Archive for January, 2016

Volilna pravica – Ustavna pritožba

Wednesday, January 27th, 2016

USTAVNI PRITOŽNIK

Andrej Lenarčič
1000 Ljubljana

IZPODBIJANI AKT

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015

UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE
Izčrpanost pravnih sredstev

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015
Pravočasnost
30. 12. 2015

Domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine
Kršena je moja pravica glasovati na referendumu oz. moja volilna pravica, ki mi jo zagotavlja 43. člen ustave, 7. člen zakona o volitvah v državni zbor mi jo pa jemlje.
Od Državne volilne komisije sem prejel obvestilo, da lahko dne 20. 12. 2015 glasujem na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravni pouk je bil napotek “Spletna stran DVK”. Na tej spletni strani sem lahko prebral 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor, po katerem nimam pravice glasovati, saj na dan glasovanja nisem dopolnil 18 let starosti, kakor terja 7. člen, marveč starost 75 let in 81 dni.
Državni volilni komisiji sem nemudoma (dne 14. 12. 2015) poslal dopis – prošnjo, da mi nemudoma sporoči, na podlagi katerega zakona lahko svojo človekovo pravico uveljavim.
Do dneva glasovanja nisem prejel nobenega odgovora.
Zato sem dne 29. 12. 2015 poslal Državni volilni komisiji pritožbo in – četudi je dan glasovanja že minil – zahteval od komisije odgovor.
Odgovor na zahtevo sem prejel dne 31. 12. 2015 (Št.: 042-2/2015-396, datum: 30. 12. 2015).
V njem Državna volilna komisija samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Trdi:
“Na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – ZRLI-UPB2) in prvega odstavka 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06-ZVDZ-UPB1 in 54/07-odločba US) ste imeli pravico glasovati na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil 20. 12. 2015. Zaradi tega ste tudi prejeli obvestilo okrajne volilne komisije, ki vas je obvestila o dnevu glasovanja na referendumu in tudi o tem, da ste vpisani na vololni imenik za volišče št. 13, ki se je nahajal v Gimnaziji Moste, Zaloška cesta 49. Ker iz obvestila nesporno izhaja, da ste bili (in ste še vedno) vpisani v evidenco volilne pravice, ki jo neposrendo vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vas o tem nismo ponovno obveščali in bi svojo volilno pravico, če bi želeli, lahko tudi uresničili.”
Izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen zakona, na katerega se Državna volilna komisija sklicuje, mi seveda ne daje volilne pravice. Ne more mi dati volilne pravice niti dejstvo, da sem vpisan v evidenco volilne pravice, saj ni zakona, ki bi tako določal.
V nadaljevanju Državna volilna komisija trdi, da je moja razlaga določbe prvega odstavka 7. člena ZVDZ napačna.
Povem: Izrecno in nedvoumno, v uradnem jeziku države zapisani člen je popolnoma razumljiv in ne potrebuje nobene razlage. Kdor uradnega jezika ne obvlada, si more pomagati z veljavnim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SAZU, Ljubljana 2014), kjer je na strani 283 pod geslom “dopolniti” pomen uradno razložen: “živeti do določene dobe”, “šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let.”
Komisija torej samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga zakon. To sme le zakonodajalec .
Pri tej samovolji in nezakonitem početju gre komisija še naprej in trdi, da sem imel in še imam volilno pravico, “ker ste bili na da glasovanja polnoletni.” Zakona, oz. člena zakona, v katerem bi bilo to (in tako) zapisano, ne navede in zanj niti še ni bilo slišati.
Zadnji stavki odgovora Državne volilne komisije:
“Ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka7. člena ZVDZ ima vol(i)lno pravico in s tem pravico glasovati na referendumu torej vsak državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let (….?) ima pravico glasovati na referendumu, to določbo pa je treba razumeti kot starostno mejo za uresničevanje volilne pravice. Na podlagi 43. člena Ustave RS in že navedeni določbi prvega odstavka 7. člena ZVDZ nimajo volilne pravice državljani Republike Slovenije, ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”
pa pripovedujejo, da komisija zavestno in namerno po svoje in v nasprotju z izrecno in nedvoumno v zakonu zapisano določbo tolmači zakon, saj v zadnjem stavku odgovora trdi prav to, da nimajo volilne pravice tisti državljani, “ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”

