KOT BI HOTELI SKUHATI UŽITNO JED, PA ZA ZAČETEK ZAVRGLI LONEC…
Pisanje “Leto 1919 – obnova ali ustanovitev Univerze v Ljubljani”, objavljeno v današnji izdaji Dela, nam – če odmislimo sklope mnenj in interpretacij in poskusimo opaziti le “suha dejstva” – ponuja vsaj dva sklepa:
Prvi je pri roki, če preberemo, kar so nam leta 1907 sporočali Poljaki in je posredoval našemu bralstvu znani profesor dr. Franc Grivec (1878 – 1963) v reviji Čas (št. 2, 1907, str. 94), pod naslovom Zanimiva sodba o Slovencih. Gre za opozorilo, naj se ne zapletamo s tribalizmom, marveč naj utrjujemo svojo državnost, državnost svojih – slovenskih – dežel (namesto za “narodno avtonomijo” se brigajmo za “deželno /t.j. državno/ avtonomijo”) in poskrbimo, da se vsaj Krajnska narodno okrepi. Današnji pogled na to pokrajino pove, da smo v enem samem stoletju popolnoma zanemarili lastno tisočletno državnost, početje pa okrasili z vsem mogočim osvobajaštvom in osamosvajaštvom.
Drugi sklep je tudi na dlani, če opazimo, da so storilci sicer sestavili (nepopolno) univerzo srbskega / jugoslovanskega kralja Aleksandra, a tako, da so s tem prividom slovenske univerze zradirali do zadnjega kamna simbol slovenskega parlamentarizma – parlament Vojvodine Krajnske. Prav potiho se pritihotapi tudi pomisel, zakaj: V tej stavbi, ki še vedno ponosno nosi pozabljene DRŽAVNE simbole, so poslanci slovenskih dežel na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest 18. 10. 1918) dne 31. 10. 1918 (dober teden za sestrskimi deželami z nemško govorečo večino) razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” in tako pravno popolno in učinkovito vzpostavili novo državo – zvezo slovenskih dežel. Kaj so dejansko storili, so demonstrirale prej omenjene sestrske dežele, ki so svojo zvezo (Deutsch Österreich sprva imenovano) “odnesle” v Versailles in so še danes ena trdnejših evropskih demokracij.
Naši velemojstri pa so doseženo že naslednji dan prepustili pozabi in ljudstvo svojih dežel prepustili tistemu, česar učinke srečujemo vsak dan na vsakem koraku v svojih nekdaj slovenskih deželah (Bognedaj, da zagrebemo malo globje v zemljo…)
Seveda država ni izginila. (Cuius est instituere, eius est abrogare). Kakor se je dne 1. 12. 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS (dokument!) združila s kraljevino Srbijo, se je dne 26. 6. 1991 povsem na enak način (z razglasitvijo osamosvojitve) vrnila v prejšnje stanje. Težava je le v tem, da vpleteni in tisti, ki tukaj odločajo, tega ne opazijo (ali pač nočejo opaziti…), četudi na ves glas govorijo o osamosvojitvi in ne o odcepitvi. A je vtis, da ne o razliki ne o držav sploh, kaj dosti ne vedo.
NITI OSKUBLJENE KOKOŠI NI MOGOČE SKUHATI V POČENEM LONCU
29032018
