Archive for July, 2010

Optanti niso deportiranci ali resnica je le ena

Monday, July 12th, 2010

Pismo bralca Delu pred “dogodkom” v Trstu – ni objavljeno

Spoštovani!

V vrtincu naporov Slovenije za pridružitev EU, ko je Italija proces zavirala in postavljala pogoje, sem kot poslanec državnega zbora poslal 17.7.1994 pismo uredniku. Pismo ni bilo objavljeno. Dovoljujem si (do)mišljati, da je tudi zato bil mogoč nedostojni izpad trenutnega predsednika države Italije, ki je nas, žrtve divjanja italijanskih oblasti, zmerjal z morilci in primitivci.
Hkrati si ne morem kaj, da bi ne potožil, kako dosledno in vztrajno obvladujejo tukajšnje javno mnenje nenatančne, tudi napačne predstave o zelo pomembnih mednarodnopravnih zadevah. Tako je npr. naravnost neznosno, kako nonšalantno naši mediji in politika povzemajo fraudolentno avstrijsko poimenovanje temeljnega državnega akta avstrijske države – Državne pogodbe o Avstriji. Na Dunaju podpisani dokument, ki je obnovil avstrijsko državo, ni nobena “avstrijska” pogodba – še najmanj državna, saj ko je dokument nasta(ja)l, države Avstrije ni bilo (nastala je šele z uveljavitvijo tega dokumenta) – marveč je pogodba zmagovitih zaveznikov o obnovitvi Avstrije, kakor je to določeno v tretji točki Moskovske deklaracije 1943. Skrajno zavržno in malovredno pa je za slovensko stran (tudi koroško!) posebej vztrajno zamolčevanje bistva, da namreč Državna pogodba o Avstriji ne bi bila mogoča, če bi se žrtve avstrijskega nasilja na Koroškem in Štajerskem, Slovenci, med drugo svetovno vojno ne uprli z orožjem. Ta boj je bil namreč edini uporabni argument zagovornikov obnove avstrijske državnosti in je omogočil priznanje statusa žrtve in Državno pogodbo o Avstriji.
Tudi če bi bila ta ignoranca izjema, bi bilo dovolj hudo. A očitno ni izjema. Saj podobno napačno in neustrezno mnenje o dejanskih dogajanjih in razmerah obvladuje tudi zadeve na “zahodni meji”! Če se omejimo le na vedno aktualne “optante”, je slika, ki jo ponuja spomin tistih, ki smo čase in dogodke doživljali, pa seveda tudi dokumenti, zelo drugačno sliko, kakor pa jo zmerjanje z najvišjih krogov sosednje države poskuša uveljaviti. Predvsem ni šlo za množičen nasilni izgon, marveč za množično izkoriščanje možnosti (“opcije”!!!) ki jo je ponudil sporazum med državo Italijo in FLRJ. Številni prebivalci Primorske (Venezia Giulia), so namreč dobili pravico, da se izmaknejo grobemu boljševističnemu jugoslovanskemu režimu, ki je že kazal svoje “dobre” plati. To pravico so izkoristili Primorci, ne glede na etnično poreklo. Tisti priseljenci, ki jih je po zasedbi dežele Primorske (Rapallo, 1922) naselila država Italija, pa so večinoma zapustili območje že med vojno, po kapitulaciji Italije, ko je postalo jasno da se jim zaradi privilegiranega statusa in dejavnosti ne bo “dobro pisalo”!
Kako vabljiva je bila “svoboda” onkraj, dokazujejo tudi (pre)številne žrtve, ko so še dolgo po prenehanju “opcije” mnogi bežali preko meje in tvegali za to življenja.
Da jugoslovanska oblast ni izganjala prebivalstva iz cone B dežele Primorske, marveč je izseljevanje celo na vse mogoče načine oteževala, dokazujejo uradni akti in navodila postajam ljudske milice. Indikativno je tako navodilo: “Sporočeno nam je bilo, da se širi predvsem na hrvaški strani propaganda za masovno optiranje za Italijo…” Navaja ga Peter Stres v Etnolog 2/I/II 1993, str. 213, in dodaja, da so bila navodila, da je treba take akcije preganjati in stremeti k izdajanju negativnih odločb o opciji. Tudi Pravilnik o opciji (UL št. 109, str. 1547) je nedvoumen. Nihče ni izganjal prebivalcev iz države. Je pa res, in je bilo vsem na očeh, da je bilo življenje onstran demarkacijske črte dosti boljše in perspektiva obetavnejša.
Ker je nedopustno vztrajati pri napačnih predstavah o ključnih državnih rečeh, molčati o dejstvih pa zavržno, dodajam prepis pisma glavnemu uredniku, ki ga omenjam na začetku.
Prepričan sem, da je prav tokratno srečanje treh predsednikov v trstu priložnost, da si “nalijemo čistega vina”! Brez resnice nikoli ne bo nobene sprave.

