Archive for November, 2012

GLAGOLITE PONAS REDKA ZLOUESA –

Monday, November 26th, 2012

– govorite za nami teh malo besed (O Brižinskih spomenikih, NUK 2004, spovedni obrazec)

Po več kot tisočletju burne zgodovine in stoletju kataklizmičnih dogajanj, je izven vsakega dvoma že napočil čas, da si etnija, ki vso znano oz. dokumentirano zgodovino živi v teh deželah, ki jih je izoblikovala, jim dala obraze in imena, napravi inventuro – ali bolj domače in skladno s tisočletno tradicijo imenovano “očitno spoved”.

Klavrno sesuta in ponesnažena naša hiša vpije o grehotah, ki smo jih zagrešili mi in naši predniki. Grobovi tulijo, pregnani, zradirani, izbrisani tudi. “Ideja etnične homogenizacije je pod nacizmom doživela novo kvaliteto” je ena od uvodnih misli k mednarodnemu posvetu Poizkusi etnične homogenizacije v alpsko – jadranskem prostoru, ki bo te dni v Celovcu. In še mnogo je takega, kar neusmiljeno razkriva zmote in zablode, ki so se rodile v obupnem boju proti tujemu etničnemu izključevanju in šovinizmu, ki je okužil slovenske dežele, pa je hkrati postal rak rana, breme in kruta usoda tistih, ki s(m)o se ogroženi branili z enakim orožjem. Že res, da se klin s klinom (i)zbija, a kakor povsod in vedno velja tudi v tem primeru: Cum grano salis!

Namesto da bi se z bojem za enakopravno sobivanje in soupravljanje uprli “etnični homogenizaciji”, kar je strnjeno povedano bilo brezsramno prevzemanje absolutne oblasti v vedno slovenskih deželah s strani tuje in tujcem podložne birokracije, smo (so) poskušali odgovoriti z istim orožjem – ki pa smo ga seveda lahko le uvozili in to z druge strani, ki jo lahko poimenujemo jugoslovansko. Orožje – “etnična homogenizacija” – ki smo ga uporabili, je imelo seveda usoden učinek in je najbolj škodovalo prav nam samim. Kot da bi se prek vsake dopustne mere “popipsali”, smo se nemudoma znašli v tragični farsi “troedinega plemena”, pozabili smo v hipu na lastno državnost, na svoje dežele, ki so vedno bile države, na njihov teritorij in meje, s prevzemanjem besedišča, ki je zvenelo podobno, imelo pa čisto drug pomen, smo iz svoje državotvorne misli naredili neužitno zmešnjavo etničnega, ideološkega, le de civitate malo ali nič.

Metoda – orožje “etnične homogenizacije”, ki je svoj grozljivi obraz vsemu svetu pokazala pod Dolfetom, je najbolj udarila nas same. Deželo Primorsko na primer, ki je stoletja bila prijazen dom številnih etnij, sestavljena iz pradavne Goriške in Gradiške, svobodnega mesta Trsta in Istre, smo pomagali scefrati do neprepoznavnega, pri čemer je postala najmanj prijazna prav do domačega prebivalstva. Pa so tam zrasli velikani slovenstva, Slovenci so velikodušno pomagali ohranjati samobitnost Hrvatom, razvoja slovenske moderne socialne misli, besede in tiska si brez Trsta ni mogoče niti predstavljati, in če bi ne bilo “domače krajnske” intervencije, bi že pred Prvo vojno imeli tam svojo univerzo.
Omenjena metoda, s katero smo tudi na široko odprli vrata proletarskemu internacionalizmu – ki če je kaj, je gotova smrt maloštevilčnih narodov – je podobno zadela tudi druge slovenske dežele. Tragedija Koroške je v “štajerski optiki” še najbolj povedna. Pove namreč, da niti mesti Ptuj in Maribor, ki sta bili bolj nemškutarski od Celovca, nista mogli preprečiti, da je prestolnica Štajerske dežele – Gradec – opazila slovensko “Maistrovo” oblast in pristala na razdelitev ozemlja v skladu z ustavnim aktom suverena (vseh in vsake dežele posebej) – Karlovim Manifestom. Koroška svojega “Maistra” ni imela, Celovec – središče slovenske knjige (koroške še dandanašnji!) – je z vso silo izkoristil “tujo intervencijo”, ki jo je nazadnje začinila še “srbska vojska”, in izsilil za Slovence vnaprej izgubljeni plebiscit, saj bi se Korošci morali odpovedati svoji deželi – državi – v korist tuje, balkanske kraljevine.
Krajnska se je zaradi dejanske, skoraj popolne etnične homogenosti in geografske zaokroženosti (če tako poimenujemo zaprtost), dokaj srečno izognila hujšemu masakru – pa smo jo potem sami malo obsekali. Kaj bi s Slovensko krajino – deželo onkraj Mure in severno od Drave (!), ki jo je Trianon po tisočletju vrnil v z SHS obarvani “slovenski objem” – tudi nismo prav vedeli. Ne vemo še dandanašnji.

