Archive for November, 2020

VELIKI KORZIČAN IN DANAŠNJA EVROPA

Thursday, November 19th, 2020

Eno dobrih dvanajst let staro pisajne…

12. 9. 2008 sem medijem (v gluho lozo, seveda! – torej brez vsakega odmeva!) poslal sestavek, ki so ga pobudile pričakovane težave. Takrat smo se jih rešili tako, da so danes še hujše. Tudi širše: Močno se zatika celo v srčiki združene Evrope, v mestu, kjer je Napoleon predvidel središče usposabljanja “princev”, ki bi vodili države združene Evrope. Na obrobju, kjer je prevladoval strah pred “ključavničarji”, pred katerimi je opozarjal že sam Napoleon na Sv. Heleni (spregledal pa je psihopate!), tudi.

Cit.:

Že nekaj časa je (v zahodni politični ureditvi) praksa, da se nacije zavarujejo pred zlorabo oblasti s suverenim parlamentom, voljenim za določeno obdobje, in z zamenljivostjo državnih uradnikov, vključno šefa izvršne oblasti. Drugje se otepajo z avtokrati, klikami. Največkrat s pomočjo zaverovanosti množic v božanske voditelje.

Problem je star, kot človeštvo. Zanimivo je, da se je s tem problemom zelo poglobljeno ukvarjal Napoleon.

Kratek ekskurz:

Veliki Korzičan, genijalni strateg, polihistor, raziskovalec in videc Napoleon, ki mu današnja Francija dolguje večino tistega, s čemer se ponaša, je mnogo razmišljal o problemu, ki ga je s seboj prinesla zmagovita revolucija. Sesule so se ustaljene družbene strukture, drhal si je vzela pravice, ko je pridobila moč. Enodnevni povzpetniki so izživljali svoj mačizem na agorah. Če kdo, potem je Napoleon dobro vedel, da dotedanje elite niso imele nobene (še najmanj moralno) pravice do moči in vladanja. Kot vojskovodja in odličen poznavalec zgodovine in družbe se je seveda zavedal, da mora družba imeti stabilne strukture, da more funkcionirati. Podreti kompromitiran družbeni red a hkrati ne omogočiti vzpostavitve ustreznega sistema, je zagotovo še slabše, kot ostati na preživetem. Da bi ustavil uničujoči plaz revolucije, grobi Sili postavil nasproti  elito vrednot, ni samo skrbel za nastanek novih raziskovalnih in znanstvenih institutov, ni le spodbujal raziskovanj in uveljavljal moderna načela in metode, poskrbel je tudi za promocijo moralnih in etičnih elit in v ta namen vzpostavil najvišje odlikovanje – Red Legije časti, kot zagotovilo nadvlade plemenitega nad preračunljivim, požrtvovalnega nad nastopaštvom, zaslužnega nad vetrnjaštvom, harmonije nad kaosom.

Čeprav so ga že premagane sile, kakor se to rado vedno znova dogaja, končno uspele uničiti in pregnati izpred svojega obličja, je v samoti sredi Južnega Atlantika vztrajno vrtal v to problematiko. Še za njegovega življenja so povsem degenerirane, skorumpirane nacionalne elite znova razgrajale po Evropi, vse, dokler ni to besnilo kulminiralo v totalnih sprevrženostih fašizma, nacizma in posebej še komunizma, ki na našo veliko žalost svojo sramotno (poslednjo?) kvazirenesanso podoživlja na naših hrbtih.

Na Sveti Heleni je Napoleon kar dva cela dneva – 12. in 13. novembra leta 1815 (vsa druga njegova razmišljanja in diktati v času izgnanstva – do smrti – so seveda tudi skrbno zapisana) – razglabljal o teh evropskih vprašanjih in narekoval svoje zamisli. Koliko pomena jim je pripisoval, je pokazal na zanimiv način: Vse liste, na katere je zvesti zapisovalec Las Cases prenesel njegove besede, je vzel in jih sam, s svojimi rokami, sešil v zvezek.

Seveda nima pomena podrobno navajati vsega, kar je Napoleonu prišlo na misel. Dovolj je vedeti, kako silno pomembno je bilo zanj to vprašanje. Ni namreč dopustno odgovorne službe v državi prepuščati slučajnostim ali morebiti čemu za državo nevarnemu. Rešitev je videl v sistematični vzgoji elit, posebej usposobljenih za vodstvene položaje v državnih strukturah. Za nas je morebiti zanimivo, da ga je bilo najbolj groza tega, da bi krmilo prevzel kakšen ključavničar(!!!). Za nek drug – ne dosti manj nevaren poklic, takrat še ni mogel vedeti. Seveda je opozarjal tudi pred pesniki, filozofi, profesorji, sploh pred “specialisti”. Po svoje je tudi razmišljal o Evropi miru in sodelovanja, kar je hotel graditi na skupni vzgoji elit iz različnih držav.