DRUGE NAVEDBE

Državna volilna komisija očitno ravna po svoje in v naprotju z izrecno in nedvoumno zapisanim 7. členom ZVDZ ugotavlja tako volilno pravico kot rezultate volitev in glasovanj na referendumih že vse od uveljavitve ZVDZ, objavljenega v Uradnem listu RS dne 12. 9. 1992. To pomeni, da nihče, izvoljen ali imenovan po uveljavitvi ZVDZ, ni imel in nima mandata in je posledično vse, kar so ta telesa ali organi in posamezniki odločili, podpisali, sprejeli, nezakonito. Vsi tudi nezakonito zasedajo svoje službe in položaje, ker mandat vlade, skupščine in predsednika države po volitvah dne 6. 12. 1992 ni prenehal, saj se konstitutivna seja državnega zbora dne 23. 12. 1992 ni zgodila, ker je volilna komisija ugotovila rezultate volitev v nasprotju s 7. členom ZVDZ in poslanci niso bili izvoljeni.
Vlada, skupščina in predsednik države, izvoljeni na volitvah leta 1990 imajo torej še vedno mandat in so dolžni zaseti svoje položaje in urade, ter skladno z izjemnostjo nezakonitega stanja v ustavno običajnem roku 6 mesecev uskladiti, verificirati doslej nezakonito sprejete akte, dokumente in odločitve, popraviti ZVDZ (7. člen) in predsednik države razpiše volitve po popravljenem zakonu.
PRILOŽENI DOKUMENTI
Pritožba 14. 12. 2015 / 29. 12. 2015

Ljubljana, 20. januar 2016

Pobuda US za presojo 7. člena ZVDZ

Wednesday, January 27th, 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 7. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

4.3 Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
Navedbe o neskladju
z Ustavo oziroma zakonom

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR
II. VOLILNA PRAVICA
7. člen
Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti

je v neskladju s
15. člen ustave (1. in 2. alineja):

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen ustave (1. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Razlogi, ki utemeljujejo
zatrjevano neskladje

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

7. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 7. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker:

– pravico voliti in biti voljen, ki jo ustava zagotavlja vsakemu državljanu, ki je dopolnil 18 let, brez osnove, nerazumno in tudi v nasprotju z uveljavljeno prakso v demokratični tujini zagotavlja zgolj tistim državljanom, ki so 18 let starosti dopolnili NA DAN GLASOVANJA. Po SSKJ “dopolniti” pomeni “živeti DO določene starosti”, torej po 7. členu ZVDZ noben državljan, ki na dan glasovanja dopolni katerokoli drugo starost, nima volilne pravice. Noben poslanec, član vlade, ustavni sodnik… ne more zatrditi, da je “na dan glasovanja” junija 2014 dopolnil 18 let starosti.
Obstoječa dikcija “ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti” nikakor ni sopomenska z dikcijo “ki je na dan glasovanja dopolnil najmanj 18 let”, kar so npr. vedeli celo partizani, ki so 1. marca 1944 razglasili, da ima volilno pravico pri volitvah v ONOS “sleherna moška in ženska oseba od izpolnjenega 18. leta DALJE”;

– pravico biti voljen zagotavlja tudi državljanom, ki še niso dopolnili 18 let starosti. 7. člen namreč to starost zahteva samo na dan glasovanja, ne pa tudi na dan vložitve kandidature, čeprav je vložitev kandidature način uresničevanja pravice biti voljen, ki jo ustava izrecno zagotavlja samo državljanom, ki so ŽE dopolnili 18 let.
Druge navedbe

Skladno z navedenimi dejstvi in okoliščinami, mora Ustavno sodišče poleg neskladnosti 7. člena z Ustavo ugotoviti tudi to, da noben sklic DZ (niti DS) po uveljavitvi ZVDZ ni imel mandata in je Državna volilna komisija svojevoljno in nezakonito, po svoje, tolmačila izrecno in nedvoumo določilo, zapisano v 7. členu ZVDZ. Mandate je potrjevala v nasprotju z zakonom. Posledično ni imela mandata nobena vlada, noben predsednik države, tudi noben po uveljavitvi zakona izvoljeni sodnik, niti ustavni sodnik. Enako velja za vse sprejete akte, druge dokumente in zaveze.

