Archive for November, 2013

Pomisel ob kolumni v Reporterju 47

Wednesday, November 27th, 2013

Spoštovani! Ob branju kolumne se utrne marsikatera pomisel ali vprašanje.

Všečno, z zamahom in gesto zastavljeno besedilo začnimo podrobneje prebirati tam, kjer začenja zgodbo avtor sam: Pri Slovencih, državljanih Avstro-Ogrske.

Ker narava in bleščava pisanja vabi k zaupanju, je vsaj manj dobro, če že ni slabo, ko se bralec znajde pred državljani, ki niso obstajali. Kako je s Slovenci, “državljani Avstro-Ogrske”, zelo natančno pripoveduje odstavek na 99. strani knjige Kirche in Osten (Vandenhoeck & Ruprecht, 1992). Tam beremo (prosti prevod): “Na kratko še omenimo, da je v Monarhiji obstajalo posebno državljanstvo tako v Cis- kot v Transleithaniji. Državljan enega dela (Monarhije) je torej veljal za tujca v drugem delu.” Državljanov Avstro-Ogrske očitno ni bilo.

Slovenci v Primorju, na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem so bili državljani Cisleithanije (pogojno – in pogovorno – Avstrijskega cesarstva, kar ni daleč od resnice, saj je bil njihov suveren – vojvoda – “naslovni”, torej ne po položaju/službi, cesar, kar je opredeljeno v Patentu 1804.), Slovenci v Slovenski Krajini, onkraj Mure in med Dravo in Rabo, pa so bili državljani Transleithanije. To pomeni Kraljevine Ogrske, saj je bilo Transleithanija ime enovite in nedeljive države Kraljevine Ogrske. Drugače je bilo v Cisleithaniji, ki ni bila “enovita in celovita” in je obsegala “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”, kakor je to mednarodno pravno dejstvo, ki zaobsega tudi mednarodno pravno subjektiviteto in avtonomijo pradavnih dežel takraj Leithe, opisal ustanovni akt Dvojne monarhije – Poravnava (Ausgleich) – leta 1867.

Netočnost glede državljanstva se nadaljuje z zedinjenjem s Kraljevino Srbijo, s čemer naj bi Slovence kaznovali (“zaračunali z izgubo Primorske in Koroške”) zmagoviti zavezniki. Morebiti je možno na podlagi nekih javnosti neznanih dokumentov sklepati tako. Vendar preverljiva dejstva in spomini iz tistega časa kar kipijo od brezmejnega, samoodpovedujočega navdušenja Slovencev za Jugoslavijo. To brezprizivno navdušenje, ki so ga tudi slovenski predstavniki v Parizu unisono razglašali, je preglasilo celo znamenito Wilsonovo načelo o samoodločbi. Slovenski voditelji so v en glas terjali, da se Slovence vključi v Jugoslavijo. Niso reklamirali v Parizu, da so se slovenske dežele tako, kot so to storile sestrske habsburške dežele – oz. njih večinsko nemški deli – na podlagi suverenovega ustavnega akta – Manifesta – združile, in niso za pariško mizo nastopili kot zveza suverenih subjektov internacionalnega prava, kar so cisleitanske dežele bile. Dežele, kjer se je večinsko govorilo nemško, so razglasile zvezno državo Nemško Avstrijo le dober teden dni prej, kot slovenske. 31. 10. 1918 so tudi predstavniki slovenskih dežel v Ljubljani ravnali tako in razglasili, da vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah. Razlika je bila le v tem, da slovenski vodilni politiki tega niso niti poskušali uveljaviti v Parizu, saj so – kot že rečeno – bili obsedeni z Jugoslavijo in so se popolnoma podredili Zagrebu, ki pa ni imel legalne podlage niti za oblikovanje “narodnega viječa”, marveč se je zvito šlepal na legitimiteti slovenskih dežel in ljubljanske vlade, in je skrbno uresničeval svojo varianto “jugoslovanskega programa”! S tako politiko je potem uspešno nadaljeval do samega konca južnoslovanske tvorbe, potem, ko jo je dodobra izrabil za svojo zvijačno in prevarantsko teritorialno ekspanzionistično in etnocidno politiko.
Če zmagovalci v versajskih dvoranah niso “kaznovali” “DeutschÖsterreich in so to zvezo brez problema priznali (zahtevali so le, da se izbriše beseda “Nemška” iz imena države), kako zlahka bi šele priznali enako upravičeno in legalno udejanjeno zvezo “slovenskih” dežel – seveda če bi se to dejstvo znašlo na mizi v Parizu… Pa se očitno ni!

