Archive for August, 2019

K ČLANKU V DEMOKRACIJI

Sunday, August 25th, 2019

ZAKAJ SMO PONOSNI, DA SMO SLOVENSKI AMERIČANI?

(Demokracija , 22. 08. 2019. str. 38 – 39)

 

Članek pod navedneim naslovom v Demokraciji je dragocen prispevek k razumevanju odkod zaničevalen odnos sosedov do Slovenije in Slovencev. Kako se tak odnos rojeva, vemo tudi sami Slovenci, ki s polno paro in čez vsako mero zaničevalno opsujemo vsakogar, ki s svojo lasntino, premoženjem in dediščino ravna nemarno. Zaničujemo tudi take, ki živijo v nesnagi – čeprav je v teh primerih zadeva nekoliko zapletena, saj lastne največkrat ne opazimo…

Vsekakor ni dvoma, in pisanje v Demokraciji to razgalja, da imajo sosedje, ki živijo v spoštovanju lastnih vrednot, začenđi z državnostjo, zakonitostjo, pravnim redom, jezikom, tradicijo, spopsbnim naraščajem… itd. itd.  neskončno razlogov, da se jim neki “Slovenci” (vso znano zgodovino so bili to ponosni Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci…) dobesedno gravžajo. Ni pretiravanje trditi, da bi težko našli, česa od prej naštetega “Slovenci” nismo zapravili, razmetali, prezrli, pozabili, posvinjali, pomorili, razbili, požgali, zasrali, uničili, razgnali…. Vso to polomijo (svinjarijo) sedaj še prav sprevrženo prekrivamo s totalno shizofreno izmišljijo: cvetoberom / šopom nekakšnih “pokrajin”.

In to gnusobo počnemo vsak dan, vendo znova. Iz veličastne razglasitve zveze slovenskih dežel leta 1918 smo prav “slovensko perfektno” naredili nagravžno posranijo, ljudi pa pognali v balkansko sužnost, ki je kulminirala v grozljivi množični moriji. Ko smo to grozo nekako preživeli in zbrali celo toliko energije, da smo ostanke osamosvojili, smo ponovno tudi iz tega velikega dosežka slovenske nacije naredili “veliko posranijo” (prof. F. Bučar – Če bi revež živel dovolj dolgo, da bi dočakal še svinjarijo z arbitražo in Mercatorjem, kdo ve, kako bi to pošastno ogabnost poimenoval.)

Ni torej nobenega dvoma: Vsi, ki pridejo mimo ali ki imajo z nami opravka, ne morejo spregledati, da so ti podalpski primerki vredni vsega zaničevanja. Tako zradirati svojo lastno preteklost, nacionalno identiteto, državno, pravno, politično, vojaško, znanstveno, kulturno dediščino in dosežke – ne, tega ni sposoben noben primerek homo sapiens. Naštevati podrobno nima smisla, ker je vsega preveč. Je pa posebej indikativno, kar se opazi pri brebiranju prispevka v Demokraciji – katerega namen naj bi menda bil opozoriti na Gobčeve utemeljitve poemembnosti (“ameriških”) Slovencev:

V besedilu npr. zaman iščemo velikega arhitekta Jagra – Plečnikovega kompanjona in sodelavca slavnega Wrighta! Zanimivo je, da pri omembi senatorja Luscheja umanjka bistveno: V Senatu je prebral sloviti govor o odločilnem vplivu slovenskega koroškega ustoličevanja na nastanek Deklaracije o neodvisnosti.

Sedaj smo pri nekaj očitnih dejstvih, ki pričajo, da smo v celoti sami “krivi” za zaničevalni odnos sosedov do nas. Ne le, da smo z vsemi silami razdejali svojo hišo in državo, za nameček še trmasto zamolčujemo, kar je – po zaslugi tujcev – od našega preostalo…..

Tako je naša “zagnana slovenska manjšina” na Koroškem navdušeno molčala o dosežku koroških partizanov,  ki so kot edini dejavni borci proti nacizmu (v Avstriji) omogočili obnovitev avstrijske države leta 1955. Ni potrebno posebej razlagati, da so “avstrijski” Avstrijci vsa leta po propadu njihove nacistične anšlusarije krčevito iskali, kako bi obšli odločno zahtevo Moskovske konference, da je Avstrijo mogoče obnoviti v njenih predvojnih mejah pod pogojem, da dokaže dejaven prispevek v boju proti nacizmu. Ker so deset let zaman iskali – česar ni bilo mogoče najti – so se končno vdali in priznali “boj proti okupatorju v južnih deželah” – torej slovenske partizane na Koroškem, in dobili v podpis Pogodbo o Avstriji. (“Avstrijska državna pogodba” ne obstaja!).