To do skrajnosti zavozlano nezakonito stanje je nujno takoj sanirati. Zakonita in pravno korektna možnost obstaja.

Ker konstitutivna seja prvega sklica ni bila zakonita, mandat leta 1990 izvoljenim telesom in organom ni prenehal. Dotedanja skupščina RS, vlada in predsednik/podpredsedniki in predsednik države imajo še vedno mandat. Dolžni so takoj zasesti vsak svoje mesto in na način, kakor izhaja iz 81., 92. in 108. člena Ustave urgentno verificirati, potrditi, korigirati vse zakone, uredbe, določbe, odločitve, pogodbe, (iz)volitve sprejete ali izvršene nezakonito.
Po opravljenem delu razpiše predsednik države volitve v državni zbor po popravljenem zakonu.

Ljubljana, 20. januar 2016

Pobuda US za presojo 8. člena ZVDZ

Wednesday, January 27th, 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 8. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
8. člen ZVDZ
Pravico voliti in biti voljen za poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imajo pripadniki teh narodnih skupnosti, ki imajo volilno pravico.

ni v skladu s:
14. člen Ustave RS
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

15. člen ustave (1. in 2. alineja)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen Ustave RS (2. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.

82. člen Ustave RS (1. alineja)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.

8. člen ZVDZ ni v skladu s 14. členom Ustave RS, ker državljane RS ločuje po narodnosti.

8. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 8. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

8. člen ZVDZ neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker pravico voliti predstavnika naarodnih skupnosti odreka veliki večini državljanov, čeprav ima pravico voliti in biti voljen vsak državljan, ki je dopolnil 18 let.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 82. členom ustave, ker ustava poslancev narodnih skupnosti ne izvzema iz poslancev, ki so po 82. členu “predstavniki vsega ljudstva”, torej sta tudi oba poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva. To nenazadnje kaže tudi praksa državnega zbora, saj enakopravno sodelujeta pri odločitvah, ki se tičejo vseh državljanov in ne samo pripadnikov narodnih
skupnosti. Ker sta torej tudi poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva in ne zgolj svojih skupnosti, je 8. člen ZVDZ, ki državljanom, ki niso pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, odreka pravico voliti ali biti voljen za poslanca narodnih skupnosti, v neskladju z 82. členom ustave.

Nedopustno in nevzdržno je, da lahko poslanca narodnih skupnosti s svojim glasovanjem usodno vplivata na pravni in socialni položaj državljanov, ki jim zakon odreka pravico voliti zadevna poslanca! To seveda velja tudi za pripadnike madžarske skupnosti, ki ne smejo voliti poslanca italijanske skupnosti in obratno. Nujno je, da ustavno sodišče to nevdržnost končno odpravi z ugotovitvijo, da je 8. člen ZVDZ v neskladju z ustavo RS in hkrati zahteva, da imajo pravico voliti
poslanca narodnih skupnosti vsi državljani RS z volilno pravico, saj sta tudi njihova predstavnika.

Nedopustno je tudi, da si DVK samovoljno razlaga določbe ZVDZ in tako navkljub izrecni določbi v 2. členu ZVDZ, da “Italijanska in madžarska narodna skupnost volita v državni zbor vsaka po enega poslanca,” vsaki od teh skupnosti omogoča volitev DVEH poslancev.

Ljubljana, 20. januar 2016
Kraj in datum

VMESNI ČLEN

Saturday, January 9th, 2016

POKRAJINE 09-01-2016

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, je star rek, ki pove, da “primer” z leti postaja vse bolj brezupen. Svečeniki jugoslovanarskega dogovornega prava in skrajno sprevrženo z besedo “samoupravljanje” zakrinkane diktature partijske vrhuške, čemijo še četrt stoletja po navideznem propadu jugokomunističnega samoupravnega eksperimentiranja (na živih truplih) tako globoko v preteklosti (prekletosti), da se jim nikakor ne posreči kakorkoli že zapolniti praznine med “državo” in občinami. In ta praznina je resnična, četudi je v glavah večja in usodnejša. Še tako nerodno strukturirana država namreč kljub vsemu še nekako deluje, če so pri vzvodih upravljanja kolikor toliko sposobni ljudje. Niti ni usodno, če so lumpje. (So znali nekdaj komentirati: “Če zna zase, bo tudi za nas kaj ostalo…”) Katastrofa pa je, če se preplete trapasta, z vsemi naravnimi danostmi in zgodovinsko izkušnjo skregana strukturiranost države s praznoglavimi prevaranti, ki bi radi v demokratično pražnje oblačilo našemili svojo skorumpirano, delegatsko-samoupravno jugoslovanarsko spako, ki so (si) jo odcepili od izginjajočega “Titanika” – in ta manever brezsramno poimenovali “osamosvojitev”.

