Archive for May, 2019

UTRINEK OB MAJSKI SEJI DZ

Wednesday, May 22nd, 2019

K nedostojnim govorancam v svetišču parlamentarne demokracije:

Tajiti ljudstvu njegovo “zgodovino” je odvratna sprevrženost. Prikrivati, potvarjati relevantna pravna dejstva, je predmet kazenskega zakonja. Jemati ljudem pravico govora, jezik pa spreminjati v nerazumljivo babilonščino, je GENOCID.

21052019

K AKTUALNI EPIDEMIJI BORBENOSTI

Wednesday, May 22nd, 2019

Če sledimo tisočletnim zgledom, vemo, da pojave prepoznamo po njih učinkih. Ko ležijo pred preživelimi učinki “bojev” in “uporov”, bi bilo zanimivo vedeti, kaj si o zadevi mislijo…

O tisočletnem suženjstvu, zatiranju Slovencev si je tudi mogoče misliti marsikaj. Ob grmadah – pa ne trupel, marveč znanstvenikov, umetnikov, dobrotnikov …  prav gotovo. Veličastne zmage  v stoletjih bojev za svojo domovino – deželo/državo – so prinašale marsikatero žrtev, a vojaški uspehi in ugled so daleč presegali vložek. Očitno so šli zelo v nos marsikomu  – pa ne tistim, ki so postavili obeležja in spomenike, kot npr. vojskovodja Valvasor ob slavni zmagi njegovih krajnskih konjenikov v bitki pri Monoštru, ali spominski cerkvici sv. Ahaca, spominu in opominu ob bojih in zmagah nad “Turki” z one strani Kolpe in vsakoletne slovesnosti ob obletnici veličastne zmage Ravbarjevih in Turjačanovih vitezov nad banjaluškim Predojevićem pri Sisku. Vse to je šlo v pozabo, prekrili so s pajčevino stotine obrambnih taborov, s pomočjo katerih so hrabri Slovenci preživeli stoletja more, prihajajoče pritajeno, hajduško, skozi hoste daleč v notranjost. Prvi iznenadni napad na pridne roke po poljih je bil seveda zato neizogiben. Vendar so razumni kmetje znali odgovoriti: Takoj so se prižgale po hribih / Grmadah v naprej pripravljene grmade, opozorilni kresovi: “Turki so v deželi”! “So v deželi” pove vso resnico. Ni namreč šlo za turško redno vojsko, katere premike opazijo branilci, sporočijo kurirji in obramba se lahko organizira. Ne! Morilske tolpe so se premikale v varstvu noči in gozdov, ob primerni priložnosti pa planile nad kmečko revo, moške pobile, ženske in otroke pa odvlekle v prodajo prek meje. Seveda niso zamudile prilike za rop in požig. Edina rešitev za sosednje kraje in vasi je bila takojšen beg v bližnje tabore ali kraške jame, dokler se svojat ni nagoltala krvi in imetja. (Prim. Izvestja, Realka v Ljubljani, Fr. Levec 1890)

“Grmade” znanstvenikov, umetnikov, polihistorjev, državnikov torej pripovedujejo svojo zgodbo o tisočletnem zatiranju…Tudi v Marijin  steber spremenjeni Valvazorjev spomenik v spomin zmage pri Monoštru. Vsakoletne slovesnosti v ljubljanski stolnici v spomin slavne zmage pri Sisku so menda potihnile… Od nekod se potiho pritihotapi pomisel, kaj pa, če so zgodbe o hlapcih, potrebnih osvoboditve, bile le priročen izgovor za – ve se kaj. Nekaj spomina menda imamo?! Ker v nam sosednji državi /dvojčici (nastali hkrati, na isti ustavni podlagi leta 1918) pravkar slovesno praznujejo obletnico otvoritve dunajske Državne opere (1955), ni odveč (v luči zatiranja Slovencev) opaziti, kdo je takrat odpel naslovno vlogo v Beethovnovi operi Fidelio:

Shrani.si

To je seveda “Kamersänger” te Opere, svetovno slavni tenor Anton Dermota, Kranjec iz Krope, zavedni Slovenec.

