Archive for the ‘Uncategorized’ Category

RESNIČNI KONEC TRIDESETLETNE VOJNE

Wednesday, September 11th, 2019

KONEC (?) TRIDESETLETNE VOJNE ali

TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENTJE

Kratka reminiscenca

AL, 11092019

 

Kar nekaj skupnega in sličnega se prikaže, ko motrimo znamenito obdobje, znano pod imenom Tridesetletna vojna, če imamo hkrati v mislih “slovensko zgodbo”. Kot entiteta (slovenske dežele) smo bili ves čas – recimo “sodobne” – evropske preteklosti vpeti v krucialna dogajanja znotraj kontinenta. Mimo niso mogla niti obdobja pred izbruhom te “znamenite” vojne, ne sami bojni dogodki, niti osnabrück-münstrski mirovni dogovor in še najmanj dolgotrajna previranja, ki so sledila in nazadnje eskalirala v dokončni demontaži v znamenitem miru (“Westfalskem”) doseženega modusa vivendi avtonomij znotraj posesivnega imperialnega bohotenja. Ker je trideset let znotraj stoletij, ki so potekla od vzrokov do nedokončanega konca, nekako primerljivih z “desetimi dnevi” naše “Vojne” znotraj časa pred “izbruhom” in po navideznem njenem koncu, je mogoče postaviti skoraj enačaj vsaj v časovni dimenziji. A je več kot dovolj podobnosti tudi v mnogih drugih ozirih.

Nemogoče je spregledati, da je v večino evropskih zgodb po sesutju rimske imperialne strukture tako ali drugače – vedno pa v ključnih pogledih – vpletena rodovina švicarskih roparskih vitezov, ki so si v stoletjih sistematično pomnožili posest, bogastvo in oblast. Ker današnje “vladarske hiše” v Evropi niso niti podobne več suverenim monarhičnim dinastijam, ki so preminule s Karlovo – habsburško – odložitivijo vladnih opravil novembra 1918, je vsekakor mogoče zapisati, da od začetkov do konca te evropske družbeno-politične epopeje pred opazovalci stoji Habsburg. Nespregledljiva značilnost te rodovine je, da je pod svojimi perutmi negovala številne piščance. Vse izvorne avtonomije na kontinentu tako ali drugače nosijo njen pečat – dežele, najsi vojvodine, kneževine, kraljevine, priženjene, podedovane, še najmanjkrat priborjene, so vse do konca krasile grbovje dinastije. Dosti let so objemale večji del zemeljske oble in sonce v njih nikoli ni zašlo.

Odkod ta zanimiva ptevilčna jata? Viri povedo, da je s preselitvijo rimskega cesarskega dvora v Bizanc Cerkev – dotlej “rimska” in “katoliška” – torej vesojna, vsa za vse – ko je odšla z dvorom, postala sluga države. To je očitno še dandanašnji, ko so “pravoslavne” Cerkve  v bistvu državne. Ni vesoljne pravoslavne Cerkve, kakršna je ostala papeška, katoliška v opuščeni cesarski prestolnici, Rimu. “Vesoljnost” rimske Cerkve je po vsem sodeč temelj evropskih avtonomij, kar simbolizira papeška krona – tiara, ki s svojo trojnostjo govori o trojnosti oblasti: o duhovni, posvetni in “lokalni” – operativni, dejanski, in na ta način verificira dejansko strukturo upravljanja, ki izhaja iz osnovnih samoupravnih nukleusov – dežel, ki so po vrsti in obliki upravljanja ljudovlade ali monarhije ali pač anarhije, njih posvetno povezanost, ki avtonomije ne omejuje, simbolizira papeška posvetna oblastna dimenzija, nad vsem pa je duhovna, vesojna in večnostna razsežnost/danost. Od vseh dinastij je habsburška najbolj razumela sporočilo in v tesnem sobivanju z simrkim katolištvom ustvarila in širila svojo “dedno jato” dežel, vojvodin, kneževin in kraljestev, zgledno “rimsko katoliško” avtonomnih, da je le vlogo suverena igral kdo od dinastije. To so počeli razmeroma z lahkoto, saj so vse postavili na plemenito državno/družbeno dediščino slovenske Karantanije, s katere dediščino so svojo epopejo začeli (in jo po skoraj tisoč letih tudi končali…).

Kdor pa je dal slovo rimski katoliškosti, je svoj prostor odprl imperialnim težnjam proti avtonomijam nukleusov. Naj je šlo za pravoslavje ali za galikanizem ali protestantizem, zgodba je enaka: Imperialne težnje, podprte z “uporabo” (zlorabo?) vere so v območjih, kjer so prevladale navedene odtujitve rimski katoliški univerzalnosti, pohodile avtonomije. Da je bila habsburška dinastija nosilec avtonomij se vidi že na prvi pogled: Vse imperialne, na protestantizmu ali pravoslavju (in seveda islamu) nastale združbe, so v minulem tisočletju sistematično napadale habsburške avtonomije. Rušenje je obsegalo prav vse metode, vključno najhujše vojne. Islamske hegemonije so po porazu na zahodu Evrope svoj posel nadaljevale na jugovzhodu in prodirale v osrčje Evrope. Habsburška dinastija je bila in ostala steber obrambe, ki je slonela predvsem na samoobrambi dežel – zaradi geografske lege predvsem slovenskih – in sofisticiranega obrambnega sistema v obliki vojnih krajin kot predstraže, kjer so bili nosilci prebežniki, ki so v ta namen dobili posestva in različne ugodnosti.

Skupni imenovalec nekatoliških imperialnih združb je bil in ostal boj proti habsburškemu sistemu – v času “turške nevarnosti” še zlasti neprikrita podpora agresorju in spotikanje brambovcev, ki so omagovali v neenakem boju. Protestantsko okolje je izkoristilo situacijo in v znameniti Tridesetletni vojni jih je bilo več kot preveč, ki so vsak pristavili svojo golido. Glavni namen je seveda bil za fasado boja proti papežu odpraviti “habsburško” avtonomijo dežel, temeljnih samoupravnih nukleusov – kakršnih imperialne tendence drugod še niso uničile. Islam, pravoslavje in galikanizem  so svoje dosegli. Z Westfalskim mirom (Osnabrück – Münster) pa se ni posrečilo posla dokončati, enako urediti – beri: likvidirati avtonomni status vojvodin in kraljestev na “habsburškem” območju. Ostale so – pravzaprav obnovile so se z meddržavno mirovno pogodbo – avtonomije “nemških” kneževin in kraljestev in habsburških dednih dežel.

Proces imperializacije se je seveda nadaljeval. Spreminjale so se podrobnosti, oblike in predvsem vodilne osebnosti. Na Iberskem polotoku so galikanske sile plen – Katalonijo – prevzele leta 1714, ko so Bourboni premagali Habsburga, ukinili svoboščine in avtonomistično zakonje ter uvedli vojaško upravo. Napoleon, ki je razrvano galikansko Francijo pospešeno zapeljal v imperialne vode, v imenu «une grande nation» pometel z ostanki avtonomij – pri tem seveda trčil ob anglikanski in pravoslavni imperij, z nemškimi avtonomijami pa vojaško mešetaril, je svoje vizije smel domisliti v južnoatlantski svetohelenski osami. Z njegovim porazom se je nekako vrnil sicer močno pohabljeni westfalski status, a “habsburška” takšna in drugačna avtonomija dežel je bila tako zelo načeta, da je Pruski nekatoliški – protirimski imperialni gen odločno postavil Habsburge v njihov “dedni” in češko – galicijski – ogrski kot, nemškim kneževinam in kraljestvom pa prepustil zgolj nekaj formalne, papirnate avtonomije, ki je kaj hitro končala v železnem kanclerskem Bismarckovem objemu v carstvu vegastega pruskega  imperatorja.

Nazadnje je sama habsburška žrtev sistematične destrukcije kot nekakšen imperij, ki je pravno in dejansko (ustava) ohranjal vso avtonomistično tisočletno dediščino, zdrsnila – vede ali ponevedoma – v naročje “velikega pruskega brata”, ki je pravzaprav od nekdaj stregel po življenju prav njej. Ostala evropska “nekatoliška” imperialna središča – vsa tri pod oblastjo bližnjih sorodnikov (bratrancev) – so vehementno, ob asistenci prej ponižane, premagane imperialne Napoleonije, zvlekle preostanek westfalske avtonomije – habsburške dežele in kraljestva – v zaključni delirij – svetovno vojno, s katero naj bi se, po videzu sodeč, dokončno obračunalo z Nemčijo, v resnici pa je posel pokončal habsburške ostanke in tradicijo, od katere ni ostalo skoraj nič – skoraj nič! Ostale so namreč pozabljene v kotu najdragocenejše od habsburške dediščine: slovenske, izvorno karantanske dežele, prva pridobitev začetnikov habsburške epopeje, s katero so vstopili v svojo tisočletno AEIOU epoho.

Sesutje habsburške dediščine je  zaokrožilo uresničenje Manifesta zadnjega suverena Karla, vojvode in kralja, suverena vsake svojih dežel posebej in naslovnega cesarja.  Kraljevina Češka je na tej pravni podlagi lahko legitimirala svojo osamosvojitev. “Avstrijske” in slovenske dežele so razglasile vsaka svojo zvezo in prilagoditev meja po etničnem kriteriju. Sicer so “avstrijske” svoj dosežek odnesle v Pariz in brez težav dobile polno priznanje, toda takoj utonile v le formalni avotnomiji enovite, le po imenu zvezne države, ki je kmalu zdrknila v nacistično Hitlerjevo farso, skupaj z nemškimi, le še po imenu avtonomnimi deželami. Slovenske dežele pa so se po zaslugi svojih vseh sort osvobajačev, ujediniteljev in osamosvajačev tako dokončno prikrile pred vsemi – pred svetom in ljudmi – da jih celo lastni državljani niso opazili, četudi so sem pa tje jadikovali za njimi. Skrbno skrite, pozabljene (na srečo…) so prestale hude čase, tako da so zdržale do svoje dokončne “uresničitve” – seveda v maniri “bilo je nekoč”. Z “osamosvojitvijo” po sedmih desetletjih skrivanja v “balkanski sužnosti” so namreč tokratni osamosvajači poskrbeli, da so slovenske dežele, zadnji preostanek westfalske – habsburške Evrope avtonomij dokončno izginile tako dejansko, kot iz zavesti/spomina njih državljanov.

Tridesetletna vojna se je tako dejansko in do konca končala z “desetdnevno osamosvojitveno vojno” v jugoslovanski republiki Sloveniji. Čeprav so slovenske – karantanske – habsburške dedne dežele suvereno razglasile svojo zvezo z razglasom vlade v Ljubljani dne 31.10.1918 in potem kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, so domači mojstri državnosti, prava in demokracije svojo klavrno vajo iz leta 1918 po sedmih desetletjih strahovitih – popolnoma nepotrebnih – žrtev z vsem mogočim mojstrstvom ponovili: Kljub zapisanemu v TUL in veljavnem internacionalnem pravnem položaju so 26.6.1991 od propadajoče države odcepili najslabše, kar je bilo mogoče – in to z vso navlako vred – namesto da bi uresničili, kar so sami zapisali v TUL, in osamosvojili, kar je v južnoslovansko državo vstopilo.

