Archive for the ‘Uncategorized’ Category

DOLGA DESETLETJA BOJA Z MLINI NA VETER

Tuesday, February 23rd, 2021

Po desetletjih intervencij, protestov, zahtev, obupa – znova “razveseli” sramotenje v osrednjem časopisu:

Shrani.si

Vsemu navkljub je bilo potrebno spet poslati pismo uredništvu:

protest                                                                                               23022021

“Plečnikova posojilnica od zdaj Minisova”  (Delo, 23.2.2021, str.4).

Protestiram zaradi lažne in žaljive navedbe v članku. Zahtevam popravek! Moj pokojni oče, zvesti Plečnikov učenec, sodelavec in življenjepisec, ni bil noben “tehnični risar” (kakor utegne bralec sklepati iz navedbe v članku), marveč arhitekt in ljubljanski urbanist. Projekt Posojilnice je DIPLOMSKO DELO diplomiranega inženirja arhitekture, Vinka Lenarčiča. Z lažjo se sramoti tudi Univerzo v Ljubljani, ki naj bi diplomo inženirja arhitekture podeljevala “navadnim” tehničnim risarjem.

Andrej Lenarčič

Takih pisem je bilo še pa še.

Shrani.siShrani.siShrani.si

_____________________

To je Plečnikov učenec, dipl. ing. arch. Vinko Lenarčič (pred Tivolijem v Ljubljani)

Shrani.si

Skupaj s kolegom/prijateljem/soimenjakom dipl. ing. arch. Vinkom Glanzem, po vojni ustvarjalcu številnih državnih objektov – tudi Skupščine v Ljubljani

Shrani.si

Diploma:

Shrani.si

O njegovi poklicni poti iz publikacije Plečnikova šola
Shrani.si

in zasebno:

Shrani.si

Diplomsko delo:

Shrani.si

O “Plečniku” pri diplomski nalogi Vinka Lenarčiča:

Npr. Sri Lanka ali Madrid
Shrani.siShrani.si
O grozljivosti vpletanj mediokritet v njegovo stvaritev priča predvsem to, da se je od svoje stvaritve popolnoma oddaljil.

Dogajalo se je marsikaj okoli gradnje/investicije:

Shrani.si

nasilno spreminjanje z nesramnimi izgovori

Shrani.si

Zaradi tega je pri Plečniku zahteval, da prevzame vodenje izvedbe – Plečnik, ki je vedel, kaj bi ga doletelo, mu ni ustregel. Usmeril ga je na druga dela:

Shrani.si

Polno je bil zato zaposlen z velikimi projekti od Slovenije do Prage.

Za svojo stvaritev v Celju se ni več zmenil. Tudi njegov lokostrelec na vrhu stavbe, ki je simboliziral namen Posojilnice: natančno opredeljene (poslovne) cilje in popolni zadetki, je izginil, in zamenjal ga je Kristus na križu(???!!! Hinavci?).

Takole je sam preizkušal lik lokostrelca in primerjavo z znanim v Berlinu:

Shrani.siShrani.si

Medtem je izdelal še urbanistični program za zdravilišče Rogaška Slatina (iz publikacije Tine Bratuš) in vilo v Ljubljani:

Shrani.siShrani.si

Intrige vplivnih so prisilile Plečnika, da je svojega učenca umaknil zaradi “drugega upravičenca”. Mu je pa kot (žaltavo) nadomestilo uredil službo urbanista na mestni občini. Da to Mojstru ni bilo preveč težko, je mogoče slutiti iz drobne omembe v Spominih, kako sta z Mojstrom trčila zaradi predavanja o “razvoju arhitekture”, kjer je VL šokiral Plečnika s svojimi modenimi, tehnično-inženirskimi pogledi. Šok je bil hud. Celo drug Plečnikov študent (Mušič) je o tem pisal (VL sam v svojih spominih pove, da so vsi kolegi močali, ko ga je Plečnik grobo napadel zaradi predavanja…):

Shrani.si

Še hujši “trk” je bil soočenje z Mojstrovimi močnimi zaščitniki, ko je šlo za ureditev Tržnice. VL je odločno oporekal monstruozni gradnji Novega Magistrata in zabetoniranju struge Ljubljanice v – tako je rekel – “Cloaco Maximo” – ki je hkrati uničila najlepšo mestno veduto. S projektom ureditve Tržnice tako ni bilo nič… Čas je po sebi prinesel le, da se gradnja mostu ni uresničila. Magistrat pa sploh ne. V rokopisu urbanističnega programa Ljubljane se bere tele vrstice:

Shrani.siShrani.siShrani.si

Kot mestni urbanist je sodeloval tudi pri pripravah zakonov in predpisov:

Shrani.si

Vse do konca vojne je ves prosti čas posvetil slikanju – predvsem v svoji posebni tempera tehniki in sijajnimi velikimi akvareli. Med drugim je njegov tudi edini barvni portret mojstra Plečnika, ki krasi naslovnico Lenarčičevih spominov na učitelja, različni portreti in kopije slavnega Michelangela:

Shrani.siShrani.siShrani.siShrani.si

Z Michelangelovim motivom Stvarjenja se je poigral tako, da je kot angele naslikal (takrat šele) tri svoje otroke, Zemljo pa v podobi njemu tako dragega pogleda na Triglav s Krvavca:

Shrani.si

Preden je konec vojne popolnoma spremenil življenje, je še naslikal prizor z domačega vrta…

Shrani.si

Mlad – dvainšestdesetleten – je odrešen razočaranj potonil v spominu svoje žene in svojih otrok.

