Archive for May, 2010

ODPRTA POLEMIKA

Monday, May 31st, 2010


 
K Odprti polemiki 31.5.2010
 
KRITIČNI DATUM ALI KRITIČNA MASA
 
Iskati na sodišču pravico je nekako tako, kot iskati dušo v secirnici. (Na sodišču najdeš sodbo, v secirnici pa truplo.) In seveda ni daleč od tega pričakovanje, da bo pravo ustvarilo državo, četudi je zlasti v naših krajih očitno dosti takih, ki si predstavljajo, da se državo naredi z zakonom (ustavo) in da se nje meje določajo s kakšno temeljno ustavno listino. Kako je s temi rečmi, pove dovolj v mednarodnih konvencijah določeno pravilo, da o mejah in temu sličnih mednarodnih zadevah držav lahko meritorno (spre)govorijo le suvereni, predsedniki vlad in zunanji ministri. Med njimi ni ministrov za pravosodje. In so seveda države, ki ustave sploh nimajo, in še, da bi težko našli ustavo, ki določa meje.
 
V zvezi s Sporazumom o arbitraži (Arbitration Agreement – prim.: The Living Webster Encyclopedic Dictionary of the English Language, Chicago 1975) govorijo zagovorniki referendumske potrditve ratifikacije največ o tkim. kritičnem datumu (25. 6. 1991), pri čemer je vsak dan bolj očitno, da je od “kritičnega datuma” dosti pomembnejša “kritična masa”, ki jih utegne na referendumu premagati. Ta nevarnost je velika in vsak dan večja, ker zagovorniki opletajo s skoraj enakimi argumenti, kot nasprotniki. Oboji cepetajo v majhni slani luži in ne opazijo morja. Navsezadnje ostaja vtis, da je bilo vse naprezanje za dosego fenomenalnega sporazuma zaman, saj ga sploh ne potrebujemo. Če bi namreč spakirali teze, trditve in pričakovanja, ki dajejo argumentaciji na naši strani težo, vse skupaj lepo aranžirali in uradno dostavili na Banske dvore, je zelo možno, da bi tam pošiljko navdušeno sprejeli.
 
Sporazum o arbitraži je nedvomno dosežek, ki omogoča Sloveniji, da končno nastopi pred svetovno javnostjo kot država s svojo pravo podobo. Omogoča popraviti tisto “posranijo”, o kateri je (končno!) spregovoril eden njenih ustvarjalcev. Prazno govoričenje, ki zapolnjuje Temeljno ustavno listino in preambulo k Ustavi, je sedaj mogoče nadomestiti z mednarodnopravno korektno govorico, s pravnimi dejstvi, in skladno s propozicijami Sporazuma o arbitraži opredeliti predmet spora ter napisati memorandum.
 
Nekaj izmed možnosti, kakršne ponuja sporazum, je nanizala ugledna strokovnjakinja v ponedeljkovi Odprti polemiki. Silno dragocena je navedba, da je “mednarodno pravo v zadnjih devetdesetih letih izoblikovalo določena načela in norme, v nasprotju s katerimi ne more odločiti noben mednarodni forum. Med te sodi tudi načelo o nedotakljivosti meja.” Da torej prav načela, vsebovana v helsinški sklepni listini, zagotavljajo nespremenljivost državnih meja, in teh meja noben “mednarodnopravni forum” – v našem slučaju neka Badinterjeva komisija – ne more spreminjati. Ugotovitev nesporne avtoritete znova opozarja na usodno “posranijo”, ki jo je (nekoliko prepozno) opazil profesor doktor France Bučar. Ključni akterji-posamezniki oblikovanja samostojne države Republike Slovenije so docela spregledali, da državnosti in suverenosti ne ustvarjajo na novo, marveč le obnavljajo, da uveljavljajo stanje, ki je sui generis obstajalo preden so s “troedinoplemensko blaznostjo” obremenjeni “rešitelji slovenstva” slovensko državnost potopili v balkansko anarhijo kraljevskega videza. Nič čudnega, da so koroški Slovenci panično bežali v levje žrelo in sodelovali pri razkosanju in posledično uspešnem ponemčevanju (tudi) svoje slovenske dežele… Omemba “predmeta spora”, ki se v poplavi marenj o sporazumu doslej skoraj ni pojavil – pa celo tu ni v povsem jasnem kontekstu, saj tretji člen Sporazuma pripoveduje o nalogah tribunala, kar pa ni povsem identično s predmetom spora, le zadeva ga – iz ust zaupanja vredne osebe, pa vzbuja pričakovanje, da bo Slovenija znala opredeliti spor v realni optiki, ne pa na podlagi utvar in prividov, ki so očitno vodili sestavljalce naših temeljnih dokumentov. Predmet spora so sicer tudi posledice, vendar jih ni mogoče niti omeniti brez navedbe vzrokov in razlogov. O vzrokih in razlogih pa doslej – tako kot o predmetu spora – še ni bilo resne besede. O tistem, kar je v vsaki organizirani družbi temeljnega pomena in največja dragocenost, in česar ima slovenska državnopravna zakladnica v izobilju, se (pre)veliki večini niti ne sanja ali pa o tem nočejo (spre)govoriti. Kaj šele, da bi npr. povedali, kako tolerantna je bila slovenska skupnost vedno, kako do vdora nemškega šovinističnega nacionalizma in italijanskega shizofrenega iredentizma slovenske dežele razen divjanja tolp prek mejnih rek na jugu, takih devijantnih družbenih pojavov niso poznale. Ga ni strokovnjaka, ki bi našel kos kakega tujega ozemlja, ki so ga kdajkoli okupirali Slovenci. Ni drobnogleda, ki bi odkril kako etnijo, ki so jo Slovenci etnično zatirali. Prav nasprotno je res, in lahko magari dovoljujemo nadaljevanje take prakse. Vprašanje je le, kaj pa potem, ko nam bo zmanjkalo ozemlja in ljudi? Bomo šli na Madagaskar ali v Patagonijo – kakor so prvaki SLS naklepali pred drugo svetovno morijo?
 
Nemogoče je v le nekaj stavkih povedati, kaj vse prinaša podpisani Sporazum o arbitraži. Nobenega dvoma pa ni, in dovolj je prostora in časa za to, da bi predstavniki vlade z lahkoto dosegli plebiscitarno večino za potrditev ratifikacije Sporazuma, če bi “kritični masi” namesto o “kritičnem datumu” pripovedali, kaj lahko in mora dati na tribunalovo mizo Slovenija, in da bo to tudi zanesljivo dala. Je sicer res, da so akademski naslovi in dobre službe napravile mnoge vodilne strokovnjake slepe in gluhe za “resnico in pravico”, še bolj pa je res, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti ni “kritične mase” v slovenskem narodu napravilo enako gluhe in slepe. Nobenega dvoma ni, da bi ne le etnični Slovenci, marveč velikanska  – prav plebiscitarna- večina vseh prebivalcev vedno celovite Primorske na zahodni strani države in enako vedno celovite Slovenske krajine med Dravo in Rabo na vzhodu, navdušeno podprla ratificirani Sporazum o arbitraži, če bi vedeli, da se jim z njim vrača možnost, da znova zaživijo svobodno, po svoji lastni volji, v svojih zgodovinskih okoljih. “Kritična masa” morebiti vsega ne pozna in ne razume, zato pa toliko bolj zanesljivo čuti in občuti.
 
Vsa zahvala gre ugledni strokovnjakinji mednarodnega prava, ker je opozorila, da državnih meja ne morejo spreminjati nobeni “mednarodnopravni forumi”, in je treba dodati: kaj šele neki samoupravni organi ali neko anarhoidno revolucionarno pravo. Dokler nekdo ne da na mizo dejstev, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, in ki kakorkoli ukinjajo edino doslej znano in obstoječo meddržavno mejo med Slovenijo in Hrvaško, ta meja obstaja in ostaja. O tej meji in o njeni morebitni spremembi bi se morali sosednji državi doslej pogovarjati. O ničemer drugem (če zaradi dobrososedstva na vojno odškodnino pozabimo!). Ker noben dogovor na nobeni osnovi doslej ni bil mogoč, ostaja edina možnost doseženi Sporazum o arbitraži. Pravi “dar z neba”! In Slovenija predloži tribunalu dejansko stanje stvari in opiše proces protipravnega prisvajanja v času trajanja skupne južnoslovanske države.
 
Arbitražni tribunal ima sijajno priložnost, da promovira prevlado mednarodnega prava nad  zavržnimi praksami ozemeljskega ekspanzionizma in za krinko “zaokroževanja nacionalnega prostora” skritega genocidnega etnošovinizma. Celo več! S svojo odločitvijo more zaustaviti destruktivne, necivilizacijske procese, ki so že doslej povzročili najhujšo človeško katastrofo po drugi svetovni vojni v Evropi, in na “ognjištima” ohranjajo “delovno temperaturo”.
Čas je, da za fašističnim in nacističnim ugasne še to, zadnje, ki je še ostalo!
 
 
Andrej Lenarčič
Poslanec DZRS 1992-1996

 

ŠENTFLORJANARSKE IZVIRNOSTI

Saturday, May 29th, 2010

ŠENTFLORJANARSKE IZVIRNOSTI

 

Prav gotovo je prva med šentflorjanarskimi izvirnostmi popolna pozaba lastne nacionalne identitete. Ne le, da je narodnobuditeljsko navdušenje in reševalna akcija na Balkan rodila nacionalno kataklizmo in šele po sto letih z "drekarijo" (F. Bučar) zaznamovano osamosvojitev ostanka ostankov, enako ponosno s(m)o Slovenci zradirali tričetrt lastne preteklosti.