PO UNIČENJU SLOVENSKIH DEŽEL V EVROPI TAKO NI VEČ AVTONOMIJ, SO LE ŠE ANAHRONISTIČNE KARIKATURE IMPERIJEV.

TRIDESETLETNA VOJNA SE JE KONČALA NA SLOVENSKIH TLEH SLABIH TRISTOPETDESET LET PO PODPISU MIROVNE POGODBE.

K ČLANKU V DEMOKRACIJI

Sunday, August 25th, 2019

ZAKAJ SMO PONOSNI, DA SMO SLOVENSKI AMERIČANI?

(Demokracija , 22. 08. 2019. str. 38 – 39)

 

Članek pod navedneim naslovom v Demokraciji je dragocen prispevek k razumevanju odkod zaničevalen odnos sosedov do Slovenije in Slovencev. Kako se tak odnos rojeva, vemo tudi sami Slovenci, ki s polno paro in čez vsako mero zaničevalno opsujemo vsakogar, ki s svojo lasntino, premoženjem in dediščino ravna nemarno. Zaničujemo tudi take, ki živijo v nesnagi – čeprav je v teh primerih zadeva nekoliko zapletena, saj lastne največkrat ne opazimo…

Vsekakor ni dvoma, in pisanje v Demokraciji to razgalja, da imajo sosedje, ki živijo v spoštovanju lastnih vrednot, začenđi z državnostjo, zakonitostjo, pravnim redom, jezikom, tradicijo, spopsbnim naraščajem… itd. itd.  neskončno razlogov, da se jim neki “Slovenci” (vso znano zgodovino so bili to ponosni Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci…) dobesedno gravžajo. Ni pretiravanje trditi, da bi težko našli, česa od prej naštetega “Slovenci” nismo zapravili, razmetali, prezrli, pozabili, posvinjali, pomorili, razbili, požgali, zasrali, uničili, razgnali…. Vso to polomijo (svinjarijo) sedaj še prav sprevrženo prekrivamo s totalno shizofreno izmišljijo: cvetoberom / šopom nekakšnih “pokrajin”.

In to gnusobo počnemo vsak dan, vendo znova. Iz veličastne razglasitve zveze slovenskih dežel leta 1918 smo prav “slovensko perfektno” naredili nagravžno posranijo, ljudi pa pognali v balkansko sužnost, ki je kulminirala v grozljivi množični moriji. Ko smo to grozo nekako preživeli in zbrali celo toliko energije, da smo ostanke osamosvojili, smo ponovno tudi iz tega velikega dosežka slovenske nacije naredili “veliko posranijo” (prof. F. Bučar – Če bi revež živel dovolj dolgo, da bi dočakal še svinjarijo z arbitražo in Mercatorjem, kdo ve, kako bi to pošastno ogabnost poimenoval.)

Ni torej nobenega dvoma: Vsi, ki pridejo mimo ali ki imajo z nami opravka, ne morejo spregledati, da so ti podalpski primerki vredni vsega zaničevanja. Tako zradirati svojo lastno preteklost, nacionalno identiteto, državno, pravno, politično, vojaško, znanstveno, kulturno dediščino in dosežke – ne, tega ni sposoben noben primerek homo sapiens. Naštevati podrobno nima smisla, ker je vsega preveč. Je pa posebej indikativno, kar se opazi pri brebiranju prispevka v Demokraciji – katerega namen naj bi menda bil opozoriti na Gobčeve utemeljitve poemembnosti (“ameriških”) Slovencev:

V besedilu npr. zaman iščemo velikega arhitekta Jagra – Plečnikovega kompanjona in sodelavca slavnega Wrighta! Zanimivo je, da pri omembi senatorja Luscheja umanjka bistveno: V Senatu je prebral sloviti govor o odločilnem vplivu slovenskega koroškega ustoličevanja na nastanek Deklaracije o neodvisnosti.

Sedaj smo pri nekaj očitnih dejstvih, ki pričajo, da smo v celoti sami “krivi” za zaničevalni odnos sosedov do nas. Ne le, da smo z vsemi silami razdejali svojo hišo in državo, za nameček še trmasto zamolčujemo, kar je – po zaslugi tujcev – od našega preostalo…..

Tako je naša “zagnana slovenska manjšina” na Koroškem navdušeno molčala o dosežku koroških partizanov,  ki so kot edini dejavni borci proti nacizmu (v Avstriji) omogočili obnovitev avstrijske države leta 1955. Ni potrebno posebej razlagati, da so “avstrijski” Avstrijci vsa leta po propadu njihove nacistične anšlusarije krčevito iskali, kako bi obšli odločno zahtevo Moskovske konference, da je Avstrijo mogoče obnoviti v njenih predvojnih mejah pod pogojem, da dokaže dejaven prispevek v boju proti nacizmu. Ker so deset let zaman iskali – česar ni bilo mogoče najti – so se končno vdali in priznali “boj proti okupatorju v južnih deželah” – torej slovenske partizane na Koroškem, in dobili v podpis Pogodbo o Avstriji. (“Avstrijska državna pogodba” ne obstaja!).

Pa tudi to ni bilo dovolj, da bi Slovenceljni spremenili svojo bedno nrav. Še naprej so trmasto – tako na Koroškem, kot tudi vedno ropotajoči “BORCI” v “matičnjaku” – molčali o zaslugah Korošcev slovenskega jezika za obnovo države Avstrije. Nazadnje je morala v našo in njihovo sramoto to javno in glasno povedati tedanja (pod)predsednica dunajskega palramenta, gospa Prammerjeva, ob priliki proslave na Ljubelju.

A niza sramotnega zanikovanja / zaničevanja SVOJEGA s tem ni konec. Od množice naj bo omenjena likvidacija znamenitega mozaika prek celotne fasade Tomažičevega doma KOROTAN na Dunaju. SREDI (!!!) Dunaja je ta menih dal pročelje znanega poslopja okrasiti s prizorom SLOVENSKEGA USTOLIČEVANJA na Gosposvetskem polju. Pa tega ni zradiral “zlobni tujec” – kje pa. Slovenec (!) je obnovil poslopje, in mozaik je IZGINIL. Najden je bil slučajno SKRIT na dvoriščnem zidu za stavbo  MOHORJEVE-HERMAGORAS v Celovcu……

Shrani.si

SEDAJ JE TU NA DVORIŠČNEM ZIDU (SKRIT) V CELOVCU:

Shrani.si

Oboje – prikrivanje deleža koroških partizanov in gneocidna likvidacija mozaika na dunajskem Korotanu – nedvomno pričata o ogabni kolaboraciji “naših”, ki za (kdo upa uganiti za KAJ!!!???) brišejo slovenstvo iz javnosti. Podoben sklep se vsiljuje tudi ob svinjariji z DEŽELAMI (likvidirati SLOVENSKE DRŽAVE in jih nadomestiti z upravnimi zmazki), toliko bolj, ker se je pred časom v mariborskem časopisu pojavilo pismo bralke, ki pravi, da so “Avstrijci” (“našim”) prepovedali govoriti o DEŽELAH!!!!!

“Narodnih izdajalcev” pred, sedaj pa pol kolkor češ………………………………

Zato v Gobčevem pisanju (kolikor je mogoče sklepati iz povzetka v Demokraciji) ni ameriške “deklaracijske afere”, ni arhitekta Jagra… – če pa v “originalu” je, v Demokraciji pa je izpuščeno – hja, potem je pa nekaj še dosti bolj jasno……..

Lauschejev govor v Kongresu:

Govor senatorja Lauscheja (starši prišli v USA iz Velikih Lašč) dne 28. novembra 1967 v Senatu (Congressional Record – Senate, pages S 17195 and  S 17196) 

“THE GENESIS OF THE CONTRACTUAL THEORY AND THE INSTALLATION OF THE DUCHES OF CARINTHIA”-BOOK BY PROF. JOSEPH FELICIJAN

Mr. LAUSCHE. Mr. President, recently book entitled “The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia,” was published by Prof. Joseph Felicijan a member of the teaching staff of St. Johns College, Cleveland. In this work Dr. Felicijan explores the impact of Bodin’s famous “Republic” upon the formulation of the contractual theory of government in general and in particular, its impact upon Thomas Jefferson and the drafting of the Declaration of Independence.

In Jefferson’s copy of Bodin’s work Professor Felicijan discovered that Jefferson had initialed two pages. On one page was Bodin’s definition and characterization of a tyrant, which was quite similar in concept to phrases used in the Declaration of Independence. On the other initialed page was a description of the installation of the Dukes of Carinthia, a Slovenian ritual which may have contributed greatly to the founding of our own great country. According to Dr.  Feiicijan:

Jefferson evidently considered the ancient ritual of the Installatian of the Dukes of Carinthia a common law precedent and the confirmation of the Contractual Theory upon which he based his cIaim for the American Independence.

These remarkable conclusions of Dr. Felicijan, based upon his extensive study in the area, are worthy of note both because of their historical importance and the practical lessons which we can learn from them.

Now the contractual theory of government has been used by many philosophers as a conceptual tool by which they could explain the relation between the governing and those governed. The theory begins with severai assumptions, one being that all men are equal in a

political sense, and from this the conclusion that no one person has a natural right to rule another. But we all know that a society has to have some form of government.

Based upon these counterpoised assumptions-the denial of the natural right to govern and the need for government•-there deveoped the theory that there is a contract between those who are to rule and those who are to be ruled, and each party has rights and obligations under this contract. This, Mr. President, is the contractual theory stated in its most basic terms. It is a useful concept in that one can describe governmental problems and powers by describing the terms of the contract.

Many objected to the theory, including those who lived during the time of the American Revolution. They claimed that while the theory was interesting it was, nevertheless, a part of the philosophers’ dream world. No society ever made such a contract with those who ruled it, they contended. Indeed, Jefferson may have felt that way himself at one time. But he found historical evidence to the contrary.

When Jefferson read Bodin’s “Republic,” he learned of the ancient Slovenian ritual known as the installation of the Duke of Carinthia: This custom, which was still being practiced during the time of the American Revolution, was living proof that the social contract did, in fact, exist, at least among the Slovenians.

Mr. President, I shall read from Dr. Felicijan’s book where he quotes Bodin’s description of this unique Slovenian custom:

There is nothing to compare with this custom observed in Carinthia, where even today in the vicinity of the town of Saint Vitus one can see a stone of marble in a meadow. Surrounded by the people and holding a black cow wlth his right hand and an emaciated mare with his left, a peasant mounted this stone. This duty belonged to him by right of succession. He who was all garbed in red, with bannors carried in front of the duke.All were proper in dress except the duke who walked dressed as a poor shepherd with a shepherd’s crook in his hand. The peasant sitting on the stone cried out in Slovenlan: “Who comes forward so boldly?” The people answered that this was the prince. Then the peasant asked again; “Can he be a judge? Is he concerned with the well being of the country? Was he born a free man? Does he observe the true religion?” ‘I’hey answered: “He is and he will be.” Then the peasant slapped the duke gently. After having promised the peasant he would be exempt from public burdens, the duke mounted the stone and brandishing the sword he promised the people to be a righteous judge. He attended the mass still clad ln the same vestments. Then he donned the ducal vestments and returned to the stone, where homage and the oath of fealty were rendered him.

