OD VSEPOVSOD ODMEVA – NE PESEM, NEKAKŠNO SPRAVAŠTVO OB TRIDESETI OBLETNICI OSAMOSVOJITVE (pomisel k prispevkom o “spravi”)
A še najbolj bi se spodobil kakšen slovesen requiem – maša za mrtve (še najbolj državotvorno ob Spomeniku neznanemu junaku – OSARIJU. O desetletja starem predlogu je že dovolj povedanega!). Zgodba ljudstva, ki so ga zadnjih sto let pospešeno osvobajali in osamosvajali, povzročili pa nespregledljiv kup mrličev in kataklizmo brez primere. Kako sicer poimenovati kruto resnico, da nas je danes kljub številnim priseljenim (komaj) toliko, kot pred sto leti? Druge nacije so v tem času svojo številčnost vsak podvojile! Gospodarsko in okoljsko škodo pa raje prepustimo za to plačanim.
Je pa treba spregovoriti o praznovanju tridesetletnice razglasitve osamosvojitve Slovenije. Množica besed doslej se v ničemer ne dotakne resnice, ki od vsepovsod štrli vsakomur v nos. V vsej preprostosti in povednosti pa vstane pred nami vsemi, ko se vprašamo: Kaj se je osamosvojilo dne 26.6.1991? Odgovor najprej počaka na dodatno vprašanje: Kaj se sploh more osamosvojiti, in na odgovor: Kar je prej nekaj sestavilo. In smo tu – pri omenjeni resnici:
Dne 26.6.1991 se je z javno razglasitvijo (prim. Pravni terminološki slovar, Ljubljana, 2018) osamosvojilo, kar se je v državo, ki je s tem razpadla, združilo. O tem združevanju je bilo v javno objavljenem razglasu 1.12. leta 1918 razglašeno, da so se “ZEMLJE (v srbščini to pomeni države) države ( države z malo začetnico!!!) Slovencev Hrvatov in Srbov ujedinile sa Kraljevinom Srbijom”! In kakor sta se leta 1918 “ujedinila” (sklenila “posel”) le dva subjekta – slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija, sta udeleženca “posla” leta 1991 tudi le dva: slovenske dežele imenovane Republika Slovenija in SFRJ. Vse ostalo, kar sodi v proces razpadanja južnoslovanske tvorbe, se je dogajalo kasneje, ko sta bila “na trgu dva subjekta: Republika Slovenija, ki je svojo osamosvojitev in status zavarovala z oboroženo silo, in preostanek SFRJ = SFRJ brez Slovenije. Načela in pravila internacionalnega prava (kasneje – Montevideo Convention, 1933 – ubesedena glede internacionalne pravne subjektivitete države) povedo, da morejo medsebojno “poslovati” le subjekti enakega značaja – torej država z državo. Nikakor ne neka “grupa gradjana” ali “etnična skupina”! Torej pravilno zapisano besedilo v omenjenem razglasu je povedalo, da so se 1.12.1918 v Beogradu z razglasitvijo združile s Srbijo DRŽAVE (imenovane: država SHS). Te države pa so bile tedaj izključno slovenske dežele cislajtanskega dela habsburškega državja, ki so imele vse atribute subjekta internacionalnega prava (z drugimi državami so enakopravno stopale v medsebojne odnose…) in samo z njimi je DRŽAVA Kraljevina Srbija smela sklepati veljavne in učinkovite meddržavne pogodbe/dogovore – tokrat o “ujedinjenju”! S tem, da je do tedaj Srbija že obsegala takratno Južno Srbijo, Sandžak in priključeno Črno goro. S pomočjo sil Antante, kot zmagovalna zaveznica, pa je tedaj že okupirala dele teritorija premagane Kraljevine Ogrske (Hrvatsko, Slavonijo, Vojvodino) in ozemlje Bosne in Hercegovine (v soupravi Budimpešta – Dunaj!).
