Slovenske dežele in država

Kopipejstam tekst objave na spletu DZ…

Ne morem, da ne pripomnim:

– Ne navedenega dne ne katerega drugega se niso “združili” prekmurski Slovenci (!) z “matičnim narodom”… S podpisom Sporazuma v Trianonu (!!!) sta bila večinsko s Slovenci poseljena dela Železne županije in Županije Zala dodeljena Kraljevini SHS. Blebetanje o “združevanju narodov” je več kot kričeč primer (resentiment) nacističnega in fašističnega tribalizma in rasizma – ko se blebet spremeni v AKCIJO (npr. “veličastno” nevihtno zmago – v resnici brezobziren izgon z rodne zemlje – nad četrt milijona civilistov brez vsake zaščite) pa gre za genocid nacističnih dimenzij.

– “Prekmurje” je poimenovanje teritorija znotraj Kraljevine Ogrske, kakor ga je bilo videti s štajerske (“SLOVENSKE”) strani državne meje. Izsek vojaške specialke natančno pove, da je meja po Muri do Drave pod Središčem (Karta !!!!) meja med Štajersko in PREKMURJEM – torej “Prekmurje” obsega ves teritorij severno od Drave !!! (Karta!!!). Ergo TUDI Medmurje:

Na žalost je so veličastne govorance v zvezi s tem navaden flanc in fantazije……………… Sporazum v Trianonu natančno opredeljuje mejo CELOVITEGA  ozemlja (OZEMLJA, NE “LJUDSTVA”), dodeljenega Kraljevini SHS (in mejo tega ozemlja na reki Dravi!!!). Da gre za celovito ozemlje (večinsko slovenskih delov obeh tu navedenih županij) je izven vsakega dvoma. “Hrvaška” se začenja na reki Dravi, kjer teče meja “hrvaške” (ogrske!!!) županije Varaždin. Zato je skladno z načeli in pravili internacionalnega prava dokončno vse ozemlje severno od reke Drave del Republike Slovenije. Mejo na Dravi so namreč brez zadržkov priznali tudi ustaši leta 1941, ko je Madžarska vrnila omenjene dele obeh županij v okvir Madžarske. NDH je takrat enako z meddržavno pogodbo z okupatorskimi oblastmi v slovenskih deželah Primorski, Krajnski in Štajerski VELJAVNO (!!!) priznala kot svojo zunanjo državno mejo državne meje omenjenih slovenskih dežel z Ogrsko! (s katerimi so te SLOVENSKE dežele kot “ZEMLJE države SHS” leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile novo južnoslovansko državno tvorbo).

AL, 22082018

CITAT:

Novica:

V Državnem zboru razstava Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919

Datum objave: 17.08.2018

Razstava je na ogled do vključno petka, 24. avgusta 2018.

17. avgusta praznujemo praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan leta 1919 je bila na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predana v roke civilnemu upravitelju, Prekmurje pa se je vrnilo pod okrilje domovine.

V Državnem zboru smo se tega dogodka in državnega praznika spomnili z razstavo Pomurskega muzeja iz Murske Sobote z naslovom Znamke Prekmurskih in Medmurskih izdaj 1919. Odprtje razstave je bilo v petek, 17. avgusta 2018, ob 9. uri v preddverju velike dvorane Državnega zbora.

O razstavi

Poštne znamke nam, od kar obstajajo, govorijo o posebnih ljudeh, posebnih stvareh in o posebnih dogodkih, včasih kar o posebnih letih. Za Prekmurje in Medmurje (Medžimurje) je bilo takšno posebno leto 1919. Po končani prvi svetovni vojni in razpadu starodavne Avstro-Ogrske monarhije so se v tistih nemirnih mesecih, ko so številni narodi poskušali sami odločiti v kakšni državni in narodni skupnosti želijo živeti, odločali o svoji prihodnosti tudi Slovenci in Hrvati.

Vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je že pozimi 1918 zasedla Medmurje, Prekmurje pa po odobritvi mirovne konference 12. avgusta 1919. Jugoslovanske vojaške enote so pod poveljstvom generala Krste Smiljanića in podpolkovnika Vladimira Uzorinca zasedle območje med reko Muro in začasno mejo, ki je bila določena na razvodnici reke Rabe. Istega dne se je v družbi antante komisije v Mursko Soboto pripeljal mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki je bil imenovan za Civilnega komisarja za Prekmurje.

17. avgusta 1919 je bilo po maši pred cerkvijo v Beltincih veliko ljudsko zborovanje povezano z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Med govorniki so bili:
    – Jožef Klekl (1874‒1948), katoliški duhovnik, politik, urednik. Bil je urednik in izdajatelj prvih slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju ter v času prevrata in med svetovnima vojnama osrednja politična osebnost Slovencev v Prekmurju,
    – Jožef Godina (1898‒1986), Maistrov borec, pozneje katoliški duhovnik, publicist in urednik,
    – dr. Fran Kovačič (1867‒1939), katoliški teolog, profesor, zgodovinar, urednik. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo na Štajerskem in
    – dr. Matija Slavič (1877‒1958), katoliški teolog, profesor, prevajalec. Bil je član delegacije na mirovni konferenci v vlogi izvedenca za slovensko etnično mejo v Prekmurju.

Od leta 2006 praznujemo  ta dan kot spominski dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je 17. avgust državni praznik, ne pa tudi dela prost dan. Uveden je bil leta 2006, od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Uvedbo omenjenega praznika so leta 2005 predlagali prekmurski poslanci Jožef Horvat (NSi) , Jožef Ficko (SDS), Feri Horvat (SD) ter Mitja Slavinec in Geza Džuban (oba LDS), saj so menili, da Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni niso nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, ki je ena redkih svetlih točk naše zgodovine iz tistega obdobja. Vsi našteti poslanci so si bili edini, da bi lahko za prepoznavnost praznika storili še več, kot tudi, da je za slovensko gospodarstvo bolje, da praznik ni dela prost dan.

