Slovenske dežele in država

Kakšne terjatve imamo do Srbov Slovenci?
Esej, Reporter, 14. novembra 2016

Nikakor ne gre za kakršno koli razpravljanje o prispevku samem. Besedo ali dve pa je treba povedati k izstopajočemu vtisu (naslov in vsebina članka), kot da je Slovenijo napadla Srbija in da ima Slovenija “račun” predvsem s Srbijo.
Če prej ne, vsaj po uveljavitvi Sporazuma o arbitraži mora biti v naši državi jasno, da o državnih rečeh veljajo “rules and principles of the internacional law” (pravila in načela internacionalnega prava), torej relevantna dejstva, dejansko stanje stvari, ne pa mnenja.
Torej le besedo – dve:
Osamosvojeno državo, Republiko Slovenijo je napadla vojska SFRJ in ne Srbija. Vojska SFRJ, imenovana JNA, pa je bila v trenutku napada vojska “vseh republik in pokrajin”, izvzemši Slovenijo, ki je združbo formalno pravno dokončno zapustila dne 25.6.1991. Agresor na osamosvojeno državo so torej bile vse republike in pokrajini preostanka SFRJ, in vse so odgovorne za škodo in druge posledice napadalne vojne, saj je SFRJ, kot internacionalno pravno dejstvo, obstajala do 28. aprila 1992, ko je nastala zveza Srbije in Črne gore, imenovana ZRJ (1. novembra 2000 sprejeta v OZN).
Ker je bila jugoslovanska republika Hrvatska integralni del SFRJ vse do “raskida državnopravnih sveza sa bivšom državom” dne 8. oktobra 1991 (to dejstvo so ponosno vklesali v kamen!), je bila tudi agresor na Slovenijo. Še več. Sam predsednik RH, Miroslav Tudjman, je v govoru na Trgu bana Jelačiča v Zagrebu dne 24. maja 1992 odločno pribil: “Rata ne bi bilo, da ga Hrvatska nije želela.” Ozadje in konstrukcijo napada na osamosvojeno Slovenijo je podrobno razčlenil znani hrvaški publicist Denis Kuljiš v intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, dne 12. oktobra 2013.
Pravi:
“Seveda (…Stipe Mesić…), bil je predsednik predsedstva Jugoslavije. Predsednik vlade je bil Hrvat, Ante Marković. Zunanji minister je bil Budimir Lončar, Hrvat. Šef zvezne Udbe je bil Hrvat, Zdravko Mustać. Šef vojske je bil Kadijević – njegova mama je bila Hrvatica, iz Imotskega. Vsi našteti so po rodu Hrvati… Vidite, Slovenije ni napadel Milošević, temveč Ante Marković… Miloševć je bil zadržan pri teh odločitvah – že poprej je bil izjavil, mislim, da je to rekel Milanu Kučanu, če hočete ven, pojdite ven. Nasvidenje.”
Navedeno, kar se vse ujema z dejanskim stanjem stvari, pove še marsikaj. Vsekakor tudi odgovori na vprašanje, zakaj je Tudjman zavlačeval s soglasjem k “hkratni razglasitvi osamosvojitve”, zakaj je končno spodbudil odločitev šele, ko je tudi predsedstvo predsedstva – torej vrh priramide odločanja v SFRJ – prevzel Mesić – njegov človek. Zakaj je prevaral svoje slovenske sogovornike in ni uresničil razglasitve osamosvojitve Hrvaške na isti dan, pa lahko ostane za kdaj drugič.
Nobenega dvoma torej ni, da trditev, da je Slovenijo napadel Milošević, ni resnična. Miloševič po položaju ni mogel ukazovati JNA. Povrhu pa je bilo že tedaj splošno znano, da so Srbi naganjali Slovence iz Juge in je povsem logično, kar je Milošević rekel Kučanu.