Ni danes več presenečenje, če kdo iz strokovne elite posmehljivo navrže kakšno žaljivo o nekih "deželah". Pri tem ne pomaga,da bi vsak količkaj zdrav razum zbodlo, čemu neki bližnji sosedje z one strani mejnih rek tako pogosto pejorativno poudarjajo "deželo", pa Krajnciitd. Mar ni to morebiti izraz zavisti?

 

Slovenske "dežele", vojvodine so vedno bile države v polnem pomenu besede. Preživele so epohalne zgodovinske prevrate, pokopali so jih nazadnje tisti, ki so jih imeli v lasti, ki so zaradi njih obstali, pa so se jim odpovedali. Menda se je v dežele priselil neki šovinizem – pa so raje domovino zapustili, namesto da bi se spoprijeli z nadlego. Sesekljali so Koroško,Štajersko, Slovensko krajino. Primorsko je – farsično – ohranil celovito laški rasistični okupator. Niti sicer kratkočasni nemški upravljač"Küstenlanda" ni cefral. Razkosali smo sami končno še ta zadnji ostanek celovite slovenske dežele in ga več kot polovico šenkali grabežljivcu.Danes menda nekaj jadikujejo nekateri. Pa spet ne zaradi bistvenega, zaradi vedno celovite primorske slovenske dežele in njenih meja, marveč zaradi neke krajevne skupnosti (in morebiti zaradi tetinega vikenda z lužico pred njim) in si domišljajo, da bo kak mednarodni tribunal skrbel za našo lokalno samoupravo…

 

Glede državnosti slovenskih dežel/vojvodin, po dedni dinastiji katere člani so sedali na knežje kamne in vojvodske stole imenovane tudi Dedne dežele, je morebiti najbolj indikativna zgodba ukinitve Rimskega cesarstva in razglasitve Avstrijskega cesarstva.

Napoelon je razsul in zradiral Sveto rimsko cesarstvo. Habsburgi so tako izgubili zveneči naslov cesarja. Ostal jim je "le"nadvojvodski naslov, kar pa samopašnim dinastom ni bilo dovolj. Zato je Franc II., sicer kralj Češke in Ogrske in nadvojvoda Dednih dežel, 10. avgusta 1804 sporočil Državni konferenci (Regensburg), da bo privzel dinastični naslov"cesar Avstrije".  V pripravljenem patentu pa je bilo posebej poudarjeno, da gre za dinastični naslov, ki v ničemer ne posega v državnopravno strukturo posameznih dednih dežel! Cesarsko dostojanstvo je namreč pripadalo dinastiji in ne ozemljem/državam, ki so jim člani dinastije vladali. "Dinastija predstavlja v posesti naših neodvisnih držav po državnem pravu še naprej njihov edini vezni člen!"

Cesarski naslov je dinastija slovesno razglasila 7. decembra1804. leta. Državnost dežel je ostala torej nedotaknjena, in je preživela vse poskuse centralizacije in absolutizma. Še tik pred koncem monarhije je zadnji cesar, Karl I. v svojem Manifestu razglasil pravico Dednih dežel, da se po svoje razdružujejo odn. združujejo.

Potem pa so državljani teh dežel svojo identiteto in državnost potopili v neki fantomski balkanoidni "troedinoplemenski" kloaki. In so na svojo identiteto in državnost pozabili ob razpadu balkanske združbe, in bodo očitno vajo ponovili tudi na koncu prvega desetletja tretjega tisočletja.

Se je res dovoljeno kar trikrat zapored v enem stoletju tako ponorčevati iz zgodovine in iz samih sebe? Je mogoče, da ima zgodovina toliko potrpljenja? Raja – tako kaže – vse prenese, če sploh še kaj čuti. Da bi se še česa zavedala, ni opaziti.

 

Andrej Lenarčič

29- maja 2010

POLITIČNA PSIHOPATOLOGIJA

Sunday, May 23rd, 2010

OBSEDENOST Z “REPUBLIŠKO MEJO, KI POSTANE MEDDRŽAVNA” S KONCA DVAJSETEGA STOLETJA NA SLOVENSKEM JE MOGOČE PRIMERJATI LE Z OBSEDENOSTJO S “TROEDINIM PLEMENOM”, VRHUNSKIM DOSEŽKOM SLOVENSKE POLITIČNE PATOLOŠKOSTI Z ZAČETKA STOLETJA. JE VIDETI, DA BOSTA ZAČETEK IN KONEC DVAJSETEGA STOLETJA V POLITIČNEM ŽIVLJENJU ŠENTFLORJANSKE DRUŠČINE OSTALA PSIHOPATOLOŠKO EKSEMPLARIČEN PRIMER.

ČRNE BUKVE SLOVENSKE NEDRŽAVOTVORNOSTI

Sunday, May 23rd, 2010

ČRNE BUKVE SLOVENSKE POLITIKE

k

BELI KNJIGI O MEJI MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKOHRVAŠKO

 

Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta (Napisano 8.6.2008 – ko o kakem sporazumu o arbitraži javnost še ni ničesar vedela)

 

Bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve RS o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško uvede temo v kramljajoči maniri. Ker so politične zadeve, posebej še mednarodno politične-  in med temi vprašanja meja še najbolj- zelo resne reči, je prav na začetek postaviti osnovna izhodišča.

 

NA TLEH LEŽE SLOVENSTVA STEBRI STARI

 

Temeljno za kakršenkoli političen razmislek na slovensko nacionalno temo je, da se – in to enkrat za vselej – ovrže ideje in metode, ki slonijo na podtaknjeni šovinistični fantazmi"naselitve". Da so te, sicer prazne marnje, ejakulat nemške šovinistične in ekspanzionistične politike 19. stoletja, ki je dosegla kulminacijo v nacifašističnih ekscesih, lebensraumskih blodnjah in holokavstu, vzrok defektne politične misli tudi znotraj Slovencev in generator vsega zlega v mednarodnih odnosih, česar strahotne posledice so še tu, pač ni mogoče zanikati. Posebej tragično je, da je ta sprevržena, podtaknjena naselitvena izmišljija ostala še dandanašnji vodilna zgodovinsko politična misel zlasti slovenske proračunske zgodovine, ki se poleg tega krčevito trudi podpreti zgodovinarske manipulacije nemške in avstrijske zgodovinske šole pri ustvarjanju vseh mogočih "slovanskih" entitet[1],česar edini namen je več kot očitno zradirati vsaj zgodovinska dejstva oSlovencih, če jih že ni uspelo kako drugače zatolči ali eliminirati.

 

Od nekdaj velja, da je hudič vedno skrit v podrobnostih. Tako je mogoče tudi naselitveno kugo ozdraviti z eno samo besedo. Bistvo te bolezni je seveda, da z gnusnimi tvori ponaredkov, sprevrženih interpretacij in podtaknjenih neresnic prekrije resničnost, ki je,da so dežele današnje Republike Slovenije in seveda tudi širokega okolja alpskega jugovzhodnega obrobja od severnojadranskih nižin vse do Donave oblikovali, kultivirali in poimenovali ljudje občevalnega jezika, ki razen slovenščine (še?) danes nima vzporednice v teh krajih. Ob tem drobcu, tej besedi, ki razreši urok, je odveč naštevati in razpravljati o brez števila ostalin, toponimov, o običajih in drugih kulturnozgodovinskih dejstvih, ki o tem kričijo. Kakor je krčevite poizkuse, da bi Brižinske spomenike "razslovenili",razblinila ena sama besedica SODIT, ki je za vse večne čase pokazala, da so slovenski, tako razkrinka podtikanja, da je slovensko govoreča etnija prišlek v teh krajih, že eno samo krajevno ime, ki je nesporno rimsko, in je povsem zanesljivo iz časov, ko se – če sledimo  naselitvenemu pravljičarstvu – ne o"Alpenslavih", kaj šele Slovencih tod okoli ni vedelo ničesar, saj naj bi – če uporabimo domislico znamenitega tukajšnjega zgodovinarja – Slovenci v te kraje pridrli v krdelih (!) šele pol tisočletja kasneje. Pa vendar toponim AD PIRUM na ves glas kriči, da so krušljivi, kameniti, grobljasti kraški gorski greben poimenovali ljudje, ki so govorili slovensko in jim je ime KRUŠICA[2]povedalo o kraju vse. Prišlek, rimski okupator, seveda zagotovo ni v tistem kamnitem visokogorju uredil kakšne plantaže hrušk, marveč je slepo fonetično prevedel obstoječe in splošno uporabljano poimenovanje. Da je misel utemeljena, je dovolj dokazov na vsakem koraku. Saj so tuji uradniki, ki so v kasnejših obdobjih glede krajevnih imen morali povpraševati domače prebivalstvo, v številnih primerih prav bebavo prevedli slovensko prvotno pimenovanje. Tako je iz plešastega, neporaslega hriba, ki s(m)o ga domorodci tako sijajno in posrečeno znali imenovati Plešivec, omejeni tujci naredili Tanzenberg – ker so očitno razumeli, da pride ime od "plesati". Tako je tudi s Turjaki,Turji, Turskimi gorami, ali žlebovi, ob katerih so se prekrščevalcem prikazovala nekaka goveda, avtorji poimenovanj, ki so bili ne stoletja marveč tisočletja zliti s to svojo deželo, pa so seveda tako znali v ime preliti značinosti strmin, bregov, Strmcev. Od kdaj slovensko govoreči ljudje žive v deželah vzhodnih Alp, dovolj glasno kriči tudi Svinja planina na Koroškem, ki so jo nemško govoreči graščinski pisarji poimenovali po svinjah (Sau!), ker so tako razumeli prastaro slovensko ime, ki gorovju popolnoma ustreza: Tam so namreč pridobivali svinec, o čemer pripovedujejo svinčene najdbe iz predzgodovinskih časov. Kdo je torej dal ime temu rudonosnemu masivu sredi slovensko govorečega življa? In to že tisoč in več let preden so se tod začeli samopašiti nemškogovoreči prišleki in pred njimi oni latinsko in grško!