STEBRI DRŽAVE

Monday, May 13th, 2019

Pripombe k članku v časopisu

Stebri države (Dimitrij Rupel)

Delo, Sobotna, 11052019

 

Teh nekaj vrstic k tekstu v tokratni Sobotni pod naslovom Stebri države ni in ne more biti polemika, saj z mnenji in spominjanji ni kaj polemizirati. Povrhu zase trdim, da mnenj sploh nimam, ker mnenje imaš lahko o nečem, kar ni popolnoma jasno, razvidno in  dokumentirano. Ker je glede “stebrov (slovenske) države” vse na dlani, internacionalno in nacionalno pravno definirano in dokumentirano, naj le navedem nekaj bistvenih dejstev.

O zmedi v glavah tukajšnjih odločevalcev so opozarjali že pred več kot sto desetimi leti Poljaki, katerim menda ne gre oporekati, da o državi (de civitate) nekaj vedo. Celo ena od Celjank jim je bistrila poglede in izkušnje. O opozorilih s strani Poljakov  je pisal v reviji Čas (letnik 1907, št. 2, str. 94) že znameniti slovenski znanstvenik, filozof, prof. dr. F. Grivec. Mešanje “stebrov države” z vrsto režima, upravljanjem, etnijo, ideologijami… torej ni nekaj novega. Stara pesem.

Ker v kratkem pismu bralca ni prostora za širšo obravnavo problematike, naj samo nanizam nekaj resničnih “temeljev” (slovenske) države:

1) Vestfalski mir (24. 10. 1638), ki je potrdil državnost in avtonomijo vojvodin in kraljestev Svetega rimskega cesarstva, še posebej tistih, v (fevdalni) posesti dinastije Habsburžanov.

2) Cesarski patent 1804 (11. 08. 1804), odgovor Habsburške dinastije na razpustitev Svetega rimskega cesarstva, ko je dinastija izgubila cesarski naslov, pa so ga s pravno ekshibicijo nadeli – kot osebni naslov, ne kot “službo” – vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”, pri čemer so decidirano izpostavili, da v zvezi z državnostjo in avtonomijo “habsburških dežel” ostane vse, kot je bilo.

3) Ustava habsburške monarhije (Ausgleich) 1867, s katero so v moderni državno pravni maniri potrjeni atributi internacionalne pravne subjektivitete (seveda tudi “slovenskih”) dežel, in to celo zdavnaj pred znamenito Montevideo Covention (26. 12. 1933), ki je opredelila te atribute. (V tej ustavi pride do izraza, da imajo od habsburških “južnoslovanskih posesti” vse državno pravne atribute – vključno internacionalno pravno subjektiviteto – le slovenske dežele in Dalmacija.)

4) Manifest 16. 10. 1918 – Ustavno pravni dokument suverena vsake od dežel Cislajtanije (prim. Ausgleich 1867), ki omogoča državno pravno preureditev teh dežel – državne zbore, izvoljene po etničnem ključu in svobodno odločitev o razmejitvi in bodočem povezovanju. Na tej ustavni podlagi so poslanci dežel z nemško govorečo večino dne 21. 10. 1918 na Dunaju razglasili zvezo teh dežel (oz. njih večinsko nemških delov!), dne 31. 10. 1918 pa je vlada v Ljubljani, pod predsedovanjem viteza Pogačnika slovesno razglasila, da “prevzema vsa ustavna (!!!) pooblastila v vseh (!!!) slovenskih deželah” in o tem obvestila administracijo (Lammasch) na Dunaju. Tako sta na zakonitih temeljih (!!!) nastali dve novi zvezni državi/republiki. Danes je ena že sto let ponosna in suverena država, imenovana Avstrija (po zaslugi Slovencev na Koroškem, borcev proti nacizmu, je preživela celo sramotni Anschluss), drugo zvezo, ki je nastala sočasno in na enak ustaven in zakonit način, pa so tukajšnji veljaki zavozili v katastrofo, brezna, polna trupel in v sramoto.