Za naš današnjik je marsikaj iz njegovega razmišljanja vsaj zanimivo – a pustimo “ključavničarje” preteklosti – kako pomembno je služenje vodilnih, pa je zagotovo eno najvažnejših sporočil. Da voditelji niso nobeni bogovi, kaj šele, da bi smeli postati maliki mase. Vsaka skupnost mora pravočasno poskrbeti, da si vzgoji dovolj za vodenje usposobljenih, tako da lahko vsakogar, ki mu moč in oblast zamegli um, nemudoma zamenja, preden ji z “l’État c’est moi” naredi nepopravljivo škodo.

Resnično se ne spodobi, da Slovenija, edina država razen Francije, ki je postavila spomenik – in to prečudovit – velikemu Korzičanu, njegovih opozoril ne sliši.

 

Andrej Lenarčič

12.09.2008

MLADINA 46

Friday, November 13th, 2020

Kje se nam je zalomilo? je naslov članka v MLADINI 46 / 13. 11. 2020, Jure Trampuš

 

Kar navaja avtor – od zmede okoli karantene, (“takšne procedure terjajo spremembe zakonov, nove zaposlitve…”), odhajanje v službo okuženih, saj niso imeli nobenega zagotovila, da bodo prejemali kakršno koli nadomestilo… stvari so se jeseni preprosto začele podirati… okužene osebe, ki so hodile na delo, so bile eden izmed vzrokov za širjenje bolezni… “paketi ukrepov” so prihajali z zamudo…  in nazadnje sprašuje, kdo je za to odgovoren.

Nobenega dvoma ni. V osemdesetih letih smo temeljito predebatirali področje “izrednih razmer” – razmer, ko uveljavljena demokratična orodja odločanja ne delujejo ali delujejo prepočasi in celo narobe. V izrednih razmerah so vladni in parlamentarni postopki prepočasni (če sploh lahko pravilno delujejo!), predvsem pa stanje lahko nepošteni osebki izrabljajo za svoje parcialne, separatne namene. Zato je v naši ustavi zapisano, da v takšnih okoliščinah predsednik vlade prepusti izvršna pooblastila predsedniku države – edini osebi (razen poslanca), ki je neposredno izvoljen od vseh državljanov in ima nesporen poln mandat. Z dekreti – takojšnjimi odločitvami na podlagi stroke (v primeru vojne = vojske, v primeru epidemije = NIJZ) in državne administracije, odpadejo vse, v tem članku navedene katastrofalne posledice neupoštevanja ustave in zakonov. Zakaj tisti, ki so dolžni ukrepati skladno z ustavo in zakoni, tega niso storili, je mogoče sklepati po učinkih. V neurejenih okoliščinah se zlorabe samo še vrstijo in kopičijo.

Za katastrofo ne bo nihče odgovarjal – bati se je, da ne zato, ker ga ne bi poklicali na odgovornost, marveč, ker ne bo nihče ostal………………..

STO LET RAPALLA

Wednesday, November 11th, 2020

K članku v Delu – 11. 11. 2020, str. 4 “Podpisana obsodba je klicala po maščevanju”

“Povuci – potegni” je bilo med južnimi sosedi v navadi poodmevati poljubnostim. Na slovenski internacionalni pravni sceni jih veliko “povuče in potegne” – da se le ne opazi, česa v Parizu NI BILO! Milozvočno zazvenijo strune o “prvem diplomatskem nastopu”, o katerem ni bilo ne duha ne sluha. V Parizu je bila delegacija Nj. V. Kralja Srbije. Niti sledu ni bilo od Slovencev. Bila je tam neka skupinica, ki je jadikovala – če jo je kdo hotel poslušati – “hočemo Jugoslavijo” (kaj si je mislil Wilson, ki je hotel samoodločbo NACIJ! si je mogoče predstavljati. Nič čudnega, da je “zbolel”!) . O slovenskih deželah, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, ni bilo niti sence, kaj šele, da bi se prikazale v St. Germaine, skupaj s sestrskimi deželami, enakimi subjekti mednarodnega prava, združenimi pod oblastjo vlade na Dunaju.

Kaj so bili osebki v Parizu, vpijejo (poleg uradnega naziva) njih dela: slovenske dežele – največje moderno morišče v Evropi, ilustrira pa zadevo tudi članek v Slovencu l. 1921 – citiran v prejšnjem prispevku na tem blogu – o “razdelitvi” slovenskega, slovenskih dežel – državnega – premoženja…

Shrani.si izsek iz članka v Delu

ZA ZAČETEK

Wednesday, November 11th, 2020

Za začetek dva “drobca” iz Slovenca – analiza in komentar genocidne morije in ropa tisočletja se bosta (morebiti) zgodila… (Še vedrijo in oblačijo po izmučenih ostankih nekdanje slave potomci/povezanci udeležnih!)

ZLATA REZERVA 1918 AO monarhije

JUGOSLAVIJA IN ZLATI ZAKLAD AVSTRO-OGRSKE BANKE. LDU Dunaj, 8. junija. (DunKU.) »Neue Freie Presse« javlja, da je vprašanje razdelitve zlatega zaklada 50 milijonov zlatih kron rešeno. Češkoslovaška dobi 15 in pol milijona, Jugoslavija 7 milijonov, Poljska, Rumunska in Italija skupaj 25 milijonov, Avstrija in Madžarska na papirju 7 in pot milijonov kron, efektivno pa samo po eden in tričetrt milijona zlatih kron, ker se mora pri Avstriji in Madžarski vračunati znesek, ki se je porabil za poravnavo dolgov.

