Archive for April, 2011

DRŽAVNA MEJA

Tuesday, April 26th, 2011

SPORAZUM O ARBITRAŽI IN PREDMET SPORA

Vlada Republike Slovenija MORA in SME kot predmet spora v zadevi Sporazuma o arbitraži zapisati samo in izključno besede in poved:

PREDMET SPORA MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO, O KATEREM MORA ODLOČITI ARBITRAŽNI TRIBUNAL NA PODLAGI DOLOČIL SPORAZUMA O ARBITRAŽI, KI VELJA, JE DRŽAVNA MEJA SLOVENSKIH DEŽEL S KRALJEVINO OGRSKO, KAKOR JE BILA OD KVARNERSKEGA ZALIVA DO DRAVE PRI ZAVRČU DOLOČENA IN NA ZEMLJIŠČU OZNAČENA, KO SO LETA 1918 SLOVENSKE DEŽELE VSTOPILE V NOVONASTALO JUŽNOSLOVANSKO DRŽAVO, NA REKI DRAVI OD ZAVRČA DO SOTOČJA Z MURO PA KAKOR JO JE DEFINIRAL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

MORA zategadelj, ker so to edina internacionalnopravna veljavna dejstva, kakršna Sporazum o arbitraži terja. V času od vstopa slovenskih dežel v južnoslovansko državo in priključitve dela Slovenske krajine med Dravo in Rabo na podlagi mirovnega sporazuma v Trianonu ni nastalo v tej zadevi nobeno drugo oz. drugačno internacionalnopravno dejstvo.

SME pa iz razloga, ker vsak drug argument, ki ne bi izpolnjeval zahteve o kriterijih, zapisane v 4. členu Sporazuma, a bi ga Republika Slovenija dala na tribunalovo mizo, pomeni ipso facto pristanek na neustrezne argumente, s kakršnimi edino more nastopiti nasprotna stran.

ZAKAJ JE PODPISANI IN UVELJAVLJENI SPORAZUM O ARBITRAŽI NEKAJ NAJBOLJŠEGA, KAR SE JE LAHKO ZGODILO REPUBLIKI SLOVENIJI?

A

Sporazum o arbitraži je razveljavil vsakršen dosedanji poskus rešitve vprašanja in določitve meje, saj nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje med državama ne da bi izvzel katerikoli njen del. To je pomembno predvsem iz dveh razlogov:

Prvič:

Zaradi sicer povsem nekvalificiranega in z meddržavno prakso popolnoma neskladnega poskusa določiti mejo z notranjimi ustavnimi akti (torej enostransko), ki pa seveda imajo lahko pomen kot izraz volje.

Drugič:

Ker se je zaradi v temelju napačno in neustrezno ugotovljenega dejanskega stanja ob odhajanju Republike Slovenije iz južnoslovanske državne skupnosti v mednarodne akte na ravni VS OZN in EU (Badinter), in ki zadevajo tudi Slovenijo, četudi so namenjeni prvenstveno reševanju zavozlane situacije na Balkanu, vrinila odločitev, da republiške meje postanejo državne meje. Jasna zahteva, zapisana v Sporazumu o arbitraži, da mora tribunal določiti potek meje na kopnem in na morju brez vsake omejitve, pa sama po sebi dezavuira vse poprejšnje odločitve – tako lastne, slovenskega vodstva, kot Badinterjeve komisije, ki so itak v delu, kjer zadevajo državno mejo Republike Slovenije, v temeljnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, a bi brez sprejetega Sporazuma o arbitraži vseeno predstavljale hud problem. Tako pa sta obe strani v sporu potrdili, da mora tribunal potek meje tako na morju kot na kopnem šele določiti in to na podlagi kriterijev in pravil internacionalnega prava.

B

Sporazum o arbitraži je uveljavljeni mednarodnopravni dokument, ki postavlja problem slovenske državne meje s preostalim teritorijem leta 1991 razpadle južnoslovanske državne tvorbe na internacionalnopravno raven. To je popoln novum, saj so vodilni v slovenskem vodstvu in politiki vse dotlej odločno vztrajali, da se problem meje ureja po kriterijih pravičnosti, kriterije in pravila internacionalnega prava, na katerih je vztrajala soseda, pa so ves čas odločno zavračali.

Določba 4. člena Sporazuma o poteku meje na kopnem in na morju torej zahteva od arbitražnega tribunala da opazi in upošteva izključno dejstva in dokumente ki imajo internacionalni – torej meddržavni – značaj. Če taka dejstva obstajajo, seveda. Ker z njimi, takšnimi dejstvi, razpolaga Republika Slovenija, je Sporazum dokument, ki ji omogoča taka dejstva uporabiti in predstaviti arbitražnemu tribunalu.