Oficirji jugoslovanske vojske so decembra 1918 v Prelogu in Murskem Središču ter avgusta 1919 v Beltincih in Dobrovniku, bodisi samoiniciativno bodisi po ukazu pristojnega poveljstva, takoj po prevzemu poštnih uradov ročno pretisnili zaloge ogrskih znamk z znakom ”SHS” ali v primero Dobrovnika z znakom ”Prekomurje SHS”. Nastala je zbirka znamk, ki zaradi majhne naklade in kratkega časa uporabe velja za izjemno, tako v filatelistični kakor splošni zgodovini obeh narodov.

Iz zasebne zbirke je zbirko 150 znamk ter posebnih izdaj, s posredovanjem Zmaga Jelinčiča Plemenitega, odkupilo podjetje Mobitel in jo leta 2001 predalo Pomurskemu muzeju Murska Sobota. Naslednje leto je bila zbirka z razstavo in preglednim katalogom prvič javno predstavljena.

Avtorja razstave sta Metka Fujs in Janko Štampfl.

V kopiji pisma bralca v Dnevniku 14082018 (Tvitarji za Možino) izstopa novota, da “je bila Republika Slovenija lahko ustanovljena samo zaradi sodelovanja v zavezniški koaliciji med drugo svetovno vojno.” V poplavi mnenj, blodenj, pesnikovanj in potvorb o naši (krvavi, mrličev polni) zgodbi dvajsetega stoletja je to presenetljiv odmik, ki po skrbnem preudarku pokaže svoj pravi pomen.

Če odmislimo pesniško svobodo – govorjenje o Sloveniji, ki je na internacionalni sceni do trenutka razglasitve dne 26.6.1991 ni bilo nikjer v vesolju – ostane nesporno dejstvo, zapisano v citiranem delu pisma bralca. Njegovo nespornost dokazujejo skozi prizmo časa natančno opredeljena, izčiščena dejstva in dogodki:

1) Ker so bile slovenske dežele docela vključene v boje proti fašizmu na strani zmagovite koalicije, še danes ne smejo uresničiti sicer razglašene osamosvojitve / odhoda iz združbe, v katero so vstopile 1.12.1918, potem ko so 31.10.1918 uresničile svojo združitev pod oblastjo vlade v Ljubljani (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” – razglašeno v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske, dne 31.10.1918, popoldne). Dovoljeno jim je bilo de facto le odcepiti jugoslovansko socialistično republiko pod imenom Republika Slovenija, ki je dejansko rešilni čoln s potapljajočega se (jugoslovanskega) Titanika, na katerega se je vkrcala še vsa balkanska realsocialistična sodrga.

2) Kakor piše bralec v Dnevniku, je tako le zato, ker je bila “Slovenija” (teritorij znotraj južnoslovanske države, poimenovan Dravska banovina in kasneje Socialistična republika Slovenija) v okviru “Jugoslavije” sodelavka zavezniške koalicije. Dokaz: Sosednji državi zvezna republika Avstrija in današnja Republika Hrvatska.

3) Avstrija: Avstrija je z velikanskim navdušenjem (primerljivim z navdušenjem Slovencev za Jugoslavijo) pozdravila priključitev nemškemu Hitlerjevemu Reichu (Anschluß, 1938) in z vsemi močmi sodelovala v nacistični agresiji in holokavstu. Za to svojo “dejavnost” je od zaveznikov dobila nagrado in so ji odobrili obnovo njene državnosti s Pogodbo o Avstriji (1955), ki je vrnila zvezno republiko v meje njenega nastanka (razglasitev 1918)

4) Republika Hrvatska: je dodatni dokaz, da pri Avstriji in Sloveniji ni šlo za slučaj, marveč za zavestno odločitev, kajti tudi Hrvatska je l. 1941 navdušeno pristopila k Trojnemu paktu sil Osi in sodelovala tako pri agresiji, kot holokavstu. Zato je bila (več kot očitno!) kljub vegavi razglasitvi nekakšne osamosvojitve (8.10.1991) in kljub dejstvu, da ni nadzorovala niti polovice svojega teritorija, nemudoma priznana s strani zmagovalcev iz zavezništva. Priznanja ji niso odtegnili niti potem, ko je z ogromno vojno silo in izdatno pomočjo zaveznikov okupirala do tedaj s Srbi poseljeno ozemlje in pri tem povzročila največje etnično čiščenje in eksodus domačega prebivalstva ter zločine proti človečnosti po drugi svetovni vojni v Evropi.

Sodelovanje s silami Osi in izvajanje etničnega čiščenja se po vsem sodeč še dandanašnji bogato obrestuje…

Navedeno potrjuje uvodno misel o pravilnosti citata iz pisma bralca v Dnevniku. Nesporno in v tu navedenih štirih točkah brez sence dvoma potrjeno je dejstvo, da je bila od zaveznikov priznana odcepitev jugoslovanske socialistične republike Slovenije, ne pa osamosvojitev slovenskih dežel, ki so leta 1918 legalno in veljavno s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, ki je leta 1991/92 sramotno in v krvi razpadla. Pač niso dejavno in navdušeno sodelovale s silami Osi in Hitlerjevim nacističnim režimom.

Po elektronski pošti 15072018

OPOMIN IN POBUDA ZA PRAZNOVANJE SPOMINA NA DAN RAZGLASITVE ZVEZE SLOVENSKIH DEŽE – nekaj povezanih besed

Dragi ….