Če se je v te slovenske dežele kdaj kdo priselil ("za stalno"), so bili to tisti, ki so tu ostali po številnih zavojevanjih, okupacijah, roparskih divjanjih. A vse to vrenje in prelivanje sodi v procese, ki pretresajo in oblikujejo človeštvo vedno in vedno znova.

Miza je torej očiščena podtaknjenih naselitvenih marenj in obravnavati je mogoče relevantna vprašanja.

 

ŠE DANDANAŠNJI VIDIŠ RAZVALINO

 

Kadar gre za vprašanje meja, gre za eklatantno državotvorne zadeve. Osnovni elementi so v tem primeru dežele, pokrajine, enote z državnopravnimi atributi kot so prebivalstvo, učinkovita oblast, meja. Dejstvo, ki je vsem na očeh, so dežele-vojvodine in krajine z vojaško upravo, ki so se na slovenskem etničnem ozemlju izoblikovale po razpadu rimskega imperijalnega sistema, ko je karlmanski fevdalizem začel graditi novi družbeni red – fevdalni. Razen pridvorne fevdalne ureditve so posebnost tega procesa njegovi nosilci, ki so bili v veliki večini iz švabsko-saškega etničnega prostora. Prišli so v naše kraje sočasno z novo družbeno ureditvijo. Zato je sčasoma, bolj ko so prihajali na površje "modernejši" družbeni principi,ki so sledili industrijski in drugim revolucijam ter boju za trge, prihajal v ospredje nacionalni vidik, torej nemški (v najnovejši dobi še italijanski), ki se je manifestiral v entičnem nasilju in čiščenju. Kar je bilo nekdaj samoumevno – uporaba jezika ljudstva, torej slovenščine, pri državnostnih, upravnih in sodnih opravilih – je postajalo sčasoma vse bolj izjema in se je na koncu zaostrilo v genocidno sovraštvo do vsega slovenskega.

Zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi. Slovenci, katerih domovina so bile sedaj avstrijske dežele, so na genocidno nasilje reagirali. Mnogi so zaradi preživetja sprejeli vsiljeni jezik in tujo kulturo, a večina se je uprla. Pri tem je bilo usodno, da jeprišlo do enačenja tujega vsiljivca z deželno/politično strukturo. Da poenostavimo, povejmo, da smo se Slovenci zaradi plesni v svoji hiši odpovedali hiši/domu, namesto da bi uničili strupenega škodljivca v njej/njem. In da je bila nesreča še večja, smo si nenadoma začeli utvarjati, kako nas ima rad sosed na južni strani, odkoder so stoletja prihajala nad nas nesreča in smrt. Na stežaj smo mu odprli vrata, ki so jih naši predniki za ceno brez števila žrtev komaj ubranili.

Obrambni instinkt ljudstva so namreč znali spretni politikanti klerikalne provenience vpreči v svoje politične spletke. Dokler jim je dunajski dvor zagotavljal ugodne pozicije, so radi umirjali ljudstvo in ga namesto v slovensko politično samozavest usmerjali v religozno-etnični refugij v cerkvi, kjer so lahko izlivali svoje bridkosti zatirane raje v domačih pesmih in kletvah, kar je bilo seveda za tuje oblastnike povsem neškodljivo. Nemško nacionalistična oblast je znala nagrajevati koristne varuhe slovenskega ljudstva. A ko so ti varuhi zaznali, da bije Dunaju zadnja ura, so na vrat na nos pognali svoje varovance pod drugega tirana, s katerim so, četudi je bil pravi antikrist – druge vere – nemudoma sklenili enako ustrezen in donosen aranžma vse do pridobitve gorenjskih gozdnih veleposesti, in to tik preden je aktualni patron kapituliral in izginil z obličjaZemlje. Kako so ti "varuhi ljudstva" potem zavozili med okupacijo, presega namen teh črnih bukev.

Tisto, kar je bilo vso zgodovino novega veka neločljivo povezano s slovensko etnijo kot dediščina že predrimske družbene ureditve s Slovenci poseljenih pokrajin, to so bile dežele Štajerska,Koroška, Krajnska in Primorska, je v vrtincu nemškoitalijanskih rasističnih blodenj in imperialističnih apetitov ob koncu prve svetovne vojne postalo kolateralna škoda: Provizorična, nervozna in na posledicah perverznega razumevanja državnosti in politike temelječa preureditev po porazu avstrijske monarhije je imela za posledico na videz etnično zaokrožitev slovenskih dežel, v resnici pa totalno amputacijo zgodovinskih državnopolitičnih struktur, razkosanje ali celo popolno odtujitev pradavnih slovenskih vojvodin in dežel. Leta 1919 so Slovenci dokončno izgubili stik s svojo zgodovinsko državnostjo, deželami ali deli dežel,kjer so od nekdaj živeli in so jih (iz)oblikovali, in to ne da bi kdorkoli preizkusil njihovo voljo. Povsem v nasprotju z mednarodnim in državnim pravom so bili nasilno vključeni v različne države, kjer jih je kot državnostno neartikulirani objekt doletela različna usoda. Če niso bili genocidno likvidirani, so bili sistematično zatirani. Primorsko so izgubili v celoti, Koroško skoraj vso, Štajerske skoraj dve tretjini, Prekmurja pol, Krajnske pa velik kos. Vse meje pa presega vilsonska utemeljitev tega masakra: v imenu ustvarjanja"nacionalne države" so ne da bi trenili zradirali etnijein blebetali o "troedinem jugoslovanskem narodu". Vsekakor je Slovence doletela katastrofa druge svetovne vojne in revolucije zdesetkane, zmedene in  politično popolnoma neopremljene. Državnostni razmislek samozvanih političnih voditeljev v območjih, ki so prišla pod unitaristično Jugoslavijo, ni segel preko bojazljivih avtonomističnih kombinacij. Usoda Slovencev v odrezanih delih Primorske, Koroške in Prekmurja pa je naznanjala prihajajoči genocidni holokavst.

 

DOGAJANJE V NOVEJŠI DOBI S POSEBNIM OZIROM NA MEJNO VPRAŠANJE

 

Tu je potrebno opozoriti na zanimivo in ilustrativno ravnanje južnih sosedov, ki so imeli spore s centralistično državo in probleme s srbsko etnijo v Krajini, Dalmaciji in Slavoniji. To stanje pa jih ni prav nič oviralo, da bi ne storili vsakega koraka, pa četudi še tako majhnega, v smeri priključevanja slovenskih območij. Nikakor ni mogoče zamolčati, kako so v času bojev Slovencev proti JLA, pregnali slovenske delavce, ki so gradili mejni prehod na dotlej veljavni točki razmejitve nad Dragonjo. Treba pa je tudi povedati, da so preko slovenskega ozemlja prihajali na območje Istre oklepniki s šahovnico v času, ko so krajinski Srbi ovirali prehod od Karlovca proti Reki. Ve se, kdo je edini imel pooblastilo, da tako "sosedsko pomoč" dovoli in izpelje! Vse to razločno kaže pravo resničnost in stanje v odnosih med Slovenijo in Hrvaško: Tukaj hlapčevska kolaboracija, tam zvijačnost, verolomnost in preračunljivost. In takšni odnosi zaznamujejo to sosedstvo oddavna.

Glede vprašanja meje med RS in RH se ni treba ozirati predaleč v preteklost. Bistveno in relevantno za določanje meje danes se nahaja v dejstvu slovenskih zgodovinskih vojvodin Štajerske,Koroške in Krajnske, poknežene grofije Gorice z Gradiško, mejne grofije Istre in Slovenske Marke ter samoupravnega mesta Trst. Vse to so bili državni subjekti, trdno vgrajeni v slovensko etnično telo. Mogoče pa je to dejstvo definirati tudi kot najmanjši skupni imenovalec slovenske državnosti. Našteti deli, stoletja vključeni v dediščino Habsburžanov kot zgodovinskih karantanskih knezov, še dandanašnji zajemajo vso avtohtono slovensko etnijo. Vsakovrstno nasilje, ki traja in poteka še danes, je etnijo sicer številčno različno prizadelo, temeljnega dejstva pa to seveda v ničemer ne spreminja. So in ostanejo edino zgodovinsko okolje slovenske nacije z državnostnimi,mednarodnopravnimi atributi. Nima smisla ponavljati zgodb genocidnega uničevanja etnije, grabljenja kos za kosom s strani južne sosede in apeninske iredente in perverznega obnašanja slovenske politične elite s strahotnimi posledicami, ki so prekrile praktično vse 20. stoletje slovenske zgodbe, vse do presenečenja tisočletja – osamosvojitve, ko je slovenstvo bilo že na robu preživetja. Gore knjig bo mogoče o vsem tem napisati. A za obravnavano tematiko je bistvenega pomena ugotovitev, da so zadnje meje slovenskih dežel, ki imajo mednarodnopravne učinke, meje prej naštetih dežel. Ti državnopravno relevantni subjekti so obstajali dolga stoletja, vse do razpada Avstroogrske ob koncu prve svetovne vojne.

