Archive for August, 2012

Moč simbolov

Monday, August 13th, 2012

MOČ (IN TEŽAVA) SIMBOLOV – Joseph A. Mussomeli, Mladina 10.08.2012, str. 32

Spoštovani gospod veleposlanik

v Mladini ste objavili razmišljanje o simbolih in državi. Pisanje je odmev na afero ob praznovanju državnega praznika, Dneva državnosti, s poudarkom na vlogi simbolov odpravljene države.
Rad bi na samem začetku mojega pisanja povedal svoje mnenje, ki sem ga natančno opredelil v pismu bralca (Delo, Sobotna, 7.7.2012), namreč da je problem ignoriranje zakonov in predpisov pri izvajanju državne himne, ne pa prisotnost ali odsotnost teh ali onih zastav. Dokler partizanske zastave v javnosti niso prepovedane, se smejo pojaviti kjerkoli in kadarkoli – zakaj niso zastavonoše s takimi prapori prikorakali na prizorišče, kamor smejo vsi državljani, če že niso bili uradno povabljeni “na oder”, vedo samo oni.
Vendar so vse to le naplavine, ne pa vzroki in bistvo problema.
Prepričan sem, da od vseh nas prav Vi, ekscelenca, najbolj razumete vlogo in pomen države, ki je struktura, sistem in pravo, ki obstaja zato, da omogoča znosno – če ne še kaj več – sobivanje, enake pravice in možnosti tako državljank in državljanov, kot tudi vseh drugih (in vsega drugega!), ki prebivajo na njenem teritoriju. Nenazadnje se je še nedavno prav v ZDA hudo kršilo pravice drugačnih (glej priloženo sliko), četudi je ustava govorila drugače. A bolj kot to, da so drugačni dosegli enakopravno obravnavo, je prav v zvezi s problemom, ki je pobudil Vaše pisanje, pomembno, da je zanemarljivo malo – če sploh kdo – od “drugačnih” in slabo obravnavanih državljanov USA v tistem času odklanjalo državo, državo USA kot tako. Država – unija držav – je obstajala, in je bila tako država žrtev kot nasilnežev. Prizadeti so se tedaj – in se še dandanašnji v podobnih primerih – borili za pravico in boljše funkcioniranje države, ne pa proti državi. Zakaj je v Združenih državah tako, da ljudje zakon in državo pojmujejo pravilno, skladno z naravo stvari, ne vem. Vem pa, da jim to zavidam. Kakor jim zavidam skoraj vsesplošen odnos do zakona, ki se odraža v imperativu: It’s a Law!
Tukaj smo pri bistvu “slovenskega” problema v zvezi z državo in simboli, ki je v tem, da smo Sovenci oz. naši predniki zato, ker so nas oblasti zatirale in slabo ravnale z nami podobno, če ne še dosti huje, kot so oblasti USA – zveznih držav – ravnale z črnimi državljani v preteklosti, zasovražili in začeli rušiti državo – strukturo! – ki je bila naša tisočletje in še mnogo dlje. Namesto da bi se tako, kot so se ameriški črni državljani borili za enake pravice v svoji državi in niso hoteli nobene druge, tudi naši predniki v tistih krutih časih etničnega nasilja z vso silo borili za enake pravice v “lastni hiši”, so v sili nasedli manipulacijam in “svojo hišo” sesuli (pomagali sesuti!). Tako s(m)o se znašli “na cesti”, apatridi, lastno državo smo ignorirali in nanjo pozabili, kot manjšina v več tujih državah (“strukturah”) smo bili še na slabšem kot prej, in končno, po nepopisnih izgubah in stotisočih izgubljenih ljudi – tako pobitih kot pregnanih – končno vendarle uspeli nekako sestaviti neko državi podobno strukturo. Seveda je ta struktura, ta država zasilna, umetna, izmišljena. Tako tudi deluje (in celo Vi imate razloge da pišete o ekscesih…). Kajti namesto da bi se iz razpadle balkanske tvorbe izločilo, kar je 1.12.1918 vanjo vstopilo – to so slovenske dežele – so naši osamosvojitelji odcepili jugoslovansko socialistično republiko, ne pa slovenskih suverenih dežel, katerih subjektiviteta nikoli ni ugasnila, niti ni bila odpravljena.
O vsem tem seveda tukaj ni mogoče podrobno razpravljati. Vsaj osnovno pa je bilo treba povedati, da bo jasno, v čem je problem. Dokler Republika Slovenija ne bo tisto, kar se je v silnem boju za enakopravnost etničnih Slovencev skoraj pozabilo – to pa je 31.10.1918 vzpostavljena zveza slovenskih dežel, ki je kasneje (1.12.1918) vstopila v Kraljevino SHS – je vse zaman. Nobena izmišljena struktura ne more nadomestiti dejanske, obstoječe, četudi ignorirane ali pozabljene strukture. Države niso plod ideologije ali programa kake klike. Država je z naravnimi danostmi skladna in delujoča struktura, ki “nima barve in okusa”, ima pa teritorij, prebivalstvo in oblast. Slovenske dežele so to imele vedno. Imajo še danes. Le, da večina deluje proti njim. Ali zato ker o državi nič ne ve (po stoletju zmede res nič čudnega), ali pa ima kake druge, bolj mračne namene.
Med Slovenci – in državljani slovenskih dežel sploh – je treba obuditi državljansko (samo)zavest in zgodovinski spomin. Samo od sebe do tega ne bo prišlo. Učinkovito lahko pomagajo tisti, ki imajo o državi in zakonitosti razčiščena pojmovanja in prakso – pa povrhu še moč in vpliv.
Sto let mesarjenja tako po strukturi/državi kot po ljudeh/državljanih in prebivalcih slovenskih dežel ne more imeti manj slabih posledic, kot je današnje stanje. Čudež je, da je vsaj to, kar imamo, ostalo. A to ne bo obstalo brez “strukturne sanacije”, da bo država/struktura resnično in propulzivno funkcionirala. Da bomo navsezadnje imeli in spoštovali tudi prave simbole. Da boste, ekscelenca, lahko že jutri napisali kaj bolj vzpodbudnega.
Lepo pozdravljam
V Ljubljani, 12.8.2012

