– govorite za nami teh malo besed (O Brižinskih spomenikih, NUK 2004, spovedni obrazec)
Po več kot tisočletju burne zgodovine in stoletju kataklizmičnih dogajanj, je izven vsakega dvoma že napočil čas, da si etnija, ki vso znano oz. dokumentirano zgodovino živi v teh deželah, ki jih je izoblikovala, jim dala obraze in imena, napravi inventuro – ali bolj domače in skladno s tisočletno tradicijo imenovano “očitno spoved”.
Klavrno sesuta in ponesnažena naša hiša vpije o grehotah, ki smo jih zagrešili mi in naši predniki. Grobovi tulijo, pregnani, zradirani, izbrisani tudi. “Ideja etnične homogenizacije je pod nacizmom doživela novo kvaliteto” je ena od uvodnih misli k mednarodnemu posvetu Poizkusi etnične homogenizacije v alpsko – jadranskem prostoru, ki bo te dni v Celovcu. In še mnogo je takega, kar neusmiljeno razkriva zmote in zablode, ki so se rodile v obupnem boju proti tujemu etničnemu izključevanju in šovinizmu, ki je okužil slovenske dežele, pa je hkrati postal rak rana, breme in kruta usoda tistih, ki s(m)o se ogroženi branili z enakim orožjem. Že res, da se klin s klinom (i)zbija, a kakor povsod in vedno velja tudi v tem primeru: Cum grano salis!
Namesto da bi se z bojem za enakopravno sobivanje in soupravljanje uprli “etnični homogenizaciji”, kar je strnjeno povedano bilo brezsramno prevzemanje absolutne oblasti v vedno slovenskih deželah s strani tuje in tujcem podložne birokracije, smo (so) poskušali odgovoriti z istim orožjem – ki pa smo ga seveda lahko le uvozili in to z druge strani, ki jo lahko poimenujemo jugoslovansko. Orožje – “etnična homogenizacija” – ki smo ga uporabili, je imelo seveda usoden učinek in je najbolj škodovalo prav nam samim. Kot da bi se prek vsake dopustne mere “popipsali”, smo se nemudoma znašli v tragični farsi “troedinega plemena”, pozabili smo v hipu na lastno državnost, na svoje dežele, ki so vedno bile države, na njihov teritorij in meje, s prevzemanjem besedišča, ki je zvenelo podobno, imelo pa čisto drug pomen, smo iz svoje državotvorne misli naredili neužitno zmešnjavo etničnega, ideološkega, le de civitate malo ali nič.
Metoda – orožje “etnične homogenizacije”, ki je svoj grozljivi obraz vsemu svetu pokazala pod Dolfetom, je najbolj udarila nas same. Deželo Primorsko na primer, ki je stoletja bila prijazen dom številnih etnij, sestavljena iz pradavne Goriške in Gradiške, svobodnega mesta Trsta in Istre, smo pomagali scefrati do neprepoznavnega, pri čemer je postala najmanj prijazna prav do domačega prebivalstva. Pa so tam zrasli velikani slovenstva, Slovenci so velikodušno pomagali ohranjati samobitnost Hrvatom, razvoja slovenske moderne socialne misli, besede in tiska si brez Trsta ni mogoče niti predstavljati, in če bi ne bilo “domače krajnske” intervencije, bi že pred Prvo vojno imeli tam svojo univerzo.
Omenjena metoda, s katero smo tudi na široko odprli vrata proletarskemu internacionalizmu – ki če je kaj, je gotova smrt maloštevilčnih narodov – je podobno zadela tudi druge slovenske dežele. Tragedija Koroške je v “štajerski optiki” še najbolj povedna. Pove namreč, da niti mesti Ptuj in Maribor, ki sta bili bolj nemškutarski od Celovca, nista mogli preprečiti, da je prestolnica Štajerske dežele – Gradec – opazila slovensko “Maistrovo” oblast in pristala na razdelitev ozemlja v skladu z ustavnim aktom suverena (vseh in vsake dežele posebej) – Karlovim Manifestom. Koroška svojega “Maistra” ni imela, Celovec – središče slovenske knjige (koroške še dandanašnji!) – je z vso silo izkoristil “tujo intervencijo”, ki jo je nazadnje začinila še “srbska vojska”, in izsilil za Slovence vnaprej izgubljeni plebiscit, saj bi se Korošci morali odpovedati svoji deželi – državi – v korist tuje, balkanske kraljevine.