 Notice the strong elements of democracy and the American attitude toward government reflected in this custom of the Slovenian people living in Carinthia. The duke.to-be did not wear fancy clothes; he was dressed as a man of the people. The peasant on the stone assumed an indifferent attitude toward his future leader until the agreement between the parties had been reached.

Also notice, if you will, the questions asked of the duke. “Can he be a judge? Is he concerned with the well-being of the country?” He was not asked whether he was a nobleman, whether he wa: wealthy or fa mous, nor was he asked whether any interest group would receive special consideration. Notice also, Mr President, who promised first. It was the duke. He had to promise to be a righteous judge before the people swore allegiance

The Slovenians believed that. the power to govern rested with the people who are to be governed, not those who were governing. ‘I’hey believed that their ruler should be men of the people, of all the people. They believed that the true qualities of those in government should be competency and concern. They believed that their leaders had a solemn duty to the people to be righteous. And we Americans believe in these same principles today. So did Thomas Jefferson during the time of the Revolution.

Perhaps Jefferson’s convictions were confirmed when he read Bodin’s description of this beautiful Slovenian custom, a custom which lasted for over 1,000 years. May be the American form of government was reafirmed because of Jefferson’s reading about the installation of the Dukes of Carinthia. We are grateful, Mr. President, to Professor Felicijan of St: John College of Cleveland for his exploration into these possibilities.

_______________________________________________

 

Da imajo pri svinjarijah, zaradi katerih se – kot je tu razloženo – tujcem in sosedom gnusimo, največ opraviti “domači izdajalci” vseh vrst, dokazuje tudi epizoda “Clinton v Ljubljani”.  Diplomatski ekipi v Ljubjani so namreč bili predloženi dokumenti o slovenski DRŽAVNI zgodovini, vključno Lauscheje govor v Kongresu. Bilo je pravo presenečenje, ko je Clinton prebral dobesedno citate iz poročila ambasadi. A bolj kot avtor citatov je bil očitno šokiran prevajalec, ki JE UMOLKNIL !!!! Po nekaj dooolgih trenutkih molka, je nadaljevala (brez dotedanjega, zamolčanega besedila) neka prevajalka.

Na uradni spletni strani Foreign Dpt. je bil isti dan zvečer Clintonov govor dosegljiv. NASLEDNJI DAN JE IZGINIL. In ga ni več. Popoln idiotizem je pripisovati ta poseg ameriškim kadrom. Česa takega so sposobni le tukajšni “narodni izdajalci”!!!

KAKŠNO IN ČIGAVO ZNAMENJE JE MOGOČE VIDETI V DEJSTVU, DA SE JE NAD DOGAJANJEM TISTI DAN NA TRGU PRED ZAMOLČANIM (v unidrek zamaskiranim) PARLAMENTOM(!!!) SLOVENSKE DRŽAVE – VOJVODINE KRAJNSKE –  SILOVITO ZJOKALO CELO NEBO…..????

al

25082019

PS:

Tistemu, ki mu očitna dejstva niso dovolj, namig: Kaj prikazuje naslovna ilustracija k članku v Demokraciji – ki je hkrati ilustracija na ovitku obravnavane knjige? Folklora (pa še “balkanski bojevnik” vmes….)!!! Niti sledu o pravi in resnični slovenski zgodbi….. Nikjer DRŽAVE…  (vojak pa – kot rečeno – ni NAŠ!!! in še sumljivo podoben nekemu črnemu jurju).

PREKMURJE 100 – utrinek

Saturday, August 10th, 2019

Priloga Dela in Slovenskih novic PREKMURJE 100 je še eno v stoletni vrsti kramljanj, spominjanj, mnenj, interpretacij in reinterpretacij, kar je tod dobilo že zdavnaj domovinsko pravico. To ni nič posebnega, saj temelji na človekovi naravi, ki ima raje pestro aranžirane zgodbe namesto preprostih, suhoparnih in nazornih dejstev. Ni pa mogoče mimo prav iz takih razlogov porojenih pravil in načel meddržavnega prava. Dve sta ključni: Dokler ni vse dogovorjeno, ni nič dogovorjenega, in s sklenitvijo pogodbe velja pogodba, ostalo – vse, kar je vodilo do nje, gre ad acta – v nedotakljive mape. O razlogih in njih upravičenosti ne gre razpravljati.

(Tudi) zato so zgodbe morebiti všečne temu ali onemu (vsem zagotovo nikoli!), šteje pa le podpisani in ratificirani dokument. In zanimivo, v zborniku PREKMURJE 100 je objavljeno vse mogoče, veliko verjetno resničnega, še več pa čustvenega in deklarativnega, niti ene same besede pa o tistem, kar bistvenega določa podpisana in ratificirana meddržavna pogodba iz Trianona – ki je bila tako perfektno sestavljena, da je po Drugi vojni sploh niso odpirali, le soglasno (znova) potrdili. In v tej (sijajni?) pogodbi je silno zanimiv a povsem zamolčan (in le ugibati je mogoče, čemu!!!) člen, ki pove, da je meja Hrvatske na reki Dravi (od Zavrča dolvodno)!

Tej morbidnosti bi kot začimbo lahko dodali, da je uradni Zagreb to državno mejo – in hkrati državno mejo ostalih slovenskih dežel, na katere je mejila takrat država – brezpogojno priznal maja 1941. Do današnjega dne (niti “slavna” arbitražna odločba še vedno ni uveljavljena – torej je (še) ni!) noben pooblaščen ali upravičen gremij na ustrezni (internacionalni) ravni te in teh državnih meja ni v ničemer spreminjal. Pravno so torej tu in veljajo, ko se o njih pogovarjajo subjekti – države in ne neke upravne enote. Arbitražni tribunal je v svoji odločbi posebej poudaril, da ob trku z internacionalnim, jugoslovansko notranje pravo (in sploh nobeno notranje!) nima nikakega učinka. (Prim. Tomšičeve parcele ipd.)

 

In podalpska butalska tragikomedija (bolj tragika, kot komedija) gre veselo (to pa, ob vriskanju in p(i)tju) naprej v (vedno bolj) no(r)e čase….

 

AL

10082019

 

PS: Nobeno presenečenje ni sramotni katalonski kolaps – svetovalce poznamo….

 

Eno staro kričanje, objavljeno najprej v ruščini v Mow

Sunday, July 21st, 2019

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA – BALANTIČ IN DESTOVNIK

 

France Balantič, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerkniškem jezeru

Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Šoštanj, + 22. februarja 1944, Šentvid pri Zavodnju

 

V nebo vpijoča absurdnost razmer, v kakršne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrženosti ob pogledu na mrtva mladeniča “s poljubom muze na čelu”. Dva mladeniča, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke meč namesto pisala, in sta z mečem pokončana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogočna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, še preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zločest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski meč?

 

Dva mlada mrliča kričita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno državno samostojnost, njegovo najbolj tragično etapo.

 

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krčevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj črno-žoltega kadavra. Petstoletna avantura švicarskih roparskih vitezov, ki so – tudi – na ramenih karantanske slovenske državnostne tradicije skovali cesarstvo, “v katerem sonce ni zašlo”, se je na samem začetku zadnjega stoletja v drugem tisočletju zapletla v imperialistično vojno in se zamajala v temeljih. Nemški nacionalšovinizem je habsburško cesarsko rodovino smrtnonevarno okužil. Vdala se mu je in pozabila na resnično dediščino svojih “dednih dežel”. Narodi habsburškega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panično, drugi bolj načrtno in sofisticirano iskali rešitve s potapljajoče se ladje.

 

Politična elita Slovencev je bila tisti čas večinoma cerkvena, laični pol pa je bil v svoji opozicijski drži hočeš nočeš v bistvenem pendant klerikalni politiki. Značilnost koncepta političnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisočletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski državi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politične elite je zlahka mogoče razbrati to resnico. Še več! Ne samo, da se je slovenskemu političnemu establišmentu očitno zdela vsaka misel na suvereno “zedinjeno” Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi državi so bili pripravljeni žrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kančka slabe vesti zreducirali na raven “plemena” v “troedinem jugoslovanskem narodu”.

 

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logična reakcija na imperialne šovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli močne učinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vračali Slovencem samozavest. Oživel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko državnostjo. Mogoče jim je vpetost v klavrno realnost razpadajočega germanofilskega kolosa zameglila politično perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburške vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dežele, ki so si jih Habsburžani na tak ali drugačen način prisvojili, priženili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na “dednih deželah”, na deželah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburške družinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenberško dedovino, habsburški predniki krvavo, na življenje in smrt spopadli s češkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja “Zedinjene Slovenije”, v eno državno skupnost združenih še slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforično zajela večino Slovencev v revolucionarnih časih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemškutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v času razsula ob koncu prve svetovne vojne že dokončno mrtva.

 

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znašla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj šele, da bi po zgledu npr. Čehov odkrili fenomen političnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno čudo, če se je, meglenim predstavam, mlačnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj šfižilo prek epizodne Države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko Kraljevino SHS (kraljevina Srbov – iz kraljevine Srbije –, Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci – in do neke mere tudi Hrvati – igrali vlogo poraženih, po Srbih “odrešenih” delov “troedinega” naroda. Čez noč je od nekdanjih sanj o “Zedinjeni Sloveniji” ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, “poražena” nemška Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroško na severu in velik del s Slovenci poseljene Štajerske, na Madžarskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s finančnimi in monetarnimi zvijačami srbske vlade za vedno poniknila več kot polovica slovenskega nacionalnega premoženja. Morebitna prizadevanja kakega osveščenega posameznika niso mogla biti kaj več od “glasu vpijočega v puščavi”.

 

Folklorna vznesenost ob “ujedinjenju” v južnoslovansko državo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvič v novejši zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje “obdobje turških vpadov” in je v času svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra uničilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, ločeno s težko prehodnimi meddržavnimi mejami, prepuščeno kot manjšinska etnija štirim različnim državam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjše naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, četudi v bistvu napihnjene, klavrno komične, a za usodo maloštevilnega naroda smrtno tragične imperialno-šovinistične načrte. Še tista državna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakršnegakoli demokratičnega instrumentarija, z nekakšnim vsiljenim soglasjem vsrkala večji del slovenskega ljudstva v državo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

 

Slovenci, ki so prišli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu državnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo več dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske države je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila društva, politično in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematično uničevanje ekonomske baze je velikansko število Slovencev prisililo v emigracijo v čezoceanske dežele. Z nastopom fašizma so se razmere še poslabšale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridružilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih črnosrajčnikov in je bil lahko srečen, če je preživel njihovo izživljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fašistični skvadristi nemudoma požgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridružile množice beguncev, zlasti intelektualcev in političnih delavcev, ki so v strahu za življenje bežali v Jugoslavijo.