Med te vrste dejstva in dokumente seveda sodijo tista, ki opredeljujejo državnopravno subjektiviteto in s tem tudi državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Te državnosti nihče v času obstoja južnoslovanske državne tvorbe ni ukinil, kakor tudi ni ukinil tistega dela njih državne meje, ki je danes predmet spora. Še več, ta državna meja je sama po sebi in v vsej svoji dolžini – od morja do sotočja Drave in Mure – takoj znova obveljala, ko je Zagreb ustanovil Nezavisno državo Hrvatsko. Nenazadnje je tudi s tem dejanjem hrvaška politika priznala obstoj in veljavo te državne meje, četudi občasno zaradi notranjedržavnih razmerij ni imela praktičnega učinka državne meje. A obstajala ta meja očitno je, če je brez vsakega problema lahko v trenutku znova obveljala kot dejanska meddržavna meja.

Ključnega pomena je torej ugotoviti, ali so slovenske dežele resnično države in so njih meje državne meje.

O državnosti slovenskih dežel (in drugih dežel – vojvodin in kraljestev avstrijske dinastije Habsburžanov) pričajo številna dejstva in dokumenti. Za današnjo rabo zadoščajo dokumenti iz novejše dobe.

1)

ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX (Château d’Eggen-wald, près de Leoben,

29 germinal an V /18 avril 1797). Pripravljeni sporazum definira dedne dežele avstrijske dinastije kot države: états héréditaires.

2)

Ustanovni akt o ustanovitvi Avstrijskega cesarstva, CESARSKI PATENT, sprejet in uveljavljen leta 1804, jasno in določno pove, da se s tem avtonomija, subjektiviteta in ustavnopravni položaj dežel in kraljestev Avstrijskega cesarstva v ničemer ne spremeni, saj je "Avstrijsko cesarstvo" le pojem in osebni naslov vsakokratnega suverena dežel in kraljestev iz dinastije Habsburg.

3)

PORAVNAVA 1867 – meddržavni ustavni akt, ki je vzpostavil dvodržavje Cis- in Trans-lajtanije pod vladavino Habsburžanov pove, da ga "sestavljajo Kraljevina Ogrska in kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Ni torej nobenega dvoma, da so tudi slovenske dežele, tako kot ostale dežele in kraljestva znotraj Avstrijskega cesarstva, imele internacionalnopravno subjektiviteto, saj so stopale v odnose z drugimi državami – v tem primeru s Kraljevino Ogrsko in, jasno, tudi med seboj.

4)

MANIFEST cesarja Karla I. z dne 16. oktobra 1918, veljavno sestavljeni in sprejeti dokument ustavnega značaja, je deželam Astrijskega cesarstva dovolil, da izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu, in da se svobodno združujejo. Odločno pa je v dokumentu povedano, da "razkosanja celovitega in enovitega Ogrskega kraljestva" cesar pod nobenim pogojem ne more dovoliti. To pove, da so dežele Avstrijskega cesarstva (torej tudi dežele z večinskim ali manjšinskim deležem slovenskega prebivalstva) državno subjektiviteto imele, province znotraj Kraljevine Ogrske (npr. "kraljevina" Hrvatska ali "kraljevina" Slavonija) pa nikakor.

Slovenske dežele, brez ozira na dogovore in ukrepe na relaciji Ljubljana – Zagreb v zvezi z vstopanjem dežel v južnoslovansko državno tvorbo, so v novo združbo prinesle svojo državnost, legitimiteto, teritorij, meje in oblast. Na to dejansko stanje stvari je ob poskusu pooblaščenca zagrebškega Narodnega vijeća, doktorja Anteja Pavelića, da stvari predstavi drugače, namreč z besedami, da se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (ki mednarodnopravno ni obstajala) združuje s Kraljevino Srbijo, odreagiral prestolonaslednik Aleksander Karadjordjević, ko je odgovoril drugače – namreč da ga veseli, da "se dežele države SHS" združujejo s Kraljevino Srbijo. Suverena država, subjekt internacionalnega prava, se namreč ne more združevati z neobstoječim subjektom ali nekakšno pokrajino. Lahko se združi s sebi enakim. Edini subjekti internacionalnega prava znotraj nepriznane in dejansko neobstoječe državne tvorbe SHS tisti trenutek so bile le slovenske dežele s svojim – po določilu Karlovega Manifesta veljavno izbranim – Narodnim svetom v Ljubljani. In to je prestolonaslednik s svojo intervencijo povedal. Zagrebško vijeće mednarodnopravno ni predstavljalo ničesar.

RESUME

Nobenega dvoma ni, da je Sporazum o arbitraži, ki postavlja reševanje problema državne meje napram sosednji nekdanji jugoslovanski republiki Hrvaški na raven internacionalnega prava, priložnost brez primere. Republika Slovenija ima končno priložnost, da položi na tribunalovo mizo dejstva in dokumente internacionalnopravnega značaja, ki jih ima v izobilju. Nobena slovenska vodilna politična ekipa doslej na taki ravni ni nastopila, četudi bi smela oz. morala. Tokratni vodilni garnituri Sporazum o arbitraži dejansko ukazuje, da nastopi na tej ravni.

Dejstva, ki so nastala v času trajanja južnoslovanske državne tvorbe na tkim. medrepubliški ali kaki drugi notranjedržavni ravni so s Sporazumom o arbitraži definitivno ad acta in jih tribunal ne sme upoštevati. Enako so z določbami sporazuma dokočno razveljavljena (dejstvo mejnega spora razkriva, da niti nikoli niso bila uveljavljena!) mednarodnopravna dejstva v zvezi z mejo, ki so nastala na podlagi sklepov tkim. Badinterjeve komisije in se nanje dušebrižniki, ki jim je očitno veliko do tega, da bi zanikali državnost slovenskih dežel, jih še dodatno razkosali, in Republiko Slovenijo prikrajšali za velike dele preostalega njenega državnega teritorija, tako navdušeno sklicujejo. Arbitražni tribunal ima nalogo določiti potek mejne črte povsod, tako na kopnem kot na morju, in pri tem sme upotševati le internacionalnopravno relevantna dejstva in dokumente. Slovenija jih mora dati na njegovo mizo – in to v opisu predmeta spora, kakor je citirano na začetku. V memorandumu morajo biti ta dejstva opisana in dokumentirana. Ker gre tako pri opisu predmeta spora kot pri elaboriranju v manifestu za javno splošno znana dejstva in dokumente, ni ne prvo ne drugo nobena skrivnost. Vse, kar katerakoli stran v sporu ali kdorkoli drug da v zvezi z reševanjem mejnega spora v skladu z določili Sporazuma o arbitraži na mizo in ustreza zahtevam po pravilih in načelih internacionalnega prava, govori v celoti in samo v prid vedno obstoječe državne meje slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva/Cislajtanije s Kraljevino Ogrsko. Mejo Slovenske krajine s preostalim teritorijem južnoslovanske državne tvorbe, nastale leta 1918, pa določa Trinanonski sporazum po reki Dravi do sotočja z Muro. Kako bo odločil tribunal, je njegov problem. Stvar Republike Slovenije je le, da mu na mizo položi tukaj omenjena dejstva in dokumente.

OPOZORILO ZA SKLEP

Kljub sijanjim podlagam za afirmacijo državnopravnega dejanskega stanja ima Slovenija zaradi neodgovornih dejanj nekaterih svojih vodilnih politikov lahko hude težave, četudi je Sporazum o arbitraži znotrajjugoslovanske in Badinterjeve predpostavke eliminiral.

Zgodilo se je namreč, da je vodilni opozicijski politik in v prejšnjem mandatu predsednik slovenske vlade katastrofalno neodgovorno, kot predsednik vlade, na državni proslavi priključitve Primorske Jugoslaviji (bila je v Kopru leta 2008) izjavil, da "je bila Istra vrnjena Hrvaški"! Ker imajo po Dunajski konvenciji izjave predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra v mednarodnih odnosih posebno težo, je izjava slovenskega premieja skrajno neugodna in pomeni hud problem, če jo bo nasprotna stran dal na mizo (kar se bo zagotovo zgodilo!). Ugovor, da nobeno "enostransko dejanje" po 25. juniju 1991 nima vloge pri reševanju mejnega spora, tu ne pomaga, saj ne gre za "novo enostransko dejanje", marveč gre (le) za priznanje upravičenosti sosednje države do skoraj polovice teritorija celovite in enotne Primorske. Ker slovenski predsednik vlade ni opredelil, kolikšen del Istre je bil Hrvaški vrnjen, ima Hrvaška možnost – in tribunal jo bo zagotovo povprašal – sama povedati, koliko "Istre" ji je bilo vrnjene. O tem odgovoru ni treba ugibati!

In je še eno hudo nevarno dejanje voditelja opozicije in nekdanjega premieja. Na televizijskih soočenjih v zvezi s kampanjo proti Sporazumu o arbitraži je namreč razkazoval znani fantazijski zemljevid s poljubno izrisanimi črtami nekakšne poljubne, nikoli obstoječe meje na morju, s črto ki povezuje izliv Dragonje z odprtim morjem in znamenito Točko 5. Ker bo o mejnem sporu odločal arbitražni tribunal v maniri, ki je za arbitražno odločanje tipična, zagotovo ni nikogar, ki bi uspel tribunal prepričati, da nekdanji predsednik vlade ni kazal maksimalne zahteve Republike Slovenije glede meje z južno sosedo. Tako je pač pri arbitriranju v navadi. Vsak začne z maksimalno zahtevo. In tribunal bo tudi odločal po ustaljeni navadi – približno po sredini med maksimalnimi zahtevami. Glede na tu opisano "slovensko maksimalno zahtevo" in hrvaško, ki jo je mogoče pričakovati glede na uradno izjavo slovenskega premieja o "vrnjeni Istri" nekje pri Debelem rtiču, znabiti da bo tribunal ravnal zelo naklonjeno Sloveniji in bo skladno s subsidiarno zahtevo po pravičnosti in dobrososedskih odnosih določil mejo tako, da bo morebiti Izola še slovenska…