Archive for June, 2017

K RAZSODBI 29. 06. 2017

Friday, June 30th, 2017

K RAZSODBI 29.06.2017

Razsodba, ki jo je predstavil predsednik arbitražnega tribunala, g. Gilbert Guillaume, je dokončanje stoletnega projekta, ki se je pričel uresničevati ob koncu Prve svetovne vojne, ko je Zagreb s pomočjo vodilnih slovenskih “narodovih predstavnikov”, tako klerikalnega kot liberalnega pedigreja, izigral uresničenje Zedinjene Slovenije. Tako je mogoče poimenovati dogodek, ki se je zgodil dne 31.10.1918, ko je vlada v Ljubljani, v parlamentu Vojvodine Krajnske, na podlagi ustavnega dokumenta suverena Karla (Manifest, 16.10.1918), enako kot dežele Cislajtanije z nemško govorečo večino dober teden dni prej, razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Notranji minister te vlade je ob deseti obletnici razglasitve zapisal, da smo tako uresničili “Zedinjeno Slovenijo”.

Seveda so vodilni slovenski “bojevniki za narodove pravice” s svetlobno hitrostjo to obstoječe internacionalno pravno dejstvo skrili v predal in se priklonili Zagrebu. Prepustili so mu iniciativo in se kot prirepek plazili v Beogradu, kjer je regent Aleksander, kljub vsemu, v dokumentu o “Ujedinjenju” dal zapisati, da se s Srbijo ne združuje Država Slovenca Hrvata i Srba, marveč ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba, s čemer so postale slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, subjekt nastanka nove južnoslovanske države, ki je leta 1991, pod imenom SFRJ začela razpadati.

Slovenske dežele so se kot države s teritorijem, državnimi mejami, državljani in oblastjo združile s Srbijo v Jugoslavijo. Ves čas obstoja te države se državnih meja slovenskih dežel nihče ni dotikal. Mejo Prekmurja na Dravi je zabeležil Trianon. Državne meje Štajerske, Krajnske in Primorja je maja 1941 brez ugovora priznala NDH. Ker notranji pravni akti (torej tudi notranje “republiške” meje) na internacionalni ravni ne učinkujejo, so omenjene državne meje slovenskih dežel ostale nedotaknjene tudi v socialistični “federativni” Jugoslaviji. V trenutku, ko se je Republika Slovenija osamosvojila – torej razdružila od tistega, s komer se je leta 1918 “ujedinila” kot “ZEMLJE države SHS”, so te obstoječe državne meje znova stopile v veljavo.

Tega dejstva seveda nihče od oblastnikov in “strokovnjakov” ni ali ni hotel opaziti. In to kljub temu, da je celo besedilo TUL, ki govori o državni meji, s pojmom “v okviru SFRJ” upoštevalo posebne okoliščine, oz. predvidelo, da tkim. “republiška” meja ni v vsem poteku dejanska državna meja osamosvojene države. Posebej še, ker se Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ. Preostanek SFRJ je namreč razpadel (in to mukoma, v hudih secesionističnih vojnah) dosti kasneje, ko je bila Republika Slovenija že dolge mesece suvereni subjekt internacionalnega prava, z ozemljem/državno mejo, oblastjo in državljani, ter de facto mednarodno priznan z udeležbo na Brionski tripartitni konferenci, kot eden od treh udeleženih (Evropska skupnost – sklicatelj, SFRJ, kot agresor in RSlovenija, kot napadena država).

Kruta resnica je, da nihče od oblastnikov v Ljubljani niti slišati ni hotel o internacionalnih pravnih dejstvih v zvezi z osamosvojitvijo. Kaj šele karkoli o državnosti in državni meji Slovenije (slovenskih dežel). Obrazložitev predsednika arbitražnega tribunala je razločno pokazala, da je Slovenija tribunalu zamolčala vsa relevantna dejstva s tem v zvezi in ga prepričala, da je državna meja osamosvojene Republike Slovenije preprosto nekdanja republiška meja, ne pa, kakor je zapisano v TUL “v okviru (!!!) nekdanje SFRJ”! V okviru namreč pomeni: upoštevajoč vse relevantne okoliščine. A o vsem tem v Memorandumu, ki ga je SLovenija predložila tribunalu kot zbir svojih argumentov, ni niti črke.