Omenil si pred časom glede predloga uvedbe praznika 31. oktobra, v spomin na razglasitev zveze slovenskih dežel, ki se je na ta oktobrski dan leta 1918 zgodila v stavbi parlamenta slovenske dežele Vojvodine Krajnske.
Da je ta razglasitev ključnega pomena za afirmacijo moderne slovenske državnosti in v resnici pomeni vzpostavitev Zedinjene Slovenije, za kar so se državljani slovenskih dežel sto in več let krčevito prizadevali, je evidentno.

Dogajanje na dan 31. oktobra leta 1991 je notranji minister tiste vlade opisal v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici tega usodnega dogodka (Do leta 1928 so ga v Ljubljani še uradno praznovali !!!!):

Zapisano pove vse. Bistveno pa je, da je legitimna in legalna oblast v Ljubljani, ki je za svoje dejanje imela ustavno podlago v suverenovem Manifestu (16. oktober 1918), ni nasedla manevrom nelegitimne in nelegalne združbe kolaborantov v Zagrebu (prim. Manifest 1918 in Ausgleich 1867 in Ujedinjenje 1918) in odločno sledila zgledu dežel Cislajtanije z nemško govorečo večino, ki so teden dni pred tem enako in na isti podlagi razglasile republiko in svojo združitev (“Deutschösterreich), in za trenutek ustavila zaroto. (“Vidim, da prihajam prepozno” – Kramer!)

Takole je knezoškof Jeglič opisal dejansko situacijo tik pred pravno veljavno dokončno razglasitvijo združitve slovenskih dežel (Jeglič, Dnevnik, 29 Oktober 1918):

Dejansko pravno stanje v Cislajtaniji, potrjeno z ustavnim dokumentom suverena vsake dežele posebej, ki je omogočalo svobodno povezovanje teh dežel in (po Manifestu) preureditev meja z ozirom na etnično stanje (kar je bilo samo po sebi sprejeto: Meje Deutschösterreich do razgrajanja s Srboslavijo in posledično usodnega plebiscita, ko so tudi Slovenci, državljani Koroške, v večini glasovali za ohranitev svoje dežele/države, so bile daleč ugodnejše za Slovence od “plebiscitne! – prim. zemljevid iz publikacije Univerze v Gradcu, 1936) je torej očitno bilo uveljavljeno, in ni bilo nikoli odpravljeno. Začasno drugačno stanje se je ob prenehanju vrnilo v prvotno – enako, kot “avstrijsko” po Anschlussu – (nazadnje z osamovojitvijo!):

Nobenega dvoma ni, da je praznik in spominski dan največjega pomena za Slovence in Zvezno republiko Slovenijo dan 31. oktober 1918, ko je končno nastala država, zveza slovenskih dežel. Mednarodno je bila de facto priznana, ko je srbski regent v dokument o “ujedinjenju” dal zapisati besede, da se s Srbijo “ujedinjuju ZEMLJE države SHS” (in ne “Država SHS”, ki pravno ni obstajala! Subjekti mednarodnega prava so bile samo slovenske dežele!!!). Njena upravičenost in pravna utemeljenost je bila enako trdna, kot avstrijska, ki je – kot omenjeno – “zdržala” celo Anschluss”! – in je Slovenija previharila tudi “ujedninjenje 1918”, nasilje in diktaturo, okupacijo in jugosocializem, ter kljub nepopisni katastrofi slovenstva med “balkansko sužnostjo” in vojno ter revolucionarno morijo, ohranila dovolj energije za slovesno razglasitev osamosvojitve dne 26.6.1991.

Žal pa se je ponovila zgodba z začetka stoletja, ko so “narodovi voditelji” dejansko stanje preprosto prezrli. Enako ravnajo sedanji že več kot dve desetletji po “vrnitvi v prejšnje stanje”, ki ga nikakor nočejo prepoznati in pripoznati.
Razglasitev državnega praznika 31. oktobra bi utrla pot v normalno stanje….

lpAL
15072018

Cit. majl, na katerega se nanaša tekst….

Na seji odb za EU o kmetij. in
ribiš. je bilo slišati opozorilo, da je EU že zdavnaj naložila da RS vzpostavi regije.
TO NI NIČ DRUGEGA, KOT ODSOTNOST DRŽAVNE STRUKTURE KI JE SLOENIJI LASTNA IN NJE ORGANSKA PODLAGA ZA PROPULZIVEN OBSTOJ:
DEŽELE!!!
Pri “regionalizaciji”, ki je celo v naši ustavi, pa ni treba odkrivati MOKRE (ne “tople” – kot prije nekim bolj toplim ?) vode, marveč mora zakonodajni organ samo UGOTOVITI DEJANSKO STANJE, ki je z osamosvojitvijo znova samo po sebi obveljalo! OSAMOSVOJILO se je namreč lahko le tisto, kar je v združbo VSTOPILO (kot subjekt). To pa so slovenske dežele Primorska, Krajnska in slovenski del Koroške ter Štajerske. Slovensko krajino med Dravo in Rabo pa je med slovenske dežele prištel TRIANON !!!
OSAMOSVOJENA RS je torej internacionalno pravno zveza slovenskih dežel. VSE TEŽAVE, KI NAS TEŽIJO (delovanje države, identiteta – prepoznavnost, meja…) SO IZKLJUČNO POSLEDICA IGNORIRANJA TEGA OBSTOJEČEGA DEJSTVA.
Dokončati je torej najprej treba razglasitev dne 26.6.1991 s priznanjem obstoja zveze slovenskih dežel in vrniti državi strukturo, ki je doslej že več kot tosoč let zagotavlja varnost in prosperiteto! V teh strukturah smo slovenstvo ubranili – še več: bili smo ves čas v samem vrhu svetovnega razvoja – tako demokracije in človekovih pravic (USA, deklaracija!), kot kulture in znanosti.

