Vsepovsod odmeva, medijski prostor poka po šivih, toliko se govori in piše o problemih z državo, parlamentom, strankami, politiko sploh. Poskusi in predlogi rešitev pa so skoraj povsem vkleščeni v denar, banke in podjetništvo. Očitno gre za zamenjavo teme. V Delu so že objavili daljši članek o “receptih”, enem boljšem od drugega, da je problem lonec, ki je počen, pa niti besede.
Kdaj bomo dokončali osamosvojitev? Tudi o tem je dosti napisanega, politiki so pa kljub temu ob predsedniških volitvah pogrnili na celi črti. Predsedovati počenemu loncu ali kuhati v vegasti, državi podobni Sloveniji?
A naj se omejim na aktualno “strankokracijo”, ki je že nekaj časa šlager. Žal poulični, namesto trezen, strokoven, državotvoren. Že zdavnaj, na začetku 90., ko so poskusi rušenja parlamenta že nakazali našo usodo, sem zaman opozarjal, da v parlamentu ni političnih strank, marveč da so v njem izvoljeni predstavniki vsega ljudstva, ki se zbirajo v poslanskih skupinah. Stranke v parlament nimajo vstopa. Takratna generalna sekretarka je takoj razumela in prepovedala tiskovne konference strank v stavbi parlamenta, ki so se takrat že razpasle. Ustava in sama načela parlamentarne demokracije ne dovolijo delovanja političnih strank znotraj parlamenta. Stranke so v demokratični ureditvi osebe zasebnega prava, ne pa, kakor je bilo tudi tu še nedavno, neki kvazi “državni organi”, dejansko zloraba države v “zasebne – partijske” interese. Pri nas so v vodstvih strank skoraj sami “dečki iz Brazilije” – otroci boljševizma in komsomolstva, pa se ni treba čuditi, da je tako, kot je.
Tu je nekaj drobcev iz časov, ko še niso vsi opazili, kam nas vodijo:
Privilegiji poslancev – Delo, 5.7.2006 – komentar
andlen – 05.07.2006 ob 10:36:03 – Zvito! Od prvega dneva slovenskega parlamentarizma se oblastniki trudijo instrumentalizirati ljudsko predstavništvo. Po žilah jim očitno polje komsomolska kri in otožno se spominjajo pridnih (in poceni) dvigovalcev rok v socialističnih skupščinah. Radi bi dokončno sesuli ta nebodigatreba parlament. In ne le, da bodo s parolami, všečnimi plebsu, pridobili glasove na volitvah, še nekaj milijončkov viška si bodo pripravili v proračunu. Plebs pa se ne zaveda, da si ne le sam zavezuje zanko okoli vratu, še več: celo špago si sam kupuje…
—
De civitate
Sobotna, 12. aprila 2008
Kar prav je, da sta spisa Spomenke Hribar in Majde Vukelić objavljena v isti številki Sobotne, in ob tem času, ko se nizajo obletnica za obletnico odločilnih dogodkov v zadnjih sto letih.
Za nas in naš trenutek je značilna zadnja faza demontaže komaj porojene demokratične državne ureditve. Dogodki v zadnjih sto letih pa vsak po svoje izčiščujejo predstavo o njej.
Tako članek o sodniških zahtevah kot pisanje o Vovkovem pastirskem pismu se dotikata fenomena, ki mu rečemo država, vsak v svojem segmentu.
Vukelićeva veliko pove o zahtevah sodnikov in o zasluženih plačah poslancev. Škoda pa je, da ne pove, da poslanci pač niso ne uslužbenci, ne uradniki. Da je farsa vseh fars – in seveda groba potovrba ustavne intencije – da se jim določajo različne “plače”, položaj, vloga in podobno, tudi ni nobenega dvoma. Zakon o poslancih je natančno določal nadomestilo poslancem v določenem znesku, ki je bil odvisen od uspešnosti države, ne pa od socialistično samoupravnih “tekovina” propadlega sistema. Ustava zelo skopo a natančno pove, da so predstavniki vsega ljudstva, vsi in vsak z enakimi dolžnostmi in obveznostmi. Če drugega ne, to pomeni, da niso ne socialistični delegati in še manj predstavniki (samo) tistih, ki so zanje glasovali ali – bognedaj – kake klike ali bossa. Seveda je ugleden predstavnik vsega ljudstva s Primorske moral njega dni požreti od podobno uglednega ondotnega direktorja ukazujočo izjavo: Ti si naš delegat in moraš zastopati naša stališča. No, danes je zadeva – zlasti po zaslugi aktualne koalicije – dokončno urejena, in z lučjo pri belem dnevu lahko iščemo poslanca, ki ne krši 82. člena ustave.