Tribunal je deloval strogo v okviru pravil arbitražnega postopka, dogovora, zapisanega v Sporazumu o arbitraži, in argumentov, ki jih je Slovenija dala na mizo. Njegova odločitev je – upoštevajoč to resnico – več kot korektna, v bistvenih podrobnostih celo uspeh za Slovenijo. Nima pa smisla ugibati, kako bi tribunal postopal, če bi Ljubljana predložila resnično vsa relevantna dejstva, kakršna terja Sporazum o arbitraži. Ostaja pa dejstvo, da je južni sosedi uspel veliki met: Po komaj sto letih sistematičnega delovanja v vseh mogočih, različnih okoliščinah je pridobitve na račun slovenskih dežel zaokrožila s skoraj polovico Primorske in vsem ozemljem med Muro in Dravo (na kateri je vedno potekala meja Hrvatske). Odločitev tribunala ji je prepustila dokončno več kot 4.000 kvadratnih kilometrov teritorija, ki ni bil nikoli del kake hrvaške države. Kot rečeno, uspel je Zagrebu “veliki met” – a izkušnja s prijatelji onkraj Rečine, Kolpe, Sotle in Drave uči, da zelo verjetno niti s tem epohalnim (civilizacijskim?) dosežkom ne bodo zadovoljni!
Predvsem pa velja poudariti, da čaka države Evropske unije zelo negotova usoda, če bodo v 21. stoletju dovoljevale teritorialni ekspanzionizem na podlagi primitivnih nacionalističnih apetitov, surovo teptanje obstoječih državnih teritorijev in struktur, pri čemer je ignoriranje epskih naporov tako Republike Slovenije kot tudi arbitražnega tribunala, da pride do premišljene in na načelih in pravilih internacionalnega prava temelječe rešitve problema, še najmanjša težava. Dosti hujša je izjava s strani USA, da se v zadevi implementacije razsodbe ne bodo postavile na nobeno stran, da naj državi problem rešita med seboj, kar de iure in de facto pomeni, da se USA požvižgajo na Sporazum o arbitraži in na delo arbitražnega sodišča!
Lepa reč! “Obetavno” za mir v svetu. Ignorantje pri slovenskih vzvodih oblasti imajo očitno več kot dovolj “kolegov” na vseh štirih straneh neba.

