Archive for January, 2014

Odprto pismo

Friday, January 31st, 2014

Odprto pismo vladi in ministrstvu za zunanje zadeve.

Spoštovani!

Mediji sporočajo, da bo ministrstvo za zunanje zadeve predlagalo spremembo sporazuma o arbitraži o poteku državne meje, in sicer, da naj bo predvidena ustna obravnava javna.

V zvezi z arbitražo želim opozoriti na peti člen sporazuma:

Article 5: Critical date

No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.

Citirani člen (veljavna je angleška verzija) pove, da Republika Hrvatska v zadevi poteka državne meje Republike Slovenije ni stranka v postopku. Namreč jugoslovanska socialistična republika Hrvatska je enostransko (unilaterally) razglasila svojo osamosvojitev (Sabor republike Hrvatske dne 8. listopada 1991: 1. Republika Hrvatska od dana 8. listopada 1991. godine raskida državno-pravne sveze na temelju kojih je zajedno sa ostalim republikama i pokrajinama tvorila dosadašnju SFRJ.) kasneje, po kritičnem datumu, določenem v petem členu sporazuma o arbitraži. Jugoslovanska republika Hrvatska je torej bila v času napada jugoslovanske armade na osamosvojeno Republiko Slovenijo integralni del SFRJ (in s tem tudi agresor!!!). Republika Slovenija se tudi ni odcepila od jugoslovanske socialistične republike Hrvatske, marveč je izstopila (oz. se je razdružila) iz skupne države SFRJ – ki jo je zaradi tega napadla.

Ni nobenega dvoma, da v zadevi poteka državne meje Republike Slovenije sosednja država Republika Hrvatska ni stranka v postopku, saj kot rečeno tako sledi iz določil podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega sporazuma o arbitraži. Stranki v postopku sta torej le Republika Slovenija in SFRJ, oz. njeni nasledniki.

Andrej Lenarčič

poslanec DZRS 1992-96

Država Slovenija

Thursday, January 23rd, 2014

GOSTUJOČE PERO, 20. 1. 2014 – J. A. Mussomeli: Tudi zmage lahko skrivajo kakšen trn

Gospod ambasador izraža svoje občudovanje enotnosti Slovencev “kadar govorijo o boju za lastno državo”, in potem to mnenje dogradi s podatkom, da “je Slovenija po tisočih letih tuje nadvlade postala samostojna država.”
Sliši se všečno. Pa vendar: Koliko ima to opraviti z dejanskim stanjem stvari?
Gospod Mussomeli je ambasador – veleposlanik. Predstavlja državo, ki ga je v ta namen poslala v Ljubljano. In kadar se uradno oglasi, slišimo, kar govori njegova država. Ker se torej v tem primeru vse vrti okoli države kot pojava, ni dvoma, da misli na državo, ko izreče Slovenija.
Problem nastane, če tej državi pripiše tisoč let ždenja pod tujo nadvlado. Država – poudarjam: država kot subjekt internacionalnega prava, kar edino more biti predmet zanimanja kakega ambasadorja – Republika Slovenija obstaja dobri dve desetletji, ne pa tisoč let. Nastala je, ko je bila v Ljubljani tistega lepega junijskega večera razglašena. Vse dotlej pa je bila znotraj države SFRJ (in pred tem take ali drugačne Jugoslavije) karkoli, le subjekt internacionalnega prava zagotovo ne.
Subjekti internacionalnega prava so bile do vstopa v novonastalo jugoslovansko državno tvorbo (1. 12. 1918) slovenske dežele, ki so imele lastno ozemlje z državno mejo, državljane in oblast. Tudi po imenu jih je poznal ves svet. V teh deželah so živeli državljanke in državljani in drugi prebivalci, ki so bili zelo podobno zatirani, kot je bil v svojem času običaj drugod v evropski soseščini.
Ključni problem v slovenskih deželah torej ni bila državna samostojnost, saj so imele vsaka svojega lastnega suverena, marveč delež večinskega naroda pri vzvodih oblasti in upravljanja. Kot dediščina fevdalizma in stanovske predstavniške oblastne strukture se je na teh točkah zgnetla tuje govoreča manjšina, in namesto da bi dotedanjo latinščino, jezik znanosti in upravljanja, v spremenjenih okoliščinah nadomestil “ljudski jezik” večine državljanov, kot se je to dogajalo drugod, se je vsiljeval kot jezik oblasti nemški jezik.
Da smo Slovenci (etnični) od davnine živeli v svojih državah, ki smo jim po slovensko rekli dežele, je torej znano in vsem na očeh. Boriti se za nekaj, kar imaš, je verjetno nesmisel. In tudi beseda ambasadorja, da smo do “lastne države” prišli nekako mimogrede, temu pritrjuje. Odločno pa bi se morali boriti za delež pri upravljanju v svojih deželah. Tega boja in njega učinkov pa je bilo bolj malo. Celo na pladnju ponujeno oblast – Manifest 1918 – so samozvani voditelji vzvišeno zavrgli, ignorirali celo pravno korektno in veljavno razglašeno zvezo dežel, in vse skupaj – ko je izginila nemško govoreča oblastna garnitura – že po enem mesecu navdušeno odnesli drugim tujcem v roke.
Nič dosti drugače se ni zgodilo dobrih sedem desetletij kasneje. Slovenske dežele – države – še vedno ležijo pozabljene za plotom, čreda “enotno” bleja v neki izmišljeni Sloveniji, ki je po vsem sodeč le odcepljeni kos propadle SFRJ, vladajo (ropajo?) pa klike in tuji kapital. In za povrh neki ambasador v božično načičkani rezidenci pripoveduje pravljice.
Še beseda o bojda zaželeni enotnosti. Da se Sloveniji in Slovencem slabo piše, se je pokazalo, ko so nam državni praznik samostojnosti ponesnažili z enotnostjo, katero so nam v času trajanja proslulega “bratstva in enotnosti” dodobra priskutili. Morebiti jih ni malo, ki se dobro počutijo v čredi, a homo sapiens se odlikuje po svoji individualnosti in lastni identiteti. Kjer tega ni, kjer osebe pokrijejo s plahto “enotnosti”, ni ne svobode, ne demokracije. Je pa dosti živih in mrtvih mrličev in pobeljenih grobov (pri nas brezen in jaškov).
A vse to gospod ambasador zagotovo ve in pozna. Ne le, ker ga brifira mogočen aparat, marveč celo prihaja iz dežele, ki je svojo moderno državno in demokratično strukturo zgradila na državnostnih izkušnjah (tudi) naših, slovenskih dežel. Kaj napletajo tisti pravi “strici iz ozadja”, pa dovolj zgovorno razkrivajo njegove izjave.
Nam preostaja, da nas končno sreča pamet in se nehamo boriti za tisto, kar imamo tisoč in več let, da te svoje države – slovenske dežele – opazimo, in v njih prevzamemo oblast.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica DZRS