Archive for August, 2017

KOMENTAR K FINAL AWARD št. 12

Monday, August 28th, 2017

Ta del je posebej zanimiv zaradi terminologije, ki jo uporablja / sprejema tribunal – je pa totalno v opreki z dejstvi in dejanskim stanjem stvari.
Zadeva je že večkrat temeljito obdelana, zato je tu ni potrebno posebej elaborirati. Zadošča specialka, sočasni izdelek vrhunske stroke.
Ni nobenega dvoma, da sta DRŽAVI (po solovensko DEŽELI) Primorska (Küstenland) in Krajnska (Krain) mejili na Kraljevino Ogrsko (UNGARN piše na karti),
ne pa na neko POKRAJINO Hrvaško…

KOMENTARJI K FINAL AWARD 12

345 ….
“Stranki se strinjata…” = 345. The areas that are not in dispute had been identified by both Parties as those in which the cadastral limits of neighbouring Croatian and Slovenian districts coincided and were “aligned”. The same position was taken in the exercise undertaken in 1991-1996 by the Expert Group established by the Parties.

(komunistična komunalna – katastrska ureditev….)

349. In any case, if the Parties are agreed that the boundary is not disputed in segments where their
cadastral limits are aligned, that agreement is itself sufficient to establish that the aligned limits
constitute the boundary.
KAJ NAJ???

350. The Tribunal is directed to determine the course of the whole of the land boundary.625 The
Tribunal therefore determines that in the undisputed segments the boundary follows the agreed
course.

The Disputed Segments of the Land Boundary

351. In the segments of the boundary where there is no agreed line, the essential task of the Tribunal is the same as it is in all other segments of the boundary: To determine the line according to the criteria stipulated by the two Parties. The Tribunal must, therefore, determine in the disputed areas the course of the boundary prescribed by the law of the SFRY as at 25 June 1991.

!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

the cadastral limits are a prima facie indication of the boundary between the two Republics in 1991

In general terms, the following grounds for disagreement can be
distinguished:
a. Cadastral limits depicted on cadastral maps overlap or leave gaps;
b. There is no cadastral limit;
c. The boundary must be determined by the application of some other instrument or
criterion.
STRAŠNE MUKE……….

357:
For the avoidance of doubt, the Tribunal reiterates that, while the present Award fixes
the boundary in such areas with binding effect (as the Parties have requested), the Award does
not preclude the Parties from subsequently reaching agreement between themselves on practical
arrangements concerning the boundary.
VSE SO DALE NA MIZO RS in RH…

B. DISPUTED SEGMENTS OF THE LAND BOUNDARY

359. Both Parties divide the land boundary into three regions or sectors—the Mura River Region, the
Central Region and the Istria Region—each of which presents distinct historical characteristics.630
Croatia defines the Istria Region consistently with the limits of historic Istria under the Austro-Hungarian Monarchy.631 It thus divides the Istria Region from the Central Region at the tripoint
of the border of the historical Kingdom of Croatia with the borders of the Austrian Crown Lands of the Littoral and Carniola(!!!).632 The Central Region ends, and the Mura River Region begins,
where Croatia’s historic boundary with Austria ended and its boundary with the Kingdom of
Hungary began.633 Slovenia’s definition of the three regions, on the other hand, is related to
differences in the applicable law (or legal title) in each region.634 Slovenia criticizes Croatia’s
historical approach and asserts that the division used by the Expert Group is more appropriate.635

KATASTROFALNA IGNORANCA UGLEDNIH(?) STROKOVNJAKOV(?)
Tribunal očitno povzema pravljičarstvo Zgb. Že leta 1867 /68 so v Budimpešti preprosto vrgli hrvaške poslance iz parlamenta. Potem so se izvržki igrali “obstrukcijo” (???), a vse do 1918 jim ni uspelo priti do statusa. Ogrska je bila enovita in nedeljiva, ni bilo nobene “Croatie”, Karl oktobra 1918 ni mogel v preureditev države vključiti svoje Kraljevine Ogrske, ker Budimpešta ni hotela niti slišati ničesar v zvezi z ZGB, zato je pač Ogrsko pustil v nemar in sestavil Manifest “samo” za Cislajtanijo.
Velja ponovno(!!!) opozoriti, da slovenske (in druge cislajtanske) dežele niso bile nobene “avstrijske kronske dežele”!!! Za razliko od pokrajine Hrvaške (in Slavonije) znotraj Ogrske, ki je sodila POD (!!!) ogrsko krono (NADVLADO!!! – zato “dežele ogrske Krone”!!!) so bile ves čas, z ustavnim aktom Ausgleich leta 1867 pa tudi dokončno na moderni internacionalni ravni, suvereni subjekti internacionalnega prava z LASTNIM suverenom (ki je bil hkrati tudi suveren preostalih dežel Cislajtanije – vsake posebej!), ki je nosil DRUŽINSKI NASLOV (primerjaj Cesarski patent 1804) “Cesar Avstrije” (to je podobno ureditvi znotraj RKC, ko “naslovni škofje” = samo častni naziv, nosijo ime NIČ VEČ ali SPLOH NE OBSTOJEČE ŠKOFIJE!). Suveren vseh dežel Cislajtanije ( in vsake posebej) je bil tudi kralj Ogrske. Ob kronanju je prisegel na celovitost in nedeljivost “dežel ogrske krone” – kar v prevodu pomeni: pokrajin pod neposrendo oblastjo Budimpešte!!! Slovenske (in ostale “Astrijske” = terminus technicus) dežele pa so bile “pod” lastno krono – “Avstrijske krone” NI BILO!!!!
Kaj je bilo onkraj državnih meja DEŽEL Primorske in Krajnske (že v času Avstrijskega cesarsta = do 1848/67), pokaže uradna specialna karta izpred leta 1848, ki jo je kustos državnega muzej Krajnske posvetil vojvodi svoje države – dežele Krajnske, po naslovu “Cesarju Avstrije” in dejanskemu kralju Ogrske. Države Primorska in Krajnska mejijo na Kraljevino Ogrsko (UNGARN):

 

Karta TROMEJE Primorska, Krajnska, Ogrska

SPECIALNA KARTA DRŽAVE VOJVODINE KRAJNSKE posvečena suverenu, naslovnemu Avstrijskemu cesarju Ferdinandu Prvemu

SPORAZUM O ARBITRAŽI – SPISI 2010

Monday, August 28th, 2017

Brošura je bila pripravljena ob začetku delovanja Skupine za arbitražo in razdeljena članom

Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si
Shrani.si

Korespondenca o vprašanju državne meje

Friday, August 25th, 2017

Shrani.si

Odgovor urada na pismo

Shrani.si

Pismo uradu

K pismu Slovensko-ameriškega sveta

Thursday, August 24th, 2017

http://www.politikis.si/?p=192166

22082017

Spoštovani Predsednik Republike Slovenije,  g. Borut Pahor

Spoštovani Predsednik Vlade, g. Dr. Miro Cerar

Spoštovani Predsednik Državnega Zbora, g. Dr. Milan Brglez

K prvim trem vrsticam: SSKJ-Pravila, (1994), paragrafi 103 – 104 in 145-146 – MALA ZAČETNICA!)

Slovenska oblast dolguje narodu…

“slovenska oblast” ima ingerence nad državljani Republike Slovenije!

Vsi narodi v evropski zvezi so že obsodili nacizem, fašizem in komunizem, le Slovenija še vedno zavlačuje z obsodbo.  Če bi kar so nam komunisti prizadeli, prizadeli nacisti ali fašisti, za obsodbo ne bi bilo pomisleka.

Tudi tukaj napačna raba velike začetnice! Tokrat je (verjetno zaradi preobsežne uporabe poprej) zmanjkalo velikih črk… Sicer pa pavšalna trditev ne sodi v take vrste pisanje. VSI?

Komunizem je propadel in teoretično v Sloveniji ni več komunistov, so pa simpatizerji komunizma, ki se z vsemi silami branijo in blazno zagovarjajo njihove načrtne in premišljene “pomote”, ker nimajo poguma priznati resnico. 

Glede na značaj – tematiko nekoliko prenapihnjeno. Predvsem pa netočno. Ni jasno, odkod je videti, kar državljane RS pri vsakdanji skrbi zase, družino, otroke ne obseda. Še zlasti pa: Več, kot je videti “simpatizerjev komunizma”, je na očeh javnosti vodilnih na politični sceni, ki so “otroci komunizma” (izdelki, aktivni v organih in dejavnostih!). So tudi vodilni na “obeh straneh”! Enako zagnani, kot so naučeni, le tokrat v nasprotnih smereh…

Kadar je govor o naši preteklosti, zagovorniki takoj omenijo domobrance. Tudi mlajši rod ponavlja isto, ker ne poznajo naše zgodovine.  Zagovorniki sploh ne priznajo začetka naše usode in predstavljajo domobrance kot, da so domobranci vsega krivi.  Nočejo priznati, da je bil začetek naše tragedije zasnovan leta 1940, ko je glavni ideolog KP Jugoslavije Edvard Kardelj povedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo.Tako so kmalu po okupaciji leta 1941, začeli izvajati svoje načrte preko OF in KP.  Začeli so ustrahovati narod z umori uglednih in vplivnih civilistov, družin in tudi otrok.  Tako je bil Stanko Mavsar star komaj devet let, ena izmed prvih žrtev komunističnega nasilja.  Vaščani in kmetje niso imeli druge možnosti, da se rešijo nasilja, kot da so ustanovili vaške straže, ki so se kasneje formirale v domobranstvo.

K koncentratu neke interpretacije minulega: O “začetku naše tragedije” velja spomniti, da se stvari začno na začetku, ne nekje na sredi ali poljubno kdaj, kakor komu slučajno odgovarja. Dogajanje ima svojo pot, sledi zakonitostim in vplivom. Slovenska zgodba 20. stoletja, ki je zgodba podalpske blaznice (uničenje lastnih držav – po slovensko imenovanih DEŽELE, izbris njih državne in upravne strukture, hlapčevanje vsakemu tujcu, ki je imel pet minut časa za zmedeno, brezpravno rajo, prepuščeno tribalistični obsesiji) se ni začela niti leta 1941, niti kdajkoli v 20. stoletju, razen na samem začetku: Ob koncu Prve vojne, 31. oktobra 1918, ko je vlada v Ljubljani na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifest, z dne 16. oktobra, in upoštevaje plebiscitarno odločitev izvoljenih poslancev iz slovenskih dežel sprejela in razglasila sklep, da “VLADA V LJUBLJANI PREVZEMA VSA USTAVNA POOBLASTILA V VSEH SLOVENSKIH DEŽELAH”! (citirano po zapisu notranjega ministra tiste vlade, dr. Janka Brejca). Samozvani “narodovi voditelji” klerikalne in liberalne provenience (seveda vsi brez vsakega mandata) pa so to odločitev brezsramno ignorirali in preko Zagreba zavozili komaj uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” (tudi “uresničenje Zedinjene Slovenije” je formulacija notranjega ministra tiste vlade!) v Beograd, namesto v Pariz! Kaj bi se zgodilo, če bi “reševalci slovenskega narodnega vprašanja” tistega časa (kasneje so imeli sebi podobne, enako (ne)vredne posnemovalce…) namesto v Beograd, z Zedinjeno Slovenijo šli v Versailles, tako kot so to storili njihovi avstrijski kolegi, ki so na isti ustavni podlagi ravnali enako, kot Ljubljana (dne 21.oktobra so prav tako razglasili zvezo “nemških dežel Avstrije” – vse skladno s Karlovim Manifestom!), in so jih v Parizu nemudoma priznali.  In še danes je iz enakih dežel, kot so slovenske (oz. njih večinsko slovenski deli), sestavljena Avstrija uspešna in zgledna demokracija, ki je svojo trdnost izkazala tako, da je preživela celo nacistični Anschluß in tudi povojne poskuse komunistov pod močno moskovsko zaščito! Odgovor na vprašanje “kaj bi se zgodilo…” je jasen in nedvoumen: Že sto let bi Slovenci in vsi drugi državljani in prebivalci slovenskih dežel živeli v zgledni in uspešni zvezni državi, prav gotovo še bolj uspešni od sosede Avstrije. Namesto tega “umiramo na (poslednje!) obroke” v klavrnem “rešilnem čolni” potonulega Titanika, kar je “osamosvojena” Slovenija v najboljšem primeru! Seveda napolnjena z vso mogočo jugosocialistično nesnago. Od resnično osamosvojene Slovenije, slovenskih dežel, ki so 1.12.1918, kot ZEMLJE države SHS imenovane, sestavile južnoslovansko tvorbo, so “reševalcem” iz leta 1918 enako prizadevno in z enakim “uspehom” sledili tokratni osamosvajači in ustvarili sramoto (zadnjo?). Za analizo tokratnega dogajanja je priporočljivo uporabiti ustrezno masko in rokavice.

Ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945 so zavezniki izročili oblast Jugoslavije komunistom.

Kaj je “oblast Jugoslavije”? A vseeno: Zavezniki niso mogli izročiti, kar so Titovi komunisti že zdavnaj imeli! Da so to lahko imeli (govor je o Sloveniji), so v prvi vrsti krivi tukajšnji maherji, ki so leta 1918 storili, kar je povedano v prejšnjem odstavku, in potem s svojo iste vrste raboto veselo surfali v okupacijo, odpor in “novim zmagam naproti”. Ljudstvo brez vsake državne strukture, je bilo na milost in nemilost prepuščeno balkanski “oblasti”, okupatorskim izživljanjem in poljubnim osvobajačem. Bolj organizirani in iz tujine podprti so imeli večjo moč – tako je pač v kaosu, A kaos so povzročili prej omenjeni.

Partizani so postali naši novi okupatorji do leta 1991, ko je komunizem formalno propadel.  Proti-komunisti in Slovenska vojska, so se pred komunistično okupacijo umaknili in dobili zatočišče na Vetrinjskem polju na Koroškem.

Morebiti je tako zapisano lepo brati. Dejstva so pa znana. Od osvoboditve Beograda jeseni (22. oktobra) 1944 je bil Maršal Jugoslavije, Josip broz Tito s svojo JA edini reprezentant na območju okupirane Jugoslavije. Partizani – ne le na Slovenskem – so bili najkasneje 1. marca 1944 z ukazom Maršala Jugoslavije in vrhovnega komandanta NOV in POJ sestavni del jugoslovanske armade (JA). “Protikomunisti” in “slovenska vojska” so bile internacionalno pravno neobstoječi pojavi, povrhu pa so prihajali le z manjšega dela slovenskega ozemlja. Dokumenti angleške diplomacije in vojske o “Vetrinjski zgodbi”, so nedvoumni. Tam so angleške čete zajele “JUGOSLOVANE”, ki so kolaborirali z Nemci in so se umikali z njimi pred Titovo JA. (The last secret, 1974, Nicholas Bethell, 4th Baron Bethell)

Tam smo živeli pod milim nebom več tednov ko smo slišali veselo novico, da nas Angleži nameravajo preseliti v taborišča v Italiji.  Odšlo je več transportov, predno smo dobili pretresljive novice od nekaterih domobrancev, ki so se rešili pred vrnitvijo v Slovenijo, da so nas Angleži prevarali in izdali.  Vsi transporti so šli v Slovenijo in ne v Italijo.  Sledilo je še nekaj transportov, predno sta dr. Meršol in major Barre prepričala angleškega poveljnika, da takoj ustavi vrnitev beguncev.

Zavezniki so se že v Teheranu, pa potem v Jalti dokončno dogovorili, da bodo vojne ujetnike vračali v njihove domače države. Kakor so s Koroške vrnili praktično vse državljane SSSR (celo potomce beguncev pred Oktobrsko revolucijo!), so vračali tudi Jugoslovane. Prizadevanja požrtvovalnih Slovencev (omenjen je ZDRAVNIK !!! Meršol) so rešila tistih nekaj (v glavnem civilistov – žensk in otrok – ki so še ostali. Večina je bila že vrnjena v Jugoslavijo, pa se postavlja vprašanje: Kje so bili tisti “veliki vodje naroda”, da je moral ukrepati nepooblaščeni ZDRAVNIK!?! Kje so bili veliki generali a la Krener in podobni? Tudi to izostri dejansko sliko katastrofe, ki je bila le neizogibno nadaljevanje “mojstrovine” iz leta 1918!

Po “zmagi” so komunisti na skrivaj mučili in pobijali domobrance v Kočevskem rogu, na Teharjih in v Hudi jami. Komunisti so poleg vojakov morili tudi civiliste in otroke. Po najnovejših podatkih so bili mnogi med njimi živi zakopani v rudniške rove.

Skromna pripomba: Če je o teh rečeh tedaj veliko vedel 7letni otrok, in potem redno obiskoval kraje slovenske tragedije (ne le v Rogu, Teharjih in Krimski jami) in tam, ko se je v tihoti z družino spominjal strašne tragedije slovenskega ljudstva, nikoli srečal takih, danes najbolj glasnih, potem pač ni mogoče govoriti o skrivalnicah. Vedelo se je, in kdor je hotel vedeti, je vedel. Ni pa bilo “koristno” niti spraševati, kaj šele “vedeti”. Komur je bilo življenje drago (od tistih, ki s(m)o ostali tukaj, in OHRANILI DOMOVINO! tudi za tiste, ki bi se kdaj vrnili…) o tem ni glasno govoril. Dovolj nevarno je bilo obiskovati kraje groze.

Soočeni smo s surovimi, pretresljivimi in nečloveškimi umori.

Z varne razdalje ni bilo ravno težko opazovati…

Z zločini, ki jih slovenska oblast še ni obsodila kot zlo. Obsodila je fašizem, nacizem in smrtno kazen. Tragično in nesprejemljivo pa je njeno zavlačevanje z odločno in nedvoumno obsodbo hudodelstev komunističnega nasilja. Hvaležni smo pokojnemu pisatelju Jožetu Rantu, ki je posvetil  svojo knjigo “Slovenski Eksodus 1945” v spomin vsem žrtvam vojne in revolucije ter pojasnil, da je umor zlo, ne glede na to, kdo ga povzroči.

O tragediji je bila napisana povest, ki je prejela nagrado nacionalnega radia, a opazil je ni nihče. Niti “iz varne razdalje”, niti od kje bližje…

Glasi se tako-le:

http://tvslo.si/predvajaj/literarni-nokturno/ava2.145582200/

Literarni nokturno

ARS, 12.9.2012

 

POVEST V ŠTIRIH SLIKAH – Nagrada RTV Slovenija leta 1998 za kratko zgodbo.

 

Urbs decora, Urbs silvestra, Sanguineque purpurata;

Vitae nostrae sis magistra, Verae pacis administra!

 

SLIKA PRVA

 

Visoko poletje.

Blag vetrc veje skozi temnozelen gaj na strmem grajskem pobočju vrh prostranega vrta izza velike meščanske hiše, stoječe ob ljubki cerkvici svetega Florijana.

Na razgledišču, odkoder nese pogled daleč tja čez Morost, kjer se temnijo pobočja Krima in Mokrca, pa Marijinega Kureščka in slavnega turjaškega Ahaca, sedi na klopci deček. Pogled mu ne beži v sinjo dalj. V rokah drži Slovenca in strmi v drobne črke.

Še vedno je pražnje razpoložen: Pravkar je odkril, kaj vse ponujajo drobne črne risarije na časopisnem papirju. Sijoč od sreče, je mami pokazal, da zna brati! Sedaj sedi tu zgoraj, samcat v hladni senci. Zrak zveni poletno popoldne, sinica ščebeta prav blizu, pesem škrjanca plava nekje visoko. Iz belega časopisnega papirja pa skozi črnjavo črk bruha še bolj črna, grozna in mračna resnica dolenjskega Šentruperta, graščine na Dobu, družine lastnika Logothettija in Mavsarjeve družine.

Deček ni pretresen. Že dolgo tega, ko so pred hišo na pločniku kolesa vojaškega tovornjaka zmlela kolesarko in se mu je prizor za vedno vtisnil v spomin, preden ga je mati potegnila z okna, mu je zavest preplavil neznan skeleč občutek, ki ga ne zapusti.

Ne prisluškuje zvonkim glasovom poletja, ne riše cvetic in živali. Negov svet je poln bobnenja topov in eksplozij, na papir riše letala, ki hrumijo podnevi in ponoči prek širnega neba, njegove igrače so tanki in topovi. Ne teka prek travnikov in se ne lovi z bratom in sestro. Največkrat teče poskakujoč čez dve stopnici hkrati in potem prek vrta globoko v zaklonišče pod Gradom, kjer se drenja v temi, dokler zvoku siren ne sledi sproščujoč direndaj.

 

SLIKA DRUGA

 

Ves teden so grmeli topovi na Gradu. Brez prestanka so bruhali granate čez trepetajoče strehe nekam v morostarske daljave.

Potem je nenadoma zavladala gluha tišina in za ovinkom je izginil zadnji lojtrnik, poln begunske mizerije, kakršna se je pod priprtimi polkni ves čas, dan za dnevom, počasi premikala proti severu.

Gluhoto je sredi noči pretresla eksplozija. Šipe so se zdrobile in po strehah je škropotalo. Potem so odeje pokrile skrb, ki je brez spanja prisluškovala še bolj gluhi noči.

Jutranje sonce je našlo prazne in tihe ulice.

Tudi njega je zamudni spanec ponesel v svetel dan. Potem je planil na okno.

Po ulici so prihajale vse večje skupine oboroženih ljudi. Med naraščajočo, neurejeno množico so se prerivali konjeniki, kolesarji, pa tu in tam kamion, poln razcapanih oborožencev. Vmes so bili tudi prav taki lojtrniki, kakršni so ropotali mimo hiše prejšnje dni, le da so tokrat med vrečami in ropotijo sedeli vojaki v opankah.

Eno za drugim so se odpirala okna. Nenadoma so v soncu zaplapolale zastave s čudno zvezdo. Skozi vežna vrata so vreli ljudje in mahali z majhnimi papirnatimi zastavicami. Ploskali so in vzklikali, ponujali cigarete in pijačo vojakom. Kmalu je bila ulica polna ljudi in hrupa, vihrale so zastave, na oknih so se pojavile rože.

Hrum je naraščal in zastajal. Vsake toliko se je dvignil vrišč in vzkliki so se mešali z zvoki harmonike. Kolonam pešcev so sledili tovornjaki, tem spet skupine z zastavo in harmoniko na čelu.

Proti večeru je vse potihnilo in ulica se je pogreznila v utrujen molk.

 

SLIKA TRETJA

 

Kot skoraj vsak dan, so tudi tokrat šli na sprehod čez Golovec.

Toda na križišču pred Karlovškim mostom jih je ustavil partizan: Nazaj! Oče je pokazal, da hočejo levo, po vozni poti na Grad. Partizan očitno ni vedel, kod in kam vodi ta cesta, pa je pomignil, naj gredo.

Počasi so se vzpenjali po ozki vozni cesti, ki je skozi Regalijev gaj peljala na grajsko planoto. Tam na ovinku nad novim mostom za pešce čez Gruberjev prekop jim je korak zastal.

Spodaj, na koncu slepega železniškega tira ob domobranski kasarni, je stal vlak živinskih vagonov. Onkraj Gruberjevega prekopa je na progi, ki je peljala na Dolenjsko in v Kočevje, stal prav tak vlak.

Bilo je pozno popoldne in v nizkem soncu so postave, ki so tekle prek mostu od enega vlaka do drugega, metale dolge majave in klecave sence. Uniformirani ljudje so kričali in jih naganjali na oni drugi vlak, ki je bil očitno namenjen proti Dolenjski.

Molčali so. Brez besed so izza grmovja strmeli v neverjeten prizor pod seboj. Potem se je oče zdrznil, kot bi se prebudil iz morečega sna, in počasi so – ne da bi spregovorili kako besedo – odšli naprej.

Potem je slišal pogovor med očetom in materjo v kuhinji: Tam za Kočevjem jih pobijajo…

Ko se je skoraj deset let kasneje prvikrat vozil z vlakom proti Kočevju – bila je šolska ekskurzija – ga je vso pot prežemala tista znana tesnoba iz davnih dni. Vso vožnjo tja in nazaj so se mu zelena gozdnata razkošja kazala mračna in mrzka. Pogled mu je uhajal proti nedostopnim roškim skrivnostim. Pred očmi so vstajale mlahave postave, ki so med vpitjem valovale prek brvi na čakajoči vlak…

 

SLIKA ČETRTA

 

Hinjski župnik mu je obljubil, da mu bo pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.