Je še dosti besed, ki bi jih morali zglagolati v spovedni skrušenosti. Ker za nekatere grehe velja, da so neodpustljivi, je o njih morebiti bolje ne govoriti. A potem bi morali molčati o tako strašnih rečeh, kot je zanikovanje lastne državne tradicije, nacionalne – t.j. državne – identitete, vloge v evropski in svetovni zgodovini. In od tega molka je potem še hujši molk o zmagovitih obrambnih bojih od Ravbarjevih in Turjačanovih prek Valvazorjevih vse do Doberdoba. Čeprav predgovor Jurija, prevajalca Biblije, na ves glas pripoveduje, da je oblast dežele Krajnske prevod in izdajo tega monumentalnega, drugim evropskim sočasnega dosežka, omogočila, o tem raje molčimo. Poudarjamo vsemogoče, a da Trubarjevih niso preganjali zaradi slovenstva, saj so podpirali slovenski tisk (preganjala ga je Sveta katoliška Cerkev), marveč zaradi “krive vere”, raje ne izpostavljamo. Nič čudnega, če smo za nameček ponesnažili še brezmejno žrtvovanje in tragedijo v Drugi vojni, ko smo se šli tuje krvave igre na svoj račun.

A bi z glagolanjem le malo (pravih, odkritih in resničnih) besed zaslužili vse obljubljene blagodati, in še več. Aktualni Sporazum o arbitraži nas dobesedno “za ušesa vleče v nebesa”! Preprosto, razločno in odločno nas usmerja tja, kamor moramo, če hočemo povrniti že skoraj zapravljeno lastno državno identiteto. Od nas noče nobenih pravljic, ideoloških floskul, naučenih obrazcev ali narodnoljubiteljskih fraz. Terja argumente, ki v vsem ustrezajo kriterijem načel in pravil internacionalnega prava. Če nas ta zahteva ne prebudi, da skrušeno priznamo svojo maximo culpo in končno, po skoraj sto letih, ne izjecljamo resnice o naši nacionalni identiteti, ne pokažemo svojega slovenskega domovanja, njega teritorija, meje, oblasti in raznolikega prebivalstva – državljank in državljanov, potem ekskulpacije za nas ni in je ne bo. Pravda o državni meji zahteva, podpisani, veljavni sporazum terja, da državno mejo slovenskih dežel tribunalu pokažemo. Ampak z njo pokažemo tudi tisočletno zgodovino sobivanja različnih v naših deželah. Sobivanje, ki je v diametralnem nasprotju s kugo ponekod že poraženega etničnega izključevanja.
Če kdaj, potem je sedaj čas, da v sproščenem vzdušju “dolge spovedi”, v svesti si, kakšno zlo je prineslo etnično nasilje in obupni boj z njim, priznamo, da ne dela etnija države (Badinter 1991), marveč da je država struktura, ki mora v prvi vrsti varovati in negovati etnije, ki v njej “stanujejo”.

Ljubljana, 22.11.2012

Dokončanje osamosvojitve – odprto pismo predsedniku republike

Saturday, November 10th, 2012

(Tudi to pismo ni bilo vredno objave v časopisu)

ODPRTO PISMO

Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!

Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.

Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.

Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.

Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.

Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…

Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.

Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.

V Ljubljani, 1.11.2012

Regije ?

Saturday, November 10th, 2012

(Še eno pismo, ki ni našlo prostora v časopisu)

Sabotaža?

Mediji so danes, 4.11.2012, prinesli vest: Kamnik bi mejil na Avstrijo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo predlaga spremembo meje med občinama Kamnik in Jezersko, tako da bi tudi Kamnik mejil na Avstrijo. Itd.

Farsa okoli regij se v RS vleče že dolgo časa in se nje sprevrženost razodeva že v abotnem, z vsako naravno danostjo, človeškim razumom in pametjo – in seveda tradicijo – docela skreganim poimenovanjem kar vseh od njih množice, ki je menda predlagana. Ni se mogoče znebiti vtisa, da jih je tod okoli veliko preveč, ki si na vse kriplje prizadevajo delati se norca iz Slovencev in vseh državljanov, njih nacionalne identitete in korenin. Le koncertirana zarotniška akcija rušenja državnopravnih temeljev slovenske države more biti izza tega rušilnega programa, ki v kali zatre vsako misel na države – dežele, v katerih so naši predniki uveljavili svojo samobitnost in soustvarjali evropsko in svetovno civilizacijo, in ki državnopravno obstajajo še dandanašnji, saj nikoli – niti s tkim. “ujedinjenjem” (z njim še najmanj) – niso bile ukinjene kot avtonomni subjekti mednarodnega prava. Kakor sosednji srednjeevropski državi Zvezna republika Avstrija in Zvezna republika Nemčija ne moreta obstajati brez svojih zveznih držav – Länder, tudi trdna, prosperitetna država Slovenija ne more obstajati drugače, kot zvezna država svojih držav – dežel, ki so edini resnični, trdni mednarodnopravni temelj naše državnosti že tisočletje in več. Kriza upravljanja in prepoznavnosti, ki zaznamuje naš vsakdan, vpije! Dokler…