 

Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izročil na milost in nemilost fašistoidnim nemškutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili deležni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in še zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemške opcije na plebiscitu nemudoma, da si rešijo golo življenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Že po nekaj letih, ko je opcija nemške Avstrije dosegla svoj cilj, namreč združenje z nacistično Hitlerjevo Nemčijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabšale. Nacistični Avstrijci so jih razselili po svojem nemškem Tretjem Reichu, na njihove domačije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemške optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prišla pod Italijo.

Na Madžarskem število Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madžarskih oblasti lažje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madžarska po njunem zgledu pospešeno korakala v nacifašizem.

 

Razmere v večjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega začetka niso bile prijazne. Sčasoma pa so se še slabšale, to se je navzven kazalo že pri imenu nove države. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, že tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz šolskih čitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski položaj prebivalstva se je poslabšal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastično. Zlasti podeželje je obvladovala splošna revščina. Služb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, večinski del nove države industrijsko slabše razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili več kot tri četrtine vrednosti. Z veliko težavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbščini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v službi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoče zvijače je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prišla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjižnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani že pred stoletji, je končno uspelo znova ustanoviti šele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno življenje odvijalo še kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in očitnega vmešavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v južne predele države in z začasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti že običajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajočo kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega območja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na območju celotne države izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo – Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradništvom, politično s koruptivnimi položaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojaščino v srbsko govorečem okolju, z obveznim učenjem srbščine v šolah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prišla koncentracija politične moči v cerkvenih krogih, s tem se je politično delo zreduciralo na versko-etnično dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo že tako razočarano in prizadeto ljudstvo na ideološki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistični revolucionarni zaroti.

Razočarano ljudstvo, kaotične razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, še zlasti pa delavstva – vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistični partijski voditelji, šolani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkušeni v čistkah in s prakso zlasti v španski državljanski vojni, dobro finančno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prišli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kaže predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti največ študirajoče mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da so bili cilji partije daleč od socialne revolucije v prid delavstva, da je šlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane “svetovne revolucije”.

 

Če bi ne prišlo do napada Italijanov, Nemcev, Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je šel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodločnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prišlo kot naročeno, da so svečeniki proletarskega internacionalizma lahko začeli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Žrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim “imperialistom” so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojaško pomoč in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojaških misij so držali na varnem pri štabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

 

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili združiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski državi – takšen je bil dr. Lambert Ehrlich – so nemoteno začeli z oboroženim “narodnoosvobodilnim bojem”, pod katerega plaščem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (že takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifašizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so že prvo leto okupacije pobili več kot tisoč Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejših Slovencev, njihovih otrok in celih družin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdražili okupatorja ter povzročili neusmiljene povračilne poboje, so razširili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejši razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprožiti “državljansko” vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namreč imeli izkušnje tako iz Mehike kot iz Španije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodič, ki jim je tisočletja stal na poti k uresničevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s pošiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

 

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni štab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politično in vojaško vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojšnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejša sistematična likvidacija desettisočev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moških, prisilni beg nadaljnjih desettisočev v tujino, da si rešijo življenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga – vse to daje slutiti, da je šlo za dobro premišljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim mešanjem različnih narodnosti za vedno onemogočila osamosvojitvene težnje. Zločin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsežen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domačih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna državna tvorba na neobvladljivem Balkanu že od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogočili, saj so praktično vse begunce, skupaj več stotisoč zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajočimi Titovimi partizani umaknili na Koroško in se vdali Angležem, ti zvijačno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

 

V ta strašni mrtvaški ples je že na samem začetku, podobno kot tisoče drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

 

Franceta Balantiča je neizogibno doletelo na protikomunistični strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakršnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakšne domobranske vojske. Kakor politična, tako je bila tudi vojaška struktura anarhična – na konici noža med Nemci in partizani, drugače seveda ni moglo biti. Na ta način so lahko prišli do poveljniških položajev ljudje, ki vojaške obrti niso bili vešči. Priložnost se je ponudila tudi kulturniško in politično aktivnim zagnancem. To je bilo za Balantiča usodno. Njegov zaščitnik in mentor se je kot oficir vključil v domobranstvo in Balantič je šel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo partizani prišli in opravili posel. Čakati ni bilo treba dolgo. Na pomoč ni prišel nihče. Partizani, ki so bili v velikanski premoči, so zlomili odpor, zažgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dočakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

 

Karel Destovnik je šel prav tako kot Balantič skozi slavistični seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj šele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantičev vrstnik precej več kot le agitator. Mogoče je v svojih verzih povedal kaj preveč ali premalo pravoverno? Mogoče se ga je na ta način dotaknila znana floskula: žrtve morajo biti… Vsekakor drži, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Štajersko, kjer so – drugače kot v Ljubljanski pokrajini – vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, očitno politično-propagandistično utemeljeno avanturo, preživelo. V več napadih so nemške policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

 

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strašljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije – vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja – padel v še hujšo krizo, kot je bila “rešitev” iz razpadajoče Avstro-Ogrske na Balkan. Hujša pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugačnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo učinkovitih metod pri reševanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano južnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in načrtno krvav boj komunistov za oblast – to je bil nadvse dobrodošel splet okoliščin za genocidno eksekucijo moške mladine, kulturne, gospodarske in politične elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitarističnemu, nedemokratičnemu jugoslovanskemu režimu. Res je sicer, da zločinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, določenih skupin v deželah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistična revolucija, ni bilo nič neobičajnega. Vendar sistematično pobijanje že med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini – niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na “dokončno rešitev” obsojenih Judov. Po deležu človeških izgub v času svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in državljani Rusije (če štejemo ruske narode posamič, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

 

Kakor v smrtnem krču se je prastari evropski narodič, ki je – paradoksalno – evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustoličevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fašistične in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okoliščinah nastajali teoretični in praktični državnostni nastavki neke bodoče slovenske države – denar, znanstveni instituti, politični sistemi, vojska, sodstvo – in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleščenosti konzervativnega tabora med zaščitniškega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljševistično-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Šele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejšnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdržala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresničenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene države Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad.

 

Andrej Lenarčič

26052009

PS 21072019: Danes je v vsej jasnosti in razvidnosti pred vso javnostjo neizbrisno dejstvo, da so dne 1. 12. 1918 z razglasitvijo “ujedinjenjea” v Beogradu s Kraljevino Srbijo sestavile kasnejšo Jugoslavijo slovenske dežele, ki so svojo zvezo razglasile 31. 10. 1918 v Ljubljani, in da so te dežele z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije dne 26. 6. 1991 v Ljubljani, na trgu pred poslopjem Skupščine, iz povezave izstopile takšne, kakršne so vanjo vstopile. Skladno s pravili in načeli internacionalnega prava drugače tudi biti ne more. Besedilo TUL, temeljni pravni dokument osamosvojitve, to tudi natančno zapiše (v drugem razdelku TUL). Vse “kričanje” in strahotne žrtve – ne le “dveh mladeničev s poljubom muze na čelu” – v minulem stoletju vojn in revolucije, pa očitno niso dovolj, da bi tako preprosta pravno relevantna dejstva, ki so ves čas vsem na očeh, obstajajo in veljajo, prepoznali in razumeli za taka opravila usposobljeni, šolani in z naslovi ter pooblastili okrašeni funkcionarji.

“Izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad”, a nam, današnjim, ga očitno še ne bo dano uživati… in gomile žrtvovanih ostajajo brez haska!

De civitate

Monday, July 15th, 2019

Eno kratko čebljanje ob članku v Reporterju (Intervju, Reporter, 15072019)

 

Prav vseeno je, kateri časopis ali revijo odpreš – magari spletno stran – pa naletiš na isto vrsto problema:

Jadikovanje nad legitimnostjo (legitimnost: zakonitost – ustavnost), obenem pa prezrt izhodiščni problem – vzrok. Bi se lahko reklo: jadikovanje zaradi posledic/učinkov, o vzrokih pa malo ali nič.

Taka težava je npr. razpravljanje o legitimnosti izvolitve nekoga na funkcijo, hkrati pa ostaja popolnoma prezrt vzrok vsesplošne nelegitimnosti izvolitev in imenovanj: 7. člen ZVDZ! ki velja od 12. 9. 1992.

Podobno se dogaja ob pleskanju spomenikov iz revolucionarnih časov. Spotika/eksces je bližina teh ostankov propadlega režima in stavb parlamenta, predsedniške palače… A kaj je to v primeri z umestitivijo “svetišča parlamentarne demokracije” – parlamenta – v poslopje, zgrajeno v maniri in za potrebe najhujše sprevrženosti parlamentarizma: boljševistične delegatske skupščine!

 

O tem zadnjem velja povedati še nekaj stavkov.

Danes jih ni dosti, ki bi se postavljali z veličastnimi, napihnjenimi “palačami demokracije” v sovjetskih socialističnih republikah. Nekako so pozabljene. So pa zlovešč primer, kako se z zunanjim (poceni) kvazi demokratičnim bliščem prekrije surovo resničnost krvave komunistične diktature (ki temelji na ločevanju in spodbujanju sovraštva med različnim: “razredni boj”!!!)

Ljubljanski (skromni!) primerek iz tistih časov ima še nekaj drugih posebnosti. Izpostaviti velja vsaj dve:

Prva je, da so v to stavbo socialistične delegatske skupščine vselili demokratični izvoljeni parlament, čeprav ne daleč stran, kot dominantna točka znamenitega, zgodovinsko bogatega osrednjega mestnega trga, stoji na prelomu stoletij postavljena veličastna zgradba parlamenta slovenske države Vojvodine Krajnske, ki je tako po arhitekturi kot funkcionalno zgled modernega parlamentarizma.

Toda: V to zgradbo je že od prevrata po Prvi vojni vseljena ljubljanska univerza. V kratkem, a silovitem procesu ukinjanja slovenske pradavne državnosti prav v trenutku, ko je z razglasitvijo zveze slovenskih dežel (31.10.1918) doživela svoj vrhunec, so nje uničevalci spretno prekrili kamenite priče tako, da so v prostore parlamenta in vlade umestili “Univerzo” (sicer Kralja Aleksandra, ne slovenske) in v vladne prostore ubogljivo lokalno birokracijo. Učinki likvidacije državnosti so se pokazali – jih vidimo in vedno znova odkrivamo –  tako nad kot pod zemljo in v trumah, ki so se razbežale po svetu, kot tudi z arhitekturo boljševističnega “delegatskega sistema”!

Tu srečamo

Drugo posebnost (drugi razlog za vrnitev parlamenta v njegovo poslopje!).

Glede na zunanjost stavb, namenjenih parlamentom/skupščinam velike razlike ni mogoče ugotoviti – če zanemarimo že omenjeno nastopaško (a primitivno, grobo) razkošje boljševističnih “prividov” demokratičnosti! Notranja organiziranost prostora pa pokaže razlike. “Skupščnska” odseva naravo delovanja delegatske skupščine: V stavbi deluje birokratski aparat, ki po navodilih centrov moči (CK itd.) pripravlja dokumente, delegati pa potem na poziv pridejo in glasujejo (po pričakovanjih…)  Zato je v poslopju niz prostorov – pisarn, za vodje in administracijo, ter ena ali dve veliki dvorani za obredno pritiskanje (na gumbe) ali dvigovanje (rok!).

