k:
TOŠ, Delo, 26092017, mnenja
BREZ MASKE NA NAJVEČJEM ODRU
Arbitražna sodba je dokončna
Referendumska potrditev sporazuma o arbitraži nikomur ne dovoli spreminjati razsodbe
1) “Arbitražna sodba je dokončna” – iz ust uglednega državnika je bilo pred dnevi slišati: “če je zakonita”!
2)”Referendumska potrditev sporazuma o arbitraži nikomur ne dovoli …”
k 1): Zanimivo, da se nenadoma pojavi pravilen, do tega trenutka neuporabljan prevod naslova dokumenta v angleščini (ki je tudi edini relevantni jezik v zadevi). Doslej so vsi vpleteni dosledno uporabljali napačen prevod: “arbitražni sporazum” in se tistim, ki so opozarjali na napako (ki nosi s seboj tudi globoko nerazumevanje fenomena arbitriranja, nerazumevanja, ki je bruhnilo na dan v vsej svoji nesnažnosti, ko je tribunal objavil rezultat) , posmehovali.
k 2): Ni znano, da bi na omenjenem referendumu odločali o kakršni koli razsodbi. Referendum je odločal o načinu reševanja spora.
Poljubno nategovanje DEJSTEV pod krinko MNENJ ni kljub še takšni dekoraciji nič manj spolzko.
K “dekoraciji”:
Dobronamerni so znali poučiti neizkušene, ki so se podajali v kroge “uglednežev” in “modrijanov”, z ankedoto. Tak “prišlek” je med učenimi, dekoriranimi glavami poslušal in modro molčal, ko so mu okoli ušes prhutale domislice, ena modrejša od druge. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se oglasil, in povprašal, kaj neki pomeni to ali ono. In anekdota nadaljuje: Če bi zbral korajžo in povprašal, bi največkrat zazijal od presenečenja, saj bi druščina umolknila … tudi tisti, ki je stresal svojo modrost, bi mencal!
Zato se v javnosti večinoma operira z mnenji. O dejstvih, ki morebiti tu ali tam priplavajo na svetlo (a dosti prek kakšne telefonade očitno ne pridemo), pa kdaj drugič.
V zadevi arbitriranja o poteku državne meje tega “drugič” – vsaj takega, kot bi kdo pričakoval – zagotovo ne bo. Ker pa gre za eminentno internacionalno pravno zgodbo, dejstva še kako štejejo. Mnenja pač nič!
Velja torej pogledati “dejstvom v oči”.
Zgodba o poteku državne meje Republike Slovenije je skregana z dejstvi od začetka do konca! Na začetku je 25.6.1991. “Critical date”, o katerem velja MNENJE, da je vse jasno. To je z vso vehemenco (saj so ga – po navadi, ki velja pri arbitriranju – opremili z “dejstvi”??? maherji tako iz Ljubljane kot iz Zagreba!) v prvih stavkih svoje Final Award slovesno razglasil tudi sam tribunal. Pa je jasno?
Prav nič!
Tribunal trdi, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska “osamosvojili hkrati” dne 25.6.1991.
Te pravljice seveda ni mogoče kupiti.
Na tej strani državne meje resnico živimo, “v njej bivamo in smo” (so nekoč znali poetično pripovedovati), saj na (v Trg Republike preimenovanem) Trgu Revolucije še odmeva slovesna RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE, ki se je vpričo brezštevilne množice zgodila dne 26.6.1991. Vrabci čivkajo, da “država nastane z razglasitvijo”. Da to drži, se je potrudila dokazati tudi beograjska zvezna administracija, ki je nad OSAMOSVOJENO DRŽAVO poslal svojo vojsko – JLA, vojsko “vseh republik in pokrajin”, torej tudi vojsko danes drage nam sosede Hrvatske… Poslala jo je v noči na dan 27.6.1991, ne pa 25.6.1991, ko je bila Slovenija še ena od zveznih republik znotraj SFRJ.