Pa tudi to ni bilo dovolj, da bi Slovenceljni spremenili svojo bedno nrav. Še naprej so trmasto – tako na Koroškem, kot tudi vedno ropotajoči “BORCI” v “matičnjaku” – molčali o zaslugah Korošcev slovenskega jezika za obnovo države Avstrije. Nazadnje je morala v našo in njihovo sramoto to javno in glasno povedati tedanja (pod)predsednica dunajskega palramenta, gospa Prammerjeva, ob priliki proslave na Ljubelju.

A niza sramotnega zanikovanja / zaničevanja SVOJEGA s tem ni konec. Od množice naj bo omenjena likvidacija znamenitega mozaika prek celotne fasade Tomažičevega doma KOROTAN na Dunaju. SREDI (!!!) Dunaja je ta menih dal pročelje znanega poslopja okrasiti s prizorom SLOVENSKEGA USTOLIČEVANJA na Gosposvetskem polju. Pa tega ni zradiral “zlobni tujec” – kje pa. Slovenec (!) je obnovil poslopje, in mozaik je IZGINIL. Najden je bil slučajno SKRIT na dvoriščnem zidu za stavbo  MOHORJEVE-HERMAGORAS v Celovcu……

Shrani.si

SEDAJ JE TU NA DVORIŠČNEM ZIDU (SKRIT) V CELOVCU:

Shrani.si

Oboje – prikrivanje deleža koroških partizanov in gneocidna likvidacija mozaika na dunajskem Korotanu – nedvomno pričata o ogabni kolaboraciji “naših”, ki za (kdo upa uganiti za KAJ!!!???) brišejo slovenstvo iz javnosti. Podoben sklep se vsiljuje tudi ob svinjariji z DEŽELAMI (likvidirati SLOVENSKE DRŽAVE in jih nadomestiti z upravnimi zmazki), toliko bolj, ker se je pred časom v mariborskem časopisu pojavilo pismo bralke, ki pravi, da so “Avstrijci” (“našim”) prepovedali govoriti o DEŽELAH!!!!!

“Narodnih izdajalcev” pred, sedaj pa pol kolkor češ………………………………

Zato v Gobčevem pisanju (kolikor je mogoče sklepati iz povzetka v Demokraciji) ni ameriške “deklaracijske afere”, ni arhitekta Jagra… – če pa v “originalu” je, v Demokraciji pa je izpuščeno – hja, potem je pa nekaj še dosti bolj jasno……..

Lauschejev govor v Kongresu:

Govor senatorja Lauscheja (starši prišli v USA iz Velikih Lašč) dne 28. novembra 1967 v Senatu (Congressional Record – Senate, pages S 17195 and  S 17196) 

“THE GENESIS OF THE CONTRACTUAL THEORY AND THE INSTALLATION OF THE DUCHES OF CARINTHIA”-BOOK BY PROF. JOSEPH FELICIJAN

Mr. LAUSCHE. Mr. President, recently book entitled “The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia,” was published by Prof. Joseph Felicijan a member of the teaching staff of St. Johns College, Cleveland. In this work Dr. Felicijan explores the impact of Bodin’s famous “Republic” upon the formulation of the contractual theory of government in general and in particular, its impact upon Thomas Jefferson and the drafting of the Declaration of Independence.

In Jefferson’s copy of Bodin’s work Professor Felicijan discovered that Jefferson had initialed two pages. On one page was Bodin’s definition and characterization of a tyrant, which was quite similar in concept to phrases used in the Declaration of Independence. On the other initialed page was a description of the installation of the Dukes of Carinthia, a Slovenian ritual which may have contributed greatly to the founding of our own great country. According to Dr.  Feiicijan:

Jefferson evidently considered the ancient ritual of the Installatian of the Dukes of Carinthia a common law precedent and the confirmation of the Contractual Theory upon which he based his cIaim for the American Independence.

These remarkable conclusions of Dr. Felicijan, based upon his extensive study in the area, are worthy of note both because of their historical importance and the practical lessons which we can learn from them.