Dolga brada

Friday, June 23rd, 2017

Dolga brada – bebavega (ne)razumevanja države in državnih reči

Večina podalpskih problemov v zvezi z državo, posebej teritorijem in državo mejo, korenini v neverjetni ignoranci in neznanju.
Neusmiljeno razkrinkavajo tovrstno bedo teh ljudi dogodki tistega usodnega časa. Na primer:
Ko je bil leta 1986 srbski akademik Dobrica Cosić na znanem srečanju z novorevijaši v ljubljanski gostilni Mrak, je z verzijo Srbskega memoranduma in ostrino svojih besed zbrane dobesedno šokiral.
Pučnik je jadikoval, da premočna Srbija pomeni konec Jugoslavije, pa mu je Cosić zabrusil: “Pa kaj, ali se boš jokal za Jugo?!…Neka ide u p.m.!” (vse navajam po: Rosvita Pesek, Jože Pučnik, str. 228 in naprej).
A to je šele začetek bede. “Šoku” je sledil poskus priprave slovenskega programa. Seveda so se maherji tega lotili profesionalno in pritegnili množico strokovnjakov iz celotne Juge. Že pri porodu je pravilo: veliko babic, kilavo dete. V zadevi slovenske države in samostojnosti pa bi gospodje vsaj sledili zgledu srbskega memoranduma: Koga pa so oni povpraševali o tej svoji zadevi?
Podalpska intelektualna “elita” pa se je problema slovenske samostojne države lotila vrhunsko filozofsko in grupno – multikulti. In tisto, kar naj bi menda bilo namenjeno afirmaciji slovenske nacionalne (državne!) identitete in integritete, je bilo dejansko zagrizeno prizadevanje za “popravilo zavožene Juge” – “V uredništvu … se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je krizo v Jugoslaviji mogoče rešiti le s temeljito spremembo komunističnega sistema.” (navedek op. cit.) Lepa reč. A obenem nazoren dokaz totalne zmedenosti v teh umnih glavah. Namesto da bi upoštevali dejansko stanje – kaj država Jugoslavija sploh je, kateri državnopravni subjekti so jo sestavili, in kaj Sloveniji, kot konstitutivnem elementu edino preostane, če se združba, v katero je vstopila, razsuje – če že Srbija, kot ključni činitelj, odkrito deluje v smeri potopa tega Titanika, so ta spaček “reševali”.
Pač “Mrak”, dobesedno – namreč v glavah.
Mrak postane dobesedno zadušljiv, ko ta družba “razumnikov” dožene, da se “Slovenci gotovo niso združili z drugimi narodi v Jugoslaviji zato, da bi svojo identiteto izgubili, ampak da bi jo ohranili.” (navedek op.cit.)
Veličasten dosežek… ZMEDENEGA UMA!
Vrhunski izobraženci združujejo NARODE – torej ljudstva (ki pa naj “združena” – torej pomeašana in zmešana ohranijo svojo identiteto…). Da niso imeli v mislih NACIJ, so pokazali z uporabo imena Slovenci. Kot Slovenci je bilo mogoče imenovati etnijo, ne nacije, saj nikjer v znanem Osončju države Slovenije (in njenih državljanov: Slovencev) ne takrat, ne kdaj prej ni bilo. Ni dvoma: govoričili so, maherji, o združevanju LJUDSTEV, odkoder ni daleč do “druženja” plemen (na primer “troedinih”) in magari grupnega seksa…. Vsega tega je bilo v času “narodnega vrenja” na prelomu stoletij in v času “reševanja slovenskega narodnega vprašanja” (kaj za vraga neki je to?) s podrejanjem drugim LJUDSTVOM na Balkanu in pljuvanjem v lastno skledo (kar je vse botrovalo največji slovenski nacionalni katasrofi v vsej znani zgodovini!) dovolj in preveč.
Bedno! Še mnogo huje!.
Nobene misli, kaj šele besede – da o dejanjih ne sanjamo – o slovenski nacionalni identiteti, državnosti in subjektiviteti slovenskih dežel, ki so se davnega leta 1918, 31. oktobra s sklepom vlade v Ljubljani “da prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” združile, in potem kot ZEMLJE države SHS (beri beograjski razglas 1.12.1918) vstopile v zvezo s Kraljevino Srbijo, da je nastala kasnejša Jugoslavija – nazadnje SFRJ.
Med ljudmi, ki so kar bleščali od pravniškega strokovnjačenja, o teh krucialnih dejstvih nič! Nič! Prazne glave! Nobene misli, nobene besede. Pač pa kako rešiti Jugoslavijo, kako združevati “narode” – t.j. LJUDSTVA. Ciganski tabor…..
A vse to je le vrh leden gore, intelektualnega vakuuma. Zmeda v glavah, zmeda v pojmih, zmeda v besedah. Ko se je kljub tej zmedi leta 1991 vendarle zgodilo, kar s(m)o poimenovali RAZDRUŽITEV (pa še tu vztraja bolj ali manj še vedno ODCEPITEV!), je to v resnici bila razdružitev – saj se je razdružila Republika Slovenija (samo ona!!) iz združbe, ki je nastala z “ujedinjenjem” (pa ne “narodov”, marveč subjektov internacionalnega prava, ker samo ti morejo stopati v medsebojne odnose in sklepati zveze, pogodbe…) leta 1918, ko so se slovenske dežele “ujedinile sa Srbijom”. A malokdo je to sploh opazil. Da med tistimi, ki so bili na odgovornih pozicijah, tega ni opazil nihče, vidimo še danes na vsakem koraku. Najbolj boleče pa o tem priča arbitražarska mizerija, ko Slovenija ni dala na tribunalovo mizo niti tistega, kar bi nujno morala, če bi upoštevala pravila arbitriranja in izrecna določila Sporazuma o arbitraži, ki je bil v tem oziru – omogočal je Republiki Sloveniji uveljaviti vsa relevantna internacionalna pravna dejstva! Prvič v zgodovini! – sijajen dosežek. A so iz njega napravili maherji prav tisto – isto, kot pred njimi ob osamosvojitvi njihovi “kolegi”: “Velika posranija” je to skrušeno očitajoče javno poimenoval pokojni predsednik osamosvojitvene skupščine, prof. dr. France Bučar.