Z domačim župnikom so se odpravili na posvečeno romanje. Skrbno si je zapisal kilometre na števcu, zabeležil si je podrobnosti ob cesti in kmalu so obstali na ravnem v blagem ovinku. Avto je parkiral na levi strani, nekoliko v breg, med grmovje.

Potem so tiho in spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd. Še ko so stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel volkswagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom.

Počasi so stopali naprej in se spustili v majhno vrtačo. Kakih petdeset let stare smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Njihova debla so nosila zanimive sledove, ki so olajšali predstavo, kako so tod križana visela telesa mučencev. Tu in tam je lubje kazalo sveže urezano znamenje križa…

Potem so se onkraj vrtače povzpeli par korakov navzgor in pred njimi je zazijalo brezno tik pod strmo, razdrapano steno.Obstali so in molitev je kar sama hotela v tišino gozda.

Potem so se razgledali. Po polomljenem vejevju so zlahka razbrali, kolikokrat in kdaj približno so z eksplozijami poskušali zasuti vedno bolj globoko, izdajalsko jamo. Razdrapana stena na južni strani brezna je kazala, da so tam postavljali eksploziv.

Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kamor si zagrebel v mehko gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.

Vsako leto, tudi večkrat, je potem z vso družino obiskoval ta kraj. In bolj, ko si je postajal domač s samotno zeleno katedralo, slovensko Kalvarijo, manj so skeleli spomini iz zgodnjega otroštva…

Norost križa je stopala v ospredje.

Tolažilno spoznanje smisla “norosti” je vzniknilo in se potrdilo v njegovi zavesti leta po prvem srečanju z breznom pod Krenom:

Ob umirajoči ženi je prisluškoval odmevom prešernega slavja. Njuna davna sanja se je uresničevala. Zastava brez krvave zvezde, zastava svobodne, suverene države, je ponosno zavihrala nad vzneseno množico tam zunaj.

 

Gaudent in coelis animae sanctorum, qui Christi vestigia sunt secuti, et quia pro eius amore sanguinem suum fuderunt…

 

Ljubljana, 1998

 

Predsednik Pahor je na simboličnem pogrebu v Dobravi pri Mariboru povedal, da je dolžnost države storiti vse, kar ji velevajo zakoni in temeljne civilizacijske pravrednote.  Rekel je: “To dela našo družbo in našo državo bolj humano, bolj človeško in zrelo.” Komunistični sistem je načrtno prekršil civilizacijske pravrednote in zakone za zaščito človekovih pravic, ki so veljali že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Kje je slovenska oblast, ki naj bi skrbela za blagostanje naroda?

Slovenska oblast dolguje svojemu narodu objektivno in nepristransko zgodovino naše preteklosti, ter obsodbo komunizma na moralni podlagi, s spoštovanjem človeka in njegovih pravic. To smo od nje pričakovali že od začetka, ko smo skupaj delali s komunisti za samostojno Slovenijo. Slovenijo, ki bi skrbela in izpolnjevala svoje dolžnosti za dobrobit naroda in uredila državo in družbo bolj človeško ter zrelo, enakovredno državam v svobodnemu svetu enaindvajsetega stoletja.

Oba tadva odstavka sta odmev in nazorna slika dejanskega stanja duha glede državnih reči na Slovenskem. Kakor so veljaki, prikoriteni k vzvodom moči in odločanja že pred, pa med in po prvi svetovni vojni zavajali državljane slovenskih dežel in jih ščuvali proti svojim lastnim državam / deželam, namesto da bi jih podpirali pri njihovem upravičenem prizadevanju za dejanski delež pri oblasti v svoji domovini, domači hiši, državi, enako so ravnali hlapci svojih nagonov in tujih interesov v kasnejših obdobjih, da so bile nesrečne okoliščine le še bolj krute in učinki grozoviti. Ta zločesta protislovenska zarota je bila tako sofisticirana in silovita, da se večina državljanov države Slovenije še dandanašnji, več kot četrt stoletja po “osamosvojitvi”, lastne državnosti ne zaveda in je niti ne razume. Ljudstvu so zlikovci – čisto po ribniško – nataknili “zelena očala” norih ideologij, da ne prepozna resnice, in voljno požira/prežvekuje otrobe – lesene oblance mnenj in prividov. Slovenska državnost, slovenske dežele pa še kar naprej ležijo pozabljene za plotom.

Nič čudnega, da je veliki pisatelj Ivan Cankar tisti hip, ko je pogruntal, za kaj dejansko gre (jeseni 1918), in to na glas povedal, “nesrečno (in dokončno) padel po stopnicah”………

Še mnogi so, največ njih pa v brezna, protitankovske jarke in rudniške rove………

Tu so skriti resnični problemi slovenstva.

 

Slovensko-ameriški svet

Rudi Kolaric, Predsednik

 

Lahko je tistim VSEM EVROPSKIM NARODOM obsojati – iz varne razdalje! Malo jih je namreč med njimi, ki so resnično doživeli in preživeli nacistično in komunistično zlo v vseh njiju krutih razsežnostih. Pojma nimajo, o čem deklamirajo. Niti tisti, ki so se pred Zlom umaknili na varno, prave podobe (na lastni koži!) niso občutili.

Predvsem pa naj se končno neha farsa vseh fars, da vodijo “protikomunistično opozicijo” in pridigajo o obsojanju in boju najpogosteje prav tisti, ki so se izoblikovali kot člani in funkcionarji propadlega režima! Naj se vrnejo v svoje štale.

Toliko, da se ve!

AL

MEJA HRVATSKE NA DRAVI NE NA MURI

Sunday, August 20th, 2017

Tako so od nekdaj vedeli tudi sami. Na misel nikomur ni prišlo, da bi rinil preko Drave v Slovensko krajino.

Shrani.si

KRATKIJ KURZ O VIDEZU IN RESNICI (1918 – 1991)

Sunday, August 20th, 2017

“KRATKIJ KURZ” O VIDEZU IN RESNICI (1918 – 1991).

 

Je že čas in prilika, da se natrosi nekaj več o dejanskem stanju stvari v deželi.

 

Znano je, sam Trubar je zapisal, da se je “hrvaškega” jezika priučil tudi s pomočjo obiskov na Ljubljanskem gradu. Tam so namreč bili že v njegovem času – kot se za glavno mesto vsake države spodobi – zapori. V njih so bili zaprti ujetniki iz spopadov s “Turki”.

Težave, še dandanašnji povsem običajne, z “nalepkami” in kaj se pod njimi dejansko skriva, razkrije odgovor na vprašanje: kateri jezik so torej govoril ujeti “turki”!!!

Kaj so počeli – vemo.

 

Ko opazimo, da se deklarirani cilj: “granica na Karavankama” vse bolj bliža (če se nekaj, kar je praktično že na cilju, sploh še lahko “bliža”), se  zbudi zavest, da gre za nekaj kontinuiranega, da je zgodba (bila) nam in prednikom ves čas za vratom.

Pa še res je!

Ni treba  globoko nazaj v 19. stoletje, ko so veledosežki (veličastne stvaritve LJUBLJANSKEGA kiparja beneške šole, Francija Roba, pa znamenita knjižnica (in kdo ve kaj še vse) GENERALA in POLIHISTORJA Janeza Valvazorja “našli svoje mesto” v Zagrebu in postali temelj “evropskosti” tega kraja, ki nosi v grbu leva beneških štacunarjev. Dovolj je, če pomislimo na polovični uspeh velikega Prešerna: Uspelo mu je ustaviti že takrat evforično – zmagoslavno “ilirizacijo” dežele in ljudi. Žal je opehal (morebiti je bil vendarle veliko večji pesnik, kot politik – četudi politik ni bil ravno slab!!!) pri pisavi in ni dovolj učinkovito pomagal, da bi se ohranila BOHORIČICA, pisava, ki je omogočila, da so slovenska besedila z lahkoto in pravilno brali vsi, govorci različnih jezikov. Danajsko darilo “gajice” je dotedanjo vpetost Krajncev in drugih Slovencev v samo jedro Evrope usodno zrahljalo in kuturno-politična obzorja omejilo in zameglilo.

Učinke podalpske zameglitve nam je dano tudi dandanes uživati.

Dogodki v času VELIKEGA PREVRATA (1918) so povsem v istem znamenju – blokada že uresničene Zedinjene Slovenije in “Ikarov” padec z neba v globino pekla – trupel in brezen. V najbolj skrite predale potlačena razglasitev zveze slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani in tribalistična evforija ob evforičnem “združevanje plemen”, namesto “poslovanja” na nacionalni – t.j. DRŽAVNI – ravni, je med ljudi na debelo posejalo usodne zastranitve. Ideologije in Cerkve so prekrile vse državno. Lasten dom so nam sesuli in nas razgnali kot zmedeno rajo v lastni domovini, za katero sploh nismo vedeli več, kako sijajna DRŽAVA (več njih!) to je. Še huje: danes sploh ne vemo več, kaj država sploh je! Stanje (“State of Union”) o tem glasno vpije.

Kakor ves čas, pred 1918, pa med okupacijo, in še zlasti v zvezdnem času (že spet! znova! Komu Usoda ponudi večkrat priložnost – četudi jo vsakokrat brezsramno zapravi?!) “osamosvajanja”, vedno je nad sceno in okoli nje, pod njo in za njo senca, ki je puhtela iz grajskih zaporov v času Trubarja, ob katastofalnem sesuvanju lastne hiše – domovine – države ob koncu Prve vojne, med okupacijo in po njej – vse do zmagoslavja osamosvojitve, ko je le malo manjkalo, pa bi Senca prekrila komaj osamosvojeni preostanek domovine in države…

So sicer prihajali iz vzhodnega obrobja k Mraku v Ljubljano veljaki odotnega duha in nejeverno majali z glavo, ko tukajšnji nikakor niso razumeli, za kaj pravzaprav gre. A tam, na bregovih Donave, so vedeli, kakšna “napaka” se je napletla v zmedenih časih preurejanja po Prvi vojni. Za nam sosednje kraje Balkana prav gotovo ta, da je nekomu v praznično pojedino zmagovalne Srbije uspelo podtakniti slovenske dežele. Z državne perspektive “neužitna” zagrebška jedača je s “krajnskim dodatkom” pač dobila videz užitnega in Beograd je v svojo smolo vanjo ugriznil. Pa tudi “Švica” na Krajnskem, lovišča in gradovi so mamili… Navsezadnje tudi cekini…

Vendar je Senca delovala. Namige iz krajev okoli Sotočja, naj se Slovenija končno pobere iz združbe, v katero ne sodi, in katera z njo nima kaj početi, povzroča le motnje pri “urejanju ondotnega prostora”, je razumela celo bolj kot tisti “Mračni”, katerim so bili namenjeni. Ponudila se je priložnost, vsaj dvakrat dotlej zamujena – 1918 in NDH. In literarno navdahnjeni in FDVjevsko oblikovani so šli na limanice.

Natančno tako, kot so njim podobni pred sedmimi desetletji po Ikarovsko padli z Olimpa lastne državnosti v brozgo plemenskega masakriranja, so “osamosvajači” v devetdesetih zapravili še tisto, kar je od države ostalo, in so si domišljali, da osamosvajajo.

Namesto da bi osamosvojili, kar so nesrečniki 1918 zavozili v morilsko balkansko klavnico, so v resnici – in skrajno klavrno  – ODCEPILI nekakšen “rešilni čoln s potapljajočega se Titanika”, na katerega so navlekli vso jugoslovansko socialistično brozgo. Senca, ki je spretno in ves čas ustvarjala svetle perspektive v “pravi smeri”, vizije tistega, kar bi se moralo zgoditi, pa zabrisovala, je imela vse v rokah. Ukazala je tudi “sutra ćemo”! in sprožila – tako je videti – zadnje dejanje stoletnega, skrbno načrtovanega projekta, katerega se je prijel “strokoven” naziv GRANICA NA KARAVANKAMA. (V uradni verziji so krožile floskule: Hrvatska graniči sa Italijom i Avstrijom – kar v prevodu pove: Dežel i Slovenaca nema!)