Sistematična demontaža stebra demokratičnosti vsake države, kar je parlament, je potekala že takoj od prvega dneva. Najprej so predpisali, kaj poslanci smejo piti. Potem so si morali sami znižati plačo, čeprav jim tudi to znižano vedno znova oporekajo, sledil je usodni morilski sunek v srce demokracije z odločitvijo ustavnega sodišča v zvezi z zakonom o poslancih. Za pretvorbo predstavnika vsega ljudstva v še hujšo karikaturo, kot je bil socialistični delegat, je bil potreben le še čas in volja ducata “šefov”.
Spomenka Hribar piše o Vovkovem pastirskem pismu, katerega odkritje bi naj bil razlog za nov začetek. Vsak povprečno poučen katoličan seveda ve, da so ti začetki ne le možni, marveč zaukazani katoličanom vsak dan znova in v ta namen ni potrebno nobeno pastirsko pismo, oz. za katoličana ni nobeno presenečenje. Od Vovkovih besed pa se zdi, da je bolj pomembna tista v njegovem dnevniku iz maja 1945, ko tarna: Čemu vsi bežijo! To pove dosti več o tragediji, ki se je takrat – ne zgrnila nad nas, marveč dopolnila, saj se je začela že takrat, ko je Slovenijo samozvana garnitura klerikalnih voditeljev pognala iz evropskih manir v srebreniške.
Tu se namreč dotikata oba objavljena spisa. Gre za pojmovanje in vlogo države. Ko npr. Hribarjeva govori o moriji po vojni in sooča udeležene, pozabi na glavnega udeleženca: državo Jugoslavijo in njene oborožene sile – JLA, KNOJ, OZNA, ki so bile pod neposrednim poveljstvom maršala Tita, maršala Jugoslavije in od zaveznikov priznanega voditelja nove države. In Jugoslavija je bil edini (relevantni) dejavnik tisti čas. Ta država je imela moč in orodja da je odločala o življenju in smrti na slovenskem ozemlju. Kdo so bili njeni voditelji in odgovorni, je natančno znano. Kdor se trmasto zaganja v izvrševalce s podna, ki so večinoma zaradi svoje rabote grdo nastradali, izkazuje svojo namero, da prikrije prave povzročitelje.
Država ni nek samoupravni klub ali stanovsko društvo. Človeštvo se je s težavo dokopalo do spoznanja, da se skupne zadeve morejo urejati le z orodji države. Kjer države ni, ali jo klika v odsotnosti parlamenta zlorablja, je seveda katastrofa neizogibna. Nemško in italijansko državo sta v minulem stoletju temeljito zlorabila dva kujona. Kaj sta z demontažo parlamentarne demokracije povzročila svetu in lastnima narodoma, vemo. Kako sistematično so tukaj in danes demolirali slovenski parlamentarizem že v plenicah, občutimo, in o tem dosti pove pisanje Vukelićeve. Torej ni potrebno posebej ugibati, kaj nas čaka.
Andrej Lenarčič
—-
___
MMM – ne vem kdo je moj poslanec v BS3 (19.9.2008 – Razgledi.si)
Kar je napisal MMM pove vse o politični realnosti pri nas. Ljudje nimajo pojma o državni ureditvi, kot jo določa naša ustava. Če bi ga imeli, potem bi MMM ne tarnal, kdo je “njegov” poslanec.
“Njegovi” poslanci so VSI poslanci! In VSAK poslanec.
