Božična zgodba
Vedel je, da bo kmalu sneg in z njim Miklavž in potem jaslice. Z zunanjih okenskih okvirov so namreč izginila lesena polkna, ki so ohranjala stanovanje hladno kljub sončni pripeki. Sedaj so jih zamenjali okviri s šipami in še zadnjič pred zimskim mrakom je že pojemajoča novembrska svetloba vse krajših dnevov sproščeno razsvetlila sobo. Kmalu je noč padla že pred večerjo. Mati ga je spremila v spalnico. Kleče pred posteljo sta skupaj zmolila Sveti angel, potem ga je mati pokrila z odejo in, dokler ni blažen zaspal, tiho prepevala čudovite pesmi – Kaj bi sinku sen prineslo, Stoji učilna zidana, o kiti rožmarina in še mnoge druge, ki jih je uglasbil njen stric.
Da se bližata Miklavž in božič je vedel tudi zato, ker je bilo v teh novembrskih večerih pozno v noč iz očetove sobe slišati ropot orodja. Na Miklavževo je zjutraj lahko prvič videl, kaj je nastajalo v tistih večerih: Čudoviti gradovi iz starih škatel in lepenkastih tulcev, zlepljenih v fantastične srednjeveške gradove in utrdbe, dodelani z mešanico mavca in grundkrede in papirmašeja. Vse skupaj čudovitih barv, postavljeno sredi daril. Že prej nekoč je oče v tisti kot sobe pod strop obesil tanko letev. Na enem koncu je bil velik Märklinov model Zeppelina, na drugem pa potniškega letala Junkers, čigar propeler je poganjal vse skupaj, da je krožilo nad Miklavževimi darili, a tudi nad jaslicami, ki so se kmalu po Miklavžu pojavile na kredenci ob zidu.
Najzgodnejši spomin na božični večer je bil poln tajinstvenega. Mrak in tišina. Tam ob steni čudovita bleščava večernega neba nad Betlehemom. Zvezde migljajo na nebu, ki je prozorni tansparent papir, izza njega pa se nad toploto sveče vrti prav tako prozoren, pobarvan valj z vetrnico na vrhu in seva migljajoče sence na nebo nad Betlehemom kot sliko oblakov, ki hitijo v neznano. Pod to živo sliko se na vse strani kredence razteza sanjska pokrajina, polna skal, grmičja in drevja. Sredi pod Betlehemom pa sije hlevček. Pa Marija, pa Jožef, pa Jezušček sredi, in kravica in osliček zadaj. Po pokrajini so razkropljeni tropi ovac, pred pastirskimi ognji, ki rdeče plapolajo, so gruče pastirjev. Nekateri že vstajajo in hitijo k hlevcu. Po sobi je dišalo po kadilu kakor v cerkvi. In peli so Glej zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček – in še druge pesmi je naprej pela mama. Dišalo je po piškotih in na pladnju je bila potica.
Tisti prvi božični večer, ki se ga spominja, je bil prav poseben. Čar jaslic je popolnjevalo razkošje okrašenih daril pod božičnim drevescem. In obiski. Bila je vojna. Sosedje iz nadstropja so bili Nemci, cesarski uradniki v ilirskem Dubrovniku, ki so po prvi svetovni vojni pribežali v svojo – tako so menili – Ljubljano. No, v hiši in na vrtu je bilo tako, da so bili kot doma. Nikoli ni srečal bolj prijaznih in vljudnih ljudi. Postali in ostali so mu zgled. A sedaj je prišla vojna. Najprej je videl njihovega sina v uniformi. Na ganku je čistil puško. Pokazal mu je, kako je sestavljena in kako se uporablja.
Potem pa so se nekega jutra spodaj na ulici ustavili veliki vozovi. Delavci so ves dan nosili stvari iz sosednjega stanovanja. Potem so vozovi odpeljali. Doma so mu povedali, da gredo sosedje na Tirolsko, ker bo tu Banditengebiet in se boje za življenje. Zato je bilo tistega božiča, ki se ga prvega spomni, toliko daril pod drevescem. Za slovo. Tudi nekaj dragocenosti še iz Dubrovnika je ostalo. A bilo je konec družbe na vrtu, ki se je imela toliko pogovoriti, on je pa skrbno vlekel na ušesa neznano govorico. Tudi v nadstropju je zevala praznina – a ne za dolgo. Kmalu so dan za dnevom spodaj po ulici ropotali kmečki vozovi z vsake sorte ropotijo, zraven so sedeli ljudje – stari, ženske in otroci, in čudna, mrka kolona je počasi gomazela proti severu. Tisto noč, ko je zvečer odropotal poslednji voz za ovinek, so z Gradu zagrmele silne eksplozije in po strehah je šklopotalo. Tudi kakšna šipa je odžvenketala na pločnik. Vojaki, ki so z Gradu ves teden neprestano streljali tja nekam na Barje, so razstreliti topove. In zjutraj so prazne ulice nenadoma oživele. V sončni dan so se odpirala okna, po ulici so s karlovške strani korakali vojaki, hrup vozil je prekrival glas harmonike, vzdignila se je tudi pesem, iz množice radovednežev na pločnikih so roke ponujale vojakom cigarete, od nekod so se prikazale polne steklenice, in z oken so se vsipale rože. Že drugi dan so v hišo prihrumeli čudni, surovi ljudje s puškami, razlezli so se po vseh prostorih in tudi po stopnišču. Nekaj dni je bilo tako, potem je pa mama od nekod prinesla petrolej in tak zelo fin glavnik, da mu je očistila lasišče uši.