Now the contractual theory of government has been used by many philosophers as a conceptual tool by which they could explain the relation between the governing and those governed. The theory begins with severai assumptions, one being that all men are equal in a

political sense, and from this the conclusion that no one person has a natural right to rule another. But we all know that a society has to have some form of government.

Based upon these counterpoised assumptions-the denial of the natural right to govern and the need for government•-there deveoped the theory that there is a contract between those who are to rule and those who are to be ruled, and each party has rights and obligations under this contract. This, Mr. President, is the contractual theory stated in its most basic terms. It is a useful concept in that one can describe governmental problems and powers by describing the terms of the contract.

Many objected to the theory, including those who lived during the time of the American Revolution. They claimed that while the theory was interesting it was, nevertheless, a part of the philosophers’ dream world. No society ever made such a contract with those who ruled it, they contended. Indeed, Jefferson may have felt that way himself at one time. But he found historical evidence to the contrary.

When Jefferson read Bodin’s “Republic,” he learned of the ancient Slovenian ritual known as the installation of the Duke of Carinthia: This custom, which was still being practiced during the time of the American Revolution, was living proof that the social contract did, in fact, exist, at least among the Slovenians.

Mr. President, I shall read from Dr. Felicijan’s book where he quotes Bodin’s description of this unique Slovenian custom:

There is nothing to compare with this custom observed in Carinthia, where even today in the vicinity of the town of Saint Vitus one can see a stone of marble in a meadow. Surrounded by the people and holding a black cow wlth his right hand and an emaciated mare with his left, a peasant mounted this stone. This duty belonged to him by right of succession. He who was all garbed in red, with bannors carried in front of the duke.All were proper in dress except the duke who walked dressed as a poor shepherd with a shepherd’s crook in his hand. The peasant sitting on the stone cried out in Slovenlan: “Who comes forward so boldly?” The people answered that this was the prince. Then the peasant asked again; “Can he be a judge? Is he concerned with the well being of the country? Was he born a free man? Does he observe the true religion?” ‘I’hey answered: “He is and he will be.” Then the peasant slapped the duke gently. After having promised the peasant he would be exempt from public burdens, the duke mounted the stone and brandishing the sword he promised the people to be a righteous judge. He attended the mass still clad ln the same vestments. Then he donned the ducal vestments and returned to the stone, where homage and the oath of fealty were rendered him.

 Notice the strong elements of democracy and the American attitude toward government reflected in this custom of the Slovenian people living in Carinthia. The duke.to-be did not wear fancy clothes; he was dressed as a man of the people. The peasant on the stone assumed an indifferent attitude toward his future leader until the agreement between the parties had been reached.

Also notice, if you will, the questions asked of the duke. “Can he be a judge? Is he concerned with the well-being of the country?” He was not asked whether he was a nobleman, whether he wa: wealthy or fa mous, nor was he asked whether any interest group would receive special consideration. Notice also, Mr President, who promised first. It was the duke. He had to promise to be a righteous judge before the people swore allegiance

The Slovenians believed that. the power to govern rested with the people who are to be governed, not those who were governing. ‘I’hey believed that their ruler should be men of the people, of all the people. They believed that the true qualities of those in government should be competency and concern. They believed that their leaders had a solemn duty to the people to be righteous. And we Americans believe in these same principles today. So did Thomas Jefferson during the time of the Revolution.

Perhaps Jefferson’s convictions were confirmed when he read Bodin’s description of this beautiful Slovenian custom, a custom which lasted for over 1,000 years. May be the American form of government was reafirmed because of Jefferson’s reading about the installation of the Dukes of Carinthia. We are grateful, Mr. President, to Professor Felicijan of St: John College of Cleveland for his exploration into these possibilities.

_______________________________________________

 

Da imajo pri svinjarijah, zaradi katerih se – kot je tu razloženo – tujcem in sosedom gnusimo, največ opraviti “domači izdajalci” vseh vrst, dokazuje tudi epizoda “Clinton v Ljubljani”.  Diplomatski ekipi v Ljubjani so namreč bili predloženi dokumenti o slovenski DRŽAVNI zgodovini, vključno Lauscheje govor v Kongresu. Bilo je pravo presenečenje, ko je Clinton prebral dobesedno citate iz poročila ambasadi. A bolj kot avtor citatov je bil očitno šokiran prevajalec, ki JE UMOLKNIL !!!! Po nekaj dooolgih trenutkih molka, je nadaljevala (brez dotedanjega, zamolčanega besedila) neka prevajalka.