Andrej Lenarčič
23062017

PODALPSKI NOVOREK – arbitraža

Friday, June 23rd, 2017

Gora besedovanj o arbitraži zasluži kratek komentar.
Specifika, res izjemna posebnost Podalpja, ki je hkrati poglavitni vir zapletov in katastrof v tem prostoru, je pojmovna zmeda, ki je vznikla sredi 19. stoletja in – cepljena z jugoslovanarskim boljševističnim novorekom – po osamosvojitvi vzbrstela v brezmejnost. Nepravilna, zavajajoča poimenovanja, zamenjave pojmov, nesmiselne zveze… brez meja je to igrišče, ki deluje/učinkuje s pospeškom.
Ker se javno začne z državnim (država je struktura, ki omogoča artikulacijo družbenih fenomenov in dejavnosti), državno pa opredeljujejo pravila in zakoni, naj omenim samo najbolj kričeč primer, ki razkriva – tudi in predvsem v zadevi arbitraže* – kod tiči vir “vsega zlega”.
Iz parlamenta ves čas odmeva “zakonodajanje zakonodaje”. Tam namreč sprejemajo ZAKONODAJO !!! čeprav je več kot očitno, da je ZAKONODAJAnje sprejemanje zakonov (DAJANJE ZAKONOV). Zadošča že bežen pogled čez karavanške planke, pa se razločno opazi, da v normalnem okolju GESETZGEBUNGajo na primer WIRTSCHAFTSRECHT.
Verjetno so po logiki tukajšnjih kreatorjev popolne zmešnjave, nereda in nepravnosti onkraj Karavank še v stanju nerazvitosti, pa ne znajo “po naše” povedati: WIRTSCHAFTSGESETZGEBUNG…

O famoznem “členu 7” Zakona o volitvah v državni zbor, ki je napisan tako, da od njegove uveljavitve dne 12. 09. 1992 naprej nič izvoljenega v tem, državi podobnem skrpucalu, nima mandata, pa kdaj drugič.