POTRDITEV ZLIH OBETOV V PREJŠNJIH OBJAVAH

Tuesday, February 23rd, 2021

Najprej letalska družba ni smela vsebovati besede Slovenija v imenu, je pa vsaj o “slovenskosti” Jadrana pričala z imenom Adria. Po zmagi od potopljenega Titanika v rešilni barkasi odplule sodrge je seveda morala izginiti tudi “slovenskost” Jadrana. Zadnji žebelj v krsto vsega slovenskega pa zabijajo z dokončanjem “posla”, z novo (“PRAVO” ?) letalsko družbo, z “jugoslavizacijo” (balkanizacijo) Slovenije, zveze slovenskih dežel tisočletnega Svetega rimskega cesarstva, s slabo prikrito “novo”? YU:

Shrani.si

Seveda SLOVENIJE očitno dokončno ni (več) – ne sme se pojavljati niti v imenu, kot je običaj: Air France, British Airways, Swiss, Alitalia, Air Serbia…

V skladu z enim prejšnjih postov se očitno dogaja še ČETRTA (zadnja, dokončna?) okupacija.

DOKONČANJE OSAMOSVOJITVE

Tuesday, February 23rd, 2021
Danes v ONA!
Shrani.si
Tako bo, dokler ne bo DOKONČANO, kar je zapisano v dokumentih in TUL – dokler se ne bo tudi de facto osamosvojilo, kar se je 1.12.1919 “ujedinilo sa Kraljevinom Srbijom”!!! Obstajajo in so prepoznavni izključno subjekti internacionalnega prava, ne pa neke izmišljije, fantazme, utvare in utopije!

ENO PISMO BRALCA IVANA LAHA V DELU

Monday, February 22nd, 2021

(Pismo bralca Ivana Laha v Delu dobro ilustrira “jezikoslovni” vidik “TROJNE OKUPACIJE” – ki še traja, in se celo sprevrača v ČETRTO – zadnjo in dokončno…)

Hieronim naj v Ljubljani dobi svoj trg (Delo, 22022021, avtor IVAN LAH – nekaj opomb si je dovolil AL)

 

Po poročanju Dela 29. januarja je ljubljanska oblast odločila, da se ena od cest poimenuje Hieronimova ulica. Lepa priložnost, da slovensko ljudstvo izve o tem možu kaj več, zlasti resnico.

V davnem 4. stoletju je namreč Hieronim prevedel svete spise (v nadaljevanju Pismo) v tedanji slovenski jezik. Zapisano z latin­skimi besedami:»(…) translatoris (…) de Ebreica in Latinam et Slauonicam linguas (…)« s pome­nom: prevedel je svete spise iz hebrejščine v latinski in slovenski jezik. Bodi isto povedano še z obstoječim angleškim prevodom: »(…) St. Jerome, translator of the Holy scripture from Hebrew to Latin and Slavonic (…)«.

Leta 2019 |e Slovenska aka­demija znanosti in umetnosti (SAZU) izvedla simpozij z naslo­vom »Hieronymus noster – naš Hieronim« z. udeležbo nad sto referatov, namenjenih predvsem bogoslovju, nič o njegovih zaslu­gah za svetno Slovenstvo.

Jernej Kopitar je v svojem času imel na vpogled snopiče papirja, kjer je na pergamentnem ovitku v nekdanji nemščini pisalo: »Dises puech hat Sant Jeronimus mit aigner hant geschriben in Crabatischcr sprach.« S Kopitar­jevim pojasnilom: »Te peterke, semkaj zvezane, so bile napisane lastnoročno od sv. Hieronima, največjega učenjaka božje cerkve. So del biblije, napisane pa so v hr­vaškem jeziku (…)«. Glede jezika je gotovo pomota, kajti Hieronim je umrl dvesto let prej, preden so Hrvatje dospeli v naše kraje (podčrtal AL, stara slovenščina, s katero je pisal Hie­ronim, je bila nemškemu človeku pač podobna glagolski hrvaščini, časovno neskladje je prezrto, pri­šleki sorodnega jezika pa so začeli privzemati jezik novih krajev in si Hieronima lastiti za Hrvata.(podčrtal AL)

V njegovem času sta se ozemlji Dalmacije in Panonije stikali na slovenskem delu Krasa, kar je Hieronim sam označil kot svoj rojstni kraj. Bil je ilirskega porekla, nekako tako, kot bi danes pomenilo Balkanca. Kopitar je moral izposojeni Hieronimov ro­kopis vrniti lastniku. Morda bi ga bilo danes še mogoče najti, čeprav je Kopitar povedal, da mu je du­najski knjigovezec pokazal papirje z neznano pisavo in jezikom, s katerimi so tedaj ojačevali hrbtne strani tiskanih knjig.

Bolj od bogoslovne vsebine tam zapisanega je pomembno spoznanje, da je Hieronim živel in kot Kraševec že v 4. stoletju go­voril ter pisal slovensko – seveda s tedanjim stanjem tega jezika. To (ne samo to!) narekuje, da se preuredi vsa slovenska svetna in cerkvena zgodovina, kajti v šolah se še vedno uče, da so predniki Slovencev v 6. stoletju dospeli izza Karpatov. Odgovor je očiten: Slovenci so bili tod staroselci in nadaljevalci Venetov že pred nastankom rimljanske okupacije; tudi po umiku Rimljanov se |e prejšnji slovenski jezik nadaljeval in razvijal.