Primorje. Glagolu “omogočiti” (vrnitev) mora v tej zadevi nujno delati družbo glagol “preprečiti”. Namreč kaj je “omogočilo” zmagovito partizanstvo je dovolj razglašeno. Še bolj pa, kaj je “preprečilo”, saj je njegov “komunizem – stalinizem” dodobra premešal adute in pričakovanja, ter pregnal zmagovalce iz Trsta in okolice ter iz Gradiške z večjim delom Gorice. Zanimiva pa je verbalna geopolitična pirueta “prestavitev slovenske obale z območja severozahodno od Trsta na območje jugozahodno od Trsta”. Če in dokler je govor o “vrnitvi Primorja” (Venezia Giulia po italijansko, Julijska Benečija po slovensko), smo na internacionalnem pravnem terenu in v območju meddržavne pogodbe. Ta pogodba ne pozna nobene Slovenije, nobene Hrvaške, ve le za Italijo in Jugoslavijo ter italijansko in jugoslovansko etnijo – in seveda za celovito deželo/državo, ki jo je Italija po Rapallu in Rimu odvzela Kraljevini SHS, in jo po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji. Kaj se je komu znotraj Jugoslavije prikazovalo, kaj so glede “jugozahoda” pa “severozahoda” in o sličnem marnjali in počeli tovariši, je bilo morebiti relevantno znotraj države Jugoslavije, niti slučajno pa ni igralo nobene vloge in je bilo – in je – povsem brez učinkov na internacionalni ravni.

Smo že pri Slovencih, ki so “z odliko absolvirali dvajseto stoletje”. Tudi to zveni nadvse všečno, je pa nekaj svetlobnih let daleč o resnice, ki štrli in bode od vsepovsod. Niti “nezadostni začetek stoletja” ni dovolj natančen opis totalne katastrofe, ki je bila toliko bolj strašna, ker se je zgodila v trenutku, ko so Slovenci udejanili “davno sanjo” in popolnoma legalno in internacionalno pravno učinkovito razglasili “Zedinjeno Slovenijo”. Pod oblastjo vlade v Ljubljani so slovenske dežele končale kot “niko i ništa” v centralistični balkanski satrapiji – ringu Beograda in Zagreba. Namesto suverenega subjekta v svojih pradavnih vojvodinah, so se Slovenci čez noč znašli kot brezpravna manjšina v štirih tujih državah in kot ničla znotraj perverznega “troedinega plemena”, oropani polovice teritorija in večine nacionalnega bogastva, ja, celo slovenskega imena. Droben svetel žarek v tej katastrofalni godlji je dejstvo, da državnosti združenih slovenskih dežel in njih državnih meja ni nihče odpravil – o tem sploh ni nihče razmišljal, kaj šele razpravljal. Ležala je ta Zedinjena Slovenija pozabljena “za plotom”, in “z odliko absolviranje stoletja” je v resnici le klavrn zaključek stoletja tragedij in katastrof, saj se slovenske dežele, ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državno tvorbo, ob odhodu jugoslovanske republike Slovenije iz združbe dne 25. 6. 1991 niso vrnile v status quo (ante), kot je to običaj in kakor piše tudi v mnenju pooblaščenega gremija, ki je razpad SFRJ uradno in dokončno opredelil kot “dissolution”, kar je beseda, ki opredeljuje razpust avtonomnih subjektov – recimo poslancev/parlamenta. Namesto tega je od potapljajočega se Titanika, imenovanega SFRJ, odrinil rešilni čoln: Socialistična republika Slovenija z vso socialistično navlako vred, ki še dandanašnji davi, preganja in ropa državljanke in državljane ter sesuva še preostale ostanke državnostne (samo)zavesti, spomina in tudi dejanskega stanja. Slovenske dežele, ki so kot “zemlje države SHS” sestavile razpadlo državo, torej Zvezna republika Slovenija s svojim državnim teritorijem in državno mejo, pa slej ko prej ležijo pozabljene za plotom.