S sesutjem dotedanje ureditve, vključenjem dela Slovencev v novo državno tvorbo SHS, z okupacijo Primorja, Gorice in Trsta s strani Italije, vključitvijo Koroške v nemško Avstrijo in le delnim  vključenjem Porabskih Slovencev v novonastalo državo, se je začelo skoraj sto let dolgo obdobje stanja, ki v največji meri ni imelo nobenega legalnega pokritja. Vprašanja meja pa so bila po eni strani prenesena na raven države in meddržavne odnose, po drugi pa na lokalno upravno raven. Trenutek osamosvojitve je zalotil Slovenijo in Slovence v zadevah meja v sledeči situaciji:

Meje s sosednimi državami, z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so bile z veljavnimi sporazumi in dokumenti določene. Izguba velikega dela Koroške dežele je bila veljavno sankcionirana z referendumom. Z Madžarsko je ostal Trianon. Z Italijo, ki je najprej – po prvi vojni – okupirala vso Primorsko z Gorico in Trstom, pa so Osimski sporazumi veljavno uredili sedanje stanje.

Drugače pa je z južno mejo in poseganjem Zagreba po tujih ozemljih.

PRIMORJE

Nobenega dvoma ni, da jurisdikcija Zagreba pred letom 1991 nikoli v zgodovini ni segala preko Riječine. V času Jugoslavije po drugi svetovni vojni je bilo namreč vse mednarodno pravno področje zadeva Jugoslavije. Meje med republikami so bile administrativnega značaja in niso imele nobenega državnostnega atributa. Med drugo svetovno vojno, v času nacistične Nezavisne Države Hrvatske, se je moral Zagreb zadovoljiti z ozemljem južno od Bakarskega zaliva, saj so Italijani skoraj v celoti ohranili ozemeljsko celovitost nekdanje habsburške("slovenske") dežele Primorja, ki je obsegalo Goriško, Istro in Kvarner. Enako so ravnali Nemci, ki so po kapitulaciji Italije za nekaj let prevzeli upravo. Tako je stanje s konca prve svetovne vojne, ko je Italija okupirala Primorje, obveljalo skoraj nespremenjeno do konca druge vojne. Dogajanje potem, vse do Osimskih sporazumov, pa je vsebovalo znane cone A in B,ter potem Svobodno Tržaško Ozemlje z mejo po reki Mirni, ki je bilo pravno sicer vzpostavljeno, a ni bilo realizirano "v naravi". 

Je torej evidentno, da so deželne meje Primorske – kolikor se tiče to Republike Slovenije, ostale do osamosvojitve 1991 nedotaknjene in da v vsem tem času niso nastale nobene mednarodnopravno relevantne meje med RS in RH. Celo pripojitev območja Klane in Kastava primorsko-krajiški oblasti s sedežem v Karlovcu leta 1928 ima izključno lokalni upravni značaj, povrhu pa je popolnoma začasna, saj so tako rešili nevzdržno stanje za prebivalce, ker so bile vse dotedanje povezave z Ilirsko Bistrico z novo italijansko mejo zaprte.[3]Vrnitev prejšnjega stanja sama po sebi odpravi začasno rešitev težave.

Do najnovejših časov celo Zagreb ni upal segati po ozemlju, s katerim nikoli ni upravljal. Sklepi Hrvatskog sabora u Zagrebu 29. oktobra 1918 so zgovorni:

  1. Svi dosadašnji državno-pravni odnošaji i veze izmedju kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s jedne strane, te kraljevine Ugarske i carevine Austrijske s druge strane razrešavaju se.
  2. Dalmacija, Hrvatska, Slavonija sa Rijekom proglašuje se posve nezavisnom državom te prema modernom načelu narodnosti, a na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i Srba pristupa u zajedničku narodnu suverenu državu Slovenaca, Hrvata i Srba na cijelom etnografskom području toga naroda, na ma koje teritorialne i državne granice.
  3. Sveopča narodna ustavotvorna skupština svega ujedinjenoga naroda Slovenaca, Hrvata i Srba odlučit će sa unapred odredjenom kvalifikovanom večinom, koja potpuno zaštićuje od svakog majoriziranja, konačno kako o formi vladavine, tako i o unutrašnjem državnom ustrojstvu naše države, utemeljene na potpunoj ravnopravnosti Slovenaca, Hrvata i Srba.

(Slovenci v desetletju 1918-1928,stran 302)

Popolnoma jasno je, da si tedaj Zagreb ni upal niti razmišljati o zasedbi Reke, Istre in otokov.

Popolnoma drugače pa je ravnal nadrugem koncu meje s Slovenijo, v

PREKMURJU.

Prekmurje z območjem med Dravo in Muro vred je bilo od nekdaj del kraljevine Madžarske, prometno, gospodarsko in družbeno pa trdno povezano s štajerskim zaledjem, čeprav so ljudje okoliČakovca govorili hrvaško narečje. Ob razsulu leta 1918 so Prekmurci nastopili za združitev skupaj s Slovenci v državo SHS. Madžarski elementi so odgovorili ostro in tudi kratkotrajna "republika" je bila madžarskonacionalistična. Slovenci so iskali pomoč v Zagrebu, ki je pomoč odklonil. Zato so se urgentno zatekli k generalu Maistru, ki se je odločil pomagati osvoboditi Prekmurje z Medjimurjem izpod Madžarov. A ko so hoteli nastopiti z vojaško silo, so jih prehiteli isti Zagrebčani, ki prej "niso mogli pomagati"(Hoteli so torej "posel" opraviti sami!). Zasedli so Medjimurje in poskusili prestopiti še Muro. To hrvaškim poveljnikom ni uspelo, četudi so jim pomagali celo Slovenci, ki jim jih je poslal Maister. [4]Zahrbtno ravnanje je več kot očitno imelo en sam cilj: S pomočjo prekmurskih madžaronov okupirati celotno Prekmurje.

Zagreb od svoje ekspanzijske politike ni nikoli odstopil. Celo v socialistični,"internacionalistični" Jugoslaviji je s skrajno surovostjo in pobojem številnih Slovencev, ki so hoteli ostati v Sloveniji in Slovenci, zasedel območje Štrigove.[5]

Sicer pa postane nacionalistični ekspanzionizem Zagreba povsem razločen, če se opazi, da je Hrvaška nastala tako, da je "Kraljevina Hrvatska" (Zagreb) leta 1918 bolj ali manj nasilno, vsekakor pa brez kakršnegakoli legalnega postopka, priključila Kraljevino Slavonijo in Kraljevino Dalmacijo. Povsem drugače, demokratično, pa je bilo na Slovenskem, kjer so se dežele združile v novo tvorbo z novim imenom- Slovenijo.

Šovinistično, nacionalistično-ekspanzionistično naravnanost je Zagreb tako izpričal vedno znova. Zagotovo ni noben slučaj, da je prav v Zagrebu lahko nastala NDH, Hitlerjeva zaveznica, ki je edina od nacističnih agresorjev razen Nemčije imela na svojem ozemlju prava uničevalna taborišča. Ki je sicer hlapčevsko "prepustila"Musoliniju velik kos Dalmacije in otokov, a hkrati "suvereno"izvajala intenziven genocid na vsem ozemlju, ki ga je nadzirala. Preračunljivost, posebni interesi zmagovitih zaveznikov in Josipa Broza so botrovali dejstvu, da NDH po vojni ni šla skozi proces denacifikacije. Nihče ni postavil vprašanja vojne škode za okupacijo delov slovenskega ozemlja med vojno, pomorov Slovencev na območju Gorjancev in v koncentracijskih taboriščih. Tudi ni nihče problematiziral pohoda hrvaških oboroženih sil preko slovenskega ozemlja, kar je bilo eklatantno dejanje agresije, in ki je povzročilo, da so velika območja Štajerske postala množična morišča in grobišča ob obračunu zmagovite JLA z njimi, potem ko so jih zavezniki njim izročili. Posledice takega obravnavanja usodnih dogajanj/dejstev so se pokazale v strahotah vojne na območju Hrvaške in BiH po razpadu Jugoslavije. Zato ima tudi aktualna politika Zagreba značilnosti, ki jih je lahko zaznati. Kažejo pa se v brezobzirnem prisvajanju vsega in povsod, kjerkoli je le mogoče, in seveda v doslednem kršenju ali ignoriranju vsega dogovorjenega, ne glede, ali gre za častno besedo, parafo, podpis ali celo ratifikacijo.

Tehten poizkus EU, da s sklepi Badinterjeve arbitražne komisije uredi razmerja med republikami razpadajoče države, je prinesel odločitev, da postanejo meje med republikami meje med novonastalimi državami. Slovenija se glede tega še danes sooča z nerešenim problemom, kje je pravzaprav bila meja med obema republikama. Več kot očitno ima Zagreb o tem svoje mnenje. A od tega dosti hujše je, da tudi noben dogovor s tem v zvezi, ne obstane. Zagreb kot vedno doslej ravna skladno s trenutnimi okoliščinami in svojimi "večnimi" interesi na znani grobi in preračunljivi način.