Slovensko zapisana beseda je torej vsaj 600 let starejša od Brižinskih spomenikov in več kot 1100 let starejša od Trubarjeve tiskane knjige; če napise na vrčih* (situlah) pred našim štetjem le omenimo. To je nadležna zadeva za svetno in cerkveno zgodovino­pisje. Brazde bi morali zastaviti na novo, zlasti ker se dotika tudi t.i.. latinomanije, ko naj bi se obstoj slovenskih naselij priznaval le, odkar so zapisana z latinskimi čr­kami. Kot da prej ne bi obstajala? Kopitar je nekaj naslutil, a v osir raje ni drezal, ker bi v dunajskem okolju najbrž naletel na preveč spotik**. Tudi dandanes v Sloveniji človek tvega posmehovanje, če poskuša dvomiti o uradni, po tujem nareku prirojeni slovenski zgodovini,*** čeprav so udje Cerkve in SAZU ponašili Hieronima z zaimkom »noster«, so najbrž prezrli, da je za Slovenstvo veliko pomembnejši glede zgodovinopis­ja in slovenistike (ohranjanje in razvoj slovenskega jezika) kot za bogoslovje, čeprav je sicer široko znan po prevodu Pisma – Vulgata.

Zdi se prav, da bi bili odloče­valci mesta Ljubljane obveščeni o pomenu Hieronima za sloven­stvo. Morda bi novi del Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) lahko bil poimenovan po njem oziroma imel vsaj naslov Hieronimov trg 1? Ni prepozno, kajti preden bo poslopje zgraje­no. bi bilo mogoče Hieronimovo ulico z okolišem preimenovati v Hieronimov trg s soseščino Plečnikovega spomenika Iliriji, zgrajenega iz kraškega marmorja. Tudi Plečniku se jo zdela stara venetska in etruščanska kultura domačnostna.****

Kraševec Hieronim oziroma Ilir z rojstnim imenom Evzebij Sofronij si v sedanjem središču slovenstva zasluži obeležitev dostojnega spomina. Najbrž bi se njegovi zemeljski ostanki tod počutili bolje kot v daljnem Rimu, od koder se je moral za življenja umakniti.

 

IVAN LAh, Ljubljana

 

_________________________

*) moja opomba: Škoda, ker je besedilo tehtno in utemeljeno – a pri “situli” podleže modi. “Situle” so po vseh elementih in kraju najdbe brez sence dvoma (ŽARNA !!! grobišča!) ŽARE za pepel pokojnika. Za “navadne” ljudi pač glinaste, za plemenitnike/kneze pač razkošne, bronaste, s “življenjepisom” (v maniri COMICS – STRIPA = likovne “pisave”) na obodu…

**) Kako nevarno je v slovenskem “akademskem” okolju samo poskusiti povedati resnico, je doživela ruska jezikoslovka Ana Plotnikova, ki je bila zaradi “latinske resnice” izgnana iz Ljubljane.

*** moja opomba: Plečnik: “na skrivnem sem Venet… ” v pismu prijatelju Jagru. Niti veliki Plečnik si ni upal o tem javno… (v: Andrej Lenarčič, Na skrivnem sem Venet, referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)

****) Andrej Lenarčič: NA SKRIVNEM SEM VENET – spis o Plečnikovem prepričanju na podlagi njegovega “absolutnega posluha za formo”. (Referat za ciklus konferenc Korenine slovenskega naroda, september 2001)

Shrani.si

Naslovnica angleške izdaje referata. Prikazuje podboj vrat, ki jih je Plečnik ustvaril v svoji Vzajemni v Ljubljani. Dodana shema etrusko-venetske arhitekture priča, kako je Plečniku forma “sedla v dušo” in mu zazvenela popolnoma domača. Tudi podboje vrat v lastnem domu je določil po tem vzoru. V slovenski kmeči hiši je videl odmev razmerij/proporcev, domačih našim prednikom. Izraze njegove “venetskosti” srečamo povsod, vedno znova.

COMICS k STVAR PO SEBI

Sunday, February 21st, 2021

Slika pove več kot tisoče besed.

OKUPACIJA prva

Shrani.si

Naslednje dejanje vdanega klanjanja/kapitulacije predstavnikov suverene države (razglašene dne 31.10.1918 v Ljubljani), v Beogradu, pod strgano plahto zagrebške prevare, se je nadaljevalo s ponosnim poimenovanjem univerze – niti deset let ni minilo, odkar je poslanec Krek v parlamentu Vojvodine Krajnske zrušil cesarjev sklad za slovensko univerzo. (Sijajno arhitekturo parlamenta slovenske države Krajnske pa so onečastili, demontirali, utajili, kar se je v njej dogajalo, jo spremenili v univerzo, in jo celo poimenovali po okupatorju, ki je tudi poskrbel, da so bili nosilci ključnih kateder “pravi”!).

OKUPACIJA druga

Shrani.si

Vdano udinjanje se je nadaljevalo. Nobeno upravičenje ni moglo popraviti klavrne podobe in kataklizme, ki je neizogibno sledila.

OKUPACIJA tretja

Shrani.si

Vodilni/zmagovalec si v spremstvu domačega izvajalca (vsi zdresirani v Stalinovi Kominterni) ogleduje dokončani “posel”. (Prihajajo pod grajskimi Šancami od kasneje demoliranega pokopališča padlih domobrancev!)

Tako se je v tretje ponovila izdaja lastne države in kolaboracija. Tragedija brez primere – težko bi našli na Planetu še katero ljudstvo, ki bi samo po sebi tako brezsramno tacalo. Niti epohalnemu dosežku, tretjemu zgodovinskemu po zmagi pri Sisku in razglasitvi prevzema oblasti v slovenskih deželah, razglasitvi osamosvojitve 1991, se sodeč po vsem, kar se tukaj dogaja, ne piše drugačen konec.