Zaprašeni fajli

Thursday, August 2nd, 2012

Republika 27.II. 1993 (članek)

Znan in splošen je pojav, da si ljudje ne bremenimo zavesti z negativnim izkustvom. Da to drži, je dokaz brž pri roki: Mlada leta, naj so bila še tako polna težav in bridkih trenutkov, nam ostajajo vedno v lepem spominu. Preteklost se nam običajno riše v najlepših slikah.
 Da je tako če že ne prav pa vsaj udobneje, se pokaže, kadar srečamo v spone bolečih spominov in preizkušenj ujetega sočloveka. Če je samo težaven, je še kar v redu, ponavadi je huje, in neredko se ta vpetost brez izhoda konča v blaznici. Ni dvoma, da je ta nezavedna selekcija v človekovi glavi dokaz smotrnosti v stvarstvu, saj bi v nasprotnem primeru še tako zdrav in močan značaj prej ali slej popustil, potem pa adijo prihodnost.
 Čas, v katerem živimo, postavlja, vsaj do neke mere, te ugotovitve pod vprašaj. Izgleda ne le, da nismo pozabili mračnih časov, prav nasprotno, kot da bi trmasto vrtali vanje in bezali na dan vsemogoče travme. Kaj je tu narobe? Če je to inventura, potem prav nič! Pomeni, da je inventura pač potrebna, da stvari niso razčiščene. Torej, če hočemo boleče usedline polpretekle dobe pospraviti tja, kamor spadajo – v sfero pozabljanja vsega hudega – potem jo opravimo čimprej, in ostale bodo le izkušnje za v bodoče. Na izkušnjah pa se učimo, mar ne?
 Kako neizprosno (in blagodejno) ponikne v sivino minulega vse negativno, če smo z njim opravili – če smo naredili “inventuro” – se pokaže, ko nas na časopisni strani zbode v oči velik in vsiljiv naslov “Hitler – moj idol”.
 V sobotni številki Republike se je to zgodilo.
 Časopis, ki vzbuja vsaj zanimanje, če že ni privlačen in ti vsebina ni čisto po meri, Republika, te hočeš nočeš s takim naslovom preseneti. Hitler, to je nekaj, kar je že tam, globoko v kamrah, kjer skladiščimo nevarne spominske odpadke. Ni vse poračunano, ni vse razčiščeno iz časov, ko je ta malar kreiral svet po svoji meri, toda o njem in njegovih blodnjah si je svet na jasnem. Morali bi torej biti povsem indiferentni, lahko bi nam bilo le žal dragocenega prostora v obetavnem časniku. Zakaj nas kljub temu to neznatno a proslulo ime še vedno tako neprijetno zbode?
 Vsekakor si z nečim v zvezi s tem kaplarjem še vedno nismo “na čistem”.
 Seveda! Neizmerna tragedija druge svetovne vojne in še zlasti neverjetna in nezaslišana grozodejstva v taboriščih širom sveta niso in ne morejo biti delo enega samega človeka, pa čeprav je to Hitler. Kolikor je že sam neposredno odgovoren, velika je ob njem množica tistih, ki so se za njegovo ideologijo in politiko le skrivali, počeli pa svinjarije v lastno zadovoljstvo in korist. Hitler je resnici na ljubo premnogokrat le sinonim ali izgovor zlikovcem in psihopatom.
 Za grozodejstva v naši neposredni okolici, če se omejimo samo na to, kar se dogaja pet in več desetletij kasneje, pač ne gre kriviti Hitlerja. In še več. Vsiljuje se misel, da so prav skriti, latentni Hitlerčki tisti, ki dvigajo temperaturo, blatijo brez argumentov in očitne nuje, tolčejo po “nacionalistih” in grozijo, nič pa ne ukrenejo, da bi bilo VZROKOV ekscesov manj. Zakaj le, saj so prav konfliktne razmere najboljše, kar si morejo želeti.
