Archive for November, 2019

Še k “deseti obletnici”

Sunday, November 10th, 2019

Obletnice povprašajo…. V zadevi arbitraža se že kažejo nekateri odgovori.

Najprej, da je Slovenija v svojem memorandumu lagala. Že uvodna laž, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati” (kar je moral tribunal skladno s pravili arbitriranja in določb v Sporazumu o arbitraži dosledno upoštevati!) docela derogira postopek odločanja in je arbitražna odločba na tej podlagi null and void – nična. Ne obstaja. Zato vse ostale neprimernosti v memorandumu sploh niso pomembne. Tudi ta papir je out!

Drugo: Dogajanje v zvezi z arbitražo in še posebej sedaj že javno objavljeni dokumenti pričajo, da vpleteni niso ločili med pravdo in arbitriranjem. Večina vpletenih se je vtikala v področje odločanja, kar je tako z načelom arbitriranja kot z natančnimi določili, zapisanimi v Sporazumu o arbitraži, v popolnem neskladju. Prav zato, ker se neposredno ni bilo mogoče o ničemer (razen – končno – o arbitraži !) dogovoriti, se odločanje prepušča tretji osebi, kateri vsaka stran da na mizo svoje maksimalne argumente – zahteve. Odloči torej tretji. Da je tako, potrjuje tudi člen Sporazuma, ki govori, da pa se – torej mimo arbitraže – stranki lahko v času trajanja postopka tudi sami dogovorita…

Tretje: S sklenitvijo Sporazuma o arbitraži so ad acta vsi poprejšnji (neuspešni!) postopki. Ostajajo le dejstva, veljavne pogodbe, ki se tičejo predmeta arbitriranja.

Upoštevaje Sporazum o arbitraži, je bila slovenska stran dolžna predočiti in z ustreznimi dokumenti utemeljiti zahtevo, ki grafično izgleda takole:

Shrani.si

Okoliščine in ostale podrobnosti so vsebovane v sočasno v Delu objavljenih člankih. Učinek teh objav je bil, da je Delo prenehalo objavljati tekste avtorja AL. V Haag je bil pa poslan memorandum, ki ni vseboval niti enega relevantnega dejstva in argumenta. Že začel pa se je – kot povedano – z usodno lažjo, ki je maksimalno koristila sosednji državi in nepopravljivo oškodovala Slovenijo.

MASAKER, GENOCID, ELIMINACIJA ?

Wednesday, November 6th, 2019

K USTANAVLJANJU POKRAJIN (november 2019)

 

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14) o Slovencih:

 

“Med Jugoslovani imajo Slovenci največ političnega zmisla; sicer so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokratičen narod, obenem pa  k a t o l i š k i  še bolj kakor  P o l j a k i. Ako bo poljski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe) pri novih volitvah pridobil znatno število mandatov – kakor se splošno pričakuje – bo našel v slovenskih poslancih najbližje zaveznike”… Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako deželno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne avtonomije.

F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

 

Izpostavljamo:

Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci.

–  Bolane tribalistične balkanske predstave o državi in narodu so civiliziranim ljudem odvratne (spomnimo se norega/zadrogiranega malarja – nacija). Imajo tudi grozovite krvave posledice: smo lahko opazili (nekateri tudi začutili na lastni koži…).

Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo: ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva.

“neplodnost” in “neizvedljivost” je na silno boleč način na hrbtih Slovencev (Krajncev, Primorcev, Korošcev, Štajercev, Prekmurcev) izpričana.

Slovenci naj bi skrbeli, da se Krajnska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Krajnsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel.

Natančno to je vsebina suverenovega (Karlovega) Manifesta, ki sta ga uresničili vladi – tako dunajska, kot ljubljanska. Z edino razliko (plus evidentna razlika v nadaljnji usodi!!!), da je Dunaj s svojo Avstrijo šel v Pariz, slovenska klika (Izidor Cankar, Tavčar, Hribar, Kramer, Jeglič) pa je Pogačnikov dosežek (razglasitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa USTAVNA (!!!) pooblastila v VSEH (!!!) slovenskih deželah”) mirno briskirala in utajila pred lastnimi rojaki, ki jih je namesto tega zapeljala v morilsko balkansko sužnost. Dogajanje po osamosvojitvi (1991) opozarja, da katastrofe še ni konec, in je vprašanje, če se bomo Slovenci iz nje sploh še kdaj izvlekli.