 

Stvar po sebi

Sunday, February 21st, 2021

Das Ding an sich – Kant, 1781

 

videz – resnica, ali dejansko stanje stari, ali stvar po sebi (Ding an sich = Kant, Kritika čistega uma, 1781)

Ker sem preživel osebno vse tri “stvari”, ki so zadele mojo deželo v minulih sto letih, in potem, ko sem temeljito vse premislil, lahko povem, da je treba te “stvari” poimenovati “takšne kot so” (…an sich!). To pa je OKUPACIJA.

Okupacija prva: 1918 se je pravno in uradno zgodila združitev subjektov (Slovenske dežele s Srbijo = “ZEMLJE države SHS sa Srbijom”). Dejansko-operativno je šlo za čisto okupacijo. (Definicija pojava sodi med osnove vsakega prava!).

Okupacija druga: 1941, ki je potekala v dveh fazah: april 1941 do september 1943, in september 1943 do maj 1945.

Okupacija tretja: maj 1945, ki se je pravno in uradno končala 26.6.1991, vendar “per se” še vedno traja, ker ni “po črki in duhu” (skladno z dejanskim stanjem stvari in obstoječimi pravnimi podlagami) končana – nasprotno, vrača se v stanje prave, ČETRTE UKUPACIJE!*.

Vse tri OKUPACIJE odlikuje složno in polno sodelovanje domačih (elementov-izdajalcev-kolaborantov?) z vsakokratnim okupatorjem.

Aktualno fazo: “OKUPACIJO, KI ŠE TRAJA” pa od prejšnjih ločuje dejstvo, da gre za shizofreno stanje, s katerim upravljajo shizofreniki/psihopati na način, ki ima videz okupacije**. Shizofrenost stanja in njega generatorjev je po vseh Freud-Jung in drugih modernih psihoanalizah neizogibna in je logičen izid stoletnega sprenevedanja – poimenovanja OKUPACIJE kot OSVOBODITVE. Nasprotje samo v sebi namreč “per se” (an sich – po sebi) ne more obstajati. Gre za čisti hologram, psihopatski produkt zblojenega uma, po svojih učinkih bolj zločest/smrtonosen in uničujoč od vsakega znanega virusa.

21022021

__________________

Op.:

*) Včeraj na TVS Dnevniku in v oddaji NAGLAS – vrh tukajšnje ustavne pravne znanosti (dr. F. G.) jasno in glasno povedal, da je šlo 1991 za ODCEPITEV (!!!! – “OSAMOSVOJITEV” je očitno že ad acta!?!), v oddaji NAGLAS pa so v jezikih, ki po veljavnih dokumentih niso uradni, (zlovešče?) odmevale ostre zahteve po DRŽAVNEM (!!!) priznanju okupatorskih “manjšin”!

**) Govorica, obnašanje in delovanje predstavnikov oblasti vsak trenutek izraža odtujenost – celo sovražnost – do države (vedno znova npr.: “TA (!!!) država/vlada” itd., kar izraža slabo prikrit odpor/nerazumevanje/nevključenost/tujost).

 

SCHWABENSPIEGEL (nekoč in danes)

Saturday, February 13th, 2021

ŠVABSKO OGLEDALO — Pravice koroškega vojvode (Prevod – Šavli, Znamenja, str. 83-85)

 

Koroški vojvoda je lovski mojster rimske države. Njega tudi ne sme imeti niti vzeti za vojvodo in gospoda nihče razen svobodni prebivalci v tej deželi. Ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo sodnika izmed njih samih, (tega) ki se jim zdi najtehtnejši in najboljši in najpametnejši, in (pri tem) ne gledajo na nobeno plemstvo (niti na moč), le na poštenje (in resnico), in to delajo na prisego, ki so jo storili deželi in rojakom.

Ta isti sodnik vpraša potem vse prebivalce in vsakega posebej glede na prisego, ki so jo prisegli sodnikom, deželi in rojakom, ali se jim zdi ta gospod in vojvoda deželi in deželanom koristen in dober in ali je tudi dobrodošel, tisti, ki jim ga pač daje in jim ga je tudi dala država, in če jim ni všeč in se jim zdi, da deželi ni dobrodošel, niti primeren, tedaj jim mora država dati drugega gospoda in vojvodo. Če pa (je, da) jim je ta gospod všeč za vojvodo in je tudi deželi dobrodošel, ki jim ga je dala država in deželani, ker ga je tu večina izvolila in rekla, da ga sprejme: „Všeč nam je in se nam zdi dober,” tedaj gredo revni in bogati po skupnem sklepu in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu in šegah dežele.

In mu nadenejo siv skuknjič in dajo okrog rdeč pas, in na njem veliko rdečo torbo, kakor je pripravno in primerno za lovskega mojstra. V njo da svoj sir, svoj kruh in svoj prigrizek, in mu dajo tudi lovski rog, dobro pritrjen z rdečimi jermeni in mu nadenejo tudi dva čevlja z rdečimi vezalkami in preko suknjiča mu dajo siv plašč, in posade nanj siv slovenski klobuk s sivo klobučno vrvico, in ga posade nato na konja in ga peljejo k nekemu kamnu, ki leži med Glanekom in gostiščem pri cerkvi Naše Gospe in ga peljejo trikrat okrog tega kamna in tudi pojejo vsi, majhni in veliki, žene in možje skupaj svoj slovenski kirielejson, to je svojo slovensko pesem in hvalijo s tem Boga in svojega Stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. In nato so mu pripadle vse njegove pravice, kakor se te imenujejo čast in ugled (in pravo), ki naj jih vojvoda dežele primerno in po pravici ima in uživa .. .

