Archive for the ‘Uncategorized’ Category

VELIKI KORZIČAN IN DANAŠNJA EVROPA

Thursday, November 19th, 2020

Eno dobrih dvanajst let staro pisajne…

12. 9. 2008 sem medijem (v gluho lozo, seveda! – torej brez vsakega odmeva!) poslal sestavek, ki so ga pobudile pričakovane težave. Takrat smo se jih rešili tako, da so danes še hujše. Tudi širše: Močno se zatika celo v srčiki združene Evrope, v mestu, kjer je Napoleon predvidel središče usposabljanja “princev”, ki bi vodili države združene Evrope. Na obrobju, kjer je prevladoval strah pred “ključavničarji”, pred katerimi je opozarjal že sam Napoleon na Sv. Heleni (spregledal pa je psihopate!), tudi.

Cit.:

Že nekaj časa je (v zahodni politični ureditvi) praksa, da se nacije zavarujejo pred zlorabo oblasti s suverenim parlamentom, voljenim za določeno obdobje, in z zamenljivostjo državnih uradnikov, vključno šefa izvršne oblasti. Drugje se otepajo z avtokrati, klikami. Največkrat s pomočjo zaverovanosti množic v božanske voditelje.

Problem je star, kot človeštvo. Zanimivo je, da se je s tem problemom zelo poglobljeno ukvarjal Napoleon.

Kratek ekskurz:

Veliki Korzičan, genijalni strateg, polihistor, raziskovalec in videc Napoleon, ki mu današnja Francija dolguje večino tistega, s čemer se ponaša, je mnogo razmišljal o problemu, ki ga je s seboj prinesla zmagovita revolucija. Sesule so se ustaljene družbene strukture, drhal si je vzela pravice, ko je pridobila moč. Enodnevni povzpetniki so izživljali svoj mačizem na agorah. Če kdo, potem je Napoleon dobro vedel, da dotedanje elite niso imele nobene (še najmanj moralno) pravice do moči in vladanja. Kot vojskovodja in odličen poznavalec zgodovine in družbe se je seveda zavedal, da mora družba imeti stabilne strukture, da more funkcionirati. Podreti kompromitiran družbeni red a hkrati ne omogočiti vzpostavitve ustreznega sistema, je zagotovo še slabše, kot ostati na preživetem. Da bi ustavil uničujoči plaz revolucije, grobi Sili postavil nasproti  elito vrednot, ni samo skrbel za nastanek novih raziskovalnih in znanstvenih institutov, ni le spodbujal raziskovanj in uveljavljal moderna načela in metode, poskrbel je tudi za promocijo moralnih in etičnih elit in v ta namen vzpostavil najvišje odlikovanje – Red Legije časti, kot zagotovilo nadvlade plemenitega nad preračunljivim, požrtvovalnega nad nastopaštvom, zaslužnega nad vetrnjaštvom, harmonije nad kaosom.

Čeprav so ga že premagane sile, kakor se to rado vedno znova dogaja, končno uspele uničiti in pregnati izpred svojega obličja, je v samoti sredi Južnega Atlantika vztrajno vrtal v to problematiko. Še za njegovega življenja so povsem degenerirane, skorumpirane nacionalne elite znova razgrajale po Evropi, vse, dokler ni to besnilo kulminiralo v totalnih sprevrženostih fašizma, nacizma in posebej še komunizma, ki na našo veliko žalost svojo sramotno (poslednjo?) kvazirenesanso podoživlja na naših hrbtih.

Na Sveti Heleni je Napoleon kar dva cela dneva – 12. in 13. novembra leta 1815 (vsa druga njegova razmišljanja in diktati v času izgnanstva – do smrti – so seveda tudi skrbno zapisana) – razglabljal o teh evropskih vprašanjih in narekoval svoje zamisli. Koliko pomena jim je pripisoval, je pokazal na zanimiv način: Vse liste, na katere je zvesti zapisovalec Las Cases prenesel njegove besede, je vzel in jih sam, s svojimi rokami, sešil v zvezek.

Seveda nima pomena podrobno navajati vsega, kar je Napoleonu prišlo na misel. Dovolj je vedeti, kako silno pomembno je bilo zanj to vprašanje. Ni namreč dopustno odgovorne službe v državi prepuščati slučajnostim ali morebiti čemu za državo nevarnemu. Rešitev je videl v sistematični vzgoji elit, posebej usposobljenih za vodstvene položaje v državnih strukturah. Za nas je morebiti zanimivo, da ga je bilo najbolj groza tega, da bi krmilo prevzel kakšen ključavničar(!!!). Za nek drug – ne dosti manj nevaren poklic, takrat še ni mogel vedeti. Seveda je opozarjal tudi pred pesniki, filozofi, profesorji, sploh pred “specialisti”. Po svoje je tudi razmišljal o Evropi miru in sodelovanja, kar je hotel graditi na skupni vzgoji elit iz različnih držav.

Za naš današnjik je marsikaj iz njegovega razmišljanja vsaj zanimivo – a pustimo “ključavničarje” preteklosti – kako pomembno je služenje vodilnih, pa je zagotovo eno najvažnejših sporočil. Da voditelji niso nobeni bogovi, kaj šele, da bi smeli postati maliki mase. Vsaka skupnost mora pravočasno poskrbeti, da si vzgoji dovolj za vodenje usposobljenih, tako da lahko vsakogar, ki mu moč in oblast zamegli um, nemudoma zamenja, preden ji z “l’État c’est moi” naredi nepopravljivo škodo.

Resnično se ne spodobi, da Slovenija, edina država razen Francije, ki je postavila spomenik – in to prečudovit – velikemu Korzičanu, njegovih opozoril ne sliši.

 

Andrej Lenarčič

12.09.2008

MLADINA 46

Friday, November 13th, 2020

Kje se nam je zalomilo? je naslov članka v MLADINI 46 / 13. 11. 2020, Jure Trampuš

 

Kar navaja avtor – od zmede okoli karantene, (“takšne procedure terjajo spremembe zakonov, nove zaposlitve…”), odhajanje v službo okuženih, saj niso imeli nobenega zagotovila, da bodo prejemali kakršno koli nadomestilo… stvari so se jeseni preprosto začele podirati… okužene osebe, ki so hodile na delo, so bile eden izmed vzrokov za širjenje bolezni… “paketi ukrepov” so prihajali z zamudo…  in nazadnje sprašuje, kdo je za to odgovoren.

Nobenega dvoma ni. V osemdesetih letih smo temeljito predebatirali področje “izrednih razmer” – razmer, ko uveljavljena demokratična orodja odločanja ne delujejo ali delujejo prepočasi in celo narobe. V izrednih razmerah so vladni in parlamentarni postopki prepočasni (če sploh lahko pravilno delujejo!), predvsem pa stanje lahko nepošteni osebki izrabljajo za svoje parcialne, separatne namene. Zato je v naši ustavi zapisano, da v takšnih okoliščinah predsednik vlade prepusti izvršna pooblastila predsedniku države – edini osebi (razen poslanca), ki je neposredno izvoljen od vseh državljanov in ima nesporen poln mandat. Z dekreti – takojšnjimi odločitvami na podlagi stroke (v primeru vojne = vojske, v primeru epidemije = NIJZ) in državne administracije, odpadejo vse, v tem članku navedene katastrofalne posledice neupoštevanja ustave in zakonov. Zakaj tisti, ki so dolžni ukrepati skladno z ustavo in zakoni, tega niso storili, je mogoče sklepati po učinkih. V neurejenih okoliščinah se zlorabe samo še vrstijo in kopičijo.

Za katastrofo ne bo nihče odgovarjal – bati se je, da ne zato, ker ga ne bi poklicali na odgovornost, marveč, ker ne bo nihče ostal………………..