Kar je izrekel Milošević Kučanu, je logično zlasti zato, ker tudi če se ljudje v vrhu odločanja tedaj niso natančno zavedali okoliščin, so nekje v podzavesti očitno čutili, kako je s Slovenijo in Jugoslavijo. Ko so predsodki in skozi desetletja nakopičena ideološka in politična navlaka začeli v slutnji skorajšnjega kolapsa izginjati, se je hkrati vse jasneje prikazovala slika nastanka te države, Jugoslavije. Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala z združitvijo -” ujedinjenjem zemalja države Slovencev, Hrvatov in Srbov” dne 1. 12. 1918. Da je srbski regent Aleksander uporabil sintagmo “ZEMLJE države SHS” je ključnega pomena. Pove namreč, da je vedel, da se njegova država, subjekt internacionalnega prava, ne more združevati niti česa drugega početi z nekimi ljudstvi – “plemeni” (četudi “troedinimi”) in še posebej ne z neko navidezno entiteto, ki ni imela nobene legitimitete – državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Internacionalno pravno subjektiviteto – enako, kot Kraljevina Srbija – pa so imele slovenske dežele, ki so se na podlagi suverenovega ustavnega akta (Marlov Manifest) dne 31. 10. 1918 združile pod vlado v Ljubljani. (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”). To dejstvo je Aleksander, državnik, spretno uporabil: Subjekt internacionalnega prava – slovenske dežele – s katerim se je Srbija lahko “ujedinila”, je “skril” v ZEMLJE (!) države (z malo začetnico!) SHS. Tako je dokument postal pravno korekten in s tem veljaven. Pove pa, seveda, da so Jugoslavijo sestavile slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in kraljevina Srbija, ki je v tistem trenutku že vsebovala “Južno Srbijo” (danes FYRM), bila združena s Kraljevino Črno goro, in je kot antantna zmagovalka okupirala teritorije poražene Kraljevine Ogrske (vključno BiH, pod skupno upravo Budimpešte in Dunaja). Slovenskih dežel vojska Srbije ni okupirala, pač pa je kot vojska nove države, Kraljevine SHS, stopila na njihov teritorij šele po razglasitvi “ujedinjenjea”.
Ta država, ki se je po dolgih desetletjih viharne in večji del katastrofalne zgodovine, znašla v razsulu, je torej lahko razpadla le na tista dva subjekta (internacionalnega prava), ki sta jo sestavila: Kratko povedano: Na Slovenijo in Srbijo. Zato je Slovenija lahko brez vsakega problema iz zveze odšla. ko se je pravno korektno tako odločila in pripravila potrebne akte. Ostale “jugoslovanske republike in pokrajini”, ki so bili subjekti notranjega, jugoslovanskega prava, in niso imele internacionalne pravne subjektivitete, pa so se lahko od zveze le odcepile, kar se lahko zgodi, a le z dogovorom vseh prizadetih. Če ga ni, seveda teče kri.
Odgovor na mednaslov v članku “Zakaj se nismo razšli z Jugoslavijo mirno, tako kot npr. Čehi in Slovaki?” je na dlani: Nobenega razloga za napad JLA na Slovenijo ni bilo. V tem pisanju navedena dejstva pa povedo, da je nekomu, ki je imel tisti hip v svojih rokah vse vzvode oblasti tako v Zagrebu kot na zvezni ravni, napad na Slovenijo ustrezal. Zakaj mu je ustrezal, ni treba posebej ugibati. Cilji, ki so takrat morali “silom prilike” (hraber, nepričakovano učinkovit odpor Slovencev in še kaj) za nekaj časa počakati, se po četrt stoletja zelo očitno – kot nekakšen “Plan B” (oz. “drugim sredstvima”) – uresničujejo.