AL

K: https://www.portalplus.si/2794/dob-in-brioni/

VOJNE OBLETNICE: MED DOBOM IN BRIONI

Namesto uvodnega stavka: Za trenutek ni bilo povsem jasno, kaj ima pri zadevi Brionska deklaracija opraviti Dob – no, megle so se hitro razkadile in pokazali so se povezave, od katerih sta dve v pisanju omenjeni: 1)Dob – morebitni zapor za udeležence takrat in 2) za nekatere dejansko, a malo kasneje. Umanjkala je pa tretja, današnja, aktualna povezava osamosvojitvenih dejavnosti z državnim arestom/Dobom: 3) Piudgemont je dobil prost prevoz v madridsko letovišče/Dob. (Koliko so temu katalonskemu debaklu botrovali “dobronamerni nasveti” nekaterih “specialistov”?)

K stvari.

Generalno in počez na prvo žogo je branje poživljajoče. Izpod kvalificiranega peresa je napisano pričevanje, ki odvrne še zadnji pomislek okoli Brionske konference in njenih udeležencev.
Zapisano v vsem potrdi sicer tao ali tako razvidno dejstvo, da se je na Brionih 7. julija 1991 zgodila TRIPARTITNA MEDNARODNA KONFERENCA, in to v režiji Evropske skupnosti (“Trojka”) kot sklicatelja, Republike Slovenije, kot 26.6.1991 osamosvojene, in še isti dan zaradi tega napadene države, in preostanka SFRJ, kot agresorja na osamosvojeno državo.

Nadaljnje prebiranje vešče zloženih besednih zidakov pa odkriva številne špranje in razpoke. Najprej in predvsem, da gospodi iz “Evrope” niti slučajno ni bilo jasno, kaj se je v SFRJ zgodilo in kaj se dogaja. Jim pa ne gre zameriti, saj niti neposredni udeleženi niso ves čas in vsak trenutek imeli jasnega pregleda nad zgodbo (to je mogoče razbrati iz zapisanega).

Po vrsti:

“..se je začela vojna.”
Na prvi pogled ni nič narobe, vendar tudi SSKJ pri tem pojmu ni površen: Vojna je spopad med državami. Za utemeljenost poimenovanja “vojna” v tem primeru umanjka vsaj en bistveni element: Vojna napoved. Napad ene države na drugo “brez vojne napovedi” (neizzvan) pa je v navadi poimenovati s tujko: agresija. In to poimenovanje natančno opredeli dogodek in dogajanje v nadaljevanju:
26. junija 1991 je jugoslovanska republika Slovenija po dolgoletnih pripravah in sistematičnem urejanju vseh pravnih – in seveda tudi drugih nujnih (!) – podlag, slovesno razglasila osamosvojitev in je tako nastala suverena država Republika Slovenija. Še isto noč je zagrmel vojaški stroj preostanka SFRJ.
Ta trenutek sta se pokazali dve bistveni značilnosti dogajanja. V prvi vrsti pripravljenost in odločnost vseh oboroženih sil osamosvojene republike in za resno vojaško silo sumljivo neuravnovešeno postopanje agresorja – JLA. Z odločno akcijo, brez vsakega omahovanja in z jasnim ciljem, so slovenske enote zaustavile premike agresorja in blokirale njegove vojašnice.

Osebno pričevanje udeleženega, ki odlikuje tu obravnavano pisanje, odkrije zelo pomembno “malenkost”, ki pripoveduje, da je takratni predsednik (osamosvojene) države natančno razumel, kaj se je zgodilo. To pripoveduje njegova citirana izjava: “Slovenija ni nikogar napadla in nima česa prekinjati.” Da gre za premišljeno izjavo, dokazuje kasnejše odločno nasprotovanje predsednika poskusom interpretirati dogodek 26. junija kot odcepitev. Dosledno je vztrajal, da je odcepitvi nasprotoval, ker je šlo za osamosvojitev.

Da jih ni bilo veliko (med samimi neposrednimi udeleženci!), ki so natančno razumeli zgodbo, pričajo nekateri citati v nadaljevanju (ki se verjetno nanaša na sestankovanje s “Trojko” dne 28. 6. 1991:
“Zataknilo se je pri nadaljnjih korakih pri uresničevanju deklaracije o neodvisnosti oz. temeljne ustavne listine. itd. Deklaracija (s TUL) je bila z dejanjem razglasitve v celoti konzumirana! Vsakršno “uresničevanje” je nonsens per se! Tudi to je prej citirani predsednik države natančno razumel: “V Sloveniji se ne bomo pogovarjali o ohranjanju Jugoslavije, ampak o postopnem prevzemanju državnih funkcij”! Nadaljevanje v istem odstavku postreže s še kakšnim “nonsensom”….

