Archive for September, 2015

De civitate

Saturday, September 26th, 2015

ČLENSEDEM(in vse ostalo)PRESS

Je pri lastniku avtorskih pravic za MEIN KAMPF (Država Bavarska) bila ostra debata o sprostitvi izdaje te prepovedane Hitlerjeve mojstrovine.

Zadeva v svojem najširšem aspektu razkriva bistvo:
Problem, ki ga v Podalpski mentalni in intelektualni (politični) greznici 20. stoletja ni mogoče identificirati – preprosto zaradi insuficientnih prikoritenih k vprašanjem jezika in semantike – in je v tem, da kritična masa ni sposobna definirati pomena pojma NACIONALSOCIALIZEM (vključno vse izvedenke in komunistične ter klerikalne verzije).

Zaradi pojmovne zmede (proizvod prikoritencev pri koritu “slovenske politike” v dvajsetem stoletju – ena od pridobitev uzurpacije, demontaže in zlorabe parlamenta vojvodine Krajnske) in popolnoma napačnega razumevanja položaja in vloge politične stranke kot družbenega pojava, v javnosti velja (in obvelja) predstava o politični stranki kot DRŽAVNI USTANOVI. To je iznajdba Adolfa (in vseh klerikalcev in komunistov in drugih družbenih perverznežev pred njim, okoli njega in za njim…). Torej politična stranka kot “organ” – v bistvu uzurpacija – države. Sredstvo za prilastitev države kot take in njenih instrumentov s strani te ali one KLIKE (ali njih več – prim. “sodobne “demokratizacije” komunističnih stvorov). V podlapski (politični) greznici imamo opravka s to perverznostjo že od prej omenjene uzurpacije parlamenta vojvodine Krajnske po prvi vojni, ko so dotlej “teoretični nastavki”, zakamuflirani v kulturne in sorodne boje, “sproščeno” zaplesali svoj smrtni ples na truplu slovenske nacionalne identitete. (Zato se je komunistična zloraba države, ki traja še dandanašnji, tako zlahka in docela prijela).

Debata o “prepovedani knjigi” in sprevrženo pojmovanje ter s tem povezana zloraba države sta dva fenomena, trdno povezana v vseh pojavnih oblikah in učinkih.

Vsa Adolfova “politična misel” je usmerjena v stranko kot državno (nacionalno!) orodje za upravljanje (z lastnino). To izenačuje vse zlorabe – od “državne” Cerkve – torej vere, do “državne” Stranke – torej ideologije, političnih programov. Takoj, ko si ali vera ali politična ideologija prilasti državo – njena orodja in potenciale – postane zloraba per se. Pri tem ni nobene razlike – zgodovina in današnji časi kričijo – med cerkvenimi, političnimi, gospodarskimi in vsemi drugimi mogočimi zlorabami. Vsi in vse so enake. To njihovo enakost še posebej nazorno pokažejo prepovedi, kakršna je prepoved Adolfove mojstrovine. Razlog je več kot očiten: Javnosti je treba onemogočiti, da bi prepoznala vse razsežnosti in učinke neke perverzne zlorabe, saj bi tako zlahka prepoznala epigone, večinoma prikrite v strastne nasprotnike “prepovedanega”, v resnici pa popolnoma enake – morebiti nekoliko bolj diletantske in še bolj prostaške – primitivne.

Kdor je v naših deželah doživel (in preživel) prvo dejanje divjanja politične-strankarske zlorabe države – nacistično in fašistično verzijo – je imel “na kraju samem in na lastnem telesu/usodi” priložnost doživeti drugo dejanje (pardon: divjanje). Popolna podobnost orodij, sredstev, metod. Celo poimenovanja so bila v glavnem natančni – dobesedni – prevodi “originalov”.

Tu trčimo na specifiko, ki utemeljuje in potrjuje na videz grobo, v resnici pa še premalo ustrezno poimenovanje “podalpska (politična) greznica”. “Drugo dejanje” se je zaradi te “specifike” v naših, slovenskih deželah nadvse uspešno, takoj, ko je “padel zastor nad balkansko polomijo”, prelevilo v “tretje dejanje” iste tragedije. Zloraba / prilastitev države, njenih instrumentov in potencialov se je dobesedno brez prekinitve nadaljevala, le da tokrat na nekoliko drugače definiranem teritoriju, predvsem pa tako, da je dotedanjo eno KLIKO, zamenjalo njih več. (Morebiti bi natančna analiza pokazala, da so se le isti eksponenti prikrili v več KLIK. Gre torej za “več glav istega zmaja”…) To pa je bilo mogoče predvsem na podlagi jezikovne – pojmovne prevare, na sprevrženem poimenovanju in razumevanju pojmov in pojavov. Da so za nameček invalidna celo najbolj izrecnosti in nedvoumnosti podvržena besedila zakonov in predpisov, je pač neizogibno.

Če sklenemo z naslovom, je stanje dejansko brezupno. Ne le, da je država v vseh svojih razsežnostih zlorabljena, je tudi brez vsake učinkovite strukture in v stanju popolne nezakonitosti.
Tragična smešnica – (politična) greznica – na koncu tisočletne veličastne zgodbe.

Ljubljana, 26. 09. 2015

Andrej Lenarčič