Posebej je potrebno opozoriti, da je svetla višina (pisarniških) prostorov zelo nizka – manj kot tri metre, saj ta višina za delo nekaj oseb v normalnem delovnem ritmu ustreza. Tu pa se pokaže bistvena razlika med “skupščino” in “parlamentom”.
Delo parlamenta pomeni nujno administracijo, kar se da racionalno, hkrati pa stalno delo poslancev/skupin, posvetovanja odborov, komisij… Plenarnim zasednjem velike dvorane (tudi v “skupščinskih” poslopjih) seveda ustrezajo. Težava pa so spremljajoči prostori. Ker poslanci, odbori, komisije večino časa prebijejo v poslopju, zasedajo, konferirajo, so temu delu namenjeni prostori v poslopju krajnskega parlamenta (“Univerza”) dovolj visoki, da more tudi večja skupina oseb zasedati dolge ure, in se nihče ne zaduši…. Kako neprimerni so temu namenjeni prostori v “Skupščini”, dobro vedo sedanji in bivši poslanci.

(Tudi) zato je bil predlog za zamenjavo poslopij ob demokratizaciji države, še kako utemeljen. Povrhu vsega notranja razporeditev v Skupščini (vključno višina prostorov) v vsem ustreza organizaciji in metodi dela v univerzitetni ustanovi. Pisarne vodij in dodani konferenčni prostori so primerni za seminarski način delovanja. Velike dvorane pa odpravijo na fakultetah sicer običajno stisko pri predavanjih.

 

LJB, 15072019

AL

K ČLANKU V VEČERU O PARIZU PRED STOLETJEM

Sunday, July 7th, 2019

Majl 07072019

Danes na spletu Večer:

100-let-od-mirovne-pogodbe-konec-prve-vojne-ze-pognal-kali-druge-10035198

 

citat:

Po versajski mirovni pogodbi so sledile še pogodbe z ostalimi poraženkami prve svetovne vojne; 10. septembra 1919 je bila podpisana sangermainska mirovna pogodba med silami antante in Avstrijo, 27. novembra 1919 neulijska mirovna pogodba med silami antantne in Bolgarijo in 4. junija 1920 trianonska pogodba med silami antante in Madžarsko.

Poraz habsburške monarhije v prvi svetovni vojni je namreč pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Osamosvojili so se Čehi, ki so skupaj s Slovaki ustanovili Češkoslovaško, Galicija je postala del Poljske, Bukovino so zasedli Romuni, Južno Tirolsko je dobila Italija.

 

Dve pripombi poleg ene, generalne: dobro napisano.

zato

  1. prva pripomba, ki je pohvalna:

Končno je nekdo podal po vrsti, kaj vse se je v pariških predmestjih dogajalo: Versailles, Senžermen, Trianon…

  1. pripomba pa: “kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov” je pojem, ki ni enoznačno opredeljen. Pravno takšna, kot jo razglaša proračunska zgodovina, ni mogla nastati. Je pa bila sočasno (31.10.1918) v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel (Cislajtanije), ki pa je imela ustavno podlago – enako kot teden dni pred tem dogodkom v Ljubljani, na Dunaju razglašena zveza cislajtanskih dežel z nemško govorečo večino (Deutschösterreich).

 

(Publikacija Univerze v Gradcu, 1936)

Shrani.si

Nazoren prikaz izgube že predvidene razmejitve (Celovec (rdeče), Trbiž (belo) in Južna Štajerska od Lipnice pod Gradcem južno (črtkano)ko se še ni vedelo, da gre v resnici za Zagrebško-Beograjsko ekspanzijo.
Shrani.si

 

Obe zvezi (ena: Avstrija še danes ponosno obstaja) sta zarisali predvideno razmejitev Štajerske in Koroške. Ker pa so kljub uradni in veljavni razglasitvi v Ljubljani vstali glasovi o Jugoslaviji, povezavi s Kraljevino Srbijo, ki je bila do 11.11.1918 v vojni z Avstrijo, vmes pa je bil teritorij druge države – Kraljevine Ogrske, je nastal na Štajerskem in posebej na Koroškem hud odpor, ki se je, soočen z Majstrovo štajersko slovensko vojsko, sprevrgel v oborožene spopade. Namesto, da bi Ljubljana – glavno mesto že razglašene države, zveze slovenskih dežel, ostajala na začetni ravni odnosov z Deutschösterreich, se je zapletla z njo v oborožen spopad in moledovala za pomoč Srbijo, ki je po umiritvi razmer in “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918 končno vstopila na ozemlje slovenskih dežel (že “ujedinjenih”) in začela po svoje urejati zadev. Posledica so današnje meje RS z Avstrijo in Italijo…

 

Kaj bi bilo, če bi bilo, je za resno razpravljanje nevredna stranpot. Treba pa je odločno povedati, da je vsako govorjenje o vnaprejšnji “izgubi” slovenskega ozemlja (zaradi Londonskega pakta) bedno izmotavanje in prazno govoričenje, dokler nekdo ne dokaže, da je kdorkoli iz slovenskih dežel (bile so že država – razglašena uradno in veljavno, tako kot Avstrija!!!) prišel v Pariz in spregovoril eno samo besedo, ki bi ne bila Jugoslavija. Tako pa tam ni nastopil noben Slovenec iz slovenskih dežel. Tam je bila srbska kraljeva delegacija, kolikor pa je bilo v njej “Slovencev” so bili lahko karkoli, samo tisto ne, kar bi morali biti. Celo pred Vilsonom, ki je odločno odklanjal Londonski pakt, so moledovali: Hočemo Jugoslavijo… O legalnem, internacionalnem pravnem dejanskem stanju stvari, ni bilo niti črke, kaj šele neka beseda…

Zanimivo pa, da je kljub tej  diletantski/hlapčevski poziciji “slovenskih” politikov, v pravne arhive prišla v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel, ne pa zagrebška fantomska, prevarantska tvorba Država SHS. Namreč kljub vsem mogočim besedovanjem in parolam, je v uradni zapis dokumenta o “ujedinjenju” prišlo, kar je narekoval srbski regent. Kot sanktpetersburški in pariški pravnik je dobro vedel, da se njegova država (Kraljevina Srbija) z nekimi “narodi” – plemeni nima kaj dogovarjati, kaj šele sklepati kako veljavno pogodbo. Zato je izbral odlično formulacijo, s katero je dal zapisati resnico, zagrebških in ljubljanskih klovnov pa ni preveč zadelo. V nasprotju z zagrebško “Spomenico”, v kateri nastopa Država SHS, je v dokument dal zapisati da se “ZEMLJE države (z malo, ne z veliko začetnico!!!) SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”. S to na videz minimalno razliko – toda z velikanskim pomenom in učinkom – je iz neveljavne farse (ujedinjavanje nekih plemen) naredil veljaven dokument meddržavnega dogovora: Dogovora o “ujedinjenju” tistega, kar je pod imenom država SHS stalo pred njim, in je bilo resnično DRŽAVA – to pa ni bila Država SHS, marveč ZEMLJE države SHS. kar pomeni slovenske dežele, ki so bile države, subjekti internacionalnega prava.

Zapisati je torej dal, kar se je dejansko zgodilo: Dne 1.12.1918 so se v Beogradu “ujedinile” slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija. Na ta način je prišlo do priznanja dejanskega stanja – državnosti slovenskih dežel. Pri tem je seveda farsično, da nihče o tem ni imel pojma – ali pa o tem ni hotel izreči niti besede. Zelo podobna situacija se je ponovila leta 1991, ko je skupščina jugoslovanske republike Slovenije sprejela poleg drugih dokumentov, potrebnih za osamosvojitev, tudi Temeljno ustavno listino, v kateri je natančno zapisano, da se osamosvaja tisto, kar je dotedanjo zvezno državo sestavilo, pa vendar še danes ni nikogar, ki bi to razbral, kaj šele upal povedati na glas….

Sto let enaka situacija – popolna ignoranca rules and principles of the internaiconal law, kljub polnim ustom zaklinjanja na to pravo.

Tudi navedba v tem Večerovem članku:

“…kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev”

je evidentno popolnoma napačna, saj vemo: S Srbijo so se združile ZEMLJE države SHS in ne “Država SHS”.

 

Sicer pa je zapis v Večeru dovolj natančen in odpira utemeljeno vprašanje (upoštevaje dejstva, navedena v tem odmevu na članek), kaj so slovenski veljaki iskali v Zagrebu in Beogradu, ko so imeli tako vozovnico kot traso naravnost v Saint-Germain-en-Laye, skupaj z nemškimi cislajtanskimi deželami. Tudi “vozni red” pogajanj, ki loči “Avstrijo” (Cislajtanijio) v Senžermenu in Kraljevino Ogrsko v Trianonu, in kar je korektno navedeno v Večerovem članku, postavlja ravnanje slovenskih pravnih in državniških ignorantov – pajacev v pravo (črno) luč.

Vsa politična in zgodovinarska srenja sicer ves čas trobi svoje interpretacije in mnenja, navlečena na kopita zainteresiranih, vendar dejstva so tu in vedno vsakomur na očeh, če jih le hoče opaziti, predvsem pa nobeno internacionalno pravno relevantno stanje, ki je bilo vzpostavljeno od oktobra 1918 naprej, do danes ni bilo razveljavljeno. Celo ravnanje jugopolitikov v času razpada – osamosvajanja Slovenije je nosilo v sebi sporočilo: idite (Milošević). Vsi so se zavedali, da je Slovenija drugačna zgodba, tudi če jim ni bilo znano, da je s Srbijo Jugoslavijo sestavila! (In torej lahko “gre”, če hoče…) In drugačno ravnanje Tudjmana, obešanje na Slovenijo, enako v celoti – seveda “per negatione” – pritrjuje temu izhodiščnemu dejstvu. Kakor je Zagreb leta 1918 zlorabil v svojo korist (v spopadanju s Srbi) legitimiteto – državnost slovenskih dežel (spravil slovenske “politike” pod svojo kiklo), enako je tričetrt stoletja kasneje na račun Slovenije igral svojo igro.

Seveda je bilo vse to mogoče le zaradi zločincev, ki so vodili slovensko državo – politiko v usodnih obdobjih.

Skrajni čas je, da vzamemo svojo usodo v svoje roke in postavimo stvari na pravi, legalni, internacionalni pravni temelj. Vse veljavne pogodbe, dogovori in tudi zadnji: Sporazum o arbitraži nam to omogočajo in podpirajo.

 

BRIONI 1991

Saturday, July 6th, 2019

Rupel, SESTANEK NA BRIONIH, Delo, Sobotna, 06072019

komentar

 

Nemo profeta…  in Pro domo sua sta reka, ki opozarjata, da je treba sodbe v lastni zadevi preskusiti, in spadata med ustaljena, v tisočletni človeški izkušnji utemeljena opozorila, kakor postopati, da se podoba resničnega pretirano ne zmaliči.