SLOVENEC, 09061921

 

DEŽELNA IMOVINA CENTRALIZIRANA

Zagovorniki centralizma, kolikor jih je še v Sloveniji, skušajo dokazati opravičenost svoje politične teze v prvi vrsti z revščino Slovenije, ki ne premore niti toliko, da bi sama vzdrževala svoje šolstvo, kamoli zadostila še celi vrsti ostalih kulturnih in lokalno-gospodarskih potreb. Predstavljajo naši javnosti Slovenijo kot ubogo, zapuščeno pastorko, ki je navezana samo na milost in dobrohotnost tujih ljudi, ker sama nič ne zasluži, nič ne pridela in nič nima. Če se Slovenije ne bi usmilil Belgrad, bi morala Slovenija gospodarsko poginiti. Kako pa stoji stvar v resnici? Današnja Slovenija sestoji iz treh delov: iz enega dela bivše kronovine Štajerske, iz Prekmurja, iz rešenega dela bivše vojvodine Kranjske in Mežiške doline. Koliko dote so prinesli Prekmurci s seboj v našo državo, nam ni znano, ker nimamo tozadevnih podatkov. Kar se pa tiče Štajerske in Kranjske, moramo ločiti dvoje: nekdanjo državno in nekdanjo deželno last. Posebno važni so podatki glede deželne imovine, ker ta je bila pridobljena na račun samo deželanov in du-najska centrala je prav malo ali nič prispevala k stroškom za  d e ž e l n e  zgradbe itd. A tudi kar se tiče državnih zgradb in posestev na slovenskem ozemlju, smelo lahko trdimo, da tiči v njih najmanj 90 odstotkov domačega denarja! Nekdanje deželno in državno premoženje v Sloveniji smatramo torej brez nevarnosti velikega pogreška za svoje lastno slovensko premoženje, s prav malim odbitkom seveda. Ko je Avstrija razpadla, so prenehale fudi kronovine in treba je bilo iz gospodarskih ozirov nekdanje državno, v prvi vrsti pa deželno imetje preceniti, da se ustvari podlaga za likvidacijo, Za Kranjsko so ustanovili posebno likvidacijsko komisijo in ta komisija je pod predsedstvom g, dr. Trillerja, kakor poroča »Avtonomist« v svoji zadnji številki, cenila nekatere najvažnejše objekte nekdanjega deželnega premoženja na sledeč način:

  1. Poslopje »deželni dvorec« z 774 tisoč kron,
  2. Deželna hiša na Turjaškem trgu v Ljubljani z 50.000 K.
  3. Stavbišče v Salendrovi ulici v Ljubljani z 4000 K.
  4. Mitniška hiša v Radečah z dvatisoč kron.
  5. Mitniška hiša v Krškem z 4000 kron.
  6. Domobranska vojašnica v Ljubljani z 1,700.000 K. Nadalje:
  7. Prisilna delavnica z inventarjem vred na 167.455 K.
  8. Deželna bolnišnica v Ljubljani z inventarjem vred na celih 605.600 K,
  9. Deželni muzej v Ljubljani s pohištvom in inventarjem vred na 725 000 K,
  10. Deželno gledališče (sedaj operno) na 4,153.216 K.
  11. Deželna kmetijska šola na Grmu na celih 255.495 K.
  12. Deželna elektrarna na Završnici — na 180.824 K. In če hočete še
  13. dva deželna avtomobila na 10,188 K.

Te številke ne govore, ampak kričel Če bi bila komisija, ki je sestavljala to poročilo, pristavila vsaj, da je treba te cene razumeti v predvojni zlati veljavi — toda ne, te cene se razumejo v  d a n a š n j i h  papirnatih kronah!! Ali je potem čudno, da Slovenija nič nima? In vendar cenijo strokovnjaki samo elektrarno na Završnici na 100 milijonov kron, tisto Završnico, katero je zgradila avtonomna kranjska dežela takrat, ko je imela odločilno besedo v deželnem dvorcu v Ljubljani »nazadnjaška klerikalna stranka« kljub silnemu odporu nekdanjih liberalcev in današnjih demokratov! Koliko pa znaša delež slovenske Štajerske na deželni imovini, tega do danes še ne vemo natanko. Ako pa pomislimo, da je bil in je slovenski del nekdanje štajerske dežele bogatejši del, se ne bomo mnogo motili, če merimo to premoženje ne po milijonih, ampak po milijardah. Saj je elektrarna na Fali sama že skoraj necenljiva! Vse to zagovorniki centralizma dobro vedo. Oni vedo tudi ravno tako dobro, da glasom uradnih podatkov plačuje Slove-nija največ davka na osebo v državi in vendar slikajo naše gospodarsko stanje nalašč nepravilno in ubijajo na ta način v našem ljudstvu še tisto troho samozavesti in ponosa, kar se ga je ohranilo izza vojske.

 

SLOVENEC, 21061921