Ta katastrofa ljudstev slovenskih dežel je tako silna, da niti v Temeljni ustavni listini zapisani peti (5) temelj slovenske države ne pomaga. Čeprav je natančno zapisano, da so meje RS (meja določa enega bistvenih atributov države: teritorij!!!) s Hrvatsko “meje med (jugoslovansko) republiko Slovenijo in (jugoslovansko) republiko Hrvatsko v okviru (!!!! poglej SSKJ) dosedanje SFRJ!” (več o tem: Zapravljena nebesa pod Triglavom, Ljubljana, 2013, posebej strani 109 in naslednje, pa 134 in 135 …)

Vse jasno. Razen “ustanoviteljem slovenske države” (katere obstoj so ugotovili že zdavnaj celo Poljaki) in piscem lažnivega arbitražnega Memoranduma. Edina mogoča pripomba: nobeni “ustanovitelji”, marveč uničevalci (brez narekovajev!).

 

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in

član Skupine za arbitražo

OB OBISKU PUIGDEMONTA V LJUBLJANI

Saturday, May 11th, 2019

Segment iz članka: https://www.rtvslo.si/slovenija/puigdemont-v-ljubljani-zelimo-zgraditi-drugacno-demokraticno-drzavo/487719

10052019 ob obisku Puigdemonta:

 

Puigdemontu sta med drugimi prisluhnila tudi filozof Tine Hribar in filozofinja, sociologinja in publicistka Spomenka Hribar. Na vprašanje, kako Puigdemontov nastop, v katerem je zelo malo govoril o katalonskem vprašanju in konkretnih korakih naprej, vidi ob tem dogajanju, je Hribar ocenil, da zastopa edino stališče, ki ga v tem trenutku edinega lahko, glede na situacijo v Španiji. “Tam ne razumejo srednjeevropskega koncepta naroda, ne ločijo med nacijo in narodom. A priori izhajajo iz nacije in narodi so v tem primeru takoj podrejeni. Ta formula demokracije en človek, en glas je zelo lepa, toda če si v manjšini, te ta formula privede v popolno podrejenost. To se zdaj dogaja v Španiji, to je bila pa sicer tradicija od francoske revolucije tudi v Franciji. V Franciji je recimo izginil cel kup narodov, recimo Bretonci. To še danes velja, Macron recimo forsira, da bi imeli centralne organe, to bo Jugoslavija v klasičnem pomenu. Španija to že je. To zdaj grozi Evropi: Evropi grozi, da bo postala Španija, ne pa srednjeevropska konstitucija, v kateri bi prevladalo srednjeevropsko razumevanje ustavnosti in demokracije, predvsem pa odnosa do narodov. Če želimo, da je v Evropi demokracija in če ne more dobiti vsak narod svoje države in s tem postati nacija ter s tem član OZN-a, s čimer je imela Slovenija veliko srečo, in če Evropa ne bo znala razločiti, da bi tem narodom dala avtonomijo, če že ne samostojnosti, potem ne bo obstala skupaj. Teh narodov je več, kot si mislimo, mislim, da jih je več kot 20. Da ne govorim o Aziji. Smo šele na začetku nove faze, ko se bo to vprašanje moralo eksplicirati. Komunikacija s sodobnimi komunikacijami je zelo učinkovita, informacije se pretakajo in se bo kmalu izkazalo, da obstajajo velika trenja. Vidite, kaj počnejo Kitajci s svojimi “narodi”. Dejansko enako kot Španci, mogoče se ti sicer lepše obnašajo, pa vendar. Človeka lahko ubiješ na več načinov. Evropska unija je pred tem, da se odloči: ali podpre srednjeevropsko razumevanje nacije ali pa tradicionalno, modernistično, subjektivistično, ki izhaja iz Renanove formule, kako biti narodno zaveden: naroda praktično ni, ampak ga moramo vsak dan znova postaviti. To je čisti subjektivizem.”

 

Koment:

 

Zanimivo, da ljudje VIDIJO, a žal ne OPAZIJO! Kaj hočem povedati: Govorijo o strukturi Svetega rimskega cesarstva in habsburške monarhije posebej. Vojvodine in kraljestva izven habsburških posesti so imele tako kot habsburške “dežele” tudi vsaka svojega suverena, le da je bil v okivru habsburškega “imperija” to ena in ista oseba iz “Haus Österreich” (definicija po Cesarski Patent 1804). Torej v duhu Hribarjevega razmišljanja je bila ureditev znotraj habsburškem onarhije vrhunski dosežek, saj so meje “dežel” izvirale iz geopolitičnih/zgodovinskih/gospodarskih/okoljskih DANOSTI, pri tem pa je bila enako trdna tudi NARODNA (??? – kakorkoli že definiramo ta pojem) – torej etnično/kulturna identiteta ljudstev, državljanov svojih DEŽEL.

