Archive for February, 2015

Friday, February 27th, 2015

PISMO Z DNA (1. 11. per mail poslano uredništvom)

Na kratko o farsi brez primere v zgodovini vesolja.

Dne 12. septembra 1992 je skupščina Republike Slovenije sprejela zakon o volitvah v državni zbor.

Prvi odstavek sedmega člena tega zakona pravi: “Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost.”

To v slovenščini (uradni jezik) pomeni, da smejo voliti samo tisti državljani (državljanke verjetno sploh ne?), ki imajo na dan glasovanja svoj 18. rojstni dan, ki so na dan glasovanja stari natančno 18 let in niti sekunde več ali manj.**

Ker so na vseh volitvah po sprejetju citiranega zakona o volitvah v državni zbor bili upoštevani tudi glasovi tistih, ki po tem zakonu volilne pravice niso imeli, noben sklic parlamenta doslej ni bil legalen. Legalen seveda ni niti sedanji sklic.

Nelegalni, neveljavni ali nični so iz tega razloga tudi vsi sklepi, ukrepi in zakoni, ki so jih sprejeli poslanci teh sklicev, saj niso imeli mandata.

Nelegalna in brez vsakega pooblastila je seveda bila in je tudi vsakokratna vlada RS – vključno predsednik in ministri. In njeni ukrepi ostajajo brez vsakega učinka.

Republika Slovenija ni članica NATA, saj so akte v zvezi s tem, sprejemala telesa brez mandata.

Ker zakon o referendumu in ljudski iniciativi pravi: “Pravico glasovanja na referendumu imajo državljani, ki imajo pravico voliti v državni zbor.” Republika Slovenija tudi ni članica EU, saj je bil referendum nezakonit in rezultat ničen.

RS nima poslancev v EU, niti komisarja. Glede volitev E-poslancev velja zakon o volitvah v državni zbor, kandidata za E-komisarja pa je določila vlada, ki itak ni legalna, saj so jo izvolili poslanci, ki nimajo mandata.

Sodniki, ki jih je potrdil državni zbor, nimajo mandata. Ustavno sodišče seveda tudi ne. Nobena odločba, sodba ali obsodba, prometni prekršek – nič, kar ima temelj v zakonu, ki ga je sprejel državni zbor, nima nobene veljave niti učinka. Vse globe, kazni, davščine itd. kar so predpisali, zaračunali uradi in organi, je treba vrniti, ker so nezakoniti.

Vsi zaporniki morajo biti izpuščeni na prostost, ker so bili obsojeni na podlagi nezakonitih odločitev ljudi, ki nimajo mandata.

Republika Slovenija nima predsednika, saj tudi predsednika lahko volijo samo tisti, ki na dan glasovanja dopolnijo osemnajst let starosti. Volili pa so, in glasovi so bili upoštevani, tudi vseh ostalih, ki so na dan glasovanja dopolnili kako drugo starost.

Republika Slovenija nima niti obrambe niti varnostnih organov, saj ni ne ministra policije, ne ministra z obrambo, niti ni zakonov, ki določajo delovanje teh struktur. Da so neveljavne vse mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile vlade po letu 1992, je seveda evidentno.
Neustavnost, nezakonitost, ki trajajo od prvih volitev v samostojni Sloveniji, so nekaj nepojmljivega. In tudi ne(raz)rešljivega. Ni nobenega organa, telesa, urada, osebe, ki bi imela mandat in pravico ukrepati. Jasno, da parlament ne more ničesar spremeniti, saj nima mandata. Vsi – od parlamentarcev, prek vlade, ministrov in do zadnjega državnega uradnika – gredo lahko domov. Ali nimajo mandata ali nimajo kaj početi, saj nimajo potrebnega zakonskega orodja.

Možno je nekaj variant:

Prva in dovolj strašna je, da Slovenijo okupira zainteresirana, pravno delujoča država.
Druga, ne dosti manj srhljiva je, da ljudstvo vzame stvari v roke in se nad deželo zgrnejo strahote še ne pozabljenih razmerij.
Tretja možnost je državni udar, ki vzpostavi ustavni red in zakonitost s silo.
Četrta, ki preostane, in bi bila v svojih posledicah celo zaželena, pa je, da se trezno premisli, kdo sploh še ima v tej deželi (v slovenskih deželah) mandat.

