Slovenske dežele in država

Ljubljana, 21.11.2011

Spoštovani gospod zunanji minister!

Preden sem napisal tekst, ki je bil te dni objavljen v Delu (Arbitraža, predmet spora in baloni), sem bil že prepričan, da sem s te vrste objavami končal. To sem menil predvsem zaradi tega, ker ni nobenega dvoma, da je mogoče (in edino pravilno) vso problematiko državne meje in arbitraže ubesediti v res ne ravno najkrajšem in najbolj enostavnem, pa vendarle le enem samem stavku. Pobudilo me je pisanje ugledne osebe, objavljeno v Delu tiste dni, pa sem moral ponoviti in morebiti bolj poudariti nekatere vidike. Da odmeva ni, me ne preseneča, saj sem kot glasbenik doma v območju frekvenc, pa razumem, da določenih frekvenc ne sliši, kaj šele razume, kdor je zanje gluh.

Želim pa – nekako za sklep svojega oglašanja – zapisati to-le:

Iz vsega, kar sem navedel v svojih pisanjih, objavljenih v zasebni ali javni korespondenci, v tisku in na blogu, je v zvezi z državno mejo in arbitražo razvidnih nekaj dejstev in naj jih ponovim/poudarim:

– Dejansko stanje pripoveduje in podpisani ter uveljavljeni Sporazum o arbitraži potrjuje, da dne 25.6.1991 Republika Hrvatska ni obstajala kot država. Bila je integralni del SFRJ. Zato v nobenem primeru – Sporazum (člen 5.) to celo eksplicitno prepoveduje – ne more biti sama po sebi relevanten subjekt/udeleženec spora glede državne meje.

– Republika Slovenija je dne 25.6.1991 svojo državnost razglasila in uveljavila.

– Slovenska državnost in s tem povezani atributi so obstajali že pred tem, četudi jih ni nihče uveljavljal – ni jih pa tudi nihče razveljavil, in torej obveljajo v trenutku, ko se pojavijo temu ustrezne okoliščine (enako, kot so državne meje slovenskih dežel znova obveljale same po sebi, ko je na oni strani nastala NDH!).

– Nobenega dvoma ni, da se je Republika Slovenija razdružila od Jugoslavije, v katero je kot subjekt internacionalnega prava (dežele) vstopila 1.12.1918, in ne od socialistične jugoslovanske republike Hrvatske. Vprašanje državne meje (državnih meja dežel) je torej vprašanje med SFRJ in Republiko Slovenijo in nikomer drugim, saj vprašanje državnih meja zadeva izključno subjekte internacionalnega prava. To pa Republika Hrvatska do 8.10.1991 nikoli ni bila (s svojo fašistično NDH se menda nerada hvali – če je sploh bila legitimna in legalna tvorba!), kakor tudi nikoli ni imela državnopravnih ingerenc na območju Primorske (Istra in Kvarner) in med Dravo in Muro. Ker problem državne meje v teh segmentih še danes ni razrešen na mednarodni ravni velja, da jih niti danes nima, le “začasno izvršuje pooblastila”, v kolikor je omenjene dele slovenskih dežel kot država zasedla leta 1991 (ali kasneje).

Spoštovani gospod minister! To navajam, ker opažam, da te vrste relevantna (in edino merodajna v predmetu spora) dejstva očitno nikogar ne zanimajo. Videti je, da se ljudje nadvse radi gibljejo v območju mnenj in interpretacij – seveda, to je nadvse udobno. Zagotovo. Vsekakor pa sem radoveden, kako bi se arbitražni tribunal s temi evidentno relevantnimi, obstoječimi in bistvenimi dejstvi v zadevi določitve poteka državne meje spoprijel. Če drugega ne, bi bilo že samo zaradi tega vredno uradno nastopiti v tem smislu. Menim pa seveda, da je tako nastopiti ne le pravno korektno, marveč tudi državljanska dolžnost vsakogar, ne le najbolj odgovornih.

17082011

NEDOKONČANO DELO – NEPONOVLJIVA PRILOŽNOST

Sporazum o arbitraži je dosežek brez primere, ki odpira realne možnosti, da se popravi zgodovinska napaka z začetka 20. stoletja

KAJ SE JE DEJANSKO ZGODILO

Stvarno stanje

Interpretacije

Zloraba z vseh strani

Stanje v trenutku združitve

Stanje v trenutku razdružitve

Intervencija mednarodnih teles z močjo vzpostavljanja novih mednarodnih pravnih dejstev

Učinki

Sporazum o arbitraži

STVARNO STANJE

Karantanija slovenska državna tvorba – oblast, vojska, identiteta

– drugih “slovanskih”¹ etnij na območju Panonije ni bilo (Conversio II., 3. str. 40, Wolfram, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Wien-Köln-Graz 1979)

– državnopravna samobitnost Karantanije. Viri Sachsenspiegel, Schwabenspiegel (Mal, Razprave, pp 114 …, SAZU 1951; Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten, I. zvezek, 957-1271)

– Karantanska vojska skupaj z Bavarci premaga Hune, ki so vdrli v Spodnjo Panonijo (Conversio – o.c.)

– državna opravila (ustoličevanje) in mednarodni odnosi v slovenskem jeziku (slovenščina pred cesarjem), slovenske pesmi, noša, običaji (Mal, o.c. pp 121…, Schwabenspiegel, Cap. 279 in Sachsenspiegel III. knjiga, Avstrijska kronika itd.)

INTERPRETACIJE

Izpričana in dokumentirana zgodovinska dejstva strokovnjaki na različnih plačilnih listah ustrezno različno interpretirajo, poljubne/usmerjene interpretacije pa potem znova in znova obravnavajo kot dejstva.

– Vdore primitivnih rodovnih skupnosti prek Karpatov in po dolini Donave, ki so se dogajali vedno, v času slabljenja rimske moči še toliko bolj, strokovnjaki podtikajo tudi Slovencem, četudi toponimi, običaji, življenjska in produkcijska izročila, nenazadnje tudi govorica, pripovedujejo, da so bili naši predniki doma na območju Norika in Panonije že od najzgodnejših, predzgodovinskih časov.²

– Habsburžani, ki so se z umorom kralja³ polastili karantanskih vojvodin, so storili vse in še več, da bi slovenska Karantanija utonila v “nemških” avstrijskih dednih deželah.

– Verodostojne zgodovinske vire zgodovinarji reinterpretirajo ali ignorirajo.

– Proračunski zgodovinarji sistematično odrekajo Slovencem zgodovinsko identiteto. V tej svoji obsedenosti so tako zaslepljeni, da se ne morejo zediniti niti o tem, kdaj in odkod se pojavijo Slovenci. Če je treba svoje prednike opsovati s “krdeli” (Peter Vodopivec), dovolijo obstoj “Slovencev” celo že v času preseljevanj.

ZLORABE

– Državno in politično identiteto Slovencev in slovenskih dežel je zlasti RKC, kot “zaščitnica”, zreducirala na etnično/folklorno in religiozno polje, politiko in državo pa je prepuščala tujcem (Nemcem). Tako se je zgodilo, da s(m)o Slovenci namesto da bi branili svoje domovanje, v katerega so silili tujci, igrali svojo etnijo in religijo, svojo identiteto omejevali na “kulturo”, hišo – torej oblast in politiko – pa prepustili drugim.

– Dosledno se taji tako slovenstvo kot državnost slovenskih vojvodin.

– Avtonomija dežel Avstrijskega cesarstva je postajala s časom vse večja motnja za centralistične in protislovenske kroge na Dunaju in tudi za nemško šovinistični berlinski center. Vendar trdne tisočletne tradicije, ki je s svojo stabilnostjo presegala podobne tvorbe drugod na območju nekdanjega Rimskega cesarstva (Mal, o.c.), nikakor niso mogli ukiniti. Vsak državnopravni akt, ki je zadeval kompetence avtonomnih in suverenih vojvodin in kraljestev znotraj dinastičnega Avstrijskega cesarstva, je moral najprej decidirano potrditi/priznati dotedanje stanje. Tako vsi tovrstni akti, vse do razpada Dvojne monarhije.

– Slovensko identiteto in državnost so narodovi voditelji vse bolj ignorirali in se priklanjali ideološko in politično pogojenim panslovanskim in jugoslovanskim težnjam.

– Skrajno sprevrženo je bilo, da so predvsem krščanski ideologi klicali k združitvi s Hrvati, “saj bi žrtvovali le jezik, sveto vero bi pa ohranili” (Ušeničnik) .

– Res nenavadno, da nihče ni klical k boju za svoje mesto in položaj v lastni hiši.

– Učinek ignorantske politike je bil, da s(m)o Slovenci moledovali za “državnostna upravičenja” Zagreb, ki nič od tega ni nikoli imel,⁴ naša miza, ki smo jo ignorirali, je bila pa polna naše slovenske državnosti in državnega prava.

STANJE V TRENUTKU ZDRUŽITVE

1. decembra 1918 so se slovenske dežele (odn. njihovi deli – Južna Štajerska – a brez Koroške, kjer so potekali boji), subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi in legitimiteto, pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta in v okviru Države Slovencev, Hrvatov in Srbov združile s Kraljevino Srbijo. Kasneje je po določbah sporazuma v Trianonu med zmagovitimi zavezniki in Madžarsko v južnoslovansko državo prišel še del Slovenske krajine, ki je v času Otokarja prišla pod upravo Madžarov. Sporazum v Rapallu med Italijo in Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev pa je prepustil Italiji deželo Primorsko ter z njo del Krajnske, kolikor je potrebovala Italija za železniško povezavo z Reko, ki je potekala preko Krajnske. Plebiscit na Koroškem je dosodil Kraljevini SHS le manjši, skrajni jugovzhodni del dežele in Jezersko.

– Manifest cesarja (suverena) Karla z dne 16. oktobra 1918, popoln ustavnopravni akt, je priznal deželam Avstrijskega cesarstva pravico, da se svobodno združujejo in da izberejo ljudska predstavništva (državne zbore/narodne svete) po etničnem ključu, kar je pravzaprav pomenilo uresničenje “Zedinjene Slovenije”

– Izkazala se je škodljivost cerkvenega zaščitništva, ki je narodovo (samo)zavest oddaljevala od državnih zadev in jo usmerjala na “kuturno” in versko področje, izključno na raven etnije, ne pa države. Pojem “nacionalno” so narodovi voditelji razumeli kot “etnično”, ne pa kot “državno”. Zato niso razumeli – ali pa fraudolentno niso hoteli razumeti (?) – kaj pomeni Manifest

– To so takoj razumeli v deželah z večinsko nemško govorečimi državljani in so se nemudoma združili v DeutschÖsterreich.

– Slovenski voditelji ne le, da niso uporabili zakonitih podlag Manifesta, marveč so ignorirali vse obstoječe državnostne atribute dežel, ter z vojaškimi intervencijami sprožili silovit odpor (tudi številnih “Slovencev”) na Koroškem, kjer ni bilo nobene “koroške” slovenske oblasti, četudi je bila kulturno središče Slovencev… Štajersko in krajnsko vojaštvo je bilo za Korošce “tuja vojska”.

– General Maister, kot štajerski vojaški poveljnik na Štajerskem pa očitno ni imel problemov. Maribor in Ptuj sta bili bolj nemški mesti od Celovca! Pa vendar je bilo treba Maistru nemško policijo le umiriti – praktično spopadov ni bilo.⁵

– Popolna nepripravljenost slovenskih voditeljev na situacijo, ki je nastala s porazom Centralnih sil, se je ponovila tudi na Primorskem, kjer so Slovenci skrajno diletantsko in naivno, z ladjo, na kateri je plapolala srbska (“antantska”) zastava, odšli v Benetke prosit Italijane, naj zasedejo Trst. Prinesli so jim celo načrte minskih polj v Tržaškem zalivu.

– Kljub vsemu pa so pravno formalno v novonastalo južnoslovansko državo vstopile vse slovenske dežele, kar je z dokumentom in oblikovanjem uprave demonstriral Narodni svet v Ljubljani. Teritorialne spremembe so kasnejšega datuma.⁶

– Da so v novo državo vstopile slovenske dežele kot subjekti, je posebej izpostavil regent Aleksander v svojem odgovoru na adreso podpredsednika zagrebškega Narodnega vijeća, ko je definicijo spremenil in poudaril, da se dežele države SHS združujejo s Kraljevino Srbijo⁷.

STANJE V TRENUTKU RAZDRUŽITVE

25.6.1991 je Republika Slovenija razglasila in uveljavila osamosvojitev.

– Da se je RS dejansko osamosvojila, je dokazal napad JLA, s katerim je zvezna vlada poskušala izničiti novo stanje.

– Osamosvojitveni akti in dejanja v ničemer in nikakor niso upoštevali nobenega dejanskega stanja na ravni mednarodnega prava. Amaterizem (diletantizem) je bil tako vseobsežen, da se je še vedno govorilo o “kulturi, kot podlagi slovenske države” in da so ustavo spisali kulturniki (pisateljska ustava), ter temu primerno vključili v notranjepolitični dokument par excellence tudi določanje meddržavne meje.

– Do prej dogovorjene hkratne osamosvojitve Republike Hrvatske ni prišlo.⁸ Ker je bila Hrvatska tako še vedno integrirana v SFRJ, je bila tudi ona agresor.⁹

– Da RH ni uveljavila samostojnosti, dokazuje dejstvo, da je JLA ni napadla, oz. da je nasprotno, s pasivnostjo pri agresiji celo aktivno sodelovala.¹⁰

– Odločenost državljanov Republike Slovenije, da ubranijo svojo državnost in samostojnost, je presenetila vse, posebej še JLA, ki je očitno šla v akcijo v utvari, da bo naloga enostavna in zmaga takojšnja.

– Dogajanje v času agresije na Slovenijo je na svoj način razkrilo manever Zagreba, ki je očitno izigral Miloševića.¹¹

– Dejansko stanje ob razdružitvi je bilo tako, da iz SFRJ ni izstopil subjekt, ki je leta 1918 v južnoslovansko državo vstopil, marveč jugoslovanska republika Slovenija.

– S strani Slovencev, ki so tujim pooblaščencem tolmačili dogajanje, ni bilo slišati nobene besede o dejanskem stanju v optiki mednarodnega prava. Vsi so izhajali iz stanja, ki je nastalo z znotrajdržavno zakonodajo in predpisi v času obstoja SFRJ, in na internacionalni ravni nima nobenega učinka.

– So pa med “Vojno za Slovenijo” resorni ministri Demosove vlade skrbno urejali, dovoljevali in organizirali množičen transport paravojaških enot in težkega orožja jugoslovanske republike Hrvatske – torej agresorja – preko slovenskega teritorija na območje južnoprimorske pokrajine – Istre, kamor hrvaške paravojaške enote niso mogle preko Korduna, ker jim je pot zapirala JLA na območju Karlovca, Delnic in pri Reki.¹²

Intervencija mednarodnih teles z močjo vzpostavljanja novih mednarodnih pravnih dejstev IN UČINKI

– Nepričakovano junaštvo Slovencev, ki je presenetilo tudi svetovno javnost, je povzročilo prvo de facto mednarodno priznanje osamosvojene države.¹³

– Trimesečni moratorij/odlog, kar je bil sklep konference, je zalotil Slovenijo v stanju samostojne države z mednarodno subjektiviteto.

– Fraudolentno manevriranje Zagreba se je zaradi zmage Slovencev Hrvaški slabo obrestovalo. Ostali so del SFRJ, izostal je pa kapital (“Alpska Hrvatska”) za “delitvene posle” z Miloševićem.¹⁴

– Razvnela se je vojna na ozemlju republike med etničnimi Hrvati in Srbi. JLA se je morala umakniti. Na območje spopadov je mednarodna skupnost poslala svoje opazovalce in se odločila za posredovanje.

– Po pretečenem moratoriju je 8. oktobra 1991 Republika Hrvatska razglasila samostojnost in odcepitev od SFRJ.¹⁵

– Badinterjeva arbitražna komisija je kot mednarodno telo, ki ima moč vzpostavljati nova mednarodna pravna stanja, začela ugotavljati razpad SFRJ in medrepubliške meje razglasila za meddržavne (z običajnimi “če”.. “ako”).¹⁶

– Osamosvojene nekdanje republike SFRJ so bile mednarodno priznane in sprejete v OZN in druge mednarodne gremije, ostali (ali vzniknili) pa so številni problemi, katerih razrešitve še ni videti. ¹⁷

SPORAZUM O ARBITRAŽI

je posledica neustreznega ravnanja v osamosvajanje vpletenih oseb, hkrati – in morebiti prav zategadelj – pa največji dosežek v zgodovini slovenske politike in diplomacije. Nikoli doslej slovenski politiki niso tako odločno in scela umestili problema v območje, kamor sodi – na raven mednarodnega prava in nikoli doslej slovenska politika in diplomacija ni imela tako lahke naloge. To je zasluga Sporazuma oz. tistih, ki so ga pripravili in uveljavili.

Od trenutka registracije Sporazuma pri OZN je mogoče oz. potrebno v zvezi z njim povedati/ponoviti:

« O DRŽAVI IN DEJANSKEM STANJU – IZ KORESPONDENCE GLEDE ARBITRAŽE »

SPORAZUM O ARBITRAŽI – REGISTRACIJA

Slovenska vlada je skupaj z RH pri OZN registrirala Sporazum o arbitraži. Na ta način je dokument pridobil vso internacionalno pravno relevanco. Na mednarodni ravni se je mogoče nanj sklicevati in iz njega sledijo mednarodnopravni učinki.

Kar zadeva Republiko Slovenijo in problem državne meje s preostalim delom južnoslovanske države, ki je nastala leta 1918, je pomembno, da odslej nihče v Republiki Sloveniji nima pravice kot predmet spora opredeliti kaj drugega, kot izključno državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v državo, danes znano kot Jugoslavija. Pod nobenim pogojem tudi ne sme nihče na slovenski strani arbitražnemu tribunalu predstaviti drugačnega dejstva in dokumenta, kot tiste in take, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, kakor določa člen 4 Sporazuma o arbitraži. Za tribunal so torej brez vsakega pomena dejstva notranjega prava, kot npr. ustava, temeljna ustavna listina, jugoslovanski zvezni in republiški zakoni in predpisi, dogovori nekvalificiranih in nepooblaščenih ali neobstoječih organov in teles, ali odločitve lokalnih organov. Ker mora tribunal slediti izključno načelom in pravilom internacionalnega prava, je torej slovenska vlada dolžna na njegovo mizo položiti ustrezna, z zahtevami Sporazuma o arbitraži skladna dejstva. Registracija Sporazuma je zadnje dejanje, preden Republika Slovenija po podpisu pristopne pogodbe s strani RH tribunalu predloži opis predmeta spora. Predmet spora je – in glede na določilo 4. člena Sporazuma edino sme biti – MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO POD VODSTVOM SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETA 1. DECEMBRA LETA 1918 VSTOPILE V JUŽNOSLOVANSKO KRALJEVINO, S PREOSTALIM TERITORIJEM TE DRŽAVE, VKLJUČNO MEJA MED SLOVENSKO KRAJINO IN KRALJEVINO SHS NA REKI DRAVI, KAKOR JO JE OPREDELIL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

KOMENTAR

Z izpolnitvijo še zadnje dogovorjene obveznosti iz Sporazuma o arbitraži – z registracijo Sporazuma pri OZN – je Sporazum postal uporaben instrument mednarodnega prava za določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko.

Člen 4 Sporazuma določa, da mora arbitražni tribunal pri svojem odločanju upoštevati načela in pravila internacionalnega prava. V originalni, edini veljavni angleški različici se glasi:

Article 4: Applicable Law

1) The Arbitral Tribunal shall apply

a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);

b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by takin into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

Strani sta torej dolžni in smeta položiti na tribunalovo mizo izključno dejstva, argumente in dokumente, ki ustrezajo v členu 4 zapisanim kriterijem. Tribunal pa jih je dolžan upoštevati glede na ustreznost, hkrati pa pri svoji dokončni odločitvi lahko upošteva tudi druga mednarodnopravno relevantna dejstva in ozire, da bo po njegovem mnenju in v smislu določb Sporazuma o arbitraži njegova dokončna odločitev skladna tako z načeli in pravili internacionalnega prava kakor tudi v prid dobrega sosedstva in pravičnosti.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje slovenskih dežel, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo ni skladno z načeli in pravili internacionalnega prava in ne obstaja, mora to dokazati. Tega dejstva namreč noben mednarodni akt ni odpravil, niti ni bilo vzpostavljeno neko novo stanje na internacionalni ravni, ki bi ga spremenilo. Nasprotno, te meddržavne meje slovenskih dežel, ki so bile skladno z Manifestom Karla I. z dne 16. oktobra 1918 združene pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so ostale tudi znotraj novonastale države ves čas v veljavi, le da se je občasno spreminjalo njih pojmovanje in poimenovanje. Da pa je meja ves čas obstajala v vsem svojem pomenu in poteku, se je izkazalo, ko je nastala na oni strani Nezavisna država Hrvatska, in je meja iz 1918 takoj obveljala kot državna meja.

Ves čas trajanja južnoslovanske države nobeno mednarodno telo te meje v ničemer ni spremenilo, o njej se sploh nikoli ni razpravljalo na tej ravni.

Okupacija Primorske s strani Italije po sklenjenem sporazumu v Rapallu je obravnavala deželo Primorsko kot celoto – torej tudi njen teritorij in državno mejo. Zaradi železniške povezave med Trstom in Reko, ki je vedno potekala preko ozemlja dežele Krajnske, pa je bila na ravni Kraljevina SHS – Kraljevina Italija dogovorjena teritorialna sprememba, ki je to železniško progo preko Postojne umestila v italijanski državni prostor, pristanišče Reka, ki je bilo po Poravnavi 1867 podrejeno neposredno Budimu kot samostojna gubernatura, pa je po d’Annunzijevi aferi tudi prešlo v okvir Primorske, pod italijanskim režimom imenovane Venezia-Giulia.

Mednarodni in meddržavni dogovori in sporazumi po porazu Italije v drugi svetovni vojni so obravnavali Primorsko kot celoto in so jo z izjemo Trsta in okolice vrnili Jugoslaviji, kamor je v okviru slovenskih dežel vstopila po prvi svetovni vojni.

Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalno pravno relevantno dejstvo.

Državnopravno in internacionalno pravno subjektiviteto slovenskih dežel/držav, ki so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile 1.12.1918 v novonastalo južnoslovansko državo, so v novejšem času izpričali ustrezni dokumenti. Tako

1) Poravnava 1867 določa, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarjevem svetu na Dunaju”. To je neizpodbitno dejstvo, ki slovenske dežele – vojvodine opredeljuje kot subjekte internacionalnega prava, saj stopajo v mednarodne odnose kot subjekti.

2) Manifest Karla I. z dne 16.10.1918 priznava deželam pravico, da izberejo svoje državne zbore po etničnem kriteriju, hkrati pa ugotavlja, da imajo pravico do svobodnega združevanja. To neizpodbitno dokazuje državnopravno subjektiviteto slovenskih dežel, kar je nemudoma priznala tudi zadnja dunajska administracija, ko je tozadevno sporočilo predsednika Narodnega sveta Pogačnika brez ugovora sprejela na znanje. Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani so se skladno z določili Manifesta že 21.10.1918 združile v “Nemško” Avstrijo, slovenske (znotraj Štajerske je brez spora prišlo do delitve na nemško večinski in slovenski del, na Koroškem pa je prišlo do vojaškega obračunavanja) pa so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v novo južnoslovansko državo.

Da Manifest še vedno velja in državnopravna subjektiviteta dežel obstaja, se je izkazalo pri pogajanjih o obnovi Avstrije po končani drugi svetovni vojni, ko so se dunajski politiki na Manifest sklicevali, in je Avstrija še vedno zvezna država dežel.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo več ne obstaja, mora dokazati, da je v tej zvezi nastalo neko novo veljavno in uveljavljeno internacionalno pravno dejstvo. Da ni nastalo, in da tudi če bi katero od dejstev, argumentov ali dokumentov utegnilo imeti tak videz, absolutno ne velja in v zadevi določanja poteka meddržavne meje nima nobenega pomena, izhaja iz samega dejstva nastanka Sporazuma o arbitraži. Ta Sporazum namreč nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju in brez vsake omejitve – torej na celi črti od meje na morju do sotočja Mure in Drave. Sporazum tudi razveljavlja vsak dokument ali sporazum, ki naj bi določal to mejo, saj je potem ne bi bilo treba določiti.

“Znameniti” in tolikokrat zlorabljeni pojem “Critical date” v ničemer ne določa meje, skladno z zapisanim besedilom le preprečuje nadaljevanje sporov in zaostrovanje odnosov, obenem pa razveljavlja vsako enostransko dejanje po datumu 25.6.1991, torej definitivno razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Hrvaške od SFRJ, kar se je zgodilo v prostorih upravne zgradbe INE v Zagrebu dne 8.10.1991 – torej v času, ko so enostranska dejanja (kaj je bolj “enostransko” od razglasitve državnosti?), ki zadevajo državno mejo, brez vsakega pomena za tribunal in njegovo odločanje.

Sam obstoj Sporazuma o arbitraži seveda izničuje tudi odločitve Badinterjeve arbitražne komisije, kolikor zadevajo mejo med RS in RH.

Tribunal torej skladno z določbami Sporazuma o arbitraži ne more upoštevati ničesar drugega, razen dejanskega in internacionalno pravno relevantnega stanja – meddržavno mejo iz leta 1918. Republika Slovenija pa je dolžna kot predmet spora navesti meddržavno mejo slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo ter na tribunalovo mizo položiti to dejstvo in ničesar drugega. Sporazum o arbitraži pušča tribunalu dovolj prostora, da odloči skladno s temi dejstvi in načeli.

Meddržavna meja med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko iz leta 1867 oz. 1918 je natančno opisana, zabeležena v mednarodnih dokumentih in na terenu zaznamovana. Meja na Dravi od Zavrča do sotočja Drava-Mura pa je ugotovljena in zapisana v Trianonskem sporazumu.

Ljubljana, 26. maja 2011

ZA SKLEP

Najbolj zaslužen za nastanek in uveljavitev dokumenta, ki omogoča popravo zgodovinskih napak izpred stoletja in hkrati omogoča postaviti državo Slovenijo na njene naravne, zgodovinske in zakonite temelje Zedinjene Slovenije /Zvezne Republike Slovenije, je seveda prvi minister, predsednik vlade. Ker ni dvoma, da propozicije, ki jih vsebuje Sporazum, dajejo tako državi Sloveniji priliko, da prezentira tribunalu dejstva, ki so na očeh vseh in so povsem skladna z zahtevami, zapisanimi v Sporazumu, kakor tudi omogoča tribunalu, da odloči skladno z načeli in pravili internacionalnega prava. Problem meddržavne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko je v optiki, vzpostavljeni s podpisanim, ratificiranim in registriranim Sporazumom jasno razviden in enostavno (raz)rešljiv.

Zelo verjetno je treba v tej smeri iskati glavni motiv intenzivirane gonje proti predsedniku vlade. Odveč je ugibati, ali obstajajo sile, ki jim Sporazum ne odgovarja. Seveda jih ne manjka. Klikam vedno ustrezajo krizna žarišča, kopičenje nerazrešljivih zapletov, da na ta račun kujejo svoje separatne dobičke.

In tu se skriva še en vidik, ki ga je pojav Sporazuma odprl: Ustavna preureditev države v Zvezno republiko. Ustavna podlaga za to obstaja. To je Manifest iz leta 1918, na podlagi katerega že obstaja Zvezna republika Avstrija. Zveza dežel, ki so se v skladu z določili Manifesta združile na Dunaju 21. oktobra 1918. Kako trdna je zveza, legalno vzpostavljena na tej podlagi, dokazuje sam obstoj Avstrije, ki je s tem trdnim temeljem prestala celo katastrofalno klavrno nacistično anšlusarsko epizodo.

Nobenega dvoma ni, da je Manifest popolnoma enakovredna ustavna podlaga tudi za slovenske dežele, saj ni konzumiran, v osebi Avstrije pa obstaja v stvarnosti.

Naraščajoče nerazrešljive krizne situacije, s katerimi se sooča Slovenija na vseh področjih opozarjajo, da je vir vsega napačno zastavljena državnost. Ne more dobro funkcionirati, kar je sestavljeno v nasprotju z danostmi in pravnimi temelji. Slovenci niso vstopili v Jugoslavijo, ker niso imeli svoje “hiše”. V tako rešitev so jih pognali tisti, ki jim ni bilo do tega, da Slovenci uveljavijo svojo nacionalno individualnost. S slovensko državnostjo (in še čem) so si “pomagali” tisti, ki tega niso imeli. Zlorabili so raznarodovalni pritisk nemštva in italijanske iredente, ter pristavili svoj lonec – ne, škaf! Zvijačno so Slovencem tudi podtaknili etnični ekskluzivizem, kakor so tolmačili obupno prizadevanje za obstanek. Slovenci namreč nikoli niso prakticirali nacionalizma. V svojih državah so živeli z različnimi etnijami. Proti njim so nastopali in se njihovega teritorija polakomnili le sosedje. Tudi – kot rečeno – z zlorabo svobodoljubja.

Osamosvojitev je bila izvršena v okoliščinah in na način, da je danes več kot očitno potreben popravek. Splet okoliščin je tak, da odpira maksimalne možnosti za hkratno in skladno razrešitev tako problema strukture države, kot tudi spremljanje postopka arbitraže. Tudi “vladna kriza” prispeva svoj del. V takih razmerah namreč ni težko ravnati odločno in morebiti na prvi pogled nekoliko tvegavo .

Prva odločna in verjetno za mnoge obešenjaška poteza, a več kot nujna, je za vsako ceno vzpostaviti operabilno vlado. Program ustavne preureditve države v zvezo držav/dežel, mora pritegniti vse, ki jim je mar za Slovenijo. Dežele so tisočletna identiteta ljudi, ki v njih živijo. Kako močna je, se vidi v tem, da kljub stoletni demontaži, še vedno obstaja. In vabi. Predvsem pa je ta naravni okvir sožitja in funkcioniranja nezamenljiv. Hkrati razbistri politično sceno, saj se družbene silnice soočajo na več ravneh, raven odločanja pa se maksimalno približa “sorodnim” okoljem. Ni brez razloga EU obsedena z regionalizacijo! Kaj boljšega, če imaš “regije” o pamtiveka. In to vedno samostojne države z lastnim parlamentom, vlado, ozemljem in mejo. Povsod po svetu uspešna razdelitev pristojnosti na “deželno” in “zvezno” raven je predpogoj, da se država izmota in krize.

Predsednik vlade ima priložnost, da povabi vse ljudi k prizadevanjem za uresničitev programa ustavne preureditve Republike Slovenije v Zvezno republiko. To je tisto pravo “resetiranje”, ne pa neke ideološke prazne marnje in usmerjanje nacionalne energije na področja, ki niso v državni pristojnosti . Smiselno in funkcionalno pa more razporediti pristojnosti prav federalna ureditev države, če je zveza avtonomnih subjektov na pravni, zgodovinski geopolitični in ne na ideološki ali kateri drugi spekulativni podlagi. Nobene možnosti nima Slovenija če še nadaljuje s svojo usodo “osamosvojene jugoslovanske socialistične spake”. Rešitev je v spoznanju in priznanju, da se je zgodila 1918 usodna napaka s katastrofalnimi posledicami v političnem, gospodarskem in človeškem segmentu. Morebiti v času osamosvajanja ni bilo mogoče ravnati drugače, kot so ravnali vpleteni. Vsaj kakšna besedna formulacija bi morda kljub vsemu morala najti pot v dokumente. A to danes ni več pomembno. Kriza je tu, rešitev je nujna, pot pa tudi s pomočjo streznitvenega Sporazuma o arbitraži lahka.

Sporazum o arbitraži je torej dejstvo, ki usmerja slovensko državno in politično misel s folklorno-etničnega in realsocialistično-ideološkega na polje internacionalnega. S tem opogumlja vpletene, da v zvezi s politično situacijo ravnajo odločno, magari do stopnje navideznega obešenjaštva . Obenem pa terja od tistih, ki so pripeljali našo državno-politično resničnost do te stopnje verodostojnosti, da se ne ustrašijo še zadnjega, nujnega koraka: Kot predmet spora – kar je usodni in odločilni akt, ker opredeljuje vse ostalo v zvezi z arbiražo – zapisati že večkrat ponovljene preproste stavke, ki odražajo pravo stanje stvari. Ja, je potrebna velika mera drznosti. A druge poti ni. Ostaja le zgodovinski poraz in sramota.

Ni nobenega dvoma: Potem, ko je nastal Sporazum o arbitraži in je bil podpisan, ratificiran in registriran, ni več nobenega opravičila za tisto ekipo, ki ga bo vrgla v smeti na način, da “izplen” ne bo meja dežel, ki so leta 1918 vstopile v južnoslovansko državo. Ustavna preureditev države v zvezo dežel je hkrati bistvena podpora tribunalu, da bo lažje sledil pravnim dejstvom, in nova perspektiva za državo, rešeno bremena stoletne zablode.

Predsednik vlade nima veliko izbire: Polom, s katerim že večina računa, ali pa zadnje dejanje tragedije, ki bo hkrati praznik srečne prihodnosti Zvezne republike Slovenije.

V cesarjevem dvorcu (Hofburg) na Dunaju so priredili slovesnot (Festakt) ob sedemesetletnici razglasitve Druge republike.

27. aprila 1945 so v poslopju dunajskega magistrata razglasili Drugo republiko.

Iz komentarja k neposrednem prenosu dogajanja na ORF2 nekaj zanimivih paberkov.

 

Generalno: Razglasitev samostojne državnosti (“Druge republike”) je bila potrebna, ker je z “Anschlussom” državnost Prve republike ugasnila. Ni namreč šlo za “povezovanje” dveh subjektov, marveč je eden vsrkal drugega – nasilno(??? – “prva žrtev” ???) “priključil”!

To je treba povedati zaradi nameravanih primerjav v nadaljevanju. Prva (avstrijska) republika je bila namreč razglašena dne 21. oktobra 1918 na popolnoma enak način in na isti ustavni podlagi (Manifest) , kot zveza slovenskih dežel dne 31. oktobra v Ljubljani. Tako, kakor na Dunaju, Am 21. Oktober 1918 traten die zuletzt 1911 gewählten Reichsratsabgeordneten des deutschen Österreich (ihre Funktionsperiode war im Krieg bis 31. Dezember 1918 verlängert worden) im niederösterreichischen Landhaus in Wien als Nationalversammlung der deutschen Abgeordneten zusammen…Für sich selbst beschloss die Versammlung den Namen Provisorische Nationalversammlung für Deutschösterreich, womit die amtliche Staatsbezeichnung festgelegt war.  so se deset dni kasneje, 21. oktobra 1918 v zgradbi parlamenta dežele Krajnske v Ljubljani zbrali poslanci iz slovenskih dežel in po celodnevnem zasedanju pozno popoldne sprejeli sklep, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (dr. J. Brejc notranji minister te vlade natančno piše o tem v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana, 1928). To dejstvo je uradno objavljeno v uradnem listu vlade, predsednik vitez Pogačnik pa je o tem obvestil zvezno administracijo na Dunaju. Delegacija vlade (uradno je bila vlada odbor parlamenta) je nemudoma odšla na sedež namestnika suverena dežele, grofa Attemsa, ki je nemudoma izročil vsa pooblastila. Enako je ravnal guverner Trsta in namestnik za Primorje, baron Friess Skene, ko je potoval skozi Ljubljano domov na Koroško.

Razglasitev zveze slovenskih dežel – kakor ugotavlja omenjeni notranji minister Brejc uresničitev Zedinjene Slovenije – se je torej veljavno, zakonito ustavnopravno popolno in učinkovito izvršila. Kakor je znani ustavni pravnik, ekspert, Badinter, poučil naše “strokovnjake” mednarodnega prava, država nastane z razglasitvijo, seveda veljavno! ne pa šele z mednarodnim priznanjem, kakor so menda ti naši maherji jadikovali. (O pravilnosti Badinterjevega “pouka” govori tudi razglasitev Druge avstrijske republike. Razglašena je bila aprila leta 1945 in sedemdesetletnico njenega obstoja praznujejo na Dunaju danes, mednarodno priznana pa je bila šele deset let kasneje, s podpisom Pogodbe o Avstriji leta 1955)***.

Nastala sta torej oktobra leta 1918 sočasno dva povsem podobna državnopravna subjekta, na enak način in na isti zakoniti / ustavni podlagi. Eden (“Prva republika”) se je pojavila na mirovni konferenci v Parizu in je bila brez zadržkov (le del imena “Deutsch” so morali zradirati) takoj priznana, drugi pa je ostal skrit in zamolčan. Stoprocentno v ilegali. Tako popolnoma utajen, da ga še danes redko kdo opazi. A vendar obstaja, saj ga – ker ga nihče ni opazil – niti odpraviti niso potrudili. Pustili so stanje – veljavno seveda – vnemar (“za plotom”). Še danes ravnajo tako, igrajo pa se neko pravljičarstvo in izmišljije. Izumljajo vedno neko novo kvazi državo, četudi prej omenjena, nikoli odpravljena, še vedno obstaja, saj eno temeljnih pravnih načel: “cuius est instituere, eius est abrogare”, še vedno in povsod, zlasti še na področju mednarodnega prava, velja.

Da so bile slovenske dežele (države, po srbsko zemlje) dejansko subjekt “ujedinjenja”, da so se torej združile kot enak z enakim s kraljevino Srbijo, je zapisano v uradnem dokumentu o združitvi (Bgd. 1.12.1918). Ker se v vsem času obstoja južnoslovanske državne tvorbe na internacionalni pravni ravni ni v zvezi s tem nič spremenilo, je torej tisto, kar je pod imenom “ZEMLJE države SHS” 1.12.1918 v zvezo vstopilo, dne 25.6.1991 iz nje izstopilo – pod imenom Republika Slovenija. Mednarodno pravno stanje je bilo, kot rečeno, nespremenjeno, s tem, da je po ujedinjenju l. 1918 Italija z Rapallom (1920) vzela deželo Primorsko (poimenovala jo je Venezia Giulia), po drugi svetovni vojni pa vrnila, z izjemo Trsta in Gradiške. Dne 25.6.1991 so torej iz jugoslovanske zveze izstopile vse slovenske dežele, ki so v zvezo leta 1918 vstopile. Kaj si v zvezi s tem kdo predstavlja, kaj kdo pripoveduje, je z ozirom na dejansko pravno stanje irelevantno. Postane pa zelo relevantno, če to dejstvo uradni organi države ignorirajo – ne “dajo na mizo”.

To je na kratko okvir primerjanja razglasitev leta 1918 v Ljubljani in na Dunaju, in leta 1945 na Dunaju.

 

Nekaj primerjav – komentarjev:

– zvezni predsednik Fischer je razločno povedal, da so mu zgodovinarji zagotovili, da dokumenta o znameniti razglasitvi 1945 ne morejo izbrskati. Ga torej ni (???).

K temu velja pripomniti, da o razglasitvi zveze slovenskih dežel “…vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” obstaja uradna objava v uradnem listu te vlade (čeprav so jugoslovansko troedinoplemensko obsedeni morilci Ivana Cankarja storili vse, da to izgine iz ljudskega spomina in zavesti). A to našim strokovnjakom nič ne pomeni – sprejemajo pa kar počez vse v zvezi z dogodkom na Dunaju, ki “papirnatega” pokritja nima.

– Rečeno je bilo, da je razglasitev podprl Stalin, zahodni zavezniki pa so negodovali. Vendar je očitno, da so “dejansko stanje” (razglasitev se je dejansko zgodila !) morali upoštevati tudi zapadnjaki. Sprejeli so tudi Renerjevo vlado. Renerja je podprl Stalin, četudi so mu povedali, da je odkrito podpiral Anschluss. Prevladala je njegova “vdanost” (značilna ubogljivost kompromitiranih – ki so zato “uporabni”.). A to so le okraski.

– Komentatorsko omizje je marsikaj povedalo o dogajanju leta 1945. Za nas je zelo pomembno, kaj je bilo slišati o stanju na “jugu države”. O situaciji na Koroškem so povedali, da sta v zasedanju območja tekmovali angleška in jugoslovanska (!!!) vojska. In da se je potem morala na ukaz Stalina, jugoslovanska vojska umakniti, da se je udejanilo, kar je glede meja predvojne Avstrije določala Moskovska deklaracija (1943) – Pa je bilo s “slovensko koroško partizansko epopejo” opravljeno. In to na nivoju aktualnega predsednika države.

– Moskovska deklaracija (in Pogodba o Avstriji)

Vse “drobne” a številne in zelo učinkovite manipulacije…

Moskovska deklaracija 1943. Stalin je zahteval, da se v delu, ki zadeva obnovo Avstrije v predvojnih mejah, zapiše zahteva, da mora Avstrija z dejanji dokazati svoj protinacistični odpor. Po končani vojni so zelo dolgo iskali dokaze za kaj takega – ker pravih niso hoteli opaziti… Ko le ni šlo drugače, so nazadnje vendarle priznali slovenski oboroženi odpor na Koroškem – ki je bil edini v vsej Avstriji. Morali so torej opaziti Slovence, njihovo borbo in seveda žrtve, da so izpolnili zahteve iz Deklaracije. S tem v zvezi je treba opozoriti, da je v dunajskem osrednjem državnem vojaškem muzeju (Heeresgeschichtliches museum, Arsenal) v dvorani, kjer je prikazano stanje v Avstriji med Drugo vojno, le nekaj orožja, nemška “Štorklja” in eksponati zavezniškega porekla. O kakem avstrijskem NEMŠKEM odporu ni sledu. Pač pa se obiskovalcu zablešči v veliki vitrini (tako je bilo še pred desetimi leti) slovenska beseda, šolske knjige, partizani….Prikazan je slovenski partizanski boj na Koroškem…. Ko sem predlagal, da slovenski šolarji s Koroške in Slovenije vsaj enkrat v času šolanja obiščejo ta muzej – posebej to dvorano / vitrino, nisem dobil od nikoder nobenega odgovora.

Pogodba o Avstriji 1955.  Tudi tu se soočimo z manipulacijo. Naši uradni elementi mirno povzemajo avstrijski (namerno ?) napačen prevod / opis te znamenite pogodbe, ki nosi jasno zapisan naslov Pogodba … o Avstriji****. V praksi tako v Avstriji kot – zanimivo !!! – pri nas pa se je uveljavil naslov Avstrijska državna pogodba. Namen je seveda prepoznaven na prvi pogled (četudi “kolaboracija” ni zato nič bolj ali manj razumljiva/opravičljiva). Sintagma “Avstrijska …” suponira, da gre za neko avstrijsko pogodbo/dogovor. Seveda je to svetlobna leta oddaljeno od resnice (in logike). Gre za pogodbo, ki so jo zmagoviti zavezniki sprejeli O AVSTRIJI. Seveda jo je morala Avstrija podpisati – da se je zavezala izpolnjevati, kar ji nalaga…. Manever je prozoren. Ni kaj. Ni pa mogoče niti razumeti, kaj šele sprejeti, poniglave “kolaboracije” naših maherjev pri tej raboti, ko vdano ponavljajo “Avstrijska državna pogodba”. Pismo neke bralke iz Maribora, objavljeno pred kratkim v Delu, pa pojasnjuje marsikaj. Bralka je namreč (kako spodbudno in obetavno !!! Končno nekdo!) protestirala zaradi radiranja naše identitete – brisanja slovenskih dežel, njih razkosavanja in nadomeščanja z bebavimi, izmišljenimi poimenovanji. Zapisala je, da naj bi o tem veljal prikrit dogovor z Dunajem…. Seveda. Dunaj bi z največjim veseljem zbrisal slovenske dežele. Nič manj z užitkom (in zlobnimi nameni), kot južni sosedje. Potem bi se zlahka “dogovoril” z ostalimi tatovi slovenske zemlje, za dokončno delitev sesekljane slovenske nacionalne dediščine. Kaj lepšega se more uresničiti Dunaju (že Dolfe je ukazal v Mariboru), kot da znova “zaokroži” vse “dežele”. Kaj lažjega, če jih niti lastnik sam ne mara…Pomagali bodo gotovo tudi tisti, ki so nekoč že pobasali vso Primorsko, in taki, ki so po novem pograbili Primorja polovico, in velikanski kos med Muro in Dravo…(Četudi Trianon jasno določa mejo na reki Dravi!)

In to si dovolimo, četudi so nas polna usta neke borbe, zmag, in uspehov….svojo pravo nacionalno dediščino, ki še vedno čaka “za plotom”, pa v svojo nesrečo in sramoto – in v čudenje in posmehovanje tujcev (ki si za to vzamejo pet minut časa) – brezobzirno in bebavo zametujemo…

Sramotno in grozno.

Andrej Lenarčič

Ljubljana, 27042015

Op.:

***) tu je potreben ekskurz: Nastanek – obstoj države ni nujno povezan z njenim priznanjem. Vsekakor pa ni nujna sočasnot tega in onega. To se jasno vidi v primeru “Druge republike”. Vsem na očeh je novejši pojav: Kosovo. Še dolgo bo trajalo, da bo država, ki je z veljavno razglasitvijo (sodišče v Hagu !) nastala, tudi mednarodno splošno priznana. Pro domo sua pa povejmo, da tudi obstoj leta 1918 veljavno razglašene države – zveze slovenskih dežel – ni vezan na mednarodno priznanje. Tako ali tako nečesa, kar ne obstaja, po nobenem pravu ni mogoče priznati. Rok za to pa ni določen. lahko traja deset let (Avstrija) ali manj, ali več. V našem primeru lahko to traja magari sto let. Sicer pa je država Slovenija priznana, le (najprej) sebi, in vsem drugim moramo končno povedati, kaj je ta slovenska država. Za začetek moramo to storiti z uradno razglastivijo zveze dežel (ki pravno še vedno obstaja) in preimenovanje države v Zvezno republiko Slovenijo. Države (dežele) ki to zvezo sestavljajo, so naše države tisoč let in več, in pozna jih ves svet, ne le Evropa. Tisti trenutek, ko se bomo svetovni javnosti predstavili taki, kot smo v resnici, bomo tudi polno prepoznani, sprejeti in priznani.

****)

State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria.

Signed at Vienna, on 15 May 1955

The Union of Soviet Socialist Republics, the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland, the United States of America, and France, herein after referred to as “the Allied and Associated Powers,” of the one part and Austria, of the other part;….. Have therefore appointed the undersigned Plenipotentiaries who, after presentation of their full powers, found in good and due form, have agreed on the following provisions…

orgle

V dolgih desetletjih komunistične diktature sem v orgelski glasbi našel preganjani in zatirani duhovni svet, ki sem ga lahko delil z drugimi mimo cenzorjev in nadzornikov. (Petr Eben, slavni češki orglavec in skladatelj; povedal v Ljubljani, februarja 1994)

Ena odvečnih “pridobitev” revolucionarne euforije v naši deželi po kolapsu leta 1945 je bil izgon sakralne glasbe iz javnosti. Z njo vred so za dolga desetletja iz zavesti širše javnosti izginile tudi orgle, ki so, bolj ali manj osamljene in zanemarjene, čemele na cerkvenih korih. Iz kapel dijaških domov in šol pa tudi iz dvorane konzervatorija v Ljubljani so nemudoma izginile. “Novorek”, ki je averzijo do vsega krščanskega proiciral tudi na nič krive vrhunske dosežke človekovega uma, je bil dosleden in uspešen.

Danes bi težko našli koga, ki bi ne vedel za orgle. Vendar kaj več od tega, da je to nekakšen instrument, ki se uporablja v cerkvah, ni mogoče pričakovati od vprašanega. Edine velike orgle izven cerkve so v naši državi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Drugi, starejši in mnogo manjši instrument, ki so ga do zmage revolucije uporabljali na državnem konzervatoriju, je v izgnanstvu na podstrešju nekdanje realke v Vegovi ulici. Položaj je bil vse do nedavnega naravnost absurden: narodič, ki je glasbeno zakladnico človeštva “opremil” z epohalnimi dosežki Gallusa, Ivančiča, Zupana, da ne naštevamo naprej, je bil brezobzirno odrezan od velikega dela tega čarobnega zaklada. Tudi v umetnostni zgodovini in spomeniškem varstvu, ki jima ni mogoče očitati nedejavnosti, je prihajalo – temu smo pa še dandanašnji priča – do nenavadnega pojava: Kvalitetni, strokovni zapisi in prikazi posameznega kulturnozgodovinskega spomenika – cerkve – so po pravilu povsem prezrli skrivnostno omaro na cerkvenem koru s čudnimi kovinskimi cevmi na pročelju, ki pa je v mnogih primerih skrivala dragocenost nekajkrat večje vrednosti od vse ostale opreme prostora.

Kaj pravzaprav so orgle, ta zanimivi, neverjetno raznovrstni instrument, ki že stoletja fascinira poslušalce in izziva virtuozne izvajalce, organiste?

Kratka definicija pove, da so orgle glasbeni instrument s tipkami, pri katerem zvok nastaja v različnih vrstah piščali s pomočjo posebnega mehanizma za upravljanje in mehovja.

Zgodovinarji navajajo, da najdemo prve sledove orgel v Aleksandriji v Egiptu že 300 let pr.Kr. Za nas bolj zanimivo je, da so našli dokaze, ki povedo, da so imeli orgle v naši neposredni soseščini, pri današnji Budimpešti, že v rimskih časih. Ti antični primerki orgel so bili seveda bolj malo podobni sodobnim orglam. Evropa, ki jo moremo nekako imeti za svojo, to je ta, ki je vstala iz razvalin rimskega imperija, se je srečala z orglami v času Karla velikega (česa vsega ta nepismeni barbar ni zagrešil!). Poklonili naj bi mu jih Bizantinci. Potem je šlo kot namazano. Orgle so se uveljavile povsod po Evropi, tako za posvetno kot tudi cerkveno rabo. V petnajstem, šestnajstem stoletju so pridobile značilnosti in kvaliteto, ki je ostala v grobem enaka do današnjih časov.

Orgle ločujemo med seboj zlasti po velikosti. Lahko so prav majhne, namizne ali prenosne, ponekod pa krasijo velike katedrale ali koncertne dvorane mogočni, veličastni instrumenti, ki fascinirajo že na pogled, kaj šele, ko njihovi mogočni zvoki napolnijo prostor. Prav vsake orgle so pomemben, če ne umetniški pa vsaj rokodelski izdelek. Velike, koncertne orgle so v vseh pogledih vrhunske stvaritve. V sebi skrivajo različne sklope, ki so jih domislili specialisti, velikansko množino detajlov vrhunske kvalitete, dragocen materijal in, ne nazadnje, stoletne izkušnje intonatorjev in uglaševalcev.

Razen prospekta, t.j. pročelja orgel, ki je vsem na očeh zaradi bleščečih, v zanimive kompozicije poravnanih prospektnih piščali, izstopa na zunanjosti orgel predvsem igralnik. Na njem opazimo eno ali več vrst tipk, na katere igra organist z rokami – to so manuali, manualne klaviature, ki jih je lahko tudi pet in več. Pod njimi, na tleh, je vrsta pedalnih tipk, na katere igra izvajalec z nogami – pedal, ta je pač vedno le eden. Nad manuali, ali pa levo in desno od njih, so običajno vzvodi, s katerimi organist vključuje zaželene kombinacije piščali. Te imenujemo registri. Najpreprostejši podatek, ki pove veliko o posameznih orglah, je število registrov. En register – t.j. eno samo vrsto piščali – ima ponavadi le najmanjši izmed teh instrumentov: portativ, majhne, prenosne orgle za spremljavo petja ali majhnih instrumentalnih sestavov. Nekoliko večje – imenujemo jih pozitiv, če imajo samo manualno klaviaturo – imajo vsaj tri registre. Prave orgle, z manuali in pedalno klaviaturo pa imajo lahko prav neverjetno število registrov, do sto in več, in celo do sedem manualov. V bolj ali manj razkošnih omarah skrivajo na tisoče piščali, od najmanjših, ki merijo manj kot dva centimetra, do največjih, deset metrov visokih. Piščali so postavljene v urejenih vrstah, od najnižjega tona do najvišjega, na sapnico. Sapnica je zapletena konstrukcija iz kvalitetnega lesa, sestavljena tako, da je mogoče z odpiranjem posameznih ventilov spustiti stisnjen zrak iz mehovja, k tistim piščalim, ki naj zapojo. Ventili v sapnici so s posebnim vzvodjem povezani s tipkami v igralniku. To vzvodje strokovno imenujemo traktura. Podobno so povezane z registrskimi vzvodi na igralniku tudi registrske letve v sapnici. Ko jih premikamo, vključujemo odn. izključujemo posamezne skupine piščali in s tem spreminjamo zvočni učinek – barvo in jakost.

V drugi polovici devetnajstega stoletja so graditelji orgel pričeli uporabljati drugačne, zelo domiselne načine povezovanja piščali oz. sapnice z igralnikom. Skušali so se izogniti težavi, ki se pojavi zlasti pri velikih orglah, da je namreč nanje zelo težko, naporno, igrati zaradi obsežne in zapletene trakture. Najprej so domislili tak sistem, da so za funkcijo uporabili zrak, ki so ga po zapletenem sistemu drobnih svinčenih cevi vodili do množice stožčastih ventilov. Ta način, ki ga imenujemo pnevmatika na stožce, so sčasoma silno izpopolnili, proti koncu devetnajstega stoletja pa so začeli namesto cevčic z zrakom za krmiljenje sistema uporabljati električno energijo in elektromagnete. Ti sistemi v vseh mogočih, bolj ali manj posrečenih izpeljavah in kombinacijah mehaničnih, pnevmatičnih in električnih zvijač, so se navsezadnje morali umakniti prvotnemu, preprostemu mehaničnemu sistemu. Čeprav so imeli nekatere prednosti, je pristnejša povezava izvajalca z instumentom in nesporna boljša kvaliteta zvoka klasičnih, mehaničnih orgel s sapnicami na poteg, zmagala. Moderna tehnologija v obdelavi lesa in drugih materijalov omogoča izdelavo velikih instrumentov, na katere je mogoče z lahkoto igrati. Za lažje upravljanje z registri pa skrbi računalniško krmiljen sistem elektromagnetov, ki premikajo registrske letve v sapnici.

Za nastanek in značaj zvoka so piščali najpomembnejše. Od velikosti je odvisna višina tona, od materijala, razmerja med višino in širino piščali in načina, kako zvok nastaja, pa barva. Večina piščali je iz različnih zlitin svinca in kositra, tiste največje pa so ponavadi iz lesa. Po tem, kako nastaja zvok, ločujemo labialne, ustnične piščali, in jezičnike, take, pri katerih zvok nastane z vibriranjem kovinskega jezička. Te, jezičniške piščali posnemajo zvok trobil in pihal, kot jih poznamo v orkestru. Zvok labialnih piščali pa zveni podobno flavtam in godalom. V drugi polovici devetnajstega stoletja je posnemanje orkestrskega zvoka postala prava moda. To je omogočil razvoj tehnike, vendar je elektronika, ki zmore natančno posnemati najrazličnejše zvočne barve, ta razvoj zaustavila. Izdelovalci orgel so se nehali izživljati v iskanju vsemogočih zvokovnih variant. Danes prevladuje mnenje, da je razvoj orgel dosegel svoj vrhunec v obdobju baroka. V tistem času so nastali mnogi, resnično atraktivni instrumenti širom Evrope, katerih značilnosti, predvsem zvokovne, imajo veljavo še danes. Pravzaprav pridobiva bleščavi, razkošni baročni zven orgel ponovno vse več pristašev.

V naših krajih, ki so bili vedno na prepihu, je moč ugotoviti splet različnih vplivov tudi v gradnji orgel. Res je sicer, da so bile politične in gospodarske okoliščine največkrat hudo mačehovske, vendar so v slovenske dežele prihajali mojstri iz avstrijsko-nemških dežel, iz Češke in iz Benečije. S seboj so prinašali manire beneške in nemške šole, ki so se pogosto spletle med seboj v kaj posrečene kombinacije.

Orgle so se na Slovenskem pojavile prav gotovo že zelo zgodaj. Ker pa ne moremo spremeniti žalostne resnice, da so bile naše dežele vedno brez upravnega in političnega središča, vedno, do najnovejšega časa, le privesek močni metropoli, ki si je jemala tako denar kot dokumente, moramo tudi sprejeti dejstvo, da so in bodo z originalnimi viri težave. Tako razpolagamo z dokumenti o orglah šele nekako od šestnajstega stoletja. V stari ljubljanski stolnici so takrat popravljali orgle, torej so tam bile že prej.

V stari ljubljanski gotski stolnici, ki je stala na istem kraju, kot današnja, so bile orgle postavljene v emporo na severni strani presbiterija (prostora, kjer je oltar). Mojster, ki so ga najeli za popravilo, je sklenil natančno pogodbo s kapitljem in v njej zahteval tudi sodček piva vsak dan za svojo ženo!

Najstarejši instrument te vrste na slovenskem, za katerega vemo, kdo ga je izdelal, je pozitiv, ki se je ohranil v cerkvi Sv.Primoža nad Kamnikom. Izdelal ga je leta 1680 kot svoje poslednje delo ljubljanski orglar Janez Faller.

Mojster Faller, ki je imel delavnico v Ljubljani blizu šentjakobske cerkve, je tipičen predstavnik tistih orglarjev, ki so v naše kraje prinesli mešane, nemško benečanske vplive. Vpliv prve in druge šole je pri njegovih izdelkih očiten. To se vidi iz nekaterih ohranjenih pogodb, kjer so zapisane dispozicije, seznami registrov, in iz načina izdelave posameznih delov orgel. Razen pozitiva pri Sv.Primožu se ni ohranilo nobeno njegovo delo, iz dokumentov pa vidimo, da je izdeloval ali pa popravljal tudi velike orgle po vsej Kranjski in na Hrvaškem. Izpričano je, da je popravljal rog (Hornwerk) na stolpu piskačev na ljubljanskem Gradu in v samostanu v Stični. (Rog, ali po nemško Hornwerk, so posebne, zelo glasne pa ne velike orgle. Niso imele popolne klaviature – le tiste tone, ki so bili potrebni za izvajanje želenega glasbenega motiva. Tudi registri so bili maloštevilni – le nekaj kričečih mikstur in jezičniki. Postavljene so bile običajno na zunanji strani mestnih ali cerkvenih stolpov in so se oglašale ob različnih priložnostih.) Maloštevilni Fallerjevi papirji, ki so se ohranili, so dragoceni dokumenti. Iz njih povzemamo, da je bilo v njegovem času, pa tudi že prej, v slovenskih deželah veliko orgel raznih vrst.

Najstarejše orgle, torej ne pozitiv, ampak orgle z manualom in pedalom, v Sloveniji, stoje na koru cerkve Žalostne Matere božje pri Treh farah, nedaleč od Metlike v Beli krajini. Kot po čudežu se je tam na obrobju, na sami meji Slovenije s Hrvaško, ohranil čudovit instrument. Res je sicer, da zadnjih nekaj desetletij ni mogel razveseljevati poslušalcev s svojimi blagimi zvoki, zato pa danes, popravljen in restavriran pripoveduje slavne zgodbe slovenskega orglarstva.

Tri fare pri Metliki so nekaj posebnega. Danes je to pravzaprav obzidano pokopališče, na katerem stoje druga ob drugi tri cerkve, kar je gotovo nenavadno. Nekdaj pa je na tem kraju stalo središče Vojne krajine Metlika. Naselje, ki je nastalo ob potoku enakega imena, je omenjeno že pred letom 1150. Bilo je gospoščina ogrskih kraljev. Tam, kjer danes blago valovito pokrajino, ki se spušča k mejni reki Kolpi, krasijo tri bele cerkve, je Nemški viteški red postavil svoj samostan. Turški vpadi so pognali prebivalce v zavetje bližnjega gradu na griču, kjer se je razrasla današnja Metlika. Od naselja in samostana so ostale le cerkvice, prva posvečena Žalostni Materi božji, srednja Ecce homo in južna Lurški Materi božji.

Kraj je ostal priljubljena romarska pot pod patronatom uglednih križnikov. Tako ni čudno, da so se poleg dragocene opreme znašle v cerkvi tudi dragocene orgle. Na kor severne cerkve jih je leta 1753 postavil znameniti ljubljanski orglar Joannes Georgius Eisel. Tako se je sam podpisal na ohišje orgelske omare. Mojster Eisel je postavil mnoge orgle v domači deželi in tudi v širši okolici. Bil je Ljubljančan, ki je očitno odraščal v družini orglarjev. Zelo verjetno je bil mojster v delavnici, ki je bila v ulici Sv.Florijana (danes Gornji trg 24) nasproti cerkvi, posvečeni istemu svetniku, mož njegove sestre, orglar Marko Göbl. Mladi Janez pa je svoje znanje izpopolnjeval v daljnem Salzburgu, pri čemer je oplemenitil močno izražene benečanske vplive z nemško solidnostjo. Instrumenti, ki so se ohranili, dokazujejo njegovo veliko znanje in solidnost v izdelavi.

Bilanca Eislovega štiridesetletnega dela v Ljubljani je res veličastna. Svoje mojstrstvo je dokazoval na Kranjskem, na Koroškem, na Štajerskem, v Istri in na Hrvaškem. Večina njegovih instrumentov, ki so se ohranili, je precej predelanih. Orgle pri Treh farah pa so z izjemo enega samega registra, ki je izginil ob nekorektni predelavi kmalu po prvi svetovni vojni, ostale nedotaknjene, čeprav pokvarjene in zanemarjene. Navsezadnje je bilo to celo dobro, saj se nam je tako ohranil pristen instrument, kar je izjemna redkost. Po več kot dveh stoletjih moremo uživati v originalnem zvoku instrumenta, kar je v bogatejših in bolj “civiliziranih” deželah nemogoče. Tam bi v tako dolgem času instrument že nekajkrat predelali ali pa celo zamenjali z novim.

Namen tega pisanja ni obdelati vse orgle, ki se z njimi lahko pohvalimo, Eislove pri Treh farah pa to zaslužijo, ker so prve ohranjene, hkrati pa izvemo kaj novega o orglah nasploh. Zato na kratko še o nekoliko bolj strokovni plati.

Kot rečeno je instrument izdelal Janez Eisel leta 1753. Zasnoval ga je z enim manualom z osmimi pojočimi registri in pedalom, ki ima dva registra. Piščalje in trakturo je vgradil v omaro, ki je narejena po nemški baročni šoli. Omara stoji na robu kora, igralnik pa je zadaj. Organist vidi oltar skozi odprtino v omari. Edina sprememba, ki so jo orgle doživele ob restavraciji je, da se mehovje, ki je bilo prej zunaj omare, sedaj nahaja, skupaj z ventilatorjem, v notranjosti. Vse piščali, tudi lesene, so ostale originalne. Enako traktura in klaviature. Na vrhu omare kraljuje David s harfo, kvalitetno rezbarsko delo. Tudi okrasje je solidno rezbarsko delo, pri čemer velja opozoriti, da je identično s tistim na oltarjih. Tega ni opaziti nikjer drugje.

Eisel seveda ni bil edini orglarski mojster baročne dobe pri nas. V Celju je deloval Janez Frančišek Janeček, ki se je priselil s Češkega. V ljubljanski okolici in na Štajerskem je posejal veliko odličnih orgel. Velja omeniti znamenite orgle v Crngrobu pri Škofji loki in tiste na stranskem koru v ljubljanski stolnici. Samostanska cerkev v Stični se je ponašala z odličnim Janečkovim izdelkom, ki sedaj razveseljuje vernike in poslušalce v nekoliko prirejeni repliki.

Za Eislom in Janečkom, ki sta bila sodobnika, je sledila vrsta mojstrov, ki so imeli bolj ali manj srečno roko. Eislovo delavnico v Ljubljani je prevzel Josip Kučera. Vsesplošna hvala pa je veljala zvoku orgel, ki jih je postavljal njegov sodobnik Janez Kunat. Za njegove orgle, ki so stale na koru v Šentvidu nad Ljubljano, so trdili, da so najboljše na Kranjskem. Danes je ostala le še omara, v katero je Gorenjec Anton Dernič postavil romantično zasnovan instrument s pnevmatično trakturo.

Na Štajerskem so, razen v Celju, delovale kvalitetne delavnice tudi v Mariboru, pomemben delež pa so si vzeli mojstri iz avstrijskega Gradca. Kot posebno zanimivost, ki priča, kako zelo je bila naša dežela izpostavljena vplivom tako s severa kot z zahoda, moramo omeniti orgle v Petrovčah pri Celju. Leta 1796 jih je tu, daleč od domačih Benetk, postavil sloviti beneški mojster Callido. Krasen primerek beneške orglarske šole je še danes dokaj dobro ohranjen. Orglar, ki je v začetku tega stoletja orgle predelal, je pustil v njih precej originalnega. Obstoj teh benečanskih orgel dokazuje živo povezavo z Benetkami. Tako se poleg naših obalnih mest tudi celjska okolica lahko hvali s te vrste orglami, ki precej odstopajo od tirolskih in nemških tipov.

Beneška šola kaže svojo drugačnost že na zunaj. Orgelska omara je povsem drugače koncipirana. Predvsem ima res značilnosti prave, bogato dekorirane omare, na katere prednji strani je videti cinaste piščali principala, ki jih praviloma zastremo z zaveso, kadar orgle niso v uporabi. Tudi zvokovno se beneške orgle odlikujejo s svojo specifiko. Imajo manj osemčeveljskih registrov, zato pa široko paleto alikvotov, registrov, ki zvenijo v oktavi, kvinti ali terci in tako naprej, nad osnovnim tonom. Zvok teh instrumentov se odlikuje predvsem z nežno bleščavo ripiena, neke vrste plena = odprti so vsi ali večji del registrov. Posebej značilna pa sta registra Voce umana in Tromboncini.

Voce umana je register, ki ga sestavljata dve vrsti piščali, ki pojeta sočasno, uglašeni pa sta tako, da zvok prijetno niha, plava. S tem je dosežen izjemno ugoden zvočni učinek.

Tromboncini so jezični register, katerega piščali imajo zelo kratek odmevnik in temu primeren svetel, oster zvok, ki se močno razlikuje od zvoka drugih, zlasti nemških in francoskih tipov jezičnikov. Predvsem doda zvoku orgelskega plena barvo in polnost.

Tako v slovenskih deželah ni manjkalo kvalitetnih instrumentov. Pomanjkanje sredstev in vojna nevarnost z juga pa sta onemogočala gradnjo mogočnih in razkošnih orgel, kot so npr. tiste v opatiji Weingarten, ki jih je v prvi polovici 18. stoletja postavil Joseph Gabler. (slika)

Kljub omejenim možnostim, se je z gradnjo orgel v naših krajih ves čas ukvarjalo veliko mojstrov. Imena Frančišek Ksaver Križman, Kutschera, Kunat, Otonič, Rumpel, Malahovsky, Mandlin, Naraks, Goršič, Brandl, Zupan, Milavec, Jenko so samo nekatera iz dolge vrste bolj ali manj uspešnih.

V devetnajstem stoletju je tehnični napredek pogojeval spremembe pri gradnji orgel, obenem pa se je spreminjal tudi okus in namesto bleščavih baročnih, mehaničnih mojstrovin so postavljali mogočne monstrume, ki so skušali posnemati zvok orkestra, orgle, ki jih imenujemo romantične. Ta razvoj je trajal z vsemi mogočimi variantami v nemški, francoski in angleški tradiciji, tja do let po drugi svetovni vojni. Tedaj je skokovit razvoj elktroakustičnih aparatur, elektronskih in kasneje računalniško krmiljenih generatorjev in posrednikov zvoka prizadevanja orglarjev, da bi posnemali zvok simfoničnega orkestra, postavil na stranski tir. Do meja popolnosti so sedaj to nalogo zmogli računalniki. Orgle so ponovno našle svojo lastno, neponovljivo identiteto, svoje značilno zvokovno bogastvo in nedosegljivo briljanco. Orglarji ne eksperimentirajo več, ampak so se posvetili kvaliteti in popolnosti, ki sloni na izkušnjah stoletij, pri čemer, seveda, pridno in smiselno uporabljajo nova spoznanja, nove materijale in izkušnje.

V Sloveniji, ki jo je z zmago revolucije, konec druge svetovne vojne, doletel dolgoletni moratorij na področju orglarstva, se končno, kot posledica demokratizacije in osamosvojitve, ponovno razvija plemenita obrt orglarstva. Kot vedno, pomenijo tudi danes temelj in jamstvo kvalitete zasebne delavnice. Zlasti delavnica v Rogaški slatini, ki dokazuje svoje mojstrstvo z novimi orglami v župnijski cerkvi v Murski soboti, v Cerknem in še kje, vliva optimizem in upravičuje pričakovanja, da je orglarstvo na Slovenskem v ponovnem vzponu.

Poglejmo za konec še dvoje orgel, ki stoje v Sloveniji. Prve so v ljubljanski stolnici in predstavljajo romantično varianto, druge pa krasijo dvorano Cankarjevega doma, prav tako v Ljubljani in so predstavnik modernega koncepta v gradnji orgel.

Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, kakršna stoji danes, je bila zgrajena leta 1707. V razkošni zgradbi, ki kaže italijanski vpliv, so bile orgle že od začetka. Te, ki danes krasijo kor, je v letih 1911 in 1912 postavil ljubljanski orglarski mojster Ivan Milavec. Imajo 52 registrov in tipično romantično dispozicijo, sestavo registrov, v katerih prevladujejo barve godal. Kljub temu imajo lep in bleščeč pleno, kakor imenujemo zvok, ko so odprti vsi registri. Organist lahko uporablja tri manualne klaviature. Traktura je, skladno s takratnimi izkušnjami in modo, pnevmatična na stožce. Igra je zato povsem lahkotna, žal pa funkcija zelo zaostaja, kar je pogosta težava pri take vrste orglah. Od trenutka, ko pritisnemo na tipko, do takrat, ko se oglasijo piščali, poteče preveč časa. Kljub tem pomanjkljivostim so dragocen dokument svojega časa in še vedno dovolj dobro služijo svojemu namenu.

Velika, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, se ponaša s čudovito, moderno mojstrovino, velikimi orglami, ki jih je leta 1981 postavila nemška firma Karl Schucke. Mogočni instrument, ki ima 73 registrov in štiri manuale, je največji v tem delu Evrope. Zasnovan je tako, da omogoča izvajanje orgelske literature treh tradicij: beneške, francoske in nemške, kakor se za naše kraje spodobi. Domiselna dispozicija je delo priznanega orglavca, koncertanta in profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, Huberta Berganta. S svoje strani je prispeval tehtne pripombe avstrijski specialist, Hans Haselböck. Kot konsultant je sodeloval uveljavljeni orglavec in profesor iz Zagreba, Andjelko Klobučar. Tako je nastal prav gotovo vrhunski izdelek modernega orglarstva. Mehanična traktura omogoča natančno igro, dopolnjena pa je, tam kjer je potrebno, z električnimi pomagali. Za kombinacije registrov in lažjo izvedbo velikih koncertnih del, je vgrajen računalniško krmiljen sistem. Ni dvoma, da so te orgle ponos glavnega mesta Slovenije in slovenske države sploh. So prve orgle v Sloveniji, ki so namenjene izključno za koncerte.

Orgle in z njimi orglarstvo na Slovenskem so bile, žal, dolga desetletja v senci, zaradi bedastih in primitivnih predsodkov. V času demokratizacije in afirmacije suverene slovenske države tudi svet tega plemenitega in predragocenega dosežka človeškega uma prihaja v zavest državljanov Slovenije, posebej zaradi velikanskega pomena, ki ga ima ta kulturna dediščina in ki nas sama po sebi umešča v vrh evropske kulturne identitete. Česa takega, kar se skriva za skromnimi vrati kora male cerkvice Žalostne matere božje pri Treh farah, ob vznožju mehkih belokranjskih gričev, nima cela Evropa. To moramo pokazati vase in v svojo mogočnost zaverovanim takoimenovanim Evropejcem. Ob teh in drugih številnih zakladih, ki jih hrani naša domovina, bodo spoznali, da so korenine njihove civilizacije prav tu, na sončni strani Alp, v tej prelepi deželi, raju pod Triglavom.

Spoznali bodo, in mi z njimi, da to ni dežela pritepencev z nekakšnih močvar, da je to zaklad, kjer so se plemenitili vplivi z vseh strani neba, in ki ga niso mogla uničiti stoletja suženjstva, valovi krutosti in primitivnega nasilja. Samosvojost Noričanov se je zrcalila v državniški modrosti Karantancev in se skozi zagovednost “Kranjcev” udejanila v suvereni Sloveniji, ki stoji pokončno kljub strahotnemu bremenu klečeplazja, kolaboracije in razbrzdanega revolucionarnega nasilja.

Harmonija brezštevilnih orgelskih piščali, ki iz nepregledne množice različnosti ustvarjajo neponovljivo blagoglasje, je mogoče tisti zgled, ki vliva optimizem in kaže pot.

Hvala stotnijam slovenskih orglarjev, hvala vsem tistim, ki ohranjajo to neponovljivo nacionalno dediščino.

V cesarjevem dvorcu (Hofburg) na Dunaju so priredili slovesnot (Festakt) ob sedemesetletnici razglasitve Druge republike.

27. aprila 1945 so v poslopju dunajskega magistrata razglasili Drugo republiko.

Iz komentarja k neposrednem prenosu dogajanja na ORF2 nekaj zanimivih paberkov.

 

Generalno: Razglasitev samostojne državnosti (“Druge republike”) je bila potrebna, ker je z “Anschlussom” državnost Prve republike ugasnila. Ni namreč šlo za “povezovanje” dveh subjektov, marveč je eden vsrkal drugega – nasilno(??? – “prva žrtev” ???) “priključil”!

To je treba povedati zaradi nameravanih primerjav v nadaljevanju. Prva (avstrijska) republika je bila namreč razglašena dne 21. oktobra 1918 na popolnoma enak način in na isti ustavni podlagi (Manifest) , kot zveza slovenskih dežel dne 31. oktobra v Ljubljani. Tako, kakor na Dunaju, Am 21. Oktober 1918 traten die zuletzt 1911 gewählten Reichsratsabgeordneten des deutschen Österreich (ihre Funktionsperiode war im Krieg bis 31. Dezember 1918 verlängert worden) im niederösterreichischen Landhaus in Wien als Nationalversammlung der deutschen Abgeordneten zusammen…Für sich selbst beschloss die Versammlung den Namen Provisorische Nationalversammlung für Deutschösterreich, womit die amtliche Staatsbezeichnung festgelegt war.  so se deset dni kasneje, 21. oktobra 1918 v zgradbi parlamenta dežele Krajnske v Ljubljani zbrali poslanci iz slovenskih dežel in po celodnevnem zasedanju pozno popoldne sprejeli sklep, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (dr. J. Brejc notranji minister te vlade natančno piše o tem v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana, 1928). To dejstvo je uradno objavljeno v uradnem listu vlade, predsednik vitez Pogačnik pa je o tem obvestil zvezno administracijo na Dunaju. Delegacija vlade (uradno je bila vlada odbor parlamenta) je nemudoma odšla na sedež namestnika suverena dežele, grofa Attemsa, ki je nemudoma izročil vsa pooblastila. Enako je ravnal guverner Trsta in namestnik za Primorje, baron Friess Skene, ko je potoval skozi Ljubljano domov na Koroško.

Razglasitev zveze slovenskih dežel – kakor ugotavlja omenjeni notranji minister Brejc uresničitev Zedinjene Slovenije – se je torej veljavno, zakonito ustavnopravno popolno in učinkovito izvršila. Kakor je znani ustavni pravnik, ekspert, Badinter, poučil naše “strokovnjake” mednarodnega prava, država nastane z razglasitvijo, seveda veljavno! ne pa šele z mednarodnim priznanjem, kakor so menda ti naši maherji jadikovali. (O pravilnosti Badinterjevega “pouka” govori tudi razglasitev Druge avstrijske republike. Razglašena je bila aprila leta 1945 in sedemdesetletnico njenega obstoja praznujejo na Dunaju danes, mednarodno priznana pa je bila šele deset let kasneje, s podpisom Pogodbe o Avstriji leta 1955)***.

Nastala sta torej oktobra leta 1918 sočasno dva povsem podobna državnopravna subjekta, na enak način in na isti zakoniti / ustavni podlagi. Eden (“Prva republika”) se je pojavila na mirovni konferenci v Parizu in je bila brez zadržkov (le del imena “Deutsch” so morali zradirati) takoj priznana, drugi pa je ostal skrit in zamolčan. Stoprocentno v ilegali. Tako popolnoma utajen, da ga še danes redko kdo opazi. A vendar obstaja, saj ga – ker ga nihče ni opazil – niti odpraviti niso potrudili. Pustili so stanje – veljavno seveda – vnemar (“za plotom”). Še danes ravnajo tako, igrajo pa se neko pravljičarstvo in izmišljije. Izumljajo vedno neko novo kvazi državo, četudi prej omenjena, nikoli odpravljena, še vedno obstaja, saj eno temeljnih pravnih načel: “cuius est instituere, eius est abrogare”, še vedno in povsod, zlasti še na področju mednarodnega prava, velja.

Da so bile slovenske dežele (države, po srbsko zemlje) dejansko subjekt “ujedinjenja”, da so se torej združile kot enak z enakim s kraljevino Srbijo, je zapisano v uradnem dokumentu o združitvi (Bgd. 1.12.1918). Ker se v vsem času obstoja južnoslovanske državne tvorbe na internacionalni pravni ravni ni v zvezi s tem nič spremenilo, je torej tisto, kar je pod imenom “ZEMLJE države SHS” 1.12.1918 v zvezo vstopilo, dne 25.6.1991 iz nje izstopilo – pod imenom Republika Slovenija. Mednarodno pravno stanje je bilo, kot rečeno, nespremenjeno, s tem, da je po ujedinjenju l. 1918 Italija z Rapallom (1920) vzela deželo Primorsko (poimenovala jo je Venezia Giulia), po drugi svetovni vojni pa vrnila, z izjemo Trsta in Gradiške. Dne 25.6.1991 so torej iz jugoslovanske zveze izstopile vse slovenske dežele, ki so v zvezo leta 1918 vstopile. Kaj si v zvezi s tem kdo predstavlja, kaj kdo pripoveduje, je z ozirom na dejansko pravno stanje irelevantno. Postane pa zelo relevantno, če to dejstvo uradni organi države ignorirajo – ne “dajo na mizo”.

To je na kratko okvir primerjanja razglasitev leta 1918 v Ljubljani in na Dunaju, in leta 1945 na Dunaju.

 

Nekaj primerjav – komentarjev:

– zvezni predsednik Fischer je razločno povedal, da so mu zgodovinarji zagotovili, da dokumenta o znameniti razglasitvi 1945 ne morejo izbrskati. Ga torej ni (???).

K temu velja pripomniti, da o razglasitvi zveze slovenskih dežel “…vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” obstaja uradna objava v uradnem listu te vlade (čeprav so jugoslovansko troedinoplemensko obsedeni morilci Ivana Cankarja storili vse, da to izgine iz ljudskega spomina in zavesti). A to našim strokovnjakom nič ne pomeni – sprejemajo pa kar počez vse v zvezi z dogodkom na Dunaju, ki “papirnatega” pokritja nima.

– Rečeno je bilo, da je razglasitev podprl Stalin, zahodni zavezniki pa so negodovali. Vendar je očitno, da so “dejansko stanje” (razglasitev se je dejansko zgodila !) morali upoštevati tudi zapadnjaki. Sprejeli so tudi Renerjevo vlado. Renerja je podprl Stalin, četudi so mu povedali, da je odkrito podpiral Anschluss. Prevladala je njegova “vdanost” (značilna ubogljivost kompromitiranih – ki so zato “uporabni”.). A to so le okraski.

– Komentatorsko omizje je marsikaj povedalo o dogajanju leta 1945. Za nas je zelo pomembno, kaj je bilo slišati o stanju na “jugu države”. O situaciji na Koroškem so povedali, da sta v zasedanju območja tekmovali angleška in jugoslovanska (!!!) vojska. In da se je potem morala na ukaz Stalina, jugoslovanska vojska umakniti, da se je udejanilo, kar je glede meja predvojne Avstrije določala Moskovska deklaracija (1943) – Pa je bilo s “slovensko koroško partizansko epopejo” opravljeno. In to na nivoju aktualnega predsednika države.

– Moskovska deklaracija (in Pogodba o Avstriji)

Vse “drobne” a številne in zelo učinkovite manipulacije…

Moskovska deklaracija 1943. Stalin je zahteval, da se v delu, ki zadeva obnovo Avstrije v predvojnih mejah, zapiše zahteva, da mora Avstrija z dejanji dokazati svoj protinacistični odpor. Po končani vojni so zelo dolgo iskali dokaze za kaj takega – ker pravih niso hoteli opaziti… Ko le ni šlo drugače, so nazadnje vendarle priznali slovenski oboroženi odpor na Koroškem – ki je bil edini v vsej Avstriji. Morali so torej opaziti Slovence, njihovo borbo in seveda žrtve, da so izpolnili zahteve iz Deklaracije. S tem v zvezi je treba opozoriti, da je v dunajskem osrednjem državnem vojaškem muzeju (Heeresgeschichtliches museum, Arsenal) v dvorani, kjer je prikazano stanje v Avstriji med Drugo vojno, le nekaj orožja, nemška “Štorklja” in eksponati zavezniškega porekla. O kakem avstrijskem NEMŠKEM odporu ni sledu. Pač pa se obiskovalcu zablešči v veliki vitrini (tako je bilo še pred desetimi leti) slovenska beseda, šolske knjige, partizani….Prikazan je slovenski partizanski boj na Koroškem…. Ko sem predlagal, da slovenski šolarji s Koroške in Slovenije vsaj enkrat v času šolanja obiščejo ta muzej – posebej to dvorano / vitrino, nisem dobil od nikoder nobenega odgovora.

Pogodba o Avstriji 1955.  Tudi tu se soočimo z manipulacijo. Naši uradni elementi mirno povzemajo avstrijski (namerno ?) napačen prevod / opis te znamenite pogodbe, ki nosi jasno zapisan naslov Pogodba … o Avstriji****. V praksi tako v Avstriji kot – zanimivo !!! – pri nas pa se je uveljavil naslov Avstrijska državna pogodba. Namen je seveda prepoznaven na prvi pogled (četudi “kolaboracija” ni zato nič bolj ali manj razumljiva/opravičljiva). Sintagma “Avstrijska …” suponira, da gre za neko avstrijsko pogodbo/dogovor. Seveda je to svetlobna leta oddaljeno od resnice (in logike). Gre za pogodbo, ki so jo zmagoviti zavezniki sprejeli O AVSTRIJI. Seveda jo je morala Avstrija podpisati – da se je zavezala izpolnjevati, kar ji nalaga…. Manever je prozoren. Ni kaj. Ni pa mogoče niti razumeti, kaj šele sprejeti, poniglave “kolaboracije” naših maherjev pri tej raboti, ko vdano ponavljajo “Avstrijska državna pogodba”. Pismo neke bralke iz Maribora, objavljeno pred kratkim v Delu, pa pojasnjuje marsikaj. Bralka je namreč (kako spodbudno in obetavno !!! Končno nekdo!) protestirala zaradi radiranja naše identitete – brisanja slovenskih dežel, njih razkosavanja in nadomeščanja z bebavimi, izmišljenimi poimenovanji. Zapisala je, da naj bi o tem veljal prikrit dogovor z Dunajem…. Seveda. Dunaj bi z največjim veseljem zbrisal slovenske dežele. Nič manj z užitkom (in zlobnimi nameni), kot južni sosedje. Potem bi se zlahka “dogovoril” z ostalimi tatovi slovenske zemlje, za dokončno delitev sesekljane slovenske nacionalne dediščine. Kaj lepšega se more uresničiti Dunaju (že Dolfe je ukazal v Mariboru), kot da znova “zaokroži” vse “dežele”. Kaj lažjega, če jih niti lastnik sam ne mara…Pomagali bodo gotovo tudi tisti, ki so nekoč že pobasali vso Primorsko, in taki, ki so po novem pograbili Primorja polovico, in velikanski kos med Muro in Dravo…(Četudi Trianon jasno določa mejo na reki Dravi!)

In to si dovolimo, četudi so nas polna usta neke borbe, zmag, in uspehov….svojo pravo nacionalno dediščino, ki še vedno čaka “za plotom”, pa v svojo nesrečo in sramoto – in v čudenje in posmehovanje tujcev (ki si za to vzamejo pet minut časa) – brezobzirno in bebavo zametujemo…

Sramotno in grozno.

Andrej Lenarčič

Ljubljana, 27042015

Op.:

***) tu je potreben ekskurz: Nastanek – obstoj države ni nujno povezan z njenim priznanjem. Vsekakor pa ni nujna sočasnot tega in onega. To se jasno vidi v primeru “Druge republike”. Vsem na očeh je novejši pojav: Kosovo. Še dolgo bo trajalo, da bo država, ki je z veljavno razglasitvijo (sodišče v Hagu !) nastala, tudi mednarodno splošno priznana. Pro domo sua pa povejmo, da tudi obstoj leta 1918 veljavno razglašene države – zveze slovenskih dežel – ni vezan na mednarodno priznanje. Tako ali tako nečesa, kar ne obstaja, po nobenem pravu ni mogoče priznati. Rok za to pa ni določen. lahko traja deset let (Avstrija) ali manj, ali več. V našem primeru lahko to traja magari sto let. Sicer pa je država Slovenija priznana, le (najprej) sebi, in vsem drugim moramo končno povedati, kaj je ta slovenska država. Za začetek moramo to storiti z uradno razglastivijo zveze dežel (ki pravno še vedno obstaja) in preimenovanje države v Zvezno republiko Slovenijo. Države (dežele) ki to zvezo sestavljajo, so naše države tisoč let in več, in pozna jih ves svet, ne le Evropa. Tisti trenutek, ko se bomo svetovni javnosti predstavili taki, kot smo v resnici, bomo tudi polno prepoznani, sprejeti in priznani.

****)

State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria.

Signed at Vienna, on 15 May 1955

The Union of Soviet Socialist Republics, the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland, the United States of America, and France, herein after referred to as “the Allied and Associated Powers,” of the one part and Austria, of the other part;….. Have therefore appointed the undersigned Plenipotentiaries who, after presentation of their full powers, found in good and due form, have agreed on the following provisions…

(KOMENTAR K FINAL AWARD 5)

 

4. The Kingdom of Yugoslavia (1929-1941)

 

Točka 20

King Alexander instituted the Kingdom of Yugoslavia in 1929, after a major political crisis. An Act of 1929 on the Name and Division of the Kingdom into Administrative Territories (the “192 Act”) replaced the 33 oblasti by nine new provinces called banovine. These were later described  in the 1931 Constitution of the Kingdom of Yugoslavia (“1931 Constitution”). The banovine boundaries largely replicated the boundaries of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, and thus also those within the former Austro-Hungarian Empire.

V točki 20 navedena dejanja nimajo internacionalnega pravnega značaja. Notranji (u)pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edini akt, ki ima internacionalni pravni značaj in učinke v obdobju, ki ga zajema točka 20, je dne 1.12.1918 podpisani razglas “Ujedninjenje”, katerega bistveni značilnosti sta dve:

1) Ključno je, da deklaratorno “združuje” ljudstva, etnije (Slovence, Hrvate, Srbe!) in ne državnopravnih subjektov,

in

2) razen v delu, kjer je interveniral suveren/regent Srbije, Aleksander, ki je “zagrebško” dikcijo, da se “ujedinjuju Država Slovenaca, Hrvata i Srba i Kraljevina Srbija” spremenil v “se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Kraljevinom Srbijom.”

Na ta način je “družabno dogajanje” (združevanje ljudstev, plemen, in nastop nelegalne – neobstoječe tvorbe “Država SHS”) spremenil v relevantno internacionalno pravno dejanje: Združitev ZEMALJA države SHS (ZEMLJE države SHS so bile slovenske dežele, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava) in države Kraljevine Srbije. Pravno formalno je bila trivialna tribalistična farsa brez vsakega pravnega učinka “učlovečena” in čast/digniteta srbskega regenta rešena. In seveda je dejansko nastala združba slovenskih dežel in Kraljevine Srbije, na videz država, dejansko pa farsično unitarno “kraljestvo ljudstev” (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ki je nazadnje pod imenom SFRJ dočakalo svoj zasluženi, klavrni konec.

Točka 21

The Ljubljana and the Maribor oblasti were then merged into a single Dravska banovina, albeit with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje. The relevant parts of the territory of Croatia were divided into the Savska banovina and the Primorska banovina. In 1939, these merged, with some other counties, to form the Banovina Hrvatska.

Tribunalu je v tej točki uspelo ohraniti za zgodovino, da je bilo Medmurje odvzeto (with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje), kar pa tako ali tako nima nikakršnega učinka na internacionalni ravni. Le kdo, tudi samo navzven podoben vrsti homo sapiens bi si drznil z nekim enostranskim upravnim aktom spreminjati tako pomemben mednarodni sporazum, kot je Trinanonski.

 

5. The Yugoslav Territory During World War II

Točka 22

22. World War II spilled over to the territory of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941, leading to occupation by the forces of the Axis and the creation of the “Independent State of Croatia.” Thelatter had to yield a part of its territory along the coast to Italy, and the Dravska banovina wasdivided between the German Reich, Italy and Hungary. 

Točka 23

5.12 During World War II in Yugoslavia, partisan resistance to the German and Italian occupation forces, and to the governments that the occupying powers installed, was led by the Anti-fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (AVNOJ). AVNOJ was the supreme authority of the Yugoslav resistance movement and exercised legislative and executive functions in liberated areas falling under its control. Partisan organizations in the various regions of Yugoslavia operated under its general command. 5.13 In Croatia, the highest governing organ of the partisan resistance was the National Anti-fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (ZAVNOH), which served as the governing authority in liberated parts of Croatia. In Slovenia, the resistance was led by the

Liberation Front of the Slovenian People, which functioned as the responsible governing

authority in liberated Slovene areas.

Točka 24

24. On Slovenia’s account:

In  September  1941,  the  Slovenian  People’s  Liberation  Committee  (Slovenski

narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation

Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS)  – was created  by the Executive

Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the

occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s

Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske,

ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia

(Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s

Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ)

established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation

movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia

(DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In

addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni

komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.

 

Glede upoštevanja odredb partizanskih organizacij in AVNOJ / ZAVNOH je tribunal jasen in nedoumen. V integralnem besedilu razsodbe je glede veljave in učinka te vrste aktov zapisal:

Zadeva “Tomšič”:

684. The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the Treaty of Paris. 

688. The Tribunal determines that the boundary between Croatia and Slovenia in areas 9.3 and 9.4 follows the course of the former boundary between Italy and Yugoslavia as it stood from 1920 to1947.

 

V LONG PRESS RELEASE PA:

Istria Region

In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.

With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.

Ni sence dvoma, da bi tribunal odločno in takoj zavrgel vse, v tu posredovanem delu odločitve navedene “AVNOJSKE” in “partizanske” (tudi povojne) argumente, kadar bi jih v konkretni zadevi mogel soočiti z upoštevanja vrednimi internacionalnimi pravnimi dejstvi – kakor je v tem primeru “Rapalska meja”. Zakaj slovenski predstavniki niso dali tribunalu na mizo te vrste dejstev, ki obstajajo za vso državno mejo slovenskih dežel od “tromeje” na Dravi pod sotočjem z Muro do obale Jadranskega morja pri Kantridi v Kvarnerskem zalivu. To so stoletja veljavne, natančno določene in evidentirane državne meje, ki so še za stopnjo višje od odločitev raznih mednarodnih konferenc.

V kolikor so mejni kamni, ki so določali potek te državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (nikoli s Hrvatsko, saj Hrvatska ni bila država do 8. oktobra 1991 – razen nacistična epopeja NDH, ki pa je tu omenjeno mejo brez priziva priznala – tudi tisti del na reki Dravi!)

ZAKAJ SO SLOVENSKI PREDSTAVNIKI IN STROKOVNJAKI O TEM MOLČALI, JE POSEBNO VPRAŠANJE! Odgovor pa more biti izključno kazensko pravni.

 

6. The Yugoslav Federation (1945-1991)

 K tej zajetni in zelo podrobno elaborirani točki velja povedati (kot generalno opozorilo):

Evidentno gre za “federacijo ljudstev”, ljudskih republik, posebnega “socialističnega” tipa, o katerih državnih atributih naj bo povedano le: Prebivalstvo se ni smelo imenovati “državljani”, marveč “občani” (delavci, kmetje in občani…). Socialistični sprevrženi (z državnopravne perspektive – ali natančneje: v okoliščinah grobe zlorabe države in vseh njenih komponent s strani ideologije in partije) “novorek” je imel eno dobro plat: Brezkompromisno je razkrival pravo bistvo stvari – da ni šlo za federacijo subjektov, marveč objektov, da je bila vsa oblast v rokah ene Ideje in ene Partije. Država, kolikor je je bilo (bila je le na ravni internacionalnih odnosov zvezne administracije) je bila sredstvo in orodje vladajočih garnitur. Tudi “demokratične” volitve in druga orodja so bila predmet zlorabe.

Podobno, kakor nekoč Kraljevina Ogrska, je bila tudi SFRJ zvezna država, ne pa zveza držav. Pa še to “ljudskih” držav, kar je fenomen, vreden klinične ekspertize.

To je povedano s perspektive tisočletne državnosti slovenskih dežel/držav v okviru Svetega rimskega cesarstva.

Morebiti je potrebno glede notranjih pravnih ukrepov, ki imajo zelo zveneča poimenovanja, ponoviti, kar je tribunal opozoril v prejšnjem poglavju: Prav nobeno notranje pravno dejanje ali akt, še najmanj pa “partizanske” odločitve, nima nobenega učinka v soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi. Tako je odveč opozarjati, da delitve UPRAVNIH OBMOČIJ znotraj teritorijev, ki jih je z mirovno pogodbo Italija vrnila Jugoslaviji, nimajo nobenega drugega učinka, razen notranje (u)pravnega. Niti slučajno ne pomenijo kakršne koli spremembe morebitne obstoječe državne meje.

V tej točki mdr. tribunal obravnava tudi delitve znotraj Julijske krajine. Upoštevati je treba, da je celotno ozemlje, ki ga je z Rapallom pridobila Kraljevina Italija, predstavljalo slovensko deželo Primorsko, ki je s sklepom vlade v Ljubljani prišla v sklop slovenskih dežel, po odločitvi v Rapallu pa jo je od Jugoslavije (v katero je z ostalimi slovenskimi deželami prešla z “Ujedinjenjem” dne 1.12.1918) prevzela Kraljevina Italija s tem, da je zaradi železniške povezave Trsta z Reko terjala in pridobila del Postojnskega okraja (z Idrijo!) in je tako železnica Trst – Reka potekala znotraj italijanskega nacionalnega ozemlja.

Po vojni je z mirovno pogodbo Primorsko vrnila Jugoslaviji spet s pridžkom, da je zadržala večji del samostojnega mesta Trsta in pokneženo grofijo Gradiško v večjim delom mesta Gorica.

Dvoma ni: Kakor so vse slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 vstopile v južnoslovansko državo, (Trianon jim je dodal še povsem slovenske dele Zalske in Železne županije na Madžarskem), tako se je z mirovno konferenco in sporazumi Italija – SFRJ vrnilo prejšnje stanje – z manjšimi korekturami (kot omenjeno – Trst, Gradiška z Gorico).

Vse, kar se je potem dogajalo / dogodilo znotraj SFRJ – do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – ni internacionalnih razsežnosti v ničemer spremenilo. Osamosvojilo se je dne 26.6.1991 natančno tisto, kar je 1.12.1918 vstopilo v državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Zanimivo je, da celo ustavni akt o osamosvojitvi – Temeljna ustavna listina – natančno opredeljuje dejansko stanje stvari. In to z besedicama “V OKVIRU”. Zadevni tekst II. odstavka TUL se namreč glasi:

“…državne meje Republike Slovenije… ter meja med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”

Ker je – in dokler je – uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je pomen določbe kristalno jasen. Ne gre preprosto za “mejo med (jugoslovansko) RS in (jugoslovansko)RH”, marveč za mejo V OKVIRU “dosedanje SFRJ”, kar pomeni / in vključuje vse relevantne okoliščine.

Poglavitna okoliščina je dejanska državna (ne “republiška”) meja Republike Slovenije, ki je “v okviru dosedanje SFRJ” dejansko sinonim za državne meje slovenskih dežel. Nobena mednarodna konferenca statusa teh dežel in njihove državne meje ni v času med 1.12.1918 in 26.6.1991 niti obravnavala, kaj šele spremenila.

Ukrepi in mnenja znamenite Badinterjeve komisije tako ali tako ne obravnavajo Slovenije – razen bežno – “za nazaj” veljava je sporna, predvsem pa 5. člen Sporazuma o arbitraži odpravlja vsak dokument ali dejanje po “critical date” (25.6.1991)

Z JAVNO RAZGLASITVIJO DNE 26.6.1991 NA TRGU PRED SLOVENSKIM PARLAMENTOM, JE IZ SFRJ IZSTOPILO TISTO, KAR JE 73 LET PRED TEM VANJO (V NJENO PREDHODNICO) VSTOPILO. VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE RS IN VSA VPRAŠANJA NASLEDSTVA SE MORA OBRAVNAVATI V OKVIRU TEGA DEJSTVA.

 

7. Independence

 

Točka 34

34. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliamentof the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the Sovereign and Independent Republic of Croatia. On that same day, the Assembly of the Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.

Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!

Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval slovesni razglasitvi suverene in nedovisne države Republike Slovenije je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila:

“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM

Da Zagreb ni razglasil samostojnosti “HKRATI” z Republiko Slovenijo (kar si upa trditi tribunal!) , se je pokazalo v dejstvu, da je osamosvojeno Slovenijo JLA nemudoma napadla. Ni pa napadla jugoslovanske republike Hrvatske! Očitno za to ni bilo razloga. In še več: S teritorija te jugoslovanske republike so prihajali vsi valovi jugoslovanske vojske, ki so nameravali uničiti novo državo. Edino evidento dejstvo, resnica, je v tej zvezi le to, da je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska “HKRATI” (tokrat pa lahko tribunal pride na svoj račun, in uporabi sebi očitno ljubo besedo: tokrat seveda upravičeno!) z ostalimi jugoslovanskimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo.

Da je Zagreb načrtno sodeloval v agresiji na več načinov (od pasivnosti do asistence) ni razvidno samo iz dogodkov  v času napada, marveč je o ozadju vse povedal sam predsednik Tudjman, oz. objavil v svoji knjigi njegov poveljnik ZNG (Zbora narodne garde), general Špegelj.

 

Med mnogimi dokazi glede osamosvojitve Hrvatske, je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.

Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.

Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil kot integralni del SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra), in je šele tedaj lahko začela sprejemati (ali uresničevati, v kolikor so bili sprejeti) ustrezne odredbe in zakone. “Zakon o preuzimanju”, ki ga je sprejel sabor, jasno pove, da vse do 8. oktobra na teritoriju RH veljajo zakoni SFRJ !

Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v postopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od Republike Hrvatske, IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)

Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednico države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.

 

Točka 35

35. On 27 August 1991, the Member States of the then European Community (“EC”) assembled in Brussels in an extraordinary ministerial meeting to establish the Peace Conference on Yugoslavia and an arbitration commission. The Commission became known as the “Badinter Commission” after the name of its chair, the President of the French Constitutional Council, Robert Badinter. Between late 1991 and the middle of 1993, the Badinter Commission handed down fifteen opinions pertaining to legal issues arising from the fragmentation of Yugoslavia.

Točka 36

36. By 15 January 1992, the EC and all EC Member States had recognized Slovenia and Croatia. Croatia and Slovenia became Members of the United Nations (“UN”) on 22 May 1992.44

 O obeh teh točkah je vse že povedano ob robu točke 34.

 

1. EVENTS AFTER 1991

Skladno s Sporazumom o arbitraži (posebej člen 5.) se s točkami pod tem naslovom ni treba posebej zamujati.  O državni meji nič od tega ne more biti odločilnega pomena. (Nobenega, ne “le” odločilnega!). So pa nekatere “podrobnosti” zelo povedne.

Za začetek (točka 37) omenimo: “… they both accepted that the legal principle of uti possidetis applied to the determination of the border.” v točki 37 – in še kaj v njej.

Potrebno je pozorno prebrati, predvsem pa pravilno razumeti. “Izvajanje oblasti”? Pravilo uti possidetis predpostavlja izvajanje LASTNE SUVERENE OBLASTI, ne pa POOBLASTIL nekoga drugega. Državni organi jugoslovanskih republik in pokrajin so zlasti ne področju eklatantno DRŽAVNIH zadev(zunanje – meja, carina, vojska, milica in tajne službe) bili izvajalci zveznih pooblastil. Pove že bežen pogled na “okrugli štampilj” teh organov. Pravilo uti possidetis torej podobno, kot “sklepi AVNOJA in partizansko in drugo socilaistično pravo” ne velja, kjer obstajajo internacionalno pravno relevantna dejstva (kakor je tribunal “opazil” v zadevi “Tomšičeve parcele”). Državi organi v republikah so torej izvajali zvezna pooblastila in previlo uti possidetis lahko roma v koš povsod, kjer obstaja državna meja slovenskih dežel (vredna vsaj toliko, kot Rapalska…)

Tudi citat: “… remains the border that existed at the moment of independence between the two constituent republics of the SFRY.” je dragocen/ilustrativen. Pove, kakšna manipulacija je trditev o HKRATNI osamosvojitvi in tribunalovo povzemanje teh očitnih laži in nelogičnosti. “V trenutku osamosvojitev” (kar zanima Tribunal) osamosvojena Republika Slovenija ni imela nobene – ne državne (ker države RH ni bilo) niti “republiške” (ker suverena država ne more “imeti” socialistične republiške meje) – marveč je imela prastaro DRŽAVNO MEJO slovenskih dežel s preostankom SFRJ. (Z njimi je vstopila v jugoslovansko združbo).

O tem je več v brošuri Problem državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države, avtor AL, Ljubljana, april 2012. Opomba št. 6 pove:

 

 

Definicije in opredelitve strokovnjaka je treba upoštevati cum grano salis. Od 1918 naprej so ljudje v državi, “ki ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in oravice republik in pokrajin” (prava štala torej – saj to pove TUL – Temeljna ustavna listina v uvodu!) imeli omejen domet v smeri pojmovanja in natančnosti v izražanju v zadevah internacionalnega in državnega sploh prava. Pove pa storkovna beseda uglednega arhivarja DOVOLJ!

 

Pri Točki 38

zapisana iskrena, in zato nadvse dragocena izjava Zagreba – dragocena za razumevanje “metod in sredstev”, ki so ondod v rabi za doseganje ciljev.  Pravijo:

38. Croatia also emphasises that in connection with Slovenia’s request for recognition, the Badinter Commission took note of the fact that “[t]he Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring States or the neighbouring Republic of Croatia.”47 Croatia therefore maintains that Slovenia’s position has subsequently changed.

Trditev Slovenije, da nima ozemeljskih sporov ne s sosedami nekdanje SFRJ, niti ne z republiko hrvatsko, je Zagreb poniglavo, neprofesionalno, podlo zaobrnil in Slovenijo obtožuje, da je spremenila svoje mnenje.

Umazani prijem, ki sodi na neko drugo polje, je res zaničevanja vreden. Če kdo, potem Zagreb natančno ve, da Republika Slovenija (slovenske dežele) ne more imeti nobenega problema v zvezi s potekom državne meje. Potek državnih meja s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so določen z veljavnimi mednrarodnimi pogodbami. Meja “s Hrvatsko” pa obstaja stoletja, z ustavnim aktom najvišjega ranga – Ausgleich Habsburške monarhije leta 1867 – pa je bila tudi dokončno določena na moderen evropski pravni način. O določenosti te meje priča tudi prej citirano znanstveno delo Petra Ribnikarja, da o specialnih kartah in drugih dokumentih ne govorimo znova.

Vsak normalen državljan ve, da pri tako natančno in nedvoumno določeni državni mejo problema s sosedi (dobronamernimi!) ne more in ne sme biti. Zagreb pa – po svoji praksi ? – zlobno preračunljivo zadevo obrne “naglavaćke”. Nravi in običaji pač. A to je na internacionalni pravni ravni manj ko nič!

 

Zadeva točke 39 je tudi zanimiva.

39. With regard to the maritime boundary, Croatia asserts that “both States adopted the position that the maritime border between the former republics had not been formally determined.”49 However, according to Croatia, “there was an understanding . . . that the delimitation of the territorial seas of Croatia and Slovenia would follow the equidistance method set out in Article 15 of UNCLOS,”

 

Slovenija je popolnoma v skladu z mednarodnim pravom morja in pomorskim pravom soglašala, da se “v zalivu” odloči po pravilu “ekvidistance”. Popolnoma jasno in pravilno. Težavica, ki se jo brez problema odpihne, je le v tem, da Zagreb misli, da gre za Piranski zaliv. (Njihova ponesrečena manipulacija s Savudrijsko valo jih je nje same udarila po nosu! Savudrijska vala namreč ni Piranski zaliv, marveč je to uvala na južni strani rta, južno od Savudrijskega svetilnika. Pozna jo vsak nedeljski izletnik ali povprečen jadralec.)

 

 

V resnici namreč ne gre za Piranski zaliv, marveč za Kvarnerski! V tem zalivu se namreč državna meja Primorske dotakne Jadranskega morja pri Kantridi. Pri Kantridi zato, ker je suveren Franc Jožef svoje interese v Budimpešti podkrepil tako, da je primorsko Reko (prej krajnsko!) prepustil, kot svobodno pristanišče (podobno, kot Trst) neposredno Budimpešti. Če Madžari ne bodo delali težav, lahko ostane sedaj Reka v zagrebških rokah. (Trianon o Reki: Problem bodo uredili mejaši/sosedje!) Nikakor pa ne more nihče mimo pooblaščenega internacionalnega gremija spremeniti dejstva, da državna meja Primorske pride do morja poleg Kantride. Od te točke mora tribunal določiti za plovbo potrebne koridorje in morske pasove.

 

Natančno je podana meja Primorske z Ogrsko na vojaški specialki, ki jo je dala na splet budimpeštanska kartografska ustanova:

 

 

ŠVABSKO OGLEDALO***

 

Von hertzoge von Kaerdern rechten.

 

Wie ain Herzog von Kaernden hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich,

Er ist ouch des Roemschen richs Iaegermeister, In svl ouch nieman ze hertzoggen noch ze herren han noch nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land, Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman, Das sind die fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen in dem land, Die nemend ainen Richter vnder jnnen selber, der sü der waegst der best vnd der witzigost düchtt, Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an. wan biderbkait vnd warhaitt, vnd tünd ouch daz vff den aid den sy den lanttlütten vnd dem land geschworen habend, Der selb richter fragett dann die lanttsaessen all vnd ouch jettlichen lantsaessen besunder uff den aide, den sy den Richtern dem land and lantsaessen geschworen vnd geton hand, Ob sü der selb hertzzaugg dem land vnd den lantlüten nütz vnd gvtt dunke vnd ouch dem land komenlichen sye vnd wol fvge, and fügtt er innen nitt so mvss in das Rich ainen andren herren vnd hertzaugen gen, Ist aber das in der selb herr zü ainem, hertzoeggen wol geuelt, vnd ouch dem land wol kvmtt denn jnnen daz Rich geben hett vnd ouch die lantsaessen, So da der mertall erwellt vnd ze nemen gesprochen ist, wie er jnnen wol geuall

vnd vast gütt beduncke sin, So gautt ouch alles daz land dar mitt gemein Raut arm and rich, vnd enpfachen in gar schoen and erlich als sy ouch von rechtt sönd nach des Landes, gewonhaitt vnd legend im ouch einen graewen rok an, vnd ainen roetten gürtell tünd sy im vmb vnd dar an ain groess roett taeschen als ainem Iaeger maister wol kuntt and füglich ist,

Dar in er leg sin kaess sin brot vnd sin geraettloch, vnd gend jm ouch ain jaegerhorn wol gevassett mitt roten riemen vnd legend im ouch an zwen rautt gebunden bunttschvch and ouh ain grawen mantel lett man jm vber den rock an, und setzen im ouch ainen, Grawen windischen hvtt vff mitt ainer grawen schnür und setzen in dann vff ain veld pfaertt vnd fvrend jn denn zü ainem stain, Der litt enzwüschend, Glanegg vnd dem spitali ze vnser Frow Kilchen und fvren in mitt jerem windischen gesang, Dristund vmb den selben stain vnd singend ouch alle klain ung gross frowen und man, gmainlich und lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen vnd dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen,

und darnach so sind im alle sine recht geuallen, wie die genannt sind erre wirdekaitt und Rechtt, die ain hertzaugg vnd herr des landes bilich vnd von rechtt haben sol vnd niessen,

vnd wen der selb vorgenantt Herzog gen hof kumptt, zü dem Roemschen Kaysser, ald zü dem Roemschen Kunig so sol er in den selben klaydern für jn komen, Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist, vnd sol denn also ainen hirtzen mitt im bringen, vnd also mitt dem sin lechen enpfachen, vnd wenn daz also beschichtt ainem hertzogen von kaernden. So mag in fürbas nieman uje ansprechen, vor dem Richter des selben landes vmb kain sach, Noch vmb kain schlachtt schulde den ain windischer man der spricht in wol an, vmb schuld vnd vmb ander sachen, Aber vor ey, daz er sine lechen von dem rich enpfache so mag man in wol ansprechen vmb waz Jeman zü jm ze sprechend hett vnd, Der windisch man der jn also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen, Er sig rich oder arm ob er es tün wil Das stautt zü jm der da clegtt, Ich enwaiss gutt herr wie du es manist das du mir nitt, dar vmb vffrichtung tvst, dar vff mag, der hertzaug anttwurten, ob er wil ich euwaiss gvtt fründ, was du manist ich verstan diner sprach nitt, vnd da mitt hett er inn dann gantz uffgericht, vnd ist von jm ledig mitt allem rechten vnd daz ist ains hertzog Rechtt von Kaerndern des lantz herren.

 

Prepisal AL iz

Der Swabenspiegel oder Schwäbisches Land- und Lehen- Rechtbuch

nach

Einer Handschrift vom Jahr 1287

Herausgegeben

von

Dr. F. L. A. Freiherrn von Lassberg

Tübingen

1840

OPOMBA: ***) Švabsko ogledalo = zapis je nastal, ko je Habsburg že razgrajal po karantanskih deželah in “urejal” odnose po smrti zadnjega Babenberžana in prevzemu karantanske dediščine s strani Otokarja. Tega je najprej (samo) premagal, v drugo (Dürnkrut) pa porazil in dal umoriti. Samo tako je lahko prevzel karantansko dediščino. Slovesnost poklona so po zmagi priredili pri Dunaju. Rudolf se je pojavil v slovenski kmečki opravi – znani iz dokumentov o ustoličevanju na Svatnah. Očitno je Habsburžan od začetka “mislil resno” – tudi zgodovina priča, da so se docela “obesili” na dediščino Karantanije, iz nje izoblikovali SVOJE dedne dežele. Slovenska karantanska dediščine je brez dvoma temelj habsburške veličine. Na njej – edino na njej – so lahko zgradili cesarstvo. Nobenega drugega vladarskega dostojanstva niso imeli. Izključno vojvodstva slovenskih dežel. Vse ostalo so bili naslovi in “okraski” (Rimski cesar, Cesar Avstrije…). Pri Švabskemu ogledalu je vsekakor treba upoštevati, da so torej od prvotnega obreda ustoličevanj na Svatnah ostali le nekateri elementi. Obredje je bilo že prilagojeno nemškemu značaju Svetega rimskega cesarstva in interesom vzpenjajoče se dinastije Habsburg. (Poreklo: roparski vitezi s Habichtsburga pri Zürichu!)

Dr. Josip Mal: Koroško vojvodsko ustoličenje

(Slovenec, 08041939)

 

Pred pet in četrt stoletja je bila velikonoč­na nedelja skoraj prav na isti dan kot letos — razlika je samo za en dan: 8. aprila so si l. 1414 naši predniki delili pirhe in si rezali kolač. In prav tri tedne pred Veliko nočjo so na nedeljo, dne 18. marca 1414 slovesno umeščali novega deželnega kneza pod Krnskim gradom.

Poročila o ustoličenju

Poročilo in popis dogodkov, ki so sprem­ljali ta važni akt iz državnopolitičnega življe­nja karantanskih Slovencev, dobimo v glavnem iz virov 14. stoletja. Najbolj prvotno stanje, ki slika razmere, kakor so vladale še davno pred 13. stoletjem, nam slikata oba zapisa v dveh rokopisih nemške pravne knjige Schwaben- Spiegel, od katerih sc nahaja danes eden

Giessnu (Nemčija), drugi pa v St. Gallenu (Švica). Razen tega imamo iz prve polovice 14. stoletja še dvoje poročil avtorja, ki sta ustolitveni obred sama doživela. To je popis opata Janeza Vetrinjskega ter poročilo štajerskega zgodopisca Otokarja v njegovi Rimani kroniki: na te vire se naslanjajo poznejši kro­nisti (Enej Silvij. Megiser, Unrest).

Dočitn so pa Schwabcnspiegelu, ki predstavlja še prvotne razmere, o novem knezu odloče­vali na splošnem ljudskem zborovanju (na veči), je po poznejših virih sedel na knežjem kamnu svoboden kmet, ki v slovenščini sprašuje, kdo »e mu približuje v slovenski obleki. Ko mu povedo, da je to novi deželni knez, sprašuje dalje, če je pravičen sodnik, če bo skrbel zn blagor domovine, za vdove in sirote, če je svo­bodnega stanu in če časti in brani krščansko vero. Ko so mu nato potrdili in še obljubili, da prejme za odškodnino 60 beličev, konja in goved, knezovo obleko in prostost vseh bremen za svoje posestvo, jo udaril rahlo kneza po rami (super collutn principi*), opominjajoč ga, naj bo pravičen sodnik, nakar je stopil knez na kamen in zavihtel svoj meč na vse štiri strani.

 

Razlaga ustoličenja

O tem. kako naj si te ceremonije razlagamo. so si znanstveniki dolgo zastonj belili glave. Žc skoraj pred 200 leti je nn koroški obred kot prvi v literaturi opozoril avstrijski pravni zgodovinar Fr. Ferd. Schröttcr (1762). Potem so si v daljših in krajših presledkih sledile raz­prave. V poslednjem času so izšle kar cele knjige. ki se bavijo z odgonetavanjem tega zanimi­vega in v naši narodni zgodovini tako pornembnega vprašanja. Slovenci se tega razpravljanja nismo udeleževali, marvcč smo sc zadovoljevali s tem, da smo se oprijemali ene ali druge nemškc razlage, ki so zlasti v poslednjem času (Gruber, juksch, I laberlandt) šle zn tem, da je

v vsem treba videti le vpliv starogermanskih navad in običajev.

Kako nnj si torej razlagamo pomen in na­stanek karantanskega knežjega obreda? Vso dosedanjo zmedo je zakrivila predvsem zmotna prcdpostavka, da Slovenci sploh nikoli nismo živeli samostojnega in urejenega državnega in političnega življenja. V pradomovini smo robo- vali Obrom, ki so nos kot hlapce privedli tudi v alpske pokrajine, kjer so njih dediščino kot gospodovalcev nnd Slovenci prevzeli pozneje Bavarci odn. Franki in Nemci. Ze pred več ko 10 leti sem zoper to naziranjc nastopil v »Času« (Nova pota slovenske historiografijc) in z. no­vim dokaznim gradivom sedaj v Knjigi »Pro­bleme aus der Frühgeschichte der Slowcncn«. Če resumiram svoja izvajanja o našem knež­jem umeščanju, je treba imeti pred očmi dej­stvo, dn naš najstarejši vir (t. j. interpolacija v Schwabenspieglu), ki govori o tem vprašanju in ki nam slika naše najprvotnejše razmere, opisuje postopek zborovanja na veči, ki jc po obče- in po praslovanskem pravu imela dolžnost in pravico, da izvoli novega deželnega knezn. oziroma da da svoi pristanek pri nastopu naslednika vladarsko rodbine. Na Poljskem in Ruskem, kjer si je plemstvo že zelo zgodaj priborilo vpliv pri določevanju knezovega na­slednika, je bil pomen veče kot obče narodne ustanove, na kateri je smel sodelovati vsak svoboden državljan, prav kmalu potisnjen v stran.

Med slovenskimi Karantanci pa se zaradi hudih verskih bojev v drugi polovici 8. stoletja hudo decimirano plemstvo nikoli ni moglo po­vzpeti do odločilnejše vloge, zlasti še, ker sc je pri svoji maloštcvilnosti zgodaj stopilo z do­seljenim nemškim plemstvom in prevzelo nje­gove fevdalne pravne običaje in osnove. Tisti, ki je živel po starem plemenskem narodnem pravu, je bil le slovenski karantanski kmet in je zato tudi le njemu v smislu splošno veljav­nega srednjeveškega pravnega naziranja, da vsakdo živi po svojem prirojenem plemenskem in narodnem pravu, pripadla izključna naloga, da si je na veči izvolil svojega novega kneza. Kakor pri Rusih in pri vseh drugih slovanskih narodih, tako je moral na volilni veči tudi novi karantanski knez dati navzočemu ljudstvu do­ločena zagotovilu in obljube, ki jih je zato smatrali za nekakc, četudi le rudimentarnc vo­lilne kapitulacije. Ker je bil starim Slovanom njihov knez  predvsem njihov sodnik in ne vojskovodja, zato sc glasi prvo vprašanje, ki ga stavi nanj v imenu volilcev in veče njen predsednik, da-li hoče biti narodu pravičen sodnik.

 

Dokaz suverenosti naroda

, Vprašanja, ki jih v imenu ljudskega zbora, v imenu veče stavlja vmeščajoči kmet novo- došlemu knezu, so jasen izraz suverenosti na­roda, ki si hoče najprej ogledati osebnost pri­šleca. Presoditi je treba, ali je to pripravna oseba, da se mu zaupa in izroči kneževska oblast, če se večina ne odloči za poslanega voj­vodo, jim je treba dati drugega. Kajti vojvoda mora biti po godu deželi in dežclanom, ki pa­zijo, ob der selb hertzougg dem land und den landleuten nuetz vnd guett dunke vnd ouch dem land komeliehen sye vnd wolfuege.

Narodova volja je prišla torej do državno- pravnega izraza v pristanku, da jc smela veča neljubega vojvodo odkloniti, nakar je moral cesar poslati v deželo drugega kneza: vnd fuegtt er Ihnen nitt so muess In das Rich ainen andrcn herren vnd hertzougen gen. Ta izredna predpravica je seve končno odrevenela v golo in prazno ceremonijo, ki pa je v primeri z drugimi evropskimi kronanjskimi obredi po svoji vsebini neskončno pomembnejša in važ­nejša. Dogodki pri knežjem kamnu pod Krn­skim gradom na Gosposvetskem polju so v poz­nih stoletjih še vedno zgovoren dokaz, da pre­vzema novi vojvoda svojo čast in oblast vanj z vednostjo ljudstva, pa čeprav ne več z njegovo po volitvi posvedočeno voljo. Njegova zunanjost v narodni obleki s sivim slovenskim klobukom ga mora izdajati kot pri­padnika slovenske narodne skupnosti in mora zato v tej obleki kot vojvoda nastopati tudi pred samim nemškim cesarjem in kraljem — saj je vendar tudi kot nemški velikaš to iz­ključno le kot predstojnik v sklopu nemške države stoječe slovenske karantanske kneževine.

Dokler Koroška še ni tvorila hišne in ded­ne posesti nemških kraljev, dotlej sc le-ti ni­kakor niso pomišljali, priznati Karantancem nji­hove posebne, iz narodnega prava izvirajoče pravice glede določanja in umeščanja novega deželnega kneza. Nasprotno, v njihovi težnji, da omejijo nastanek močnih in dednih plemen­skih kneževin, jim je bilo šc ljubo, da so bili koroški vojvode odvisni tako od centralne obla­sti kakor tudi od koroškega ljudstva, ki je bilo vrhtega nemškim kraljem hvaležno, da niso odpravili starih in ukoreninjenih državnopravnih pravic.

Čim pa so si Habsburžani v avstrijskih de­želah osnovali trdno hišno posest in se je razen tega tudi nemška cesarska krona domala kar dedno podeljcvaln članom njihove rodbine, se jim tudi na Koroškem ni bilo treba bati nobe­nega tekmeca več. Ustolitveni obred, ki je voj­vode nekoč spominjal na odvisnost od volje naroda, jim je postal sedaj mučen in odveč. Friderik III. je naravnost dejal, da ni združljiv z njegovim cesarskim dostojanstvom. Namesto, da bi se novi knez ponižal pred ljudstvom, sc je odslej deželno zastopstvo po svojih stanovih poklanjalo v deželni hiši novonastopajočemu vladarju in mu prisegalo vdanost in zvestobo. Z letom 1414 in Ernstom Železnim je resnično pomembna ustoličitev zapadla v temo pozab­ljenja – in oblivionis caliginem vmigmvit – bi dejal naš Janz Vetrinjski.

 

»Veča« — sodnik nad knezi

Delokrog ljudskega zborovanja na veči pa sc ni raztezal samo na volitev kneza, veča je bila marveč predvsem tudi vrhovna zakonodaj­na in sodna oblast. Ker je veča kneza volila, ga je ona pri morebitnih tožbah tudi sodila, kakor je bil to zopet običaj pri vseh Slovanih. Zato nas seveda tudi nič ne preseneča določba v Schwabenspieglu. da se mora deželni knez v smislu v Karantaniji veljavnega sloven­skega prava v primeru, da je bil od deželana – Slovenca tožen, zagovarjati le pred sodnikom v deželi.

To je bilo za kneza, ki je kot plemič živel po nemškem fevdalnem pravu in kot tak pri­znaval edino le nemškega kralja za svojega sodnika, nekaj popolnoma novega. Da bi se izognil ponižanju svojega dostojanstva, če bi ga tožil navaden ljudski karantanski sodnik, so našli izhod v tem. da se je koroški vojvoda izgovoril proti slovenskim sodnikom, češ da ne razume njegovega jezika. To pa ni nikako oma­lovaževanje slovenskega jeziku, marveč je res­nično le dobrodošel izhod iz zagate, ko bi se moral deželni knez zagovarjati pred podložnim deželnim sodnikom. Zato pa je morala biti varovana pravica tako slovenskemu Karantancu kakor tudi njegovemu vojvodi, da sta se smela zagovarjati oz. tožiti na samem cesarskem dvo­ru v slovenskem jeziku. O tej izredni predpra­vici nam poroča tako Otokarjeva rimana kro­nika (des richcs gunst und hulde hat er darzuo wol, daz er dem niht antwurten sol wan in windischer sprach) kakor tudi opat Janez Ve­trinjski (insuper sclavica, qua hic utitur pro locucione, in conspectu imperatoris cuilibet querulanti da se ot non in lingun nlia tenebitur respondere). Isto trdi Enej Silvij.

Kakor že omenjeno, je bila splošna veča, ki se je zbirala k zborovanju na Gosposvetskem polju, poklicana ne-le, da voli in potrjujc no­vega kneza v njegovem dostojanstvu, marveč je bila v splošnem redna vrhovna sodna, uprav­na in zakonodajna oblast. Na to kaže tudi kra­jevno ime Rotišče, ki se nahaja tik Gospe Svete. Beseda pomenja toliko kakor nemški Malbcrg, Malstatt, Dingbcrg. Detinohl (thiotmalli), kar je toliko kot kraj, kjer se vrši sodni zbor, ochtes Ding. Gcrichtstatt. Rotišče izhaja iz stsl. besede rot(a). ki jo poznajo še brižinski spo­meniki, ko v pozivu k spovedi in pokori opo­minjajo med drugim, da opustimo mrzka dela, ki so satanova dela, kakor malikovanje, obre­kovanje brata, tatvina, uboj, poltenost, nespo­štovanje priseg, ki jih prelamljamo, sovraštvo: potomu ostanem sih mrzkih del, eže sot dela sotonina: ežc trcbo tvorim, brata oklevetam, eže latva, eže razboj, ežc plti ugojenje, ežc roti, kojihžc ne pasem, nu je prestopam, eže nenavist. Rot pomenja torej prisego; kakor na Ruskem, je tudi na Slovenskem beseda rot v krščanski dobi izginila in se umaknila naši »prisegi«. V bližini Drniša na Kninskem polju leži Rotna gomila, kjer so imeli 1089 Hrvati svojo večo in jc bil tedaj pri razdraženi raz­pravi ubit krnlj Dimitrij Zvonimir.

Da so Slovenci resnično še pod Nemci imeli pravico si svojega kneza svobodno voliti, do- kazujc tudi enaka stilizacija besedila v virih, ki o tem govorijo. Lc-ti pravijo, da so Karan­tanci tega in tega ducem fecerunt, prav istih izrazov se poslužujejo viri, kadar govorijo o volitvi nemških kraljcv ali rimskih papežev (regen fecerunt, papa factus cst).

Da je bila volilna veča v drugih okoliščinah tudi sodni zbor, to dokazuje način, kako je zborovanju predsedujoči kmet sedel na tkzv. knežjem kamnu. Prekrižanih nog namrcč, o čemer nam pripoveduje Otokarjeva rimana kronika (der selbe sol ein bein uf das ander legen). naš narodni pregovor pa še danes pravi, da »sedi krivo, a sodi pravo!«

 

Slovensko ustoličenje — brez primere v svetu

Posebne ustolitvenc obrede poznajo tudi druge dežele širom zapadne in južne Evrope. Na tucate jih je, toda niti eden sc ne da primerjati z našim slovenskim načinom umeščanja. Vsi nosijo tudi nedvomne znake cerkvenega iz­vora, ves potek sc vrši v cerkvi in pod vodstvom duhovščine. Zato je pri teh obredih tudi jezik izključno le latinski in celo besedilo sc v svojih obrazcih naslanja tesno na tekst cer­kvenih obredov in običajev pri sinodalnih sho­dih. Na Koroškem pa se ves državnopravno važni akt vrši izven cerkve, brez, sodelovanja duhovščine in izključno v necerkvenem sloven­skem jeziku. V tem jeziku so peli slovenske pesmi v zahvalo, da je Stvarnik poslal ljudstvu kneza po njegovi volji. Te pesmi so se pozneje pod vplivom krščanstva po načinu prošnjih li­tanij v cerkvi končavale s stalnim refrenom Kyric eleison. Tako je bilo tudi pri Čehih in Poljakih. Na Moravskem so že zelo zgodaj prcstavili ta grški refren v Hospodine, pomiluj ny; to značilno in najstarejšo češko cerkveno pesem so prepevali po zatrdilu praškega kro­nista Kozme pri slavnostnem umeščanju češkega vladarja.

Pri Rusih. Poljakih in Čehih so novega kneza pri slovesnem prevzemu vladarstva po­sadili na vzvišen prostor, kamen ali mizo, stol oten i deden. Ta običaj pozna tudi slovenski ustolitveni obred. Prvotno so hoteli s tem dvi­gom kneza pokazati na veči zbranemu ljudstvu, da je videlo svojega novega vojvodo in si zapomnilo njegov obraz. Pozneje pa je bilo to državnopravno

zgolj simbolično dejanje, ki je pomenilo pre­vzem oblasti, vojvodski stol pa je postal pri­spodoba vladarske moči. Na knežjem kamnu je novi vojvoda zavihtel svoj meč na vse štiri strani sveta. Razlagali so si to tako, da hoče branili deželo zoper vsakogar, v svojem prvot­nem bistvu pa jc bil meč, kot prvi in glavni znak svobodncga človeka, tisto, na kar so stari Slovani prisegali. Zato pripoveduje ruski kro­nist Nestor, da so knez Oleg in njegovi ljudje v Carigradu po svoji stari navadi prisegli naj­prej pri svojem orožju, potem pri naj višjem bogu Perunu in pri bogu njihovega premoženja, t. j. pri Volosu, bogu živine: kljašasja oružijcm svojim, i Pcrunom Bogom svojim i Volosom skotjem Bogom.

Zato pa vidimo tudi pri Slovencih v sprem­stvu novega kneza konja in goved. Razen orož­ja je bila živina druga poglavitna podlaga za obstoj primitivnega človeka, predpogoj za nje­govo življenje sploh. Rusko ime za govedo »skot« jc zaradi lega kmalu pomenilo toliko kot denar, pri nas na ponekod velja beseda blago toliko kot živina. Popolnoma naravno pa je, da v krščanski dobi niso mogli in niso .smeli prisegati več pri orožju in živini — krščanstvo jc celo odpravilo staroslovansko be­sedo rot. »In bi se pač popolnoma zabrisala vsa­ka sled na pogansko zakletev. Ker pa vprav državnopravne starine živijo svoje trdovratno in nespremenljivo življenje, sc je tudi orožje in živina ohranilo v pozna stoletja krščanskim potomcem poganskih Slovencev kot nerazumljiv rekvizit v koroškem ustolitvenem obredu.

 

Ker je bil kmet tisti, ki je v Karantaniji živel po starih slovenskih pravnih običajih, je naravno, da si ustolitvenega ceremoniala ni pismeno fiksiral, kakor so to storili drugod svetni velikaši za volitev svojih kraljev. Brez pisanih obrazcev se ie po ustnem sporočilu način umeščevanja dedoval iz roda v rod. Prav zato pa je tudi razumljivo, dn se je po besedah vetrinjskega opata Janeza, ki je pisal svojo kroniko okoli I. 1340. v teku časa na marsikaj pozabilo (multa tamen in hujus festi observacione sunt inprovide pretermissa, quia oblivioni tradita). Marsikaka podrobnost je bila odvisna tudi od razumnosti in šegavosti umeščajočega kmeta, pa je zato razumljivo, da so se kake podrobnosti naravnost rustikalizirale. Kljub vse­mu pa je koroški slovenski ustolitveni obred tako svojski, da razumemo, če trdi Francoz Charles Bodin ves zavzet nad lepo ljudsko državno simboliko v svojem znamenitem delu »Six livres de la Republique« (v poglavju o suverenosti), da »koroška vojvodska ceremonija nima nič podobnega na vsem ostalem svetu.«

_______________________________

Anton Aškerc:  Knežji kamen

…»Kamenje bode vpilo.« Luk. XIX. 40.

»Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet!

Kaj pomeni kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam lct?<

»Nem si! Tiho vse okoli tebe. Ko sonce ti sije, molčiš;

a ko noč na tebe pade črna, ti ves oživiš — govoriš!

 

Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen jedin!

Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev slovenskih si sin!

Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen! Tega ti ne znaš?

Samo sedel tu, Borut, Gorazd je pa Ingo, poslcdnji knez naš!

 

Tu volili smo sami si kneza; kmet sam mu dajal je oblast;

narod sam iz sebe mu izročal moč žezla in krone je čast…

Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar,

z močem v roki tu prisegal glasno v jeziku je našem vladar!

 

Čitaj črke tu na kamnu svete! — Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! —

PRAVDO BRANI VDOVE – domovine… A kdo vam jo brani sedaj?

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA – BALANTIČ IN DESTOVNIK

France Balantič, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerkniškem jezeru

Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Šoštanj, + 22. februarja 1944, Šentvid pri Zavodnju

 

V nebo vpijoča absurdnost razmer, v kakršne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrženosti ob pogledu na mrtva mladeniča “s poljubom muze na čelu”. Dva mladeniča, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke meč namesto pisala, in sta z mečem pokončana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogočna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, še preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zločest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski meč?

Dva mlada mrliča kričita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno državno samostojnost, njegovo najbolj tragično etapo.

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krčevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj črno-žoltega kadavra. Petstoletna avantura švicarskih roparskih vitezov, ki so – tudi – na ramenih karantanske slovenske državnostne tradicije skovali cesarstvo, “v katerem sonce ni zašlo”, se je na samem začetku zadnjega stoletja v drugem tisočletju zapletla v imperialistično vojno in se zamajala v temeljih. Nemški nacionalšovinizem je habsburško cesarsko rodovino smrtnonevarno okužil. Vdala se mu je in pozabila na resnično dediščino svojih “dednih dežel”. Narodi habsburškega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panično, drugi bolj načrtno in sofisticirano iskali rešitve s potapljajoče se ladje.

Politična elita Slovencev je bila tisti čas večinoma cerkvena, laični pol pa je bil v svoji opozicijski drži hočeš nočeš v bistvenem pendant klerikalni politiki. Značilnost koncepta političnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisočletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski državi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politične elite je zlahka mogoče razbrati to resnico. Še več! Ne samo, da se je slovenskemu političnemu establišmentu očitno zdela vsaka misel na suvereno “zedinjeno” Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi državi so bili pripravljeni žrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kančka slabe vesti zreducirali na raven “plemena” v “troedinem jugoslovanskem narodu”.

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logična reakcija na imperialne šovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli močne učinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vračali Slovencem samozavest. Oživel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko državnostjo. Mogoče jim je vpetost v klavrno realnost razpadajočega germanofilskega kolosa zameglila politično perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburške vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dežele, ki so si jih Habsburžani na tak ali drugačen način prisvojili, priženili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na “dednih deželah”, na deželah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburške družinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenberško dedovino, habsburški predniki krvavo, na življenje in smrt spopadli s češkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja “Zedinjene Slovenije”, v eno državno skupnost združenih še slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforično zajela večino Slovencev v revolucionarnih časih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemškutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v času razsula ob koncu prve svetovne vojne že dokončno mrtva.

 

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znašla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj šele, da bi po zgledu npr. Čehov odkrili fenomen političnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno čudo, če se je, meglenim predstavam, mlačnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj šfižilo prek epizodne Države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko Kraljevino SHS (kraljevina Srbov – iz kraljevine Srbije –, Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci – in do neke mere tudi Hrvati – igrali vlogo poraženih, po Srbih “odrešenih” delov “troedinega” naroda. Čez noč je od nekdanjih sanj o “Zedinjeni Sloveniji” ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, “poražena” nemška Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroško na severu in velik del s Slovenci poseljene Štajerske, na Madžarskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s finančnimi in monetarnimi zvijačami srbske vlade za vedno poniknila več kot polovica slovenskega nacionalnega premoženja. Morebitna prizadevanja kakega osveščenega posameznika niso mogla biti kaj več od “glasu vpijočega v puščavi”.

 

Folklorna vznesenost ob “ujedinjenju” v južnoslovansko državo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvič v novejši zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje “obdobje turških vpadov” in je v času svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra uničilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, ločeno s težko prehodnimi meddržavnimi mejami, prepuščeno kot manjšinska etnija štirim različnim državam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjše naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, četudi v bistvu napihnjene, klavrno komične, a za usodo maloštevilnega naroda smrtno tragične imperialno-šovinistične načrte. Še tista državna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakršnegakoli demokratičnega instrumentarija, z nekakšnim vsiljenim soglasjem vsrkala večji del slovenskega ljudstva v državo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

Slovenci, ki so prišli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu državnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo več dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske države je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila društva, politično in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematično uničevanje ekonomske baze je velikansko število Slovencev prisililo v emigracijo v čezoceanske dežele. Z nastopom fašizma so se razmere še poslabšale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridružilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih črnosrajčnikov in je bil lahko srečen, če je preživel njihovo izživljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fašistični skvadristi nemudoma požgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridružile množice beguncev, zlasti intelektualcev in političnih delavcev, ki so v strahu za življenje bežali v Jugoslavijo.

 

Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izročil na milost in nemilost fašistoidnim nemškutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili deležni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in še zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemške opcije na plebiscitu nemudoma, da si rešijo golo življenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Že po nekaj letih, ko je opcija nemške Avstrije dosegla svoj cilj, namreč združenje z nacistično Hitlerjevo Nemčijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabšale. Nacistični Avstrijci so jih razselili po svojem nemškem Tretjem Reichu, na njihove domačije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemške optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prišla pod Italijo.

Na Madžarskem število Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madžarskih oblasti lažje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madžarska po njunem zgledu pospešeno korakala v nacifašizem.

Razmere v večjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega začetka niso bile prijazne. Sčasoma pa so se še slabšale, to se je navzven kazalo že pri imenu nove države. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, že tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz šolskih čitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski položaj prebivalstva se je poslabšal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastično. Zlasti podeželje je obvladovala splošna revščina. Služb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, večinski del nove države industrijsko slabše razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili več kot tri četrtine vrednosti. Z veliko težavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbščini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v službi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoče zvijače je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prišla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjižnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani že pred stoletji, je končno uspelo znova ustanoviti šele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno življenje odvijalo še kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in očitnega vmešavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v južne predele države in z začasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti že običajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajočo kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega območja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na območju celotne države izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo – Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradništvom, politično s koruptivnimi položaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojaščino v srbsko govorečem okolju, z obveznim učenjem srbščine v šolah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prišla koncentracija politične moči v cerkvenih krogih, s tem se je politično delo zreduciralo na versko-etnično dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo že tako razočarano in prizadeto ljudstvo na ideološki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistični revolucionarni zaroti.

Razočarano ljudstvo, kaotične razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, še zlasti pa delavstva – vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistični partijski voditelji, šolani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkušeni v čistkah in s prakso zlasti v španski državljanski vojni, dobro finančno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prišli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kaže predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti največ študirajoče mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da so bili cilji partije daleč od socialne revolucije v prid delavstva, da je šlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane “svetovne revolucije”.

 

Če bi ne prišlo do napada Italijanov, Nemcev, Madžarov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je šel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodločnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prišlo kot naročeno, da so svečeniki proletarskega internacionalizma lahko začeli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Žrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim “imperialistom” so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojaško pomoč in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojaških misij so držali na varnem pri štabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili združiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski državi – takšen je bil dr. Lambert Ehrlich – so nemoteno začeli z oboroženim “narodnoosvobodilnim bojem”, pod katerega plaščem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (že takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifašizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so že prvo leto okupacije pobili več kot tisoč Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejših Slovencev, njihovih otrok in celih družin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdražili okupatorja ter povzročili neusmiljene povračilne poboje, so razširili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejši razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprožiti “državljansko” vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namreč imeli izkušnje tako iz Mehike kot iz Španije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodič, ki jim je tisočletja stal na poti k uresničevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s pošiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

 

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni štab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politično in vojaško vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojšnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejša sistematična likvidacija desettisočev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moških, prisilni beg nadaljnjih desettisočev v tujino, da si rešijo življenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga – vse to daje slutiti, da je šlo za dobro premišljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim mešanjem različnih narodnosti za vedno onemogočila osamosvojitvene težnje. Zločin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsežen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domačih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna državna tvorba na neobvladljivem Balkanu že od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogočili, saj so praktično vse begunce, skupaj več stotisoč zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajočimi Titovimi partizani umaknili na Koroško in se vdali Angležem, ti zvijačno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

V ta strašni mrtvaški ples je že na samem začetku, podobno kot tisoče drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

Franceta Balantiča je neizogibno doletelo na protikomunistični strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakršnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakšne domobranske vojske. Kakor politična, tako je bila tudi vojaška struktura anarhična – na konici noža med Nemci in partizani, drugače seveda ni moglo biti. Na ta način so lahko prišli do poveljniških položajev ljudje, ki vojaške obrti niso bili vešči. Priložnost se je ponudila tudi kulturniško in politično aktivnim zagnancem. To je bilo za Balantiča usodno. Njegov zaščitnik in mentor se je kot oficir vključil v domobranstvo in Balantič je šel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo partizani prišli in opravili posel. Čakati ni bilo treba dolgo. Na pomoč ni prišel nihče. Partizani, ki so bili v velikanski premoči, so zlomili odpor, zažgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dočakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

 

Karel Destovnik je šel prav tako kot Balantič skozi slavistični seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj šele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantičev vrstnik precej več kot le agitator. Mogoče je v svojih verzih povedal kaj preveč ali premalo pravoverno? Mogoče se ga je na ta način dotaknila znana floskula: žrtve morajo biti… Vsekakor drži, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Štajersko, kjer so – drugače kot v Ljubljanski pokrajini – vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, očitno politično-propagandistično utemeljeno avanturo, preživelo. V več napadih so nemške policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strašljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije – vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja – padel v še hujšo krizo, kot je bila “rešitev” iz razpadajoče Avstro-Ogrske na Balkan. Hujša pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugačnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo učinkovitih metod pri reševanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano južnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in načrtno krvav boj komunistov za oblast – to je bil nadvse dobrodošel splet okoliščin za genocidno eksekucijo moške mladine, kulturne, gospodarske in politične elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitarističnemu, nedemokratičnemu jugoslovanskemu režimu. Res je sicer, da zločinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, določenih skupin v deželah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistična revolucija, ni bilo nič neobičajnega. Vendar sistematično pobijanje že med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini – niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na “dokončno rešitev” obsojenih Judov. Po deležu človeških izgub v času svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in državljani Rusije (če štejemo ruske narode posamič, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

 

Kakor v smrtnem krču se je prastari evropski narodič, ki je – paradoksalno – evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustoličevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fašistične in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okoliščinah nastajali teoretični in praktični državnostni nastavki neke bodoče slovenske države – denar, znanstveni instituti, politični sistemi, vojska, sodstvo – in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleščenosti konzervativnega tabora med zaščitniškega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljševistično-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Šele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejšnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdržala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresničenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene države Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkričana poezija dveh slovenskih mladeničev je rodila sad.

 

Andrej Lenarčič

26. 05. 2009

15. 12. 2017, 14:39

Jugogeneral Bajić potrdil, da je osebno ukazal napad na Banske dvore v središču Zagreba

Nekdanji poveljnik vojaškega letalstva v 5. vojaškem območju JLA Ljubomir Bajić je za hrvaške medije potrdil, da je osebno ukazal napad na poslopje Banskih dvorov v središču Zagreba 7. oktobra 1991. Zaradi tega letalskega napada je hrvaška policija generala Bajića in še pet visokih vojaških častnikov nekdanje JLA v sredo kazensko ovadila. V letalskem napadu na nekdanji hrvaški in jugoslovanski državni vrh leta 1991 je bil ubit civilist, štirje so bili ranjeni. Rakete so zadele tudi objekte pri Banskih dvorih. Gmotno škodo so ocenili na več kot pet milijonov evrov. Dan po napadu je hrvaški sabor na seji v kleti poslopja naftne družbe Ina v Zagrebu razglasil samostojnost Hrvaške. Od leta 2001 na Hrvaškem praznujejo 8. oktober kot dan neodvisnosti.

( Naši velepravniki pa so arbitražni tribunal servisirali z lažnivim podatkom, da sta se RS in RH osamosvojili HKRATI !!!! Čeprav so bili opozorjeni! To v BISTVENEM vpliva na odločanje (tudi) glede meje!!!! moja op.)

Bajić je v četrtek v pogovoru za televizijo N1 povedal, da je kot vojak prisegel državi SFRJ, da bo ščitil njeno ozemeljsko celovitost in ustavni red, ter ocenil, da je bila upravičena njegova odločitev o napadu na Banske dvore, kjer so bili takrat hrvaški predsednik Franjo Tuđman ter predsednika predsedstva in vlade SFRJ Stipe Mesić in Ante Marković. Upokojeni 78-letni general je povedal, da je bila Hrvaška takrat del SFRJ, ki se ji je pod vodstvom Tuđmana uprla z orožjem. Na vprašanje, ali se bo odzval hrvaškemu pravosodju, je odgovoril, da lahko odgovarja samo “svoji domovini in svojemu narodu”.