17082011
NEDOKONČANO DELO – NEPONOVLJIVA PRILOŽNOST
Sporazum o arbitraži je dosežek brez primere, ki odpira realne možnosti, da se popravi zgodovinska napaka z začetka 20. stoletja
KAJ SE JE DEJANSKO ZGODILO
Stvarno stanje
Interpretacije
Zloraba z vseh strani
Stanje v trenutku združitve
Stanje v trenutku razdružitve
Intervencija mednarodnih teles z močjo vzpostavljanja novih mednarodnih pravnih dejstev
Učinki
Sporazum o arbitraži
STVARNO STANJE
Karantanija slovenska državna tvorba – oblast, vojska, identiteta
– drugih “slovanskih”1 etnij na območju Panonije ni bilo (Conversio II., 3. str. 40, Wolfram, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Wien-Köln-Graz 1979)
– državnopravna samobitnost Karantanije. Viri Sachsenspiegel, Schwabenspiegel (Mal, Razprave, pp 114 …, SAZU 1951; Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten, I. zvezek, 957-1271)
– Karantanska vojska skupaj z Bavarci premaga Hune, ki so vdrli v Spodnjo Panonijo (Conversio – o.c.)
– državna opravila (ustoličevanje) in mednarodni odnosi v slovenskem jeziku (slovenščina pred cesarjem), slovenske pesmi, noša, običaji (Mal, o.c. pp 121…, Schwabenspiegel, Cap. 279 in Sachsenspiegel III. knjiga, Avstrijska kronika itd.)
INTERPRETACIJE
Izpričana in dokumentirana zgodovinska dejstva strokovnjaki na različnih plačilnih listah ustrezno različno interpretirajo, poljubne/usmerjene interpretacije pa potem znova in znova obravnavajo kot dejstva.
– Vdore primitivnih rodovnih skupnosti prek Karpatov in po dolini Donave, ki so se dogajali vedno, v času slabljenja rimske moči še toliko bolj, strokovnjaki podtikajo tudi Slovencem, četudi toponimi, običaji, življenjska in produkcijska izročila, nenazadnje tudi govorica, pripovedujejo, da so bili naši predniki doma na območju Norika in Panonije že od najzgodnejših, predzgodovinskih časov.2
– Habsburžani, ki so se z umorom kralja3 polastili karantanskih vojvodin, so storili vse in še več, da bi slovenska Karantanija utonila v “nemških” avstrijskih dednih deželah.
– Verodostojne zgodovinske vire zgodovinarji reinterpretirajo ali ignorirajo.
– Proračunski zgodovinarji sistematično odrekajo Slovencem zgodovinsko identiteto. V tej svoji obsedenosti so tako zaslepljeni, da se ne morejo zediniti niti o tem, kdaj in odkod se pojavijo Slovenci. Če je treba svoje prednike opsovati s “krdeli” (Peter Vodopivec), dovolijo obstoj “Slovencev” celo že v času preseljevanj.
ZLORABE
– Državno in politično identiteto Slovencev in slovenskih dežel je zlasti RKC, kot “zaščitnica”, zreducirala na etnično/folklorno in religiozno polje, politiko in državo pa je prepuščala tujcem (Nemcem). Tako se je zgodilo, da s(m)o Slovenci namesto da bi branili svoje domovanje, v katerega so silili tujci, igrali svojo etnijo in religijo, svojo identiteto omejevali na “kulturo”, hišo – torej oblast in politiko – pa prepustili drugim.
– Dosledno se taji tako slovenstvo kot državnost slovenskih vojvodin.
– Avtonomija dežel Avstrijskega cesarstva je postajala s časom vse večja motnja za centralistične in protislovenske kroge na Dunaju in tudi za nemško šovinistični berlinski center. Vendar trdne tisočletne tradicije, ki je s svojo stabilnostjo presegala podobne tvorbe drugod na območju nekdanjega Rimskega cesarstva (Mal, o.c.), nikakor niso mogli ukiniti. Vsak državnopravni akt, ki je zadeval kompetence avtonomnih in suverenih vojvodin in kraljestev znotraj dinastičnega Avstrijskega cesarstva, je moral najprej decidirano potrditi/priznati dotedanje stanje. Tako vsi tovrstni akti, vse do razpada Dvojne monarhije.
– Slovensko identiteto in državnost so narodovi voditelji vse bolj ignorirali in se priklanjali ideološko in politično pogojenim panslovanskim in jugoslovanskim težnjam.
– Skrajno sprevrženo je bilo, da so predvsem krščanski ideologi klicali k združitvi s Hrvati, “saj bi žrtvovali le jezik, sveto vero bi pa ohranili” (Ušeničnik) .
– Res nenavadno, da nihče ni klical k boju za svoje mesto in položaj v lastni hiši.
– Učinek ignorantske politike je bil, da s(m)o Slovenci moledovali za “državnostna upravičenja” Zagreb, ki nič od tega ni nikoli imel,4 naša miza, ki smo jo ignorirali, je bila pa polna naše slovenske državnosti in državnega prava.