Kako grozljivo prevarantsko je poimenovanje “osamosvojitev”, postaja z vsakim dnem bolj očitno. Le kako naj se “osamosvoji” nekaj, kar ni bilo nikoli nič “svojega”? Kako naj se osamosvoji neka “samoupravna tvorba socialističnega tipa”, ki je nastala znotraj stalinistične diktature, in to po diktatu “socialističnih družbenih odnosov” in docela vpeta v spone “demokratičnega centralizma” in “delegatskega sistema”? Da se nekaj takega more le odcepiti od poprejšnje celote, pripoveduje nesrečnim potnikom na rešilnem čolnu, ki je odrinil od potapljajočega se Titanika napolnjen z vso realsocialistično samoupravno navlako in se imenuje Republika Slovenija, vsak novi dan znova. Vsak dan znova in vedno hujša vstaja pred brodolomci resnica, da navlaka in navade nimajo ničesar skupnega s tistim, kar naj bi se 25. junija 1991 osamosvojilo.

Osamosvoji se namreč lahko le tisto, kar se je pred tem tako ali drugače združilo, sestavilo. Kaj se je združilo 1. decembra 1918 v novo državo, kasneje imenovano tako ali drugače Jugoslavija, je zapisano v dokumentu. Piše, da so to ZEMLJE države SHS. To torej ni “Država SHS” – če bi bila, bi bilo tako zapisano. Ker pa piše ZEMLJE države SHS, je treba pogledati, kaj to pomeni – in to ni noben problem. Na državni ravni je pač tako, da lahko stopajo v medsebojne odnose le države, subjekti mednarodnega prava. V delegaciji, ki se je prišla tistega 1. decembra v Beograd u”ujedinjevat” s Srbijo, so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, ki so bile države od nekdaj. Zagrebška “Država SHS” je bila nelegalna izmišljija brez vsake legalne podlage. Ustavni dokument, po katerem so se slovenske in nemške dežele Cislajtanije lahko po svoje organizirale in vzpostavile svoje državne zbore, je celo odločno prepovedal kakršnokoli podobno dejanje znotraj enovite in celovite Kraljevine Ogrske. Zato se Kraljevina Srbija pod nobenim pogojem ni mogla “ujediniti” z “Državo SHS”, marveč izključno s tistim, kar je v tej združbi bilo država. In to so bile slovenske dežele – države, po srbsko ZEMLJE. In tako so v dokument zapisali.

Poslanci slovenskih dežel, ki so se 1. decembra 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS združile s Srbijo v novo državo, kasneje poimenovano Jugoslavija, so se zbrali dne 31. oktobra 1918 v Ljubljani. Po celodnevnem zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske je na podlagi Manifesta, ustavnega dokumenta suverena vseh slovenskih dežel, vlada v Ljubljani razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. To je šolski primer polnopravno veljavnega nastanka nove države. In ta država je mesec dni kasneje v Beogradu pod imenom ZEMLJE države SHS stopila v zvezo s Kraljevino Srbijo. S to združitvijo je nastala država, od katere so se te ZEMLJE – tokrat pod imenom Republika Slovenija – osamosvojile. Kar se je dobrih sedem desetletij prej združilo, se je 25.6.1991 osamosvojilo. Tako in takšno, kot je v zvezo stopilo. V pravnem redu drugače ne gre. O vsem, kar se je, dokler je zveza trajala, dogajalo in o zavezah, ki so nastale, se mora dogovoriti posebej. A iz združbe gre brezpogojno lahko le, kar in kakor je v združbo vstopilo.