“Navodilo” upokojenega Titovega generala, izrečeno krajnskim Demosovcem na Otočcu (slovenskem, krajnskem Otočcu!) je pomenilo začetek zvite “nameštaljke”. Od trdno dogovorjene skupne akcije, se je Slovenija osamosvojila sama (poveljnik Zbora narodne garde, general Špegelj: “Sada ste sami”!), in se brez opozorila znašla brez pomoči napadena s strani JLA.

A drugače se zgoditi sploh ni moglo.

Kaj se je nakopičilo tisti čas v stoletni  “senčni zgodbi”?

“Jugoslovanski piemontizem” je bil zrel, da odpade z veje cvilizacije. “Izvirni greh” projekta (asistenca državnosti slovenskih dežel je omogočila igrarije “večno lijepe” v balkanskem teatrumu mundi – z glavnima igralcema takraj in onkraj Sotočja) zgrizeni spopad v bistvenem enakih, je odzvanjal zaključne akorde. Upokojeni Titov general je že posadil na “zvezne stolčke” svoje. Marković, Lončar, Kadijević, Mustač je le nekaj imen. Spomladi 1991 je šlo le še za položaj predsednika zveznega predsdstva. In tisti trenutek, ko je položaj zasedel Hrvat, so Demosovci na Otočcu zaslišali: “Sutra ćemo” – in navdušeno odhiteli v osamosvojitev – ki se je že kar neprijetno odlagala.

Videz zgodbe po razglasitvi je veličasten in nič ne kaže, da bi bilo zadaj kaj “senčnega”.

Seveda je vse ena sama Senca!

Najprej: Takoj po razglastivi v Ljubljani, ko vsi še niso vedeli, kar je londonskemu dopisniku Ianu Traynorju (The Guardian) povedal predstavnik predsednika Tudjmana na ljubljanski razglasitvi: “… the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.” In je ostalo vse isto – enaki balkanski običaji in metode. Osamosvojena Slovenija je ostala sama, osamljena, iz vojašnic JLA in preko meje s sosednjo jugoslovansko republiko pa so se valile kolone oklepnikov. Nad glavami so bobneli motorji reaktivcev in helikopterjev: Začela se je vojna, ki jo je ukazalo zvezno predsedstvo (operativno predsednik zveznega izvršnega sveta), vsi trdni zagrebški “generalovi” ljudje. Ta upokojeni Titov partizanski general je svojemu zvestemu pomagaču, poveljniku Zbora narodne garde, ki je zgrožen terjal, da Hrvaška sodeluje s Slovenijo in ji pomaga v boju z agresorjem, odločno (po vojaško!) odrecitiral:

Vse zadrževanje ljubljanskih nestrpnežev in potem nenadoma odločna spodbuda: SUTRA! sutra ćemo ZAJEDNO!!!  se je izkazalo za zvito intrigo. Spodbuditi Ljubljano, da v primernem trenutku razglasi razloge za intervencijo JLA, potem pa pritisniti na svoj beograjski “zvezni sprožilec” in osamosvojeno Slovenijo spraviti na kolena.

Ne le upokojenec z generalsko maškerado, nihče na Planetu ni verjel, da Sloveniji preostane kaj drugega od totalnega poraza ob udarcu mogočne armade (Kitajci bi rekli “papirnati tiger” – ne vedo pa, da balkanski “papirnati tigri” znajo uporabljati “pipce”!!! – ki so povsem priemrno “orodje” za prakso v zvezi z ženskami, otroci in neoboroženimi…). Vsekakor je dejstvo, da je bil odgovor slovenskih miličnikov in teritorijalcev na agresijo od znotraj in od zunaj totalno presenečenje, presenečenje za vse, celo za same osamosvojence! Genijalen – bolj spontan, kot skrbno načrtovan – odgovor slovenskih oboroženih sil je  šokiral mogočno JLA in jo prikoval v tla in v kasarne. Od bliskovitega (“Blitz”) “pohoda na Rim” ni bilo nič. Slovenija ni na kolenih prosila “brate z onega brega Sotle”, naj jih rešijo (Rešitev na ondotni način bi seveda bila “Alpska Hrvatska”!). Sesula je vojaški stroj JLA v prah.

In kaj je bilo tisto, kar je najbolj zaskrbelo “projektanta” v Zagrebu? KARADJORDJEVO, vendar!

Tam se je upokojenec z generalskimi epoletami že prej intenzivno pogajal z upokojenim beograjskim bankirjem, ki sicer ni imel nobenih državnih pooblastil – ne na zvezni, ne na srbski “republiški” ravni. Bil pa je šef srbske Partije z izdatno mero pripravljenosti, da sprejme poker z zagrebškim upokojencem o “razdelitvi plena”, ko bo SFRJ neizogibno kolabirala. Karadjordjevo bi Beograjčanu omogočilo triumf na Terazijah – zgodovinski dosežek (skoraj) “svi Srbi u jednoj državi”. zagrebški prevejanec pa je imel globko pod svojo vojaško kapo skrit svoj del “poslića”: Nikomur – sploh pa ne svojim jastrebom od “bansko dvorskega omizja” – ga ni razkril. Kajti v vsej zavozlavi dogajanja – kulminaciji “jugoslovanarije”  – je bilo stoprocentno gotovo le eno: Jastrebi so končno ugledali pavi cilj: “granica na Drini”, NDH renovata… Sedaj, ali nikoli. General se je dobro zavedal, da je mrtev tisti hip, ko bi jastrebi ugotovili, da je “prodal” pol BiH. Resda je zato dobil znamenite Krajine – dediščino srbskih uskokov iz obdobja krajnske in štajerske vojne krajine/bojev s “turki” – a to bi ga ne rešilo “pipca”. Le eno je bilo mogoče storiti, da pred svojimi legitimira poslić z Miloševićem: v trenutku, ko bi moral objaviti dosežek iz Karadjordjeva, bi moral na mizo prej postaviti lepo aranžirano darilo za najbolj zagrizene jastrebe najdražje:  Alpsko Hrvatsko, “granicu sa Italijom i Avstrijom”…. Bleščava tega darila bi zamajala tudi najbolj trdne NDH-jevce – “Drinaše”. Ker bi hkrati Zagrebu ostali tudi obe “vojni krajini”, bi bila scena naravnost evforična.

Vse to je zaradi uspešnega slovenskega vojskovanja polzelo iz rok. Vojaški um je deloval: Sprožiti je bilo treba odločnejši udarec: najbolj z zraka, saj Krajnci nimajo primernega “orodja” za obrambo pred letali in raketami.

Finta je bila enako pokvarjena, kot zlovešča.

Je naneslo, da so zvezni krogi SFRJ, kjer ni bilo dosti dvomov o zaželenem čimprejšnjem odhodu Slovenije, pravočasno premaknili vojaška poveljstva z območja Republike Slovenije. Vse vojašnice v mestnem središču v Ljubljani npr. so bile skoraj izpraznjene. Le tista v Šentvidu in ta v Polju sta bili polni orožja, tankov in oklepnikov, ter samih mladih rekrutov iz Srbije. Ko je bil sprožen napad na osamosvojeno Slovenijo, je izbruhnila v Srbiji skrb za te mlade Srbe. Stanje je bilo težavno! In v take okoliščine je sunila surova ideja – čisto balkansko-generalska: Zvezno poveljstvo je bilo v pravih rokah, in mogoče je bilo poslati v zrak vse, kar je v SFRJ lahko letelo in nosilo orožje, bombe in rakete. Za opravičenje uničenja brez primere (“Dresden” na podalpski način!) je bil potreben le en sam strel na oblegane vojašnice, polne srbskih osemnajstletnikov.

In ta stel je bil naročen: Obrambni minister, ki je formalno vodil obrambo, je po telefonu ukazal šefu štaba. Letala od Udbine do Pule so že grmela proti ciljem. Šef štaba je po telefonu ukazal poveljnikoma obleganja kasarn v Šentvidu in v Polju. Ta dva VOJAKA, sta vedela: S svojimi enotami, brez težke oborožitve obvladujeva le status quo. Le trdna blokada, brez akcije, ki bi razkrila dejansko (ne)moč oblegovalcev (in dala kisika – vode in zraka – oblegancem) lahko zadržuje/onemogoča sovražnika. Zato sta zahtevala pisni ukaz! Tega pa ni bilo………………………..

Ker se je začetek frontalnega letalskega/raketnega napada na Slovenijo nepričakovano zavlekel, je imel tudi nemški zunanji minister Genscher – edini, ki se je operativno učinkovito vpletal – dovolj časa, da je interveniral proti načrtovanemu početju. In ker “strela na naše fante” ni bilo, so se letala obrnila…..  Tudi “plan B” je upokojencu spodletel.

A ker obljuba dela dolg, in ker žvenket denarcev iz obrobnih “poslićev” zavezuje, je čez čas (poleg sprotnih, bolj ali manj prikritih in neopaznih usmerjenih “uslug”) prišel na vrsto “plan C” – uresničitev “Alpske Hrvatske” po metodi “Agrokor – Mercator”. Kdo je vzpostavil okoliščine, ki so prodajo Mercatorja (ki ni  – sploh ni samo “štacuna”, marveč poleg drugega še ogromno ozemlja v RS) ne le omogočile, marveč napravile nujno, je znano. Zaveza pač ne preneha. Ne le vojska in oborožitev iz Zagreba v Istri (in samo po sebi “priposestvovanje” nikoli hrvaške Primorske), tudi realni Šengen na Karavankah sodi v sklop te zvite kombinatorike. Državno mejo slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, internacionalno relevantno dejstvo, je zarotnikom (take vedno spremlja dovolj idiotov in preračunljivcev) uspelo z zlorabo sicer sijajno sestavljenega Sporazuma o arbitraži, in z neizogibno odločitvijo (AWARD) tribunala, ki ni mogel ravnati v nasprotju z memorandumoma ene in druge strani (pravila arbitriranja pač!), dokončno odpraviti. Razen šepavih “samoupravnih socialističnih” in nič manj slabih AVNOJskih podlag slovenske državne meje pač ni več. Bile so meje slovenskih dežel. A odločitev mednarodne arbitraže jih povozi. In jih je – ob zagrizenem naporu naših izdajalcev idiotov in preračunjljivcev – povozila.

Kolone turistov na prividu šengenske meje na Sotli, Kolpi in Dragonji so le tisti minimalni sunek, ki je še potreben, da se zaželena situacija spremeni v danost.

Tu je. Kolone so na Šengenu na Karavankah.

Po dobrih sto letih je program izpolnjen. Podalpci so pa sami, uslužno, svojo hišo sesuli, nanjo pozabili,  po “osamosvojitvi” pa razmetali še, kar je od vsebine ostalo: od kulture do politike in nacionalnega samozavedanja. NIti za spominjanje ne bo več ostalo.

 

R.i.P:

Karantanija

Samova zveza

Slovenske vojvodine

Krajnska, Koroška, Štajerska, Primorska, Slovenska krajina na Ogrskem

Zedinjena Slovenija – zveza slovenskih dežel…

Pogreba ne bo…

Groba tudi ne…

je namesto tega ves “raj pod Triglavom” eno samo morišče in grobišče…

Kdor se tako norčuje od brezmejnih darov Creatorja, ne zasluži nobene zadušnice.

 

20082017

 

AL

KOMENTAR K FINAL AWARD 5

Saturday, August 19th, 2017

(KOMENTAR K FINAL AWARD 5)

 

  1. The Kingdom of Yugoslavia (1929-1941)

 Točka 20

  1. King Alexander instituted the Kingdom of Yugoslavia in 1929, after a major political crisis. An Act of 1929 on the Name and Division of the Kingdom into Administrative Territories (the “1929 Act”) replaced the 33 oblasti by nine new provinces called banovine. These were later described in the 1931 Constitution of the Kingdom of Yugoslavia (“1931 Constitution”). The banovine boundaries largely replicated the boundaries of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, and thus also those within the former Austro-Hungarian Empire.