STANJE V TRENUTKU ZDRUŽITVE
1. decembra 1918 so se slovenske dežele (odn. njihovi deli – Južna Štajerska – a brez Koroške, kjer so potekali boji), subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi in legitimiteto, pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta in v okviru Države Slovencev, Hrvatov in Srbov združile s Kraljevino Srbijo. Kasneje je po določbah sporazuma v Trianonu med zmagovitimi zavezniki in Madžarsko v južnoslovansko državo prišel še del Slovenske krajine, ki je v času Otokarja prišla pod upravo Madžarov. Sporazum v Rapallu med Italijo in Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev pa je prepustil Italiji deželo Primorsko ter z njo del Krajnske, kolikor je potrebovala Italija za železniško povezavo z Reko, ki je potekala preko Krajnske. Plebiscit na Koroškem je dosodil Kraljevini SHS le manjši, skrajni jugovzhodni del dežele in Jezersko.
– Manifest cesarja (suverena) Karla z dne 16. oktobra 1918, popoln ustavnopravni akt, je priznal deželam Avstrijskega cesarstva pravico, da se svobodno združujejo in da izberejo ljudska predstavništva (državne zbore/narodne svete) po etničnem ključu, kar je pravzaprav pomenilo uresničenje “Zedinjene Slovenije”
– Izkazala se je škodljivost cerkvenega zaščitništva, ki je narodovo (samo)zavest oddaljevala od državnih zadev in jo usmerjala na “kuturno” in versko področje, izključno na raven etnije, ne pa države. Pojem “nacionalno” so narodovi voditelji razumeli kot “etnično”, ne pa kot “državno”. Zato niso razumeli – ali pa fraudolentno niso hoteli razumeti (?) – kaj pomeni Manifest
– To so takoj razumeli v deželah z večinsko nemško govorečimi državljani in so se nemudoma združili v DeutschÖsterreich.
– Slovenski voditelji ne le, da niso uporabili zakonitih podlag Manifesta, marveč so ignorirali vse obstoječe državnostne atribute dežel, ter z vojaškimi intervencijami sprožili silovit odpor (tudi številnih “Slovencev”) na Koroškem, kjer ni bilo nobene “koroške” slovenske oblasti, četudi je bila kulturno središče Slovencev… Štajersko in krajnsko vojaštvo je bilo za Korošce “tuja vojska”.
– General Maister, kot štajerski vojaški poveljnik na Štajerskem pa očitno ni imel problemov. Maribor in Ptuj sta bili bolj nemški mesti od Celovca! Pa vendar je bilo treba Maistru nemško policijo le umiriti – praktično spopadov ni bilo.5
– Popolna nepripravljenost slovenskih voditeljev na situacijo, ki je nastala s porazom Centralnih sil, se je ponovila tudi na Primorskem, kjer so Slovenci skrajno diletantsko in naivno, z ladjo, na kateri je plapolala srbska (“antantska”) zastava, odšli v Benetke prosit Italijane, naj zasedejo Trst. Prinesli so jim celo načrte minskih polj v Tržaškem zalivu.
– Kljub vsemu pa so pravno formalno v novonastalo južnoslovansko državo vstopile vse slovenske dežele, kar je z dokumentom in oblikovanjem uprave demonstriral Narodni svet v Ljubljani. Teritorialne spremembe so kasnejšega datuma.6
– Da so v novo državo vstopile slovenske dežele kot subjekti, je posebej izpostavil regent Aleksander v svojem odgovoru na adreso podpredsednika zagrebškega Narodnega vijeća, ko je definicijo spremenil in poudaril, da se dežele države SHS združujejo s Kraljevino Srbijo7.
STANJE V TRENUTKU RAZDRUŽITVE
25.6.1991 je Republika Slovenija razglasila in uveljavila osamosvojitev.
– Da se je RS dejansko osamosvojila, je dokazal napad JLA, s katerim je zvezna vlada poskušala izničiti novo stanje.
– Osamosvojitveni akti in dejanja v ničemer in nikakor niso upoštevali nobenega dejanskega stanja na ravni mednarodnega prava. Amaterizem (diletantizem) je bil tako vseobsežen, da se je še vedno govorilo o “kulturi, kot podlagi slovenske države” in da so ustavo spisali kulturniki (pisateljska ustava), ter temu primerno vključili v notranjepolitični dokument par excellence tudi določanje meddržavne meje.
– Do prej dogovorjene hkratne osamosvojitve Republike Hrvatske ni prišlo.8 Ker je bila Hrvatska tako še vedno integrirana v SFRJ, je bila tudi ona agresor.9
– Da RH ni uveljavila samostojnosti, dokazuje dejstvo, da je JLA ni napadla, oz. da je nasprotno, s pasivnostjo pri agresiji celo aktivno sodelovala.10
– Odločenost državljanov Republike Slovenije, da ubranijo svojo državnost in samostojnost, je presenetila vse, posebej še JLA, ki je očitno šla v akcijo v utvari, da bo naloga enostavna in zmaga takojšnja.
