Slovenske dežele in država

Celotna utemeljitev za veto je bila takšna:

“Leta 2005 je bil uzakonjen praznik, namenjen spominu na vrnitev Primorske v sestavo matične domovine[1]. 0 imenu in datumu se je tedaj v strokovnih krogih veliko razpravljalo, odločitev o poimenovanju pa je bila sprejeta brez nasprotovanj. Datum (začetek veljave Pariške mirovne pogodbe) in naziv sta bila usklajena. V vseh letih po sprejetju zakona poimenovanje ni bilo problematizirano, vse do lanskega leta, ko je (enako kot letos) bil vložen predlog spremembe s predvolilnim motivom. Med Primorci ni bil izveden noben referendum[2] ali raziskava, nekateri zgodovinarji, ki spremembo zagovarjajo, pa to počnejo predvsem zaradi ideoloških vzrokov.

Primorska je bila vedno večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom, tako kot ostalo slovensko ozemlje, ki je bilo pred 1. svetovno vojno del Avstro-Ogrske[3]. Po 1. svetovni vojni je bila priključena k Republiki Italiji, s Pariško mirovno pogodbo leta 1947 pa vrnjena Sloveniji[4]. Že samo dejstvo, da je bila vrnitev utemeljena na mirovni pogodbi, govori proti formulaciji, da je slo za enostranski akt priključitve. Mirovno pogodbo je podpisalo več držav; šlo je torej za soglasje oziroma dogovor – večstranski akt, da se Primorska integrira v takratno Socialistično Republiko Slovenijo v okviru Jugoslavije.[5]

Primorska je bila vedno del slovenskega narodnostnega ozemlja, zato ne moremo govoriti o priključitvi, temveč vrnitvi v sestavo slovenskega matičnega ozemlja. Tako so odločili tudi vsi podpisniki Pariške mirovne pogodbe, vključno z Republiko Italijo.[6] Odločitev je bila sprejeta s soglasjem in ne z enostranskim aktom – priključitvijo. lz uvodne obrazložitve zakona je razvidno, da predlagatelji zakon spreminjajo iz ideoloških razlogov, saj se sklicujejo na odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte z dne 16. 9. 1943, kjer je uporabljen termin »priključitev« in glede na obrazložitev zakona je to edini dejanski razlog, zaradi katerega je bil praznik poimenovan kot priključitev Primorske k matični domovini. Dejansko omenjeni odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte nikoli ni imel nikakršne veljave v mednarodnem pravu, kot ga nasprotno ima mirovna pogodba iz leta 1947.

Dvom o upravičenosti preimenovanja praznika je implicitno izrazil tudi predsednik vlade, čeprav je vlada sprejela načelno pozitivno mnenje na predlog zakona. V odgovoru na poslansko vprašanje v zvezi s stališčem vlade je odgovoril, da ne vidi nobene potrebe po preimenovanju ravno v predvolilnem času. Z uzakonitvijo poimenovanja zgodovinskega dogodka s terminom »priključitev«, zakonodajalec implicitno dopušča možnost, da slovensko primorsko ozemlje pred združitvijo ni bilo del slovenskega narodnega prostora[7].

Uveljavitvi zakona v taksni obliki lahko sledijo neugodne mednarodnopravne in politične posledice, ker nasprotnikom z italijanske strani omogočajo sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Sprejeti zakon s takšno opredelitvijo zgodovinskega dogodka implicitno argumentira sporne izjave o italijanski Istri in italijanski Primorski (npr. izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija). Predlog odložilnega veta utemeljujemo z dejstvom, da termin »vrnitev« potrjuje implicitno trditev, utemeljeno na zgodovinsko primerljivih dejstvih, da je bila Primorska skozi zgodovino večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom in je bila zato del slovenskega narodnostnega ozemlja. Termin »priključitev« pa nakazuje, da priključeni del ni bil povezan z matično domovino Slovencev[8].

Če je ključni argument zagovornikov spremembe imena praznika, da smo si Primorsko priborili sami, da nam nič ni bilo vrnjeno in da smo si jo sami priključili, je naš glavni protiargument dejstvo, da je bila Primorska vedno del slovenskega narodnega ozemlja in da je bila vrnjena s soglasjem vseh podpisnic zavezujoče mednarodne mirovne pogodbe. Ta formulacija je pomembna tudi zaradi dejstva, da je Italija že leta 1943 kapitulirala in prešla na stran zaveznikov. Primorska ji torej ni bila odvzeta kot vojna kazen, temveč je bila tudi z italijanskim soglasjem vrnjena matični domovini. Preimenovanje konkretnega praznika je treba obravnavati tudi v luči vpliva na slovenske narodne interese v Prekmurju, se posebej v korelaciji z aktualnim dogajanjem. Prekmurci izrazito javno nasprotujejo terminu »priključitev Prekmurja k matični domovini« in odločno zagovarjajo dejstvo, da je tudi Prekmurje prišlo pod okrilje Slovenije z mednarodno pogodbo s trajno veljavo. Tudi ta pogodba je bila sklenjena z mednarodnim soglasjem, zato 17. avgusta ne praznujemo priključitve Prekmurja Sloveniji, ampak združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom[9]

OPOMBE:

[1]  V javnosti ni vedno enoznačno opredeljeno, kaj je “matična domovina” (isto velja za “narod”). Poleg tega “domovina” ni internacionalna pravna kategorija.

[2]  Dokler na državni ravni ni priznano internacionalno pravno dejansko stanje stvari – država, zveza avtonomnih dežel – more pojem “Primorci” zajemati le etnični vidik, ki pa ni temeljni kriterij za državno pravno regulativo. (Etnija ni temeljni atribut države!)

[3]  Primorska je bila (in še vedno je!) subjekt internacionalnega prava, saj je z drugimi enakimi subjekti Cislajtanije in Kraljevino Ogrsko sestavljala Habsburško monarhijo. (prim. Ausgleich 1867 in Montevideo 1933) (Tudi) tu prihaja do izraza mešanje geografskih, etničnih in državno pravnih vidikov – tako, kot prej in nato v nadaljevanju.

[4]  Kako more biti nekaj vrnjeno tistemu, kateremu ni bilo odvzeto? Slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS”, pišev dokumentu) so bile od 1.12.1918 naprej del nove države Kraljevine SHS. (takšne, kakršne so vanjo vstopile!)