Ker je torej Zagreb vse dosedanje zadevne dogovore ali prekršil ali jih ignorira in "Badinterjeve"razmejitve med republikama na dan 25. junij 1991 v praksi ne priznava, je torej potrebno upoštevati celoten tekst Badinterjevega sklepa, namreč tudi tisti del,ki pravi: "če se drugače ne dogovori".[6]

 

BELA KNJIGA

 

Srž zavozlanega stanja na območju pradavne slovenske Karantanije je treba iskati v absolutno neadekvatnem obravnavanju etničnega in državnega. Območje je še dandanašnji v izdatni meri pokrito s slovensko entiteto, oz. so tuje govoreči prebivalci navsezadnje etnično Slovenci, saj jih je več, kot se je drugih entitet priselilo v te kraje. Je pa upravo državnih tvorb – dežel, pokneženih grofij in samostojnih mest – vse bolj prevzemalo slovenstvu sovražno tuje osebje. Industrijska revolucija, boj za trge in imperialistični apetiti so videli v slovenstvu oviro na svojem pohodu na Jadran in proti jugovzhodu Evrope. Zloraba etnične pripadnosti je obetala dobre rezultate. Je pa hkrati vnesla zlo prizadevanj za etnično čisto državo, kar je v temeljnem nasprotju s smislom države, ki mora zagotoviti enake možnosti za vse državljane, posebej glede etnične pripadnosti.Drugače – v monoetnični skupnosti povsem enakih/istih – države sploh ni treba. Izkoriščanje državnih struktur za etnično čiščenje pa je seveda zloraba odn. zločin nahujše vrste. Prav zato, ker se geografske in ekonomske možnosti, ki so podlaga za obstoja sposobno državo, praviloma docela ne pokrivajo z etnijo, je osnovna naloga vsake državne skupnosti, da državljanom zagotovi enake pogoje zaživljenje in delo ter enakost zakonov za vse in vsakogar.

Nasilje nemškega in italijanskega šovinističnega ekspanzionizma je imelo na slovensko politično zavest nadvse kvarne učinke. Toliko bolj, ker je svoj lonček pristavila hierarhija RKC in ponudila zatirani etniji namesto boja in učinkovitega uveljavljanja na vseh državotvornih segmentih javnega življenja, vabljiv a zločest surogat. Slovencem je ponudila sproščanje etnične potence v religioznem. Na ta način je postala najboljši zaveznik tujega nasilja, a v ovčjem kožuhu "zaščitnice slovenstva"!Nemška uprava je imela tako s Slovenci dosti manj težav. A škoda, ki jo je utrpela slovenska nacionalna (samo)zavest in državotvorna misel, je bila brezmejna. Razpaslo se je kapitulantstvo, kolaborantska drža, biciklizem, zatiranje rojakov za osebno korist, hkrati pa umikanje pred težavami, iskanje rešitev izven domovine in lastne države, emigracija, podrejanje vsakomur, ki je imelt renutek časa.

Tako zelo okvarjena slovenska državotvornost je neizogibno imela za posledico, da so manipulatorji z lahkoto manevrirali in s šahiranjem z ljudmi ustvarjali dobiček zase in za svoje gospodarje. Predvsem so popolnoma zabrisali zgodovinski spomin ljudstva, sistematično smešili vsakršen poskus uveljavljanja suverene nacionalne drže, in iz javne scene so povsem odstranili sleherno pobudo za urejanje državnih reči v okviru pradavnih etnično slovenskih dežel in vojvodin. Namesto tega so pomagali razčetveriti lasten narod in preostanek potisniti v popolnoma neznano, tuje balkansko okolje. Ni se torej treba čuditi tragediji, ki se je zgodila Slovencem med drugo vojno, okupacijo in revolucijo. Povsem v skladu z uveljavljeno politično doktrino samozvanih "narodnih voditeljev" je bila kolaboracija, iskanje primernega okupatorja in nazadnje spodbujanje paničnega bega. Nadomeščanje državotvornega instinkta z religioznimi fatamorganami je po eni strani pognalo ljudi v nenormalno ravnanje in jih pobudilo, da so bili pripravljeni domovino zapustiti, namesto do zadnjega braniti, po drugi strani pa je prostor državotvornih nastavkov prepustila revolucionarjem, ki so sicer – paradoksalno – bili docela nedržavotvorni anarhisti in internacionalci. Politika klerikalnih preračunljivih samozvancev je torej v slabih sto letih spravila slovensko državotvornost na kolena in povzročila okoliščine, v katerih je bila celo barakarija komunističnih revolucionarjev dovolj dobra, ali vsaj manj slaba rešitev za slovensko etnijo. Treba je pač odkrito priznati, da je pravzaprav odsotnost klerikalne politične moči po totalnem porazu leta 1945 omogočila končno preskok iz pasivne drže v državotvorno, in uresničenje osamosvojitvene ideje med Slovenci.

Toda nezdrava miselnost o državi in državnem je seveda ostala. Kaže se v vsem družbenem življenju in ravnanju. Razumevanje države, institucij, orodja in načina delovanja, je več kot klavrno. Cerkvenemu razumevanju državnega – ki izvira iz hierarhičnega totalitarizma – komunistična vizija zagotovo ni škodovala, saj se oboje kvečjemu dopolnjuje. Tako so se kadri rdeče in črne provenience znašli na isti – svoji – strani. Pri tem pa je najhujše to, da oboji, eni in drugi razumejo državo kot uresničenje etnične homogenosti, ne pa kot laično, tolerantno in na načelu subsidiarnosti temelječo organizacijo, ki naj omogča sproščen razvoj vsakega državljana ne glede na etnično ali kako drugo osebno značilnost.[7]

Tako sprevrženo videnje države je botrovalo uničenju slovenskega zgodovinskega državnopolitičnega okolja leta1918. Svoj klavrni višek je ideja uveljavitve etničnega mimo lastnih zgodovinskih državnih struktur doživela v popolni podreditvi preostanka etnije perverznemu fantomskemu "troedinemu plemenu", tiste slovenske skupnosti, ki so prišle kot torzo v okvir drugih držav, pa so se soočile z genocidom in pospeševano likvidacijo. In kljub usodnim praktičnim izkušnjam z iskanjem rešitve slovenskega etničnega problema na sprevržene načine, etnični ekskluzivizem očitno še vedno obvladuje vsaj slovenski MZZ, če je soditi po Beli knjigi.

Bela knjiga namreč slepo postavlja za izhodišče zavržno stanje leta 1991, ki je bilo posledica vseh mogočih političnih slaboumnosti tistega sloja med Slovenci, ki so bili v novejši godovinski dobi pri vzvodih odločanja. Sploh ne opazi, da ni isto govoriti ali o etniji ali o državi. Ker se je leta 1991 končno uveljavila slovenska državna ideja, sloneča na tisočletnem izročilu in deželni zavesti pripadnosti, ne pa na etničnem izključevanju, se je udejanila možnost, da se državne reči uredijo na državotvoren način. Sem vsekakor ne sodi, kar sugerira Bela knjiga, dokončna likvidacija leta 1918 nasilno in protipravno prekinjene tisočletne deželne identitete, namesto "poprave domače naloge", kamor sodi predvsem vsaj to, da se prizadete prebivalce, brez vprašanja odtrgane od Primorja, Krajnske,Štajerske in Prekmurja končno povpraša, ali hočejo živeti v okviru svojega zgodovinskega okolja, ali pa sprejemajo situacijo, nastalo in podedovano od konca prve svetovne vojne. Kakor je namreč beg Slovencev iz lastnega doma, ker se je vanj prikradla plesen nacionalšovinizma, botroval nasilnemu preurejanju življenjskega okolja in razvojnih možnosti različnih etnij, tako je razpad prisilnega jopiča leta 1991 končno ustvaril pogoje, da se napake od začetka stoletja popravijo. Da se končno spet vzpostavijo razmere, ki so tisočletje dotlej pomenile stabilno okolje za prebivalstvo Primorja, Trsta, Krajnske, Koroške,Štajerske in Prekmurja. Nastale so razmere, da Slovenija na podlagi zgodovinske politično-državne situacije vzpostavi na ozemlju naštetih dežel etnično odprto, pluralno, demokratično državo, kakor jo tudi sicer postavlja slovenska ustava,kot odgovor na pritisk sosedov. Ta pritisk, kolikor se tiče Italije, Avstrije in Madžarske je že dočakal svoje civilizirano, demokracije dostojno stabilizacijo z veljavnimi meddržavnimi sporazumi, na jugu pa je demokratična Slovenija trčila ob strukturo, ki se napaja z etničnim ekskluzivizmom, ki svoje travme in šok zaradi krute vojne z drugimi etničnimi skupnostmi  – kar je bila v mnogočem prav posledica omenjenega etničnega ekskluzivizma – očitno poskuša zdraviti z nadaljevanim ozemeljskim ekspanzionizmom in nasiljem nad etnijo, ki ji nikoli v zgodovini ni povzročala škode ali posegala po njenem ozemlju.

Več kot očitno ni mogoče kot podlago in izhodišče postavljati stanje 1991 in odločitve Badinterjeve komisije.

 

IZHODIŠČE ZA POGOVORE O MEJI Z RH.

 

Glede na doslej povedano ni nobenega dvoma, da je edino možno izhodišče za trden in trajen dogovor o meji stanje leta 1918. To nenazadnje postavlja tudi hrvaška stran![8] To stanje pa je, da Zagreb, kot rečeno, nikoli ni upravljal teritorijev preko reke Rečine, območja Kvarnerja in Istre, in ozemlja preko Drave do sotočja z Muro pod Kotoribo. Z deželo Primorsko, ki je obsegala tudi Istro z Reko in Kvarnerjem, je upravljala Ljubljana, odnosno nekatere dele do konca prve svetovne vojne tudi največje slovensko mesto Trst v okviru vladavine habsburške dinastije. Meje med kronovinami, vojvodinami in krajinami so bile državnopravnega značaja in so imele svoj pomen tudi v mednarodnem, meddržavnem pravnem pogledu. Upoštevaje dejstvo, da vse od konca prve svetovne vojne pa do razpada Jugoslavije drugih mejnih pojavov mednarodnopravnega značaja, razen opredeljevanja in dogovarjanja mej med državami – sosedami in Jugoslavijo – ni bilo, so nekdanje deželne meje, ki so pravno ostale nedotaknjene, edina mednarodnopravno upoštevanja vredna podlaga za pogovore. "Republiškemeje", kakor je o njih govorila Badinterjeva komisija, niso v nobenem trenutku bile mednarodpopravno relevantne, in bi prišle v poštev le, če bi se o tem obe strani vskladili, posebej pa, če južna soseda ne bi kršila prav vseh načel, ki jih sklep omenjene komisije uveljavlja in sta jih obe partnerici s samim zaprosilom za mednarodno priznanje samodejno sprejeli – drugače bi ne bilo mednarodnega priznanja, za katero so meje eden bistvenih pogojev.