Seveda pa sestavek ponudi dragocene podrobnosti, ki odslikavajo resnično dogajanje, četudi je tu ali tam zavito v pomečkan pakpapir. Zlasti okoliščine pripravljenega totalnega letalskega napada 30. junija dopoldne, ki je “odpadel” (!!!) z opisi intervencij iz Beograda in neposredno v Ljubljani, pobudijo to ali ono misel, kdo vse je v ozadju nervozno “štrikal” in kuhal svojo godljo. Preveč je namreč znamenj, da je pripravljeno letalsko uničenje Slovenije (že marca istega leta za “umiritev napadalnosti JLA” velezaslužni član zveznega predsedstva je pred časom javno ponovil že prej zasebno informacijo, kakšne vse sile so bile tisti čas “v gibanju”) potrebovalo le še “sprožilec” – opravičilo pred z vseh strani oprezujočo evropsko in svetovno javnostjo in internacionalnimi gremiji.
Izostanek “sprožilca” (napad na blokirane vojašnice JLA) verjetno ni bila edina srečna okoliščina, da se je beg ljudi v zaklonišča pokazal kot nepotreben. Zelo verjetno je že takrat gospod Genscher kakšno rekel. In je morebiti prav zato ignoriral vabljenje iz soseščine in se srečal s predstavniki napadene države v Beljaku. Skrbno pisanje v obravnavanem prispevku udeleženega posredno o tem pove marsikaj.

Ker pri pričevalskih pisanjih, ki imajo dokumentarno ambicijo, ni v navadi uporabljati pesniške piruete, bi morebiti kazalo “vojni metež” izpustiti. Obupni in slabo koordinirani manevri okornega monstruma JLA (ki so hkrati razkrivali vso notranjo trhlost balkanskega nestvora – ne le vojaškega – ki se je potem manifestiral v zločinskem pobijanju in množični moriji na Hrvaškem in v BiH) so bili soočeni z učinkovito Teritorialno obrambo in milico, in si “meteža” niso niti mogli privoščiti. Če bi ne bilo tako, bi ne bilo nobene Brionske konference in nobenih dogovarjanj, kaj šele za vse nepričakovanega sporazuma Drnovška, da JLA zapusti teritorij osamosvojene države, Republike Slovenije.

O operativnih posameznostih nima smisla izgubljati čas. Zgodilo se je vse, in minilo je. Kot že povedano, prispevek je predragocen, ker dokončno razpihuje meglo: Slovenija je svojo osamosvojitev slovesno razglasila (in s tem udejanila!!) 26. 6. 1991, Brionska konferenca je bila tripartitna: ES, RS, SFRJ, in že s samo udeležbo je bila (skladno z Montevideo 1933) Slovenija mednarodno priznana. Dovolj v ospredje izstopajo sumljiva ozadja neizvedenega letalskega napada 30. 6. 1991.
Za študirajočo mladino, ki bi se rada vpletala v mednarodne pravne igrarije, pa je prav tako ta spis in seveda sama Deklaracija odlična vaja iz diplomatske teorije in prakse. Toliko bolj, ker mnogo hujša megla, kot je (vsaj do tega spisa) prekrivala čas Brionske, prekriva slovensko zgodbo – IN DEJANSKO INTERNACIONALNO PRAVNO RELEVANTNO STANJE – daleč pred junijem 1991. Izmed ključnih mejnikov je potrebno omeniti vsaj tele:
Ausgleich 1867
Manifest 16. 10. 1918
Razglasitev v parlamentu Vojvodine Krajnske 31. 10. 1918
Proklamacija o “ujedinjenju”, Beograd, 1. 12. 1918
In ne bilo bi odveč prebrati sicer na lažeh in grobih kršitvah pogodbe/sporazuma slonečo Dokončno odločitev arbitražnega tribunala, ki je ne le v eni točki odločno zbrisal z mize jugoslovansko notranje pravo ob soočenju z internacionalnimii pravnimi dejstvi.

Andrej Lenarčič
11072018

Celar, Dnevnik koment 13072018

V Dnevniku je objavljeno pismo vodje slovenske delegacije v mešani razmejitveni komisiji in člana slovenske delegacije v diplomatski komisiji 1991 – 1997

Lepo, da se krivci sami prijavijo.

V pismu je natančno navedeno, da so slovenski pooblaščenci zavestno lagali in potvarjali uradne dokumente in dejstva, ki jih je potreboval arbitražni tribunal za svoje delo.

Decidirano je v pismu navedeno, da je treba upoštevati: “dan osamosvojitve obeh držav 25. 6. 1991”, kar je notorična laž in blodnja. Hkrati navedba: “1. Slovenski predstavniki …. bi morali vnaprej vedeti, da bo arbitražno sodišče (verjetno gre za tribunal?)  odločalo samo na podlagi mednarodnega prava z uporabo zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov.” (Sic.!) in v nadaljevanju: “2. To pomeni, da bo arbitražna razsodba temeljila le na pravni postavitvi državne meje….”

Objavljeno pisanje razkriva vso težo krivde vpletenih, ki so kot rečeno zavestno lagali tribunalu in ignorirali prav tista dejstva, po katerih avtor pisma tokrat kliče: “zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov.”

Tribunal je v svoji Final Award z vso odločnostjo potrdil, da notranje jugoslovansko pravo (kaj šele AVNOJ in “partizansko”) za nalogo določitve poteka državne meje nima nobenega pomena – seveda v primeru, da so na mizi relevantna dejstva in dokumenti. In tam, kjer se je (Očitno slučajno!!! To razkriva tu objavljeno pismo odgovornega!) na mizi pojavilo internacionalno pravno relevantno dejstvo – “rapalska meja” med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS – je tribunal dobesedno z olajšanjem zavrgel argumentacijo, s katero so naši “strokovnjaki” nasmetili njegovo mizo, ki pa kot rečeno nima v zvezi z nalogo tribunala nobenega pomena, in je odločil na podlagi relevantnega dejstva.

Ker pa velja, da “v sili vol še muhe žre”, tudi tribunal ni mogel ravnati drugače, kot da je upošteval smetje, potvorbe in laži, ki so jih nasuli predenj, ker relevantnih dejstev naši pooblaščenci niso znali (ali niso hoteli) arbitrom posredovati – čeprav se police v državnem arhivu na Dunaju in v Budimpešti (pa še mnogokje) šibijo od zadevne dokumentacije.