Članek v današnji Delovi Sobotni o “sestanku na Brionih” je napisal udeleženec, in sestavek ima vse značilnosti, ki pripovedujejo o upravičenosti uvodoma navedenih napotkov. Beremo natančne opise osebnih doživetij in citirana so mnenja in spominjanja drugih udeležencev. Že citirana mnenja – npr. Genscherja – razkrijejo težavo: Mesić ni prevzel vodenja zveznega predsedstva po Brionih. Suhoparni tok dogodkov pripoveduje drugačno zgodbo. Tudjman je toliko časa zadrževal slovensko osamosvojitveno vprego, ki je nestrpno topotala in hrzala v smeri samostojne prihodnosti, dokler Beograd ni sprejel Mesića. Šele ko  je bilo to urejeno (in so bile vse ingerence na zvezni ravni trdno v njegovih rokah!) je Tudjman lahko “dovolil” Demosovcem (poklical jih je na sestanek na Otočec – na slovensko ozemlje: fino, ali ne? – in pribil: “sutra ćemo! Zajedno!” Seveda je bila zgodba potem drugačna…) razglasitev osamosvojtve. In JLA je začela napad na osamosvojeno državo. Hrvatska je ostala jugorepublika in s tem tudi agresor – kot vse druge jugorepublike in pokrajini!

Vsa vsebina profesionalno sestavljenega zapisa sociologa kulture je primer upravičenosti uvodno citiranih prastarih napotil. Bralec zve številne zanimive podrobnosti in – kot že navedeno – citirana so mnenja uglednih vpletenih osebnosti. Tudi o izplenu konference je mogoče kaj prebrati.

Žal pa ni najti bistvenega:

  1. A) Brionska konferenca je bila zgled tripartitne meddržavne konference (s kakršno je odeleženim vzpostavljena/priznana internacionalna pravna subjektiviteta! Prim. Montevideo, 1934). Udeleženci: 1. Evropska Skupnost – sklicatelj, 2. Republika Slovenija, osamosvojena, napadena država, 3) preostanek SFRJ, agresor. (Tovariša Tudjman in Milošević sta se na svoji “jugorepubliški” ravni vse dogovorila že prej v Karadjordjevu! – tako si je vsaj naivni Milošević utvarjal…)
  2. B) Sprejeta Deklaracija pomeni prvo de facto mednarodno priznanje osamosvojene države RS (ki je svojo osamosvojitev slovesno razglasila dne 26.6.1991 in jo je zaradi tega JLA napadla).
  3. C) Trimesečni moratorij je “zalotil” Republiko Slovenijo v statusu suverenega subjekta internacionalnega prava (ki je že ustavil agresijo in blokiral agresorja!), sosednjo Republiko Hrvatsko pa kot integralni del preostanka SFRJ in s tem agresorja.

 

Šele ko razgrnemo šavje osebnih videnj in spominjaj, preberemo sprejete dokumente in razvrstimo dogodke, ki so se dejansko dogodili, se začne izrisovati jasna podoba komplota zvijačnega upokojenega Titovega generala iz Zagorja. (O tem je že dovolj zapisanega in objavljenega!) Komplot, ki se je sicer spričo hrabrih slovenskih miličnikov, teritorijalcev, civilne zaščite in ostalih docela sfižil in je preostanek zavoženega in razpadajočega jugoprojekta potonil v krvi, se v Sloveniji s pomočjo “domačih izdajalcev” (???) neustavljivo nadaljuje: brisanje od davnin obstoječe državne meje, prevzem velikega dela teritorija slovenskih dežel, Mercator, Šengen na zahodni in severni meji, “porumenela” Olimpija in še kaj…. brez konca, korak za korakom, neustavljivo. Tako ali tako je Sveta RKC že pred desetletji (preroško ?) popacala sam simbol slovenstva – Triglav – z ondotnim eksponentom, nadškofom dvomljivega slovesa – če na razkošne finančne “prelive”, pri- in po- posestvovanja z ZVONOVI niti ne opozorimo.

Utrinek ob aktualnih novičkah od strani…

Friday, July 5th, 2019
Salvini podpisuje danes v Trstu z Madžari dogovor o gradnji logističnega centra – tukajšnja vlada pa dela iz Slovenije žep na vseh področjih: balkanskega kulturnega, političnega, sistemskega je že ustvarila, trdno je zazidala RS tudi kot migrantski žep, sedaj dokončuje še prometnega (ki so ga na severni strani Karavank vsem na očeh zašnirali že pred pol stoletja, a Ljubljana tega še danes ne opazi). Iz “raja pod Triglavom” je že nastal smešni cirkus in štala, ozračje zastrupljeno z zažganimi smetišči in strupeno plastiko, vodonosniki in preostanki plodne zemlje pa s kerozinom in nevarnimi topili… iz množičnega morišča/grobišča lastnih ljudi so uspeli napraviti še smetišče.

Dante ni imel pojma o pojmu!!!!! Holokavst pomeni maksimalno eno četrtino etnije. Podalpski mojstri holokavsta nad samim seboj znajo/zmorejo več kot polovico v enem zamahu. Začeli smo pred komaj sto leti, danes je posel praktično dokončan.

General feldmaršal Boroevich de Bojna

Monday, July 1st, 2019

Kratka pomisel ob spominjanju na Krajišnika, zmagovalca na Soči, generala feldmaršala Borojeviča de Bojna

 

Slavni vojak cesarske vojske (v času habsburške monarhije je bila vojska osebna suverenova stvar, domobranci v cislajtanskih deželah in honved v kraljevini Ogrski pa so bile deželne brambovske enote) je po zmagi ob odhodu s svojega poveljniškega položaja v Videm, nagovoril zbrane Postojnčane:

 

“Povejte ljudstvu, da ga ne bom pozabil in da bom na najvišjem mestu opozarjal, kako mirno in vdano je nosilo vse naše še tako težke naredbe. Povem, da smo pogosto dobili poročilo: ta ali ona točka je v nevarnosti. Vselej sem vprašal, kateri polk stoji tam. In če se mi je javilo, da stoji tam polk številka 17, 27, 87 ali 97, sem vselej rekel: “smo lahko brez skrbi”. In če bi bil jaz še vojskovodja in bi bila slovenska zemlja dovolj velika, vzel bi samo slovenske vojake.”

 

Komentar ni potreben, je pa nujno opaziti dogodke, ki so sledili:

Ljubljanska vlada se je na slavnega zmagovalca podelala – niti pred tem niso zabeleženi nobeni podatki o kakršnem koli stiku v smislu določil Manifesta, kar bi zvesti cesarjev vojščak zanesljivo upošteval. Poskuse zagrebških politikov, do katerih je prišlo v imenu jugoslovanskega odbora, je namreč odklonil iz legalističnih razlogov, popolnoma pa so bili ad acta, ko je postavil pogoje.

Tudi ko se je zgodil razpad in je njegov cesar odložil oblastne službe, ga ni bilo “ljubljanskega junaka”, ki bi se hotel, sploh pa znal kaj dogovoriti. Tavčarjevi “jugoslavenarji” zagrebškega tipa so bili sposobni le konflikta s človekom, ki bi edini mogel vzpostaviti vojaško plat nove zveze slovenskih dežel, razglašene 31. oktobra v Ljubljani. Zgodil se je le konflikt, kasnejše moledovanje Krajišnika (rojen v nekdanji Vojni krajini je bil državljan Ogrske) v Zagrebu, pa ga je postavilo dokončno v kot in umrl je, zapuščen, na slovenski (koroški) zemlji….

Zgodba in usoda tega vojaka se v vsem ujema z zgodbo in usodo slovenskega dela Cislajtanije – končal je “na smetišču”, tako, kot razglašena – torej uresničena in obstoječa – država, zveza slovenskih dežel. Ta družbena tragedija, ki je farsična in hkrati grozljiva v svojih učinkih v desetletjih, ki so sledila, ima dvoje značilnosti:

– Je dokaz politične zblojenosti nekaterih in prodanosti drugih, ki so se tako ali drugače znašli pri vzvodih oblasti v slovenskih deželah in pri osrednji vladi v Ljubljani v usodnih časih.

– je hkrati dokaz, da zagrebška politika ni imela ničesar opraviti na tej / naši strani meje med slovenskimi deželami s Kraljevino Ogrsko. Zmaga Krajišnika pri obrambi zahodne meje slovenske dežele Primorske jim očitno ni pomenila nič – saj so ga mirno zavrgli, ko je prosjačil pri njih…

 

Upoštevaje geopolitično situacijo so tako stvari jasne. Politiki in javni delavci v slovenskih deželah so še vedno trdno na pozicijah ignorance in neupoštevanja dejanskega stanja stvari. So povsem enaki s tistim revolucionarjem iz Ljubljane, ki je svojim rojakom, tlačenim od okupatorja, vpil, da bo njegova moskovitarska utopija zmagala, četudi vsi Slovenci izginejo… Svojat, ki je ignorirala zvezo slovenskih dežel (o resničnosti in trdnosti te države pripoveduje soseda – dvojčica Avstrija), povzročila gomile trupel, razdejanje in begunstvo, za povrh še “ekonomske begunce”, tudi po “drugem čudežu v enem stoletju”*** (Prvi je bil zmaga pri Kobaridu, drugi zmaga v obrambi osamosvojene Slovenije) čvrsto brodijo v greznici ignorance, zanikanja dejanskega, internacionalnega pravnega stanja – do zmage česa le?

 

***) Da gre obakrat za “slovenski” čudež, je mdr. dokaz tudi Boroevičev nagovor v Postojni. Brez slovenskih polkov na Soški fronti in slovenske teritorialne obrambe in milice ter civilne zaščite bi sodrga, ki že sto let taca po Slovencih, ne imela že zdavnaj več po čem tacati…

 

AL

1.7.2019

 

K LAŽI O DATUMU OSAMOSVOJITVE

Tuesday, June 25th, 2019

Komentar k objavi na MMC RTS:

https://www.rtvslo.si/slovenija/pogled-iz-zamejstva-je-nov-dan-prinesel-uresnicitev-osamosvojitvenih-sanj/492934

 

25062019

 

“Milčinski je imel s svojimi Butalci še kako prav. Niti tako natančno določljive zgodbe, kot je razglasitev novega zavezujočega pravnega dejstva – države, ne znajo prav in pošteno umestiti. Država ne nastane s sprejemanjem dokumentov marveč z razglasitvijo, ki ni razglasitev, če ni javna. Noben zakon ne začne veljati, ko ga parlament izglasuje. V veljavo stopi po “razglasitvi” (danes običajno z javno objavo v uradnem listu!). Fotografije, ki spremljajo ta članek, vse po vrsti dokazujejo, da je datum 25. junij lažniv, Razglasitev se je izvršila dne 26.6.1991. Da je Slovenija šele s tem postala neodvisna, suverena država, je dokazal napad JLA, ki je osamosvojeno državo napadel “šele” ko je nastala. Sosednje Hrvaške, ki osamosvojitve kljub priseganju “zajedno ćemo” ni razglasila, marveč je sprejela le nekakšno izjavo v saboru, seveda JLA ni napadla. Nasprotno, z njenega teritorija je nemoteno prodirala na ozemlje Slovenije. Sam Tudjman je javno prepovedal vsako akcijo Hrvatov, ki bi ovirala JLA, ker so zvesti prijatelji Slovencev na oni strani meje hoteli pomagati….”