[5]  Nesprejemljiva poljubnost. Popolnoma netočno in v nasprotju z dokumentiranim dejanskim stanjem.

[6]  Cf. Op.2

[7]  “Narodni prostor” (ni jasno, kaj naj bi to to pomenilo!) ni med atributi države in ga državne meje ne opredeljujejo.

[8]  Nevzdržna zmeda in popolnoma irelevantno glede problema. Cf. prejšnje opombe.

[9]  Prekmurje je bilo PRIKLJUČENO Kraljevini SHS (Trianon, 1920) Škodljivost poljubnega obravnavanja različnih in nepovezanih pojmov in predmetov je brezmejna.

_______________________________

GENERALNO:

V nekaj opombah ni mogoče celovito komentirati. Več je mogoče prebrati na avtorjevi spletni strani domovinasospomini.eu/blog, v knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom? (AL, Ljubljana, 2013), v člankih v časopisih in na spletu. Bistvena napaka “utemeljitve” je parcialno povzemanje virov, vključno mešanje nezdružljivega, kar je neizogibna posledica istega. Kritike zakona ni mogoče utemeljiti z enakimi/podobnimi napakami (npr. očitati ideološke razloge, potem pa z enakimi opletati…). Netočnosti, pravljičarstvo itd. so pa itak nekaj posebnega, po vsem sodeč (in še posebej v času določenih praznovanj) “specifika” slovenskega “narodnega prostora”, katerega značilnost je popolna odsotnost državnopravnega (samo)zavedanja ter razmisleka, in nas umešča v očeh drugih na neko prav posebno območje… Ob to našo “posebnost” so se že pred davnimi sto in desetimi leti spotaknili celo Poljaki (Revija Čas, 1907 ŠT. 2, str. 94)

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo

V Ljubljani, 28042019

DOLGO POPOTOVANJE BRIŽINSKEGA ŠKOFA PREK IZVOLJENEGA KRISTUSOVEGA NAMESTNIKA DO ZAPORNIKA V VATIKANU.

Spomin ohranja mnogotere dogodke in zgodbe. Če v to skladišče vnesemo časovni kriterij, podobe presegajo Michelangelovo Sikstino ali Dantejeve kroge! Ko je od vsepovsod grmelo: svoboda, enakost, bratstvo – PLUS: ALI SMRT ( Liberté, Égalité, Fraternité ou mort! kar je SLovencem dobro znano v neki drugi zložbi), je ta smrt kosila glave (človeške) kot še nikoli. Svoboda je bila brezmejna – za nekatere. Enakost je še dandanašji živo geslo: “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki pove (SSKJ) vsem razumljivo, da so vsi ENAKI (torej drugačni od drugih!)  med seboj (torej KLIKA, le med seboj, vsi drugačni!) enakopravni, saj se geslo ne glasi: “vsi različni…”.!

Vrsta veličastnih dogodkov ima praviloma posebno odliko, da je prava resnica precej drugačna od zapovedane pravljice ali videza. Svoboda enih je rado pomenila smrt drugih, enakost in sivina revščine je tlačila ljudstva v socialističnih vrtnarijah, kjer pa so imeli čuvaji svoje magacine in račune v Švici… Prav in narobe se ves čas lovita okoli okrogle mize in ostaja neodgovorjeno vprašanje, kdo je prvi, kdo drugi, kdo ima prav in kdo ne. Resnico razkrije lahko poplava ali potres – ki očisti, zasuje, odplavi sceno z igralci vred in lahko se začne (z)nova epizoda – Jovo na novo.

Pa vendar človeku, ki naj bi bil razumno bitje, godi vsaj nekoliko pogledati v zaodrje, da morebiti bolj razume kaj in zakaj se (mu) dogaja. Prizadevanja te vrste pa so Sizifovega značaja, če najprej ne sestavimo “slovarja” – če fenomene in pojave ne poimenujemo s pravim imenom in jih ne razvrstimo v pravem časovnem vzročno posledičnem sosledju, pri čemer še bolj zanesljivo drži, da je tisti, ki mu to “rata”, na vprašanja in dileme že odgovoril.

Vrtiljak se prej ali slej odkotali v relativnost, in dosti več kot opaziti vsaj bistvene prelomne dogodke presega običajne človekove kapacitete. Zato, še posebej pa zaradi moderne vpetosti v nekajstavčno – tviteraško – komunikacijo, se velja omejiti na le nekaj bistvenih sunkov, ki so potisnili napredujočo in (za Resnico) bojujočo Cerkev v defenzivo in razsutost v sekte.

Evangeljsko sporočilo je za izpolnitev Učenikovega ukaza: “pojdite in učite vse narode” terjalo  tak sistem in okoliščine, da je bilo to mogoče. Ključna je bila enotnost, nedvoumnost in izrecnost sporočila, ki je bila KATOLIŠKOST  – VESOLJNOST Cerkve od začetka. “Vsem narodom” je bilo “veselo oznanilo” ponujeno in posredovano enako, iz enega edinega, enakega vira. Vse to je bilo mogoče na podlagi “priprav”, ki so nosilce in sporočilo napravile prepoznavne in aktualne: preganjanje, mučenje, križanja. V danem času je najbolj razviti, funkcionirajoči in teritorialno razsežni upravni sistem na Planetu – Rimski – predstavljal podlago za najširšo popularizacijo širom znanega dela Planeta. Le vprašanje časa je bilo, kdaj in kako bo krščanska katoliškost nadomestila propadajočo pogansko strukturo.

Kakorkoli pogledamo, katoliško (vesoljno, za vse enako!) oznanilo je v danih okoliščinah zasedlo praznino v sicer izdelanem družbenem sistemu: jeziku, upravi, filozofiji, morali. Katoliška Cerkev je dosledno, praktično v celoti prevzela vse delujoče “državne” strukture: Pravo, jezik, organiziranost (benediktinski samostan: popolnoma identično sestavljen, kot sedež rimske legije! Obredna oblačila …) obredje/liturgija, s tem, da jo je njena lastna KATOLIŠKOST reševala pred “podržavljenjem”, saj je morala biti sama  vsem ljudem, brez ozira na poreklo, državljanstvo, barvo kože… enaka – VESOLJNA, torej KATOLIŠKA (“naddržavna”). Rimska Cerkev je dejansko prevzela vse strukturne elemente Rimskega imperija in je zato lahko veselo oznanilo učinkovito plasirala med “vse narode”, vsem različnim iz ENEGA – ENAKEGA – SVOJEGA vira. To ji je dajalo zanesljivost, gotovost, zvestobo in seveda nezamenjljivo prepoznavnost.

Kdor je hotel to “novotvorbo” rušiti, je moral začeti pri ključni točki: pri njeni KATOLIŠKOSTI. Kar pa dobesedno presune opazovalca toka dogajanja, je neizprosno dejstvo, znano in na očeh vsem, da je RKC, ki je zdržala in preživela močnejša vsa preganjanja vključno sistematično satansko (Satanovo) destrukcijo, je nazadnje storila odločilno (zadnje?) dejanje sama sebi. Sama, njeni ljudje: škofje na II. vatikanskem koncilu so z eno potezo odpravili njeno ključno identiteto, zapisano v imenu: KATOLIŠKA.

S čim so to storili?

Preprosto, z nekaj usodnimi ukrepi: z ukinitvijo latinščine, kot edinega relevantnega jezika oznanjevanja in bogoslužnih opravil, in odpravo rimskega obredja, vključno odločni posegi v kanonsko pravo.

Navzven je potek koncila kazal soglasje z “znamenji časa” ! Toda ta “znamenja” so bila znamenja Zlega. Brižinski škof je kot znotraj zidov zaprti “samoodstopljeni” papež, prej pa vrhunski cerkveni pravnik in kot strokovnjak odločujoč dejavnik pri koncilu, ne dolgo tega izpel svojo lamentacijo, odkod izvira aktualna srhljiva situacija znotraj RKC. Naštel je – v znotraj cerkveni verski dikciji –  precej razlogov, vendar pa tistega glavnega, ki ga je po svojih ukrepih, ko je zasedel Petrov prestol, poskušal nekako relativizirati, med naštetimi ne najdemo. A je od vseh najbolj usoden in ne gre dvomiti – po bežno omenjenem doslej – da velikemu Brižincu (Münchenska škofija je v bistvu Brižinska škofija, z našimi predniki tesno povezana…) osebno dobro poznan, saj je sodeloval pri njega oblikovanju, je prej omenjeni “triptih”: JEZIK LJUDSTVA, NAMESTO LATINŠČINE, OBREDJE “OLTAR PROTI LJUDSTVU” (SESTANEK KLUBA…SEANSA) NAMESTO TRADICIONALNEGA RITUSA, POSEGI V PRAVNE OKVIRE CERKVE.

Bavarec iz Marktla, ki ždi znotraj Vatikana, je torej ne le ugotovil marveč tudi izpovedal, da je RKC v globoki krizi in kot rečeno naštel številne okoliščine, dogajanja, ki so botrovala destrukciji Edine, Večne, Katoliške…. Kot rečeno v tej tragični zgodbi po vsem sodeč (morda ugibamo…) ne prepozna neposrednih učinkov omenjenih usodnih odločitev Drugega Vatikanskega koncila.

V času odločanja se je del škofov pod vodstvo Marcela Lefebvra odločil in zoperstavil ukinitvi “tridentinskega ritusa” in jezikovni parcelaciji RKC z  “ljudskim bogoslužnim jezikom”. Sprva ostrim ukrepom vrha Cerkve je s papežem Benediktom XVI. sledila pripravljenost za dogovarjanje. Vendar so se – verjetno po logiki: “kuj železo, dokler je vroče” – kampanje proti “tradiconalistom”, ki so prisegali na KATOLIŠKOST Cerkve – torej na enem jeziku ohranjanja Oznanila in enem obredju za vse –  nadaljevale zlasti na cvilnopravnem področju: Tožbe Lefebvristov zaradi spolnih ekscesov! Videti je kot generalka za danes splošno gonjo. Celo v “prostovoljnem” umiku papeža, ki je očitno nevarno krenil v smeri vrnitve KATOLIŠKE dentitete in vesoljne moči Cerkve ter se zoperstavil kampanji obtožb vsepovprek, je mogoče videti tudi del koncertirane akcije, da “pozitivni” (!!!) učinki dekatolizacije Rimske Cerkve ne bi umanjkali.

Danes, ko aktualni Frančišek sicer tudi ne nastopa ostro proti tradicionalistom, o rekatolizaciji pa ni niti sledu, Vatikan ubogljivo sledi trendom, ki jih kurijo “sile iz ozadja” – od okoljskega besnila pa do multikulti uničevanja civilizacij. Napetosti, ki so neizogibna posledica trka nezdružljivih kultur in tradicij, se kopičijo v nevarnih spiralah nasilja, ki ga sploh ni več težko stimulirati – mehanizem pospešuje iz notranje, lastne energije, EDINE, KATOLIŠKE, zanesljive, za vse enake Vodnice in prek državnih struktur segajoče Zaščitnice ubogih / vernih pa niti po imenu ni več. Druge sile, ki so stoletja od strani opazovale Močno Cerkev (Ecclesia militans), se učile in čakale svoj trenutek, so že v akciji! Enotne, silne, spojene z lastnimi državnimi strukturami (Boljševizem, Islam…) rušijo kulture in civilizacije prav s sredstvi / metodami, ki se jim je Rim na II. koncilu v Vatikanu odpovedal…

Družbeni sistemi, kulture, ki jih je omogočila KATOLIŠKA vesoljna Cerkev, so neposredna žrtev same RKC, ki je z odpovedjo ENEMU JEZIKU NAUKA, ENEMU, UNIVERZALNEMU, ZA VSE ENAKEMU OBREDJU IN PRAVU, KI JE NAD DRŽAVNIM,  iz KATHOLICOS postala “krajevna Cerkev”, dobesedno sekta – vsaka skupina s svojim lastnim jezikom in “aplikacijo” načelno sicer še enotnega obredja, a zaradi različnih jezikov daleč od sprejemanja s strani različnih.

Nekoč je bil (rimski) kristjan pri enaki/isti maši kjerkoli na Planetu, slišal je iste, znane molitve in spremljal povsem identično obredje vključno s petjem in (orglesko) glasbo (svetovnih vrhunskih dosežkov!). Nauk je bil zaradi istega jezikovnega vira zagotovo za vse enak, posvečeni služabniki z odličnim obvladovanjem klasičnih jezikov in prava intelektualno na vrhuncu, prostor za šarlatane in prevarante odločno zaprt – službe v vrhovih Cerkve so bile dostopne resnično verodostojnim pričevalcem.