Kakor rečeno je južna soseda vztrajno kršila ali dosti preveč "po svoje" razumela jasna določila Badinterjeve arbitraže. Na ta način je spravila z mize vse, kar spominja na Badinterja in tako druge relevantne možnosti za začetek pogovarjanja o meji,razen na začetku poglavja navednih deželnih mej, odtlej pač ni. Prav nobena razmejitev znotraj tako Italije kot Jugoslavije, ki sta obe upravljali z deli nekdanjih slovenskih dežel, namreč ni imela mednarodnega pomena. Šlo je zarazlične administrativne ukrepe lokalnih organov, ki imajo v zadevi meja med državami kvečjemu informativni pomen. Z razpadom Jugoslavije pa so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško premaknili v območje mednarodnega prava. Dejstva, ki jih je odtlej mogoče upoštevati v pogajanjih, morajo seveda nujno imeti tovrstne atribute. Nedvomno so seveda možni različni zaključki pogajanj, a začetek v okviru danosti iz leta 1919 je neizogiben. To tembolj, ker – vsaj kar se Slovenije tiče – niti beg iz KuK mnogonacionalnega imperija in še manj ustanovitev suverene države Republike Slovenije nista imela za cilj ustvarjanje etnično homogene, nacionalistično-šovinistične državne skupnosti enega naroda. Slovenske dežele Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska in Prekmurje so vključevale različne etnije. Spor, ki je imel za posledico razpad nekdanje Avstroogrske, je nastal zaradi nerazumnega nasilja nemške in italijanske imperialne politike nad večinsko etnično skupnostjo v teh deželah. Razpad imperija je pomenil tudi veliko škodo za vse omenjene dežele in njih prebivalstvo, brez ozira na etnično pripadnost. Odisejada, ki jo je večinska slovenska etnična skupnost morala prebroditi v minulem stoletju, da je v nemogočih okoliščinah preživela in si nazadnje kljub vsemu uspela ustvariti demokratično državno skupnost vseh državljank in državljanov, pa utegne biti še ena izgubljena priložnost, če bo mednarodna skupnost dovolila, da iz nesreče enih kujejo svoj pritlehni, nacionalistični dobiček drugi.

Omenjeno brezumno nemško in italijansko šovinistično nasilje je torej porušilo tisočletje in več obstoječe propulzivne državne skupnosti, a nesrečo Slovencev, katerih velik del se je poskušal rešiti v novoustvarjeno državo Jugoslavijo, je Zagreb več kot očitno spretno izkoristil. V obdobju trajanja dveh Jugoslavij je pritlehno, kos za kosom, trgal dele nekdanjih slovenskih dežel. Največji zalogaj je prihranil za konec in si v nervozi osamosvajanja ter vojni psihozi leta 1991 meni nič tebi nič državnopravno prilastil še zadnje ne osvojene dele Primorja/Istre, če nesramno siljenje prek Mure na vzhodu pustimo ta hip vnemar.

Ne le EU, demokratične sile vsega planeta morajo preprečiti, da se z nepravnimi sredstvi, nasiljem in zvijačnostjo ruši stanje, ki zagotavlja – in je v stoletni zgodovini zagotavljalo – uspešno funkcioniranje omenjenih dežel in države, hkrati pa se vzpostavlja v sosedstvu etnično monolitna, nestrpna država, ki postaja nevarnost za stabilnost in mir v regiji, ki svoj značaj neskrupulozno razkriva iz dneva v dan bolj.

Pogovora o mejnem vprašanju torej nikakor ni mogoče začeti tudi brez upoštevanja Nezavisne države Hrvatske, njenega nacistoidnega značaja, ravnanja, in posledic obstoja. Pod to zgodovinsko poglavje južne sosede nikoli ni bila potegnjena črta. O kakem Nürnbergu pa sploh ni sledu. Zločini, ki so jo vojaške enote JLA, Rusije in Bolgarije storile nad hrvaškimi oboroženimi enotami in civili po končani vojni, v nobenem primeru ne morejo nadomestiti "nürnberškega" očiščevanja,ki mora zadevati politične in ideološke krivce, ne pa v tragično situacijo nasilo vpletene ljudi – kar je zelo verjetno bila velikanska večina žrtev teh zločinov. Konferenca, ki bi jo morali pod pokroviteljstvom mednarodne skupnostina to temo izvesti hkrati s pogajanji o mejnih in drugih bistvenih vprašanjih, je neodplačan dolg, nujni pogoj za ureditev odnosov med državama, hkrati pa nadvse potrebna javna manifestacija ob nevarnem vnovičnem vzponu fašistoidnosti v Evropi (in tudi drugje).

 

O povezanosti Medjimurja s Štajersko priča nenazadnje prometna, železniška in gospodarska prepletenost. Šele z dogovorom o personalni uniji z Avstrijo in prepustitvijo reškega pristanišča Budimpešti, so Madžari zgradili železniško povezavo preko Drave do Reke. Da Zagreb niti z železnico ni upravljal na "svojem" ozemlju, seje pokazalo ob razsulu 1918, ko so železnice na Hrvaškem bile dejansko v totalnem razsulu: Vse osebje, tehnika in instrukcije so bile madžarske, pa jepromet docela zastal. V hudi nuji je Zagreb prosil Slovence za pomoč. In Ljubljana je poslala zadostno število osebja – Slovencev, kajti Slovenci so v svojih deželah upravljali tudi z železnico. Tako je bilo med osebjem, poslanim v pomoč, veliko železničarjev s Tržaškega, ki je prišlo pod Italijo in jih je Italija pregnala.[9]

Tudi Medjimurje, ki je bilo skupaj z danes slovenskim Prekmurjem in madžarskim Porabjem enovito v okviru madžarskega kraljestva, je bilo v trdni gospodarski in družbeni povezavi s slovensko/avstrijsko Štajersko. Nenazadnje je bil za generala Maistra nadvse pomemben korak, ko je s posebnim vlakom Ormož-Čakovec-Kotoriba demonstriral prevzem uprave nad Medjimurjem. Tudi sicer se je povezanost manifestirala tako, da je bilo Medjimurje leta 1922 vključeno v Mariborsko oblast – torej ponovno združeno z ostalim Prekmurjem.

Nobenega dvoma ni: izhodišče za pogovore o meji med RS in RH more biti le stanje 1918, saj je edino legitimno in legalno, ter zadnje, ki vsebuje mednarodnopravno relevantne atribute. Ne ob spremembah 1918/19 niti kdaj kasneje ni prišlo do nobene s preizkušeno voljo ljudstva ali kakršnimkoli mednarodnopravno zavezujočim aktom podprte določitve drugačnih meddržavnih meja. Meje 1918 so jasne in utemeljene. Perturbacije, kiso se zgrnile nad regijo, so imele svoj vzrok v kršenju bistvenih principov države. Današnje razmere, ko pomeni etnično raznolika, pravice manjšin v celoti spoštujoča država Slovenija, kvalificirana članica EU in NATO, dejansko dokončno razrešitev problemov, ki so kulminirali ob koncu prve vojne in so imeli za posledico začasno ukinitev zgodovinskih državnih tvorb – dežel in vojvodin – seveda kličejo po rekonstrukciji stabilnosti regije. Kakor je država kot taka način razrešitve problemov, ki se na drugačen način ne morejo razreševati, je seveda tudi preizkus volje ljudstva bistveni kriterij v tem segmentu družbenega življenja. Izhodišče torej stanje 1918, ko je zaradi navedenih razlogov razpadla legitimna in uspešna politična konstrukcija, povprašati pa je potrebno prizadete ljudi na tistih območjih, ki utegnejo biti sporna, ker je Zagreb tako vehementno zakoračil nadnje in še danes sega po celo vJugoslaviji očitno slovenskih ozemljih.[10]

Ni mogoče spregledati še zlasti danes aktualne resnice, da gre pri južni sosedi za – kot že omenjeno – tvorbo, ki svoje nacistoidne ustaške izkušnje ni prečistila z denacifikacijo, še dandanašnji pa (vsled tega?) izpričuje svojo netoleranco, nekonsistentnost, etnično nestrpnost in ozemeljske apetite. Kako zelo je pogreznjena v preživele vzorce šovinističnega nacionalizma, se je pokazalo ob tokratnem obisku ameriškega predsednika v Zagrebu. Posebej za to priložnost zbrana večtisočglava publika, sestavljena iz zvestih privržencev režima, je navdušeno ploskala vsakemu stavku, ki ga je izgovoril ameriški predsednik v svojem nagovoru izpred cerkve svetega Marka. Ploskali so tako ob v angleščini izgovorjenih besedah, kot potem ob prevodu – prevajali so vsak stavek posebej. In ko je  predsednik razločno povedal, kako svet pričakuje, da se mu bo čimprej pridružila tudi Srbija, je množica nekolikoprevidneje zaploskala. Toda ko je nato prevajalec povedal misel še v njim razumljivem jeziku, je nastala na trgu grobna tišina. Bolj nazorno niso mogli demonstrirati politike vladajočih struktur na Hrvaškem. Še en razlog torej, da se prizadeti potrudijo in vrnejo, če že nikakor ni mogoče vsega, kar je do 1918 sodilo v okvir slovenskih dežel, pa vsaj največji možni del.