Ker brodolomci na rešilnem čolnu s Titanika nikakor nočejo priznati, da je s Titanikom potonila tudi njihova farsična, dogovorna kvazi država, onesnažujejo osamosvojeno državo s svojimi manirami. Ker je zanje Republika Slovenija odcepljeni kos njim tako domače in ljube samoupravaške socialistične Jugoslavije, državi ne pustijo dihati. Krotovičijo gospodarsko, družbeno in kulturno življenje, in že več kot dvajset let neuspešno poskušajo na tisočletno svobodnjaško deželno demokratično strukturo države navleči svojo boljševistično prakso dogovornega prava, združevanja dela in sredstev in demokratičnega centralizma. To jim seveda ni in jim ne bo uspelo, država bo prej crknila. Da so praznih glav, je očitno, saj si domišljajo, da oni pa ne bodo (crknili).

Klavrna epopeja se desetletja ponavlja v jadikovanju o “pokrajinah” kot “vmesnem členu” med občinami in državo. Seveda je še takemu omejencu jasno, da bodo prej našli “vmesni člen med seboj in opico”, kot pa te nesrečne pokrajine, saj trmasto gledajo stran od resničnosti, od dejanskega stanja stvari. Dežele (države), ki so se “ujedinile” s Srbijo v Jugoslavijo, so namreč tisti “suvereni vmesni člen” ki ga menda iščejo – a gledajo trmasto stran. Slovenske dežele namreč niso nobena izmišljija ali modna muha. So trdne teritorialne celote, ki so se izoblikovale skladno z naravnimi in družbenimi danostmi, ki so svojo obstojnost in funkcionalnost v dolgih stoletjih izpričale, ki so oblikovale naravo in značaj svojih državljanov, in so ti državljani oblikovali nje. In jih seveda tudi branili. Ozemlje in meje. Trdnost in obstojnost teh “vmesnih členov” med občino in državo (zvezo dežel!!!) je izpričana navsezadnje tudi tako, da jih še vedno poznamo, še vedno vemo zanje, čeprav jih že skoraj sto let klika trmasto ignorira. Ja, in tem našim podobne dežele (v svojih zvezah) sijajno delujejo v vsej soseščini, ki je bila tisoče let naše kulturno okolje, v katerem se je slovenska nacija izoblikovala in se vanj umestila s svojimi velikimi deli in dosežki. Veličastnimi, če jih niti sto let uničevanja, sistematičnega zanikovanja in zanemarjanja ni uspelo docela izničiti.

Ko vedno znova prebiramo taka in drugačna besedičenja na to obrabljeno “vmesnočlensko temo”, se vprašamo: doklej? Koliko časa še? Do končnega propada? Kaj res ne bo zmagala zdrava pamet? “Se slovensko drevo ne bo (svojih) korenin zavedlo”? Naše korenine, naša slovenska državnost, prastara, je v naših deželah, ki so se združile pod oblastjo vlade v Ljubljani, “ujedinile” s Srbijo, in 25.6.1991 slovesno razglasile svojo osamosvojitev na podlagi enotne volje ljudstva, izpričane na plebiscitu. Pod imenom Republika Slovenija so se namreč lahko osamosvojile le slovenske dežele, saj so le one v južnoslovansko združbo vstopile, in v času trajanja združbe njihove državnopravne subjektivitete nikoli nihče ni odpravil. (Cuius est instituere, eius est abrogare = kdor ima pravico vzpostaviti, sme odpraviti). Kdo je tako nesramno predrzen, da cefra tisočletne celote, riše, kakor mu zmeda v glavi narekuje (ali namig iz žepa?) umetne meje prek ljudi in bivališč, ki so od nekdaj živeli v svoji deželi in ki so se uprli brezobzirnemu, morilskemu nasilju šovinizmov in ideologij. In obstali! A sedaj jim bomo pa njihovo domovanje zradirali? Kakšna podla sprenevedavost: Toliko besed o TIGRU – hkrati pa pljuvanje na tisto svetinjo: TRST-ISTRA-GORICA-REKA, za katero so prelili svojo (!!! ne tuje) lastno kri.
In se ne smemo ustaviti pri Primorcih! So še Korošci, Krajnci, Štajerci in onkraj Mure in severno od Drave je še neka čudovita, otožna dežela, Slovenska Krajina.

Stoletja sistematične destrukcije bo konec šele, ko se bomo sprijaznili s svojo dediščino in identiteto. Ko bomo dokončali, kar smo začeli 25.6.1991. Ko bomo nagnali prevarante, ki so nam nataknili zelena očala, da nas lahko “futrajo z oblanci” – kot tisti Ribničan svojega osla.