Nedolgo po tistem prvem in hkrati zadnjem takem božiču, ki se ga spominja, je minilo ali postalo drugačno tudi vse drugo. Najprej so bila vhodna vrata v vežo razbita in se niso več zapirala. Luči med vojno ponoči ni bilo dovoljeno prižigati zaradi ukazane zatemnitve, potem, po vojni, pa je nikakor nisi mogel prižgati, četudi si jo hotel – ali ni bilo elektrike ali pa ni bilo žarnice – ne v svetilki, še manj v trgovini. Tudi lesenih polken poleti skoraj ni bilo vredno nameščati na zunanje okenske podboje, saj je bilo veliko stekel zamenjanih z lepenko – po strašni eksploziji, ki jim niti medvojni letalski napadi niti nekajdnevno bobnenje topov z Gradu tik pred koncem vojne ni bilo primerljivo, pa večina. V trgovini čez cesto, kamor ga je mati pošiljala v dolgo vrsto čakajočih po moko ali sol, je največkrat, tik preden se je vzpel prek pulta in prodajalki pomolil živilsko karto, že vsega zmanjkalo. Tudi živilske karte so se namreč spremenile. Niti kupon ni več pomagal. Zmanjkalo…
Pomaranč, fig, rožičev in drugih prej znanih dobrot pa ni moglo zmanjkati. O čem takem namreč police v trgovini sploh niso več ničesar vedele. Tudi on seveda ne, saj je od božičev z razkošno okrašenim drevescem in darili pod njo, ostal le spomin. Otožen. Jaslice so še bile, a so se postarale. Mati mu ni več prepevala s svojim čudovitim glasom. Ni razumel, zakaj nenadoma ni šla več iz hiše. Nikoli več ni šel z njo po ulici, na sprehode ob Ljubljanici, prek Šuštarskega mostu in med stare hiše pod hribom. Ni razumel in bolelo ga je. Ni imel komu več podati roke. A bil je tako sam, ko se je znašel na cesti. In svet, ki ga je obdajal, je bil sedaj čisto drugačen.
Še so bili božiči. Oče ga je vsako leto ta čas vodil po mestu daleč naokoli gledat jaslice. Cerkve so bile prazne, tihotne in odprte vse dneve. Bilo je neskončno lepo – posebej v Štepanji vasi, kjer so bile jaslice postavljene prek celega stranskega oltarja, in s figurami skoraj v naravni velikosti. Take velike figure so imele tudi jaslice pri Srcu Jezusovemu na Taboru, le da so bile bolj obrtniške, lesene – prav tako, kot materijal, iz katerega so bile izdelane. Stolnica je bila resnobna in take so bile jaslice. Na Rakovniku so bile figure narejene iz plošč, take, kot jih je sam doma, iz predlog Bare Remčeve, izrezoval in lepil na trši papir. Na Rakovniku je bilo posebej lepo zato, ker je v prazni in tihi cerkvi skoraj vedno nekdo igral na orgle. Zvoki tega glasbila so ga silno privlačevali. Kar otrpnil je, kadar so iz male cerkvice, ki je stala tik ob njihovem stanovanju, zadonele orgle. Cerkveno okno je bilo tik kuhinjskega okna, in dokler so orgle igrale, je nepremično slonel na njem in zamaknjen poslušal. Bilo je to le dvakrat v letu: za žegnanje na god sv. Florijana in septembra na praznik Marije sedem žalosti.
Velika farna cerkev je bila blizu – na trgu za vogalom. Tja se je začel umikati. Brezmejna lepota notranjosti, bogastvo beneške kiparske in kamnoseške umetnosti, štukature in slikarije, tihota in blaženi mir, tako nepopisno drugačen od hrupa zunaj, kjer je pogosto prek trga rohnela harmonika in se je razlegalo vreščanje pijane množice, mu je bilo zavetje. Neredko je v cerkveno okno priletel kamen. Tudi pot od doma do cerkve, kratka sicer, je bila pogosto huda preizkušnja. Neredko se je s skrajnim naporom izognil uličnim pobalinom, ki jih je motil malo zaradi cilja svoje poti, še bolj pa zato, ker je bil drugačen, opran in zlikan, četudi dosti bolj ubog od njih. Radi so ga pričakali za vogalom. A nič ni moglo zmotiti blaženosti, ko so zadonele orgle, ko je odkrival lepoto koralnega petja, listal po starih knjigah v arhivu nad zakristijo, iskal prave tipke in sozvočja na harmoniju v pevski sobi. Kmalu ga je stari organist začel učiti svoje umetnosti, kar je v glavnem določilo njegovo poznejšo življenjsko pot. Vodila ga je v svet cerkvene glasbe. In ta svet mu je pripeljal naproti dekle.