23062017
AL

Op.:
*) Zakaj je izpostavljena arbitraža? Ker:
– že naslov sporazuma zavaja: namesto Sporazum o arbitraži, kakor piše v angleškem originalu, je v uradni rabi Arbitražni sporazum (!!!)
– 5. člen sporazuma (“presečni” datum) so zapisali tako, da se ne ve, ali je odločilno stanje Republike Slovenije kot jugoslovanske socialistične upravne enote, imenovane Republika Slovenija, ali pa osamosvojene, suverene države Republike Slovenije. Zapisali so namreč datum 25.6.1991. Toda to je datum sprejetja odločilnih sklepov/ukrepov (eden od datumov!!! Osamosvojitvene zakone in ukrepe so v slovenski skupščini sprejemali dalj časa!). Osamosvojila pa se je Slovenija naslednji dan, 26.6.1991, ko je bila osamosvojitev javno in slovesno razglašena. Da država nastane z razglasitvijo, ne pa s sprejemanjem nekih papirjev, deklaracij, izjav, je tukajšnjim pravnim veljakom moral dopovedovati že sloviti Badinter!
Vrhunska pravna zmešnjava, povezana s tem členom, je tudi v tem, da njegovo “datumsko določilo” opredeljuje dejansko, resnično stanje stvari: Ob osamosvojitvi Slovenije je bila na eni strani “meje na Kolpi” osamosvojena Slovenija, na oni strani pa preostanek SFRJ! To je kristalno jasno in tudi ustreza dejanskemu stanju. Slovenija se nikoli ni “združila” s kakšno “Hrvatsko”, da bi se lahko kdajkoli z njo “razdružila”. Slovenija (slovenske dežele) se je “ujedinila sa Srbijom”!!! da je tako nastala država, nazadnje imenovana SFRJ. In samo zato, ker se je “združila”, se je lahko potem “razdružila”. Slovenska osamosvojitev torej nima nič z jugoslovansko socialistično republiko Hrvatsko, in tako je v Sporazumu o arbitraži v tem petem členu tudi zapisano. Toda odkod se potem nenadoma pojavi Republika Hrvatska kot stranka v postopku, saj je na “presečni datum” sploh ni bilo. Država Hrvatska kot subjekt internacionalnega prava (ki ima praviloma vse atribute – tudi državno mejo) se je namreč pojavila na zemljevidu dosti kasneje (8. oktobra 1991). Osamosvojena država Slovenija je takrat obstajala že dolge tri mesece, in z uradno udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (Evropska skupnost – SFRJ – Republika Slovenija) dosegla tudi de facto mednarodno priznanje. Seveda je imela natančno določen teritorij in državno mejo, s katero je v jugoslovansko državo leta 1918 vstopila. Še več, to državno mejo (državno mejo slovenskih dežel) je že leta 1941 z veseljem in brez ugovora priznala sicer epizodna, a vendar, NDH.
Edina naloga/pravica – in s podpisom Sporazuma o arbitraži prevzeta zaveza/dolžnost – “južne sosede” torej je, da odločitev arbitražnega sodišča o poteku (obstoječe že stoletja!!!) državne meje sprejme in s svoje strani udejani.
Tako je zapisano, a ker v Podalpju nič ne velja, kot je zapisano, ali kot se bere (kaj šele, če je resnica), imamo sedaj opravka s prav nagravžno “latinskoameriško limonado” ad infinitum.

K članku v Sobotni prilogi Dela

Tuesday, June 20th, 2017

ARBITRAŽA KOT ZGODOVINSKI LABORATORIJ (Delo, Sobotna, 17062017)

V Sobotni prilogi Dela (17. junija 2017) zopet vidimo, kako slovenski zgodovinarji nimajo pojma o tem, kaj je država. Kakor kaže tudi novi zgodovinarji, kot Marko Zajc, utemeljujejo državo na osnovi etnije, ki tam prebiva, namesto da bi državo opredeljevali na osnovi mednarodnih pravnih dejstev in zgodovinskih resnic. Zajc se slepi: “Ne iščemo, kje je meja zdaj, mi iščemo, kje je bila meja 25. junija 1991. Ker je tam takrat ni bilo, se moramo delati, da je bila.” Enostavno ne pozna dejstev. Sicer pa to ni čudno, po študiju na Univerzi Edvarda Kardelja (zdaj Univerza) v Ljubljani, kjer je osnova razmišljanj še vedno v okvirih socialističnega kardeljanstva. Spoštovani gospod zgodovinar, meja je še vedno tam, kjer je bila leta 1991, kjer je bila tudi leta 1945, kjer je bila tudi leta 1941, in kjer je bila tudi ob razpadu avstro ogrske monarhije – pa seveda že zdavnaj prej.
Zmeda v glavah zgodovinarjev o državi in njenih atributih seveda ni nobeno presenečenje. Kamorkoli dregneš v podalpsko godljo zadnjih sto let, povsod zaudarja po tribalistični perverziji, ki državo gradi na spermi. Ta tipično jugoslovanarska “troedinoplemenska državna misel” povrhu zaudarja tudi po truplih! A še tako grozna narodova katastrofa ni dovolj, da bi tukajšnja zgodovinarska srenja končno prenehala ignorirati dejansko slovensko državnost, državnost slovenskih dežel, da bi opazila njih ozemlje, oblastne strukture in državne meje.