V točki 20 navedena dejanja nimajo internacionalnega pravnega značaja. Notranji (u)pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edini akt, ki ima internacionalni pravni značaj in učinke v obdobju, ki ga zajema točka 20, je dne 1.12.1918 podpisani razglas “Ujedninjenje”, katerega bistveni značilnosti sta dve:

1) Ključno je, da deklaratorno “združuje” ljudstva, etnije (Slovence, Hrvate, Srbe!) in ne državnopravnih subjektov,

in

2) razen v delu, kjer je interveniral suveren/regent Srbije, Aleksander, ki je “zagrebško” dikcijo, da se “ujedinjuju Država Slovenaca, Hrvata i Srba i Kraljevina Srbija” spremenil v “se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Kraljevinom Srbijom.”

Na ta način je “družabo dogajanje” (združevanje ljudstev, plemen, in nastop nelegalne – neobstoječe tvorbe “Država SHS”) spremenil v relevantno internacionalno pravno dejanje: Združitev ZEMALJA države SHS (ZEMLJE države SHS so bile slovenske dežele, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava) in države Kraljevine Srbije. Pravno formalno je bila trivialna tribalistična farsa brez vsakega pravnega učinka “učlovečena” in čast/digniteta srbskega regenta rešena. In seveda je dejansko nastala združba slovenskih dežel in Kraljevine Srbije, na videz država, dejansko pa farsično unitarno “kraljestvo ljudstev” (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ki je nazadnje pod imenom SFRJ dočakalo svoj zasluženi, klavrni konec.

Točka 21

The Ljubljana and the Maribor oblasti were then merged into a single Dravska banovina, albeit with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje. The relevant parts of the territory of Croatia were divided into the Savska banovina and the Primorska banovina. In 1939, these merged, with some other counties, to form the Banovina Hrvatska.

Tribunalu je v tej točki uspelo ohraniti za zgodovino, da je bilo Medmurje odvzeto (with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje), kar pa tako ali tako nima nikakršnega učinka na internacionalni ravni. Le kdo, tudi samo navzven podoben vrsti homo sapiens bi si drznil z nekim enostranskim upravnim aktom spreminjati tako pomemben mednarodni sporazum, kot je Trinanonski.

 

  1. The Yugoslav Territory During World War II

 

Točka 22

  1. World War II spilled over to the territory of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941, leading to occupation by the forces of the Axis and the creation of the “Independent State of Croatia.” The latter had to yield a part of its territory along the coast to Italy, and the Dravska banovina was divided between the German Reich, Italy and Hungary.

Točka 23

  1. Anti-fascist liberation and resistance movements emerged. On Croatia’s account:

5.12 During World War II in Yugoslavia, partisan resistance to the German and Italian occupation forces, and to the governments that the occupying powers installed, was led by the Anti-fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (AVNOJ). AVNOJ was the supreme authority of the Yugoslav resistance movement and exercised legislative and executive functions in liberated areas falling under its control. Partisan organizations in the various regions of Yugoslavia operated under its general command.

5.13 In Croatia, the highest governing organ of the partisan resistance was the National Anti-fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (ZAVNOH), which served as the governing authority in liberated parts of Croatia. In Slovenia, the resistance was led by the Liberation Front of the Slovenian People, which functioned as the responsible governing authority in liberated Slovene areas.

Točka 24

  1. On Slovenia’s account:

In  September  1941,  the  Slovenian  People’s  Liberation  Committee  (Slovenski narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS)  – was created  by the Executive Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske, ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia (Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ) established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia (DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.

Glede upoštevanja odredb partizanskih organizacij in AVNOJ / ZAVNOH je tribunal jasen in nedoumen. V integralnem besedilu razsodbe je glede veljave in učinka te vrste aktov zapisal:

Zadeva “Tomšič”:

  1. The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the Treaty of Paris.

The Tribunal determines that the boundary between Croatia and Slovenia in areas 9.3 and 9.4 follows the course of the former boundary between Italy and Yugoslavia as it stood from 1920 to 1947.

 

V LONG PRESS RELEASE PA:

Istria Region

In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.

With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.

Ni sence dvoma, da bi tribunal odločno in takoj zavrgel vse, v tu posredovanem delu odločitve navedene “AVNOJSKE” in “partizanske” (tudi povojne) argumente, kadar bi jih v konkretni zadevi mogel soočiti z upoštevanja vrednimi internacionalnimi pravnimi dejstvi – kakor je v tem primeru “Rapalska meja”. Zakaj slovenski predstavniki niso dali tribunalu na mizo te vrste dejstev, ki obstajajo za vso državno mejo slovenskih dežel od “tromeje” na Dravi pod sotočjem z Muro do obale Jadranskega morja pri Kantridi v Kvarnerskem zalivu. To so stoletja veljavne, natančno določene in evidentirane državne meje, ki so še za stopnjo višje od odločitev raznih mednarodnih konferenc.

V kolikor so mejni kamni, ki so določali potek te državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (nikoli s Hrvatsko, saj Hrvatska ni bila država do 8. oktobra 1991 – razen nacistična epopeja NDH, ki pa je tu omenjeno mejo brez priziva priznala – tudi tisti del na reki Dravi!)

ZAKAJ SO SLOVENSKI PREDSTAVNIKI IN STROKOVNJAKI O TEM MOLČALI, JE POSEBNO VPRAŠANJE! Odgovor pa more biti izključno kazensko pravni.

 

  1. The Yugoslav Federation (1945-1991)

 

K tej zajetni in zelo podrobno elaborirani točki velja povedati (kot generalno opozorilo):

Evidentno gre za “federacijo ljudstev”, ljudskih republik, posebnega “socialističnega” tipa, o katerih državnih atributih naj bo povedano le: Prebivalstvo se ni smelo imenovati “državljani”, marveč “občani” (delavci, kmetje in občani…). Socialistični sprevrženi (z državnopravne perspektive – ali natančneje: v okoliščinah grobe zlorabe države in vseh njenih komponent s strani ideologije in partije) “novorek” je imel eno dobro plat: Brezkompromisno je razkrival pravo bistvo stvari – da ni šlo za federacijo subjektov, marveč objektov, da je bila vsa oblast v rokah ene Ideje in ene Partije. Država, kolikor je je bilo (bila je le na ravni internacionalnih odnosov zvezne administracije) je bila sredstvo in orodje vladajočih garnitur. Tudi “demokratične” volitve in druga orodja so bila predmet zlorabe.

Podobno, kakor nekoč Kraljevina Ogrska, je bila tudi SFRJ zvezna država, ne pa zveza držav. Pa še to “ljudskih” držav, kar je fenomen, vreden klinične ekspertize.

To je povedano s perspektive tisočletne državnosti slovenskih dežel/držav v okviru Svetega rimskega cesarstva.

Morebiti je potrebno glede notranjih pravnih ukrepov, ki imajo zelo zveneča poimenovanja, ponoviti, kar je tribunal opozoril v prejšnjem poglavju: Prav nobeno notranje pravno dejanje ali akt, še najmanj pa “partizanske” odločitve, nima nobenega učinka v soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi. Tako je odveč opozarjati, da delitve UPRAVNIH OBMOČIJ znotraj teritorijev, ki jih je z mirovno pogodbo Italija vrnila Jugoslaviji, nimajo nobenega drugega učinka, razen notranje (u)pravnega. Niti slučajno ne pomenijo kakršne koli spremembe morebitne obstoječe državne meje.

V tej točki mdr. tribunal obravnava tudi delitve znotraj Julijske krajine. Upoštevati je treba, da je celotno ozemlje, ki ga je z Rapallom pridobila Kraljevina Italija, predstavljalo slovensko deželo Primorsko, ki je s sklepom vlade v Ljubljani prišla v sklop slovenskih dežel, po odločitvi v Rapallu pa jo je od Jugoslavije (v katero je z ostalimi slovenskimi deželami prešla z “Ujedinjenjem” dne 1.12.1918) prevzela Kraljevina Italija s tem, da je zaradi železniške povezave Trsta z Reko terjala in pridobila del Postojnskega okraja (z Idrijo!) in je tako železnica Trst – Reka potekala znotraj italijanskega nacionalnega ozemlja.

Po vojni je z mirovno pogodbo Primorsko vrnila Jugoslaviji spet s pridžkom, da je zadržala večji del samostojnega mesta Trsta in pokneženo grofijo Gradiško v večjim delom mesta Gorica.

Dvoma ni: Kakor so vse slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 vstopile v južnoslovansko državo, (Trianon jim je dodal še povsem slovenske dele Zalske in Železne županije na Madžarskem), tako se je z mirovno konferenco in sporazumi Italija – SFRJ vrnilo prejšnje stanje – z manjšimi korekturami (kot omenjeno – Trst, Gradiška z Gorico).

Vse, kar se je potem dogajalo / dogodilo znotraj SFRJ – do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – ni internacionalnih razsežnosti v ničemer spremenilo. Osamosvojilo se je dne 26.6.1991 natančno tisto, kar je 1.12.1918 vstopilo v državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Zanimivo je, da celo ustavni akt o osamosvojitvi – Temeljna ustavna listina – natančno opredeljuje dejansko stanje stvari. In to z besedicama “V OKVIRU”. Zadevni tekst II. odstavka TUL se namreč glasi:

“…državne meje Republike Slovenije… ter meja med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”

Ker je – in dokler je – uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je pomen določbe kristalno jasen. Ne gre preprosto za “mejo med (jugoslovansko) RS in (jugoslovansko)RH”, marveč za mejo V OKVIRU “dosedanje SFRJ”, kar pomeni / in vključuje vse relevantne okoliščine.

Poglavitna okoliščina je dejanska državna (ne “republiška”) meja Republike Slovenije, ki je “v okviru dosedanje SFRJ” dejansko sinonim za državne meje slovenskih dežel. Nobena mednarodna konferenca statusa teh dežel in njihove državne meje ni v času med 1.12.1918 in 26.6.1991 niti obravnavala, kaj šele spremenila.

Ukrepi in mnenja znamenite Badinterjeve komisije tako ali tako ne obravnavajo Slovenije – razen bežno – “za nazaj” veljava je sporna, predvsem pa 5. člen Sporazuma o arbitraži odpravlja vsak dokument ali dejanje po “critical date” (25.6.1991)

 

Z JAVNO RAZGLASITVIJO DNE 26.6.1991 NA TRGU PRED SLOVENSKIM PARLAMENTOM, JE IZ SFRJ IZSTOPILO TISTO, KAR JE 73 LET PRED TEM VANJO (V NJENO PREDHODNICO) VSTOPILO. VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE RS IN VSA VPRAŠANJA NASLEDSTVA SE MORA OBRAVNAVATI V OKVIRU TEGA DEJSTVA.

 

  1. Independence

 

Točka 34

  1. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the Sovereign and Independent Republic of Croatia. On that same day, the Assembly of the Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.

Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!

Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval slovesni razglasitvi suverene in nedovisne države Republike Slovenije je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila:

Shrani.si

“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM

Da Zagreb ni razglasil samostojnosti “HKRATI” z Republiko Slovenijo (kar si upa trditi tribunal!) , se je pokazalo v dejstvu, da je osamosvojeno Slovenijo JLA nemudoma napadla. Ni pa napadla jugoslovanske republike Hrvatske! Očitno za to ni bilo razloga. In še več: S teritorija te jugoslovanske republike so prihajali vsi valovi jugoslovanske vojske, ki so nameravali uničiti novo državo. Edino evidento dejstvo, resnica, je v tej zvezi le to, da je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska “HKRATI” (tokrat pa lahko tribunal pride na svoj račun, in uporabi sebi očitno ljubo besedo: tokrat seveda upravičeno!) z ostalimi jugoslovanskimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo.

Da je Zagreb načrtno sodeloval v agresiji na več načinov (od pasivnosti do asistence) ni razvidno samo iz dogodkov  v času napada, marveč je o ozadju vse povedal sam predsednik Tudjman, oz. objavil v svoji knjigi njegov poveljnik ZNG (Zbora narodne garde), general Špegelj.

Shrani.si

Med mnogimi dokazi glede osamosvojitve Hrvatske, je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.

Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.

Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil kot integralni del SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra), in je šele tedaj lahko začela sprejemati (ali uresničevati, v kolikor so bili sprejeti) ustrezne odredbe in zakone. “Zakon o preuzimanju”, ki ga je sprejel sabor, jasno pove, da vse do 8. oktobra na teritoriju RH veljajo zakoni SFRJ !

Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v potopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od Republike Hrvatske, IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)

Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednico države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.