Jugosocialistična navlaka je očitno uspela docela zavoziti tudi priložnost uveljaviti, kar “leži pozabljeno za plotom”. Še več: Prav nič se ni sramovala priznati kot državo privatno podjetje upokojenega Titovega generala. Vojaško podpreti okupatorja v delih slovenskih dežel. Ignorirala je celo še en “milostni namig”: Sporazum o arbitraži, ki je na z anarhodnim boljševizmom onesnaženo državnopravno sceno vrnil načela in pravila internacionalnega prava! Že naslov je napačno prevedla. Seveda pa popolnoma ignorira v njem natančno in pregledno zapisana dejstva in konsekvence, kot npr. da Hrvaška, če se upošteva, kar piše v podpisanem in ratificiranem Sporazumu, sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku. Sporazum govori o poteku državne meje, “stroka” in “diplomacija” pa trobi ves čas o Piranskem zalivu – pardon, Savudrijski vali, četudi je državna meja slovenskih dežel, ki je nihče nikoli ni odpravil ali spremenil na internacionalni ravni, čisto nekje drugje – vsem znana in v dokumentih in na terenu zaznamovana, in z njimi so slovenske “zemlje” vstopile v leta 1991 razpadlo združbo

Slovenska “davna sanja”, 31. oktobra leta 1918 uresničena, še vedno “leži pozabljena za plotom”, a je kot rešitev problemov ves čas vsem na očeh. Toda vesoljna srenja gleda stran (v “Zlato tele”?) in v en glas in neprestano jadikuje, kako da nič ne deluje in da gre vse v maloro. Če bo arbitražni tribunal sledil stališčem slovenske strani – soditi je mogoče pač glede na javnosti dostopne informacije – in določil potek državne meje v nasprotju z pariškimi in trianonskimi mirovnimi pogodbami, pa utegne res vse rapidno potoniti “v maloro”. Pacta sunt servanda* velja še zlasti na internacionalni ravni. Enostranski poseg v mednarodno pogodbo pa pomeni njeno izničenje. Konec slovenske “epopeje”, ki se je začela s katastrofo na začetku dvajsetega stoletja, nadaljevala z množično morijo in eksodusom na sredi, in se pod zlorabljenim poimenovanjem klavrno končuje dandanašnji, bo le še zadnja katastrofa v enem samem stoletju bivanja nacije, ki si je po tisočletju enakopravnega, ustvarjalnega in uspešnega sobivanja v elitnem evropskem okolju sama zadrgnila vrv, ki jo je še sama kupila in plačala iz lastnega, obubožanega žepa.

V Ljubljani, 27. 11. 2013

Andrej Lenarčič
poslanec državnega zbora 1992-96

Op.:
*) Pogodbe zavezujejo

Čas 43, november 2013

Friday, November 22nd, 2013

Spoštovani!