Končnega rezultata pogajanj o meji seveda ni mogoče predvideti. Definitivno pa je mogoče zakoličiti izhodišča, o katerih je tukaj govor. Dokler na ta izhodišča druga stran ne pristane, bo treba pač počakati, medtem pa – dokler traja status quo – skrbno paziti in odločno ustaviti vsak, še tako neznaten poizkus sosede, da ustreže svojim partikularnim, egoističnim, primitivnim nagonom.


[1] Slovenec, slovenski v Črnih bukvah pomeni ali državljan/državljanstvo RS ali etnično pripadnost etniji, ki vso znano zgodovino očitno živi v teh krajih, ki je v vsakem času rezultat zgodovinskega razvoja, okolja, okoliščin, in je tako kot dežela njo, tudi ona oblikovala deželo. Kako so jo v nekem trenutku poimenovali sosedje in tujci, v ničemer ne spreminja bistvenih značilnosti, kakor jih ne spremeni niti to, kako so sami sebe v nekem času poimenovali. Ime Slovenija je v različnih izpeljavah odnosno fonetičnih zapisih v rabi že od začetka drugega tisočletja n.št.. Politična ali etnična raba pojma je razvidna v vsakem primeru posebej.

[2] Identičen izvor ima tudi ena najpomembnejših slovenskih besed: KRUH.

[3] S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št.60/203. se je občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.

(Op. cit. str. 339)

 

[4] Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Pešti.

Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madjarske uprave a so "narodnjaki" – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je M spadalo pod zagrebško nadškofijo)  – morali pobegniti v Varaždin.

Tudi v Slovenski krajini so Madžari s trdo roko ustavilislovenske narodnjake. Dr. M. Slavič je agitiral v Ljutomeru, Ormožu in Varaždinu. Od tam je šla delegacija medjimurskih beguncev  v Zgb, a Pavelič in Pribičević jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odločil, da izvrši osvoboditev general Maister.Tedaj je pa hrvaško vojaštvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika že 24.decembra začelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurišiča je šlo tudi preko Mure, a so jih Madjari zavrnili. V Čakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci(!), ki jih je Jurišiču dodelil Maister.

Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madjaroni podvodstvom dr. Nemethyja  zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in dr. uveljavili svoje slovenstvo.

(Op.cit. str. 250)

 

[5] To je eden izmed bolj povednih primerov, kako je Zagreb premišljeno ravnal glede na okoliščine. Nasilje nad prebivalci Štrigove je bilo sicer v okviru lokalnih, krajevnih ukrepov, a z dobro premišljenim namenom, da se za prihodnost osvoji še en del slovenskega ozemlja.

[6] "kolikor ne bo dogovorjeno drugače(!!!)  bodo prejšnje(republiške) meje dobile značaj meja, katere ščiti mednarodno pravo."(Bela knjiga, str. 7) 

 

[7] Da je problem aktualen, se je pokazalo v polemiki Rupel-Kučan, ob izjavah g. Kučana v Portorožu, 4. aprila letos. Rupel očita Kučanu "jugoslovanarstvo", ker zagovarja multietničnost države in nasprotuje enostranskemu spreminjanju meja.

[8]  Bela knjiga,str. 292.

[9] Ob prevratu je vladal na hrvaških železnicah popoln kaos. Železniško osebje je bilo do prevrata v ogromni večini ogrsko, uprava v Budimpešti, vsi predpisi, pravilnik, vozni rediso bili v ogrskem jeziku. Katastrofalno situacijo so reševali slovenski železničarji, zlasti tisti, ki so se morali umakniti iz Trsta.

(Op.cit. str. 607)!

 

[10] Izhodišče za pogajanja: Na območju nekdanjih dežel določiti ozemlja, ki brez debate sodijo in pripadajo Sloveniji. Za ostala predvideti referendum, da prebivalstvo pove svojo voljo. Prav farsično odmeva izjava predsednika Mesića ob sprejemu Belokrajncev 23..aprila 2008: "Vsaka stran začne pogajanja z maksimalističnihpozicij…" To pove vsaj dvoje: Hrvaško poseganje v slovenske vode in ozemlje so "maskimalistične pozicije", in slovenske"pozicije" so zločinsko kapitulantske, saj v  naprej prepuščajo uzurpatorju slovensk iteritorij.

K ČLANKU V SOBOTNI PRILOGI DELA

Saturday, May 22nd, 2010

Spoštovani!
 
Ugledni diplomat piše v Sobotni prilogi 22.5.2010 na strani 12:
“Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (Helsinki 1975 !!! – moji klicaji) je sprejela načelo, “da so meje vseh držav v Evropi nedotakljive…da se bodo države vzdržale sleherne zahteve po prilastitvi ali nasilni prisvojitvi dela… katerekoli druge države”, kar mora naša država upoštevati pri svojih odločitvah.”
Avtor je torej povedal, da slovenska Temeljna ustavna listina (TUL) grobo krši Helsinško listino 1975. S TUL so avtorji v nasprotju z vsakim pravom zradirali eno najstarejših, najbolj trdnih in v stoletnih krvavih obrambnih vojnah zavarovano mejo med slovenskimi vojvodinami/državami Avstrijskega cesarstva in Kraljevino Ogrsko. Ko so slovenske vojvodine, ki so bile kot Dedne dežele habsburške dinastije vedno države z ozemljem(mejami), državljani in lastno oblastjo, z blagoslovom dotedanjega suverena, cesarja Karla (Manifest, 16. oktobra 1918) na podlagi lastne suverenitete vstopile v kraljevino SHS (Odgovor/popravek regenta Aleksandra na adreso dr. Paveliča 1.12.1918 v Beogradu) so ohranile svojo državnost in meje. Noben mednarodnopravno korekten akt ni znan, ki bi kakorkoli ukinil njih državnost in njihove meje. Nasprotno, takoj, ko se je po razpadu kraljevine Jugoslavije pojavila na južni strani te meje fašistična Hrvaška, je meja takoj znova obveljala – in to na celi črti: Od Kvarnerskega zaliva do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo (To točko je potrdil kot od nekdaj obstoječo tromejo med Madžarsko, Slovensko krajino / Totszag in Hrvaško Trianon 4. junija 1920).
Popolnoma nerazumljiva, in kot izhaja iz citata uglednega diplomata, v popolnem nasprotju z določbami Helsinške listine, pa je odločitev Demosove vlade in TUL, da ignorira enako situacijo po natančno pol stoletja, ko so tokrat na severni strani omenjene meddržavne meje slovenske države, ki so 1918 vstopile v Kraljevino SHS, razglasile svoj izstop in obnovile državno samostojnost kot Republika Slovenija. Zakaj ni enako, kot v slučaju NDH leta 1941, tudi tokrat avtomatično stopila v veljavo vedno obstoječa in nikoli zbrisana meddržavna meja, vedo samo akterji, ki so povozili tudi Helsinško listino, saj so brez vsake legitimacije ignorirali obstoječo meddržavno mejo. Ali pa imajo fašistične tvorbe v civilizirani postnacistični Evropi še vedno prednost in posebne pravice do tujih ozemelj?
Upravne razdelitve znotraj držav ne Helsinška listina ne kakterikoli drugi akt internacionalnega prava sploh ne obravnava. Tkim” “republiške meje” niso bile meje, ki bi zanimale mednarodno pravo. Nenazadnje to pove dejstvo, da se republiška “meja” med socialističnima republikama znotraj SFRJ pri Dragonji ni nadaljevala po morju – a če bi bila kakršnakoli meja, bi se morala! Pa se ni! Očitno ni bila meja, marveč “meja”! In seveda v trenutku osamosvajanja in sprejemanja usodnih odločitev je bila na tej strani suverena država Slovenija, na oni strani pa država SFRJ! To se je vedelo tudi na Brionih 7. julija 1991, saj so bili udeleženci Republika Slovenija (popolno državno vodstvo), EU in SFRJ (predsedstvo in predsedniki republik). Jugoslovanska republika Hrvaška ni bila udeleženec, ker ni bila državnopravni subjekt.
TUL in vsi podobni dokumenti glede glede naše južne meje so torej kršitev vsakega prava in Helsinške listine posebej.
Uglednemu diplomatu, ki je zagotovo tudi rutinirani strokovnjak na zadevnem področju, gre velika zahvala, da je opozoril na bistvo stanja, katerega mirovanje zahteva Sporazum o arbitraži.
 
Andrej Lenarčič

STANJE 25. JUNIJ 1991

Tuesday, May 18th, 2010

STANJE 25.6.1991 je šele treba ugotoviti!

1) Dejansko državnopravno relevantno stanje na ta datum je, da je na slovenski strani država RS, onkraj (simbolične – fiktivne – nedoločene – z enostranskim(i) dokumentom(i) deklarirane za potrebe mednarodnega priznanja) meje pa je SFRJ.

2) Torej na dan 25.6. 1991 na oni strani meje ni bilo hrvaške države. A za arbitražni tribunal je ni bilo niti po 8. oktobru 1991, ko je Zagreb ENOSTRANSKO razglasil osamosvojitev (Člen 5. Sporazuma). Sam Sporazum o arbitraži namreč jasno in določno izloča Republiko Hrvatsko kot udeleženca v arbitražnem postopku, saj izloča vsako enostransko dejanje ali dokument, ki se je pojavil po 25. juniju 1991.