Z “ujedinjenjem” nastala država (Jugoslavija) je delovala bolj ali manj enovito. Vsekakor pa nič, kar se je upravnega dogodilo znotraj nje v burnih časih njenega sedemdesetletnega obstoja, ni imelo na internacionalni ravni nikakega učinka, še manj pa je kakor koli prizadelo – spremenilo internacionalno pravno subjektiviteto slovenskih dežel, kakršne so v zvezo prišle. Na to so vplivale le meddržavne pogodbe – npr. Kraljevine SHS z Italijo o prevzemu Primorske in Reke, pa v času Druge vojne pogodba med Italijo, Nemčijo, Madžarsko in Nezavisno državo Hrvatsko o medsebojnem priznanju meja slovenskih dežel in trianonske meje na Dravi (od Zavrča do sotočja s pritokom Muro pod Kotoribo) in seveda vse druge mirovne in meddržavne pogodbe (npr. vrnitev Primorske Jugoslaviji, Državna pogodba o Avstriji…Trianon), ki so določale meje slovenskih dežel znotraj Južnoslovanske države in s sosedami: Italijo, Avstrijo in Madžarsko.
Dejansko internacionaln o pravno relevantno stanje stvari, ki je dotlej znotraj južnoslovanske države “mirovalo”, je prišlo na dan, ko se je ta država znašla v stanju razpadanja. Glasno in najvišji ravni se je pokazalo v izjavi srbskega vožda Miloševiča, s katero je pozival Slovenijo naj vendar že odide. Od vseh jugorepublik sta namreč samo Slovenija in Črna gora prišli v zvezo kot subjekta z vsemi atributi države (seveda tudi ozemljem in državno mejo!). Zato pri kasnejšem “ločevanju” Srbije in Črne gore in dokončni odpravi “Jugoslavije” ni bilo trenj. Prav tako tudi osamosvojitev Slovenije (vsaj za Srbijo) ni bila težava (bila pa je – prim. 1918! – znova hud problem Zagreba, ker jo je hotel zlorabiti v svojem obračunavanju s Srbi. “Da nisam htio, rata ne bi bilo…” je Tudjmanove besede objavil v knjigi njegov general Špegelj). Nasprotno: beograjska politika je ves čas obstoja razumela Slovenijo kot motnjo pri njenih “poslih” z Zagrebom, saj je Zagreb spretno vijugal v tem trikotniku. Še najbolj leta 1918, ko se je izza fasade državnosti slovenskih dežel skušal pritihotapiti v Beograd kot subjekt ujedinjenja. Aleksander ga je seveda “prizemljil” z zgoraj citirano formulacijo v dokumentu o ujedinjenju.
“Mnenja” znamenite Badinterjeve arbitražne komisije so tudi potrdila, da se je Republika Slovenija lahko brez težav osamosvojila, saj je imela za to vse pravne in materialne pogoje. Z njo se “Komisija” sploh ni ukvarjala. Tako ali tako je bila Slovenija v trenutku, ko je “Komisija” nastala in začela delovati, že pol leta suvereni subjekt internacionalnega prava – kot udeleženka tripartitne Brionske konference (Evropska skupnost, kot sklicateljica, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor) tudi de fakto priznana.
Razlog nastanka in delovanja Badinterjeve arbitražne komisije je bilo urejanje statusa delov razpadajoče države. Kot rečeno, s Slovenijo težav ni imela, saj je dotedanja jugoslovanska republika prišla v zvezo z vsemi atributi – tudi državnim teritorijem in določeno državno mejo. “Jugorepublike” Hrvatska, BiH in Makedonija pa so nastale znotraj in v času obstoja SFRJ in niso imele internacionalnih državnopravnih atributov in tako niti svojih državnih meja (medrepubliške so bile administrativne!). Zato je Komisija v svojih “mnenjih” določila, da “republiške meje (teh republik – torej tiste, ki doslej niso bile meddržavne!) postanejo državne” – sicer tem republikam ne bi bilo mogoče priznati državne pravne subjektivitete.
Osamosvojitveni dokumenti Republike Slovenije – še zlasti Temeljna ustavna listina, drugi razdelek = meje – v celoti upoštevajo relevantno internacionalno pravno stanje stvari. Ni sicer jasno, če so se avtorji zavedali, kaj /kako so zapisali, a to dejstev ne spremeni. In zapisano je = npr. poglavje meje v Drugem razdelku TUL.
