Spoštovani! Ob branju kolumne se utrne marsikatera pomisel ali vprašanje.
Všečno, z zamahom in gesto zastavljeno besedilo začnimo podrobneje prebirati tam, kjer začenja zgodbo avtor sam: Pri Slovencih, državljanih Avstro-Ogrske.
Ker narava in bleščava pisanja vabi k zaupanju, je vsaj manj dobro, če že ni slabo, ko se bralec znajde pred državljani, ki niso obstajali. Kako je s Slovenci, “državljani Avstro-Ogrske”, zelo natančno pripoveduje odstavek na 99. strani knjige Kirche in Osten (Vandenhoeck & Ruprecht, 1992). Tam beremo (prosti prevod): “Na kratko še omenimo, da je v Monarhiji obstajalo posebno državljanstvo tako v Cis- kot v Transleithaniji. Državljan enega dela (Monarhije) je torej veljal za tujca v drugem delu.” Državljanov Avstro-Ogrske očitno ni bilo.
Slovenci v Primorju, na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem so bili državljani Cisleithanije (pogojno – in pogovorno – Avstrijskega cesarstva, kar ni daleč od resnice, saj je bil njihov suveren – vojvoda – “naslovni”, torej ne po položaju/službi, cesar, kar je opredeljeno v Patentu 1804.), Slovenci v Slovenski Krajini, onkraj Mure in med Dravo in Rabo, pa so bili državljani Transleithanije. To pomeni Kraljevine Ogrske, saj je bilo Transleithanija ime enovite in nedeljive države Kraljevine Ogrske. Drugače je bilo v Cisleithaniji, ki ni bila “enovita in celovita” in je obsegala “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”, kakor je to mednarodno pravno dejstvo, ki zaobsega tudi mednarodno pravno subjektiviteto in avtonomijo pradavnih dežel takraj Leithe, opisal ustanovni akt Dvojne monarhije – Poravnava (Ausgleich) – leta 1867.
Netočnost glede državljanstva se nadaljuje z zedinjenjem s Kraljevino Srbijo, s čemer naj bi Slovence kaznovali (“zaračunali z izgubo Primorske in Koroške”) zmagoviti zavezniki. Morebiti je možno na podlagi nekih javnosti neznanih dokumentov sklepati tako. Vendar preverljiva dejstva in spomini iz tistega časa kar kipijo od brezmejnega, samoodpovedujočega navdušenja Slovencev za Jugoslavijo. To brezprizivno navdušenje, ki so ga tudi slovenski predstavniki v Parizu unisono razglašali, je preglasilo celo znamenito Wilsonovo načelo o samoodločbi. Slovenski voditelji so v en glas terjali, da se Slovence vključi v Jugoslavijo. Niso reklamirali v Parizu, da so se slovenske dežele tako, kot so to storile sestrske habsburške dežele – oz. njih večinsko nemški deli – na podlagi suverenovega ustavnega akta – Manifesta – združile, in niso za pariško mizo nastopili kot zveza suverenih subjektov internacionalnega prava, kar so cisleitanske dežele bile. Dežele, kjer se je večinsko govorilo nemško, so razglasile zvezno državo Nemško Avstrijo le dober teden dni prej, kot slovenske. 31. 10. 1918 so tudi predstavniki slovenskih dežel v Ljubljani ravnali tako in razglasili, da vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah. Razlika je bila le v tem, da slovenski vodilni politiki tega niso niti poskušali uveljaviti v Parizu, saj so – kot že rečeno – bili obsedeni z Jugoslavijo in so se popolnoma podredili Zagrebu, ki pa ni imel legalne podlage niti za oblikovanje “narodnega viječa”, marveč se je zvito šlepal na legitimiteti slovenskih dežel in ljubljanske vlade, in je skrbno uresničeval svojo varianto “jugoslovanskega programa”! S tako politiko je potem uspešno nadaljeval do samega konca južnoslovanske tvorbe, potem, ko jo je dodobra izrabil za svojo zvijačno in prevarantsko teritorialno ekspanzionistično in etnocidno politiko.
Če zmagovalci v versajskih dvoranah niso “kaznovali” “DeutschÖsterreich in so to zvezo brez problema priznali (zahtevali so le, da se izbriše beseda “Nemška” iz imena države), kako zlahka bi šele priznali enako upravičeno in legalno udejanjeno zvezo “slovenskih” dežel – seveda če bi se to dejstvo znašlo na mizi v Parizu… Pa se očitno ni!
Primorje. Glagolu “omogočiti” (vrnitev) mora v tej zadevi nujno delati družbo glagol “preprečiti”. Namreč kaj je “omogočilo” zmagovito partizanstvo je dovolj razglašeno. Še bolj pa, kaj je “preprečilo”, saj je njegov “komunizem – stalinizem” dodobra premešal adute in pričakovanja, ter pregnal zmagovalce iz Trsta in okolice ter iz Gradiške z večjim delom Gorice. Zanimiva pa je verbalna geopolitična pirueta “prestavitev slovenske obale z območja severozahodno od Trsta na območje jugozahodno od Trsta”. Če in dokler je govor o “vrnitvi Primorja” (Venezia Giulia po italijansko, Julijska Benečija po slovensko), smo na internacionalnem pravnem terenu in v območju meddržavne pogodbe. Ta pogodba ne pozna nobene Slovenije, nobene Hrvaške, ve le za Italijo in Jugoslavijo ter italijansko in jugoslovansko etnijo – in seveda za celovito deželo/državo, ki jo je Italija po Rapallu in Rimu odvzela Kraljevini SHS, in jo po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji. Kaj se je komu znotraj Jugoslavije prikazovalo, kaj so glede “jugozahoda” pa “severozahoda” in o sličnem marnjali in počeli tovariši, je bilo morebiti relevantno znotraj države Jugoslavije, niti slučajno pa ni igralo nobene vloge in je bilo – in je – povsem brez učinkov na internacionalni ravni.