– Dogajanje v času agresije na Slovenijo je na svoj način razkrilo manever Zagreba, ki je očitno izigral Miloševića.11
– Dejansko stanje ob razdružitvi je bilo tako, da iz SFRJ ni izstopil subjekt, ki je leta 1918 v južnoslovansko državo vstopil, marveč jugoslovanska republika Slovenija.
– S strani Slovencev, ki so tujim pooblaščencem tolmačili dogajanje, ni bilo slišati nobene besede o dejanskem stanju v optiki mednarodnega prava. Vsi so izhajali iz stanja, ki je nastalo z znotrajdržavno zakonodajo in predpisi v času obstoja SFRJ, in na internacionalni ravni nima nobenega učinka.
– So pa med “Vojno za Slovenijo” resorni ministri Demosove vlade skrbno urejali, dovoljevali in organizirali množičen transport paravojaških enot in težkega orožja jugoslovanske republike Hrvatske – torej agresorja – preko slovenskega teritorija na območje južnoprimorske pokrajine – Istre, kamor hrvaške paravojaške enote niso mogle preko Korduna, ker jim je pot zapirala JLA na območju Karlovca, Delnic in pri Reki.12
Intervencija mednarodnih teles z močjo vzpostavljanja novih mednarodnih pravnih dejstev IN UČINKI
– Nepričakovano junaštvo Slovencev, ki je presenetilo tudi svetovno javnost, je povzročilo prvo de facto mednarodno priznanje osamosvojene države.13
– Trimesečni moratorij/odlog, kar je bil sklep konference, je zalotil Slovenijo v stanju samostojne države z mednarodno subjektiviteto.
– Fraudolentno manevriranje Zagreba se je zaradi zmage Slovencev Hrvaški slabo obrestovalo. Ostali so del SFRJ, izostal je pa kapital (“Alpska Hrvatska”) za “delitvene posle” z Miloševićem.14
– Razvnela se je vojna na ozemlju republike med etničnimi Hrvati in Srbi. JLA se je morala umakniti. Na območje spopadov je mednarodna skupnost poslala svoje opazovalce in se odločila za posredovanje.
– Po pretečenem moratoriju je 8. oktobra 1991 Republika Hrvatska razglasila samostojnost in odcepitev od SFRJ.15
– Badinterjeva arbitražna komisija je kot mednarodno telo, ki ima moč vzpostavljati nova mednarodna pravna stanja, začela ugotavljati razpad SFRJ in medrepubliške meje razglasila za meddržavne (z običajnimi “če”.. “ako”).16
– Osamosvojene nekdanje republike SFRJ so bile mednarodno priznane in sprejete v OZN in druge mednarodne gremije, ostali (ali vzniknili) pa so številni problemi, katerih razrešitve še ni videti. 17
SPORAZUM O ARBITRAŽI
je posledica neustreznega ravnanja v osamosvajanje vpletenih oseb, hkrati – in morebiti prav zategadelj – pa največji dosežek v zgodovini slovenske politike in diplomacije. Nikoli doslej slovenski politiki niso tako odločno in scela umestili problema v območje, kamor sodi – na raven mednarodnega prava in nikoli doslej slovenska politika in diplomacija ni imela tako lahke naloge. To je zasluga Sporazuma oz. tistih, ki so ga pripravili in uveljavili.
Od trenutka registracije Sporazuma pri OZN je mogoče oz. potrebno v zvezi z njim povedati/ponoviti:
« O DRŽAVI IN DEJANSKEM STANJU – IZ KORESPONDENCE GLEDE ARBITRAŽE »
SPORAZUM O ARBITRAŽI – REGISTRACIJA
Slovenska vlada je skupaj z RH pri OZN registrirala Sporazum o arbitraži. Na ta način je dokument pridobil vso internacionalno pravno relevanco. Na mednarodni ravni se je mogoče nanj sklicevati in iz njega sledijo mednarodnopravni učinki.
Kar zadeva Republiko Slovenijo in problem državne meje s preostalim delom južnoslovanske države, ki je nastala leta 1918, je pomembno, da odslej nihče v Republiki Sloveniji nima pravice kot predmet spora opredeliti kaj drugega, kot izključno državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v državo, danes znano kot Jugoslavija. Pod nobenim pogojem tudi ne sme nihče na slovenski strani arbitražnemu tribunalu predstaviti drugačnega dejstva in dokumenta, kot tiste in take, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, kakor določa člen 4 Sporazuma o arbitraži. Za tribunal so torej brez vsakega pomena dejstva notranjega prava, kot npr. ustava, temeljna ustavna listina, jugoslovanski zvezni in republiški zakoni in predpisi, dogovori nekvalificiranih in nepooblaščenih ali neobstoječih organov in teles, ali odločitve lokalnih organov. Ker mora tribunal slediti izključno načelom in pravilom internacionalnega prava, je torej slovenska vlada dolžna na njegovo mizo položiti ustrezna, z zahtevami Sporazuma o arbitraži skladna dejstva. Registracija Sporazuma je zadnje dejanje, preden Republika Slovenija po podpisu pristopne pogodbe s strani RH tribunalu predloži opis predmeta spora. Predmet spora je – in glede na določilo 4. člena Sporazuma edino sme biti – MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO POD VODSTVOM SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETA 1. DECEMBRA LETA 1918 VSTOPILE V JUŽNOSLOVANSKO KRALJEVINO, S PREOSTALIM TERITORIJEM TE DRŽAVE, VKLJUČNO MEJA MED SLOVENSKO KRAJINO IN KRALJEVINO SHS NA REKI DRAVI, KAKOR JO JE OPREDELIL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.