Kakor je samozvana “narodnovoditeljska” klika (ves spekter – od desne do leve) leta 1918 pred ljudstvom utajila, kaj se je dejansko zgodilo, da je nastala nova država, zveza slovenskih dežel (razglasitev 31.10.1918 na podlagi suverenovega Manifesta; enako kot Češka in “nemške” dežele Cislajtanije), in nove države ni predstavila ter zahtevala udeležbo ob boku “posestrime” Nemške Avstrije v St. Germaine, marveč državo in državljane kot brezpravno rajo, podrejeno nekemu Zagrebu (ki kot provinca centralizirane Ogrske ni imel nobene legalne podlage), pognala v plen Srbiji, s katero so bili državljani slovenskih dežel do včeraj (11.11.1918 ob 11h) v vojni (Posledice/učinke tega manevra vidimo, vonjamo, štejemo… še dandanašnji), je “osamosvajaška” klika (ponovno vseh barv) tudi resnico o razglasitvi osamosvojitve 1991 pred ljudstvom utajila: Dokumenti in veljavno internacionalno pravno stanje sicer pripovedujejo dejstva OSAMOSVOJITVE (!!!) klika pa ves čas ravna, kot da se je od propadle balkanske umetne tvorbe odcepil “rešilni čoln”, imenovan Republika Slovenija, na katerega je vkrcan ves moralni, idejni, politični in gospodarski šoder propadle države in režima. Čeprav ni nobenega dvoma, da se je 1991 lahko osamosvojilo le tisto, kar je zvezno državo sestavilo, je to dosledno “prepovedana tema!. In še huje: Pojem “Slovenec” kot državljan osamosvojene države Slovenije sploh ne sme obstajati in ni zapisan niti v ustavi. Državljani Slovenije ne obstajajo, saj nimajo niti svojega imena. Se pa toliko bolj vse utaplja v nacionalistični, plemenski, šovinistični, ideološki in “gospodarski” brezpravni greznici. Enako, kot je klika zlorabila leto 1918 in debelo profitirala, se je ponovilo leta 1991.
Česa “tridesetletnico” naj praznuje ogoljufano ljudstvo, prebivalci in državljani slovenskih dežel, pobiti, padli, pomorjeni, pregnani, pobegli, razseljeni, izbrisani, okradeni, ogoljufani, zanikani, osramočeni – raja, ki si niti svojega lastnega imena “ne zasluži”?
Ljubljana, 12. 4. 2021
Op.:
(besedilo je v luči vtikanja naših “mojstrov” v “balkanske posle” še bolj aktualno – velja pa ponoviti, da je Badinterjeva komisija imela vsa pooblastila da vzpostavi nova internacionalna pravna stanja – to pomeni še zlasti, vzpostaviti državnost (teritorij, meje, obblast…) tistim jugorepublikam, ki niso imele svoje lastne državnosti – kot so jo “prinesle” v YU Slovenija (slovenske dežele), Srbija in Črna gora. KOmisija je posebej poudarila, da so po hlesinških dokumentih DRŽAVNE meje nespremenljive. To v prvi vrsti velja z državne meje tistih držav, ki so – kot rečeno – s temi atributi v Jugoslavijo prišle. Zato se je Slovneija smela osamosvojiti takšna, kot je v YU prišla (s tistimi državnimi mejami slovensih dežel!) Srbija in Črna gora pa sta ohranili svoje. “Republiške” meje Hrvatske, BiH in Makedonije, pa so postale državne – in enako kot prej omenjene slovenske, srbske in črnogorske – postale nespremenjljive. Ker je bila Badinterjeva komisija arbitraža, vzpostavljena pod patronatom UN in Evropske skupnosti, teh meja, ki jim je komisija podelila statis državnih meja pod nobenim izgovorom ni mogoče spreminjati. (Samo medklic: še zlati pa ne državnih meja slovenskih dežel, s katerimi so te dežele eta 1918 s Srbijo sestavile državo, ki je SFRJ imenovana leta 1991 razpadla. Kruto dejstvo je, da slovenski politični vrh tega noče razumeti in sprejeti.)