V 43. številki berem pod naslovom “Imeli smo državo” prispevek o slovenski družbi in državi. Besedilo izpričuje nabor pojmovanj in obravnavanj države in družbenih pojavov, kakršnih smo tod vajeni. Že ljudska gibanja v 19. stoletju so se z območja državnega umikala v ideologiziranje in na območje verskega, v obdobju Jugoslavij pa se je odtujevanje (lastnemu)državnemu le še stopnjevalo in danes ogrodje – struktura – ki omogoča državo, in ko je zapolnjena s pooblaščenimi in izvoljenimi tudi je država, sploh ni več predmet razmisleka in kritičnega motrenja. Vsa pozornost in energija se iztroši v zadevah režima, obvladovanja, gospodarjenja in predsodkov, skratka v pojavih, ki sicer živijo in nastajajo znotraj državne strukture, niso pa vezani nanjo, saj bivajo lahko iz samih sebe, le zajedajo in najedajo državo.

Imperialistični nacionalizem – sploh ne samo nemški – je bil od samega začetka grožnja slovenski državnosti in ko je Cerkev prevzela “prosto delovno mesto” narodovega zaščitnika, je še zadnji preostanek državnopravne (samo)zavesti (zadnji vznik je uplahnil z izginotjem francoskih reform) utonil v “tujosti” in “nedostojnosti” oblastništva. Odtlej se je pozornost ljudstva narodnozaščitniško usmerjala v območje kulture, folklore, še zlasti pa religije. Tako zelo, da niti najpomembnejšim duhovom takrat ni bilo nerodno agitirati za podreditev Slovencev tujcem z utemeljitvijo, da “bomo izgubili le jezik, sveto vero bomo pa ohranili”! Da je ustvarjalec te mojstrovine državnopravne drže mislil resno in dosledno, strokovno učinkovito, je dokazal z “načelno borbo … proti Slovenski matici…katere program je bil brez izrazite konfesionalne podlage.” (Ivan Prijatelj v Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina 1848 – 1895, II. 242 – 301, o Ušeničnikovi borbi). Ko je slovenskim narodnim voditeljem končno uspelo prevzeti oblast v državnem zboru Krajnske, je bila prioriteta ukinitev slovenske Opere in Filharmonije, kar je v odločilnem obdobju razpadanja Dvojne monarhije spodrezalo nekaj bistvenih elementov lastne državnosti, kar državna Opera in državna Filharmonija (celo najstarejša v Evropi!) pač so same po sebi.

Tragikomično zgodbo zanikovanja lastne državnosti in podrejanja tujim interesom je zaokrožila prva “etapna zmaga”, ko so slovenske države – t.j. po slovensko: dežele – izginile za paravanom merjenja moči med Zagrebom in Beogradom in “slovenstvu” ni ostalo niti toliko državnega, da bi se pojem “slovenski” smel uporabljati. Balkanska satrapija je sicer dovolila univerzo v Ljubljani, toda tako kot Akademija nekaj let kasneje ni smela nositi slovenskega imena. Univerza je bila “Kralja Aleksandra”, Akademija pa “v Ljubljani”.

Strahotam vojne, okupacije in sistematičnega pomora in izgona so sledila desetletja popolne prevlade ideologije nad državnim. Nesojeni učitelj je dodobra sesul celo pojmovni svet državnega in predpisal vsemogoče nadomestke – socialistične pa komunalne, in celo opredelil fenomen “odmiranja države”, kar je bilo seveda bolj podobno “brcanju crknjenega cucka”!