 

Švabenšpigel, prevod: Šavli, Slovenija, str. 72-74

 

Vojvoda Karantanije je lovski nadmojster cesarstva.

Razen svobodnih deželanov, ki jih zastopajo »dobri judje«, ga nihče ne more imeti ali napraviti za vojvodo in vladarja. Oni najprej na veči izberejo izmed sebe sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben dober in moder, in pri tem ne gledajo ne na plemstvo ne na oblast, temveč zgolj na poštenje.

To naredijo pod prisego, ki so jo dali deželi in deželanom.

Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se jim zdi tisti, ki jim ga je poslalo kraljestvo, primeren in dober, in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč, potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvoda. Če pa jim ustreza, potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati revni, da ga sprejmejo častno in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.

Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride v spremstvu plemičev in vitezov novi vojvoda z deželnim praporom. Z eno roko vodi marogastega vola in z drugo črno-belega bojnega konja. Vojvoda odloži svoja dragocena oblačila. Potem ga oblečejo v siv suknjič in mu nadenejo rdeč pas, na katerem visi velika rdeča torba, kot se spodobi za lovskega nadmojstra. V njej ima svoj sir kruh in druge jedi. Obesijo mu tudi lovski rog, pritrjen z rdečimi jermeni. Obuje tudi čevlje, ki imajo rdeče vrvice. Končno mu nadenejo še siv plašč in mu posadijo na glavo siv slovenski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec mora prosto viseti.

Na Knežjem kamnu sedi svoboden kmet, ki ima to pravico v svoji rodbini po dednem nasledstvu. Vojvoda, držeč v roki palico, stopa naprej. Ob njem so palatin, deželni grof in drugo plemstvo.

Kmet na kamnu zakliče po slovensko: »Kdo je ta, ki prihaja.«

Navzoči odgovorijo: »To je deželni knez!«

Zatem kmet vpraša: »Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele, in je svobodnega stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec vere krščanske?« Vsi odgovorijo. »Je in bode.«

Nakar on: »Vprašam torej s kakšno pravico me lahko odstrani s tega sedeža?« Vsi rečejo: »Dal ti bo 60 denarjev, ti prepustil pisane živali in svojo obleko in tvojo hišo osvobodil dajatev«

Zatem se kmet dvigne, in ko je še nalahno udaril vojvodo po licu, mu prepusti svoj sedež.

Vojvoda stopi na kamen, potegne svoj meč in se obrne na vse štiri strani v znamenje, da bo vsem pravičen sodnik.

Govorijo tudi, da napravi potem še požirek hladne vode iz kmečkega klobuka. S tem pred ljudstvom pokaže, da ne hlepi po vinu, temveč da se zadovoljuje s tem, kar zemlja daje za življenje.

Nato ga posadijo na konja in peljejo trikrat okoli Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, slovensko hvalnico, zahvaljujoč Boga, da je dal njim in deželi vladarja po njihovi volji.

Po ustoličenju hitijo vojvoda in njegovo spremstvo s Krnskega gradu čez polje v stolnico pri Gospe Sveti,  kjer škof ali vidnejši prelat ob navzočnosti cerkvenih predstojnikov in opatov, daruje slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovi vojvodo, ki je še vedno v kmečki obleki.

Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti komornika. Vojvoda pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri katerem se v svojih službah kar najbolj primerno odlikujejo maršal, komornik, stolnik in točaj.

Po obedu grejo vsi na Gosposvetsko polje, tja, kjer se vidi sodni sedež, imenovan Vojvodski stol. Sedeč na njem vojvoda sodi in podeljuje fevde, odvisne od dežele in njemu pripadajoče. Na drugi strani stola sedi grof palatin kot zastopnik kralja, ki podeli fevde tistim, katerim jih je bil vojvoda odrekel. Da bi se spor ne zavlačeval.

Ko vojvoda sedi na stolu, je lahko tudi obtožen. Obtoži pa ga lahko le slovenski mož ki mora pri tem takole govoriti: »Ne vem, dobri gospod kako meniš, da mi za to ne daš zadoščenja.‹( Na to lahko vojvoda odgovori če hoče: »Ne vem, dobri prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika. «

Dokler namreč vojvoda še ni prejel od kralja v fevd Karantanije, ga je lahko vsakdo obtožil zatem pa le slovenski mož. V duhu slovenskega prava vojvoda njegove obtožbe ni smel zavrniti. Kot državni knez pa je bil vendarle podrejen samo kraljevemu sodišču. Zaradi tega se je obtožbi slovenskega moža – če je hotel – izognil zatrjevaje, da ne razume slovenskega jezika.

Celoten obred ustoličevanja so zadnjič uprizorili leta 1414, ko je bil ustoličen nadvojvoda Ernest Železni, vladar Notranje Avstrije oziroma Karantanije, ki jepripadal Leopoldinski veji Habsburžanov.

Po njem se habsburški vojvodi iz te veje, ki so bili izvoljeni za cesarje, kot deželni vladarji niso več ustoličevali po starem ljudskem obredu. Sedeč na Vojvodskem stolu ali ob njem, in potem vDeželni hiši v Celovcu, so sprejemali poklonitev deželnih stanov. Cesar Karel VI. je bil zadnji, kateremu so se deželni stanovi še poklonili. Negova hči in dedinja Manja Terezija je obred opustila, ker so bile deželne pravice »za vedno zajete v Pragmatično sankcijo«, s katero je lahko kot ženska naslednica zasedla cesarski prestol.

 

NA BESEDILO DOKUMENTA O USTOLIČEVANJU, ZAPISANEM V SCHWABENSPIEGLU, SEM SI DOVOLIL KOZERIJO:

SLOVENSKI OBZORNIK

O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH PREDSEDNIKA KRAJNSKE – dinamični prevod

Pravice in dolžnosti predsednika so državnega in regionalnega izvora, izvirajo pa tudi iz ustave Evropske Federacije. (von dem lande vnd ouch dem Rich… Roemschen Kaysser, Roemschen Kunig)

Največ pravic in dolžnosti zajema odgovornost in skrb za človekove pravice, ohranjanje naravnega okolja in naravnih danosti. (Roemschen richs Iaegermeister)

Predsednika države Krajnske izvolijo in  ustoličijo državljanke in državljani Krajnske sami. (nieman ze hertzoggen noch ze herren …nemen den fryen geburen)

Državljanke in državljani Krajnske izvolijo na svobodnih in splošnih (fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen) volitvah v državni zbor predstavnike vsega ljudstva.(den sy den Richtern dem land vnd lantsassen geschworen vnd geton hand)

Državni zbor izvoli svojega predsednika. (Die nemend ainen Richter under jnnen selber der waegst der best vnd der witzigost düchtt…sechen ouch enkain adel noch gewalt an)

Predsednik državnega zbora predstavi poslancem kandidata za predsednika države. Če poslanci s kandidatom niso zadovoljni, mora predsednik v soglasju s Federacijo predlagati novega kandidata. (mvss in das Rich ainen andren herren..)

Ko je večina poslancev s predlaganim kandidatom zadovoljna, parlament slovesno razglasi novega predsednika države in začno se postopki slovesne umestitve in prevzema pooblastil. (empfachen in gar schoen und erlich)

V slovesnih oblačilih, državnimi simboli in glasbo, ga v protokolarnem odprtem vozilu odpeljejo na Grad k OSARIJU, ki je nacionalni simbol, Spomenik neznanemu junaku v obliki vaške situle in predstavlja zgodovino, ponosne, sijajne in strašne zgodbe iz preteklosti države. (setzen in dann uff ain veld pfaertt vnd furend jn denn zü ainem stain)

Pred OSARIJEM, v katerem so shranjeni upepeljeni ostanki vseh, ki so na ozemlju države izgubili življenje, pa nimajo lastnega groba, potem novi predsednik na predpisani način slovesno priseže in orkester zaigra nacionalno himno. (mitt jerem windischen gesang, Dristum vmb den selben stain)

Obredu prisostvujeta pooblaščenec Evropske Federacije in predsednik Zvezne republike Slovenije. (zü dem Roemschen Kayser, ald zü dem Roemschen Kunig…Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist…)

Vsi prisotni, novi predsednik in uradni predstavniki se potem odpravijo v sprevodu na Grajsko planoto, kjer potem v prostorih Urada Predsednika Krajnske novi predsednik prevzame posle, v prostorih gradu, na grajskem dvorišču in na Grajski planoti pa se dogaja prešerno ljudsko veselje, ker je država dobila novega predsednika. (lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen und dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen)

Andrej Lenarčič, 4.1.2013

ENO TAKŠNO PISAJNE – PO DOMAČE KURJA ČREVA:

Thursday, February 11th, 2021

STVARI SAME PO SEBI (per se = lat.: kar je bistveno)

Da štejejo stvari – dejstva – le “same po sebi”, se nima smisla prepirati. Pritike, mnenja in okraski le zamegljujejo bistvo.

V Delu 10. 02. 2021 je objavljen članek o Dnevu spomina na fojbe… Vsebina in okoliščine ga umeščajo v triado 1) Orban in Trianon,  2) Primorska (“Vrnitev”) in  3) trideset let osamosvojitve.

Poplava mnenj in komentarjev prekriva sceno docela. Poskus izluščiti “stvari per se” pokaže:

1) Ob Orbanovem spominjanju na sporazum v Trianonu se je dvignil vihar. Edini, ki bi morali molčati, smo Slovenci. Namreč ne kdo drug, sploh pa ne Orban, ni v ničemer spreminjal jasnih določil mednarodne pogodbe, sklenjene in podpisane 4. junija 1920, uveljavljene 31. julija 1921, in ponovno, brez sprememb, potrjene po koncu Druge vojne – nedvomno ene najbolj trdnih in učinkovitih meddržavnih pogodb! Toda glej no glej: Edini, ki brezobzirno in grobo tacajo po tej meddržavni pogodbi smo Slovenci, Republika Slovenija, njene oblasti! Trianonski sporazum namreč decidirano pove (poglavje Meje), da je meja Hrvatske na reki Dravi. To mejo (od Zavrča do sotočja z Muro pod mestom Kotoriba) je brez pripomb z meddržavno pogodbo priznal tudi zagrebški režim maja leta 1941. Ljubljanski maherji pa se na to nesporno dejstvo mirno požvižgajo in si izmišljujejo neke državne meje, ki jih nikjer nikoli ni bilo, in jih ni.