 

Hribar govori o idealu, a ne OPAZI, da smo Slovenci ne le dediči, marveč kot moderna nacija tudi REZULTAT/IZDELEK habsburškega nacionalnega arboretuma, ki je lahko zgled za organiziranost (tudi) EU.

 

“Optični kiks” (videti, pa ne OPAZITI) je očiten tudi v aktualnem splošnem ignoriranju dejanskega, internacionalnega pravnega stanja Republike Slovenije, ki je celo po dikciji TUL[1] kontinuiteta subjekta – zveze slovenskih dežel[2] –  ki je nastal z razglasitvijo[3] dne 31.10.1918, se je kot “ZEMLJE države SHS” združila s Srbijo v kasnejšo Jugoslavijo in nazadnje kot Republika Slovenija iz zveze izstopila z razglasitvijo osamosvojitve (NE “ODCEPITVE”!!![4]) dne 26.6.1991.[5]

 

Tipična slovenska podalpska nacionalna shizofrenija, ki so jo opazili že Poljaki davnega leta 1907[6], in katere bistvo je popolna ignoranca dejanske identitete ljudi – deželne identitete – in sledenje fašistoidnim nacionalno imperialističnim zastranitvam tipa italijanske fašistične, nemške nacistične in komunistične “Internacionale”, je učinkovala. Rezultat trmastega vztrajanja v tej brozgi (kot repetenti, ki se nočejo niti na svojih lastnih tragičnih izkušnjah ničesarn naučiti) je zavožena (nedokončana) osamosvojitev in razpad nacionalne (samo)zavesti, preden je bila sploh zgrajena. [7]

 

Tisočletja sobivanja z danostmi, ki so jasno izražena v geopolitični kontinuiteti “Svetega cesarstva”[8] in nacionalni(h) identiteti(ah) v njem bivajočih državljanov, so poučna izkušnja Evropejcev in hkrati dobesedno zavezujoča, saj naravnost kliče k takšni ureditvi “Unije”. Sedaj je EU organizirana kot zveza različnih subjektov – od bolj ali manj suverenih entitet do velikih sestavov – “federacij” a la Združeno kraljestvo, Francija, ZRN, pa tudi Avstrija npr. kar opozarja, da je tudi Slovenija v resnici enaka zveza dežel. Struktura Svetega rimskega cesarstva, ki je prestala celo tridesetletno vojno in jo je Westfalski mir dokončno potrdil, kaže tudi na uspešno organiziranost EU, ki mora na enak način, preizkušeno uspešen, povezovati “osnovne nukleuse”, suverene/avtonomne subjekte, torej “dežele”, ne pa njihovih “vmesnih členov” = zvez, federacij. Svojega predstavnika v Bruslju bi torej moral imeti vsak tak subjekt. Tako, kot je uredila habsburška ustava (Ausgleich 1867): “…vojvodine in kraljestva, ki imajo svojega predstavnika pri cesarjevem svetu na Dunaju!” To je način, ki dejansko afirmira “srednjeevropski koncept naroda”, kot se s tem muči Hribar v navedenem tekstu. In ne le afirmira. Eklatanten dokaz uspešnosti, demokratičnosti in funkcionalnosti sistema dokazuje prav obstoj Slovencev kot nacije. V tej “rimskocesarski” habsburški “posodi” so Slovenci, državljani svojih dežel obstali, se razvili maksimalno vse nacionalne atribute in bili dejaven subjekt kulturne, politične in gospodarske Evrope. V tem “inkubatorju” smo preživeli vse šovinizme, “turške” vpade, ujedinjavanja, okupacije, osvobajaštva in osamosvajaštva vseh sort, in obstali smo celo kljub “osamosvojitvi” na pamet! Tolikšna je inercija – sicer nezavedne, predvsem pa sistematično ignorirane – zdrave tisočletne podlage.