Ne preseneča zato, da je citirani spis v Času odmev stanja duha, ki še po osamosvojitvi preveva javni, posebej še strokovni prostor. Ideološka navlaka “družbeni proizvod”, ki zbode bralca v spisu, je le drobec v kupu malovrednega nedržavotvornega dračja, ki prekriva slovenski “državni vsakdan”, in iz katerega še najbolj nesnažno štrli “republiški” kjer bi v vsaki normalni državi stalo “državno”. A je v tem bednem rešilnem čolnu s potopljenega Titanika (v kar so spremenili Slovenijo upravljalci) še mnogo in preveč nedržavotvornega šavja. Nič čudnega, če torej v članku beremo veliko o blaginji, o družbeno potrebnih spremembah, o željah, delu, resnicoljubnosti, delavnosti in sposobnosti, o ciljih, o pravičnosti, poštenosti, drugačnosti, pa o gospodarjenju, napredku, prioritetah, delovanju vlade, predvsem pa o čustvenih razsežnostih odnosa do družbe in države. Vendar so vse to stvari, zaradi katerih se ni bilo treba zavihteti v obnebje državne samostojnosti. Večino, če ne vse te parametre, je najti in jih je mogoče razvijati magari v plemenski skupnosti, med nomadi in apatridi ali v koloniji, v odvisni pokrajini. Etnija, kultura, ideologija, religija, gospodarjenje in podobno rastje lahko uspeva v svojem arboretumu, četudi le-ta ni država, kaj šele suverena.

Vse preveč je torej znamenj, da nas bremeni popolna odsotnost “državne misli”. Nerazumevanje države, ki ni kulturno društvo ali politična stranka – kaj šele verska skupnost – marveč je struktura “brez barve, vonja in okusa”, ki tu navedenim fenomenom omogoča eksistenco, jih varuje in jim zagotavlja uveljavljanje in napredek.

Popolno ignoranco lastne državnosti – ta vsesplošni pojav – izpričuje že uvodni stavek obravnavanega članka: “Ko smo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja oblikovali lastno državo, smo z njo dobili tudi prvo demokratično izvoljeno vlado.” Ne drži povsem ne prvo ne drugo. Vrenje konec osemdesetih let ni izoblikovalo nič bolj in nič manj “lastno državo”, kakršna je bila Slovenija znotraj SFRJ, le na podlagi plebiscita je bila razglašena in uveljavljena lastna državna suvereniteta – po domače rečeno osamosvojitev. In nismo dobili “prvo demokratično izvoljeno vlado” na podlagi lastne države, marveč na podlagi demokratično izpeljanih volitev v socialistični jugoslovanski republiki Sloveniji (“Ustavni amandmaji” inclusive!).

Navedeno je le vrh ledene gore – že sto let globoko zamrznjene slovenske nacionalne samozavesti, ki jo je prekrila mrtvaško hladna koprena pozabe in ignorance. Že sedem desetletij pred “prvo demokratično izvoljeno vlado” so se v poslopju državnega zbora dežele Krajnske (“državnopravni duh” narodovih voditeljev je to znamenito poslopje – veličastni tempelj demokracije – nemudoma degradiral v sedež univerze, državo pa vrgel za plot!) zbrali v slovenskih deželah izvoljeni predstavniki, osnovali enotno “narodno vlado” in razglasili, da (ta vlada) “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To državnopravno dejanje je bilo pravno utemeljeno (Manifest, 16. oktober 1918) in veljavno (Razglasitev je nujno in zadostno dejanje: primerjaj Kosovo in razsodbo sodišča v Hagu!). Toliko zaželena “Zedinjena Slovenija”, je bila torej v obliki pod osrednjo vlado v Ljubljani združenih slovenskih dežel (slovenskih delov Koroške in Štajerske), ustvarjena dne 31. 10. 1918. Da so slovenske dežele bile subjekt tkim. “Ujedinjenja” mesec dni kasneje, je zapisano v uradnem dokumentu, ki opredeljuje nastanek Kraljevine SHS, in v katerem je zapisano, da se “zemlje države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuju sa Srbijom.” “Zemlje države SHS” so pa bile samo slovenske dežele/države, ki so se lahko edine združevale ali razdruževale, saj so bile subjekti internacionalnega prava (mdr. so leta 1867 sestavile s Kraljevino Ogrsko Dvojno monarhijo! Prim.: Ausgleich, 1. člen). Suveren, regent Aleksander je seveda vedel, da se narodi ali ljudstva ne morejo združevati ali razdruževati z državo (Tega seveda Avnojevci po dobrih dveh desetletjih že niso več vedeli!). To namreč morejo in smejo le države, subjekti internacionalnega prava. Zato se Kraljevina Srbija ni mogla “ujedinjati” s Hrvaško ali Slavonijo, pa recimo Vojvodino, ki niso bili subjekti internacionalnega prava, marveč so bila ozemlja enovite in celovite (prim. Manifest, 16. 10. 1918) Kraljevine Ogrske, in jih je okupirala zmagovita antantna zaveznica Srbija. Slovenskih dežel, ki so bile (in so še vedno – vsaj dokler kdo ne pokaže veljavnega akta, ki jih je ukinil! “Cuius est instituere, eius est abrogare!”) države, in so se združile pod suvereno oblastjo narodne vlade v Ljubljani, pa vojska Srbije ni okupirala – še manj osvobodila, saj so te vojaške enote prišle na njih ozemlje šele sredi decembra, kot vojska Kraljevine SHS, ko so bile slovenske dežele že del te nove državne tvorbe.