V Ljubljani, 14. 11. 2016

Dokončno postali suvereni in samostojni
(Demokracija – Tretja stran – 27. oktober 2016)

K spisu, tako naslovljenem, naj povem nekaj besed.

O državnosti, kakor se tiče državljanov slovenskih dežel, je v slovenskih deželah brez števila mnenj. Precej manj je zavesti in spominjanja enoznačnih, gotovih dejstev. Ker z mnenji nima smisla izgubljati čas, z naštevanjem glede državnosti relevantnih dejstev pa bo manj dela – in še manj zmede – naj jih tu naštejem nekaj bistvenih:

Po Noriku, njegovih oblastnikih, denarju, fužinarstvu in trgovini, po karantanskih slovenskih državnotvornih opravilih, ki so presegala vse tisti čas v Evropi znano – dokumenti in knjige pišejo o postopkih (landes gewonhaitt), o jeziku (mit windischer zungen so sol er sprechen) in o kulturi (mit jerem windischen gesang) – je protestantska književnost z zamahom opravila s predsodki in podtaknjenimi “resnicami” o Slovencih, narodu brez domovine, brez države, brez tradicije in brez identitete. S to strupeno zeljo, ki nesramno jemlje prednikom vsakogar od nas njihovo nacionalno in človeško identiteto, so sicer že “Trubarji” in “Dalmatini” opravili, se v predgovorih v svojih knjižnih delih uradno zahvaljevali državni (“deželni”) oblasti slovenskih dežel/držav – parlamentu (“deželnim stanovom”), vladi (stanovski odbor) za denar in možnosti za delo, in sploh delovali kot državni uradniki / Slovenci, ki so delali tudi za vse druge Slovence (SLOVENI, SLOVENTJE !) »slovenskega« jezika (»Harvati«, »Crabaten«, »Dalmatiner«, »Behem«, »Polacken«, »Moscoviten«, »Reussen«, »Bosnaken«, »Walachen«, turški dvor); a korenine tega Zla so tako globoke, da segajo še v današnji čas, ko vsak, ki ima pet minut časa, nekaj osvobaja in nekaj ustanavlja. Hitreje, kot se utegne spreminjati vreme, vsak dan neki novi, dežurni heroji ustanavljajo nove države, suverenost, samostojnost – učinek pa je ta, da bo kmalu zamrl tudi spomin na našo državnost (več kot očitno na kupu trupel in razvalinah).

Pisanih, tudi v kamen vklesanih pričevanj o pradavni državnosti dežel, katerih državljani s časom ustreznimi pravicami in dolžnostmi so bili naši predniki – Slovenci – je več kot dovolj. V moderno dobo segajo dejstva in dokumenti, kot je npr. Cesarski patent 1804, ki izrecno določa, da suvereniteta in privilegiji dežel ostajajo kot dotlej. Popolnoma natančno pa v modernem pomenu (Montevideo konvencija) internacionalne pravne atribute naših dežel opredeli “ustava” (imenovana Ausgleich) habsburške monarhije iz leta 1867. Slovenske dežele – in vse druge “vojvodine in kraljestva Cislajtanije” (po spisku) – sestavljajo vsaka posebej in vse skupaj s Kraljevino Ogrsko državno zvezo, v vsakdanjem govoru (neustavna formulacija) imenovano Avstroogrska monarhija.

Internacionalna pravna subjektiviteta dežel, katerih državljani so bili naši prastarši in starši, je oktobra leta 1918 prišla polno do izraza. Suveren vseh in vsake posebej, Karel I., z osebnim naslovom “cesar”, je 16. oktobra objavil dokument – Manifest – s katerim je omogočil, da se dežele, katerih suveren je bil, svobodno odločijo o svoji nadaljnji usodi, notranji in medsebojni ureditvi. O tem je takratni ljubljanski knezoškof A. B. Jeglič v svoj dnevnik zapisal, da cesar “postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov… nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.”
To se je dne 31. oktobra 1918 sankcioniralo s sklepom vlade, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.”
Na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta je torej nastala nova država, zveza slovenskih dežel. Uresničila se je “davna sanja”, Zedinjena Slovenija. (Tako je zapisal notranji minister te vlade, dr. Janko Brejc, v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928).

Povsem enako in na podlagi istega ustavnega dokumenta so razglasili novo državo “DeutschÖsterreich”, zvezo dežel z nemško govorečo večino, na Dunaju, v stavbi nižjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici. S to razliko, da so “Avstrijci” to dejstvo dali na pogajalsko mizo v Parizu, slovenski “voditelji” pa so uresničeno Zedinjeno Slovenijo ignorirali in nanjo “pozabili” – jo “vrgli za plot”. Še dobro, da so jo! Ker so nanjo pozabili in se z njo niti niso ukvarjali, se tudi niso potrudili, da bi jo pravno relevantno odpravili. Tako – ker nikoli ni bila odpravljena – še vedno obstaja (Cuius est instituere, eius est abrogare).