KOMENTAR
Z izpolnitvijo še zadnje dogovorjene obveznosti iz Sporazuma o arbitraži – z registracijo Sporazuma pri OZN – je Sporazum postal uporaben instrument mednarodnega prava za določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko.
Člen 4 Sporazuma določa, da mora arbitražni tribunal pri svojem odločanju upoštevati načela in pravila internacionalnega prava. V originalni, edini veljavni angleški različici se glasi:
Article 4: Applicable Law
1) The Arbitral Tribunal shall apply
a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);
b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by takin into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).
Strani sta torej dolžni in smeta položiti na tribunalovo mizo izključno dejstva, argumente in dokumente, ki ustrezajo v členu 4 zapisanim kriterijem. Tribunal pa jih je dolžan upoštevati glede na ustreznost, hkrati pa pri svoji dokončni odločitvi lahko upošteva tudi druga mednarodnopravno relevantna dejstva in ozire, da bo po njegovem mnenju in v smislu določb Sporazuma o arbitraži njegova dokončna odločitev skladna tako z načeli in pravili internacionalnega prava kakor tudi v prid dobrega sosedstva in pravičnosti.
Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje slovenskih dežel, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo ni skladno z načeli in pravili internacionalnega prava in ne obstaja, mora to dokazati. Tega dejstva namreč noben mednarodni akt ni odpravil, niti ni bilo vzpostavljeno neko novo stanje na internacionalni ravni, ki bi ga spremenilo. Nasprotno, te meddržavne meje slovenskih dežel, ki so bile skladno z Manifestom Karla I. z dne 16. oktobra 1918 združene pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so ostale tudi znotraj novonastale države ves čas v veljavi, le da se je občasno spreminjalo njih pojmovanje in poimenovanje. Da pa je meja ves čas obstajala v vsem svojem pomenu in poteku, se je izkazalo, ko je nastala na oni strani Nezavisna država Hrvatska, in je meja iz 1918 takoj obveljala kot državna meja.
Ves čas trajanja južnoslovanske države nobeno mednarodno telo te meje v ničemer ni spremenilo, o njej se sploh nikoli ni razpravljalo na tej ravni.
Okupacija Primorske s strani Italije po sklenjenem sporazumu v Rapallu je obravnavala deželo Primorsko kot celoto – torej tudi njen teritorij in državno mejo. Zaradi železniške povezave med Trstom in Reko, ki je vedno potekala preko ozemlja dežele Krajnske, pa je bila na ravni Kraljevina SHS – Kraljevina Italija dogovorjena teritorialna sprememba, ki je to železniško progo preko Postojne umestila v italijanski državni prostor, pristanišče Reka, ki je bilo po Poravnavi 1867 podrejeno neposredno Budimu kot samostojna gubernatura, pa je po d’Annunzijevi aferi tudi prešlo v okvir Primorske, pod italijanskim režimom imenovane Venezia-Giulia.
Mednarodni in meddržavni dogovori in sporazumi po porazu Italije v drugi svetovni vojni so obravnavali Primorsko kot celoto in so jo z izjemo Trsta in okolice vrnili Jugoslaviji, kamor je v okviru slovenskih dežel vstopila po prvi svetovni vojni.
Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalno pravno relevantno dejstvo.
Državnopravno in internacionalno pravno subjektiviteto slovenskih dežel/držav, ki so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile 1.12.1918 v novonastalo južnoslovansko državo, so v novejšem času izpričali ustrezni dokumenti. Tako
1) Poravnava 1867 določa, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarjevem svetu na Dunaju”. To je neizpodbitno dejstvo, ki slovenske dežele – vojvodine opredeljuje kot subjekte internacionalnega prava, saj stopajo v mednarodne odnose kot subjekti.
2) Manifest Karla I. z dne 16.10.1918 priznava deželam pravico, da izberejo svoje državne zbore po etničnem kriteriju, hkrati pa ugotavlja, da imajo pravico do svobodnega združevanja. To neizpodbitno dokazuje državnopravno subjektiviteto slovenskih dežel, kar je nemudoma priznala tudi zadnja dunajska administracija, ko je tozadevno sporočilo predsednika Narodnega sveta Pogačnika brez ugovora sprejela na znanje. Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani so se skladno z določili Manifesta že 21.10.1918 združile v “Nemško” Avstrijo, slovenske (znotraj Štajerske je brez spora prišlo do delitve na nemško večinski in slovenski del, na Koroškem pa je prišlo do vojaškega obračunavanja) pa so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v novo južnoslovansko državo.
Da Manifest še vedno velja in državnopravna subjektiviteta dežel obstaja, se je izkazalo pri pogajanjih o obnovi Avstrije po končani drugi svetovni vojni, ko so se dunajski politiki na Manifest sklicevali, in je Avstrija še vedno zvezna država dežel.
Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo več ne obstaja, mora dokazati, da je v tej zvezi nastalo neko novo veljavno in uveljavljeno internacionalno pravno dejstvo. Da ni nastalo, in da tudi če bi katero od dejstev, argumentov ali dokumentov utegnilo imeti tak videz, absolutno ne velja in v zadevi določanja poteka meddržavne meje nima nobenega pomena, izhaja iz samega dejstva nastanka Sporazuma o arbitraži. Ta Sporazum namreč nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju in brez vsake omejitve – torej na celi črti od meje na morju do sotočja Mure in Drave. Sporazum tudi razveljavlja vsak dokument ali sporazum, ki naj bi določal to mejo, saj je potem ne bi bilo treba določiti.
“Znameniti” in tolikokrat zlorabljeni pojem “Critical date” v ničemer ne določa meje, skladno z zapisanim besedilom le preprečuje nadaljevanje sporov in zaostrovanje odnosov, obenem pa razveljavlja vsako enostransko dejanje po datumu 25.6.1991, torej definitivno razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Hrvaške od SFRJ, kar se je zgodilo v prostorih upravne zgradbe INE v Zagrebu dne 8.10.1991 – torej v času, ko so enostranska dejanja (kaj je bolj “enostransko” od razglasitve državnosti?), ki zadevajo državno mejo, brez vsakega pomena za tribunal in njegovo odločanje.
Sam obstoj Sporazuma o arbitraži seveda izničuje tudi odločitve Badinterjeve arbitražne komisije, kolikor zadevajo mejo med RS in RH.
Tribunal torej skladno z določbami Sporazuma o arbitraži ne more upoštevati ničesar drugega, razen dejanskega in internacionalno pravno relevantnega stanja – meddržavno mejo iz leta 1918. Republika Slovenija pa je dolžna kot predmet spora navesti meddržavno mejo slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo ter na tribunalovo mizo položiti to dejstvo in ničesar drugega. Sporazum o arbitraži pušča tribunalu dovolj prostora, da odloči skladno s temi dejstvi in načeli.
Meddržavna meja med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko iz leta 1867 oz. 1918 je natančno opisana, zabeležena v mednarodnih dokumentih in na terenu zaznamovana. Meja na Dravi od Zavrča do sotočja Drava-Mura pa je ugotovljena in zapisana v Trianonskem sporazumu.
Ljubljana, 26. maja 2011
ZA SKLEP
Najbolj zaslužen za nastanek in uveljavitev dokumenta, ki omogoča popravo zgodovinskih napak izpred stoletja in hkrati omogoča postaviti državo Slovenijo na njene naravne, zgodovinske in zakonite temelje Zedinjene Slovenije /Zvezne Republike Slovenije, je seveda prvi minister, predsednik vlade. Ker ni dvoma, da propozicije, ki jih vsebuje Sporazum, dajejo tako državi Sloveniji priliko, da prezentira tribunalu dejstva, ki so na očeh vseh in so povsem skladna z zahtevami, zapisanimi v Sporazumu, kakor tudi omogoča tribunalu, da odloči skladno z načeli in pravili internacionalnega prava. Problem meddržavne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko je v optiki, vzpostavljeni s podpisanim, ratificiranim in registriranim Sporazumom jasno razviden in enostavno (raz)rešljiv.
Zelo verjetno je treba v tej smeri iskati glavni motiv intenzivirane gonje proti predsedniku vlade. Odveč je ugibati, ali obstajajo sile, ki jim Sporazum ne odgovarja. Seveda jih ne manjka. Klikam vedno ustrezajo krizna žarišča, kopičenje nerazrešljivih zapletov, da na ta račun kujejo svoje separatne dobičke.
In tu se skriva še en vidik, ki ga je pojav Sporazuma odprl: Ustavna preureditev države v Zvezno republiko. Ustavna podlaga za to obstaja. To je Manifest iz leta 1918, na podlagi katerega že obstaja Zvezna republika Avstrija. Zveza dežel, ki so se v skladu z določili Manifesta združile na Dunaju 21. oktobra 1918. Kako trdna je zveza, legalno vzpostavljena na tej podlagi, dokazuje sam obstoj Avstrije, ki je s tem trdnim temeljem prestala celo katastrofalno klavrno nacistično anšlusarsko epizodo.
Nobenega dvoma ni, da je Manifest popolnoma enakovredna ustavna podlaga tudi za slovenske dežele, saj ni konzumiran, v osebi Avstrije pa obstaja v stvarnosti.