Krajnska se je zaradi dejanske, skoraj popolne etnične homogenosti in geografske zaokroženosti (če tako poimenujemo zaprtost), dokaj srečno izognila hujšemu masakru – pa smo jo potem sami malo obsekali. Kaj bi s Slovensko krajino – deželo onkraj Mure in severno od Drave (!), ki jo je Trianon po tisočletju vrnil v z SHS obarvani “slovenski objem” – tudi nismo prav vedeli. Ne vemo še dandanašnji.
Je še dosti besed, ki bi jih morali zglagolati v spovedni skrušenosti. Ker za nekatere grehe velja, da so neodpustljivi, je o njih morebiti bolje ne govoriti. A potem bi morali molčati o tako strašnih rečeh, kot je zanikovanje lastne državne tradicije, nacionalne – t.j. državne – identitete, vloge v evropski in svetovni zgodovini. In od tega molka je potem še hujši molk o zmagovitih obrambnih bojih od Ravbarjevih in Turjačanovih prek Valvazorjevih vse do Doberdoba. Čeprav predgovor Jurija, prevajalca Biblije, na ves glas pripoveduje, da je oblast dežele Krajnske prevod in izdajo tega monumentalnega, drugim evropskim sočasnega dosežka, omogočila, o tem raje molčimo. Poudarjamo vsemogoče, a da Trubarjevih niso preganjali zaradi slovenstva, saj so podpirali slovenski tisk (preganjala ga je Sveta katoliška Cerkev), marveč zaradi “krive vere”, raje ne izpostavljamo. Nič čudnega, če smo za nameček ponesnažili še brezmejno žrtvovanje in tragedijo v Drugi vojni, ko smo se šli tuje krvave igre na svoj račun.
A bi z glagolanjem le malo (pravih, odkritih in resničnih) besed zaslužili vse obljubljene blagodati, in še več. Aktualni Sporazum o arbitraži nas dobesedno “za ušesa vleče v nebesa”! Preprosto, razločno in odločno nas usmerja tja, kamor moramo, če hočemo povrniti že skoraj zapravljeno lastno državno identiteto. Od nas noče nobenih pravljic, ideoloških floskul, naučenih obrazcev ali narodnoljubiteljskih fraz. Terja argumente, ki v vsem ustrezajo kriterijem načel in pravil internacionalnega prava. Če nas ta zahteva ne prebudi, da skrušeno priznamo svojo maximo culpo in končno, po skoraj sto letih, ne izjecljamo resnice o naši nacionalni identiteti, ne pokažemo svojega slovenskega domovanja, njega teritorija, meje, oblasti in raznolikega prebivalstva – državljank in državljanov, potem ekskulpacije za nas ni in je ne bo. Pravda o državni meji zahteva, podpisani, veljavni sporazum terja, da državno mejo slovenskih dežel tribunalu pokažemo. Ampak z njo pokažemo tudi tisočletno zgodovino sobivanja različnih v naših deželah. Sobivanje, ki je v diametralnem nasprotju s kugo ponekod že poraženega etničnega izključevanja.
Če kdaj, potem je sedaj čas, da v sproščenem vzdušju “dolge spovedi”, v svesti si, kakšno zlo je prineslo etnično nasilje in obupni boj z njim, priznamo, da ne dela etnija države (Badinter 1991), marveč da je država struktura, ki mora v prvi vrsti varovati in negovati etnije, ki v njej “stanujejo”.
Ljubljana, 22.11.2012