 

Žal pa je inercija prisotna tudi na drugi strani. Sem ne sodi pisanje obeh – filozofa in publicistke, ki s svojega gledišča korektno opazujeta in četudi ne opazita marsičesa, ostajata na “varni strani” modrih misli. Je pa ekstremen primer trmarjenja na strani manipuliranja z dejstvi – mešanja jabolk in hrušk, naštevanja “temeljev slovenske države” s stvarmi, ki z državo nimajo ničesar, ki so ideologija ali stvar vrste režima[9]. Celo tistih nekaj (izbranih ?) dogodkov in dejstev, ki so po kriterijih internacionalnega in državnega prava relevantni, v “slabi” družbi izgubi svoj “sijaj”.  Kontinuiteta relevantnih državno pravnih dejstev, ki opredeljujejo zgodbo slovenskih držav – dežel – v minulih stoletjih je dokumentirana in v svojih učinkih prepoznavna vsak trenutek. Resnično se je treba potruditi in uporabiti ves akademski lišp/kič, da se stvari učinkovito premešajo, zapacajo in prekrijejo. Čemu neki to služi? Tragikomično je, da se celo v tako – beseda zaradi akutnih težav s tem v zvezi ni ravno prava – banalni stvari, kot je “ljubljanizacija”, centralizacija in s tem v zvezi neznosne prometne in druge težave, kažejo posledice ignoriranja dejanskega pravno veljavnega, od nekdaj legalnega stanja v organiziranju države: slovenskih dežel in njih zveze, ki je bila veljavno vzpostavljena in nikoli odpravljena. Priznanje zvezne oblike organiziranosti države v trenutku odpravi (prometni in še kateri) pritisk na “Ljubljano”, saj zvezne dejavnosti (zunanja politika, vojska, finance) predstavljajo kvečjemu 10% siceršnje dejavnosti organov države. Vse ostalo – 90% obremenitev –  je na ravni zveznih dežel in njihovih glavnih mest/vozlišč. V trenutku se odpre razvojna perspektiva vsake dežele posebej, razbremeni se Ljubljana, in tudi oprijemališč za izgovarjanje ne drugega ni več.

 

 

 

OPOMBE

[1]  TUL, 25.6.1991: “meja … v okviru dosedanje SFRJ…”

[2]  oz. večinsko slovenskih delov – glej Manifest 16.10.1918)

[3]  Sam Badinter je moral tukajšnje pravne ignorante posebej opozoriti, da “država ne nastane z deklaracijo, marveč z RAZGLASITVIJO”!!! – a sodeč po vsem, kar se je zgodilo in se še dogaja – posebej arbitraža o poteku državne meje – haska ni bilo in ga ni. Je videti, kot da tukajšnji visoko dekorirani pravniki o internacionalnem pravu nočejo imeti pojma!