2) Sporazumi v Rapallu (1920) in Rimu (1924) med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo so slovensko deželo Primorsko (z razglasitvijo na podlagi suverenovega  manifesta dne 31.10.1918 z ostalimi slovenskimi deželami – oz. njih večinsko slovenskimi deli – pod “oblastjo vlade v Ljubljani” in nato 1.12.1918 kot “ZEMLJE države SHS” združene s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev), “obogateno” s Postojnskim okrajem (železniška povezava Trst – Reka!), mestom Reko in Zadrom, dodelili Kraljevini Italiji. Mirovna pogodba po Drugi vojni je Primorsko – z že omenjenimi “obogatitvami”, a odvzetimi mesti Trst iz Gorica z okolico – vrnila “Kraljevini”, tedaj FLRJ!. Status quo ante pa je osamosvojena Slovenija – njena oblast – kljub nedvoumno zapisanim določilom Temeljne ustavne listine grobo potacala – pljunila na same temelje internacionalnega prava, potem pa še ignorirala natančno zapisani Sporazum o arbitraži.

Kakor je Slovenija edini subjekt, ki taca po Trianonu, je tudi edina, ki se sprevrženo norčuje iz Primorske in njenih ljudi. Slovenija je edina, ki grobo cefra vedno enovito deželo in jo skuša na vsak način razrezati z nikoli obstoječo državno mejo – hkrati pa brezsramno vzneseno prepeva “Vstala Primorska”…  Sprevrženo do skrajnosti! Sramotenje borcev za svobodo, zaničevanje tisočev pobitih in padlih, zaničevanje herojstev TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka!!!!), ki so svoja lastna (ne tujih!) življenja žrtvovali za enovito in celovito Primorsko (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Furlanov, Italijanov, Avstrijcev…)… Ta sprevrženost je kronana še s prav genocidnim odvzemom imena (Primorje – Julijska Benečija) in vsiljevanjem neke izmišljene Julijske krajine. Te vrhunske perverznosti slovenske “državne pravne misli” minulih sto let so vrh omenjene “triade”:

3) Sijajni dosežek slovenske politike in prava – Sporazum o arbitraži, ki ga je podpisal predsednik vlade Borut Pahor, in je pomenil odprto pot, da se zablode končno popravi, da se “osamosvojitev”, opredeljena v besedi in pomenu dokumentov tudi izvrši, so drugi “udeleženci” grobo poteptali, z lažnivim Memorandumom (podpisal in poslal tribunalu predsednik vlade, Janez Janša) pa zavedli arbitre, da je kljub določilom 5. člena Sporazuma južna soseda stranka v postopku določanja poteka državne meje, ne pa, da njen podpis pomeni, da se (kot dejanska soseda od 8.10.1991 naprej) s Sporazumom strinja in da bo upoštevala/izvršila odločitev arbitrov.

Tretja točka “triade” pove, da imamo upravičeno za simbol “Triglav” – praslovanski troglavi simbol Zlega! Tu navedena triada govori o trikrat v enem samem stoletju totalno zavoženi slovenski politiki in državi. Kljub razglasitvi na začetku minulega stoletja, smo svojo državo nemudoma “vrgli zverem”! Vajo smo ponovili v drugo, ko smo herojski napor in žrtvovanja v boju z okupatorji in ideologijami totalno zapacali s Pirovo zmago in z morjem mrličev po končanih bojih!  Ko so se nam “nebesa zjasnile” v tretje, proti koncu stoletja, smo iz veličastnega dosežka naredili – poglejmo okoli sebe  (PA HITRO, DOKLER JE ŠE KAJ OSTALO!!!)

Ljubljana, 10. 02. 2021

__________________________________

Dodajam oba, leta 2011 v Delu objavljena članka:

Objavljeno v: Delo, Gostujoče pero, 29082011 pod naslovom:

ZA ZVEZNO REPUBLIKO SLOVENIJO

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen “država Slovenija”, mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta “lonec” zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni “padla z neba”, Slovenci niso “prišli z Marsa” (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

  1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker “se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo”. Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da “se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo”. To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna “podrobnost” (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine “dežele” v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih “dežel” (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile “jugoslovanske” samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš “lonec” v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni “Zedinjeni Sloveniji” – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

________________________________

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjektiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični konstrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

 

PRIDOBITVE “OSAMOSVOJITVE”

Wednesday, February 10th, 2021

ZA KAJ JE V RESNICI ŠLO PRI “OSAMOSVOJITVI” ?

O pravi resnici pripovedujejo “njih dela” (Mt 7, 20) O tem, kaj je “bilo prej” (pred njihovimi “velikimi” deli!), pa vsak trenutek lahko odkrijemo, če pogledamo med papirje in dokumente. Da je bila “prej” slovenščina spoštovan in visoko cenjen jezik, pred stoletji enak v družbi “velikih”, lahko preberemo v sledečih vrsticah iz berila za slovenske gimnazijce, ko se še nihče ni bahal z “osamosvojitvijo” in “izdelovanjem svoje države”! Kje je danes, pa zadošča že poslušanje navodil vlade ob epidemiji… Če kdo od poslušajočih razume in ve kaj in kako in kdaj in zakaj, naj se javi. (Dobi nagrado: masko, ki sem jo posebej plačal, čeprav smo vse že vsaj enkrat plačali iz proračuna…)

  1. HIPOLIT

(po 1650—1722)

Njegov priimek ni znan, doma je bil v Novem mestu, kapucin štajer­ske redovne province, ki je obsegala tudi Kranjsko. Bival je v raznih sa­mostanih svoje province, dalj časa tudi v Novem mestu, umrl je v Kamniku.

Filološka dela: Rokopisni latinsko-nemško-slovenski in nemško-slovensko-latinski slovar Dictionarium trilingue, 1711 in 1712 (leta 1711 so natis­nili samo naslovno stran in dve strani vzorca, nakar je tisk zastal, ker je začel Hipolit slovar predelovati po Bohoričevi slovnici, a dela ni dokončal; med dodatki v slovarju je tudi prevod dela znamenitega češkega pedagoga Komenskega Orbis pictus); Grammatica latino – germanico – slavonica, 1715 (malenkostno spremenjena 2. izdaja Bohoričeve slovnice). — Nabožna dela: Evangelia inu listuvi, 1715 (3. izdaja tega lekcionarja); Bukvice od slejda inu navuka Kristusa, 1719 (prevod Tomaža Kempčana).

 

DICTIONARIUM TRILINGUE

Predgovor bralcu

Ne čudi se, prijazni bralec, da sem se lotil tega, česar ni do­slej se nihče poskusil, da sem namreč dal tiskat tale trijezični dovar. Res je, ko sem to delo začel pisati, nisem nameraval dati ga v tisk. Nisem se namreč hotel lotiti stvari, ki se je premnogim, ki o tem jeziku več vedo ko jaz, zmerom zdela če že ne nemogoča, pa vsaj zelo težka. Samo to sem si sprva postavil za smoter tvojega dela, po katerem naj bi se ravnal, da bi našim mladim slovenskim pridigarjem, kolikor je primerno, napisal slovar in bi ga napisanega pustil v nekem samostana, da bi ga lahko upo­rabljali, kadar bi sestavljali svoje pridige. Ko sem namreč videl, kako omenjeni mladi pridigarji tekajo sem in tja in sprašujejo tiste, ki več vedo, domače besede za imena, glagole in stavke, me je prevzelo sočutje do njih, posebno še tedaj, ko sem spo­znal, da je res, kar pravijo, da porabijo skoraj prav toliko časa za iskanje domačih besed kakor za samo učenje pridige. Težava tega jezika pa ne izhaja od tod, da ne bi imel svojih besed, saj je slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega se iz­vaja, kakor priča kranjski zgodovinar presvetli gospod Vajkard Valvasor, več ko 15 jezikov in je toliko odličnejši od drugih jezikov, da se v njem mnogo stoletij — mogoče že od časov cer­kvenega učenika sv. Hieronima, ki mu je bil to materin jezik — z dovoljenjem in priporočilom apostolske stolice bere maša prav do naših dni v večini delov Ilirije, zlasti v primorskih; to se po navadi dovoli samo popolnemu jeziku. Zato ni neprijetno, kar poročajo verodostojni možje. Pripetilo se je na Dunaju v Avstriji pred približno 15 leti, da je neki izredno učen in v jezikih iz­veden redovnik predložil svoje bogoslovne teze v obravnavo v vseh jezikih. Med nasprotniki pa je hotel neki jezuit, po rodu Kranjec, preskusiti branilčevo znanje slovenščine. Zato je za­stavil tale šaljivi stavek: »Kuliku klincov gori, tuliku klincov doli; no, štiri klinci gori, torej štiri klinci doli.« Obstrmel je bra­nilec in izjavil, da tega jezika ne pozna; nasprotnik pa je od­vrnil, da je nad tezami zapisano: Obravnavale se bodo v vseh jezikih. Odgovoril je branilec in razložil: Obravnavale se bodo v vseh popolnih jezikih, v nepopolnih pa ne. Nasprotnik se ni zadovoljil s tem in je izjavil, da je popoln tisti jezik, v katerem se z dovoljenjem apostolske stolice bere maša, torej je slovenski jezik popoln; in tako se je končala obravnava s smehom navzočih in ne brez sramote za branilca. Torej je slovenski jezik — drugi ga imenujejo ilirski — prvoten, popoln, od drugih neodvisen in ni brez svojih, domačih besed, ki jih preprosto ljudstvo prav dobro pozna. Da pa v knjigah zgubi svojo popolnost, mislim, da je pravi vzrok v tem, ker poleg materinega jezika znajo več drugih ali pa vsaj nemškega, ki ga v ljudskih šolah, gimna­zijah, posvetovalnicah, na sodiščih in obravnavah ter v pismih, kakor je navada v Avstriji, največ rabijo po vsej vojvodini Kranjski in skoraj kot edini jezik. Zato, če se tedaj nameri, da morajo slovensko govoriti, in če nimajo takoj pri roki domače besede, jo pri tej priči izberacijo iz nemščine, ki jo znajo poleg materinščine, in pogosto delajo zelo smešne, iz nemščine in slo­venščine mešane stavke. Prav zato dela slovenščina pridigarjem pri sestavljanju in govorjenju pridig velike težave in zato so si ti vedno želeli slovenskega slovarja, s katerim bi si lahko poma­gali pri svojih pridigah.

1711

(odlomek, prevod iz latinščine)

Slovenski jezik: pisatelju rabi izraz “lingua sclavonica” tako za slovenščino kakor tudi za južno slovenščino sploh; — teze : trditve v obliki znanstvene razprave (disertacije), ki jih je avtor branil v javni obravnavi.

 

SLOVENSKO BERILO

Berilo so sestavili:

MARJA BORšNIK, ALFONZ GSPAN, LINO LEGIŠA in BORIS MERHAR

To izdajo je pripravil:

BORIS MERHAR

s sodelovanjem

MILKA MATIČETOVA in FRANCETA TOMŠIČA

Potrdil Svet za prosveto in kulturo LRS, št. 29 z dne 25. VI. 1951.

ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
TISKALA TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI

 

STATISTIKA O NARODNOSTIH 1921

Monday, February 1st, 2021

DER GROSSE BROCKHAUS (1930) NAVAJA INDIKATIVNE PODATKE O SLOVENCIH IN DRUGIH NA OZEMLJU PRIMORSKE IN DALMACIJE PO ŠTETJU 1921.
Shrani.si