Infantilni, nedostojni in sprevrženi poizkus povezati “Osrednjeslovensko regijo” (Help!) s sosednjo avstrijsko regijo Koroško z bedastimi, nasilnimi spremembami občinske meje, razkriva vso tragikomično podstat te, sicer smrtno nevarne protidržavne zarote, ki tiči za takšno “regionalizacijo” Slovenije, kakršno vsiljuje tukajšnja aktualna vladajoča politika. Na oni strani državne meje z Avstrijo sta EU regiji dežela Koroška – zraven nje pa dežela Štajerska. In takraj, na naši strani meje, je dežela Krajnska, zraven nje pa meji na avstrijsko deželo Steiermark slovenska Štajerska.
Bomo končno zmogli dokončati proces osamosvojitve? Smo iz zavoženega, vsiljenega in nehumanega projekta (“ki ni deloval kot pravno urejena država in v katerem so se hudo kršile človekove pravice” – TUL) izstopili zato, da dejansko in tokrat dokončno propademo?

Drugorazredna tema

Saturday, November 10th, 2012

(Pismo bralca še (10.11.2012) ni našlo prostora v časopisu)

ZA DANILA JE BILA OSAMOSVOJITEV DRUGORAZREDNA TEMA

(Pisma bralcev in odmevi, Delo sreda, 7. novembra 2012)

Farso in brozgo, gospodarski in finančni polom, prevare, kraje, ponarejanja, norčevanje iz demokracije in prava, kar je vse skupaj Narava – očitno iz usmiljenja – v teh dneh hotela na hitro odplakniti ali pogrezniti v mulj in blato, je v stilu in povsem ustrezno začinilo današnje obmetavanje v pismu bralca. Bilo bi zabavno, če bi ne bilo tragično. A je tudi komično.

Obračajmo kakor nam drago, a suha dejstva vztrajno pripovedujejo hecne zgodbe. Tudi take:

Slovenska vlada je 26. junija 1991 z zadovoljstvom priznala neobstoječo državo in hkrati sprejela priznanje z njene strani. Da je bil to res izjemen dosežek slovenske diplomacije, brez primere v zgodovini diplomacije sploh, pove uradna razglasitev osamosvojitve te, dotlej še neobstoječe države, ki se je zgodila dosti kasneje, šele 8. oktobra 1991.

Da v trenutku, ko je Republika Slovenija že razglasila svojo samostojnost in suvereniteto, ter jo tudi začela hrabro braniti pred agresijo zvezne vojske SFRJ, Hrvatska ni bila ne samostojna ne suverena, je povedala sama, oziroma njen uradni predstavnik, ki ga je poslal republiški predsednik Tudjman na slovesno razglasitev v Ljubljano (verjetno sam ni smel priti, saj je gotovo že vedel, da bo čez nekaj ur tudi jugoslovanska republika Hrvatska kot del SFRJ začela agresijo na novo samostojno državo).

Dopisniku britanskega lista The Guardian, Ianu Traynorju, je Tudjmanov svetovalec (senior adviser), prisoten pri razglasitvi, na posebno vprašanje, kaj pa Hrvatska, saj je menda tudi razglasila v saboru nekaj… odgovoril jasno in odločno: “To je samo deklaracija. Vse ostaja enako.” (It’s just a declaration. Everything remains the same. – objavljeno v The Guardian sreda, 26.6.1991)

Da je Republika Hrvatska suverena in neodvisna država morebiti postala (šele) 8. oktobra istega leta, je sama zapisala v zakon in pravno prakso – npr. Zakon o preuzimanju (Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov SFRJ in SRH z dnem 8.10.1991. Dogodek 8.10.1991 so tudi ovekovečili v kamnu, postavljenem na kraju dogodka, ki se ni zgodil v prostorih Sabora, in je njegova legalnost zato vprašljiva, saj morajo biti ustavno pravni in zakonski akti, ki se sprejemajo v izrednih razmerah, na skrivnem in času vojne, verificirani in potrjeni takoj, ko je to mogoče, na javen in uraden način. Sicer ne veljajo.

Če pogledamo okoli sebe, nas realnost tistega, kar so iz osamosvojitve napravili nosilci oblasti v minulih dveh desetletjih, zgrozi. Če se že med seboj obmetavajo prepirajo o zaslugah, naj se – predlagam – zagrebejo tudi za zasluge za vse, kar so zapacali.

Ljubljana, 7.11.2012

Dokončanje osamosvojitve

Friday, November 2nd, 2012

ODPRTO PISMO
Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!
Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.
Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.
Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.
Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.
Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…
Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.
Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.
V Ljubljani, 1.11.2012
Andrej Lenarčič