 Tisti trenutek, ko nekdo, ki opazi ali se zave okoliščin, ki vodijo v konflikt, na to opozori in protestira, že je ekstremist, sovražnik človeštva, fašist, nacionalist in ka je še takega pribora. Ne pokličejo gasilcev, ampak tepejo tistega, ki opozarja, da gori!
 Resnično, človek se sprašuje, odkod taka vnema, s katero mnogi blatijo vse in vsakogar, ki si upa na glas povedati, kaj ni v korist Slovencev. Vsak patriot je takoj šovinist, skrb za varne meje je militaristično-nacionalistična evforija, ljubezen do domačije je ksenofobična deviacija, prizadevanje za učinkovito in transparentno oblastno strukturo je centralistična obsesija, negovanje tradicij in ljubezen do svojega jezika je provincialna zaprtost.
 Neodpustljiva naivnost bi bila pričakovanje, da bomo z osamosvojitvijo rešeni tistih okoli nas (in med nami), ki so se šli svoj biznis na naš račun. Kaj še! Po pravilu: kuj železo, dokler je vroče, si bodo prav ti vztrajno prizadevali ovirati nastajanje čvrste državne oblasti in zdravega gospodarstva. Zmedena in razdeljena srenja je lahek plen projektantov iz ozadja…
 V tem smislu je treba zasmehovati poslance prvega slovenskega parlamenta v novejši zgodovini. Prav pride vsaka demagoška floskula, naj je še tako prozorna. Kaj drugega je vztrajno čvekanje o astronomskih plačah poslancev, pri tem pa niti besedice, da gre npr. pri plačilu davkov za slovenske vikende v hrvaški Istri trikrat toliko denarja (v devizah, na črno!), kot znašajo celoletne plače vseh poslancev skupaj bruto. Ali pa, da stečajni upravitelj malo večjega podjetja pokasira mesečno trikrat toliko, kot poslanec, ki je sprejel polno odgovornost za bodočnost slovenske države nase, in ni jih malo med njimi, ki so se morali zaradi tega po zakonu odpovedati večjim ugodnostim. Kako lahko delo imajo ti “projektanti” iz ozadja pri rušenju legitimne državne oblasti, se vidi iz primitivnega zafrkavanja poslancev, ko jim onemogočajo parkiranje v bližini njihovega delovnega mesta.
 Ne, nič lažjega ni, kot ščuvati javnost, ki se niti ne zaveda, kako je zmanipulirana.
 Taka manipulacija je obrt, ki sta jo do popolnosti razvila Hitler in Goebbels, še uspešneje od njiju pa jo je uporabljala komunistična klika.
 Zato ne gre nasedati prozornim pamfletom, kar je prispevek v Republiki z bombastičnim naslovom “Hitler – moj idol”. Stranko, ki je s svojim programom prepričala ogromno Slovencev in zato na volitvah dosegla nepredviden uspeh, je pač nujno onemogočiti. Ker je tako, da je stranko in njen program poosebljal en človek, se ga mora učinkovito diskreditirati, poslansko skupino, ki je bila največja opozicijska skupina (Sic!), pa razgnati. Domišljija amebe je dovolj, da pogruntamo, kdo je zadaj. Pamflet in intervju, ki ga uvaja, sta le kamenčka v mozaiku.

Ljubljana, 2. marca 1993