Obstoj zveze slovenskih dežel je kljub “pozabi” prišel na dan že mesec dni kasneje, ko je dne 1. 12. 1918 v Beogradu srbski regent zagrebško besedilo, da “se ujedinjuje Država Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”, popravil v “… se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”. Na ta način je legitimiral dokument o združitvi, saj se morejo na državni ravni združevati le subjekti internacionalnega prava, ne pa neka izmišljena tribalistična “troedina” plemena. Subjekti internacionalnega prava so bile od vseh udeleženih samo slovenske dežele (že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani) in Kraljevina Srbija, ki je od Berlinskega kongresa naprej vključevala še Južno Srbijo – danes “Bivšo jugoslovansko republiko Makedonijo” – pridruženo Kraljevino Črno goro, in je že okupirala dele ozemlja premagane Kraljevine Ogrske (Vojvodino, Slavonijo, Hrvatsko itd.). Ti teritoriji države Ogrske niso imeli nobenih državnostnih atributov, kaj šele suverenitete. Enovitost, celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske je v Manifestu (ustavnem dokumentu prvega reda) posebej poudarjena: “Tega (oblikovanja državnih zborov po večinskih etničnih kriterijih in reorganiziranja skupnosti dežel) pa ne morem dovoliti v celoviti in nedeljivi Kraljevini Ogrski”!
Tako je južnoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, nastala z združitvijo slovenskih dežel in Srbije. In tako je tudi razpadla: Dne 25. 6. 1991 z osamosvojitvijo “slovenskih dežel”, z njihovim teritorijem, državljani in državnimi mejami vred – pod imenom Republika Slovenija. Da to ni “navadna jugoslovanska socialistična republika”, je zapisano v Temeljni ustavni listini na sledeči način:
“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ… ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.” Citat V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ je ključnega pomena. “V okviru” namreč pomeni “glede na vse relevantne okoliščine” – torej ne neka “navadna administrativna republiška razmejitev” znotraj enega državnega subjekta (SFRJ), saj bi bilo potem zapisano preprosto: “…ter meja med (dosedanjo) jugoslovansko republiko Slovenijo in (dosedanjo) jugoslovansko republiko Hrvatsko”, marveč gre za državno mejo med slovenskimi deželami, ki so se s Srbijo “ujedinile”, sedaj se pa osamosvajajo. Ni nastal nek nov subjekt, ni se odcepil del suverenega teritorija enovite države, marveč se je nekaj že obstoječega, z vsemi državnimi atributi, osamosvojilo. Z vidika internacionalnega prava pa je bila “že obstoječa” zveza slovenskih dežel. Ta se je pod imenom Republika Slovenija osamosvojila.

Mednarodno pravno subjektiviteto je osamosvojeni državi priznala že Brionska konferenca, saj je bila Republika Slovenija ena od treh udeležencev te vrhunske meddržavne konference: 1) Evropske skupnosti (sklicatelj), 2) Republike Slovenije (napadena država) in 3) SFRJ (preostale republike in pokrajini, kot agresor). Sklepi to do podrobnosti potrjujejo.