Srečal jo je, pravzaprav so se srečale njune oči, ko je tistega adventnega nedeljskega večera kot ponavadi pel na frančiškanskem koru pri večerni nedeljski maši. Bilo je to nedeljsko petje dragoceno zanj in je tja redno prihajal od svoje domače fare. Zbor je vodil znani skladatelj, ki mu je praktično in z besedo razstiral tenčice imenovane interpretacija, organist, frater Kanizij pa se je potrudil in ga učil igranja na orgle. Tako je tistega nedeljskega večera v adventu tam na koru na drugi strani, kjer so bile pevke, med znanimi obrazi nenadoma ugledal dve očesi. In se zdrznil. Tudi oni dve očesi sta zrli vanj. Noben ni umaknil pogleda. Po maši je pohitel skozi samostan – moški pevci so namreč prihajali na kor skozi samostan, ženske pa naravnost iz cerkve – in pred cerkvijo iskal to dekle. Kot bi se udrla v tla. Nikjer je ni bilo. In nikoli več tistih oči ni bilo na kor. Ni jih mogel pozabiti.
Tri leta kasneje je kot vsak nedeljski večer šel prek Tromostovja k frančiškanom. In nenadoma otrpnil: Prek drugega mostu so šle v nasprotno smer tiste oči! V trenutku je pozabil na kor in petje. Zdaj ali nikoli. Podvizal se je in videl, da je šla v stolnico. Ko je stopil v cerkev, jo je zaman iskal med ljudmi. Maša je bila s petjem, pa je vedel: na koru je. Že naslednji dan je šel na škofijo k stolniškemu regensu chori, s katerim sta se poznala, saj se je dosti ukvarjal s stvarmi, povezanimi s cerkveno glasbo in je imel opravke tudi na škofiji. Povprašal je, ali lahko prihaja peti na kor. Seveda. Pevcev je povsod manjkalo. In tako so že prvo nedeljo pri glavni deseti maši njegove oči ujele tiste begunske. In sta se tudi pogleda ujela – tokrat za vedno. V žepu je imel dve karti za večerno Franzlovo gostovanje v LaBoheme. Stopila sta skupaj v Opero in po predstavi ven v skupno življenje.
Trajalo je še veliko let in zgodilo se je mnogokaj, a pot je bila le ena. In vodila je v le njun božič. Ne naravnost. Življenje ima očitno svoja pota. Že to, kar mu je povedala, kako je pobegnila tistega adventnega večera, ko sta se njuna pogleda prvič ujela, je bilo zgovorno. Vedela je, da bo tu šlo zares in je vse storila, da bi ušla. A usoda je že napisala svoj scenarij.
Najprej ji je naredil majhne jaslice, s katerimi se je posebej potrudil in mu je zanje znana kiparka, dahavska obsojenka, naredila prekrasno drobno skulpturo svete Družine po njegovi skici. Ko je videla, kakšen prostor je pripravil za njeno umetnijo, mu izdelka ni hotela zaračunati. Jaslice so bile res nekaj posebnega in primerno darilo za dekle, ki mu je usodno prekrižalo pot. Vedel, čutil je, da razume, doživlja, kar je vanje vložil. In vložil je vse – svoj božič iz otroštva, svoje spomine in svoje upanje. Razumela je, sprejela vlogo, igro in zgodbo. Naredila sta svoj veliki božič in s petimi Jezuščki dala pet novih možnosti stvarstvu.
A kot vsega, kot njegovega prvega božiča, ki je že zdavnaj utonil v spomin, je bilo tudi tega velikega, neponovljivega in samo njunega božiča prekmalu konec. Odšla je za vedno, ko je vse razdala. Verjel je, da je prav zato bogata stopila pred svojega Stvarnika. Njemu pa je prepustila otroke in tiste jaslice. Dal jih je sinu, soimenjaku, ki si jih je zaželel. In ostal je znova sam. Kot že nekoč davno, tudi tokrat ni bilo dragocene roke, po kateri je zaman segal.
Naredil je še ene jaslice. Zadnje. Prvič zase, za svoj zadnji božič, kadarkoli že bo prišel. Saj božič ni nič drugega, kot konec dolgega hrepenečega pričakovanja in skrivnosten začetek neznanega novega.
Večna zgodba. Božična zgodba.
Andrej Lenarčič, 11.12.2009