 

Točka 35

  1. On 27 August 1991, the Member States of the then European Community (“EC”) assembled in Brussels in an extraordinary ministerial meeting to establish the Peace Conference on Yugoslavia and an arbitration commission. The Commission became known as the “Badinter Commission” after the name of its chair, the President of the French Constitutional Council, Robert Badinter. Between late 1991 and the middle of 1993, the Badinter Commission handed down fifteen opinions pertaining to legal issues arising from the fragmentation of Yugoslavia.

Točka 36

  1. By 15 January 1992, the EC and all EC Member States had recognized Slovenia and Croatia. Croatia and Slovenia became Members of the United Nations (“UN”) on 22 May 1992.44

 O obeh teh točkah je vse že povedano ob robu točke 34.

 

  1. EVENTS AFTER 1991

 

Skladno s Sporazumom o arbitraži (posebej člen 5.) se s točkami pod tem naslovom ni treba posebej zamujati.  O državni meji nič od tega ne more biti odločilnega pomena. (Nobenega, ne “le” odločilnega!). So pa nekatere “podrobnosti” zelo povedne.

 

Za začetek (točka 37) omenimo: “… they both accepted that the legal principle of uti possidetis applied to the determination of the border.” v točki 37 – in še kaj v njej.

Potrebno je pozorno prebrati, predvsem pa pravilno razumeti. “Izvajanje oblasti”? Pravilo uti possidetis predpostavlja izvajanje LASTNE SUVERENE OBLASTI, ne pa POOBLASTIL nekoga drugega. Državni organi jugoslovanskih republik in pokrajin so zlasti ne področju eklatantno DRŽAVNIH zadev(zunanje – meja, carina, vojska, milica in tajne službe) bili izvajalci zveznih pooblastil. Pove že bežen pogled na “okrugli štampilj” teh organov. Pravilo uti possidetis torej podobno, kot “sklepi AVNOJA in partizansko in drugo socilaistično pravo” ne velja, kjer obstajajo internacionalno pravno relevantna dejstva (kakor je tribunal “opazil” v zadevi “Tomšičeve parcele”). Državi organi v republikah so torej izvajali zvezna pooblastila in previlo uti possidetis lahko roma v koš povsod, kjer obstaja državna meja slovenskih dežel (vredna vsaj toliko, kot Rapalska…)

Tudi citat: “… remains the border that existed at the moment of independence between

the two constituent republics of the SFRY.” je dragocen/ilustrativen. Pove, kakšna manipulacija je trditev o HKRATNI osamosvojitvi in tribunalovo povzemanje teh očitnih laži in nelogičnosti. “V trenutku osamosvojitev” (kar zanima Tribunal) osamosvojena Republika Slovenija ni imela nobene – ne državne (ker države RH ni bilo) niti “republiške” (ker suverena država ne more “imeti” socialistične republiške meje) – marveč je imela prastaro DRŽAVNO MEJO slovenskih dežel s preostankom SFRJ. (Z njimi je vstopila v jugoslovansko združbo).

O tem je več v brošuri Problem državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države, avtor AL, Ljubljana, april 2012. Opomba št. 6 pove:

Shrani.si

Definicije in opredelitve strokovnjaka je treba upoštevati cum grano salis. Od 1918 naprej so ljudje v državi, “ki ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in oravice republik in pokrajin” (prava štala torej – saj to pove TUL – Temeljna ustavna listina v uvodu!) imeli omejen domet v smeri pojmovanja in natančnosti v izražanju v zadevah internacionalnega in državnega sploh prava. Pove pa storkovna beseda uglednega arhivarja DOVOLJ!

 

Pri Točki 38

zapisana iskrena, in zato nadvse dragocena izjava Zagreba – dragocena za razumevanje “metod in sredstev”, ki so ondod v rabi za doseganje ciljev.  Pravijo:

  1. Croatia also emphasises that in connection with Slovenia’s request for recognition, the Badinter Commission took note of the fact that “[t]he Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring States or the neighbouring Republic of Croatia.”47 Croatia therefore maintains that Slovenia’s position has subsequently changed.

Trditev Slovenije, da nima ozemeljskih sporov ne s sosedami nekdanje SFRJ, niti ne z republiko hrvatsko, je Zagreb poniglavo, neprofesionalno, podlo zaobrnil in Slovenijo obtožuje, da je spremenila svoje mnenje.

Umazani prijem, ki sodi na neko drugo polje, je res zaničevanja vreden. Če kdo, potem Zagreb natančno ve, da Republika Slovenija (slovenske dežele) ne more imeti nobenega problema v zvezi s potekom državne meje. Potek državnih meja s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so določen z veljavnimi mednrarodnimi pogodbami. Meja “s Hrvatsko” pa obstaja stoletja, z ustavnim aktom najvišjega ranga – Ausgleich Habsburške monarhije leta 1867 – pa je bila tudi dokončno določena na moderen evropski pravni način. O določenosti te meje priča tudi prej citirano znanstveno delo Petra Ribnikarja, da o specialnih kartah in drugih dokumentih ne govorimo znova.

Vsak normalen državljan ve, da pri tako natančno in nedvoumno določeni državni mejo problema s sosedi (dobronamernimi!) ne more in ne sme biti. Zagreb pa – po svoji praksi ? – zlobno preračunljivo zadevo obrne “naglavaćke”. Nravi in običaji pač. A to je na internacionalni pravni ravni manj ko nič!

Zadeva točke 39 je tudi zanimiva.

  1. With regard to the maritime boundary, Croatia asserts that “both States adopted the position that the maritime border between the former republics had not been formally determined.”49 However, according to Croatia, “there was an understanding . . . that the delimitation of the territorial seas of Croatia and Slovenia would follow the equidistance method set out in Article 15 of UNCLOS,”

 

Slovenija je popolnoma v skladu z mednarodnim pravom morja in pomorskim pravom soglašala, da se “v zalivu” odloči po pravilu “ekvidistance”. Popolnoma jasno in pravilno. Težavica, ki se jo brez problema odpihne, je le v tem, da Zagreb misli, da gre za Piranski zaliv. (Njihova ponesrečena manipulacija s Savudrijsko valo jih je nje same udarila po nosu! Savudrijska vala namreč ni Piranski zaliv, marveč je to uvala na južni strani rta, južno od Savudrijskega svetilnika. Pozna jo vsak nedeljski izletnik ali povprečen jadralec.)

Shrani.si

V resnici namreč ne gre za Piranski zaliv, marveč za Kvarnerski! V tem zalivu se namreč državna meja Primorske dotakne Jadranskega morja pri Kantridi. Pri Kantridi zato, ker je suveren Franc Jožef svoje interese v Budimpešti podkrepil tako, da je primorsko Reko (prej krajnsko!) prepustil, kot svobodno pristanišče (podobno, kot Trst) neposredno Budimpešti. Če Madžari ne bodo delali težav, lahko ostane sedaj Reka v zagrebških rokah. (Trianon o Reki: Problem bodo uredili mejaši/sosedje!) Nikakor pa ne more nihče mimo pooblaščenega internacionalnega gremija spremeniti dejstva, da državna meja Primorske pride do morja poleg Kantride. Od te točke mora tribunal določiti za plovbo potrebne koridorje in morske pasove.

Shrani.si

Natančno je podana meja Primorske z Ogrsko na vojaški specialki, ki jo je dala na splet budimpeštanska kartografska ustanova:

Shrani.si

 

 

Saturday, August 19th, 2017

(KOMENTAR K FINAL AWARD 4)

Točka 14

A further, detailed land survey was carried out under the Austrian Empire. Commenced under Francis I and conducted from 1817 to 1861, it resulted in the so-called Franziszeische Kataster (“Franciscan cadastre”). It served as a basis for taxation, as opposed to military mapping carried out in a separate Franziszeische Landesaufnahme. This Franciscan cadastre contains detailed cadastral maps prepared for each cadastral municipality.
Tu je mogoče pripomniti le, da besedilo pripoveduje, da ima kataster notranjo upravno funkcijo, saj je v tekstu jasno izpostavljen drugi pol evidence državnega teritorija: Vojaška kartografija, ki ima državno-politično funkcijo obrambe državnega teritorija. Ta se začne pri državni meji.

Točka 15

In 1867, the Austro-Hungarian Compromise transformed the Austrian Empire into the Austro-Hungarian Empire, which lasted until 1918. Its eastern part, known as “the territories of the holy Hungarian Crown of Stephan,” or Transleithania, was constituted by the Kingdom of Hungary and the Kingdom of Croatia-Slavonia. The remaining provinces were included in the western part of the Empire, officially named “the Kingdoms and Lands represented in the Imperial Council,” also known as Cisleithania.
Resnica je kruta, dejstva ves čas vsem na očeh. Compromise – Ausgleich – Poravnava je ustava habsburške monarhije par excellence. Ključno za razumevanje državne meje slovenskih dežel je, da v vseh členih dokument jasno in določno opredeljuje “Kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu”, kot samostojne subjekte z isto osebo kot suverenom, medtem ko imajo “Ozemlja (“territories”!) Svete Ogrske Krone “državnopravno in notranjo administrativno samostojnost”! (Staatsrechtliche und innere ADMINISTRATIVE Selbständigkeit!).
Podtikanja nekakšne državnostne avtonomije Hrvatski in Slavoniji (zanimivo, da se pri tej točki (15) Dalmacija neznanokam izgubi) so očitna manipulacija vpričo (le) ADMINISTRATIVNE (upravne!) samostojnosti. Krucialna razlika med teritoriji Svete ogrske Krone in Kraljestvi in deželami (DRŽAVAMI!) zahodne polovice je bistvena – Habsburške dedne DRŽAVE so od začetkov subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom, dočim so teritoriji Ogrske Krone od začetkov upravne enote z enim suvernom vseh hkrati. “Ban” je izvrševalec kraljeve volje. Suvereni slovensih dežel – vsakokratni “rimski” oz. po Patentu 1804 “avstrijski” cesarji, so morali biti posebej ustoličeni v vsaki od svojih dednih dežel. (V Zagrebu??? Kdo? Kdaj!)
V enem najpopolnejših jezikov, slovenskem (enaka besedila so najkrajša v slovenskem, potem latinskem jeziku!), je mogoče kratko povedati:
Cislajatanija je ZVEZA DRŽAV, Translajtanija je ZVEZNA DRŽAVA.
Več je tega manipuliranja v naslednji točki:

Točka 16

According to Croatia, the constitutional and political status of the Kingdom of Croatia within Austria-Hungary was governed by the Croatian-Hungarian Compromise of 1868, which created a union between the “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary. The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.