Vse, kar se je dogajalo – in se dogaja – poslej, se dogaja v enaki, od konca Prve svetovne vojne oz. razglasitve zveze slovenskih dežel znani ignorantski maniri. Tudi citirani zapis v Demokraciji o tem priča. Zgovorna je tudi ignoranca izrecnega in nedvoumnega določila v petem členu sporazuma o arbitraži o poteku državne meje. Sporazum očitno upošteva, da se je Republika Slovenija osamosvojila “od” SFRJ, ne pa od jugoslovanske republike Hrvatske, iz česar sledi naloga arbitražnega tribunala, da določi potek obstoječe državne meje osamosvojene Republike Slovenije s preostankom SFRJ, ki je znana, dokumentirana in na terenu še zaznamovana od leta 1867 (takrat s kraljevino Ogrsko) oz. 1918 (Trianon je definiral mejo Slovenske krajine oz. Kraljevini SHS dodeljenih delov Železne županije in županije Zala na reki Dravi! ne na Muri).
Še več! Ker so v Zagrebu razglasili “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej gre za ODCEPITEV! ne za osamosvojitev) 8. oktobra 1991, torej več kot tri mesece po v Sporazumu, določenem “presečnem datumu” (25.6.1991) , Republika Hrvatska sploh ni stranka v postopku. Jasno da ni, saj ob razglasitvi osamosvojitve Slovenije na oni strani državne meje slovenskih dežel ni bilo nobene države Hrvatske. Bila je SFRJ – njen preostanek, ki pa je (seveda skupaj s svojimi republikami in pokrajinami – tudi Hrvatsko, in to z njenega teritorija) napadel osamosvojeno državo.

Podpis predsednice vlade Republike Hrvatske na dokumentu (Sporazumu o določitvi poteka državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko) pomeni samo in izključno, da bo Republika Hrvatska odločitev tribunala spoštovala in kolikor njo zadeva, izvršila. Stranka v postopku pa ni in skladno s Sporazumom ter z oziroma na dejansko internacionalno pravno stanje sploh ne more biti.
Gre pač za državno mejo slovenskih dežel, s katerimi so se te “zemlje” države SHS “ujedinile sa Srbijom”. Te meje (o katerih je znanstvena razprava objavljena v reviji Arhivi, št. 26, Ljubljana, 2003) so ves čas obstoja južnoslovanske države ostale nespremenjene. Da pa obstajajo, se je izakazalo, ko je nastala nacistična kvislinška NDH in so te meje takoj, brez vsakega problema znova veljale kot državne. Seveda NDH z okupiranimi slovenskimi deželami: Na Dravi z Madžarsko, od Zavrča do morja pri Reki pa z nemškim Rajhom in Kraljevino Italijo (po kapitulaciji Jadransko Primorje – Adriatisches Küstenland).

Nobeno mnenje ne more spremeniti relevantnih dejstev.

05112016
Spoštovani!

Iz članka “Izključna gospodarska cona na Jadranu”, Mnenja, 5. 11. 2016 izdvajam:

“…pred arbitražnim sodiščem, ki razsoja tudi o mejni črti na reku Muri…”
in
“Enostranska razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranskem morju namreč pomeni prejudiciranje odločitve o meji.”

in postavljam dve vprašanji:

1) O katerem sporazumu o arbitraži je govor? Tisti, podpisani, registrirani pri UN in javno objavljeni ne omenja Mure (niti Piranskega zaliva). Od arbitražnega tribunala zahteva nič več in nič manj kot to, da “določi potek državne meje…”
2) Kaj ni to, kar počenja etablirana tukajšnja srenja glede poteka državne meje že ves čas, odkar je sporazum o arbitraži v veljavi, šolski primer prejudiciranja?

Podalpsko meglovje bi kazalo razpihati z odgovori. Toliko bolj, ker so dejstva in dokumenti ves čas pri roki in vsem na očeh. Npr. tisto, kar piše v TUL: “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ” – torej ne medrepubliška administrativna notranja razdelitev kar tako, marveč “v okviru” (prim. SSKJ!). Iz besedila sporazuma o arbitraži pa je razvidno, da je sestavljalcem in podpisnikom jasno, da državna meja obstaja. Da mora tribunal le določiti nje potek. Ker je državna meja, opredeljena v Sporazumu, dejstvo, zabeleženo v dokumentih in določena na terenu že več kot sto let, naloga tribunala ni velika težava. Še dosti manjša težava pa so eskapade nekdanje jugoslovanske republike Hrvatske v zvezi s Sporazumom. S podpisom sporazuma se je namreč pravno veljavno in dokončno zavezala, da bo spoštovala in s svoje strani udejanila odločitev tribunala. Hkrati pa tudi – ker Sporazum vsebuje 5. člen – da ni stranka v postopku, saj je na dan 25. 6. 1991 (“Critical date”) še ni bilo. Republika Hrvatska, suvereni subjekt internacionalnega prava, je namreč nastala kasneje. Datum nastanka (“raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”) so celo vklesali v kamen.