Mandat še vedno imajo delegati osamosvojitvene skupščine, ki je tudi sprejela kriminalni zakon o volitvah, zaradi katerega državni zbor, izvoljen na prvih volitvah v samostojni državi ni bil legalen in njegova konstitutivna seja, s katero bi prenehal mandat dotedanjih delegatov vseh treh zborov, sploh ni bila zakonita in je dejansko nična. Zato so delegati svoje mandate ohranili. Prenehal tudi ni mandat takratne vlade itd.
Edina razumna možnost, ki preostane, je torej sklic vseh še živih delegatov in članov takratne vlade. Delegati morajo takoj popraviti zakon o volitvah (tudi vse druge zakone te vrste) , takoj nato pa namesto neveljavnih razpisati nove volitve v državni zbor, vlada pa mora opravljati tekoča opravila.***
Ta “izredna”, “reševalna” skupščina bi imela tudi priložnost, da dokonča osamosvojitev, česar takrat ni storila. Dokončanje osamosvojitve pomeni, da iz Jugoslavije izstopi, kar je vanjo vstopilo. Dokument o nastanku južnoslovanske državne tvorbe pove, da so se 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo “ujedinile” ZEMLJE (!!!) države SHS. Tako formulacijo je oblikoval srbski regent, namesto zagrebške variante, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom. To je bil seveda nesmisel, saj suverena država ne more imeti posla z nekim prividom ali pobožnimi željami. V odnose sme stopati izključno s sebi enakimi ali podobnimi subjekti. To pa so bile tisti trenutek izključno slovenske dežele / države (ZEMLJE po srbsko), ki so se natančno en mesec pred tem z razglasitvijo, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” združile. To odločilno ustavnopravno dejanje je izvršila vlada pod predsedovanjem viteza dr. Pogačnika. Ustavnopravna podlaga za to odločitev je bil Manifest (16. 10. 1918)**** Karla Habsburga, suverena (tudi) vseh slovenskih dežel in vsake posebej, ki je bil hkrati tudi suveren vseh dežel z nemško večino in je s pravico, da si izberejo državne zbore po etničnem kriteriju ter da se svobodno povezujejo, omogočil združitev tako dežel (oz. njih delov) s slovensko večino, kot tudi dežel z nemško večino. Dežele z nemško večino so združitveni akt izvršile na Dunaju teden dni prej, kot slovenske v Ljubljani. Utemeljenost, veljavnost in trdnost tega ustavnega dejanja internacionalnopravnega značaja, se je pokazala na mirovnih pogajanjih, kjer so “dunajsko” združitev priznali brez ostanka! Le dodatek “Nemška” so morali odrezati od imena “Nemška Avstrija”. Da slovenska združitev – “nemški” oz. avstrijski popolnoma enaka in z enako težo in pravno upravičenostjo – v Parizu ni imela učinka, je razumljivo: Tam tega krucialnega dejstva, te internacionalno pravno popolnoma korektne in za vedno veljavne uresničitve “davne sanje” – Zedinjene Slovenije – ni dal nihče na mizo! Slovenski člani delegacije so o vsem tem molčali kot grob. Na vse pretege pa so drukali za balkansko novotvorbo. Kaj so drugega mogli odločujoči v Versaillesu, kot da so se usmilili moledujočih…?

Edino legalno zakonodajno telo je danes torej preostanek tridomne osamosvojitvene skupščine, ki ima priložnost, da se katastrofalne odločitve, ki so po dvajsetih letih kulminirale v totalno tragikomično smešnico brezpravja in splošnega propada, končno popravijo in Republika Slovenija zaživi v svojem naravnem okolju zvezne države avtonomnih slovenskih dežel, da se dejansko osamosvoji oziroma izstopi iz propadle Jugoslavije, kar je vanjo vstopilo – torej slovenske dežele – ZEMLJE.

Na ta način bi iz “velike posranije” (dr. France Bučar) končno naredili nekaj dobrega – obetavnega, “evropskega”.

V Ljubljani, 31. 10. 2014

Andrej Lenarčič
Ljubljana

Op.:

**) Pisma bralcev v Delu – znanega strokovnjaka Krivica pred dnevi in danes (1. 11. 2014) še dveh piscev – povedo veliko o veljavnosti zakonodaje, o pisanju in “tolmačenju” zakona.
***) V trenutku, ko sem pisal to opažanje, še nisem ugotovil, kako je z mandatom predsednika države – vsi predsedniki, izvoljeni po zakonu, sprejetem 7.8.92, so nelegalni in niso imeli oz. nimajo mandata. Mandat predsednika Milana Kučana od sprejema ustave 23. 12. 1991 do danes ni prenehal Je edini, ki ima pravico in dolžnost takoj, ko delegati tridomne skupščine popravijo zakon o volitvah v državni zbor.
****) Karel Habsburg, kot Karel I. suveren vojvodin in kraljestev Cislajtanije in kot Karel V. kralj Kraljevine Ogrske, v svojem ustavnem aktu – Manifestu, s katerim priznava cislajtanskim deželam pravico izvoliti svoje državne svete po etničnem ključu in svobodno združevanje oz. razdruževanje, glede Kraljevine Ogrske, katere suveren – kralj je bil, odločno pove, da česa takega na Ogrskem ne more dovoliti. (Na kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske!) Torej so bila vsa dejanja znotraj ogrske kraljevine, podobna dejanjem v deželah Cislajtanije, nezakonita, neustavna, brez državnopravnih atributov, internacionalno pravno neveljavna, neobstoječa.

Totalno nelegalno stanje v državi

Friday, February 27th, 2015

Excellency

It is my duty to inform You that the document which gives You Your mandate – The Arbitration Agreement – is null and void. It was signed by a Prime Minister Borut Pahor who did not have the mandate to do so.

This fact is clear from the article 7. in the National Assembly Elections Act which states:

Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.
translation: The right to vote and be elected is held by a citizen of the Republic of Slovenia who, on the election day, reached/attained the age of 18 years.

Please note that the law does not state “18 years or over”. The right to vote and be elected is limited to exactly 18 years of age – on the day of election. Therefore, only the citizens whose 18th birthday is on the day of the election have the right to vote and be elected.

All previous elections took into account the votes of those who did not meet these criteria.
Likewise, citizens who did not meet this criteria were allowed to stand for election.

This means that no public authority or body, elected under the conditions laid down in the cited law, has or has ever had a mandate. The National Assembly does not have mandate, Prime Minister and Ministers do not have the mandate, neither does the President of the Republic of Slovenia, nor do do the members of the Council of State, the justices of the Constitutional Court and all the other judges. All occupy their positions without legal basis and their decisions are not legal.

The prime minister is appointed by the National Assembly, as per article 111 of the Constitution.

Prime Minister Borut Pahor, who signed the agreement as the representative of the Republic of Slovenia, therefore did not have a valid/legal mandate for he was appointed Prime Minister by the members of National Assembly who themselves did not have a valid/legal mandate.

For any additional explanation I am at your service at any time in any capacity.

Ljubljana, 27. 12. 2014