Ni več nobenega dvoma, da so pooblaščenci lagali glede datuma osamosvojitve povsem preračunljivo, saj so s tem omogočili potvorbo vseh dejstev, ki odločilno vplivajo na določitev državne meje Republike Slovenije – in to izključno v korist sosednje države. Tribunalu niso povedali, kaj in kdaj in od česa (!!!) se je osamosvojilo, popolnoma so zamolčali državnost dežel (“ZEMALJA” piše v zadevnem dokumentu), ki so sestavile državo, katere začetek konca je pomenila osamosvojitev teh dežel / držav, nazadnje poimenovanih Republika Slovenija. Utajili so vsa obstoječa in veljavna internacionalna pravna dejstva – dokumente, ki kakor sam avtor posebej poudari, edina štejejo.

Pisanje verodostojne priče – pooblaščenca – to dokazuje.

Naj dodam:
Svoj politični idiotizem pritožitelj izkazuje s tem, da ne opazi bistva problema, ki tiči v “nedokončani osamosvojitvi”! Osamosvojitev Slovenije/slovenskih dežel bo dokončana, ko bo politična in vsa družbena javnost opazila, da je z razglasitvijo osamosvojitve dne 26.6.1991 iz bivše države izstopilo tisto, kar jo je dne 1.12.1918 s proklamacijo o “ujedinjenju” v Beogradu sestavilo s Kraljevino Srbijo.
Dokument o “ujedinjenju” pove, da so južnoslovansko državo, nazadnje imenovano SFRJ, sestavile Kraljevina Srbija in ZEMLJE države SHS. Z razglasitvijo dne 26.6.1991 v Ljubljani so iz zveze izstopile slovenske DEŽELE/ZEMLJE (države, imenovane Republika Slovenija), kajti dne 1.12.1918 sta bila subjekta internacionalnega prava, upravičena vzpostavljati novo internacionalno pravno stanje, le Kraljevina Srbija in slovenske dežele, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifesta mesec dni pred tem (31.10.1918) v Ljubljani razglasile in vzpostavile zvezo slovenskih dežel. Preostali teritorij nove južnoslovanske države pa je bilo s strani antantne zaveznice Kraljevine Srbije okupirano ozemlje poražene Kraljevine Ogrske. Mirovna konferenca v Parizu je to okupirano ozemlje prepustila Kraljevini SHS (obenem sprejela na znanje sporazum o “ujedinjenju ZEMALJA države SHS sa Srbijom” z dne 1.12.1918). Sporazumi v Trianonu, Rapallu in Rimu pa so uredili preostala, zlasti mejna vprašanja (npr. prevzem slovenske DEŽELE/ZEMLJE Primorske, mesta Zadar in dotlej neposredno Budimpešti podrejenega pristanišča Reka s strani Kraljevine Italije)
Ker je Republika Italija (z Osimom) dokončno vrnila Jugoslaviji deželo Primorsko (Venezia Giulia – Julijska Benečija imenovano) z Reko in Zadrom vred a brez Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorice, in je to stanje ponovno potrdila s sporazumom z osamosvojeno Republiko Slovenijo, je s tem internacionalno pravno potrjeno, da se je z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije dejansko osamosvojilo tisto, kar je v povezavo, nazadnje imenovano SFRJ, dne 1.12.1918 vstopilo. Da so se torej osamosvojile ZEMLJE države SHS (slovenske dežele) ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo.
Ko bo slovenska politična in vsa družbena javnost dojela to pravno veljavno dejansko stanje stvari in skladno s tem ravnala, bodo sami po sebi rešeni – ali se bo pričel učinkovit proces njihovega reševanja – tako problemi poteka države meje slovenskih dežel, kot tudi problemi z volitvami, saj bodo slovenske dežele znova – po sto letih ideološke, tribalistične diktature – volile svoje države zbore (kakor opominja nikoli razveljavljeni suverenov Manifest z dne 16.10.1918) in v svoje zvezne organe (vlado in parlament v Ljubljani) delegirale svoje predstavnike.

Osamosvojena zveza slovenskih dežel je temelj pomiritve na sosednjem Balkanu – saj pomeni de facto STOP šovinizmu in plemenskemu ekspanzionizmu v jugovzhodni soseščini.
Brez tega je vsa Evropska zveza eno samo prazno frazarjenje.

lpAL

10062018 per mail

K uvodniku v enem od tednikov je 01062018 AL napisal:

Spoštovani!

Pisanje, podpisano “………”, je dragoceno pričevanje. Razkriva rak rano, ki še dandanašnji krotoviči ljudstvo, ki od nekdaj prebiva v dolinah vzhodnega obrobja Alp in na prehodu snežakov v sinjino Jadrana in prostranstva Podonavja. Rak rana je strupena zel, ki so jo posejali sovražniki ljudstva, ki je ta košček planeta spremenilo s svojim trudom, znojem, inteligentnostjo in krvavimi obrambnimi boji v pravi raj na Zemlji. Kako učinkovito so zavistneži zasejali strup pozabe in zmede med to srčno ljudstvo, kričijo po vsej deželi nepokopana trupla, širom Zemlje razsejani Slovenci, in v “oskubljeni kuri”, v kar so večni “rešitelji” in “osvobajači” spremenili nekdaj cvetočo Domovino in DEŽELE (države!), bo od pradavnega slovenskega ljudstva kmalu ostal komaj vzorec. Tako strašno so zdesetkali ljudstvo in tako nepopravljivo so poškodovali nacionalno SAMOZAVEST in ZGODOVINSKI SPOMIN.