Andrej Lenarčič

Odprto pismo g. Janezu Janši, poslancu, ministru in bivšemu predsedniku vlade

Parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb obravnava katastrofalno (po NOVA24TV) zlorabo policijskih pooblastil. Ključni problem je delovanje na podlagi neobjavljenih pravil in navodil.
G. Janez Janša, poslanec, bivši predsednik vlade in minister! Za javnost ste obrazložili bistvo problema. Ustava v svojem 154. členu natančno določa, da predpisi začno veljati šele potem, ko so objavljeni. Zakon ali predpis, ki ni pravilno objavljen, sploh ne obstaja. To je ustavno sodišče posebej poudarilo že v zadevi jugoslovanskih tajnih uradnih listov in drugih tajnih uredb, pa tudi v razsodbi v zvezi s tajnim sporazumom z Izraelom leta 1966.
Ni torej nobenega dvoma: v Republiki Sloveniji veljajo le tisti zakoni in predpisi, ki so, skladno z določilom 154. člena ustave, javno objavljeni.
Upoštevajoč to dejstvo postane očitno, da državna volilna komisija (DVK) po vseh dosedanjih volitvah, odkar je bil septembra 1992 sprejet še danes veljavni zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ), ravna v nasprotju z zakonom. Ko potrjuje izvolitev kandidatov na vsakokratnih volitvah, ravna v nasprotju z objavljenim zakonom (ZVDZ), ki v 7. členu izrecno in nedvoumno določa, da lahko voli in je voljen le tisti državljan, “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti”. Samo tisti torej, ki je na dan glasovanja – ne prej in ne kasneje – dopolnil določeno starost.
DVK pa je doslej ravnala, kot da v zakonu piše “ki je dopolnil osemnajst let starosti” ali pa npr. “ki je že dopolnil osemnajst let starosti.” A tako napisani zakon ni bil objavljen. V objavljenem zakonu je zapisano: “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.” Torej ne prej in ne kasneje.
Ker je DVK potrdila vse mandate doslej, je očitno ravnala po zakonu, ki ni bil objavljen (si ga je preprosto izmislila, si ga sama napisala?).
DVK torej krši ustavno določilo – člen 154 – in mandati, ki jih je protizakonito potrjevala, niso bili in niso veljavni. Zakonito ni (in ni bilo) niti delovanje tako nezakonito izvoljenih (torej neizvoljenih) poslancev in tudi vseh drugih voljenih ali imenovanih organov oblasti in odločanja.
Nezakonita je bila konstitutivna seja po volitvah v Državni zbor leta 1992. Ker zakon, po katerem se je pri potrjevanju mandatov očitno ravnala DVK, ni bil objavljen (objavljen je drugačen člen 7), poslanci v resnici niso pridobili mandatov, konstitutivne seje sploh ni bilo in skladno s tretjim odstavkom 81. člena ustave se mandat prejšnje “osamosvojitvene skupščine” ni končal. Končal se ni niti z nobenimi sledečimi volitvami in tako traja še danes. Še vedno imajo mandat njeni delegati, mandat ima takratna vlada, njeni ministri. Enako velja tudi za državni svet in seveda za predsednika države. Podobne so posledice nezakonitega ravnanja DVK tudi na področju zakonov in predpisov, referendumov, mednarodnih pogodb in asociacij in tudi na področju lokalnih oblasti.

