Slovenske dežele in država

Andrej Lenarčič Ljubljana, 16. 10. 2013

DELO – uredništvo

Spoštovani!

Pred časom ste objavili nekaj mojih razmišljanj in ugotovitev v zvezi s Sporazumom o arbitraži o poteku državne meje s preostankom SFRJ. Postopki pred arbitražnim tribunalom so že nekaj časa v teku in pred Slovenijo je še zadnje dejanje, preden arbitri začno s postopkom odločanja: Republika Slovenija mora tribunalu izročiti svoj komentar k memorandumu, ki ga je istemu tribunalu predložila Republika Hrvatska.

S tem v zvezi velja povedati še kaj – besedo dve o sami arbitraži in seveda opozoriti na kakšno bistveno dejstvo, ki je glede odločanja o poteku meje odločilno.

O arbitraži – o samem postopku – velja, da je tajen. Tako je zapisano v pravilih in je tako tudi prav, saj je sicer delo tribunala moteno. Ni pa zapovedana tajnost argumentacije, kar je tudi prav. Stvar vsake od strani v sporu je, kaj od svojih argumentov bo prikrila, katere pa razglasila. Ker je odločanje arbitrov popolnoma neodvisno in strani v sporu praviloma med samim postopkom nanj nimajo več vpliva – razen na posebno zahtevo/vprašanja tribunala – je seveda zelo modro posebej pomembna dejstva, ki lahko odločilno vplivajo na rezultat, javno razglasiti, saj se na ta način zagotovi, da jih tribunal upošteva – oz. mora utemeljiti, zakaj jih ni. Ni dvoma, da se tribunal lahko na javnosti nepoznana dejstva po svoji lastni odločitvi tudi požvižga.

Ker se bliža rok predaje slovenskega komentarja k memorandumu pa je pravi čas za opozorilo:
Glede na to, da je Sporazum o arbitraži podpisan, ratificiran in registriran pri Združenih narodih in velja, mora Republika Slovenija opozoriti arbitre na 5. člen Sporazuma, ki pravi: “No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.” Zapisano pomeni, da v zadevi določitve poteka državne meje med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ Republika Hrvatska ni stranka v postopku, kajti predsednik jugoslovanske republike Hrvatske je požrl dano besedo in Hrvaška ni razglasila in uveljavila samostojnosti hkrati z Republiko Slovenijo. Zato je smela Republika Hrvatska svojo osamosvojitev razglasiti šele po poteku moratorija, dne 8. 10. 1991. To pomeni, da na dan, ko je Republika Slovenija razglasila svojo samostojnost in jo tudi uveljavila in z vojaško silo ubranila, na oni strani državne meje, ki obstaja vsaj od leta 1867 (Ustavni zakon o Poravnavi) in ni bila odtlej nikoli spremenjena, ni bila država Republika Hrvatska, marveč država SFRJ, naslednica države, v katero so se s Kraljevino Srbijo “ujedinile” slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS” – zapisano v aktu Ujedinjenja 1. 12. 1918), dne 31. 10 1918 združene pod skupno vlado v Ljubljani (dokument o prevzemu vseh ustavnih pooblastil v vseh slovenskih deželah z dne 31. 10. 1918)

Republika Hrvatska torej pod nobenim pogojem – in tudi sama je to določbo podpisala, ratificirala in registrirala – ne more biti stranka v postopku določanja poteka državne meje. To je lahko le SFRJ, saj se Slovenija ni ločila od jugoslovanske republike Hrvatske, marveč je izstopila iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile suverene slovenske dežele. Da je na oni strani državne meje bila SFRJ, je dokaz tudi sam napad JLA – vojske SFRJ, kar še pove, da je bila agresor na osamosvojeno Slovenijo tudi jugoslovanska republika Hrvatska, in seveda vse ostale republike in pokrajini. Navsezadnje so enote JLA prihajale na teritorij naše države s hrvaškega ozemlja (ozemlja preostanka SFRJ) in predsednik Tudjman je celo s posebnim ukazom prepovedal prebivalstvu ovirati premike JLA na slovensko ozemlje (Ljudje so samoiniciativno začeli z akcijami!)

Odgovor – komentar, ki ga mora v kratkem Republika Slovenija predložiti tribunalu, bi moral torej vsebovati navedena dejstva in pričakovanje, da bo tribunal ali
1) obravnaval zadevo strogo po določilih Sporazuma in upoštevajoč vsa obstoječa internacionalnopravno relevantna dejstva brez udeležbe strani, ki nima legitimacije,
ali
2) določil kdo je pravni naslednik SFRJ, države, ki več ne obstaja, in tako druga stran v postopku. Seveda to v nobenem primeru ne more biti Republika Hrvatska.

S spoštovanjem

Andrej Lenarčič
poslanec DZRS 1992 – 96