Naraščajoče nerazrešljive krizne situacije, s katerimi se sooča Slovenija na vseh področjih opozarjajo, da je vir vsega napačno zastavljena državnost. Ne more dobro funkcionirati, kar je sestavljeno v nasprotju z danostmi in pravnimi temelji. Slovenci niso vstopili v Jugoslavijo, ker niso imeli svoje “hiše”. V tako rešitev so jih pognali tisti, ki jim ni bilo do tega, da Slovenci uveljavijo svojo nacionalno individualnost. S slovensko državnostjo (in še čem) so si “pomagali” tisti, ki tega niso imeli. Zlorabili so raznarodovalni pritisk nemštva in italijanske iredente, ter pristavili svoj lonec – ne, škaf! Zvijačno so Slovencem tudi podtaknili etnični ekskluzivizem, kakor so tolmačili obupno prizadevanje za obstanek. Slovenci namreč nikoli niso prakticirali nacionalizma. V svojih državah so živeli z različnimi etnijami. Proti njim so nastopali in se njihovega teritorija polakomnili le sosedje. Tudi – kot rečeno – z zlorabo svobodoljubja.
Osamosvojitev je bila izvršena v okoliščinah in na način, da je danes več kot očitno potreben popravek. Splet okoliščin je tak, da odpira maksimalne možnosti za hkratno in skladno razrešitev tako problema strukture države, kot tudi spremljanje postopka arbitraže. Tudi “vladna kriza” prispeva svoj del. V takih razmerah namreč ni težko ravnati odločno in morebiti na prvi pogled nekoliko tvegavo .
Prva odločna in verjetno za mnoge obešenjaška poteza, a več kot nujna, je za vsako ceno vzpostaviti operabilno vlado. Program ustavne preureditve države v zvezo držav/dežel, mora pritegniti vse, ki jim je mar za Slovenijo. Dežele so tisočletna identiteta ljudi, ki v njih živijo. Kako močna je, se vidi v tem, da kljub stoletni demontaži, še vedno obstaja. In vabi. Predvsem pa je ta naravni okvir sožitja in funkcioniranja nezamenljiv. Hkrati razbistri politično sceno, saj se družbene silnice soočajo na več ravneh, raven odločanja pa se maksimalno približa “sorodnim” okoljem. Ni brez razloga EU obsedena z regionalizacijo! Kaj boljšega, če imaš “regije” o pamtiveka. In to vedno samostojne države z lastnim parlamentom, vlado, ozemljem in mejo. Povsod po svetu uspešna razdelitev pristojnosti na “deželno” in “zvezno” raven je predpogoj, da se država izmota in krize.
Predsednik vlade ima priložnost, da povabi vse ljudi k prizadevanjem za uresničitev programa ustavne preureditve Republike Slovenije v Zvezno republiko. To je tisto pravo “resetiranje”, ne pa neke ideološke prazne marnje in usmerjanje nacionalne energije na področja, ki niso v državni pristojnosti . Smiselno in funkcionalno pa more razporediti pristojnosti prav federalna ureditev države, če je zveza avtonomnih subjektov na pravni, zgodovinski geopolitični in ne na ideološki ali kateri drugi spekulativni podlagi. Nobene možnosti nima Slovenija če še nadaljuje s svojo usodo “osamosvojene jugoslovanske socialistične spake”. Rešitev je v spoznanju in priznanju, da se je zgodila 1918 usodna napaka s katastrofalnimi posledicami v političnem, gospodarskem in človeškem segmentu. Morebiti v času osamosvajanja ni bilo mogoče ravnati drugače, kot so ravnali vpleteni. Vsaj kakšna besedna formulacija bi morda kljub vsemu morala najti pot v dokumente. A to danes ni več pomembno. Kriza je tu, rešitev je nujna, pot pa tudi s pomočjo streznitvenega Sporazuma o arbitraži lahka.
Sporazum o arbitraži je torej dejstvo, ki usmerja slovensko državno in politično misel s folklorno-etničnega in realsocialistično-ideološkega na polje internacionalnega. S tem opogumlja vpletene, da v zvezi s politično situacijo ravnajo odločno, magari do stopnje navideznega obešenjaštva . Obenem pa terja od tistih, ki so pripeljali našo državno-politično resničnost do te stopnje verodostojnosti, da se ne ustrašijo še zadnjega, nujnega koraka: Kot predmet spora – kar je usodni in odločilni akt, ker opredeljuje vse ostalo v zvezi z arbiražo – zapisati že večkrat ponovljene preproste stavke, ki odražajo pravo stanje stvari. Ja, je potrebna velika mera drznosti. A druge poti ni. Ostaja le zgodovinski poraz in sramota.
Ni nobenega dvoma: Potem, ko je nastal Sporazum o arbitraži in je bil podpisan, ratificiran in registriran, ni več nobenega opravičila za tisto ekipo, ki ga bo vrgla v smeti na način, da “izplen” ne bo meja dežel, ki so leta 1918 vstopile v južnoslovansko državo. Ustavna preureditev države v zvezo dežel je hkrati bistvena podpora tribunalu, da bo lažje sledil pravnim dejstvom, in nova perspektiva za državo, rešeno bremena stoletne zablode.
Predsednik vlade nima veliko izbire: Polom, s katerim že večina računa, ali pa zadnje dejanje tragedije, ki bo hkrati praznik srečne prihodnosti Zvezne republike Slovenije.