 

Komentar na komentar:

 

V objavljenem članku in komentarju je vsebovana vsa resnica dogajanja ob osamosvojitvi. V nadaljevanju zgodbe se je še dodatno potrjevala.

1) Slovenija je bila že ob izvršenem plebiscitu popolnoma pripravljena za razglasitev osamosvojitve. Svojo obstoječo državnost je prinesla v južnoslovansko državo že ob “ujedinjenju” leta 1918 in ves čas obstoja te države – nazadnje imenovane SFRJ – ta državnost ni bila odpravljena. Dobivala je le različna poimenovanja ali obliko in pomen, večji del trajanja združbe pa je bila pozabljena (na srečo: je namreč čisto mogoče, da bi se v nasprotnem primeru hitro našel dušebrižnik, ki bi se potrudil in poskusil dejstvo veljavno in učinkovito odpraviti…)

2) Ves čas slovenske pripravljenosti pa je razglasitev zadrževal Tudjman z zahtevo: “Ne još! Zajedno ćemo…!”

3) Medtem se je Tudjman na štiri oči (tudi brez lastnih ljudi!) dogovarjal z Miloševićem v Karadjordjevu. Lastne izjave, pisna pričevanja, dokumenti in samo kasnejše dogajanje so razkrili, kaj je bilo v Karadjordjevu dogovorjeno: Da se Zagreb odpove BiH – to je “granici na Drini”, kar je bil sicer imperativ zagrebških jastrebov (obnova NDH!), Beograd pa s Srbi poseljenim krajinam v republiki Hrvatski. Javno o tem dogovoru ni bilo takrat znanega nič. Razkrili so ga kot rečeno dogodki.

4) Ker bi bilo razkritje, da je prepustil BiH Miloševiću, za Tudjmana ne le politični, marveč tudi dejanski samomor (še v času posledice Karadjordjeva – Vukovarja – je nemudoma grobo obračunal s tistimi branilci, ki so javno protestirali, ko so zaslutili, za kaj dejansko gre…Dedaković et al.), se je domislil prave vojaške zvijače: Demosovo vlado je spodbujal z “zajedno ćemo” in jo hkrati ustavljal, dokler ni še zadnjega vodstvenega položaja na zvezni ravni prevzel njegov človek = Po predsedniku ZIS, zunanjem ministru, šefu tajne službe in šefu JLA, je tik pred dnevom, ko je slovesno “dovolil” Ljubljani: “Sutra ćemo!”, prevzel položaj predsednika zveznega predsedstva njegov človek – Stipe Mesić (edini, ki je po zmagi Slovencev nad JLA glasoval proti že dogovorjenemu umiku / begu JLA iz samostojne, suverene države Slovenije!).

4) Ko je Tudjman končno imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, je začel izvajati perfektno zamišljeni proces:

Demosovce je poklical na sestanek na Otočec (Sic. !!! nepojmljivo….) in razglasil: Sutra ćemo. Zajedno…

Ljubljana je končno lahko sprožila še zadnje potrebne korake za dolgo odlašano razglasitev osamosvojitve, ki se je izvršila dne 26. 6. 1991 – TODA SAMO V LJUBLJANI. Od toliko pričakovane in opevane hrvaške razglasitve “zajedno”, je ostalo le, kar je naslednji dan v svojem časopisu objavil Guardianov novinar Jan Traynor:

 

 

“By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

Tako je angleški novinar iz ust Tudjmanovega odposlanca izvedel za prevaro. Vprašanje pa je, če je hkrati tudi opazil in razumel, za kaj je dejansko šlo v  prevari…. Zagotovo pa se je urbi et orbi izkazalo, da se Slovenija in Hrvatska nista osamosvojili hkrati, niti ne na dan, ki ga danes praznuje Slovenija, ko je po poteku trimesečnega moratorija Zagreb razglasil osamosvojitev (8. 10. 1991 – “Raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”! vklesano v kamen pred stavbo, v kleti katere so to izvršili…), v Ljubljani pa to ni bilo potrebno, saj je “brionski moratorij” doletel Hrvatsko kot del SFRJ, in je taka ostala ves čas moratorija, Slovenijo pa kot že osamosvojeno suvereno državo (in kot udeleženko tripartitne meddržavne konference tudi uradno de facto priznano!)

5) Z izvršeno osamosvojitvijo Republike Slovenije in Tudjmanovo manipulacijo, je nastala pravna podlaga, da vojska preostanka SFRJ (ki je bila iz različnih razlogov tako ali tako v mobilnem stanju že nekaj časa – četudi je bilo zaradi poltiične situacije vse skupaj “rahlo zmedeno”), če dobi “ustrezen” ukaz, začne vojaško akcijo na teritoriju osamosvojene države.

6) Ker Zagreb osamosvojitve ni razglasil, je bila jugoslovanska republika Hrvatska še vedno del preostanka SFRJ in po eni strani JLA ni imela razloga, da jo napade, po drugi strani pa je lahko nemoteno izvajala agresijo (tudi) z njenega ozemlja. Z neposrednim razglasom hrvaškemu ljudstvu, da ne sme ovirati akcij JLA proti Sloveniji, je Tudjman bistveno pripomogel k nemoteni  agresiji JLA na Slovenijo.

7) Račun Titovega generala je bil preprost: Nepričakovan – dejansko izsiljen! – napad JLA bi moral v trenutku naučiti “Krajnce kozjih molitvic”! Slovenija na kolenih bi milo prosila na pomagaj in dobri striček iz Zagorja (spet eden…) bi nesebično priskočil na pomoč. Ker je imel v rokah vse vzvode odločanja na zvezni ravni, bi samo mignil s svojo čarobno paličico, ustavil aktivnosti JLA, hkrati pa spomeniku zagrebškega kardinala na simbolu slovenstva – Triglavu – dodal še največjo pridobitev za Zagreb: “granicu na Karavankama” / alpsko Hrvatsko – kar bi “rešeni” krajnski butalci radostno sprejeli… zagorski striček pa bi dobil svojih pet minut, pred svoje jastrebe dal na mizo to zgodovinsko pridobitev – davni sen hrvaških/ilirskih nacionalistov – in trenutek izkoristil za “obrobno” priznanje dogovora z Miloševićem: Namesto “granice na Drini”, ki je svet ne bi dovolil, imamo mejo na Karavankah in z Italijo…….

8) Pravljica pa se je sfižila. Ti “neumni krajnski pocarji iz dežele” so s svojo teritorialno obrambo, milico, civilno zaščito in splošno iniciativo napadalca popolnoma ustavili, onemogočili in prikovali v kasarne in obrambne položaje.

PANIKA – nič od “gotovog čina”!

9) Partizanski Titov general je uporabil/odprl kuverto “plan B”: Vsa razpoložljiva JLA aviacija v zrak, polno oborožena, hkrati pa slovenski napad na blokirane kasarne (polne golobradih srbskih rekrutov). Za načrtovano strahotno razdejanje je seveda bil potreben povod – toda: Poveljnik TO je terjal pisni ukaz – nič po telefonu! Tega ni bilo! In ni bilo provokativnega strela na kasarno. Čas je omogočil razne telefonijade iz tujine, in letala so se vrnila v svoje baze. Sirene po Sloveniji so naznanile/pomenile:

  1. a) konec alarma in splošno olajšanje
  2. b) začetek spopadov v Vukovarju (Tudjmanov obrambni minister je v svoji knjigi to zabeležil z generalovo izjavo:”Da nisam htio, rata ne bi bilo!”

10) Sfižil se je torej odlično pripravljeni scenarij, ki so ga sesuli hrabri, odločni in sposobni Slovenci z dežele… Nič ni ostalo od “darila” s katerim bi potolažil svoje jastrebe zaradi izgube BiH in meje na Drini. Sedaj je prišla na plano vojaška logika generala: Kar je izgubil/prepustil Miloševiću v Karadjordjevu (za hrbtom svojih ljudi), lahko “legalizira”, če izgubi v vojni: Zato: “da nisam htio…..”. Sprovociral je tako spopade z lokalnimi Srbi v krajinah (začenši Borovo selo), katere mu je Miloševć že prepustil (in tudi javno povedal prizadetim, da ne namerava braniti Knina in krajin!) in je šlo dejansko za “nadomestno vojno”, krinko, s katero bo prikril/zameglil svojo karadjordjevsko raboto. Zato je žrtvoval toliko življenj in idealov, in zaznamoval zgodovino svoje dežele z največjih etničnim eksodusom/pobojem v Evropi po Drugi svetovni vojni. Za nameček pa še lagal, da je Hrvatsko napadel Milošević (ki sploh ni imel nobenih pooblastil na zvezni ravni!!! Nikoli! Tako ali tako pa Karadjordjevo z učinki priča, da ni bil noben vojak, kaj šele politik…).

11) Potem je prišla na  vrsto “poprava domače naloge”, ki je pomagač v deželi ni zadovoljivo “spisal”. Tako so se zgodile razne nenavadne zgodbe – vse je mogoče strniti pod dve gesli: Mercator in Arbitraža. Ker gre za odmevanje na praznik Dan državnosti, je smiselno napisati nekaj vrsti k geslu Arbitraža. Zakaj?

Ker

12) se je “Alpska Hrvatska” sfižila, je vprašanje državne meje stopilo (začasno) v ospredje. Dokler je bil glavni igralec živ, se je vprašanje odrivalo vstran in čakalo na pravi trenutek. Preden je ta prišel, je glavni odšel. Nasledniki so imeli manj vizije in manj potrpljenja. Po vseh mogočih homatijah se je zgodil Sporazum o arbitraži, katerega potrjeno, podpisano in v UN registrirano besedilo je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji v znani zgodovini. Tokrat je prvič slovenska politika in stroka sestavila dokument, postavljen na internacionalne pravne temelje. Vse prejšnje dosežke bolj ali manj onesnažuje ali ljubiteljstvo, ali religija ali ideologija, folklora, kultura, tribalizem in še kaj. Le državotvornih nastavkov, izhodišč in utemeljitev kvečjemu za vzorec, če sploh.

13) Sporazum o arbitraži je tako odločno in nedvoumno postavil v ospredje internacionalne pravne argumente in stanja, da je zagrebški pogajalec nemudoma odstopil z izjavo, da ta sporazum omogoča Sloveniji, da zahteva obalo do Boke. Še huje je bilo, a gospod tega ni povedal: 5. člen Sporazuma je povedal, da Hrvatska sploh ni stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Glede na vsebino in izrecno dikcijo členov Sporazuma je bilo to evidentno. Navsezadnje: Ali se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske, ali se je osamosvojila od države, ki jo je 1. 12. 1918 sestavila s kraljevino Srbijo, kakor piše dokument o “ujedinjenju”? Ker Sporazum odločno terja internacionalne pravne kriterije in merila, ni nobenega dvoma. Republika Slovenija ne le da se ni odcepila od Hrvatske, od nje se sploh ni mogla, saj Hrvatska ni bila med subjekti, ki so leta 1918 sestavili državo, nazadnje imenovano SFRJ! Bila je namreč s strani antantne zmagovalke Kraljevine Srbije okupirani del teritorija Kraljevine Ogrske. Ozemlja in plemena pa niso subjekti internacionalnih pravnih opravil – pogodb, sporazumov. (Prim. “mnenja” Badinterjeve arbitražne komisije, ki se s Slovenijo ni ukvarjala – le omenja jo med naštevanjem republik, ki sestavljajo SFRJ in v mnenju, kjer pove, da jo je treba nemudoma priznati! Komisija se je ukvarjala le z jugoslovanskimi republikami in pokrajinami, ki v državno zvezo niso prišli kot subjekti in je njihove jugoslovanske republiške/administrativne meje razglasila za državne! Subjekta “ujedinjenja 1918” sta bila le Srbija in Slovenija!)

