Archive for August, 2011

Pomisel k trenutku

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.