Seveda je za našo stvarnost tragično, da o ustavno opredeljeni državni ureditvi pri nas nimajo pojma niti politični voditelji. Tistih, ki ga imajo, pa očitno zanima le toliko, kolikor jim služi za pridobitev oblasti.
Tisto, kar si MMM predstavlja kot “svojega poslanca”, bi moralo biti v državnem svetu. Žal so ustavopisci zadevo zasrali in niso jasno ločili (vse)državnih interesov (Državni zbor) in posebnih, lokalnih, separatnih (Državni svet). Zato imamo sedaj nerazrešljivo kolobocijo, ki nas bo drago stala. V državnem zboru sedijo lokalci, manjšinci in upokojenci, ki so vsi dobesedno “protidržavni elementi”, saj njihovi ineteresi praviloma kolidirajo z (vse)državnimi, z državnim svetom, kjer bi le-ti in vsi drugi – tudi zamejci, emigranti, Romi in Sinti, verske združbe itd. – dejansko morali sedeti, pa sedaj ne vemo ne kod ne kam.
—
Pismo na Delo (objavljeno!)
“Preostale stranke so bolj za okras, kot za dejansko prevlado!” (Delo, 26.9.2008)
Objavili ste ta citat gospoda profesorja dr. Franceta Bučarja, očeta moderne slovenske države, človeka, ki mu je bilo dano, da je slovesno razglasil njeno ustanovitev in ki je zanjo opravil občudovanja vredno delo.
Kakor ima vsak dom streho, mora imeti tudi država svoj parlament, če naj bo demokratična in trajna. To verjetno ni za nikogar sporno. Težava nastopi, če streha pušča, in jo prebivalci zaradi tega zavržejo. S trehami je tako, da vsaka prej ali slej bolj ali manj pušča. Včasih jo celo odnese vihar. A glej ga zlomka: Še divja vihar, še plohe zalivajo stanovanje, ljudje pa že z vsem žarom postavljajo novo streho. A pri “parlamentarni strehi”, začuda, velja neka drugačna logika. Še puščati ne začne, pa bi jo že kar sami razkrili…
Citirana izjava nadvse spoštovanega gospoda profesorja, predsednika prvega demokratično izvoljenega ljudskega predstavništva Slovencev, zagotovo ni imela slabega namena. Pa vendar bi bilo treba povedati ob njej še kaj. Predvsem to, da je naš parlament, kakor ga določa ustava in proprocionalni (iz)volilni sistem, sestavljen tako, da pride v njem do svojega polnega izraza (politična) volja kar najširšega kroga državljank in državljanov. Ta politična volja se praviloma izoblikuje v političnih strankah in se potem preko izvoljenih predstavnikov izraža v parlamentu. Pozor: Izraža! Koliko se lahko UVELJAVLJA, pa v največji meri odločajo volilci, katerih volja določa “razmerje sil” in tudi tisto izmed strank, ki mora prevzeti največjo odgovornost. Naša skrb, torej skrb vseh državljank in državljanov mora torej biti, da obstaja čim več poti in možnosti za izražanje politične volje, da so v parlament izvoljeni predstavniki vseh mogočih opcij in da se s parlamentarnimi orodji in postopki uveljavi tista volja, ki ima ustrezno legitimacijo. Seveda parlament “pušča”, kot vsaka streha. A zato ga ne bomo zavrgli, kakor ne bomo omalovaževali “majhnih” strank in mnenj, ki kaki sili iz ozadja ne ustrezajo. Edina možnost in pot za izražanje in uveljavitev “volje ljudstva” je parlament. Je tudi edino orodje za učinkovit nadzor drugih vej oblasti – posebej izvršne! In naj se okoreli svečeniki nekega sprevrženega parlamentarizma iz propadlega sistema še tako posmehujejo “glasovanju po vesti”, ki ga zahteva naša ustava (Studio ob 17h, 25. septembra letos), strehe, katere pomembni tesar je profesor Bučar, in ki varuje našo državo, pa naj še tako pušča, ne more nadomestiti prav nič!
Andrej Lenarčič