STOL LET RAPALLA

Wednesday, November 11th, 2020

K članku v Delu – 11. 11. 2020, str. 4 “Podpisana obsodba je klicala po maščevanju”

“Povuci – potegni” je bilo med južnimi sosedi v navadi poodmevati poljubnostim. Na slovenski internacionalni pravni sceni jih veliko “povuče in potegne” – da se le ne opazi, česa v Parizu NI BILO! Milozvočno zazvenijo strune o “prvem diplomatskem nastopu”, o katerem ni bilo ne duha ne sluha. V Parizu je bila delegacija Nj. V. Kralja Srbije. Niti sledu ni bilo od Slovencev. Bila je tam neka skupinica, ki je jadikovala – če jo je kdo hotel poslušati – “hočemo Jugoslavijo” (kaj si je mislil Wilson, ki je hotel samoodločbo NACIJ! si je mogoče predstavljati. Nič čudnega, da je “zbolel”!) . O slovenskih deželah, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, ni bilo niti sence, kaj šele, da bi se prikazale v St. Germaine, skupaj s sestrskimi deželami, enakimi subjekti mednarodnega prava, združenimi pod oblastjo vlade na Dunaju.

Kaj so bili osebki v Parizu, vpijejo (poleg uradnega naziva) njih dela: slovenske dežele – največje moderno morišče v Evropi, ilustrira pa zadevo tudi članek v Slovencu l. 1921 – citiran v prejšnjem prispevku na tem blogu – o “razdelitvi” slovenskega, slovenskih dežel – državnega – premoženja…

Shrani.si izsek iz članka v Delu

ZA ZAČETEK

Wednesday, November 11th, 2020

Za začetek dva “drobca” iz Slovenca – analiza in komentar genocidne morije in ropa tisočletja se bosta (morebiti) zgodila… (Še vedrijo in oblačijo po izmučenih ostankih nekdanje slave potomci/povezanci udeležnih!)

ZLATA REZERVA 1918 AO monarhije

JUGOSLAVIJA IN ZLATI ZAKLAD AVSTRO-OGRSKE BANKE. LDU Dunaj, 8. junija. (DunKU.) »Neue Freie Presse« javlja, da je vprašanje razdelitve zlatega zaklada 50 milijonov zlatih kron rešeno. Češkoslovaška dobi 15 in pol milijona, Jugoslavija 7 milijonov, Poljska, Rumunska in Italija skupaj 25 milijonov, Avstrija in Madžarska na papirju 7 in pot milijonov kron, efektivno pa samo po eden in tričetrt milijona zlatih kron, ker se mora pri Avstriji in Madžarski vračunati znesek, ki se je porabil za poravnavo dolgov.

SLOVENEC, 09061921

 

DEŽELNA IMOVINA CENTRALIZIRANA

Zagovorniki centralizma, kolikor jih je še v Sloveniji, skušajo dokazati opravičenost svoje politične teze v prvi vrsti z revščino Slovenije, ki ne premore niti toliko, da bi sama vzdrževala svoje šolstvo, kamoli zadostila še celi vrsti ostalih kulturnih in lokalno-gospodarskih potreb. Predstavljajo naši javnosti Slovenijo kot ubogo, zapuščeno pastorko, ki je navezana samo na milost in dobrohotnost tujih ljudi, ker sama nič ne zasluži, nič ne pridela in nič nima. Če se Slovenije ne bi usmilil Belgrad, bi morala Slovenija gospodarsko poginiti. Kako pa stoji stvar v resnici? Današnja Slovenija sestoji iz treh delov: iz enega dela bivše kronovine Štajerske, iz Prekmurja, iz rešenega dela bivše vojvodine Kranjske in Mežiške doline. Koliko dote so prinesli Prekmurci s seboj v našo državo, nam ni znano, ker nimamo tozadevnih podatkov. Kar se pa tiče Štajerske in Kranjske, moramo ločiti dvoje: nekdanjo državno in nekdanjo deželno last. Posebno važni so podatki glede deželne imovine, ker ta je bila pridobljena na račun samo deželanov in du-najska centrala je prav malo ali nič prispevala k stroškom za  d e ž e l n e  zgradbe itd. A tudi kar se tiče državnih zgradb in posestev na slovenskem ozemlju, smelo lahko trdimo, da tiči v njih najmanj 90 odstotkov domačega denarja! Nekdanje deželno in državno premoženje v Sloveniji smatramo torej brez nevarnosti velikega pogreška za svoje lastno slovensko premoženje, s prav malim odbitkom seveda. Ko je Avstrija razpadla, so prenehale fudi kronovine in treba je bilo iz gospodarskih ozirov nekdanje državno, v prvi vrsti pa deželno imetje preceniti, da se ustvari podlaga za likvidacijo, Za Kranjsko so ustanovili posebno likvidacijsko komisijo in ta komisija je pod predsedstvom g, dr. Trillerja, kakor poroča »Avtonomist« v svoji zadnji številki, cenila nekatere najvažnejše objekte nekdanjega deželnega premoženja na sledeč način:

  1. Poslopje »deželni dvorec« z 774 tisoč kron,
  2. Deželna hiša na Turjaškem trgu v Ljubljani z 50.000 K.
  3. Stavbišče v Salendrovi ulici v Ljubljani z 4000 K.
  4. Mitniška hiša v Radečah z dvatisoč kron.
  5. Mitniška hiša v Krškem z 4000 kron.
  6. Domobranska vojašnica v Ljubljani z 1,700.000 K. Nadalje:
  7. Prisilna delavnica z inventarjem vred na 167.455 K.
  8. Deželna bolnišnica v Ljubljani z inventarjem vred na celih 605.600 K,
  9. Deželni muzej v Ljubljani s pohištvom in inventarjem vred na 725 000 K,
  10. Deželno gledališče (sedaj operno) na 4,153.216 K.
  11. Deželna kmetijska šola na Grmu na celih 255.495 K.
  12. Deželna elektrarna na Završnici — na 180.824 K. In če hočete še
  13. dva deželna avtomobila na 10,188 K.

Te številke ne govore, ampak kričel Če bi bila komisija, ki je sestavljala to poročilo, pristavila vsaj, da je treba te cene razumeti v predvojni zlati veljavi — toda ne, te cene se razumejo v  d a n a š n j i h  papirnatih kronah!! Ali je potem čudno, da Slovenija nič nima? In vendar cenijo strokovnjaki samo elektrarno na Završnici na 100 milijonov kron, tisto Završnico, katero je zgradila avtonomna kranjska dežela takrat, ko je imela odločilno besedo v deželnem dvorcu v Ljubljani »nazadnjaška klerikalna stranka« kljub silnemu odporu nekdanjih liberalcev in današnjih demokratov! Koliko pa znaša delež slovenske Štajerske na deželni imovini, tega do danes še ne vemo natanko. Ako pa pomislimo, da je bil in je slovenski del nekdanje štajerske dežele bogatejši del, se ne bomo mnogo motili, če merimo to premoženje ne po milijonih, ampak po milijardah. Saj je elektrarna na Fali sama že skoraj necenljiva! Vse to zagovorniki centralizma dobro vedo. Oni vedo tudi ravno tako dobro, da glasom uradnih podatkov plačuje Slove-nija največ davka na osebo v državi in vendar slikajo naše gospodarsko stanje nalašč nepravilno in ubijajo na ta način v našem ljudstvu še tisto troho samozavesti in ponosa, kar se ga je ohranilo izza vojske.