Zveza “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary je izgledala tako, da se je Dalmacija pojavila med deželami Cislajtanije, zagrebški “sabor” pa, ki se ni strinjal z v Budimpešti napisanim predlogom notranje organizacije Translajtanije (enovite, celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske), je Budimpešta preprosto ignorirala in njegov bojkot (in obstrukcijo hrvaških poslancev) “hvaležno vzela na znanje (iskreno povedano: med burnimi razpravami v času priprav na Poravnavo, so jih preprosto vrgli iz budimpeštanskega parlamenta!), ter dokumente in zakone z veliko večino sprejela brez njih. Po uveljavitvi “Poravnave” pa uvedla intenzivno madžarizacijo državne uprave. (Včpgp Zagreba pri upravljanju javnih zadev je razkril razpad 1918, ko je po odhodu madžarskega osebja železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji obstal. Na pomoč so priskočili slovenski železničarji – Slovenci so upravljali v svojih deželah – ki so jih Italijani nagnali s primorskih železnic!)
Nedeljivost in unitarnost Kraljevine Ogrske, ki je bila bistvena značilnost madžarske države ves čas, se je pokazala tudi v Manifestu cesarja Karla. S tem manifestom je suveren dežel Cislajtanije svojim državam omogočil svobodno odločitev, kakšno državo in skupnost hočejo. Ni pa mogel tega dovoliti v kraljevini Ogrski, saj o čem takem Budimpešta ni hotela ničesar slišati, pa še ob kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske. Vsak njegov korak, nasproten tej prisegi, bi pomenil, da ni več suveren/kralj Ogrske.
V Manifestu je zato moral zapisati:
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität* der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten.
(Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti* dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost.)
Op.:
tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji v Rumplerjevi knjižni izdaji “Rechte und Stellung…berührt werden”, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto” vsakega (teritorija) posebej, kakor v slovenščini razumemo izraz “integriteta”, ki zveni podobno kot nemška beseda”integrität”, ki pa v resnici pomeni “integriranost!, kot povedano…
Državni zbori, sestavljeni upoštevajoč etnični kriterij (po Manifestu!) sp bili torej zakoniti le v cislajtanski polovici (še posebej v etnično najbolj specifičnih slovenskih deželah) monarhije. Nikakor niso bili dovoljeni v ogrski, translajtanski polovici, ki je bila “zvezna država” popolnoma “integriranih dežel ENE krone”! Ker bi veljavnost Manifesta na Ogrskem rušila ustavnopravno nedeljivost kraljevine, je suveren zapisal, kakor je zapisal, in to šele potem, ko noben njegov poizkus, da nekako omehča Budimpešto, ni bil uspešen, pa je odmislil Ogrsko in uredil stvari (le) v “svojih” (dednih) deželah, kjer je imel za kaj takega ustavno možnost.
Krona dokumentarne in pravne butalščine (zelo, zelo “usmerjene”) pa je tribunalov citat The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands
of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.
Lepa reč. Prav nič “mainly” niso bile “part”. Do razsodbe 29. 7. 2017 je bil celoten teritorij slovenskih dežel “del Slovenije”. Prav nič “mainly”.
Ni gotovo, da je imel tirbunal mandat spreminjati znano državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tribunalova naloga je jasno zapisana v Sporazumu (3. člen). Državna meja torej obstaja (kar je itak očitno), tribunal mora le določiti, kje (natančno) poteka. Tega pa ne more storiti verodostojno, če obstoječo državno mejo, znano, dokumentirano, na kartah zarisano in na terenu označeno, preprosto ignorira…
Povrhu slovenskih dežel Poravnava nikoli ne imenuje “Crown Lands”! Predvsem zato ne, ker je to v nasprotju z dejanskim stanjem. “Vovodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju” niti slučajno in nikoli niso bile “pod eno krono” (kakor je to slučaj s teritoriji na Ogrskem), marveč je vsaka vojvodina in kraljestvo imelo svojega lastnega, ustoličenega suverena (slučajno – ne pa nujno in v vsakem primeru – iz iste dinastije in isto osebo).
Tako površno, netočno in napačno opletanje na najvišji internacionalni pravni ravni pač ne sodi nikamor.

Točka 17

primerno krona “dosežke” poprejšnjih:
17. Within the Austro-Hungarian Empire, a large part of the territories which later became Slovenia and those which became part of Croatia were essentially divided by the boundary between Cisleithania and Transleithania.

Je pač tako, da je meja med Cis- in Translajtanijo potekala dosledno po državnih mejah slovenskih dežel, natančno zabeleženih na vojaških specialnih zemljevidih in v številnih drugih dokumentih, ki niso bile meje s kako hrvaško državo, marveč državne meje s Kraljevino Ogrsko. S temi DRŽAVNIMI mejami so slovenske dežele (dokument zapiše ZEMLJE države SHS) dne 1.12.1918 stopile v zvezo s Kraljevino Srbijo. Samo one so bile namreč subjekt mednarodnega prava, ki more sklepati veljavne
dogovore z drugimi enakimi subjekti. (Z okupiranim teritorijem poražene Kraljevine Ogrske Srbija, suverena država, pač ni mogla sklepati nobenih zvez. Mejo s sporazumom v Trianonu razdeljenih in Kraljevini SHS dosojenih delov Železne županije in županije Zala s hrvaškim teritorijem (Varaždinska županjija) na reki Dravi, pa je dokumentiral ta sporazum v točki 2 (potek meje s Kraljevino SHS).

TRIANON O MEJI NA DRAVI

O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) pa govori Trianonski sporazum:
2 With the Serb-Croat-Slovene State:
From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station,
Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilome-tres west of Nemesnep, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pin-cze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;
then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia*, about 1 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, the course of the Drau (Drave) downstream;
thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji, the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;
Shrani.si

1,5 km severno od železniškega mostu prek Drave se stika meja županije Zala z novo, “trianonsko” mejo, ki se nadaljuje “downstream” po Dravi in naprej (rumeno poudarjena linija). Ta stik (junction) je tista “tromeja), ki bi jo moral tribunal opaziti (tudi če/ker je zainteresirana – ali pač NEzainteresirana –  stranka v postopku ne da na mizo).

Op.:
*) V času Trianona je že obstajala Kraljevina SHS, ki je vključevala Hrvatsko in Slavonijo. Uporaba toponimov je šla s časom. Se pa v naslednjem stavku zopet pojavi pravo poimenovanje: “old administrative (!!!) boundary”…

Znotraj Jugoslavije je imela Slovenija (slovenske dežele) državno (ne “republiško”) mejo s preostankom Jugoslavije (SFRJ nazadnje) in ne s Hrvatsko. Tudi se ni odcepila od Hrvatske, marveč se je osamosvojila (izstopila iz združbe – dissolution) od SFRJ dosti prej, preden je ta država v hudih secesijskih vojnah dokončno prenehala obstajati.

KOMENTAR K FINAL AWARD 3

Saturday, August 19th, 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD 3

GENERAL GEOGRAPHY

Točka 9

Two treaties delimiting the northern part of the Adriatic Sea were concluded by the SFRY and Italy. The Treaty concluded on 10 November 1975 at Osimo (“Treaty of Osimo”) delimited the territorial sea between the SFRY and Italy, by an equidistance line that extends for a distance of  25.7 nautical miles (“NM”) and connects five points.4 Furthermore, an agreement on the delimitation of the continental shelf between Italy and the SFRY was concluded on 8 January 1968 at Rome (the “1968 Treaty”) defining a line of delimitation with 43 points connected by 40 straight segments and 2 curved segments.5 In accordance with established principles of customary law reflected in Article 11 of the Vienna Convention on the Succession of States in respect of Treaties,6 a succession of States does not as such affect a boundary established by treaty. Accordingly, and as the Parties have accepted,7 the delimitation lines established pursuant to the 1968 Treaty and the Treaty of Osimo are applicable to Croatia and Slovenia as successor States to the SFRY. Points on these lines may therefore be utilized by the Tribunal to the extent necessary. 

 Tu velja izpostaviti poudarjeno besedilo – in v nadaljevanju motriti predmet skozi to optiko, ki je seveda prava, ustrezna in edino mogoča. “Obstoječih stanj internacionalnega značaja ni dovoljeno  prezreti” je vodilo.

 

  1. HISTORICAL BACKGROUND
  2. Historical Developments up to the 18th Century

 

Točka 10 vsebuje samovoljno definicijo, ki v stvarnosti nima podlage:

The Marches, or Margraviates, of Carniola (“March of Carniola”) and Styria (“March of Styria”) were established in the 10th and 12th centuries respectively. Their territories formed part of theeastern border region of the Holy Roman Empire of the German Nation.  

Če naj visoki tribunal vzbuja in uživa potrebno (in dovolj plačano) zaupanje, potem si vsaj tako za lase privlečenih opredelitev ne sme privoščiti. Seveda je res, da so nemški etnošovinisti (zelo pozno!) pričeli pritikati uradnemu poimenovanju svojo “nemško narodnost” (Deutsche Nation), a to v ničemer ni spreminjalo (danes bi rekli multietničnega) značaja povezanih držav z istim suverenom.

Vse do zadnjega – in nikoli poprej – na uradnem pečatu rimskega cesarja ni mogoče najti niti črke od “nemške nacije”! Tekst dosledno govori o CESARJU RIMLJANOV = IMP.(erator) ROM.(anorum), po slovensko CESAR RIMLJANOV (“državljanov rimskega cesarstva”).

Ni dvoma, da uradno ime cesarstva nikoli ni vsebovalo floskule zakompleksanih nacionalistov “nemške narodnosti”! V rabi je bila le “pollegalno” in le nekaj časa, v nekakšno “samozadovoljstvo” nekega dela prizadetih, preden je Napoleon vse skupaj poslal na smetišče.

Ni torej dostojno, in ne obeta ravno “visoke maše” pravne doslednosti, če tribunal posebej – in popolnoma brez potrebe – izpostavi spotikljivo, in za pravno rabo nič kaj prida, poimenovanje državnopravnega fenomena.

Glede navedb o hrvaški kraljevini pa bi kazalo povprašati najprej v Budimpešti!

 

Točki 11 in 12 nimata posebnega pomena. (razen, če kdo dokaže, da so katastrske meje državne meje).

 

 

  1. The Austrian Empire and the Austro-Hungarian Empire (1804-1918)

 

točka 13 je nedvomno potrditev, da je številka 13 nesrečna. Tribunal v nekaj besedah naloži goro netočnosti in nesmislov. Sicer vse to z državno mejo slovenskih dežel (in tako tudi ne z nalogami tribunala) nima nič opraviti, vendar je zaradi dostojnosti vendarle treba odločno povedati resnico!

Tribunal kvasi:

The Napoleonic Wars brought major changes in the region, including the dissolution of the Holy Roman Empire in 1806. In 1804, King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. The Austrian Empire lasted in that form up to 1866.

Resnico pa je mogoče zapisati le tako-le:

Napoleonova “ukinitev” Svetega rimskega cesarstva je imela za Habsburško dinastijo zelo hude “stranske učinke”. Glavni in najhujši je bil, da je rodovina, ki se je stoletja šopirila v cesarskem ornatu na cesarskem prestolu veličastnega cesarstva, nenadoma zdrknila na “poden” navadnih grofov, vojvod, nadvojvod, knezov (in priženjenih kraljev). Bližajoči se konec Korzičanove avanture je prinašal težka pogajanja mrhovinarjev v brokatu, ko bo šlo za dediščino epohe in prerazdelitev vlog. Habsburgi niso mogli dopustiti, da bi se v tako usodnih trenutkih znašli za pogajalsko mizo s cesarji, carji, kralji in drugimi načičkanimi mogočniki kot nepomebni “grofiči”, pa so urno doumili sijajno rešitev. Ekspresno so sestavili “cesarski patent”, katerega bistvene določbe se glasijo:

CESARSKI PATENT FRANZ I. 1804

Beilage 2

Neue Titulatur und Wapen Seiner Römisch- und Oesterreichisch-Kaiserlich-, auch Königlich-Apostolischen Majestät, nach den durch den Luneviller Friedensschluß herbey geführten Veränderungen und der Allerhöchsten Pragmatikal-Verordnung vom eilften August 1804. Wien, Aus der kaiserl. und kaiserl. königl. Hof- und Staats-Druckerey 1804.

 

Wir Franz der Zweyte,

von Gottes Gnaden erwählter römischer Kaiser, zu allen Zeiten Mehrer des Reichs, König in Germanien, zu Hungarn und Böheim, Galizien und Lodomerien etc., Erzherzog von Oesterreich, Herzog von Burgund und von Lothringen, Grossherzog von Toskana etc. etc.

Obschon Wir durch göttliche Fügung und durch die Wahl der Kurfürsten des Römisch-Deutschen Reiches zu einer Würde gediehen sind, welche Uns für Unsere Person keinen Zuwachs an Titel und Ansehen zu wünschen übrig lässt, so muss doch Unsere Sorgfalt, als Regent des Hauses und der Monarchie von Oesterreich, dahin gerichtet seyn, dass jene vollkommene Gleichheit des Titels und der erblichen Würde mit den vorzüglichsten Europäischen Regenten und Mächten aufrecht erhalten und behauptet werde, welche den Souveränen Oesterreichs, sowohl in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Grösse und Bevölkerung Ihrer, so beträchtliche Königreiche und unabhängige Fürstenthümer in sich fassenden Staaten, gebühret, und durch völkerrechtliche Ausübung und Tractaten versichert ist.

Wir sehen Uns demnach zur dauerhaften Befestigung dieser vollkommenen Rangs-Gleichheit veranlasst und berechtigt, nach den Beyspielen, welche in dem vorigen Jahrhunderte der Russisch-Kaiserliche Hof, und nunmehr auch der neue Beherrscher Frankreichs gegeben hat, dem Hause von Oesterreich, in Rücksicht auf dessen unabhängige Staaten, den erblichen Kaiser-Titel gleichfalls beyzulegen.