Lastno državo smo torej Slovenci imeli že stoletja pred “začetkom devetdesetih let preteklega stoletja”, in demokratično izbrano vlado že sedemdeset let prej. In kdo in zakaj tako vztrajno in učinkovito zatira vsako državnopravno (samo)zavest in spomin Slovencev, samo slep in gluh ne opazi. In potem, ko nas je Sporazum o arbitraži opomnil, kaj so “rules and principles of the international law”, je menda res že skrajni čas, da končno nehamo z infantilnim tribalizmom in se zavemo “načel in pravil internacionalnega prava”, in se začnemo obnašati državotvorno. Nihče nima pravice še naprej ponavljati katastrofalno zablodo, ko smo svoj dom, ki ga je napadla nacionalistično-ekskluzivistična plesen od severa in juga, od vzhoda in zahoda, namesto da bi si z vso silo izborili svoje pravice v njem, vrgli to edino svojo lastnino nemarno za plot. In kdo ve zakaj si še danes komaj užitno jed poskušamo skuhati v polomljenem jugobalkanskem socialističnem “brzoparilniku”, plemenito tisočletno posodje svojih dežel – držav pa sadomazohistično ignoriramo.

Božič se bliža – večna zgodba, konec dolgega hrepenečega pričakovanja in skrivnosten začetek novega. Naj bo to “novo” živo srečanje Slovencev s svojo prastaro državnostjo. Državni zbor more to predragoceno “božično” darilo vsem državljanom in državljankam Slovenije prinesti na ne več kot nekaj minut trajajoči plenarni seji, na kateri z ustavno večino preprosto ugotovi dejansko stanje: zvezo slovenskih dežel, razglašeno že pred skoraj stoletjem: Zvezno republiko Slovenijo.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Zvezna republika Slovenija

Monday, November 18th, 2013

Ljubljana, 17. 11. 2013

Gospod
Borut Pahor, predsednik republike
Erjavčeva 17

1000 LJUBLJANA

Spoštovani gospod predsednik!

Po medijih povzemam, da se bo zgodil sestanek šefov parlamentarnih strank v zvezi s spremembami ustave. Dovolite, da ponovim svojo pobudo, da bi moral slovenski parlament na plenarni seji z ustavno večino sprejeti na znanje in ugotoviti obstoječe državnopravno dejstvo, da zveza slovenskih dežel / držav obstaja od trenutka, ko so izvoljeni predstavniki in voditelji političnih strank v Ljubljani, v palači državnega zbora dežele Krajnske razglasili, da vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.

To mednarodno pravno dejstvo, ki je nastalo na ustavnopravni podlagi in ni bilo nikoli odpravljeno niti ga ni katerakoli meddržavna pogodba predrugačila, in pravno, glede na načela in pravila internacionalnega prava, še vedno obstaja, je torej potrebno le priznati – ugotoviti in razglasiti. Seveda z ustavno večino.