Na oni strani Rečine, Kolpe, Sotle in Drave pa so osamosvojitev – resnici na ljubo ne pred navdušeno množico, marveč dejansko naskrivaj, v kletnih prostorih upravne stavbe INE – razglasili dne 8. 10.1991. Morebiti se o tem ne bi dosti vedelo, a vestni, kot so, so to resnico vklesali v kamen, ki so ga postavili pred to zgradbo. “Da se zna.”
Toliko o HKRATI!
A je že to skromno DEJSTVO povsem dovolj, da se množica MNENJ odpihne in se iz megle izriše DEJANSKO STANJE. O “napačno ugotovljenem dejanskem stanju stvari” in o posledicah pa tukaj ni treba izgubljati časa. Dodati je treba le skromno pripombo, da se Republika Slovenija ni odcepila od sosednje jugoslovanske republike, marveč je izstopila iz združbe, v katero je vstopila 1.12.1918, in ki se je v trenutku razdružitve imenovala SFRJ. Nobene hrvaške države ni bilo ne 1.12.1918, ne 26.6.1991. Bile pa so prej, tedaj in potem slovenske dežele, subjekti internacionalnega prava. Subjekti zato, ker se državnosti ne odpravi z nekim mnenjem, marveč veljajo zlasti tu znamenita “rules and principles of the international law” (pravila in načela internacionalnega prava). V nobenem primeru pa država ne more imeti državne meje z nekim ozemljem. Lahko jo ima le z drugim subjektom enake vrste. Zato je v trenutku razglasitve osamosvojitve država (!!!) Republika Slovenija imela državno mejo – tisto, s katero je v združbo vstopila – s preostankom SFRJ, ne pa z nekim teritorijem ene od jugoslovanskih socialističnih republik. Z jugoslovansko republiko Hrvatsko Republika Slovenija nikoli ni imela nobene državne meje. Imele pa so – in seveda imajo, saj jih nihče ni odpravil(!), niti arbitraža se z njimi ni ukvarjala – mejo s preostankom Jugoslavije slovenske dežele, subjekti internacionalnega prava z vsemi atributi. In – to pa je posebno poglavje veličastnih balkanskih zgodb – nacistični dosežek v soseščini, znan po imenu NDH, je uradno in na internacionalni ravni leta 1941 že priznal državne meje, o katerih je tu govor.
V mnenju uglednega diplomata lahko preberemo tudi prežvečene floskule o pridobitvah in izgubah Slovenije in Hrvatske, ki jih krona MNENJE, kaj da je “imel slovenski narod vedno v svoji zgodovini”, v kombinaciji z apeli na plodno prihajanje (tu pa nenadoma: državljanov, ne več “naroda” – kar je menda ljudstvo?) na “njene otoke in obale”…
Ko tem romanesknim finesam dodamo še “nekaj hektarov slovenske morske površine” (je to variacija na “lužo” ali “žlico”?) in kilograme cipljev, abotno ponavljanje primerjav koliko da kdo ima česa, smo po vsem sodeč tam, kjer smo ves čas v zadevah države: na totalnem podnu! “Podnu”, ki se očituje v ignoriranju dejstev, prežvekovanju vsiljenih obrazcev, tribalizmu in prekrivanju dejstev z mnenji.
Dokler bo slovensko državo in politiko določala ta shema, se bomo prerivali kot relikt perverznega “troedinega plemena” v počenem loncu naših držav, slovenskih dežel, ki so dne 31.10.1918, ko je vlada v Ljubljani na podlagi ustavnega dokumenta – Manifesta – razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”, pravno veljavno sestavile zvezo, o kateri so “sanjali rodovi”! Ravnajmo z njo, imenovano kakor koli že, magari kot svinja z mehom, teptajmo jo, ignorirajmo, zasmehujmo in tajimo, ostaja tukaj in zdaj in dokler je ne bo nekdo pravno veljavno odpravil. Z MNENJI to pač ne gre.
AL
26092017