3) Uti possidetis naj bi bil kriterij. Toda: Kar je kdorkoli upravljal na eni ali drugi strani nedoločene meje, je izvrševal v imenu SFRJ in ne v svojem lastnem. (Tudi na rojstnih listih je – kakor na vseh za državo relevantnih dokumentih – najprej pisalo ime DRŽAVE (SFRJ), potem pa pooblaščenega lokalnega organa – republike). Pred razglasitvijo osamosvojitve RS so imeli državnopravno legitimiteto in avtonomijo edino organi slovenskih dežel, ki so bile vedno ozemeljsko celovite in suverene. Ni znan ukrep, ki bi to kdajkoli legalno ukinil.

4) Med najbolj jasno opredeljena dejstva v zvezi z mejo sodi slogan: Meja na kopnem je bila določena, meja na morju ni bila določena. Sam ta citat pove, da meje na kopnem ni bilo – kakor je ni bilo na morju. Velja namreč, da se meja na kopnem, ko trči na črto morske obale, nadaljuje po morju skladno z uveljavljenimi pravili. Ker se v zadevi slovenske meje na morju ni nadaljevalo nič, tudi nič, kar bi smelo zanimati tribunal (Člen 4. Sporazuma), ni prišlo do obale. Zato (tudi zato) mora Tribunal določiti mejo tako na kopnem kot na morju – bilo je ni (državne) ne na morju ne na kopnem. Tribunal jo more določiti tako, da najprej opazi tisto mejno črto, ki v vsem izpolnjuje zahteve iz 4. člena Sporazuma. Kaj dosti se z njo ne sme poigravati, saj za mejo na kopnem nima na voljo ničesar, razen člena 4/1/a.

5) Badinterjeva odločitev, ki jo malikuje slovenska stroka in ki so jo ignoranti zapisali v ENOSTRANSKI DOKUMENT TUL (od kdaj se meja določa z enostranskimi ukrepi? Razen seveda z vojno…pa še ta je le na začetku “enostranski” pojav.) bi imela veljavo, če bi ob njegovi odločitvi obstajali na obeh straneh “republiške” meje državi. Pa je obstajala samo Slovenija (in na oni strani SFRJ)! Skladno z določilom Sporazuma o arbitraži (Člen 5.) pa niti po 8. oktobru razglašena državna samostojnost Hrvaške ne more učinkovati v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala.

6) Da meddržavna mejna črta – če ni veljavno ukinjena ali spremenjena – ostaja “in spe”, dokazuje njena avtomatična uveljavitev, ko je onkraj južne meje slovenskih dežel po cca dveh desetletjih leta 1941 nastala fašistična Hrvaška. Zakaj natančno po petdesetih letih, leta 1991, ko se je situacija ponovila zrcalno – na tej strani te črte je nastala suverena Slovenija – to ne velja, je resnično veliko vprašanje. Morebiti zato ne bi smelo veljati, ker Slovenija ni fašistična država??? So to načela moderne, demokratične Evrope? Evrope, zgrajene na zmagovitem uporu? Bo diktirala Evropi edina država – nacistična zaveznica – ki ni bila deležna denacifikacije? Ki je, nasprotno, po sramotnem porazu pridobila v svojo “republiško” upravo od zmagovitih jugoslovanskih komunistov obsežna ozemlja slovenskih dežel.

DRŽAVNO ALI ETNIČNO

Sunday, May 16th, 2010

Oboje! A kakor vse na svetu ima tudi človekova identiteta svojo hierarhijo. Gotovo se vsak človek najprej poistoveti z okoljem, v katerem je zrasel. Govorica, kultura in dežela pa se prepletajo. Seveda odvisno od posebnosti v različnih deželah. Za slovenske dežele je značilno, da deželna identiteta prevladuje nad etnično. Kljub stoletju zanikovanja in načrtnega radiranja je primorska, krajnska, koroška, štajerska in prekmurska opredelitev večini ljudi domača. To je mogoče le zaradi stoletij lastne državnosti teh naših dežel. Vsak deželan se je v naših deželah vedno počutil enako doma, pa naj je govoril katerikoli jezik. Znameniti Herberštajn, ki naj bi bil nemškega rodu, se je tako zelo počutil Krajnca, da niti “svojega jezika” (nemščine) ni toliko obvladal, kot je obvladal “jezik okolja” – slovenščino. Da bi lahko pisal v nemščini, je potreboval pomoč. Zanimivo, da mu je največ pomagal kar Slovenec, prijatelj iz Dobrepolja, Janez Dobrepoljski, vsekakor “čisti” Suhokrajnc. Prav tako so se popolnoma domače počutili na Krajnskem še mnogi znameniti rojaki, ki niso bili etnični Slovenci.
Etnični ekskluzivizem so prinašali v slovenske dežele med Slovence prišleki iz okolij, kjer so bile rodovne in klanovske vezi trdnejše in bolj pomembne od vsega drugega. Močno je načel zdravo sožitje med ljudmi v slovenskih deželah nacionalizem, ki je na krilih ekonomskih in političnih interesov v 19. stoletju prerasel v šovinizem in sistematično zatiranje vsega slovenskega. To so iz zelo podobnih razlogov načrtno počeli prav vsi sosedje, tako italijanski,nemškoavstrijski, madžarski in hrvaški. Morebiti je bil najnevarnejši pritisk od jugovzhoda, kajti zakrinkan je bil v “bratstvo” in “pomoč”. Ta “pomoč” je v kombinaciji s preračunljivostjo slovenske vodilne politične strukture prinesla Slovencem tako rešitev pred šovinizmi, da smo v enem samem trenutku ostali brez lastne državne dediščine, kulturnega okolja, polovice ozemlja in morebiti še dosti več ljudi, če kot pregovorno skromni nematerijalisti pozabimo na dve tretjini narodnega bogastva, ki sta izginili v finančno-proračunskih balkanskih zvijačah takoj po vstopu v novo državno skupnost.
Ker se je katastrofalna politika naših “narodnih voditeljev” nadaljevala ad infinitium – tudi v času izstopa iz balkanske države – smo danes na tem, da se obupno borimo za borni prostanek tistega, kar smo od začetkov znane zgodovine pa do konca prve svetovne vojne imeli trdno v rokah. Genocidni poboji so povzročili, da nas je po sto letih komaj še toliko, kot na začetku “reševalne avanture na jugoslovanski način”, medtem ko so drugi narodi, ki so tudi šteli pred stoletjem kaka dva milijona ljudi, danes pri trikrat – štirikrat večjem številu (npr. Slovaki, Danci itn.) Nadvse tragično pa je seveda, da imamo poleg zavratnih tujcev za vratom še dosti preveč lastnih prodanih duš ali pa preprosto bedakov.

Ob koncu prve svetovne vojne je v slovenskih deželah bila etnična slika taka:

VALVAZOR IN DRŽAVNOST DEŽELE KRAJNSKE

Saturday, May 15th, 2010

Slovenske dežele so bile vedno države z vso avtonomijo. Tako so poleg lastnih diplomatov – npr. Herberštajn, dokler ni sprejel ponudbe cesarske dvorne komore – imele tudi lastno vojsko. Dobro je vedeti, da je krajnski parlament (Deželni stanovi) znamenitega svobodnjaka, (po nemškoFreiherr) Janeza Vajkarda Valvazorja, ljubljanskega meščana in šentjakobskega farana, imenoval za poveljnika dolenjskih strelcev. Kmalu je svoje vojaške sposobnosti lahko dokazal v Slovenski krajini ob Rabi. Tam je pri Monoštru (St.Gothard) ob Rabi premagal uporne Madžare. V zahvalo je v Ljubljani pri svoji farni cerkvi sv. Jakoba postavil Marijino znamenje in nanj vzidal ploščo s spominskim besedilom. Po potresu 1895 so območje preuredili, znamenje prestavili, potem pa ga je Plečnik predelal v današnjo monumentalno stebrno kompozicijo. Spominska plošča, ki pripoveduje o razlogu za nastanek spomenika, pa je skrita, vzidana v cerkveni veži pod zvonikom Šentjakobske cerkve. (Je morebiti bilo komu veliko do tega, da "izdajalska" plošča izgine izpred oči javnosti? Pa ni bilo škoda denarja za zelo drago rekonstrukcijo spomenika? Kdo ve…)

Prav ta čas, ko politiki in mednarodni pravniki radi ponavljajo pojem "uti possidetis", ni odveč povedati, da prav ta Valvazorjeva zmaga na slovenski pomurski in porabski zemlji utelešuje to staro pravilo: Z vojaško zmago je bila vnovič potrjena pripadnost Slovenske krajine, četudi je bila znotraj Ogrske, drugim slovenskim deželam.

NASTANEK OPATIJE

Saturday, May 15th, 2010

Ljubljanski avguštinci so 29. oktobra 1555 prodali svoj ljubljanski samostan pri Sv. Jakobu in odšli na Reko na Krajnskem. Tam blizu so postavili nov samostan, prav tako Sv. Jakoba, in tako je nastala Opatija.
Ilustracija je iz publikacije ob 300-letnici šentjakobske fare v Ljubljani.

DO KAM?

Saturday, May 15th, 2010

Niti Italija, fašistična botra NDH, ni dovolila ozemeljske ekspanzije na škodo celovite Primorske.
(Ilustracija iz učbenika za slovenske gimnazije 1941)