 

Posebej velja opozoriti, da je zgodba s Slovenci v dvajsetem stoletju v resnici zgodba o totalnem genocidu. Če prej ne, je treba to dejstvo opaziti potem, ko je ameriški kongres sprejel izjavo o turškem genocidu nad Armenci (po Prvi vojni). Imeti je namreč treba pred seboj delež pomorjenih pripadnikov naroda: Armencev so Turki likvidirali 1,9 odstotka. In se nad tem genocidom zgraža ves Planet. Slovencev so znotraj “jugoprojekta” pomorili skoraj SEDEM (!!!) odstotkov (uradno štetje, ki se ni končano, in bo še kaj dodalo – pregnani / izseljeni pa sploh še niso upoštevani!!!). KAKŠEN GENOCID JE POTEM ŠELE TO? Če – kot rečeno – upoštevamo še pregnane in izseljene, je to preprosto ELIMINACIJA! In prav to – dokončanje genocida – je čaranje / norčevanje iz dosežka – osamosvojitve 1991 – ki je bilo zadnje upanje za obstanek nacije – (tudi) s finto “pokrajine”, namesto z dokončanjem osamosvojitve….

 

V Ljubljani, 06112019

 

ŠE K DESETI OBLETNICI

Saturday, November 2nd, 2019

Iz kategorije Saj ni res pa je… “Prispevek HTV ob obletnici podpisa” – Zabok: posnetek s kolodvora Zabok ob ponovnem odprtju proge Zabok – Zagreb (glej sliko)
Shrani.si

Naj dodam, ker spomin ljudi je zelo kratek, podalpskih hominidov pa sploh neizmerljivo (tudi v dobi elektronskih mikroskopov):
Ker je bila vsa javna uprava in v prvi vrsti železnica v času KuK v rokah Budimpešte na vsem teritoriju enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske (prim. Ausgleich 1867 in Manifest 16.10.1918) se je ob porazu Centralnih sil in kolapsu KuK, ko so pred invazijo zmagovite antantne srbske vojske pobegnili (tudi) madžarski železničarji, sesul železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji. Ljubljanska vlada je nemudoma priskočila na pomoč in poslala slovensko osebje, da je pomagalo vzpostaviti za oskrbo nujno potrebne povezave. To je Ljubljana lahko storila predvsem zato, ker so Italijani tisti čas pregnali (fizično zbrcali !!!) z območja slovenske dežele Primorske vse slovenske železničarje (Trst, Gorica, Istra, Reka) in jih je ljubljanska vlada poslala reševati situacijo na Hrvaško in v Slavonijo.
Da se ve!
02112019
AL

OB DESETI OBLETNICI

Friday, November 1st, 2019

OB DESETI OBLETNICI (4. 11. 2009)

 

Na TVS Sobotni dnevnikov izbor ob deseti obletnici podpisa Sporazuma o arbitraži.

Shizofrenost politične scene v državi izpričuje že poimenovanje “Arbitration Agreement” (samo angleško besedilo je uradno!!!) v slovenščini: “Arbitražni sporazum”, kar je groba potvorba.. Originalni naslov se v slovenščini namreč glasi Sporazum o arbitraži! (Original namreč ni zapisan: Arbitral Agreement!!!! marveč Arbitration….!!!)

 

V oddaji je bilo tudi razločno povedano, da je vse v zvezi s slovenskim arbitražnim memorandumom vodil – usmerjal sedanji zunanji minister Miro Cerar. Torej uvodna laž: “Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili hkrati”, ima svojega odgovornega! Laži se seveda kar vrstijo. Navsezadnje je že sam datum osamosvojitve tako RS kot RH čista izmišljija. Republika Slovenija je RAZGLASILA svojo osamosvojitev (se je torej osamosvojila!) dne 26.6.1991. Sosednja RH pa je “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej “osamosvojitev”) razglasila šele 8. oktobra 1991.