O tem govori tudi omenjeno pisanje v Uvodniku.
Kaj pove? Pove, kako uspešno so tisti, ki so hoteli državljane slovenskih dežel držati kar najbolj daleč stran od vzvodov upravljanja, podtaknili ljudstvu kulturno in osebnostno afirmacijo v cerkvi, politiko in oblast so si pa medtem prisvojili oni (njim so kmalu sledili – po že utrjeni poti – agenti neke druge, silnejše in nasilnejše internacionale…) Ljudstvo je lahko pobožno romalo, molilo in prepevalo po slovensko, tisti prihajači in fovšljivci pa so vladali, zatirali in zlorabljali po nemško (po letu 1918 pa še po srbsko-hrvaško). Seveda so največ škode državljanom slovenskih dežel naredili domači ljudje, ki so se vdali in služili tujcem, da so se lahko zdrenjali za drobtine pri koritu, in so prizadevno potiskali v pozabo ali pa predrugačevali resnico in dejstva. Največji zločin v novejši dobi so storili oni, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest, 16. oktober 1918 – knezoškof Jeglič v Dnevniku: “Cesar Karel postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti….”) razglašeno novo državo, zvezo slovenskih dežel (Proklamacija vlade v Ljubljani: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!”) zaprli za “devet pregrad” in Slovence z njihovimi DEŽELAMI (državami) vred prepustili tujcem! Kaj so dejansko storili, vpije sestrska zveza dežel, razglašena sočasno na isti ustavni podlagi, država, ki je trdnost tega ustavnega temelja preizkusila tako, da je preživela celo “Anschluss”, in še danes ponosno živi polno državnost svojih dežel. Gnusna rabota slovenskih kolaborantov, ki so slovensko državnost leta 1918 svojim rojakom prikrili, in državo namesto v Versailles odnesli v pozabo oz. “balkansko sužnost”, pa se razodeva v že omenjenem totalnem razsulu in v domovini, oskrunjeni s pošastno morijo. To je drugi grozljivi zločin – posledica prvega – v enem samem stoletju! In to v trenutku, ko smo z razglasitvijo zveze slovenskih dežel uresničili “davno sanjo” – Zedinjeno Slovenijo! (to je posebej poudaril v jubilejnem zapisu ob deseti obletnici razglasitve notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc!)
Kako so k vzvodom upravljanja prislinjeni posamezniki zavozili v času Druge vojne in Revolucije, ni treba ponavljati. Je pa klavrna prevara z “osamosvojitvijo” leta 1991, ki je bila dejansko odcepitev “rešilnega čolna” s potapljajočega se Titanika z vso socialistično nesnago vred, namesto osamosvojitev tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo (prim. zapis regenta Aleksandra v razglasu!), rodila bolečo resničnost, ki nas obdaja…
Slovenska državljanska samozavest je očitno tako silno poškodovana, da so v pozabo potonile vse slavne bitke SLOVENCEV (Slovenci !!! državljani slovenskih dežel so bili vojščaki, poveljniki, zmagovalci…) v obrambi svojih DEŽEL, ki so bile vedno države z lastnim suverenom, lastno vojsko in državno upravo. Sistem pozabljanja je dejansko do maksimuma izpopolnjen in danes lahko beremo tu v Uvodniku zapisano: “Slovenci nimamo nobenega slavnega kralja ne kraljice, niti zmagovite vojske…” Tisti, ki zapišejo takšno sramotitev svojih prednikov, ki so mu ustvarili in ohranili Domovino in Državo (seveda tudi vero in kulturo), niso niti podobni homo sapiens. In gre povrhu še za moralno izprijenost, da o strašljivem ingoriranju notoričnih dejstev, kot so v kamen vklesana slovenska državno pravna besedila ali npr. najstarejše bogoslužna besedila, zapisana v takrat znanem svetu v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, ne izgubljamo besed.
Koliko so bili kralji, vojvode in vojskovodje, ki so vodili slovensko ljudstvo, državljane slovenskih dežel, v tisočletni zgodovini Evrope oz. natančneje Svetega rimskega cesarstva “naši”, bi morebiti pomagal razumeti že bežen pogled prek bližnjih državnih meja – npr. v Rusijo, ki so ji vladali slavni vladarji, na katere so tam brezmejno ponosni, pa jih je bilo kar nekaj nemškega rodu.Tudi Združenemu kraljestvu še danes vlada rodbina, ki je nemškega porekla in so ji naslov “Vindsorski” nataknili šele v času svetovne vojne, ko se pač ni bilo ravno primerno hvaliti z rodovino SaxCoburgGotha – tako ali tako pa so prvo svetovno vojno zakuhali in vodili trije bratranci – cesarji/kralji Rusije, Prusije in Združenega kraljestva.
Vse to je po svetu povsem naravno. Le v tukajšnji podalpski zmešnjavi se odpovedujemo vsemu našemu in svojemu – lastnim suverenom, vojvodom slovenskih dežel (vsake posebej!) in velikim vojskovodjem (recimo zmagovalcem pri Sisku ali slavnemu Valvazorju, zmagovalcu pri Monoštru, ki je v zahvalo za zmago svojih krajnskih konjenikov dal postaviti na osrednjem trgu glavnega mesta svoje vojvodine Krajnske, pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba in med parlamentom in univerzo spomenik, ki je danes na drugem mestu in do nespoznavnosti spremenjen v “Marijin steber”…ali npr. slavnemu maršalu Radetzkyju, Tržičanu), in se vsevprek razglašamo za izdajalce “naroda” (ne da bi kdorkoli sploh razumel, kako je mogoče “izdati ljudstvo”!)
In tako naprej, brez konca… česa podobnega ne zmore nihče v znanem Vesolju!

Le nekoliko zdrave pameti in poštenja bi bilo treba.

Ljubljana, 01062018

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

V pet., 1. jun. 2018 13:45 je oseba “…..” napisala:
Lepo pozdravljeni,

hvala za prispevek.
Prispevek je dolg 6.100 znakov s presledki. Predvidena dolžina za rubriko Odmevi je 2.500 znakov.
Ker je vaše pismo kar precej daljše, vas bi prosili, da skrajšate na predvideno dolžino.

Vse dobro.

AL je odgovoril:

Spoštovani! Zahvaljujem se za prijazen odziv, hkrati pa bi povedal: Menim, da te vrste pisanja pravzaprav ne sodijo v pisma bralcev. Če bodo poslano prebrali tisti, ki dajejo ton javnemu mnenju, ki vzgajajo mlade in ki odrejajo, kaj objaviti in kaj ne, bom popolnoma zadovoljen, saj bo namen dosežen. Ta je, da med ljudmi pridejo do veljave dejstva ne pa mnenja.
Vse, na kar se v svojem pisanju navezujem, so internacionalno pravno relevantna, dokumentirana in arhivirana dejstva. Ve se, kdo, kje, kdaj in na kakšen način more zagotoviti, da pridejo v zavest ljudi.

Prav lepo pozdravljam!
AL

Že dolgo tega napisano besedilo, ki je po sramotni, zaradi grobih kršitev načel, pravil in postopka nični in neobstoječi “Dokončni razsodbi” (Final Award) še kako aktualno:

Sporazum o arbitraži
Andrej Lenarčič
20. november 2009
https://www.dnevnik.si/1042316720
(Ob odgovoru prvega ministra na poslansko vprašanje 16. 11. 2009) Premier je tokrat jasno povedal: “Za nas je presečni datum 1991.” Slovenska nacionalna stranka govori o datumu nastanka združene države, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?
Leta 1918 je bila med deželami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS, poznejšo Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove države natančno določena in zaznamovana meddržavna meja, ki je do današnjega dne nikoli noben akt v ničemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistični republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddržavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistični blok ustanovil Nezavisno Državo Hrvatsko in je bila v veljavi do sesutja te državne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne države leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihče ni hotel tega dejstva opaziti in še manj upoštevati in so odgovorni in ostali v odločanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddržavnim pravom, je posebno vprašanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo – če bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odločitev prepusti tretji osebi – arbitražnemu tribunalu.
Sporazum namreč s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odločitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico – niti člen, ki ga je s “presečnim datumom” pri odgovoru imel očitno v mislih premier, o tem ne govori – ni določeno, kje poteka trenutno meja med državama. Ni mogoče sprejeti, da je za zapisanim še nekaj javnosti prikritega. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odločitev – niti Badinterjeva niti ona iz temeljne ustavne listine. Še najmanj kake fiksne ideje birokratov. Če pa velja katera od teh odločitev, potem pač sporazum o arbitraži ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku. Ni nobenega dvoma, da skladno s podpisanim sporazumom tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo načelom in pravilom meddržavnega prava, odloči o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Če bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej določen oziroma odločanje tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po načelih in pravilih international law (v angleščini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme upoštevati pri odločitvah v zvezi z akvatorijem načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoče opaziti kako Savudrijsko valo ali kakšen Drnovšek-Račanov dimnik? Gre izključno za to, da more tribunal zaradi dobrososedstva in pravičnosti modificirati katero od odločitev, ki je sicer v skladu z načeli in pravili international lawa. Samo za primer: ker po načelih in pravilih meddržavnega prava ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dežele Primorske k Republiki Sloveniji, more tribunal preprečiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam višje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvaškim! – Zagrebu omogoči, da ima košček morske meje z Italijo.
Sporazum o arbitraži je torej lahko zgodovinski dosežek, a le pod pogojem, da vlada v memorandum zapiše edini argument, ki izpolnjuje v členu 4 zapisani pogoj – to pa je meddržavna meja v času, ko je nastala Kraljevina SHS. Drugi akti in dejstva meddržavnega značaja v zvezi z ozemljem današnjih držav RS in RH se do leta 1991 tičejo izključno države Jugoslavije in države Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odločitve, pa na meddržavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembne, če ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz sporazuma. Toda ta več kot očitno obstaja in Slovenija ga je dolžna zapisati v memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moč glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente druge strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz sporazuma. Podobno je z enostransko izjavo hrvaške vlade k sporazumu v zvezi s členom 5 sporazuma. Ker je slovenska vlada objavila svojo izjavo kot odgovor hrvaški, jo je s tem legitimirala, saj če bi ostala enostranska, bi ne imela nobenega učinka. Zakaj slovenska vlada tudi v tem primeru pomaga hrvaški?
In nenazadnje – gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je “za nas presečni datum 1991!”. Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstoječe meddržavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddržavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistični botri novonastali tvorbi niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na območju Istre z otoki, še manj preko Drave v Medmurju.
V zvezi s “presečnim datumom” torej ni niti najmanjše nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presečni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred 1918. letom in med drugo svetovno vojno obstoječo meddržavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in načelom meddržavnega prava.
Podpisani sporazum o arbitraži je torej sijajna priložnost, da se končno izniči katastrofalno – celo zločinsko – ravnanje komunističnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogoči arbitražnemu tribunalu, da razsodi v skladu z meddržavnim pravom. Zato pozivam, da vlada pripravi memorandum, kakor je tu povedano.
Andrej Lenarčič, poslanec DZRS 1992-96