OPTANTI

Problemi, ki so nastali po drugi svetovni vojni, po porazu fašistične Italije in sil Osi, z določitvijo meje med FLRJ in Italijo, naj bi bili enkrat za vselej rešeni s sporazumi, katerih veljavnost v novih okoliščinah sta obojestransko priznali tako Slovenija kot Italija. Vendar pa praksa kaže drugače. Tudi po pogovorih v Trstu je jasno, da bo diplomacija zahodne sosede vnovčila prav vse adute, kar navsezadnje sodi k igri. Manj običajno je, če se jih nasprotni igralec ne trudi odvzeti, ali pa da jih nasprotniku celo ponuja.

Nobenega dvoma ni, da stoji Slovenija čvrsto na poziciji uveljavljanja enakopravnosti, sodelovanja in sožitja„ da odločno zagovarja in uresničuje pravice manjšin in sprejema vse zadevne mednarodne dogovore. Če pa zahodna soseda meni, da ji bolj ustreza manj prijazna politika do Slovenije, potem je seveda treba o tem kaj reči.

Kdor se odloči ponovno odpirati temo slovenske zahodne meje, ta ne sme biti presenečen nad množico strašljivih dejstev, ki se grozeče dvignejo pred njim: Tragedija Beneške Slovenije, Doberdob, slovenskih fantov grob, katastrofalen polom italijanske vojske na Soški fronti in brezglavi beg do Piave, skoraj tragikomično dejstvo, da je moral hrabre italijanske generale zbezati iz varnih Benetk, kjer so čakali, kaj bo, Slovenec, in jih povabiti, naj zasedejo Trst, kar so potem poplačali s “triumfalnim” pohodom skoraj do Ljubljane, desetletja fašističnega genocidnega divjanja, brezmejno zločinsko pohajkovanje po Ljubljanski pokrajini. Ali je sploh dovoljeno ponovno razkrivati to pošastno dediščino? Res se je treba vprašati, kaj vodi Italijo, da načenja to tematiko, posebej še, ko za vse te zločine do danes nihče ni odgovarjal.

Zato je treba prijaznim diplomatom, ki s smehljajem zapirajo Sloveniji vrata povedati, da nespoštovanje pravic Slovencev na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji ni vse, o čemer bi se lahko kaj reklo. Kje je škoda, ki jo je povzročilo fašistično divjanje? Kje so odškodnine za uničena slovenska podjetja, založbe, za požgane domove? Kje je spisek tisočev, ki so bežali pred preganjanjem in ekonomskim nasiljem? Kje so tisti Slovenci, ki jim je italijanska oblast genocidno spremenila imena in priimke? Vsem tem podatkom bi lahko italijanske oblasti dodale tudi statistični pregled potrošnje ricinusovega in strojnega olja, s katerim so divjaki morili Slovence. To pa še zdaleč ni vse! Kje so še posledice divjanja med drugo vojno, zlasti v Ljubljanski pokrajini!

Vsem tem spiskom brez konca stoji nasproti problem optantov!