[4]  Cuius est instituere, eius est abrogare – pravno načelo “razveže lahko le, kdor je zvezal” – z njim se sreča, kdor se ločuje: Zakonca se lahko ločita le pred organom, pred katerim sta zakon sklenila. In tudi: ni se mogoče ločiti od druge / ali drugačne osebe… (Iz “Jugoslavije” more izstopiti – se “osamosvojiti” – le tisto in tako, kar je vanjo vstopilo. 1. 12. 1918 so se v Kraljevino SHS s Kraljevino Srbijo “ujedinile ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano, podpisano in razglašeno!). Potrebno je le prevesti besede “ZEMLJE države SHS”. Očitno ne gre za neobstoječo “Državo SHS” (zato MALA začetnica!), marveč za tisto, kar je pred srbskim regentom v dvorani kraljevega dvora v Beogradu takrat stalo pod “firmo” zagrebške delegacije z “delovnim poimenovanjem” Država Slovencev hrvatov in Srbov, a je bilo hkrati dejansko država, subjekt internacionalnega prava, s katerim edino morejo potekati tovrstna meddržavna opravila. Srbija se pod nobenim pogojem in nobenimi okoliščinami ni mogla “ujediniti z neko fantomsko (zagrebško) tvorbo, še najmanj pa z nekimi “plemeni”. Lahko se je “ujedinila” z drugimi enakimi subjekti internacionalnega prava –  to pa so bile tisti trenutek pred Aleksandrom v Beogradu edino slovenske dežele (ZEMLJE  = države po srbsko, in kot države definirane tudi v Ausgleich 1867), dne 31.10.1918 uradno in veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. (Sočasno, na enak način in z enako veljavo kot na Dunaju razglašena zveza dežel, danes znana kot Republika Avstrija!). Jugoslavija je torej nastala 1.12.1918 iz Kraljevine Srbije (ki je že vključevala Črno goro in ozemlja Kosova ter današnje Severne Makedonije) in slovenskih dežel – danes Republika Slovenija imenovanih. Ozemlje Vojvodine, BiH in današnje RH pa je bilo z njene strani, kot antantske zaveznice/zmagovalke, zasedeno ozemlje Kraljevine Ogrske. Zato se je Slovenija imela pravico osamosvojiti / izstopiti po svoji lastni volji, ostale jugorepublike pa so lahko dobile status samostojne države le po “milosti” in z dogovorom s Srbijo, ali seveda z (secesionistično) vojno…V vojaški konflikt v preostanku SFRJ so – ko je bila Slovenija že zdavnaj osamosvojena suverena država in kot udeleženka meddržavne konference na Brionih de fakto priznana – posegli internacionalni gremiji (Evropska skupnost in OZN) z “Badinterjevo komisijo”, ki je legitimirala zahteve preostlaih jugorepublik po lastni državnosti. Značilno in povedno je, da se Komisija s Slovenijo ni ukvarjala, le omenila jo je v točki, kjer našteva republike in v 7. priporočilu, kjer predlaga takojšnje priznanje Slovenije, ki izpolnjuje vse pogoje.

[5]  Ignoranca relevantnega prava se kaže tudi v datiranju osamosvojitve. “Uradna politika” govori o datumu 25.6.1991 in ne 26.6.1991, četudi je dejstvo, da je DEMOSova skupščina izglasovala zadnje potrebne dokumente (vključno TUL) dne 25.6., javna RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE – torej udejanjenje deklaraci, dokumentov in zakonov – pa se je zgodila dan kasneje (26.6.) na trgu pred stavbo skupščine. Tukajšnji pravni “stroki” očitno niti jasna beseda velikega strokovnjaka Badinterja ne pomaga… BREZSRAMNO (!!!) so slovenski pooblaščenci lagali v Memorandumu za potrebe arbitriranja in usodno škodovali interesom lastne države v korist tuje. To je prišlo na dan z objavo razsodbe.

[6]  Revija ČAS št. 2 / 1907, str. 94

[7]  Komaj pojmljivi ekscesi: Problem je celo poimenovanje SLOVENEC za državljana RS, kar je sicer nekaj popolnoma normalnega in je splošno uveljavljeno. Tribalistični in fašistoidni miselni vzorci, ki obvladujejo upravljalce v državi, so pošastni. Da gre za nek komaj razumljiv sindrom “Slovencev” (?) se je pokazalo v nekem soočenju kandidatov za EU poslance, ko je kandidatka iz avstrijske Koroške, po rodu (etnično) Slovenka, ugovarjala in vztrajala, da je “slovenska poslanka v EU parlamentu”, čeprav je bila v EU parlament izvoljena v Avstriji kot državljanka Avstrije v “avstrijski” kvoti. Razumi, kdor more….

[8]  Tudi to – nazadnje posvinjano s primitivnim tribalističnim dodatkom “nemške nacije” – je mutatis mutandis evidentna kontinuiteta z “antičnim Rimom”. Navsezadnje je besedilo na uradnem pečatu vsakokratnega novoveškega imperatorja dovolj zgovorno. Ne piše namreč “rimski cesar” (kakor potvarja “stroka”!!!) ali morebiti celo “rimsko-nemški(!!!) cesar” (kakor trobijo nemški nacionalisti), marveč priše natančno in popolnoma pravilno: “imp(erator) rom(anorum)”, torej “cesar Rimljanov” = državljanov državno pravnih subjektov (dežel, vojvodin, kneževin, kraljestev…), ki Sveto rimsko cesarstvo sestavljajo.

[9]  Delo, Sobotna, 11. 05. 2019