Na uradni spletni strani Foreign Dpt. je bil isti dan zvečer Clintonov govor dosegljiv. NASLEDNJI DAN JE IZGINIL. In ga ni več. Popoln idiotizem je pripisovati ta poseg ameriškim kadrom. Česa takega so sposobni le tukajšni “narodni izdajalci”!!!

KAKŠNO IN ČIGAVO ZNAMENJE JE MOGOČE VIDETI V DEJSTVU, DA SE JE NAD DOGAJANJEM TISTI DAN NA TRGU PRED ZAMOLČANIM (v unidrek zamaskiranim) PARLAMENTOM(!!!) SLOVENSKE DRŽAVE – VOJVODINE KRAJNSKE –  SILOVITO ZJOKALO CELO NEBO…..????

al

25082019

PS:

Tistemu, ki mu očitna dejstva niso dovolj, namig: Kaj prikazuje naslovna ilustracija k članku v Demokraciji – ki je hkrati ilustracija na ovitku obravnavane knjige? Folklora (pa še “balkanski bojevnik” vmes….)!!! Niti sledu o pravi in resnični slovenski zgodbi….. Nikjer DRŽAVE…  (vojak pa – kot rečeno – ni NAŠ!!! in še sumljivo podoben nekemu črnemu jurju).

PREKMURJE 100 – utrinek

Saturday, August 10th, 2019

Priloga Dela in Slovenskih novic PREKMURJE 100 je še eno v stoletni vrsti kramljanj, spominjanj, mnenj, interpretacij in reinterpretacij, kar je tod dobilo že zdavnaj domovinsko pravico. To ni nič posebnega, saj temelji na človekovi naravi, ki ima raje pestro aranžirane zgodbe namesto preprostih, suhoparnih in nazornih dejstev. Ni pa mogoče mimo prav iz takih razlogov porojenih pravil in načel meddržavnega prava. Dve sta ključni: Dokler ni vse dogovorjeno, ni nič dogovorjenega, in s sklenitvijo pogodbe velja pogodba, ostalo – vse, kar je vodilo do nje, gre ad acta – v nedotakljive mape. O razlogih in njih upravičenosti ne gre razpravljati.

(Tudi) zato so zgodbe morebiti všečne temu ali onemu (vsem zagotovo nikoli!), šteje pa le podpisani in ratificirani dokument. In zanimivo, v zborniku PREKMURJE 100 je objavljeno vse mogoče, veliko verjetno resničnega, še več pa čustvenega in deklarativnega, niti ene same besede pa o tistem, kar bistvenega določa podpisana in ratificirana meddržavna pogodba iz Trianona – ki je bila tako perfektno sestavljena, da je po Drugi vojni sploh niso odpirali, le soglasno (znova) potrdili. In v tej (sijajni?) pogodbi je silno zanimiv a povsem zamolčan (in le ugibati je mogoče, čemu!!!) člen, ki pove, da je meja Hrvatske na reki Dravi (od Zavrča dolvodno)!

Tej morbidnosti bi kot začimbo lahko dodali, da je uradni Zagreb to državno mejo – in hkrati državno mejo ostalih slovenskih dežel, na katere je mejila takrat država – brezpogojno priznal maja 1941. Do današnjega dne (niti “slavna” arbitražna odločba še vedno ni uveljavljena – torej je (še) ni!) noben pooblaščen ali upravičen gremij na ustrezni (internacionalni) ravni te in teh državnih meja ni v ničemer spreminjal. Pravno so torej tu in veljajo, ko se o njih pogovarjajo subjekti – države in ne neke upravne enote. Arbitražni tribunal je v svoji odločbi posebej poudaril, da ob trku z internacionalnim, jugoslovansko notranje pravo (in sploh nobeno notranje!) nima nikakega učinka. (Prim. Tomšičeve parcele ipd.)

 

In podalpska butalska tragikomedija (bolj tragika, kot komedija) gre veselo (to pa, ob vriskanju in p(i)tju) naprej v (vedno bolj) no(r)e čase….

 

AL

10082019

 

PS: Nobeno presenečenje ni sramotni katalonski kolaps – svetovalce poznamo….