Šlamastika, kakršne zgodovina Planeta ne pomni, je na prvi pogled katastrofa brez primere. To tembolj, ker odgovorni, ki problem zagotovo vidijo, a iz razlogov, ki jih poznajo le oni, tiščijo glave v pesek in se na vsemogoče infantilne, smešne, pa tudi nevarne načine izmotavajo, brezpravno stanje še poglabljajo. Vendar ni vse tako črno. Predvsem stanje totalne nezakonitost in pravnega kaosa ni popolnoma brezizhodno. So organi oblasti, ki še imajo mandat in so četrtstoletni masaker demokracije preživeli v zadostnem številu: tridomna (osamosvojitvena) skupščina, izvršni svet z ministri, predsednik države, ki jim mandat po volitvah leta 1992 ni prenehal. Vsi navedeni imajo pravico in dolžnost, da nemudoma prevzamejo svoje položaje in odgovornosti, ter na način, ki velja za izredne razmere, v najkrajšem roku potrdijo doslej (nelegalno) sprejete zakone, predpise in ukrepe (mednarodne sporazume itd,), za katere velja soglasje (in se niso izkazali kot škodljivi), obenem pa sprejmejo popravljen zakon o volitvah v DZ. Nato predsednik države, ki še ima mandat, razpusti skupščino in razpiše volitve v DZ po popravljenem zakonu.

To pismo naslavljam kot “odprto pismo” na Vas, gospod Janez Janša. Ne le zato, ker ste odločno pokazali na kršitve ustave v zvezi s členom 154, marveč in posebej zategadelj, ker ni nobenega dvoma, da ste sposoben razgibati potrebno “kritično maso”, da se odločno krene v zakonito in učinkovito reševanje katastrofalnega nepravnega stanja v državi na način, ki je v obrisih naveden v prejšnjem odstavku in ga potrjuje demokratična praksa, povrhu pa ste še vedno minister vlade, ki ji mandat ni nikoli prenehal.

Andrej Lenarčič V Ljubljani, 11. 11. 2016

Slovenstvo in država (Demokracija,10. 11. 2016, kolumna, dr. Janko Kos)