Meje slovenskih dežel napram Italiji, Avstriji in Madžarski so bile spremenjene in določene z meddržavnimi sporazumi po prvi in drugi svetovni vojni. Znotraj Jugoslavije (najprej Kraljevina SHS, potem Kraljevina Jugoslavija, po drugi svetovni vojni pa FNRJ in kasneje – do razpada – SFRJ) pa se teh meddržavnih meja (to so meje slovenskih dežel z Madžarsko, ne s Hrvatsko, ki ni bila subjekt internacionalnega prava) ni nihče dotikal. Ponovno so obveljale kot meddržavne, ko je leta 1941 nastala kratkotrajna nacistična NDH. Po izginotju te tvorbe jih znova nihče ni spreminjal. Ostale so, kot so vedno bile. Tudi Temeljna ustavna listina iz leta 1991 pravi v II. poglavju, da je državna meja Republike Slovenije z Republiko Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”, kar izrecno in nedvoumno pomeni, da gre za mejo “glede na vse relevantne okoliščine”, da ne gre za administrativno, znotraj SFRJ določeno upravno razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za obstoječo državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tega mednarodnega pravnega dejstva namreč ni dovoljeno spregledati!
To ukazuje Sporazum o arbitraži, ki tribunalu nalaga upoštevanje pravil in načel internacionalnega prava. Težo pri tehtanju o odločitvi smejo potemtakem imeti izključno internacionalna pravna dejstva, ne pa neke upravne, administrativne odločitve znotraj države, ki na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka.
Ni dvoma torej, da so še vedno obstoječe meje slovenskih dežel, ki jih slovenska zgodovina ni sposobna opaziti, dejstvo ključnega pomena. Le kdor s takimi argumenti ne razpolaga, se je prisiljen zatekati k “muham, ki jih vol žre v sili”.

Nikoli v dokumentirani zgodovini, niti še dandanašnji – vse do objave razsodbe arbitražnega tribunala (do odločitve so vse meje začasne) – noben del slovenske dežele Primorske (sestavljena je iz Gorice z Gradiško, svobodnega mesta Trsta in Istro s kvarnerskimi otoki) ni bil del kake hrvaške države. Niti nacifašistični ustvarjalci/zavezniki ji niso dopustili pohoda nadnjo. Je sicer nemški Führer ob kapitulaciji Italije poklical Pavelića po telefonu in zahteval od njega, da zasede Ljubljansko pokrajino in Istro. Ker pa je Pavelić v odgovor le zmedeno jecljal, je Hitler treščil slušalko in moral uporabiti svoj Wehrmacht, da je potem iz Primorske in Ljubljanske pokrajine naredil Adriatisches Kűstenland – Jadransko Primorje.
Deželo Primorsko, ki jo je z Reko vred dobila Italija s sporazumom v Rapallu/Rimu, je po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji, izvzemši nekdanjo gubernaturo Trst in Gradiško z večjim delom mesta Gorica.
Tudi na Muri nikoli ni bilo državne meje. Bila pa je na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Opazil in zabeležil jo je sporazum v Trianonu. Ker sporazum še vedno velja in ni bil spremenjen, obstaja in velja še vedno meja na Dravi.
Ker državne meje niso nobena alkimija ali laboratorijski spermatozoidni – plemenski prividi troedinoplemenskih obsedencev, si je tudi meje slovenskih dežel (napram preostanku SFRJ) mogoče vsak trenutek ogledati na spletu. (http://lazarus.elte.hu/hun/digkonyv/topo/3felmeres.htm)

Še beseda-dve o meji Republike Slovenije s preostankom SFRJ (in ne z neko državo Hrvatsko).
Jugoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, je nastala z združitvijo slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo. Zlasti zgodovinarski krogi sicer kot obsedeni ponavljajo neka tribalistična gesla in “troedino plemenstvo”, a je celo suveren Srbije, Karadjordje, vedel, da se meddržavni dogovori ne morejo sklepati s subjekti, ki nimajo mednarodne pravne subjektivitete, in je dal zapisati, da “se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Na ta način je spretno legitimiral meddržavni dokument, saj zagrebški privid “Država SHS” ni imel nobenega pravnega pomena, slovenske dežele pa so bile (vedno) države, subjekti internacionalnega prava. Z njimi je lahko sklenil dogovor o ujedinjenju.
Zagrebški privid države je bil lahko le privid preprosto zato, ker je bila Kraljevina Ogrska enovita in celovita, nedeljiva kraljevina. Na to dejstvo je moral priseči tudi Karel ob kronanju za kralja. To je bil razlog, da je v svojem Manifestu (16.10.1918) s katerim je odprl vrata preureditvi dežel Cislajtanije (Razglasitev avstrijske republike na Dunaju, 21.10.1918 in zveze slovenskih dežel v Ljubljani, 31.10.1918), odločno prepovedal kaj podobnega storiti na Ogrskem. Hrvaške državnosti ni bilo, v Zagrebu ni bilo nobene pravne podlage za kakšno “narodno veće”. Mednarodno pravno je bila “Hrvatska” s strani antantne zmagovalke Srbije zgolj okupirani teritorij kraljevine Ogrske.
Tudi ves čas trajanja južnoslovanske tvorbe Zagreb ni pridobil nobene internacionalne pravne subjektivitete. In ker se je Slovenija v obliki slovenskih dežel, že združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, leta 1918 “ujedinila sa Srbijom”, se tudi leta 1991 ni mogla razdružiti z Zagrebom, izključno in samo s SFRJ. In to vključno s teritorijem, državno mejo in oblastjo.

Republika Slovenija je svojo osamosvojitev razglasila dne 26.6.1991. Z razglasitvijo je nastala samostojna država – iz združbe, ki je nastala 1.12.1918 so se slovenske dežele (ZEMLJE države SHS) izločile. Samostojna Slovenija je imela sedaj državno mejo s preostankom SFRJ. Ta preostanek je z JLA, vojsko preostalih jugoslovanskih republik in pokrajin – vključno republiko Hrvatsko – Slovenijo napadel. Zmaga slovenske teritorialne obrambe in oboroženih sil je zagotovila obstoj osamosvojene države. Njene državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so urejene z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ pa namerava odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska (odcepitev je razglasila 08. 10. 1991) krojiti po svoje. Pohod na nikoli njeno Medmurje je izvršila s prehodom prek mejne reke Drave, Primorsko je zajedla že v Piranskem zalivu.
Odločitev je v izogib hujšim zapletom prepuščena mednarodni arbitraži s posebnim Sporazumom o arbitraži. Upoštevajoč strokovnost naših zgodovinarjev in politikov (obravnavani članek v Sobotni je le drobec iste sorte) je utemeljen sum, da Slovenija tribunalu ni predložila relevantnih dejstev in je tako zapravila celovitost slovenskih dežel. A vtis je, da Zagrebu niti to ni dovolj – o brezmejnosti njihovih mejnih pričakovanj priča sprovocirana afera z arbitrom, ki ji tribunal sicer ni nasedel, je pa kot nadomestilo, Zagreb razglasil, da odločitve ne bo upošteval.
Kolaboracija tukajšnjih “strokovnjakov” in apetitov z one strani “južne meje” bo očitno svoje katastrofalne učinke šele pokazala…….

AL, Ljb, 17062017

k razglasitvi razsodbe 29062017

Tuesday, June 20th, 2017

K obvestilu o izreku razsodbe arbitražnega sodišča v zadevi določitve poteka državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko dne 19. 06. 2017

O podlagi in pogojih odločanja obvestilo pove:

“Background to the proceedings
On 4 November 2009, the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic
of Slovenia signed an agreement to submit their territorial and maritime dispute to arbitration.
Pursuant to Article 3 of the Arbitration Agreement, the Tribunal is called upon to determine: “(a) the
course of the maritime and land boundary between the Republic of Croatia and the Republic of
Slovenia, (b) Slovenia’s junction to the High Sea and (c) the regime for the use of the relevant
maritime areas.” Pursuant to Article 4 of the Arbitration Agreement, the Tribunal is to apply “the rules and principles of international law” for the determinations in respect of the course of the maritime and land boundary, and “international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by taking into account all relevant circumstances” for the determinations in respect of “Slovenia’s junction to the High Sea” and the regime for the use of the relevant maritime areas.
The arbitration proceedings began in early 2012, with the constitution of the Tribunal. Further
information regarding the history of the proceedings may be found on the PCA Case Repository.”

Datum objave razsodbe je določen: 29.06.2017

Z največjo pozornostjo velja prisluhniti obrazložitvi, ki jo bo podal predsednik tribunala.
Tedaj bo jasno, kako so bila upoštevana tudi tu, v obvestilu posebej poudarjena določila 3. in 4. člena Sporazuma.
Pokazalo se bo
– ali je Slovenija predložila vse dokaze in upravičenja, ki ustrezajo kriterijem “rules and principles of international law”,
– ali je tribunal odločal upoštevajoč zahtevo Sporazuma, da odločilo: “(a) the
course of the maritime and land boundary between the Republic of Croatia and the Republic of
Slovenia, (b) Slovenia’s junction to the High Sea and (c) the regime for the use of the relevant
maritime areas.”

Ker gre za arbitražo, je sodišče vezano izključno na določila Sporazuma, stranke pa imajo interes že pred začetkom odločanja (ki je tajno in je tribunal popolnoma avtonomen v koviru določil) predložiti maksimalna svoja upravičenja, argumente in vsa dejstva, ustrezajoča pogojem iz Sporazuma.
Izrek 29. 06. 2017 v Hagu bo razkril, kaj je slovenska stran dala “na mizo”! Iz javnih objav in polemik ter obvestil v sredstvih obveščanja, kjer mrgoli besedovanja o “Piranskem zalivu” (ki ga nikjer v podpisanem Sporazumu ni mogoče najti! Niti na njegovem območju nikoli ni bilo nobene “državne meje”, katere POTEK je dolžno določiti sodišče!) in o vsem drugem, le tistega, kar terja od stranke v postopku podpisani Sporazum, ni bilo zaslediti nikjer.
Z zanimanjem bo treba prisluhniti, ali je tribunal ravnal po določilih Sporazuma, in “določil potek državne meje” – če je torej opazil obstoječo DRŽAVNO MEJO, ki je dejstvo, zapisano v dokumentih, obeleženo na terenu in znano vsem, ki jih zadeva že več kot sto let, in katere poteka do časa, ko je tribunal dobil (in prevzel) nalogo, da ga (znova) določi, noben internacionalni gremij ni spreminjal.
To bistveno dejstvo je po dikciji 3. in 4. člena Sporazuma tribunal dolžan upoštevati, saj drugače sploh ne more izvršiti naloge. To je dolžan in more storiti, tudi če slovenska stran o obstoječi DRŽAVNI MEJI molči in jo taji…….

29. 06. 2017 bomo z največjo pozornostjo prisluhnili besedam predsednika Gilberta Guillaumea.