 

SLOVENEC, 21061921

NA VSEH MRTVIH DAN 2020

Friday, October 30th, 2020

Splet in drugi mediji so polni besedovanj o epidemiji, ki nas tare, pa tudi o epidemijah, ki so prizadele naše dežele v preteklosti. Ni pa besede o najstrašnejši epidemiji, ki je doletela naše kraje prav v času, ko “so se dopolnjevali dnevi” – ko se je kljub vsem mogočim nasprotovanjem državni genij Krajncev, Štajercev, Korošcev, Primorcev in drugih Slovencev začel postavljati na “zadnje noge”. Kako se je ta strašna kuga pokazala?
– v obdobju, ko se je že vedelo, da so pred ljudstvom odločilni časi, ko so celo s Poljske – tam so de civitate vedeli veliko – prihajala opozorila, naj Slovenci, ki so videti pri zdravi pameti, nehajo sanjati o neki “narodni državi”, marveč naj se raje pobrigajo za svoje dežele – oblast v njih, so “voditelji” namesto univerze, za katero je celo “presvitli cesar” požegnal poseben sklad, s tem in drugim denarjem ljudstva zgradili SREDNJO ŠOLO za cerkveno rabo.
– po deželah so kot gobe po dežju rasle mogočne cerkve v Slovencem tujem stilu, zaradi katerih so padli arhitekturni biseri naše preteklosti, in tudi sicer so iz cerkva metali dragocene stvaritve naših dedov in jih nadomeščali s tujo obrtniško navlako (tudi Plečnik se je nad tem zgražal!).
– namesto da bi na omenjeni način razmetani denar uporabili za šolanje ljudi, ki – to so dobro vedeli! – bodo jutri morali prijeti za krmilo. (Krekov govor v krajnskem parlamentu, ko je sesul načrtovano univerzo, je šel po Evropi!)
– raboto so nadaljevali tako, da so tisti trenutek, ko je slovenska stran v parlamentu Krajnske dobila večino, nemudoma ukinii “brezno grehot” – slovensko Opero.
– ko je suveren (tudi) vseh slovenskih dežel končno izdal ustavni dokument in omogočil Slovencem, da so v svojih deželah (oz. tistih delih, kjer so bili v večini) prevzeli oblast in razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa pooblastila v vseh slovenskih deželah”, so potacali zgodovinski dosežek, in Slovence zahrbtno/hinavsko zapeljali pod zagrebško izmišljeno plahto v balkansko morijo. (Kdor je dvignil glas proti, je končal z razbito glavo “pod stopnicami”, če ni hitro pobegnil na varno…).
– bilanca te rabote je sto let tragedije Slovencev, ki ji ni videti konca. Niti slovesna izjava predsednika osamosvojitvene skupščine: “Danes se je končala državljanska vojan na Slovenskem” ni pomagala. Pokončano ali izginilo je do sedaj v minulem stoletju strašne kuge toliko Slovencev, kolikor nas je sedaj ostalo – torej genocid brez primere.
Glavni od garniture, ki se krivde nikoli ne bodo mogli oprati:
Shrani.siShrani.siShrani.siShrani.siShrani.siShrani.si

Liberalcev – kompanjonov ni vredno omenjati! Tako, kot sedanjih prebarvanih rdečih kolaborantov ne

Bilo bi zanimivo brati, kar bi Prešeren pod Uvod Krsta spisal, če bi mu pokazali “OKOSTNJAKOV trope”, ki so prekrili slovenske dežele (tudi) po njihovi zaslugi…

PEKLENSKE SILE GA BODO MAJALE

Wednesday, October 21st, 2020

K “odpravi kulturno varstvenega mnenja” glede Plečnikovega Stadiona nekaj pripomb.

– “Kulturno varstvena skrb” (ne bom poskušal naštevati pooblaščenih organov, teles, zavodov…ki za naš denar ustvarjajo kar-koli-že na tem področju) je opustošeno območje Slovenije posejala z nekaterimi “dosežki”, ki imajo z originalom kaj malo skupnega, še več pa je sramotnih grobelj in zapuščenih (pre)ostankov. V katera Dantejeva nebesa bi ustvarjalci sodili?

– V zvezi s Plečnikovimi stvaritvami je najprej potrebno spomniti, da ga ni bilo junaka iz omenjenega “varstvenega” onega, ki bi le mrdnil, ko so Mojstrove stvaritve izginjale, ali so ležale “pozabljene ob poti”! (Če so se katere lotile roke kakega “mojstra” (z zelo majhno začetnico), so imele še srečo: nekaj je le ostalo…

– Drugo pa ne manj pomembno v zvezi s Plečnikovim ustvarjanjem, je notorično dejstvo, da je Mojster neusmiljeno opravil z obstoječim objektom ali ansamblom, če se je odločil ustvariti “svojo” umetnino. Obstoječa “dediščina” je imela še srečo, če je smela postati vhodna lopa (Bogojina), Križanke, Stara cerkev v Šiški, Franzensbrücke (Tromostovje), kaj je od spomenika zmagi pri Monoštru na Šentjakobskem trgu ostalo? Pa domačija v Trnovem…Vrsta primerov je dolga in se pri načrtovanem radiranju ljubljanskega semenišča ne ustavi…

– K aferi s “Stadionom” – ki dopolnjuje že pozabljene packarije z destrukcijo Sv. Krištofa in Baragovim semeniščem (temu se je po “umetniških” intervencijah drugih sploh odpovedal!), desetletja zapuščene in posvinjane Žale, pa ni odveč vprašati, kje so bili vsi današnji apologeti in agitatorji tedaj. Naši “ugledni” profesorji in “strokovna” javnost so se njemu in nam, njegovim občudovalcem, posmehovali.

– Ker je Mojster torej sam s svojim ravnanjem/ustvarjanjem pokazal, kako se “dela z dediščino”, in ker se je znal brezkompromisno odpovedati svoji stvaritvi, “če je bila v spotiko” (Sv. Duh, Ottakring, če omenimo le to veličastno, revolucionarno genialnost), bi moralo biti udeleženim v stadionski aferi jasno: Sam mojster je dal zgled – če je hotel in mogel ustvariti nekaj “boljšega”, se ni niti za hip ustavil. Iz mračne “stadionske zgodbe” bi na ta način nastalo, kar bi verjetno najprej sam Mojster odobraval….. Državne ustanove in organi / birokracija pa naj počasi ustavi konje, če nima kaj boljšega od tega, kar nas obdaja, za pokazati.

Bi morebiti kdo hotel “obredno” ponavljati kakšno prisego? Ni maske in razkužila, ki bi opralo to sramoto.

Ljubljana, 21102020

ČEZ SEDEM LET VSE PRAV PRIDE

Sunday, October 18th, 2020

No, tudi čez nekaj mesecev – ob spominjanju na obletnico razglasitve Deutschösterreich na Dunaju leta 2018: Članek na platformi Politikis, 18.11.2018:  http://www.politikis.si/2018/11/avstrija-se-danes-spominja-stote-obletnice-prve-republike/

POSEBEJ VELJA OPOZORITI NA USTAVNI TEMELJ NAŠE SEVERNE SOSEDE, NATANČNO IN BREZ OSTANKA ZAPISAN V USTAVI REPUBLIKE AVSTRIJE: (citirano v nadaljevanju – zaradi tehtnosti tu dodajam: Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918. (http://www.verfassungen.de/at/) Kratek prevod – kar počez: Provizorična skupščina je bila na podlagi odločitve nemško govorečih delegatov cesarsko-kraljeve (ne cesarske in kraljeve !!!) delegatske zbornice in na podlagi cesarjevega Manifesta (16.10.1918) vzpostavljena dne 21.10.1918. Slovenski “strokovnjaki” (pravniki, diplomati, državniki) vsa ta notorična dejstva brezglavo prezirajo in ignorirajo, in s tem, ko tajijo Avstriji popolnoma enako(pravno) državo slovenskih dežel (na isti ustavni podlagi na enak način razglašeno dne 31.101.1918 v Ljubljani), odrekajo pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji!!! A se tega v svoji omejenosti in slepoti sploh ne zavedajo….

 

Komentar  AL :

 

Zadnji odstavek:

 

“Republiko Nemško Avstrijo je parlament na Dunaju razglasil 12. novembra 1918. S saintgermainsko mirovno pogodba leto dni kasneje so ji določili ime Avstrija, določili njene državne meje in prepovedali združitev z Nemčijo. Prva avstrijska republika je trajala do 1933, ko je takratni avstrijski kancler Engelbert Dollfuss uvedel avtokratsko diktaturo po vzoru fašizma v Italiji. Leta 1938 si je Avstrijo priključila takratna nacistična Nemčija. Današnja avstrijska druga republike je bila vzpostavljena po koncu druge svetovne vojne. (sta)”

 

odraža standardno podalpsko pojmovno zmedo, ko meša državo/status in vrsto oblasti/režim, kar se tod ves čas dogaja.  Iz citata je mogoče napačno sklepati, da je “država” nastajala in propadala kot je vreme narekovalo. V resnici je država/status brez prekinitve obstajala ves čas, le organizacija in režim se je menjaval. Tudi “priključitev” (Anschluss) ne pomeni izginotja države, nasprotno: le kako naj se priključi nekaj, česar ni? Da je subjekt – zveza dežel z večinsko nemškim prebivalstvom – obstajal kljub Anschlussu še naprej, je ipso facto eklatanten dokaz Državna pogodba o OBNOVITVI Avstrije. Leta 1951 ni nastala neka nova država, marveč je bil obnovljen  prejšnji, leta 1918 izoblikovani subjekt državnega prava.

Citirani zadnji odstavek tudi napačno navaja dogajanje ob razpadu K.u.K. monarhije. Ja, navedba kdaj je parlament razglasil “Republiko nemško Avstrijo” seveda drži, toda to ni ustanovitev države, marveč razglasitev spremembe upravljanja, režima.  Kdaj pa so nastali ustavni in državno  pravni pogoji za to razglasitev, pa je zapisano v temeljnem aktu avstrijske zvezne republike:

Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918.

(http://www.verfassungen.de/at/)

 

Citirano pove, da so 21. oktobra 1918 skladno s suverenovim ustavnim dokumentom (Manifest, 16.101.1918) poslanci dežel Cislajtanije z večinsko nemško govorečimi državljani (odn. njih takšni deli: Koroška, Štajerska) na skupnem zasedanju na Dunaju razglasili svojo zvezo. Čeprav so bile izražene tendence, da se spremeni tudi režim (vrsta vladavine), je bilo to mogoče v polnosti uresničiti po odstopni izjavi dotedanjega suverena Karla (11.11.1918), in se je tudi udejanilo z omenjeno razglasitvijo Deutschösterreich  naslednji dan.

 

Popolnoma enako so dne 31.10.1918 ravnale dežele Cislajtanije z večinsko slovensko govorečimi državljani (odn. njih takšni deli – Koroške in Štajerske), ki so na zasedanju vseh svojih slovenskih poslancev v poslopju parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani pod predsedovanjem viteza Pogačnika razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način in na popolnoma enaki/isti ustavni in zakonski podlagi je nastala zveza dežel, povsem enaka sosednji “Deutschösterreich”. Dogajanje je bilo tudi sporazumno in knezoškof ljubljanski, dr. A. B. Jeglič je v svojem Dnevniku to tudi dokumentiral (zapisi konec oktobra 1918). O načrtovani razmejitvi med obema sestrskima državama priča tudi uradni zemljevid.

 

Razlika v usodi obeh subjektov pa se je pojavila takoj po nastanku zveze slovenskih dežel, ker so nekateri voditelji pod vodstvom duhovnika Korošca v Zagrebu igrali svojo igro. Ignorirali so zakonito dogajanje v Ljubljani v parlamentu – tudi uradno razglasitev zvezne slovenske države – in z vsemi mogočimi manipulacijami poskušali – nazadnje uspešno – podrediti Ljubljano Zagrebu. Zvijačnost metod izpričuje telegram iz Zagreba, s katerim so tamkajšnji manipulatorji  samoiniciativno NEMUDOMA  “čestitali” novi vladi v Ljubljani, s čemer so “popravili” zamudo, ker iz Zagreba poslanemu interventu Kramerju dogajanja ni uspelo  ustaviti (“zamudil sem” – je potarnal na vhodu v dvorano) in se – četudi skladno z dejanskim stanjem stvari in posebej še z določbami Manifesta niso imeli nobene legitimacije in pravno niso obstajali, usedli na “slovenski vlak”. To dogajanje – “Srbizacija” slovenskih dežel (Srbija je bila še včeraj v vojni z njimi) – je sprožila ostro nasprotovanje predvsem na Koroškem, kjer so tudi državljani slovenskega jezika prijeli za orožje (in kasneje ob plebiscitu še za glasovalno kroglico) v obrambi svoje Koroške domovine.

 

Ker so se v Zagrebu seveda dobro zavedali, da jih na internacionalni pravni sceni ni, so se na tu omenjeni zvijačni način “šlepali” na zakonitosti slovenske zveze dežel in tako odšli na čelu delegacije (Korošec se je perfidno izmaknil udeležbi) v Beograd, da dokončajo začeti posel. Tam jim je regent Aleksander v dokumentu nastavil ogledalo: Pripravljeno zagrebško besedilo o “ujedinjenju DRŽAVE SHS sa Srbijom” je spremenil v pravno edino mogoče besedilo, da se ujedinjuju  “ZEMLJE države SHS”. Torej slovenske dežele, saj so le one bile tisti hip v Beogradu pred državo Srbijo tudi države. Zagrebčani so predstavljali le s strani Srbije (antantske zmagovalke) okupirano ozemlje enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske.

 

Usodi obeh sestrskih držav – zvez dežel Cislajtanije – sta v vsem ves čas do danes primerljivi. Slovenske dežele so en mesec po razglasitvi države vstopile v južnoslovansko državno tvorbo. Avstrija je postala po nekaj letih del Hitlerjevega Rajha. Slovenske dežele so potem  prišle pod okupacijsko upravo Italije, Nemčije in Madžarske. Zavezniki so Avstrijo leta 1951 obnovili. Slovenske dežele so se leta 1991 osamosvojile od južnoslovanske tvorbe.

RAZLIKA JE LE V TEM, DA VLADAJOČA KLIKA V SLOVENIJI TA RELEVANTNA INTERNACIONALNA PRAVNA DEJSTVA SISTEMATIČNO PRIKRIVA, IN DA IZ TEGA RAZLOGA V REPUBLIKI SLOVENIJI NI URADNEGA PRAZNOVANJA STO LET DRŽAVE SLOVENIJE. OČITNO TA DRŽAVA SPLOH NE OBSTAJA NE V ZAVESTI DRŽAVLJANOV NE  VODITELJEV DRŽAVE…….

Drobna opomba:

Dogajanje, ki je predmet pisanja, je dvojno = po eni strani politično-strankarsko-upravno in po drugi strani ustavno pravno in zakonsko.

Pod a) štejejo srečanja politikov in deklaracije, priprave, pod b) pa zasedanje izvoljenih predstavnikov z veljavnim mandatom v prostorih parlamenta in odbora/vlade.

Pravne učinke ima samo dogajanje pod b).

Čeprav so se dogodki konec oktobra in v novembru 1918. leta vrstili nepregledno in kaotično, jih je danes – “po bitki” – kljub vsemu le mogoče dokaj objektivno premotriti  – seveda skozi relevantno optiko in upoštevaje omenjene kriterije.

Iz megle vstaja dokaj prava slika zgodbe, ko so določena natančna izhodišča:

Mandat in pravno/ustavno podlago je imelo dogajanje v Ljubljani (Manifest)

Dogajanje v Zagrebu je bilo ilegalno in na področju internacionalnega prava ni obstajalo.

V Katoliški tiskarni so sestankovali POLITIKI.

Zakonodajno telo je uresničevalo sklepe v poslopju parlamenta/odbora-vlade.

Ves čas so bili na sceni interventi vseh vrst – posebej del slovenske politike, povezan z Zgb ali tudi fizično prisoten tam.

Kljub temu so se relevantni dogodki, ki pomenijo razglasitev novega subjekta  skladno z zakoni, ustavo in mandatom, dogodili in so dokumentirani, izvajanje pooblastil učinkovito.

Manjkajoče dele mozaika dopolnjujejo različni drobci:  podobna/enaka zgodba “druge polovice Cislajtanije” na Dunaju, soglasje glede razmejitve, zapis o “ujedinjenju” v Bgd.

Javno praznovanje dneva 31.10.1918 še deset  let po dogajanju in besedila udeleženih v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici, omogoča kljub pajčevini časa in še predvsem zaradi političnih interesov zmaličeni predstavitvi zgodb, izluščiti dokaj relevantno podobo.

Objavljeno v Delovi Sobotni, 17102020

Saturday, October 17th, 2020

ALI LAHKO SPOMENIKI ZASTARAJO (Delo, 9. oktober 2020)

 

Citiram iz obsežnega besedovanja: “Mi smo bili Avstrijci, ne le da smo bili tudi Avstrijci”. Trditev opozori na rak rano državotvorne in družboslovne misli v kar nekaj zadnjih stoletjih na območju slovenskih dežel. Današnje s(t)anje je učinek in neizogibna posledica ignorance in napak, kar krona še popolna pojmovna in besedna zmešnjava.

Kadar gre za državo (de civitate), ni vseeno, kaj komu pomeni beseda “narod”: ali ljudstvo ali državljane. Kdaj je govor o etniji, kdaj o naciji, kdaj o deželi (ki jo zna upodobiti kakšen sijajni impresionist) ali o državi – kar je dejanski pomen (slovenske!) besede dežela (d’r’žela – kar “drži skupaj = Veliki etimološki leksikon, Petar Skok). V okoliščinah postfevdalne industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije “velikih” so se državljani slovenskih dežel zatekali v območje etničnega in lastno državo – deželo – vse bolj prezirali. Le še Prešeren, zadnji (neuspešni) pravdač za slovenski (ne tuji) pravopis, je upesnil svojo deželo (državo!) Krajnsko. Potem je vse utonilo v folklori – Koroška, Štajerska, Primorska… O “slovenski” zablodi so pisali celo v tujini (npr. Poljaki = Swiat Sławianski, 1907, str. 13) in opozarjali sicer politično in državniško najbolj razvite Slovence naj se končno spametujejo in ne tiščijo v neko “narodno” (etnično?) kvazi državo, marveč naj se (končno) zavzamejo za svoje dežele (torej države) in začno prevzemati kolikor največ mogoče v njih tudi oblast. (Najprej v povsem slovenski Krajnski.) Da je to popolnoma tuje še današnjim “Slovencem”, pričajo tudi besede, ki so v rabi: “dobili smo svojo državo”, “ustanovili smo državo” itn.

Tragična bebavost te vrste blebetanj ni le za vse večne čase zapisana v s trupli posejani domovini, marveč je tudi popolna neresnica – Slovenci, naši predniki, so skupaj z različnimi drugimi etnijami vso znano (dokumentirano) zgodovino živeli v svojih (!) državah – deželah. V njih so rasli, jih bogatili in branili. Kakšne so bile “družbene ureditve” v različnih dobah, je drugotno. Kdo je “vladal” – tudi! Še danes Združenemu kraljestvu vlada nemška rodovina. Španiji vladajo francoski Burboni. Švedska kraljeva rodovina je francoska. Rusom, Bolgarom, Grkom, Romunom, Madžarom, Brazilcem, Mehičanom – da ne naštevamo naprej – so vladali carji in kralji tujega rodu. Slovenskim deželam pa so (po danes veljavnem kriteriju za pridobitev državljanstva) vedno vladali domači vladarji – tudi Habsburžani so bili rojeni in so bivali v naših deželah stoletja, ne le nekaj let, kolikor terjajo veljavni predpisi.

Habsburška dinastija je vladala v mnogih državah Evrope in Svetega rimskega cesarstva. Tisto, kar se v praksi poimenuje Avstrija (in je posledica navedena na začetku tega pisanja), je bila dediščina fevdalizma, ki so jo sestavljale Kraljevina Ogrska (Madžarska) in sedemnajst avtonomnih držav, v ustavi (1867) poimenovanih “Vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju”! (kdo bi namreč vsakokrat znova našteval vso to dolgo kačo imen…). Šele splošna stiska in pomanjkanje v zadnjem letu svetovne vojne, je povzročilo, da so (tudi) v dokumentih začeli uporabljati le poimenovanje Avstrija.

Trenutno obeleževanje koroškega slovenskega masakra je prav tako, kot masaker Primorske in po “osamosvojitvi” dokončan skupaj z masakrom s Trianonom vrnjene Štajerske mejne krajine, je posledica ravnanj slovenske politike. Ni bilo niti minimuma zdrave pameti, nobenega upoštevanja dejanskega internacionalnega pravnega stanja, popolnoma so ignorirali opozorila (npr. omenjena s Poljske). Slavljeni “voditelji” so, namesto da bi se pojavili v St. Germaine kot subjekt, državno-pravno povsem enak(o vreden) “severni sosedi”, pognali državljane slovenskih dežel – ki so že razglasile svojo zvezo (“Vlada v Ljubljani pravzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! – Članek notranjega ministra te vlade v zborniku ob desetletju, Ljubljana, 1929), ki je bila po državni pravni legitimaciji enaka drugi “polovici” – danes Avstrija imenovani – kot brezpravno maso – del “troedinega plemena” (“plemena” !!! Bog udari zločince!) – v balkansko brezpravje, diktaturo in morijo. Tisočletno državnost in slovenske dežele so vrgli na deponijo…….

Ker niti osamosvojitve 26.6.1991, ki tudi v dokumentih o tem pripoveduje, nočemo uresničiti/dokončati – torej vrniti slovenske dežele, ki so se kot “Zemlje države SHS”(!!!) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”, v stanje 31.101.1918 – Slovencem očitno ni rešitve. Niti stotisoče pomorjenih ne pomaga. Namesto da bi končno opazili svojo državo, si – kakor pač piha veter ali je vreme – vedno znova izmišljamo – delamo – dobivamo… (čaramo) neko novo.

Ker je vtis, da bomo dokončno pometali stran vso našo zgodovino, temelj nacije, ostaja le še možnost, da svoj “dosežek” v celoti predstavimo (morebiti  vnovčimo) kot svetovno dediščino političnega in družbenega kretenizma.

 

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

K OBLETNICI PLEBISCITA NA KOROŠKEM

Thursday, October 15th, 2020

STO LET OD KOROŠKEGA PLEBISCITA (TVS, 13102020, 20.55

 

Znova se je izkazalo, da zgodovina, ki ji predmet in formo določa sama etimologija, pripoveduje zgodbe. To niti ni težava, nerodno pa je, ko jih, zgodbe, začne oblikovati, interpretirati in reinterpretirati politika. Tako ali tako pa so za prizadete iz zgodb daleč bolj pomembna državno politična dejstva, ki so tako ali drugače zapisana, dokumentirana, arhivirana, in ostajajo mimo vseh simpatij, nasprotovanj in mnenj – potrjujejo jih dogajanja in stanje samo.

 

Stoletje lamentacij na vižo plebiscita more biti nekomu prijetna, drugemu žalostna doba. Trdno pa stoje relevantna internacionalna pravna dejstva. Le-ta neusmiljeno pripovedujejo, da Koroška ni bila “izgubljena” zaradi in ob plebiscitu, marveč se je zgodba pričela in zaključila že leta 1918. Vse kasnejše dogajanje je bilo podobno “brcanju crknjenega psa”, napenjanje mišic post festum, predvsem pa “stranka v postopku” niso bile več slovenske dežele (subjekti mednarodnega prava – povsem enaki severnim sosedam, ki sestavljajo zvezno republiko Avstrijo), marveč nova država, Kraljevina Srbov hrvatov in Slovencev, ki je nastala, ko je srbski regent v Beogradu dne 1.12.1918 razglasil, da se ZEMLJE (!!!) države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom” in so tako slovenske dežele s svojimi državnimi atributi – teritorijem, državno mejo, državljani in (efektivno) oblastjo sestavile nov internacionalni pravni subjekt – subjekt internacionalnega prava je postala nova državna tvorba, Kraljevina SHS, in z njo so se sosede dogovarjale (tudi) o državni meji. Med temi sosedami je bila tudi Republika Avstrija (do St. Germaina Deutsch Österreich), sestavljena iz zveznih dežel – med njimi je bila tudi (še vedno) dežela Koroška, katere obstoj so z orožjem ubranili tudi državljani slovenskega rodu.

 

V knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom (Lenarčič, Ljubljana, 2013) in številnih mojih člankih in objavah je dovolj podatkov o pravnih dejstvih, ki so določala – in jih je določalo – takratno dogajanje. Popolnoma odveč je torej znane stvari ponavljati. Kaj je imelo internacionalni pravni pomen in učinek je znano. Že v začetku prispevka TVS, ki je bil na sporedu 13. oktobra letos, pa avtorji citirajo izjavo predsednika Wilsona v zvezi s plebiscitom na Koroškem.  Navedel bom, kakor je natisnjeno v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 (Razprava dr. Janka Brejca, Od prevrata do ustave, str. 186):

“Wilson, ki je z odkritim zanimanjem konverziral, je opomnil, da ne more razumeti, zakaj se bojimo, da bi v slučaju kakega plebiscita, ki je v stanu nam prinesti to, kar zahtevamo in še več, ljudstvo, ki se kot slovansko čuti in hoče k Jugoslaviji pripasti, tega tudi ne povedalo in tako glasovalo; on da je našemu narodu na Koroškem hotel samo dati priložnost, da se prosto izrazi.”

Vrli pripravljalci oddaje pozabijo povedati, da citirajo v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 objavljeno besedilo, kakor ga je zapisal avtor dr. Janko Brejc! Seveda ga po svoje preoblikujejo. (Praksa? Moč navade?)

 

Slovenski udeleženci na sestanku z Wilsonom (zasebno, v njegovem stanovanju !!!! v Parizu, dne 5.6.1919): dr. Schwegel, škof dr. Anton B. Jeglič, dr. Triller, dr. Ravnihar, Albin Prepeluh, Rudolf Golouh, dr. J. Brejc.

 

Wilsonovo izvajanje je odmev učinka srbske intervencije in slovenske projugoslovanske agitacije. Dobili s(m)o, kar so sami napletli: govoričenja o pripadnosti slovanstvu in jugoslovanstvu še posebej. Popolnoma noro, in predvsem popolnoma zlagano. Koroški Slovenci so z orožjem pokazali, da hočejo živeti v svoji deželi. Svojo tako izpričano voljo so pokazali tudi na plebiscitu – natančno tako, kot je dgovoril Wilson: Če so tako navdušeni za Jugoslavijo, bodo to povedali na plebiscitu! IN SO = da hočejo živeti v deželi Koroški, ne v srbski Jugoslaviji. Glavna težava tedanje in – žal – še dandanšnje tukajšnje državno politične scene pa je, mešanje etničnega z upravnim, pravnim, državnim in vice verza. Intervencija – izjava predsednika ZDA to pokaže v celoti. Pred njim so v njegovem pariškem stanovanju sedeli neki zombiji, ki so govoričili o vsem, le o državi / nation malo ali nič. Ni bilo niti črke o dejanskem internacionalnem pravnem (!!!! ne “čustvenem”, etninčnem…) stanju stvari. Iz vsega – pa tudi iz pravnega statusa članov DELEGACIJE KRALJA SRBIJE (kamorkoli je ta delegacija želela vstopiti, se je morala izkazati s tem pooblastilom!!!) – je v ameriškega predsednika pljuskala neka nova tvorba – JUGOSLAVIJA – in ves čas je bila ta beseda na ustih agitatorjev za “Koroško”…. Če bi čebula če ne imela, bi čebula bula bila, znajo povedati lükarji. Zato ne bom zapisal, kaj bi bilo, če bi bilo, marveč bom – kot že nič kolikokrat – vprašal: ZAKAJ pred Wilsonom ni bilo delegacije subjekta internacionalnega prava, ki se je pravno veljavno in učinkovito izoblikoval dne 31. 10. 1918 z razglasitvijo v Ljubljani? Ta subjekt – zveza slovenskih dežel – je bil pravno enak in je nastal na isti pravni podlagi (Manifest!), kot severna soseda Republika Avstrija. Pravno upravičenje, da je sogovornik, je imela izključno vlada v Ljubljani, ki je dne 31.10.1918 razglasila, da prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah! Torej povem / sem navedel – namesto kaj bi bilo… – kaj se NI ZGODILO. In KER se ni zgodilo, je bilo potem tako, kot je bilo. Vključno plebiscit na Koroškem, posel pod mizo Beograda in Rima o Primorski in Dalmaciji, katastrofalna usoda Slovencev znotraj balkanske diktature pred in po Drugi vojni in strahotna množična morija vmes.

 

Govorance tako glede Primorske kot glede Koroške (in vrtanje po plebiscitu ipd.) so po sprejetju Temeljne ustavne listine (25.6.1991)  in njene uveljavitve (26.6.1991) popoplnoma brezpredmetne in izguba časa. Če bi le del te enegije in časa, ki se zapravlja za ta fait accompli, uporabili za izpolnitev določb TUL glede meje s preostankom SFRJ, potem, ko smo SFRJ dne 26.6.1991 zapustili, bi ne bilo nobene katastrofe z arbitražo (in še čim!)! Republika Slovenija bi bila tudi dejansko to, kar je internacionalno pravno vse od razglasitve svoje osamosvojitve = zveza slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani! To namreč, kar je 1.12.1918 s Srbijo sestavilo Jugoslavijo in s katero so imele slovenske dežele obstoječe in veljavne državne meje (dotlej z Madžarsko! ob osmaosvojitvi pa s preostankom države, ki so jo zapuščale – s SFRJ!). Ker vse do danes še nobeno meddržavno ali internacionalno pravno zavezujoče dejstvo, ki kakor koli in kar koli  v tej zvezi spremenilo, ni uveljavljeno, je stanje identično stanju ob “ujedinjenju” – 1.12.1918. (Upoštevaje meddržavne in mednarodne veljavne pogodbe, ki so nastale v tem času!)

 

Samo kot ilustracija stanja po razglasitvi zveze slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani, naj spomnim na nekaj drobcev od dogodkov potem (preden se je izkazalo, da ne gre za “slovenske” dežele, marveč da gre za tujo okupacijo (s strani države, s katero so bile slovenske in druge habsburške dežele do 11.11.1918 v vojni!), in ki dokazujejo, da je bilo po objavi Manifesta in razglasitvah v Pragi, na Dunaju in v Ljubljani “vse jasno”! Nobenega revolta ni bilo čutiti – nasprotno! Suveren in njegov šef dvorne pisarne (to je vlade) so dobesedno moledovali, naj Slovenci podpro koncept osamosvojitve in povezovanja dežel po etničnem ključu /vključno neizogibne razmejitve/korekcije poteka meje. Namesto navdušenja za končno uresničeno, davno zaželeno Zedinjeno Slovenijo, so sogovorniki bili deležni posmeha in ignorance – in to od oseb, ki niso imele nobenega mandata (npr. Korošec, ki je bil poslanec južnega dela Štajerske in šef stranke. Ni imel nobenega državnega mandata, kot npr. vitez Pogačnik, šef odbora državnega zbora v Ljubljani (vlade) ali npr. Šušteršič, deželni glavar, ki sta oba zagovarjala, kar je omogočil Manifest in sklenila vlada v Ljubljani. Seveda izdajalci z obilno zagrebško podporo niso izgubljali časa in po abdikaciji / sklenitvi miru 11.11.1918 pometli z vsemi, ki so napsrotovali njihovemu “poslu” z Zagrebom in Beogradom. Ker je deželni glavar Ivan Šušteršič pravočasno pobegnil, si je – drugače, kot soimenjak Cankar – rešil glavo. Soimenjak je namreč nemudoma poslednjič in dokončno “padel po stopnicah”, takoj ko je v govorih v Trstu in Ljubljani izrazi svoje napsrotovanje balkanizaciji Slovencev.

Da so torej bile stvari praktično dogovorjene – slovenski deli dežel pripadejo zvezi slovenskih dežel, nemški pač Avstriji – se je v vseh vidikih izkazalo za dejstvo ob dogodku, o katerem sta spregovorila vnukinja in vnuk enega glavnih akterjev zgodbe v Mariboru. In obstaja tudi Pogodba Maister-Passy o razmejitvi  večinsko slovenskih delov dežele Koroške in večinsko slovenskih delov dežele Štajerske z Nemško Avstrijo (večinsko nemškimi deželami Cislajtanije) oz. kratko:

“…o razmejitvi med slovensko Koroško in slovensko Štajersko ter Deutsch Österreich”. (pri Lipnici pod Gradcem in na Koroškem med Vrbskim jezerom in Dravo…).

 

Izjave navedenih potomcev je mogoče poslušati:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/spomini/174383237

Alenka Šelih, roj. Rosina, Andrej Rosina.

Oddaja 18.1.2016

Od 27.00 o dogajanju v Mrb.

29.54 major Maister zahteva, da se ga imenuje za generala

Ljubljana to sprejela z negodovanje m (Alenka: kaj se grejo ti Štajerci neko opereto…)

30.46: adjutant prinese (slo) dokument: Herr General… dokument v slovenščini. Vsi nemški oficirji sprejeli imenovanje. Brigadir, ki je prišel iz Gradca urejat zadeve, je salutiral  – sedaj ste vni najvišji čin. Vrnil se je v Gradec in ukazal umik nemških Avstrijcev na črto Lipnica… 32:00

 

Koment:

Besede prof. Rosine:

Ustanavljali so se narodni sveti. Najprej v Ljubljani, potem pa tudi v Mariboru.  V Mariboru je služil major Maister, ki se je v narodnem svetu dogovoril, da ga svet imenuje za generala. Poveljstvo, v katerem je imel dotlej Maister najnižji čin, je ob prisotnosti odposlanca sosednjega poveljstva v Gradcu imenovanje brez problema priznalo/sprejelo, in delegat iz Gradca je odredil , da se A vojska umakne iz Mrb.

 

Koment:

Verjamem, da g. Rosina ni imel niti nima tega namena – toda tudi če ni vedel, je natančno opisal DEJANSKO STANJE, SKLADNO Z MANIFESTOM, ki je ugotovil, da imajo dežele pravico izbrati državne svete po etničlnem ključu/večinskem prebivalstvu. Za Spodnjo Štajersko je bilo jasno, da je večinsko slovenska. Kar se je dogajalo po priznanju Maistra kot generala, so bile znotrajmariborske sporadične akcije zagrizencev brez legitimitete.

Ni dvoma, da uradno zgodovinopisje pripoveduje politično oblikovane pravljice!!!!

 

Kot je sedaj že jasno, se z vsem, kar je internacionalno pravno dokončano, nima smisla zamujati. Edina izjema je, če se kdo želi kaj naučiti. (Tega ni videti! Dejanja sedanjih oblastnikov več kot dokazujejo, da ga ni, ki bi se hotel ali bil sposoben kaj naučiti…) Kot srhljivko – namesto iskanja rumenih serij na TV – lahko žrtvujemo nekaj minut in preberemo, kar je po vrnitvi iz Pariza v časopisu Slovenec objavil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič:

 

Dr. Anton Bonaventura V PARIZU – Slovenec, 8.6.1919

 

Gotovo ustrežem vsem, ako na kratko opišem svoje vtise v Parizu, kamor smo zastopniki vseh treh naših organiziranih strank pohiteli, da v imenu vsega ljudstva podpremo prizadevanje naše delegacije v obupni borbi za naravne pravice našega naroda.

I.

Prišel sem v dotiko ne le z vsemi delegati naše države, posebno z gospodom Žolgerjem in Ribaŕem, ampak tudi z mlajšimi našimi inteligenti. Iz vseh poročil sem se prepričal o dveh važnih okolnostih. Najpoprej sem uvidel, da kljub izrednim oviram deluje naša delegacija naporno in primerno zapletenem položaju, ki se vsak dan spreminja. Končno veljavno sklepa namreč svet četverice: Wilson, Clemenceau, Loyd George in Orlando, ali pa svet trojice, kadar se laški zastopnik seje ne udeleži. Ta svet nima nobene službene zveze z našo delegacijo, tudi ji o svojih namerah in sklepih nikdar nič ne poroča; le v par vprašanjih je dopustil ustmeno poročilo naših delegatov. O namerah in sklepih zvedo naši edino le iz časopisov in po dobrih prijateljih v pisarnah dctičnih gospodov. Zato pa vedno na vse to pazijo in odločujejo poizvedbam primerne korake. Karkoli so našim slovenskim delegatom naši ljubljanski odposlanci svetovali, naj bi storili, o vsem je dr. Žolger mogel zatrditi, da so vse to že poskusili ne le enkrat, ampak že večkrat. Ko smo minulo sredo imeli obsežno razpravo, h ka-teri smo bili povabljeni mi, pa tudi ognjeviti mlajši gospodje, ki so v stiku z delegacijo, je po natančnem in obsežnem poročilu dr. Žolgerja predsednik naše vlade dr. Brejc z odobravanjem vseh očitno priznal, da so naši delegatje zares storili vse, karkoli so storiti mogli in smo od njih pričakovali. Ob tej priliki smo se pa tudi prepričali, kako dr. Žolger vestno in naporno deluje, kako vsestransko obvlada prav vsa vprašanja in kako temeljito ter zgovorno jih tudi zastopa. Z niim sodeluje uspešno dr. Ribaŕ. V stiku z obema in obema v pomoč je pa ie precejinje število mladih inteligentnih mož. ki so za obrambo naših pravic že marsikaj pretrpeli, pa zato nestrpno čakajo čim boljših uspehov in umevno tudi včasih malo pogodrnjajo na delegate, ki ne morejo doseči, kar oni iz dna duše žele. Nameravajo oster protest zoper krivice, ki se nam gode in poskusili bodo tudi vso francosko javnost v tem pravcu spodbuditi in zanimati. Drugič sem bil kar nekako presenečen, ko sem se prepričal, kako se čutijo kakor eno telo prav vsi delegati, Pašič in Vesnič, Trumbič in Žolger. Dozdevalo se je, kakor da se Pašič in Trumbič ne zavzemata za težnje in pravice Slovencev in jih nekako prodajata v svojo plemensko korist. Toda to je le dozdevno, k večemu bi se moglo to trditi le v nekih vprašanjih, o katerih je posebno Trumbič živeč več let med odločilnimi amerikanskimi, angleškimi in francoskimi krogi dobro vedel, da je vsako prizadevanje zastonj, pa je bil zato njuni nastop nekoliko manj odločen. Tudi sem slišal govoriti Pašiča o našem edinstvu; govoril je vneto, vse besede so mu prihajale iz globočine srca. In ko smo v četrtek 5. junija bili pri Wilsonu, je zatrdil, da je dan poprej ravno te slovenske težnje poldrugo uro z vnemo in s posebnim povdarkom pred svetom četverice branil g. Vesnič v imenu vse delegacije.

 

  1. II.

V Pariz smo bili povabljeni posebno radi Koroške. In zares položaj je bil obupen. Nekoliko pred našim prihodom je svet četverice, kateri je sedaj najvišje razsodišče in sklepa končno veljavno, ugotovil nam skrajno krivičen sklep o mejah Jugoslavije napram Nemški Avstriji in Mažarski. Naši delegati so s posebno spretnim nastopom dosegli nenavaden uspeh: revizijo dotičnega sklepa. Po tej reviziji so se meje v Prekmurju in na Štajerskem še dosti ugodno določile, le Koroška je bila še v nevarnosti in z njo precejšen del Kranjske. Tak je bil položaj pri našem prihodu v Pariz.

Mi smo pod jako spretnim vodstvom našega deželnega predsednika dr. Brejca obiskali najbolj ugledne in vplivne amerikanske može. Dr. Brejc je pri vseh kaj zgovorno in razvidno slikal krivice, kt se nam gode, posebno one na Koroškem. Uspešno je povdarjal, da nam bo sedaj mnogo slabše, kakor pod Avstrijo: bili smo, akoravno razkosani in tlačeni, vsaj v eni državi, sedaj nas pa hočejo razkosati med štiri države, Pretresljivo je bilo, ko je pri Wilsonu začel obrambo z besedami: “Ave, Wilson, morituri te salutant” — »Zdravo, Wilson, umirajoči Te pozdravljajo.«

Prve vesti, da se Koroško vprašanje začenja bolj ugodno razvijati, smo dobili ravno na dan Vnebohoda, ko je bil v naši škofiji molitveni dan. Boj se je sukal za kotlino celovško; položaj se je menjaval vsak dan. Z odločnim nastopom je naša državna delegacija dosegla uspeh, da se v točkah izročenih 2. junija zastopnikom Nemške Avstrije niso še imenovale meje, ki bodo na Koroškem med Avstrijo in Jugoslavijo. Naša delegacija je svoje predloge in zahteve predložila svetu četverice skoraj gotovo včeraj.

Danes po prihodu iz Pariza čitam v Slovencu, da so naše čete zavzele Celovec in Gosposvetsko polje. To dejstvo bo pa položaj zopet znatno spremenilo in upam, da v prilog Jugoslaviji, ker ententa navadno računa z dovršenimi dejanji.

Tudi o naših mejah na zahodu se v Parizu živahno razpravlja. Srečni rešitvi je na potu londonski pakt, po katerem izgubimo vso Istro, vso Goriško in nekaj Kranjske, posebno Vipavo, ne pa Idrije in Bohinja. Angleška in Francoska to pogodbo obžalujeta, vendar jo morata držati. Wi!son je ne pripozna, vendar jo mora spoštovati in je zato predložil kompromisno črto, ki gre v Istriji ob Raši preko Učke na Nanos in na julijske planine. Lahi pa te črte ne marajo in zahtevajo še več, kakor jim londonski pogodba daie. Wilson od svoje črte ne odstopi. Lahi pa tudi ne popuste. Vrše se pogajanja; posredujejo Amerikanci in Frarcozi. Naša delegacija uporablja vsa mogoča sredstva, da reši, kar naj več more. Izid ie še popolnoma negotov.

Naj bo izid kakršenkoli, naša država bo morala kljub težkim izgubam mirovno pogodbo vendarle podpisati. Ta podpis bo prvo javnopravno priznanje naše države SHS. Razgovarjali smo se nekateri o zahtevi, da naj naša država podpis odreče. Toda posledice? Ako ne bi podpirala mirovne pogodbe, bi bila v vojnem stanju z Italijo in z drugimi sovražnimi državami, ki so okoli nje. Podpisati mora. Toda, ali naj podpišeta tudi hrvaški in slovenski delegat? Med starejšimi in mlajšimi gospodi je z ozirom na okolnosti in na prenevarne posledice prevladalo mnenje, da morata podpisati, akoravno s krvavečim srcem. Ako ne bi podpisala, bi se razdrlo naše ujedinjenje in mi Slovenci z Dalmatinci bi bili zaželjen plen našega soseda na zapadu. O tem prevažnem vprašanju smo se privatno razgovarjali: Kaj bo sklenila država, kaj hrvaški in slovenski delegati, tega pač ne vemo. Gotovo bodo nastopili tako, kakor bodo po danih okolnostih spoznali, da je najbolj koristno za celokupno državo. Blagor celokupne države se mora staviti nad želje posameznih strank.

III.

V Parizu sem obiskal ondotnega kardinala. Za naše jugoslovanske zadeve se je močno zanimal, posebno za razmerje med katoličani in pravoslavnimi. V politiko nič ne posega; pa saj na Francoskem ni nobene strogo katoliške stranke. Omenim, da se na Francoskem krščansko življenie vedno lepše razvija. Ljudstvo se škofov in duhovnikov oklepa po vojski boij, kot pred vojsko. Ob nedeljah so cerkve polne vernega ljudstva. Svete zakramente prejemajo pogostokrat verniki vseh stanov, od najvišjega do najnižjega. Država je cerkvi premoženje s silo vzela. Kardinal stanuje v najeti hiši. Kljub temu nasilnemu ropu, ima cerkev toliko vsakdanjih prispevkov, da more dosti lahko vzdržavati cerkve, zavode in duhovnike. Med posameznimi župnijami in škofijami vlada prava krščanska skupnost: bogatejši pomagajo bolj siromašnim, Obiskal sem tudi slovečega maršala Focha (Foša), Opazil sem, da je o naših razmerah, težnjah in pravicah natanko poučen. Ko smo govorili o njegovih zmagah, je z roko pokazal proti nebu rekoč: Bogu, edino Njemu, vsa čast in hvala! On in žena sta oba prava katoličana, lep zgled vsem stanovom. Ko ga je poklical Clemenceau, da mu izroči vrhovno poveljstvo, mu je rekel: morda se motite nad menoj, ker sem odločen katoličan. Clemenceau, zagrizen sovražnik katoliške Cerkve, mu je odgovoril: poklical sem Vas ne glede na Vaše versko prepričanje, ampak glede na Vaše vojaško – strategične talente.

dečki iz brazilije

Friday, August 21st, 2020

Še pomisel ob seriji o Malarju (TVS, 20082020)

 

Tistim, ki smo v vsakdan na planetu Zemlja stopili  sredi samega vrhunca psihopatije nacijev, fašijev in boljševikov in nam je bilo dano scela doživeti učinke Zlega, ko popustijo vse zavore, ostaja neodgovorjeno vprašanje kdo je bil prej, kdo je od koga. A ko pospravimo tako z Dučejem, kot Stalinom in Malarjem, izza vseh teh pokvek mrko kadi svojo cigaro burski režiser z Otoka. Je vedel in znal…pa razen “Železne zavese” ni kaj dosti ostalo za njim.

Je pa za Malarjem zato več.

O tem nam je bilo povedanega dosti v seriji Kronika Hitlerjevega življenja – Kako se rodi diktator, s katero nam je postregla TVS. Gledalcu so pred očmi zgledi in pobude, ki presenečajo še danes in so “program” povzpetnežev, katerih obzorje je več kot očitno določeno z Malarjevo dediščino. Parade, uniforme, flinte, trapasta gesla, štafete, čaščenje po božje…  so okvir dosti hujših učinkov, med katere sodi za Slovence in Slovenijo tragično sprevržen odnos do lastne identitete, ki bi jo morala določati pravna in nacionalna zgodovina. Po ogledu omenjene serije o Malarju je mogoče razumeti odkod tako ignorantski odnos tukajšnje vodilne politike in “družbene misli” do pravno relevantnega stanja, pravnih podlag države Republike Slovenije. Enako, kakor malarski zgled, vodilni pospravijo, kar ne sodi v njihov koncept. Vedno znova “osvobajajo”, “delajo državo” na novo. Državo Slovenijo – zvezo slovenskih dežel, ki pravno obstaja od svoje razglasitve (31.10.1918) pa trmasto prezirajo, zanikajo – čeprav so dejstva celo zapisali v ustavne dokumente: v TUL in že v samo poimenovanje “OSAMOSVOJITEV”, ne ODCEPITEV!!! Kajti osamosvoji se lahko le tisto, kar je nekaj nekoč sestavilo. In da so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, dne 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavile državo, ki je spomladi 1992 izginila z obličja Zemlje, je zapisano v veljavnih dokumentih in vsem na očeh. Samo tisto, kar je balkansko zvezo sestavilo, se je lahko osamosvojilo: Slovenske dežele, Srbija in Črna gora. Ostalo, kar ni bilo subjekt, se je “odcepljalo” na silo (razen Makedonije, ki je našla skupen jezik s Srbijo!).

Ko v objavljeni televizijski seriji slišimo Malarja, kako najprej pomete z nemškimi (in potem še avstrijskimi) deželami na svoji poti v morilsko diktaturo, razumemo odpor aktualne slovenske politike do lastnih pravnih/državnih temeljev – slovenskih dežel, njih zveze, ki se je 26.6.1991 pod imenom Republika Slovenija osamosvojila. In da gre pri zadevi dejansko za varinato “Dečkov iz Brazilije”, povedo celo take (navidezne) obrobnosti, da je Malar (tudi – že takrat) bolestnmo sovražil nikotin in kadilce, ter v svojem boju proti tobaku terjal, da se na škatlice cigaret natisne mrtvaška glava… Zanimivo, kajne? Zraven spada tudi “boj proti alkoholizmu” in proti vsakršni svobodi. Gleichschaltung.

Znano.

Dečki iz brazilije.

 

AL 21082020