Smo že pri Slovencih, ki so “z odliko absolvirali dvajseto stoletje”. Tudi to zveni nadvse všečno, je pa nekaj svetlobnih let daleč o resnice, ki štrli in bode od vsepovsod. Niti “nezadostni začetek stoletja” ni dovolj natančen opis totalne katastrofe, ki je bila toliko bolj strašna, ker se je zgodila v trenutku, ko so Slovenci udejanili “davno sanjo” in popolnoma legalno in internacionalno pravno učinkovito razglasili “Zedinjeno Slovenijo”. Pod oblastjo vlade v Ljubljani so slovenske dežele končale kot “niko i ništa” v centralistični balkanski satrapiji – ringu Beograda in Zagreba. Namesto suverenega subjekta v svojih pradavnih vojvodinah, so se Slovenci čez noč znašli kot brezpravna manjšina v štirih tujih državah in kot ničla znotraj perverznega “troedinega plemena”, oropani polovice teritorija in večine nacionalnega bogastva, ja, celo slovenskega imena. Droben svetel žarek v tej katastrofalni godlji je dejstvo, da državnosti združenih slovenskih dežel in njih državnih meja ni nihče odpravil – o tem sploh ni nihče razmišljal, kaj šele razpravljal. Ležala je ta Zedinjena Slovenija pozabljena “za plotom”, in “z odliko absolviranje stoletja” je v resnici le klavrn zaključek stoletja tragedij in katastrof, saj se slovenske dežele, ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državno tvorbo, ob odhodu jugoslovanske republike Slovenije iz združbe dne 25. 6. 1991 niso vrnile v status quo (ante), kot je to običaj in kakor piše tudi v mnenju pooblaščenega gremija, ki je razpad SFRJ uradno in dokončno opredelil kot “dissolution”, kar je beseda, ki opredeljuje razpust avtonomnih subjektov – recimo poslancev/parlamenta. Namesto tega je od potapljajočega se Titanika, imenovanega SFRJ, odrinil rešilni čoln: Socialistična republika Slovenija z vso socialistično navlako vred, ki še dandanašnji davi, preganja in ropa državljanke in državljane ter sesuva še preostale ostanke državnostne (samo)zavesti, spomina in tudi dejanskega stanja. Slovenske dežele, ki so kot “zemlje države SHS” sestavile razpadlo državo, torej Zvezna republika Slovenija s svojim državnim teritorijem in državno mejo, pa slej ko prej ležijo pozabljene za plotom.
Jugosocialistična navlaka je očitno uspela docela zavoziti tudi priložnost uveljaviti, kar “leži pozabljeno za plotom”. Še več: Prav nič se ni sramovala priznati kot državo privatno podjetje upokojenega Titovega generala. Vojaško podpreti okupatorja v delih slovenskih dežel. Ignorirala je celo še en “milostni namig”: Sporazum o arbitraži, ki je na z anarhodnim boljševizmom onesnaženo državnopravno sceno vrnil načela in pravila internacionalnega prava! Že naslov je napačno prevedla. Seveda pa popolnoma ignorira v njem natančno in pregledno zapisana dejstva in konsekvence, kot npr. da Hrvaška, če se upošteva, kar piše v podpisanem in ratificiranem Sporazumu, sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku. Sporazum govori o poteku državne meje, “stroka” in “diplomacija” pa trobi ves čas o Piranskem zalivu – pardon, Savudrijski vali, četudi je državna meja slovenskih dežel, ki je nihče nikoli ni odpravil ali spremenil na internacionalni ravni, čisto nekje drugje – vsem znana in v dokumentih in na terenu zaznamovana, in z njimi so slovenske “zemlje” vstopile v leta 1991 razpadlo združbo
Slovenska “davna sanja”, 31. oktobra leta 1918 uresničena, še vedno “leži pozabljena za plotom”, a je kot rešitev problemov ves čas vsem na očeh. Toda vesoljna srenja gleda stran (v “Zlato tele”?) in v en glas in neprestano jadikuje, kako da nič ne deluje in da gre vse v maloro. Če bo arbitražni tribunal sledil stališčem slovenske strani – soditi je mogoče pač glede na javnosti dostopne informacije – in določil potek državne meje v nasprotju z pariškimi in trianonskimi mirovnimi pogodbami, pa utegne res vse rapidno potoniti “v maloro”. Pacta sunt servanda* velja še zlasti na internacionalni ravni. Enostranski poseg v mednarodno pogodbo pa pomeni njeno izničenje. Konec slovenske “epopeje”, ki se je začela s katastrofo na začetku dvajsetega stoletja, nadaljevala z množično morijo in eksodusom na sredi, in se pod zlorabljenim poimenovanjem klavrno končuje dandanašnji, bo le še zadnja katastrofa v enem samem stoletju bivanja nacije, ki si je po tisočletju enakopravnega, ustvarjalnega in uspešnega sobivanja v elitnem evropskem okolju sama zadrgnila vrv, ki jo je še sama kupila in plačala iz lastnega, obubožanega žepa.
V Ljubljani, 27. 11. 2013
Andrej Lenarčič
poslanec državnega zbora 1992-96
Op.:
*) Pogodbe zavezujejo