14) Republika Slovenija se je torej evidentno osamosvojila od države SFRJ in je na oni strani njene državne meje bil preostanek SFRJ s svojimi socialističnimi “republikami in pokrajinami”, ki niso bili subjekti internacionalnega prava! Sporazum v svojih členih in zahtevah to odločno in  natančno sankcionira. Posebej še, ko zapečati pravno relevantno stanje pred razglasitvijo osamosvojitve in po njej (5. člen):

 

NO DOCUMENT OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE AFTER 25. JUNE 1991 SHALL BE ACCORDED LEGAL SIGNIFICANCE FOR THE TASKS OF THE ARBITRAL TRIBUNAL OR COMMIT EITHER SIDE OF THE DISPUTE AND CANNOT, IN ANY WAY, PREJUDGE THE AWARD.

Slovenski uradni prevod originala OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE: “…ali dejanje katerekoli strani…”

 

Slovenski prevod je napačen!

 

“Either” pomeni eden ali drugi, ali ta ali oni…  nikakor pa ne katerikoli (od mnogih!). V pravnih besedilih – posebej tako usodnih – mora biti na svojem mestu zadnja vejica ali znak!

 

Gre pa pri tem členu tudi za napačno interpretacijo. Uradna in v javnosti uveljavljena interpretacija besedila tega člena ustvarja vtis, da je osnova za odločanje stanje na dan 25. junij. To seveda niti ni mogoče – saj stanje ni ugotovljeno, kajti če bi bilo, potem bi ne bila potrebna tretja stran za reševanje in določanje – niti kaj takega ne izhaja iz besedila ne tega člena ne sporazuma v celoti. V zvezi z 10. členom sporazuma (in ustrezno s členom 8) je pomen tega člena 5 popolnoma nedvoumen. Relevantno je vse pred tem datumom, in nič po njem, saj člen 10 posebej zahteva, da se zatečeno stanje – kakršnokoli že je –  ne spreminja še naprej. Dejstva in dokumenti po datumu 25. junij 1991 imajo težo in jih tribunal sme upoštevati le, če so soglasno dvostranski – torej če se državi sami mimo sporazuma o arbitraži vendarle o čem dogovorita. Ta možnost je itak zapisana v sporazumu, hkrati pa je po dvajstetletnih izkušnjah na tristo let podlage popolnoma fantazmična.

 

15) Nobenega dvoma ni, kako pomembno je internacionalno pravno relevantno stanje in nekateri datumi še posebej.  Dokumenti, javne objave, članki, spomini, fotografije in drugo  pove, da je razglasitev osamosvojitve – da je torej svojo neodvisnost in suverenost razglasila Republika Slovenija dne 26. junija 1991 in to sama. Republika Hrvatska je svojo osamosvojitev razglasila šele 8. oktobra 1991. Ključnega pomena in skladno z določili Sporazuma o arbitraži in vsemi relevantnimi dokumenti je, da se je od države, nazadnje imenovane SFRJ, osamosvojila jugoslovanska republika Slovenija, ki se je kot “ZEMLJE države SHS” (zemlje pomeni v jeziku dokumenta države!), torej slovenske dežele, mesec dni pred tem veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, združila s Kraljevino Srbijo, in tako kot subjekt sestavila državo, od katere se je leta 1991 osamosvojila taka in tako, kot je zvezo sestavila (internacionalno in vsako pravo!).

16) Določila Sporazuma torej nedvoumno upoštevajo dejstvo, da je na dan 25. 6. 1991, ko so bili v skupščini sprejeti še zadnji dokumenti in listine, potrebni za osamosvojitev, razglašeno naslednji dan (26. junija), bila republika Slovenija tisto, kar je kot subjekt južnoslovansko državo sestavilo in je kot tako, kot subjekt, imelo pravico, da se skladno s plebiscitarno izraženo voljo državljanov osamosvoji. Samo na ta način, ker je državo sestavila kot subjekt, se je Slovenija lahko osamosvojila. (Zato se Badinter ni ukvarjal s Slovenijo, ki se je kot subjekt osamosvojila še preden je bila komisija sploh sestavljena!)

Sosednja jugoslovanska republika, ki pa v južnoslovansko državo ni prišla kot subjekt, se je lahko le (nasilno) odcepila (“raskid državnopravnih sveza…”).

17) Sedaj so že dovolj razvidni razlogi, ki povezujejo med seboj tako dogajanje v letih 1990 – 1991 in manipuliranje z datumi osamosvojitve.

18) S končno razsodbo arbitražnega tribunala v zadevi določanja poteka državne meje republike Slovenije je postala vsebina slovenskega arbitražnega memoranduma javna v vseh točkah, katere je tribunal uporabil za utemeljitev svoje odločitve. Za ta komentar ključnega pomena je, da se je izkazalo, da je vlada, ki je 4. februarja 2013 poslala tribunalu slovenski memorandum, v njem debelo lagala, ko je zapisala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska osamosvojili hkrati”. Ta, nepopisno debela laž, ki pusti običajnega človeka brez sape, je usodnega pomena za odločanje tribunala, posebej tudi glede določitve poteka državne meje. Ker gre v zadevi za arbitriranje, se je moral tribunal brezpogojno ravnati po vsebini Sporazuma in memoranduma.

19) Laž o datumu osamosvojitve ima dolgo brado in globoke korenine: Te segajo vse do dna, do začetkov osamosvajanja in sodi med dejanja “poprave domače naloge” zaradi sfižene nakane “Alpska Hrvatska” odnosno “granica na Karavankama”. Isti akterji (!!!) so lagali o datumu osamosvojitve “sa razlogom”! Z izjavo o “osamosvojitvi hkrati” so postavili enačaj med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko ter njunimi upravičenji. Na ta način je Hrvatska “čudežno” postala stranka v postopku in Slovenija se je odcepila od nje……. Obstoječe državne meje slovenskih dežel, s katerimi so te dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani pod imenom ZEMLJE države SHS, sestavile državo, nazadnje imenovano SFRJ, so na ta način postale brezpredmetne.

20) Po zaslugi istih oseb, vpletenih v ponesrečeni Tudjmanov “projekt”, se je Zagrebu posrečil vrhunski komplot! Državne meje slovenskih dežel, ki jih je sicer kratkotrajna Nezavisna država Hrvatska uradno priznala maja leta 1941, in so glede na določila Sporazuma o arbitraži edino veljavno izhodišče za odločanje o poteku meje, so postale preteklost in edina razmejitvena črta, možno izhodišče za nadaljevanje IZSILJEVANJA (!!!), je ostala črta, ki jo je določil tribunal v svoji Final Award na podlagi lažnivih navedb slovenske vlade. Poprava “domače naloge” je uspela. Učinki so vidni – hrvaški policaji pred Piranom…  jutri morebiti pri Škofijah, potem pa na Karavankah….

21) Pravno situacija ni izgubljena, saj nobena odločitev postavljena na laži, ne more obveljati. NIti arbitraža. Vendar mora to stranka v postopku zahtevati v okviru določb Sporazuma o arbitraži, saj splošno pravo v tej zadevi nima moči. Ker pa slovenski “strokovnjaki” in “politiki” trmasto vztrajajo pri implementaciji neveljavne razsodbe, ki jo celo (iz svojih posebnih razlogov!!!) Zagreb ignorira, ni pričakovati, da bi reklamirala nepravilnosti, ki jih je zagrešila slovenska klika sama. Še več, spušča meglo, dimno zaveso in zganja mednarodni škandal in toži Zagreb…. Ta pa le čaka dan, ko bo Slovenija morala sprejeti njegov diktat, podprt z evropsko “direktivo”, in sprejeti “dogovor”, ki bo še manj ugoden od črte, ki jo je narisal tribunal – in je le še ena etapa pri dokončanju “posla” (“Alpska Hrvatska”!)

22) Vse navedeno, plus datumi in dogodki pojasnjuje laž o datumu osamosvojitve – tako samo laž in njen smisel/namen. Očitno je, zakaj Slovenija praznuje kot Dan državnosti datum 25.6.1991, ko se (primerjaj pojmovnik “Pravni terminološki slovar 2018”, Založba ZRC, SAZU) ni zgodilo nič pravno zavezujočega.

Osamosvojena Republika Slovenija, pravno veljavno slovenske dežele, ki so s Srbijo sestavile južnoslovansko državo, je namreč pravno zavezujoče nastala dne 26.6.1991 z razglasitvijo na trgu pred skupščino. Mejila je na Republiko Italijo, Republiko Avstrijo in Republiko Madžarsko (vse te države so te meje potrdile s pravnimi akti) in je imela mejo s preostankom SFRJ – tisto, s katero so slovenske dežele Jugoslavijo sestavile in jo je NDH že priznala (tudi tisto s Pomurjem na reki Dravi, ki jo je opredelil Trianon leta 1920). To mejo določa Temeljna ustavna listina, ki pravi, da gre za mejo med RS in RH “V OKVIRU”(!!!) dosedanje SFRJ – torej ne gre preprosto za “medrepubliško mejo”, marveč je treba upoštevati vse relevantne okoliščine in dejstva. Temu pritrjuje Sporazum o arbitraži, ki še posebej odločno poudarja kriterije internacionalnega prava, pritrjuje pa temu dejstvu tudi delo Badinterjeve komisije, ki se s Slovenijo sploh ni ukvarjala.

 

Ni nobenega dvoma: Očitno je, zakaj laž glede datuma osamosvojitve. Očitni so razlogi za vztrajanje pri neveljavnem postopku arbitriranja, namesto da bi država, ki je stranka v postopku (Republika Slovenija) terjala ponovitev postopka, saj je Final Award na lažnivem memorandumu nična (null and void), sam Sporazum o arbitraži pa veljaven in ga ni mogoče preklicati (registriran je v UN!), in bi arbitražni tribunal ponovil postopek na podlagi dejanskega stanja stvari.  Druga stranka v postopku more biti le preostanek SFRJ! če je glede na ugotovljeno stanje ob nastanku južnoslovanske države sploh potrebno kakršnokoli dodatno ugotavljanje glede poteka državne meje, ki je natančno zarisana v številnih dokumenti, zemljividih, vojaških kartah, shranjenih v državnih arhivih Dunaja, Rima in Budimpešte, in tudi zaznamovana še marsikje na terenu samem.

 

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

član Skupine za arbitražo