In Gemässheit dessen haben Wir, nach gepflogener reiflichster Ueberlegung, beschlossen, für Uns und für Unsere Nachfolger in dem unzertrennlichen Besitze Unserer unabhängigen Königreiche und Staaten, den Titel und die Würde eines erblichen Kaisers von Oesterreich (als den Nahmen Unsers Erzhauses) dergestalt feyerlichst anzunehmen und fest zu setzen, dass Unsere sämmtlichen Königreiche, Fürstenthümer und Provinzen, ihre bisherigen Titel, Verfassungen, Vorrechte und Verhältnisse fernerhin unverändert beybehalten sollen. Zufolge dieser Unserer allerhöchsten Entschliessung und Erklärung verordnen Wir:

Erstens: Dass unmittelbar nach Unserem Titel eines erwählten Römisch-Deutschen Kaisers, jener eines erblichen Kaisers von Oesterreich eingeschaltet werde, sonach aber Unsere weiteren Titel als König von Germanien, Ungarn, Böhmen etc., dann die eines Erzherzogs von Oesterreich etc., Herzogs von Steyermark etc., und jene der übrigen Erblande folgen sollen. Nachdem jedoch seit Unserem Regierungs-Antritte mehrere Veränderungen in den Besitzungen unseres Erzhauses vorgefallen, und durch feyerliche Tractaten bestätiget worden sind, so lassen Wir zu gleicher Zeit die beyliegende, nach dem gegenwärtigen Zustande neu regulirte Titulatur hiermit kund machen, und gehet Unsere Willensmeinung dahin, dass selbe künftighin statt der bisher üblichen eingeführet und gebraucht werde.

Zweytens: Soll allen, sowohl Unseren Descendenten beyderley Geschlechtes, als jenen Unserer Nachfolger in der Regentschaft des Erzhauses, der Titel von kaiserlich-königlichen Prinzen und Prinzessinnen, nebst jenem von Erzherzogen und Erzherzoginnen von Oesterreich, dann von kaiserlich-königlichen Hoheiten beygelegt und ertheilt werden.

Drittens: Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagter Massen in ihren bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben, so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen, dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch-Deutschen Reiche in unmittelbarem Verbande gestanden sind, und auch in Zukunft die nähmlichen Verhältnisse mit demselben, in Gemässheit der von Unseren Vorfahren im Römisch-Deutschen Kaiserthume Unserem Erzhause ertheilten Privilegien, beybehalten sollen.

Viertens: Wir halten Unseren weiteren Entschliessungen die Bestimmung derjenigen Feyerlichkeiten bevor, welche Wir für Uns und Unsere Nachfolger, in Ansehung der Krönung als erblicher Kaiser fest zu setzen, für gut finden werden; jedoch soll es bey denjenigen Krönungen, welche Wir und Unsere Vorfahren, als Könige von Ungarn und von Böhmen empfangen haben, ohne Abänderungen auch in Zukunft verbleiben.

Fünftens: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten, in den gehörigen Wegen unverzüglich kund gemacht, und in Ausübung gesetzt werden. Gleichwie Wir nicht zweifeln, dass sämmtliche Stände und Unterthanen derselben diese gegenwärtige, auf die Befestigung des Ansehens des vereinigten österreichischen Staaten-Körpers zielende Vorkehrung, mit Dank und patriotischer Theilnehmung erkennen werden.

Gegeben in Unserer Haupt- und Residenzstadt Wien, den eilften August, im achtzehnhundert und vierten, Unserer Reiche des Römischen und der Erbländischen im dreyzehnten Jahre.

 Franz.
(LS)
Aloys Graf von Ugarte,

 

Na kratko. Patent določa dedni naslov “Cesar Avstrije” vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”. Avtonomije, samouprave in vse druge statusne prilike držav – vojvodin, kraljevin in kneževin – katerih suveren je “Šef Hiše Avstrije”, “Cesar Avstrije” imenovan, se v ničemer ne spreminjajo; ostajajo, kot so bile dotlej.

 

Tribunalovo domislico: King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. si torej lahko zataknemo za klobuk.

Ni dvoma, da zadeve niso tako zelo preproste in na prvi pogled razvidne. A naj zadošča opozorilo:

Suveren npr. Vojvodine Krajnske ni bil “Cesar Avstrije”, marveč vojvoda Vojvodine Krajnske. Na državno pravne okoliščine države Krajnske ni prav nič vplivalo dejstvo, da je ta vojvoda bil hkrati tudi vojvoda drugih vojvodin, kralj kraljevin, in da je nosil “družinski naslov” cesar Avstrije.

Zvijačneži – ustvarjalci Patenta 1804 so preprosto prenesli “cesarski škrlat, brokat in hermelin” z rimskocesarskega balona na družinski, habsburški balonček. Kakor že prej suveren dežel (vojvodin in kraljestev) ni bil rimski cesar, marveč je vsaka država imela lastnega suverena (v isti osebi, seveda), se je igra ponovila – le da se je suveren dotlej sončil v “rimskem sijaju”, poslej pa v se je moral/smel  “samo”  v “avstrijskocesarskem”!

“Avstrijsko cesarstvo” je bil torej privid. Le malenkostne korekture pokažejo, da je šlo za povsem enako združbo, kot jo je na ustavni ravni določila Poravnava (Ausgleich) 1867, s tem, da so tokrat mejo med deželami (vojvodinami in kraljestvi) zahodno od Leithe  in Kraljevino Ogrsko začrtali odločno in natančno, Kraljevina Ogrska pa si je utrdila celovitost in nedeljivost svojega ozemlja – za povrh pa pridobila še dotlej Primorsko (še prej Krajnsko) Reko (“okno v svet”!)

Gremij, ki ima tako zahtevno nalogo, kot je določiti potek državne meje, si ne sme dovoliti nobene površnosti. Netočne navedbe v točki 13 zamegljijo situacijo. Nesporna državno pravna situacija suverenih slovenskih dežel se neutemeljeno umika nekakšni državnosti pokrajine Hrvatske, ki je znotraj Ogrske imela izključno upravno avtonomijo, upravnika (“ban”) in zakone pa je postavljala Budimpešta. V členu Poravnave, ki določa, kdo sestavlja Habsburško monarhijo, besede Hrvatska ni. So pa seveda vse slovenske dežele……

KOMENTARJI K FINAL AWARD 1

Saturday, August 19th, 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD

K UVODU, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

Tribunal povzema mnenje Badinterjeve komisije, da je “SFRJ v stanju “dissolution” = razhod subjektov (npr. poslancev, suverenih predstavnikov vsega ljudstva), in da so vse YU republike postale “successor” – ji. (Badinter, Opinion 1 in 2)

Dodatna pojasnila k mnenju No. 2 govorijo tudi o položaju jugoslovanskih republik, ki se osamosvajajo, pri čemer Republika Slovenija ni omenjena. To je logično, saj je bila osamosvojena Republika Slovenija že preden se je Badinterjeva komisija* sploh formirala (27.08.1991), suverena država in z udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (sklepi: 07.07.1991, udeleženci Evropska skupnost – sklicatelj, Republika Slovenija – napadena država, in SFRJ – agresor) že pridobila internacionalno pravno subjektiviteto (Montevideo Conv.) in bila de facto mednarodno priznana.

Pojasnila Allaina Pelleta k mnenju No. 2 :

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession ofStates in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

ThirdExcept where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourthparagraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’ territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Lawconcerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

Glede na besedilo mnenj, ki mu komentarji sledijo, ni nobenega dvoma, da OBSTOJEČIH DRŽAVNIH meja ni dovoljeno spreminjati (Helsinki!). Ker znotraj državne, republiške administrativne razmejitve torej več kot očitno niso državne meje, nobena upravna razdelitev znotraj SFRJ ne more prevladati nad DRŽAVNO MEJO, če ta obstaja. Mnenje št. 2 v povezavi z mejo po osamosvojitvi omenja kot take subjekte, ki bodo morali obstoječo REPUBLIŠKO (torej ne DRŽAVNE) mejo brez sprememb (oz. le z dogovorom) obravnavati kot meddržavno. Slovenija ni omenjena. Očitno ne le iz razloga, ker je bila že osamosvojena država. Razlog je bil tudi v tem, da se njena jugoslovanska upravna medrepubliška razmejitev ni v vseh segmentih prekrivala z nikoli odpravljeno DRŽAVNO MEJO SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi so te dežele (ZEMLJE države SHS, 1. 12. 1918) s Kraljevino Srbijo sestavile “Jugoslavijo”. Gre vsekakor za državno mejo, ki jo varujejo številne konvencije, pravila in načela internacionalnega prava in seveda Helsinška Listina 1975. Varuje jo ipso facto tudi mnenje št. 2 Badinterjeve Komisije.

Dokumentirana je ta meja, zabeležena na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču vsaj od leta 1867, kot državna meja med slovenskimi deželami (Cislajtanija) in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so slovenske dežele kot rečeno vstopile v južnoslovansko državo, in so bile od začetka edine določene državne meje znotraj nove države (Peter Ribnikar, ARHIVI št. 26 2003, Ljubljana)

Brez sence dvoma so tako v Badinterjevi komisiji kot tudi v Ljubljani in še bolj v Beogradu vedeli, kako je z mejo in Republiko Slovenijo. Da ne gre preprosto za “republiško” mejo, kakor je dejansko stanje stvari v vseh preostalih jugoslovanskih republikah (Srbija, ki je bila od nastanku Jugoslavije tudi – tako kot Slovenija – subjekt z obstoječo državno mejo, težave na relaciji “republiško” – “državno” ni imela, ker sta se obe črti prekrivali), so avtorji Temeljne ustavne listine celo zapisali v besedilo listine! V II. poglavju so zapisali, da je meja med osamosvojenima republikama Slovenijo in Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!! – avtorjev poudarek) dosedanje SFRJ”! Ni nobenega dvoma, da nikakor ni mišljena preprosto dosedanja medrepubliška meja, saj bi v tem primeru tako zapisali. Odločno so zapisali V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine” – te pa so znane in na očeh! Gre za državno mejo slovenskih dežel, internacionalno pravno dejstvo, ki je posebej zaščiteno na podlagi Helsinške listine in se ne more spreminjati mimo pravil in načel internacionalnega prava. Ker od svojega nastanka ta meja ni bila nikoli odpravljena, je jasno, da še vedno obstaja in jo je v primeru spremembe statusa jugoslovanske republike iz notranje pravnega v internacionalno pravnega (suverena država) brezpogojno treba upoštevati.**

 

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

je torej nedvomno izhodišče, ki afirmira specifičen položaj Republike Slovenije, saj morajo biti pravice in dolžnosti vseh sukcesorjev enake in v sorazmerju. Nujno je upoštevati vsa upravičenja in zaveze.

Na podlagi analize in komentarja g. Allaina Pelleta je mogoče trditi, da tribunal ni ravnal skladno s svojim lastnim statemenet v točki 1 Uvoda.

 

Op.:

*) Člani Komisije: Robert Badinter, president of the Constitutional Council of France, Roman Herzog, president of the Federal Constitutional Court of Germany, Aldo Corasaniti, president of the Constitutional Court of Italy, Francisco Tomás y Valiente, president of the Constitutional Court of Spain, Irene Petry, president of the Constitutional Court of Belgium

**) Tako je ravnal arbitražni tribunal, ko je odločal o poteku državne meje na območju tkim. Tomšičevih parcel pod Snežnikom: Ker sta obe strani tribunalu predstavili – poleg drugih, realsocialističnih in drugače nerelevantnih argumentov – tudi (IN TO EDINKRAT – LE V TEM PRIMERU!!!) tudi dejstvo tkim. “Rapallske meje”, je tribunal odločno zbrisal z mize vse prej omenjene komične argumente in postavil brezkompromisno, da je “Rapallska meja” odločujoče dejstvo. To pomeni, da bi v vsakem druge primeru, kjer bi se pred njim znašli “argumenti” neustreznega tipa (kataster, sklepi socialističnih organov, partijskih gremijev, posameznikov… ), zraven pa dejstvo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel, brez nadaljnjega odločil glede na obstoječo državno mejo, saj je državna meja slovenskih dežel še mnogo pomembnejše internacionalno pravno relevantno dejstvo od Rapallske meje.