1 Pojem Slovan, slovanski je modernega izvora. Latinska kultura je slovenske sosede imenovala Sclavi, kar je lahko pomenilo samo ljudi jezika “Brižinskih spomenikov”, ta pa je izven sence dvoma slovenski. Odrekanje “slovenstva” našim slovenskim karantanskim prednikom je v interesu vseh sosedov, starih in prišlekov. Zato prodajajo svojo poceni zmenštrano robo “alpskih Slovanov”!
Conversio (o.c.) navaja, da so Karantanci s pomočjo Bavarcev v Spodnji Panoniji pomagali Gepidom, Gotom in Rimljanom. Nobene besede o Hrvatih ali Srbih. Jih torej tedaj (še?) ni bilo. Že samo to dejstvo razkriva naselitvene teorije kot politično motivirano manipulacijo. Namen vseh je zbrisati Slovence kot politikum in kot etnijo.
2 Svinja planina in rudarsko središče Svinec, kjer rudarska tradicija traja od predzgodovinskih časov (najden svinčeni kipec), so eden od dokazov: Slovensko poimenovanje je pristno in prvotno, ker odraža bistvo – da gre za rudokope in predelavo svinčeve rude. Švabi – več kot očitno prišleki – pa so slovensko poimenovanje ne da bi ga razumeli, površno in neustrezno po svoje prevedli v Merjaščevo (Eberstein), in Svinjske Alpe (Saualpen), kar ne le da ne odraža resničnosti/smiselnosti slovenskega poimenovanja, je celo žalitev zdravega razuma.
3 Rudolf Habsburški, ki ni imel svoje lastne vojvodine, izvoljen pa je bil s strani nemških volilnih knezov za rimskega kralja (nekakšen “Ivan brez zemlje” – računali so, da bodo z njim lahko manipulirali) se je odločil na vsak način prevzeti karantanske vojvodine iz rok Čeha Otokarja, kar je ustrezalo tudi nemškim knezom, saj so bili sumničavi do močne slovenske države na vzhodu (Otokarjeve vojvodine so obsegale teritorij vzhodnega alpskega obrobja od Milana do Poljske). V prvi vojni ga je premagal, da bi pa prevzel tudi vojvodstvo, ga je moral odstraniti. Zato je v drugi bitki pri Dürnkrutu (1278) ukazal češkega kralja umoriti, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega. Zaradi tega umora ga papež ni hotel kronati kot rimskega cesarja, četudi je bil izvoljen. Priča pa ta afera o izjemnem pomenu in vlogi karantanskih vojvodin, da je bilo za prisvojitev posesti in pravic vredno dati vse na kocko. In so v resnici na tej “slovenski” podlagi Habsburžani zgradili svoj tisočletni imperij, v katerem sonce ni zašlo. In znova: O moči in pomenu karantanskih vojvodin priča tudi to, da kljub neprestnemu naprezanju Habsburžanom vse do sesutja njihove dinastične države ni uspelo izničiti državnosti in suverenitete karantanskih vojvodin. Naj so šli Slovenci švabskim dinastom še tako na živce, ni bilo mogoče zanikati niti tega, da je po prvi zmagi na Otokarjem ustanovitelj njihove dinastije prevzel poklon poraženega kralja v slovenski noši (kakršna je opisana pri obredu ustoličevanja) in bil zaradi tega deležen pikrih pripomb.
4 Celo z dunajsko podporo izsiljeni dodatek “Poravnavi” leta 1868, je bil popolnoma brez vsakega pomena, mrtva črka na papirju. Budim slej ko prej ni dopuščal nikakršne avtonomije svojim upravnim enotam in bani so bili državni uslužbenci. Uradna politika Budima je bila pospešena madžarizacija vsega teritorija kraljevine.
5 Maister je poveljeval “domači”, štajerski vojski. Ta je bila, čim je stopila na teritorij dežele Koroške, agresor.
6 In so zadevale zunanje meje Jugoslavije.
7 Suveren ni mogel pritrditi Pavelićevi izjavi, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Samo država se more združiti z državo. Zato je posebej poimenoval dežele – to so bile samo slovenske dežele, in le slovenske dežele so bile države – tako etimološko kot dejansko.
8 By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’ (Ian Traynor in Ljubljana, The Guardian, Wednesday 26 June 1991)
9 Ljudje na Hrvaškem so spontano poskušali ovirati enote JLA, ki so odhajale na teritorij Slovenije, pa je Tudjmanova oblast vsako tako dejavnost prepovedala.
10 Nadaljevanje dogajanja je pokazalo pravi namen: Prisvojiti si ozemlja, ki nikoli niso bila del kake hrvaške državne ali državi podobne tvorbe. Niti NDH niso njeni zavezniki dovolili, da bi si prisvojila slovenske dežele – ne Istre, niti Medmurja. Da je šlo pri tem za kontinuiteto, za ekspanzionistično politiko Zagreba, je dokumentirala TV serija HTV o Hebrangu, v kateri so objavili njegove besede, ki jih je citirala vdova: “Moramo dovoliti odhod Pavelića in ustašev (dogajalo se je v času zasedanja ZAVNOH in pred AVNOJ. Vladalo je prepričanje, da bo vojne kmalu konec), ter sprejeti Mačeka, kajti z NDH smo dobili BiH, z NOB bomo pa dobili Istro in Medmurje. To po eni strani dokazuje ekspanzionistični program “vseh sil”, po drugi strani pa, da ne Istra ne Medmurje ni bilo hrvaško.