Izhodišča in sintagme v zvezi z narodom, ljudstvom in slovenstvom, so problem, ker ni natančno razmejeno, kdaj gre za ljudstvo in kdaj za nacijo, pa tudi kdaj gre za državo in kdaj za oblast (vrsto oblasti, režim). Uporaba besed sama po sebi ni problem. Ta nastane, ko se izkaže, da se ista beseda uporabi enkrat za ta, drugič za drugi fenomen. Tako nikoli ni brez sence dvoma, ali gre pri “narodni skupščini” za državni zbor ali za ljudsko skupščino, pri “narodni banki” za državno banko ali za ljudsko banko (Volksbank), pri “narodnem parku” za zabavišče (Prater) ali za nacionalni (državno zaščiteni) park. Pogled okoli sebe težavo le še poglobi – od “narodnega divadla”, ki je državno gledališče, pademo vse do “navali narode” podna.
Tudi v obravnavanem članku ni povsem jasno, kdaj gre za nacionalno (državno, tisto, ki je zapisana v osebni izkaznici – identity card) identiteto in kdaj za etnično (narodno?) identiteto.
Zadeva bi ne bila vredna posebne pozornosti, če bi to področje ne bilo srž katastrofe, ki nas je zadela in nas drži v šahu že več kot stoletje. In ljudstvo (!) trpi.
Bistvo problema tiči v komaj razumljivi, skrajno žaljivi nesramnosti, s katero so neki posamezniki ali klika, ki že zelo dolgo EX CATHEDRA usmerja “javno mnenje” v naših deželah, z levo roko opravili z identiteto naših prednikov. Kot da milijoni naših prednikov, ki so se rojevali, živeli in umirali v svojih deželah, katerih del se danes imenuje Republika Slovenija, ki so se v teh deželah, ki so vedno bile subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom in oblastjo, trudili za preživetje, v okviru družbenega reda, kot tlačani, učitelji, duhovniki – tudi plemiči – izvrševali svoje državljanske dolžnosti in svojo deželo tako in drugače branili pred napadalci, sploh niso bili ljudje, da so bili nekaj “v zraku”, pritepenci od nekod, neosebe, brez identitete. Da so postali ljudje šele, ko so postali “narod” – karkoli naj že to pomeni.
A te “neosebe”, trop brez identitete, so imele že zdavnaj svoje “navade” (landes gewonhaitt) in pravo (Recht von dem lande), lasten jezik (mit windischer zungen so sol er sprechen), ki je pred več kot tisoč leti bil jezik državnih opravil prvega reda, ki so dogodke tako vrhunskega državnega značaja, kot se bo januarja prihodnje leto zgodil v velesili onkraj oceana, povzdignili z umetnostjo in petjem (mit jerem windischen gesang), ki je bilo zanje značilno, samo njihovo, in ki so svojo “pravico iskali” v svojem jeziku tudi v središču takratne “evropske unije”, in so udejanjali enakopravnost žensk (esset libera, sicut Sclavi solente esse…). Nacionalna – državna – identiteta non plus ultra. In državniška praksa, pred katero so strmeli sodobniki, pisale debele knjige in so se snovalci demokratičnih USA po njej zgledovali.
Pa ne le to. Bistveni delež pri obrambi svojih držav in s tem vse Evrope pred agresorjem z vzhoda naj bi več sto let prispevali neki čudni človečnjaki? In protestantizem je zamajal pol sveta in usodno načel fevdalni sistem brez prispevka državljanov slovenskih dežel? Čeprav nič od tega ne bi nastalo brez podpore parlamentov in oblasti dežel, katerih državljani so bili! Komu se je v predgovoru zahvaljeval krivec za enega prvih prevodov Biblije v jezik evropskega ljudstva?
In vse to, svoje prednike, preteklost, dosežke in zmage, celo epohalno Slavo vojvodine Krajnske, naj vržemo v smeti kot ničvredno šavje?
Grozljivo.
In res je grozljivo, kar so si samozvani “narodovi(?) rešitelji” dovolili. Namesto da bi se z vso silo borili za prevzem pravičnega deleža oblasti v lastnih deželah – državah, so svoje ljudstvo zavajali in jim obljubljali “svetlo bodočnost” nekje drugje, ne v “lastni hiši”. Ta sprevržena rabota je bila tako nasilna, da so celo uresničitev “Zedinjene Slovenije”, do katere je prišlo brez njihovega truda (nasprotno, vse so storili, da se to ne bi zgodilo!), ignorirali in prikrili pred ljudstvom, ki so ga z “bobni in trobentami”, kot brezpraven del nekakšnega “troedinega plemena”, kot nemaniče, brez lastne države in tradicije, pognali v roke okolju, katerega “blagodati” so imeli priliko uživati s stoletjih krutih obrambnih bojev. Pošastna morija v dvajsetem stoletju ni nič drugega, kot posledica tega zločinstva.
Vzeti ljudem nacionalno identiteto in še sam spomin na lastno državo in zgodovino, je več kot gnusen zločin. Natakniti (po zgodbi ribniškega osla) svojim ljudem zelena očala in ga “futrati” z nadomestki (oblanci) in prividi, pa podlost brez primere, saj lastna država (zeleno seno, namesto podtaknjenih oblancev) kljub vsemu še vedno obstaja in je tu. Še vedno. Od razglasitve dne 31. 10. 1918, saj tega internacionalnega pravnega dejstva nihče nikoli doslej ni odpravil.
Nobenega dvoma ni, da je ignoriranje slovenske državnosti, slovenskih dežel, ki so tukaj od nekdaj in jih doslej na srečo še nihče ni odpravil, načrtno delovanje z nekim prav določenim namenom. Nikjer v sosedstvu namreč ne naletimo na tako dosledno (samo?)odpovedovanje lastni nacionalni identiteti in zgodovini. (Kako bolno se sliši vsakdanja, običajna fraza: “Odkar imamo svojo državo”!) Nasprotno. Na dosti manj pomembne “Slave” svojih dežel so sosedje še kako ponosni in na podlagi takih zgodovinskih dejstev uveljavljajo marsikaj. Pri nas pa se gremo apatride, neko plemensko krdelo, pritepeno od kod ve kod, na ideologiji (kulturi? religiji in Revoluciji?) zgrajeno entiteto. Državnost, ki je naša, ki sodi med temelje vsakega državnega in internacionalnega prava, pa zametujemo, jo puščamo zavrženo v obcestnem jarku. Le, da ta “cesta” vodi v pogubo, v kolikor že nismo sredi nje.

V Ljubljani, 11. 11. 2016

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica