) jambor za zastavo. Za prižiganje sveč in lučk je urejen prostor okoli baze osarija in tudi na vseh platojih, tako da jih je mogoče prižgati neomejeno množino. 
Osvetlitev prostora je urejena s talnimi lučmi, ki ustvarjajo primerno intimno ozračje. Za posebne priložnosti so postavljeni usmerjeni reflektorji.
Niti na kraju samem niti v bližnji okolici ni nobenega drugega objekta, razen drevja, grmovnic in hortikulturne ureditve.
Barve so izključno naravna zelenina in bel kamen.
Ob posebej določenih priložnostih – državni prazniki ipd. – se organizira na kraju častna straža Slovenske vojske

PREDLOG SPRAVNEGA OBELISKA NA PROSTORU GARAŽ DRŽAVNEGA ZBORA

Predlog Ministrstva umešča Obelisk sprave na prostor severno od Kongresnega trga, kjer je Jože Plečnik načrtoval svoje Propileje – kompleks, namenjen spominu jugoslovanskega kralja Aleksandra, kateremu so postavili v osi na trgu impozantno Dolinarjevo upodobitev kralja na konju.
Spomeniki neki osebi ali posameznemu dogodku se morejo umeščati v prostor in okolje skladno s svojim namenom in pomenom. Spomeniki vsedržavnega pomena morajo biti umeščeni v prostor enakovredno glede na vse državljane in državljanke, kadar niso neločljivo povezani s prav določenim krajem ali dogajanjem. Morejo biti in tudi prav je, da so umeščeni na območje glavnega mesta države. A znotraj tega območja morajo biti na prostoru, ki je za vse nevtralen ali pa pred poslopji parlamenta, vlade ali predsednika države. Spomenik državnega pomena bi seveda lahko stal na Kongresnem trgu, a prej bi bilo treba vrniti stavbi, v kateri je trenutno rektorat Univerze, njeno pravo funkcijo, za katero je bila zgrajena, ko je bila dežela še država tudi v zavesti ljudi. A dokler bo tod prevladovala shizofrena in podtaknjena floskula, da je slovenska država zgrajena na kulturi, in predsodku, da univerza uteleša vso kulturo neke nacije, s kakšnim tovrstnim premikom v javnosti uveljavljenega prepričanja ni računati.
V zvezi s predlogom Spomenika sprave, je torej nujno upoštevati:

1) Spomenik sprave je z državnopravnega vidika nonsens in kakor je iz tega elaborata razvidno, v ničemer ne razrešuje nakopičene problematike, ki ima svoj vzrok drugje in na drugih ravneh. Država Slovenija mora tako zaradi svoje državnostne dignitete, kakor tudi zaradi razrešitve omenjene problematike, postaviti osrednji državni Spomenik neznanemu junaku, ki bo hkrati tudi kostnica za pietetno shranjevanje ostankov pokojnikov.
2) Spomenik neznanemu junaku je prostor, nabit s simboliko in terja ustrezno okolje, primerno tako za potrebe državnega protokola, kot za množični ali povsem zaseben obisk.
3) Prostor kjer so danes garaže Državnega zbora je utesnjen, dostop otežen, okolje nima vsedržavnih komponent, tam postavljeni spomenik bi ne ustrezal nobeni svoji funkciji. Ne gre zanemariti visokih stroškov, zlasti posrednih.
4) Na Ljubljanskem Gradu, v samem središču glavnega mesta, na prostoru, enako in lahko dostopnem vsem, stran od prometa, v naravnem parku, le korak od mestnega središča, je prostor, ki ustreza vsem zahtevam – celo zahtevam po čimmanjših stroških.

SKLEP

Spomenik neznanemu junaku na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu v celoti ustreza konceptu državnega obeležja tako v protokolarnem pogledu, kot tudi v smislu nacionalne pomiritve, ki je sama po sebi posledica vnovične zavezanosti lastni državnosti in zakonitosti. Lokacija in izvedba omogočata učinkovanje objekta v vseh njegovih funkcijah. Ureditev le minimalno posega v okolje, saj se omejuje v glavnem na hortikulturno ureditev in zahteva minimalne gradbene posege. Temu primerni so tudi finančni stroški. Toliko večja pa je simbolna učinkovitost tako zaradi prostora kot zaradi forme.  Obiskovalci ne motijo vsakodnevnega življenja v mestu, mestno življenje ne moti obiskovalcev in dogajanja pri spomeniku, hkrati pa je vse le korak oddaljeno od mestnega središča. Basreliefi na obodu situle in pestra množica različnih obeležij na terenu okoli nje pa je mali a silno poučni leksikon slovenske nacionalne zgodbe tako za domače kot za tuje obiskovalce, uradne ali zasebne.