11 Videti je, da se je Tudjman dogovoril z Miloševićem za delitev krajin in BiH, saj je bil imperativ srbske politike v novejši zgodovinski dobi “vsi Srbi v eni državi”. Zgodovina pove, da bi imel Tudjman hude težave med svojimi, zato je zelo verjetno igral na “Alpsko Hrvatsko”, ki bi jo dobil z zmago JLA, ko bi “zaščitil” poražene “Krajnce” (popravil napako Pavelića, ki ni upal izpolniti Hitlerjevega ukaza 13.9.1943, naj zasede Ljubljansko pokrajino in Istro – glej Željeznov: Rupnikov proces), in tako nadomestil koncesije v krajinah in v BiH. Ta manever je možen, saj so bili vsi trije vodilni – predsednik zveznega IS, zvezni zunanji minister in obrambni minister iz Hrvaške. Da je nepričakovana zmaga Slovencev prekrižala načrte in sesula kombinacijo, kaže nadaljevanje zgodbe in popoln polom Miloševića, ki so se mu potem odpovedali celo vladajoči krogi v Beogradu.
12 V te operacije vpletene osebe se svoje odgovornosti ne morejo znebiti. To, da so omogočili zasedbo slovenskega teritorija, je na ravni veleizdaje, ki ni treba da je omenjena kot kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku. Brez tega pomeni “politično smrt” za vse večne čase za vpletene. So pa (večidel?) iste osebe vpletene v oskrbovanje z orožjem tistih, ki so zagrešili drugje na ozemlju SFRJ težke zločine proti človečnosti, ki ne zastarevajo. Prej ali slej jih bo dosegla roka pravice zaradi vpletenosti.
13 Na Brionski konferenci, namenjeni ustavitvi sovražnosti, so bili namreč udeleženci: EU kot sklicatelj, Slovenija kot napadena država, in SFRJ kot agresor.
14 Prisvojili so si z izdatno pomočjo slovenskih funkcionarjev “le” Istro in Medmurje.
15 Razglasitev se je zgodila v času vojne na Hrvaškem. Zato je potekala ilegalno v kletnih prostorih INE. Pravila in praksa zahtevajo, da se dejanja in akti, ki se sprejmejo v izrednih razmerah potem, ko take razmere minejo, potrdijo v zakonodajnem telesu. Tega v Zagrebu niso storili. Je torej veljavnost razglasitve vprašljiva.
16 Razglasitev republiških meja za meddržavne je ustrezna in veljavna povsod tam, kjer temu ne nasprotuje drugačno mednarodno pravno stanje, oziroma z odločitvijo prizadete strani soglašajo. Badinterjeva komisija ni imela pravice razglasiti republiške meje med Slovenijo in Hrvaško za meddržavno povsod tam, kjer administrativna republiška mejna črta odstopa ob obstoječe, nikoli odpravljene meddržavne meje slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo leta 1918. Osnovno načelo (tudi) mednarodnega prava pač je “non bis in idem”. Če bi hotela Badinterjeva komisija pravno korektno uveljaviti znotraj jugoslovansko medrepubliško mejno črto med RS in RH kot meddržavno, bi morala prej korektno, v skladu s pravili, ki veljajo v mednarodnem pravu, odpraviti obstoječo meddržavno mejo. Tega ni storila, kot tega ni storil nihče drug nikoli prej niti pozneje. Meja, ki jo je definiral internacionalni pravni akt prvega reda – Poravnava 1867 – in poteka od Kantride nad Reko po Kolpi, Sotli do Zavrča na Dravi (po Trinanonu pa naprej do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo), je obstajala v trenutku vstopa dežel v Kraljevino SHS, takoj je bil znova uveljavljen njen mednarodni značaj ob nastanku NDH, in ker niti kasneje, v času obstoja SFRJ nihče ni spremenil njenega značaja, je obstajala tudi v trenutku izstopa “Republike Slovenije” – torej slovenskih dežel – iz SFRJ. Načelno je ravnala Badinterjeva komisija sicer pravilno. Bila pa je (po zaslugi slovenskih strokovnjakov?) napačno obveščena in ni opazila, da je republiška meja dejansko v največjem delu svojega poteka tudi zgodovinska meddržavna, ne pa povsod.
17 Edina svetla točka je Slovenija in Sporazum o arbitraži, ki je končno postavil stvari na svoje – internacionalno pravno – mesto. Meddržavnih problemov ni mogoče reševati poljubno, na temelju ideoloških predsodkov, etnoekskluzivizma, realsocialistične anarhoidne dediščine. Problem meje med RS in RH je pod pogoji, ki so zapisani v Sporazumu o arbitraži, zlahka (raz)rešljiv, saj zahteva od tribunala, da odloča na podlagi načel in pravil internacionalnega prava, da torej upošteva izključno stanje in dejstva, ki tej zahtevi ustrezajo in jih morata stranki položiti na tribunalovo mizo.