Že samo ime optanti daje slutiti, da ne gre za pregnance. Upoštevanje posebnih okoliščin v tistem času pa sliko, ki si jo utegnemo površno ustvariti, zelo spremeni.

Tisti čas je bilo slovensko ozemlje na naši zahodni narodnostni meji razdeljeno v dve coni. Cona A je bila pod angloameriško upravo, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo. Iz cone B so prihajala vznemirljiva poročila o nasilju in krutostih, ki so spremljale nasilno graditev novega, socialističnega in komunističnega reda. Vsem so bile znane (razen, kakor je mogoče sklepati iz zaslišanj nekdanjih funkcionarjev UDBE v preiskovalni komisiji DZ, organizatorjem in izvajalcem zločinov) množične likvidacije v državah pod sovjetsko dominacijo. Zato je bila razumljiva želja mnogih, zlasti imovitejših prebivalcev, da se negotovi usodi izmaknejo. To možnost jim je (razen bega čez mejo, kar se je ponavljalo še desetletja) ponudil Pravilnik o opciji oseb iz območja, priključenega po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Glede na določila pravilnika ni šlo za noben izgon, ampak nasprotno, državni organi so na vse mogoče načine omejevali izseljevanje. Kljub vsemu se je po seznamu slovenske policije s Primorske odločilo dobrih 22.000 oseb, med njimi zelo malo Italijanov, za odhod v “svobodni svet”. Za Italijo so optirale predvsem tiste osebe italijanskega porekla, ki so jih italijanske oblasti naselile na slovensko

ozemlje in so imele privilegiram politični položaj. Med drugim verjetno tudi “kosmato” vest!

Namen tega prispevka ni podrobna analiza problema optantov, saj bi to zahtevalo preveč prostora. Že iz navedenega je mogoče sklepati, da je prihajalo do izseljevanja zaradi možnosti, da se posameznik umakne na boljše. Tako si je tak “luksuz” dovolil tudi znan slovenski umetnik, ki danes, če se ne motim, nosi visoko slovensko odlikovanje, takrat pa je zatajil svoje slovensko poreklo. Vsekakor je problem optantov treba obravnavati previdno in upoštevaje več vidikov, če že ni dovolj, da so bile z osimskimi sporazumi in rimskim sporazumom te zdeve dokončno umaknjene z dnevnega reda. Storiti je treba vse, da se zadeve poimenujejo s pravim imenom. Nikomur ni mogoče očitati, če si je pomagal na bolje, ni pa mogoče tolerirati, da bi bil za to mimo pravnega reda še dodatno nagrajen. Končno smo tisti, ki smo ostali doma, domovino z mnogimi žrtvami in odpovedovanjem ohranili, da je lahko vstala svobodna in samostojna.

Danes doživljamo naravnost perverzno situacijo. Plačevali naj bi ponovno škodo, ki sploh ni objektivno izkazana, tisti, ki to od nas terja, pa za svoje vnebovpijoče zločine ni bil niti obtožen, kaj šele, da bi odgovarjal. Toda grob Lojzeta Bratuža tuli. Tulijo Bazovica in požgane slovenske vasi, kričijo Robottijevi ukazi: “Si ammazza troppo poco!” (Premalo se pobija!)

Nujno je naše zahodne sogovornike, pa četudi z zadržanim nasmehom, vljudno opozoriti, naj ne odpirajo komaj zaceljenih ran. Slovencern so s severa, vzhoda, juga in zahoda stoletja. kradli zemljo in dušo. Gonili so narodov genij v svet, da je tlačanil tujcu in pod ceno prodajal svoje sposobnosti. Preostali mali košček domovine je odkupljen s krvjo, pa naj so padale žrtve od tujčeve roke ali od roke domačega obsedenca. Sedaj je dovolj. Ni ga, ki bi smel zahtevati še kaj.

Gospodje diplomati naj vsaj tokrat . izjemoma opustijo svoje diplomatske piruete in tisto, kar govorijo, mislijo resno.

Ljubljana, 17.7.1994