A namesto tega je prevladala navidezna “primitivna” pobožnost kot kvalifikacija. Čustvena sfera (tipa množične histerije “rdečih knjižic” in “kulturne revolucije”) je zavladala nad BESEDO, ki kliče po znanju, vedenju in sledenju zapovedi – ne le pojdite in učite…. marveč tudi PODVRGEL SI BO ZEMLJO (“naj bo gospodar nad vsem, da bo rodoviten in napolnil Zemljo”), kar pomeni, da je intelekt in obvladovanje naravnih danosti in družbenih razmer ena bistvenih zapovedi.

Tako pa smrtno zadeto RKC – in z njo vse nas, ki smo hočeš nočeš (deklarirani nasprotovalci še najbolj) dediči njenega Oznanila – rušijo z orodjem, ki se mu je sama odpovedala, sovražniki, ki ne bodo odnehali, dokler bo “kamen na kamnu”….

In naj bo videti še tako eksaltirano: tudi EU izven koncepta “Svetega Rimskega cesarstva” prihodnosti nima!!!

BENEDIKT, KI JE ODNEHAL PREDEN JE ZAČEL, PA ŽDI ZA ZIDOVI VATIKANA IN ČAKA…. SVOJ IN NAŠ KONEC.

V seriji TERRA X je televizija PHOENIX posredovala zgodbo o krčeviteih prizadevanjih v velikih evropskih prestolnicah za rešitev/obnovo v Siriji uničene kulturne dediščine – Palmire.

Kaj ima to z nami?

Veliko!

V bližnjevzhodni Siriji so blazneži minirali občudovane ostanke neke davne arhitekture, kakršnih najdemo na območju nekdanjega rimskega imperija veliko. Tudi arhitektura javnih zgradb in prostora v Evropi je v videzu in sporočilu nasledek iste kulture. Pa kljub vsemu tako zavzeta skrb za ohranitev – obnovo nekega uničenega spomeniškega objekta “in the middle of nowhere”…

Na “sončni strani Alp” pa so zločinci uničili vso kulturno, politično in gospodarsko dediščino, identiteto, zavest ljudstva, in rabota gre naprej, ko uničujejo še zadnje ostanke ostankov. Sprevrženost zgodbe in brezup je tolikšen, da se – po naravni logiki stvari – navzven kaže že kot farsa – komedija.

Pojav, znan že iz davnih časov, ko so se svetovi rušili, plebs pa je medtem divje veseljačil…….. A razsežnost in dokončnost podalpskega razdejanja je enkratna, neprimerljiva in šokantna.

TODA ZARADI “SLOVENSKE PALMIRE” (ki je enkratna, neponovljiva in samo naša) GA NI, KI BI VSAJ KIHNIL. SAMI IN VSAK KI PRIDE MIMO IN UTEGNE, LE ŠE BRCAMO ŽALOSTNE OSTANKE.

al 040402019

Saj ne bo nihče niti opazil, še manj verjel – toda tole:

https://siol.net/avtomoto/promet/vsedrzavni-projekt-tako-bi-lahko-resili-promet-v-sloveniji-493697  (objavljeno 27032019)

kar se dogaja/in še bo še bolj/ in rešujejo, kakor rešujejo v LJUBLJANI, ni nič drugega, kot posledica in zunanja slika “dejanskega stanja” na polju sistema in struktur. To se začne, stoji in pade z DEŽELO – DRŽAVO. Ta pa se začne z definicijo: Dežela/država/status/state/der Staat/gosudarstvo: osnovni, naravni, obstojni, delujoči družbeni nukleus neločljivega sklopa teritorija, državljanov in oblasti.

Fenomen Ljubljane je, da se duši v posledicah stoletne ignorance naravnih danosti, na čemer spretno jahajo različne klike in kujejo vsaka svoje lastne, parcialne – celoti smrtno nevarne – omejene koristi. Najbolj očitna je županska klika, katere podžupan, arhitekt z doktoratom, univerzitetni profesor, urbanist, je odkrito javno povedal, da povzroča prometno (avtomobilsko) stisko na območju mesta nalašč, da bi spodbudil “mesto brez avtomobila”. To spominja na perverzijo petletk, ko je šlo le za roke in število (magari samo levih ženskih čevljev…) ali Stalinovo “njet čelovjeka, njet problema” (oziroma “mrtev člove ni bolan” – atomska verzija: V Nagasakiju ni bilo nobenih družbenih nemirov…)

A so še številne druge (klike).  Od teh je najbolj prikrita/skrita očem, a glavna, najpomembnejša, vzrok vse nesreče celega minulega stoletja, tista klika, ki je v trenutku najvišjega vzpona družbenega političnega in gospodarskega razvoja sesula državno/deželno strukturo slovenskih DRŽAV (DEŽEL), v parlament osrednje od petih – dežele Krajnske – umestila dresurnico zanesljivih nadaljevalcev destrukcije (ki se seveda začne in konča s pravom, posebej še internacionalnim) in ruši osnove preživetja slovenske nacije. Država / dežela je pač nekaj takega, kot brajda za trto, ki je brez nje le kup plevela… Rak, ki ga je povzročila ta klika, in katerega novotvorbe razpihuje, je med drugim kopičenje metastaz na ljubljanskem območju, ki seveda tolikšnega pritiska ne prenese. Ostalim deželam je odvzeta za obstoj nujna strukturna podlaga in zato crkavajo (prebivalstvo beži), središče Krajnske pa bo zgnilo v nefunkcionirajoči gomili nakopičenega balasta.

Sistematično permanentno rušenje obstoječe (31.10.1918 razglašene) države, zveze slovenskih dežel, ki se je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo dne 26.6.1991 vrnila iz “balkanskega suženjstva” (na bregovih balkanskega Evfrata – Donave in Save) v samostojnost združenih slovenskih dežel z lastno oblastjo, ki se odraža v popolni neprepoznavnosti in sesedanju vase države kot celote – zlasti na internacionalnem parketu – so najbolj očitno odraža prav v problemu melanoma glavnega mesta le napol osamosvojene zveze slovenskih dežel, in se bo na tem pogorišču neke tisočletne zgodbe vse tudi bedno končalo.

AVSTRIJCI V TRSTU GRADIJO NA STARIH TEMELJIH (Delo, 19032019)   (komentar AL, 19032019)

Članek v Delu je v mnogih ozirih nad vse poučen. Ker je v naravi stvari, da se človek (moder človek!) uči na napakah (najraje drugih, četudi lastne bolj (na)učijo, saj bolijo…), je že v kratkem odlomku članka od samega naslova naprej dovolj “pouka”.

Najprej naslov: Kam smo prišli, kje smo in kam gremo, pove govorica/jezik. O mnogih stranpoteh tu ne bi, zadošča in ustreza namenu pisanja oblikovanje naslovne povedi: “Avstrijci v Trstu gradijo…”  Sporočilo je jasno in pove, da “tržaški Avstrijci” (Avstrijci v Trstu) nekaj gradijo. Seveda je mogoče, da je v Trstu dosti Avstrijcev – državljanov v Avstrije – a članek pripoveduje, da državljani Avstrije –  Avstrija – (Astrijci iz Avstrije) nekaj gradijo v Trstu. Težava je, zakaj to ni zapisano. Naslov bi se moral glasiti:

AVSTRIJCI GRADIJO V TRSTU NA STARIH TEMELJIH. A je napačno oblikovanje naslovov v slovenskih medijih tako ukoreninjeno, da je škoda časa za prepričevanje “strokovnjakov”.

Naslov je seveda primeren in z resničnostjo skladen uvod v še hujše napake, katerih eno – dve vsebuje tale odlomek:

Cit.: ” “Mineva…od…ki se je zgodila pod Avstrijci.”

Prosta ekonomska cona v Trstu se ni zgodila pod nobenimi “Avstrijci”, ker je bil Trst kot samostojna gubernatura v deželi Primorski “pod seboj”. Poleg tega v tistih časih “Avstrijcev” ni bilo. Bili so državljani dežel, katerih suveren je bil vojvoda, nadvojvoda ali kralj, z osebnim naslovom “Rimski cesar”, praviloma šef Hiše Avstrije iz dinastije Habsburg.

Dežela, katere del je bil poleg Gorice z Gradiško in Istre z otoki tudi samostojno mesto Trst, je bila slovenska dežela. To so vedno vedeli vsi državljani različnih narodnosti – od Aromunov, Vlahov, Srbov, Hrvatov, Furlanov, Nemcev, Benečanov do Italijanov in seveda predvsem Slovencev. Da je bilo tako, je javnosti pokazal sam prestolonaslednik Ferdinand, ki je ob slovesnosti otvoritve znamenitega kamenitega železniškega mostu čez Sočo pri Solkanu, česar se je službeno udeležil kot zastopnik suverena dežele, Franca Jožefa I., dal razobesiti cesarski črno-žolti prapor z dvoglavim orlom, znamenje dinastije, zraven pa slovensko belo-modro-rdečo zastavo, simbol dežele. Tisti čas so bila trdna dinastična, vladarska in nacionalna pravila še živa in tkim. “enakost” državljanov dejanska, ne pa na papirju in v (praznih) glavah. Odražala se je v zvestobi deželi in vladarju, pravicah in dolžnostih državljana.

cIT.: “…se je slavja udeležila močna avstrijska delegacija…”

Ne le, da je sedaj očitno, da ne gradijo “tržaški Avstrijci” marveč “avstrijski Avstrijci”, saj so prišli proslavit obletnico in podpreti svoje delo za prihodnost. A je ta del sporočila še posebej opominjajoč za naše vodilne, ki trmasto prezirajo naš Trst, našo deželo, našo preteklost in naš delež. Vse naše dragotine zametujejo, puščajo ob strani, in pograbi jih lahko vsakdo, ki pride mimo, ima pet minut časa in vsaj nekaj pameti, za razliko od naših napihnjenih ignorantskih puhloglavcev, ki se za SLOVENSKE TEMELJE, ki so obstali tisoče let, ki smo zaradi njih še tu, in ki smo bili v vrhu evropske civilizacije vso zapisano zgodovino, sploh ne zmenijo. Kadar koli jih pritisne, nas osvobajajo, osamosvajajo, kulturirajo… posledice so pa v breznih, jamah in livadah, preživeli pa begunci/tujci na tujem in celo doma… (Naslov članka priča o “slovenskosti” jezika!)

Namesto da bi slovenske deleže bile to, kar internacionalno pravno so od 31. 10. 1918 in razglasitve 26. 6. 1991, se dušimo v prividih in umetnih podtaknjenih konstruktih. Tujci pa gospodarijo v naši hiši.

Cit.: “Trst je še vedno največje pristanišče v severnem delu Jadrana…”

Besedilo tega odstavka pripoveduje vso resnico, ki jo dejansko stanje v naravi tudi odraža: Reka, ki je bila vedno pristanišče Krajnske (dokler dinastični interesi niso odprli vrat Madžarom), Koper in Trst imajo edino naravno prometno povezavo z notranjostjo kontinenta vzdolž prelomnic. Prečkanje teh geografskih ovir je gospodarsko neracionalno – in tudi ne funkcionira: Reka, ki jo je prevzela Budimpešta in si zgradila železniško povezavo do nje, nima nobene realne perspektivne povezave poprek prelomnice. Naravna povezava (in prvotna železniška proga) poteka vzdolž prelomnice pod Kastavom do Pivke. Koper bo s svojim “drugim tirom”, ki prečka ne le prelomnico, marveč tudi vsako zdravo pamet, zadavil ne le državo, marveč tudi državljane, saj edina smotrna in rentabilna povezava poteka pod Kraškim robom preko Trsta in skupaj z njim  preko Divače/Pivke, Gorice/Bohinja in Vidma/Megvarje-Vrata v notranjost. Samo po sebi se pokaže, da so – kar se Slovencev tiče – vsa NAŠA PRISTANIŠČA (!!!!) smiselno in gospodarsko perspektivno povezana kot Pozejdonov trirog REKA – KOPER – TRST preko stičišča PIVKA in naprej preko Budimpešte do Kitajske in Vladivostoka.

Namesto da bi Slovenija, kot zveza slovenskih dežel (kar je po TUL !!!), gradila na “temeljih”, ki so SLOVENSKI, naši od nekdaj, gradijo, so gradili in bodo gradili na njih “Avstrijci” in “Italijani”. Ne prvi ne drugi s tem nimajo nič. Razen lastnih interesov, ki jih pa slovenski mojstri ekonomije in politike niti ne opazijo, kaj šele, da bi karkoli od tega dojeli in izkoristili v naš prid.

Nekaj močno gnilega je (že zelo dolgo časa) v deželi Krajnski…

PRVI PODPREDSEDNIK Komisije EU in POOBLAŠČENEC ZA PRAVNA VPRAŠANJA (!!!! si moremo misliti !!!!!) je prišel podalpsko kokošjad poučiti, kako brezmejno je zavezan pravu in upoštevanju odločitev sodnih oblasti. A med kokošjadjo ni bilo zaznati ničesar podobnega vsaj vprašanju, kako je potemtakem mogoča tako totalna slepota za flagrantno kršenje temeljev vsakega prava, pogodbenega pa še posebej. Takšna pravna in (u)pravna elita, pa ne opazi grobega kršenja natančnih propozicij, zapisanih v Sporazumu o arbitraži, in grobih laži, zapisanih v memorandumu slovenskih pooblaščenih “strokovnjakov” v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem, kar vse iz resnega pravnega postopka na internacionalnem nivoju dela farso in navadno svinjarijo, ter težko popravljivo škodo lastni državi, debelo plačano z denarjem davkoplačevalcev  svoje države…

Zato je bilo nujno spoštovanemu gospodu podpredsedniku in kandidatu povedati vsaj par besed:

Dear Mr. Frans Timmermans, First Vice President and Lead Candidates

You have presented to the Slovenian public Your opinion on the Arbitration and Final Award regarding
the course of the state border of the Republic of Slovenia where the neighbouring country is RH. As
the First Vice-President for Better Regulation, Interinstitutional Relations, the Rule of Law and
the Charter of Fundamental Rights, You are undoubtedly well aware of the significance of Your words
“Arbitration was just”, “Arbitration was duly completed”, “We do not want a border dispute,” “We
will insist on its solution” et al. and You will not have any difficulties in recognizing grave
misconstruing of facts and the violations of the precise provisions of the Arbitration Agreement
during the arbitration proceedings, which, according to any law, causes the Final Award to be void.
Thus, the Arbitration Agreement remains in force – and non-enforced – and requires the proceedings
in accordance with its provisions as well as taking into account the relevant facts and the actual
facts of the matter. Of these, it is most imperative to recognize that RH is not a party to the
decision-making process on the state border (in addition to which, it recognized this border as is
and without reservations as NDH in 1941).

(quote):

FINAL AWARD:

7. Indépendance
8. Les deux, la Croatie et la Slovénie ont declaré leur indépendance le 25 juin 1991. Ce jour là, le Parlament de la République de Croatie, the Sabor, a adopté la décision constitutionnelle sur la souverainété et l’indépendance de la République de Croatie et la déclaration sur l’établissement de la République souveraine et indépendante de Croatie.

40 Le même jour, l’Assemlée de la République de Slovénie a déclaré la Déclaration d’indépendance et la Charte (document de base) costitutionelle sur la souveraineté et l’indépendance de la République de Slovénie.

Comment:

sont indiquées les données, qui n’ont rien à voir à l’état actuel des choses. Les républiques yougoslaves: Slovénie et Croatie ont par ailleurs reçu les divers actes prévues déjà avant la date 25.6.1991, mais aussi plus tard. Toutefois L’ÉTAT EST FORMÉ EN DÉCLARANT (comparez la date de la formation d’Autriche rénovée: le moment quand le président Figl, du balcon du château de Belvedere, à Vienne, a déclaré à la foule rassemblée: “Österreich ist frei- L’Autriche est libre”, ou la déclaration du jugement de la Cour internationale de la Haye sur la souveraineté de l’État Kosovo!), est un fait de caractère juridique international, que la République Slovénie est formée avec la proclamation sur le marché de la République, devant le bâtiment du Parlament, le 26 juin 1991. La preuve: JLA a attaqué l’État souverain- la République de Slovénie dans la nuit de 26.6.1991 à 27.6.1991. Qu’elle n’a pas eu l’intention d’exercer l’agression. À L’INTÉRIEUR DE LA YOUGOSLAVIE, il ressort du fait, qu’elle n’a pas attaqué la République de Croatie – encore plus, la République de Croatie a, en tant que partie de la Yougoslavie, collaboré dans l’agression – à la fois avec le territoir (JLA a attaqué de son territoir) ainsi que avec les ressources, en particulier avec le commandement du président de la république de Croatie Tudjman, que l’action de JLA contre la Slovénie ne doit pas être entravée d’aucune façon.

Le 26.6.1991, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et sa souverainité nationale, mais pas aussi la République voisine yougoslave- la Croatie, est, en plus, du mentionné précédamment, clair de la déclaration officielle du répresentant du président Tudjman dans la proclamation à Ljubljana, qui a été enregistré et dans son journal Guardian, publié par le journaliste de ce journal, Jan Traynor:

Ian Traynor à Ljubljana

The Guardian, mercredi, 26 juin 1991

Contrairement à la déclaration slovène, la déclaration croate semblait être plus de geste que de substance. Un conseiller principal du président Franjo Tudjman de Croatie a déclaré que la déclaration d’indépendance ne devrait pas être prise littéralement. ” C’est juste une déclaration. Tout reste identique.”

En outre:

8. B) République yougoslave- la Croatie est définie comme une partie de la Yougoslavie jusqu’à 8. octobre 1991 aussi la loi croate sur “la prise” (ZOVO, Journal national nr. 53/91), qui prévoit la prise des règles de la Yougoslavie précédante et SRH avec le jour 8 octobre 1991. (jusqu’à cette date est RSFY!!!)

Et surtout (la règle et les principes de chaque loi – non seulement internationale – NON BIS IN IDEM !!!) prouve, que aucun état croate n’a pas été créé ni le 25 juin, ni le 26 juin, ce que, à Zagreb ont gravé dans la pierre, qui est placé devant le bâtiment, dans lequel ils ont executé la déclaration d’indépendance (le 8 octobre 1991).

Il n’y a pas de doute, que conformément à l’article 5 de L’Accord sur l’arbitrage la République de Crooatie n’est pas la partie à la procédure.

Rien, ce qui est au contraire à ce fait, enoncé dans la décision du tribunal d’arbitrage, n’est pas vrai. LA CROATIE N’EST PAS LA PARTIE A LA PROCÉDURE. Elle s’est, avec sa signature d’accord, publiquement et solonnellement engagée à respécter la décision du tribunal et de son côté, sans délai, la réaliser.

Même autrement, en ce qui concerne le parcours de la frontière avec le reste de la Yougoslavie, la Slovénie ne peut pas parler avec une de Républiques socialistes yougoslaves, car elle n’est pas entrée dans la fédération yougoslave avec elle, mais avec le Royaume de Serbie et n’a jamais eu de frontière avec la Croatie, mais à “l’unification” 1.12.1918, avec le Royaume de Hongrie, et après avec le reste de l’État yougoslave unitaire, qui s’est, à l’indépendance des provinces slovènes, (ce qui a formé qqch. peut devenir indépendant,! – alors les pays slovènes, cette fois, sous le nom de la République de Slovénie) nommé par la Yougoslavie qui a été composée d’unités de gestion administratives (sous bolchevique quasi juridique et quasi démocratique letton nommées “républiques” et dans leurs constitutions – qui étaient la farce de type bolchevique: comparez SSSR – nommées même “États”….!!!!) Croatie, Bosnie, Macedoine et Serbie avec les provinces de Voivodine et du Kosovo. Ainsi, il est possible de parler de la frontière des pays slovènes (République de Slovénie à partir de 26.6.1991) event. seulement avec la Yougoslavie, ou ses successeurs.

Les dispositions (AVIS), ainsi nommée la commission de Badinter (d’arbitrage), qui par ailleurs touchent la République de Slovénie seulement en deux points – et ça, lorsq’elle dénombre “les républiques yougoslaves” (Op. Nr. 3) et à son avis (Op. Nr. 7), dans lequel exige explicitement, que la Slovénie doit être immédiatement reconnue, les états émancipés ne se référent pas dans un autre sens, car la Slovénie était l’État souverain (en tant que tel elle a été “pris” – et aussi de facto reconnu – déjà l’accord de Brioni) pendant des mois avant que la commission de Badinter commençait même à se prononcer sur la réglementation de la GUERRE entre les autres républiques et provinces de la Yougoslavie.

Quoi qu’en soit, cette commission a décidé dans le cadre de la Slovénie, est autorisé à considérer qu’en accord du précédemment mentionné – ce que signifie principalement, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et l’a mis en oeuvre toute seule (26.6.1991), surtout, en particulier, parce qu’elle avait toutes les bases et les droits constitutionnels et les droits, et qu’elle n’a pas fait cela (ET ENCORE EN MÊME TEMPS! comme l’attribue faussement le tribunal!) – et ne pouvait pas faire la république yougoslave- La Croatie, donc, n’a pas établi l’ État, finalement appellé Yougoslavie, pour cette raison elle a pu obtenir sa SÉPARATION que par la violence et la guerre, et précédemment comme république Yougoslave était l’agresseur sur la République indépendante- la Slovénie.

Sur la base de ce qui precède, il n’y a aucun doute, que les actes et positions/décisions du tribunal arbitral sont en contrast frappant au (concernant le) plus évident état actuel des choses- MAIS AUSSI AUX DISPOSITIONS CLAIRES, EXPLICITES ET SANS AMBIGUÏTÉS DE LA CONVENTION D’ARBITRAGE – et donc tout a fait inacceptables, sans pertinence juridique.

You can find out more in attached documents.

Kind regards

Andrej Lenarčič

MP 1992 – 1996

Member of Arbitration Group

Gre za zasebno korspondenco iz preprostega razloga, ker za take misli ne v javnosti, niti v strokah, kaj šele v politiki – četudi se police skladišč in arhivov šibijo od dokazov in učinki dejstev boleče bičajo premnoge zmečkane (ne le z bičem, mnoge tudi s cekini in sladkostmi…) hrbtenice – ni prostora…

…Spodbodlo me pa je, da “Slovenci nismo imeli svoje države”. Ne zaradi tega, ker bi bilo to daleč od resnice. Sploh ne in sploh ni! Vendar pa gre za neko “malenkost”. Malenkosti so pa vedno in vedno znova bistvena reč. V njih tiči hudič, so me učili.

In kaj je tisto “hudičevo” v tej “imeti državo” malenkosti?

Tu je, in štrli v nosove od vsepovsod.

Povezano je z družbeno shizofrenijo, ki je odzvanjala iz večine v Faktorju izrečenih misli. Skupaj s sklepno ugotovitvijo, da “nismo imeli svoje države” je sporočilo jasno povedno in celostno.

Le JEZIK – POMEN BESED moramo razčistiti. Verjamem, da modri ljudje, kadar uporabijo to svojedržavno sintagmo natančno vedo, kaj hočejo povedati – žal pa tega de facto ne povedo. Izreči bi namreč morali sosledje besed: “Slovenci nismo imeli oblasti v svoji državi”, pa bi v “besedah, mislih in dejanjih” jasno in razločno, predvsem pa ustrezno povedali resnico.

“Svojedržavna” sintagma ima veliko sorodstva. Čisto blizu je “pred zakonom vsi enaki”. Mene, ki nisem šolan človek, ki me ne varuje nobena diploma in/ali akademski naslov, niz teh štirih besed razdraži, da bi prijel za…..  NIHČE, noben primerek homo sapiensa ni pred/pod/nad ničemer z ničemer enak. Niti na videz brezmejno podobni listi ene lipe na enem deblu, niso enaki med seboj. Kaj šele človek. Je pa (in mora biti) ZAKON ZA VSE ENAK (“LA LEGGE E UQUALE PER TUTTI” – piše v sodnih dvoranah in v parlamentih v Iteliji!) Tudi ta shizofrenost ima svoje razloge, vzroke in učinke. Dokaj slična sorodstvena spaka je VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI. Napačni prevod angleškega originala nikogar ne moti. A je že citirani slogan v slovenščini sam zase potreben kritične presoje (če bi bil original podobno napačno formuliran, potem bi bilo treba tudi ondotne vprašati po zdravju!!! A oni so zapisali pravilno: “different”, le tukajšnji jezikoslovci o nobenem jeziku očitno nimajo osnovnega pojma!!!) Kritična presoje namreč pokaže vso perverzijo citata, ki naj bi različnosti vskladil, napravil sprejemljivejše. V slovenščini namreč citat, kakršen je v rabi (VSI DRUGAČNI, VSI ENAKOPRAVNI), sporoča skrajno fašistoidno sektaštvo (komunajzarsko): VSI, KI SMO DRUGAČNI (ne vsi različni) SMO MED SEBOJ ENAKOPRAVNI. (drugačni od koga/katerih… enakopravni le MED SEBOJ…).

In tega je še na izbiro. Izvira pa vse iz splošnega neznanja izražanja in seveda pojmovne in miselne zmede v glavah odločujočih.