Laži so usodno učinkovale glede tribunalove odločitve, predvsem pa je zaradi njih ves postopek odločanja neveljaven in odločba nična. Postopek odločanja je torej nujno ponoviti in to skladno z natančnimi navodili Sporazuma o arbitraži in relevantnimi dejstvi. Sam Sporazum o arbitraži je podpisan, evidentiran v OZN in velja. Sosednja država je s svojim podpisom potrdila, da ni stranka v postopku odločanja o poteku meje, da pa je zavezana odločitev upoštevati in s svoje strani izvršiti.

 

O vlogi sosednje države je na svoj način zelo nazorno povedala resnico anekdota iz tokratne TV oddaje:

Župan Metlike je ilustrativno opisal nastajanje razmejitve na terenu v okolici Metlike: da so dunajske “študente” krajani povabili v kleti, in tam so nastajali dogovori o natančnem poteku meje – ali bodo pod Avstrijo ali pod Ogrsko.

Kje je tukaj Hrvatska???? Kraljevina Ogrska je bila enovita in nedeljiva država (kar posebej poudari tudi suverenov Manifest 16.10.1918). Na uradnih specialkah je na naši strani meje zapisano ali Küstenland ali Krain ali Steiermark, na oni strani pa UNGARN. Državna meja je torej bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so 1.12.1918 slovenske dežele s Kraljevino Srbijo sklenilo zvezo – “ujedinjenje” – in nastala je južnoslovanska država, ki je z razglasitvijo slovenske osamosvojitve 26.6.1991 razpadla na Republiko Slovenijo in preostanek SFRJ. Državna meja med slovenskimi deželami in “preostankom” je ostala ves čas trajanja zvezne države nespremenjena. (Višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v svojem znanstvenem delu o situaciji 1918/19 pokaže, da so bile te meje edine obstoječe državne meje znotraj novo nastale države). Edini relevantni meddržavni sporazumi o tej meji so bili sporazumi italijanskih in nemških in madžarskih okupacijskih oblasti s Pavelićevo NDH, ki so potrdili meje slovenskih dežel in Trianonsko mejo na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Nobena mednarodna pogodba ali sporazum teh meja ni spreminijal.

V trenutni obstoječi a iz navedenih razlogov sicer nični arbitražni odločbi je tribunal odločno poudaril, da “jugoslovansko notranje pravo (incl. AVNOJ in podobno) na internacionalni ravni nima nikakega učinka”. Kjer koli obstaja neko relevantno internacionalno pravno dejstvo (npr. “rapalska meja” – v primeru “Tomšičevih parcel”, ali državna meja slovenskih dežel z Ogrsko – tega memorandum niti ne omeni!!!!), ga je tribunal dolžan upoštevati (seveda mora biti navedeno v memorandumu…..).

Velja tudi, kar je morala storiti Slovenija pred razglasitvijo osamosvojitve: priznanje obstoječih državnih meja s sosedami. V TUL je to natančno navedeno v drugem razdelku – meje:

“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”! Besedilo je popolnoma jasno in določno. Ne gre preprosto za znotrajjugoslovansko republiško (upravno!) razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za državno mejo “v okviru dosedanje SFRJ”, kar pomeni/terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin – gre torej za državno mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ. Samo preostanek SFRJ – Jugoslavija je ob slovenski osamovojitvi mejil na Slovenijo in z njim je imela osamosvojena država državno mejo. To, stoletja obstoječo in celo leta 1941 s strani Zagreba že uradno priznano državno mejo bi morala sosednja Hrvatska vnaprej priznati, preden so razglasili svojo osamosvojitev. Ker tega niso storili, njihov akt razglasitve sploh ne velja.

 

01102019

AL