Do skrajnosti zavozlana situacija v državi tudi gluhim in slepim pripoveduje, da na izmišljijah ni mogoče postavljati trdne zgradbe, da državna struktura ne more delovati, pa naj se vpleteni še tako trudijo in predpisujejo še tako domišljene recepte – zakone – predpise, če se hkrati ignorira naravno stanje stvari. Kar je nedvomno odlično funkcioniralo dolga stoletja, kar še danes več kot uspešno deluje v sosednjih zveznih državah (Avstrija, Nemčija…), bo prav gotovo enako uspešno, če ne še bolj, delovalo tudi pri nas, v naših deželah, državah s tisočletno tradicijo in izkušnjo, o katerih zvezi – Zedinjeni (Zvezni republiki) Sloveniji so sanjali rodovi, ko pa je bila dne 31. 10. 1918 dejansko uresničena, s(m)o jo po neki nepojmljivi logiki ignorirali, in jo ignoriramo še danes, ter se brez upa zmage prav bedno mučimo z nekim vsiljenim nadomestkom – zadovoljujemo se s plesnivimi otrobi, pogača iz najboljše domače pšenice pa zaman čaka v kotu.

Gospod predsednik! Pri sebi boste imeli ljudi, ki lahko zagotovijo ustavno večino v parlamentu, da odloči v tej zadevi. Da končno nehamo tavati v zablodi, da privoščimo mladini in bodočim rodovom našo Zvezno republiko Slovenijo, zvezo dežel, v kateri se vsak prebivalec in prebivalka lahko počuti kot doma, zvezo dežel, ki so jih izoblikovali naši predniki in so one oblikovale nje, zvezo, ki ji gre prepoznavno mesto med enakimi v naši Evropi, in ki edino more maksimalno učinkovito funkcionirati tako navznoter kot navzven.

Zakaj trmoglaviti in odkrivati “mokro” vodo?

Lepo Vas pozdravljam

Predsedniki vlad Slovenije, Italije in Hrvatske v Benetkah (Objavljeno v Sobotni 2.11.2013)

Saturday, November 2nd, 2013

Predsedniki vlad Italije, Hrvaške in Slovenije danes v Benetkah
Benetke, 12. septembra (STA)

Italijanski premier Enrico Letta bo danes popoldne v Benetkah na tristranskem srečanju gostil slovensko premierko Alenko Bratušek in hrvaškega kolega Zorana Milanovića. Posvetili naj bi se tako političnemu kot gospodarskemu skupnemu sodelovanju po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo.

Kot napovedujejo v kabinetu Bratuškove, lahko tovrstno sodelovanje prispeva tako h krepitvi odnosov med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, kakor tudi k učinkovitejšemu uveljavljanju nacionalnih interesov v okviru Evropske unije. Napovedujejo tudi izmenjavo pogledov in izkušenj pri prizadevanjih držav ob soočanju s finančno krizo.

ms/np/ms
12.09.2013 05:00

Tako pove sporočilo STA in vzbuja pomisel:

Sporazum o arbitraži, ki sta ga Republika Slovenija in Republika Hrvatska pod skrbnim očesom relevantne internacionalne javnosti sprejeli, nato pa vsaka s svoje strani ratificirali in registrirali pri OZN, postavlja prvič v zadnjem stoletju naše državne zadeve na svoje – pravo mesto: stran od svojevoljnih ad hoc konstruktov, predsodkov in ideologije.