“Nismo imeli svoje države” v kombinaciji s “državo smo ustvarili na kulturi” strni večji del vzrokov in stanja. ki nas davi več kot sto let. Misel, ki ste jo izpostavili, da ima “slovenski človek vgrajeno neko napako pri odločanju /volitvah za vodilne”, je neločljivo povezana s povedanim.

Zakaj je tako? O tem sem se izdatno razpisal v številnih svojih razpravah, dosti tega je v knjigi “Zapravljena nebesa pod Triglavom”! Geneza odsotnosti državotvornega razmisleka med kritično maso (etničnih) Slovencev je vsem na očeh: Delovanje RKC na Slovenskem je dokazano (Mahnič in Ušeničnik sta špici!!!) ustvarjalo med slovensko etnijo totalno praznino v političnih rečeh (ukvarjanje s politiko – kaj šele z nacionalnostjo – je grehota! To sta oba omenjena apostola imela napisano na svojih banderih! Jeglič je pa na šolo napisal: KRISTUSU KRALJU (niti pomotoma ne SLOVENSKEMU LJUDSTVU). Omenjeno popolno praznino izven območja “kulture”, vere, romanj in folklore, to je območje POLITIKE in OBLASTI pa je brez težav zapolnil Habsburg – nemška oblast. V slovenskih deželah se je torej po zaslugi stoletnega prizadevanja RKC molilo, prepevalo, romalo in folkloriralo PO SLOVENSKO, vladalo, upravljalo, policajalo pa PO NEMŠKO. (Uradni list ljubljanske škofije je še dolgo v dvajseta leta izhajal  v nemščini…) Ta humus popolne odsotnosti vsakega državotvornega razmisleka je bil torej plodna njiva za vsako TUJO OBLAST v NAŠIH DRŽAVAH, SLOVENSKIH DEŽELAH. Zato z njimi (z njo, z oblastjo) nismo vedeli kaj početi, ko je čisti slučaj in trenutek modrosti dveh – treh oseb leta 1918 spočel razglas, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” in je tako DEJANSKO, PRAVNO UČINKUJOČE IN VELJAVNO nastala država, zveza slovenskih dežel, v kateri smo Slovenci prevzeli oblast. Seveda – kot omenjeno – z njo večina razen onih dveh – treh ni vedela kaj početi. Stvari so šle svojo pot, ki jo poznamo. Vendar je treba vedeti, da pravno dejstvo, ki je razglašeno (“PROKLAMACIJA”), obstaja in ne mine samo po sebi. Države zveze slovenskih dežel (povsem enake današnji Avstriji) nikoli nihče ni odpravil, ukinil. Še vedno so tu. Kot “ZEMLJE države SHS” (Aleksandrovo besedilo “Ujedinjenja”) so 1.12.1918 s Srbijo sestavile kasnejšo Jugo, in z osamosvojitvijo (POZOR: “OSAMOSVOJITEV”!!!! osamosvoji se lahko le tisto, in tako, kar je nekaj sestavilo !!!!!) Republike Slovenije so te slovenske dežele iz združbe izstopile. TO SO RELEVANTNA IN OBSTOJEČA PRAVNA DEJSTVA. Vendar teh frekvenc (rules and principles of the internacional law) nihče od tistih, ki imajo teh besed polna usta, nikoli niti slučajno ni sposoben zaznati.

Razloge, ki so opisani na začetku (iz časov 19. stoletja), in ki so imeli mlade po predaji Balkanu, ter so crescendirali v vražji morilski ples Vojne in Revolucije, je ubesedil in finiširal šepavi učo v svojim plagiatom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in vesoljsko formulo o ODMIRANJU DRŽAVE….

Ne bodimo torej presenečeni, če smo, kjer smo (V DEBELI RITI NAMREČ !!!) In dokler nas MALENKOSTI, ob katerih eno sem se spotaknil na začetku (nismo imeli svoje države) ne motijo, dokler jih po nemarnem ponavljamo in zastrupljamo območje preostale zdrave pameti, NIMAMO NOBENE ŠANSE DA SE IZ RITI SPRAVIMO……………………….

Vojaške specialne karte odražajo per definitonem veljavno dejansko stanje stvari. Državna meja med subjekti internacionalnega prava, ki so sestavljali habsburško monarhijo po sprejetju ustave (“Ausgleich”) leta 1867, je na kartah natančno zarisana. Tudi državna meja slovenskih dežel – subjektov, ki so sestavljali države Cislajtanije (ki so imele svoje predstavnike pri “cesarjevem svetu” na Dunaju – tako piše v ustavi) – in Kraljevine Ogrske (nobene hrvaške države ni bilo!) je izrisana v podrobnostih. Ta meja je po izvršenem “ujedinjenju” v Beogradu (“ujedinjuju se ZEMLJE države SHS sa Srbijom”!) postala meja slovenskih dežel s preostankom nove države (nazadnje imenovane SFRJ). To je na strokovni ravni potrdil višji arhivski svetnik v Arhivu Slovenije, Peter Ribnikar v svojem objavljenem znanstvenem delu, kjer ugotavlja, da so bile po “ujedinjenju” tu omenjene meje “edine državne meje znotraj nove države”!

Ker noben ukrep v času trajanja “Jugoslavije” teh državnih meja ni spreminjal (na državni ravni! Notranja (u)pravna ureditev na internacionalni ravni nima učinka!), so z osamosvojitvijo slovenske dežele (imenovane RS) izstopile iz povezave tako in takšne, kot so vstopile (Prim. besedilo TUL !!!). Glede razmejitve s sosednjo nekdanjo jugoslovansko republiko (ki je svojo ODCEPITEV! razglasila tri mesece kasneje, kot RS) pa problema sploh ni, saj je Hrvatska – kot država NDH – tu omenjene državne meje (incl. razmejitev na vzhodu po reki Dravi – ki jo določa Trianon) slovesno in brez pripomb priznala maja 1941 (in se je kljub temu “Poglavnik” Pavelič javno hvalil, da tako velika po obsegu Hrvatska še nikoli ni bila (torej so se tudi tedaj zavedali, da kradejo…).

Ker so slovenski pooblaščenci (strokovnjaki?) zlasti v zvezi z Gorjanci v Memorandumu “srali klamfe” in sramotili svojo državo pred sodiščem, je sprehod po odseku “Uskoken Gebirge” vojaške specialke prav poučen….