Stanje, ki ga ugotavlja uveljavljeni sporazum je izven sence dvoma: Meja na kopnem in na morju med državama obstaja, ni pa določen nje potek, in je določitev nje poteka glavna (in edina) naloga arbitražnega tribunala. Z drugimi besedami: Sporazum o arbitraži je na internacionalnopravni ravni (decidirano je rečeno, da so zanj relevantna izključno internacionalnopravna načela in pravila) opazil in potrdil dejansko stanje stvari, ki je, da je dežela Primorska (Küstenland, Litorale), sestavljena iz avtonomnih sestavnih delov: poknežene grofije Gorice in Gradiške, samostojnega mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki, na podlagi mirovnih sporazumov po končani prvi svetovni vojni v celoti (z dodanim Postojnskim okrajem – zaradi železniške povezave Trsta z Reko) prišla v okvir Kraljevine Italije, ki jo je poimenovala Julijska Benečija – Venezia Giulia, sporazumi po drugi svetovni vojni pa so jo – spet “skoraj” v celoti (razen Gradiške z delom Gorice in samostojnega mesta Trsta z okolico) dodelili SFRJ (Jugoslaviji). Tako je Primorska (Julijska Benečija) ves čas osta(ja)la celovita in je ni razdelila nobena državna meja. Tudi z osamosvojitvijo Republike Slovenije od SFRJ dne 25. 6. 1991 se to stanje ni spremenilo. Sporazum o arbitraži je kot internacionalni pravni akt to tudi dokončno potrdil, saj je v svojem petem členu odrekel razglasitvi države Hrvatske vsak pomen v zadevi državne meje. Arbitražnemu tribunalu torej ne preostane drugega, kot da opazi obstoječo meddržavno mejo med tistim, kar je v južnoslovansko skupno državo vstopilo 1. 12. 1918, in je 25. 6. 1991 iz nje izstopilo, ter preostankom SFRJ (“dissolution” pišejo Badinterjevi internacionalnopravno relevantni dokumenti).

Meddržavna meja slovenskih dežel s preostankom leta 1918 ustanovljene južnoslovanske države je najkasneje od Poravnave 1867 internacionalnopravno dejstvo, natančno določeno na papirju in v naravi in nikoli odpravljeno. Veljavnost te natančno določene meje se je v praksi izkazala, ko je na oni strani leta 1941 nastala fašistična umetna tvorba – a kljub vsemu država – NDH. Kar zadeva Primorsko, je dejstvo tudi njena celovitost, saj je (še!) ne deli nobena veljavna meddržavna meja. Administrativne, svojevoljne, meji podobne izmišljije in ovire seveda internacionalnopravno nimajo nobenega pomena, so le za ljudi skrajno neprijetne “igre brez meja”! Do dokončne odločitve arbitražnega tribunala torej ostaja Primorska celovita, s tem, da tako Republika Slovenija kot Republika Hrvatska z njo in njenimi državljani in vsemi drugimi prebivalci ravnata “kot svinja z mehom”, edina država, ki pa je – četudi okupator – ves čas, dokler jo je imela v posesti, ohranjala njeno (in njenih delov) ozemeljsko celovitost – to je Italija – pa več kot očitno zelo skrbno opazuje dogajanje. Tudi srečanje v Benetkah, ki se ta čas dogaja, o tem nadvse glasno molči.

Če Republika Slovenija v svojem memorandumu arbitražnemu tribunalu ni predočila dejanskega in relevantnega stanja, in je s tem tribunalu onemogočila, da bi obstoječo državno mejo in ozemeljsko celovitost dežele opazil, ter potek državne meje določil skladno s propozicijami sporazuma o arbitraži in dejanskim internacionalnopravno relevantnim stanjem, potem je upravičena bojazen, da bo neodgovorno cefranje – mešetarjenje s celovitostjo zgodovinskih državnopravnih subjektov – končal “nekdo tretji”, torej močna soseda, ki je svoje neomajno in brezmejno zanimanje za posest in celovitost “Venezie Giulije” že dovolj odločno in učinkovito izkazala tudi v praksi.

Te resnice ne prekrije noben “terminal”, trojka v Benetkah pa nadvse glasno “molče trobenta”!

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica