V cesarjevem dvorcu (Hofburg) na Dunaju so priredili slovesnot (Festakt) ob sedemesetletnici razglasitve Druge republike.
- aprila 1945 so v poslopju dunajskega magistrata razglasili Drugo republiko.
Iz komentarja k neposrednem prenosu dogajanja na ORF2 nekaj zanimivih paberkov.
Generalno: Razglasitev samostojne državnosti (“Druge republike”) je bila potrebna, ker je z “Anschlussom” državnost Prve republike ugasnila. Ni namreč šlo za “povezovanje” dveh subjektov, marveč je eden vsrkal drugega – nasilno(??? – “prva žrtev” ???) “priključil”!
To je treba povedati zaradi nameravanih primerjav v nadaljevanju. Prva (avstrijska) republika je bila namreč razglašena dne 21. oktobra 1918 na popolnoma enak način in na isti ustavni podlagi (Manifest) , kot zveza slovenskih dežel dne 31. oktobra v Ljubljani. Tako, kakor na Dunaju, Am 21. Oktober 1918 traten die zuletzt 1911 gewählten Reichsratsabgeordneten des deutschen Österreich (ihre Funktionsperiode war im Krieg bis 31. Dezember 1918 verlängert worden) im niederösterreichischen Landhaus in Wien als Nationalversammlung der deutschen Abgeordneten zusammen…Für sich selbst beschloss die Versammlung den Namen Provisorische Nationalversammlung für Deutschösterreich, womit die amtliche Staatsbezeichnung festgelegt war. so se deset dni kasneje, 21. oktobra 1918 v zgradbi parlamenta dežele Krajnske v Ljubljani zbrali poslanci iz slovenskih dežel in po celodnevnem zasedanju pozno popoldne sprejeli sklep, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (dr. J. Brejc notranji minister te vlade natančno piše o tem v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana, 1928). To dejstvo je uradno objavljeno v uradnem listu vlade, predsednik vitez Pogačnik pa je o tem obvestil zvezno administracijo na Dunaju. Delegacija vlade (uradno je bila vlada odbor parlamenta) je nemudoma odšla na sedež namestnika suverena dežele, grofa Attemsa, ki je nemudoma izročil vsa pooblastila. Enako je ravnal guverner Trsta in namestnik za Primorje, baron Friess Skene, ko je potoval skozi Ljubljano domov na Koroško.
Razglasitev zveze slovenskih dežel – kakor ugotavlja omenjeni notranji minister Brejc uresničitev Zedinjene Slovenije – se je torej veljavno, zakonito ustavnopravno popolno in učinkovito izvršila. Kakor je znani ustavni pravnik, ekspert, Badinter, poučil naše “strokovnjake” mednarodnega prava, država nastane z razglasitvijo, seveda veljavno! ne pa šele z mednarodnim priznanjem, kakor so menda ti naši maherji jadikovali. (O pravilnosti Badinterjevega “pouka” govori tudi razglasitev Druge avstrijske republike. Razglašena je bila aprila leta 1945 in sedemdesetletnico njenega obstoja praznujejo na Dunaju danes, mednarodno priznana pa je bila šele deset let kasneje, s podpisom Pogodbe o Avstriji leta 1955)***.
Nastala sta torej oktobra leta 1918 sočasno dva povsem podobna državnopravna subjekta, na enak način in na isti zakoniti / ustavni podlagi. Eden (“Prva republika”) se je pojavila na mirovni konferenci v Parizu in je bila brez zadržkov (le del imena “Deutsch” so morali zradirati) takoj priznana, drugi pa je ostal skrit in zamolčan. Stoprocentno v ilegali. Tako popolnoma utajen, da ga še danes redko kdo opazi. A vendar obstaja, saj ga – ker ga nihče ni opazil – niti odpraviti niso potrudili. Pustili so stanje – veljavno seveda – vnemar (“za plotom”). Še danes ravnajo tako, igrajo pa se neko pravljičarstvo in izmišljije. Izumljajo vedno neko novo kvazi državo, četudi prej omenjena, nikoli odpravljena, še vedno obstaja, saj eno temeljnih pravnih načel: “cuius est instituere, eius est abrogare”, še vedno in povsod, zlasti še na področju mednarodnega prava, velja.
Da so bile slovenske dežele (države, po srbsko zemlje) dejansko subjekt “ujedinjenja”, da so se torej združile kot enak z enakim s kraljevino Srbijo, je zapisano v uradnem dokumentu o združitvi (Bgd. 1.12.1918). Ker se v vsem času obstoja južnoslovanske državne tvorbe na internacionalni pravni ravni ni v zvezi s tem nič spremenilo, je torej tisto, kar je pod imenom “ZEMLJE države SHS” 1.12.1918 v zvezo vstopilo, dne 25.6.1991 iz nje izstopilo – pod imenom Republika Slovenija. Mednarodno pravno stanje je bilo, kot rečeno, nespremenjeno, s tem, da je po ujedinjenju l. 1918 Italija z Rapallom (1920) vzela deželo Primorsko (poimenovala jo je Venezia Giulia), po drugi svetovni vojni pa vrnila, z izjemo Trsta in Gradiške. Dne 25.6.1991 so torej iz jugoslovanske zveze izstopile vse slovenske dežele, ki so v zvezo leta 1918 vstopile. Kaj si v zvezi s tem kdo predstavlja, kaj kdo pripoveduje, je z ozirom na dejansko pravno stanje irelevantno. Postane pa zelo relevantno, če to dejstvo uradni organi države ignorirajo – ne “dajo na mizo”.
To je na kratko okvir primerjanja razglasitev leta 1918 v Ljubljani in na Dunaju, in leta 1945 na Dunaju.
Nekaj primerjav – komentarjev:
– zvezni predsednik Fischer je razločno povedal, da so mu zgodovinarji zagotovili, da dokumenta o znameniti razglasitvi 1945 ne morejo izbrskati. Ga torej ni (???).
K temu velja pripomniti, da o razglasitvi zveze slovenskih dežel “…vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” obstaja uradna objava v uradnem listu te vlade (čeprav so jugoslovansko troedinoplemensko obsedeni morilci Ivana Cankarja storili vse, da to izgine iz ljudskega spomina in zavesti). A to našim strokovnjakom nič ne pomeni – sprejemajo pa kar počez vse v zvezi z dogodkom na Dunaju, ki “papirnatega” pokritja nima.
– Rečeno je bilo, da je razglasitev podprl Stalin, zahodni zavezniki pa so negodovali. Vendar je očitno, da so “dejansko stanje” (razglasitev se je dejansko zgodila !) morali upoštevati tudi zapadnjaki. Sprejeli so tudi Renerjevo vlado. Renerja je podprl Stalin, četudi so mu povedali, da je odkrito podpiral Anschluss. Prevladala je njegova “vdanost” (značilna ubogljivost kompromitiranih – ki so zato “uporabni”.). A to so le okraski.
– Komentatorsko omizje je marsikaj povedalo o dogajanju leta 1945. Za nas je zelo pomembno, kaj je bilo slišati o stanju na “jugu države”. O situaciji na Koroškem so povedali, da sta v zasedanju območja tekmovali angleška in jugoslovanska (!!!) vojska. In da se je potem morala na ukaz Stalina, jugoslovanska vojska umakniti, da se je udejanilo, kar je glede meja predvojne Avstrije določala Moskovska deklaracija (1943) – Pa je bilo s “slovensko koroško partizansko epopejo” opravljeno. In to na nivoju aktualnega predsednika države.
– Moskovska deklaracija (in Pogodba o Avstriji)
Vse “drobne” a številne in zelo učinkovite manipulacije…
Moskovska deklaracija 1943. Stalin je zahteval, da se v delu, ki zadeva obnovo Avstrije v predvojnih mejah, zapiše zahteva, da mora Avstrija z dejanji dokazati svoj protinacistični odpor. Po končani vojni so zelo dolgo iskali dokaze za kaj takega – ker pravih niso hoteli opaziti… Ko le ni šlo drugače, so nazadnje vendarle priznali slovenski oboroženi odpor na Koroškem – ki je bil edini v vsej Avstriji. Morali so torej opaziti Slovence, njihovo borbo in seveda žrtve, da so izpolnili zahteve iz Deklaracije. S tem v zvezi je treba opozoriti, da je v dunajskem osrednjem državnem vojaškem muzeju (Heeresgeschichtliches museum, Arsenal) v dvorani, kjer je prikazano stanje v Avstriji med Drugo vojno, le nekaj orožja, nemška “Štorklja” in eksponati zavezniškega porekla. O kakem avstrijskem NEMŠKEM odporu ni sledu. Pač pa se obiskovalcu zablešči v veliki vitrini (tako je bilo še pred desetimi leti) slovenska beseda, šolske knjige, partizani….Prikazan je slovenski partizanski boj na Koroškem…. Ko sem predlagal, da slovenski šolarji s Koroške in Slovenije vsaj enkrat v času šolanja obiščejo ta muzej – posebej to dvorano / vitrino, nisem dobil od nikoder nobenega odgovora.
Pogodba o Avstriji 1955. Tudi tu se soočimo z manipulacijo. Naši uradni elementi mirno povzemajo avstrijski (namerno ?) napačen prevod / opis te znamenite pogodbe, ki nosi jasno zapisan naslov Pogodba … o Avstriji****. V praksi tako v Avstriji kot – zanimivo !!! – pri nas pa se je uveljavil naslov Avstrijska državna pogodba. Namen je seveda prepoznaven na prvi pogled (četudi “kolaboracija” ni zato nič bolj ali manj razumljiva/opravičljiva). Sintagma “Avstrijska …” suponira, da gre za neko avstrijsko pogodbo/dogovor. Seveda je to svetlobna leta oddaljeno od resnice (in logike). Gre za pogodbo, ki so jo zmagoviti zavezniki sprejeli O AVSTRIJI. Seveda jo je morala Avstrija podpisati – da se je zavezala izpolnjevati, kar ji nalaga…. Manever je prozoren. Ni kaj. Ni pa mogoče niti razumeti, kaj šele sprejeti, poniglave “kolaboracije” naših maherjev pri tej raboti, ko vdano ponavljajo “Avstrijska državna pogodba”. Pismo neke bralke iz Maribora, objavljeno pred kratkim v Delu, pa pojasnjuje marsikaj. Bralka je namreč (kako spodbudno in obetavno !!! Končno nekdo!) protestirala zaradi radiranja naše identitete – brisanja slovenskih dežel, njih razkosavanja in nadomeščanja z bebavimi, izmišljenimi poimenovanji. Zapisala je, da naj bi o tem veljal prikrit dogovor z Dunajem…. Seveda. Dunaj bi z največjim veseljem zbrisal slovenske dežele. Nič manj z užitkom (in zlobnimi nameni), kot južni sosedje. Potem bi se zlahka “dogovoril” z ostalimi tatovi slovenske zemlje, za dokončno delitev sesekljane slovenske nacionalne dediščine. Kaj lepšega se more uresničiti Dunaju (že Dolfe je ukazal v Mariboru), kot da znova “zaokroži” vse “dežele”. Kaj lažjega, če jih niti lastnik sam ne mara…Pomagali bodo gotovo tudi tisti, ki so nekoč že pobasali vso Primorsko, in taki, ki so po novem pograbili Primorja polovico, in velikanski kos med Muro in Dravo…(Četudi Trianon jasno določa mejo na reki Dravi!)
In to si dovolimo, četudi so nas polna usta neke borbe, zmag, in uspehov….svojo pravo nacionalno dediščino, ki še vedno čaka “za plotom”, pa v svojo nesrečo in sramoto – in v čudenje in posmehovanje tujcev (ki si za to vzamejo pet minut časa) – brezobzirno in bebavo zametujemo…
Sramotno in grozno.
Andrej Lenarčič
Ljubljana, 27042015
Op.:
***) tu je potreben ekskurz: Nastanek – obstoj države ni nujno povezan z njenim priznanjem. Vsekakor pa ni nujna sočasnot tega in onega. To se jasno vidi v primeru “Druge republike”. Vsem na očeh je novejši pojav: Kosovo. Še dolgo bo trajalo, da bo država, ki je z veljavno razglasitvijo (sodišče v Hagu !) nastala, tudi mednarodno splošno priznana. Pro domo sua pa povejmo, da tudi obstoj leta 1918 veljavno razglašene države – zveze slovenskih dežel – ni vezan na mednarodno priznanje. Tako ali tako nečesa, kar ne obstaja, po nobenem pravu ni mogoče priznati. Rok za to pa ni določen. lahko traja deset let (Avstrija) ali manj, ali več. V našem primeru lahko to traja magari sto let. Sicer pa je država Slovenija priznana, le (najprej) sebi, in vsem drugim moramo končno povedati, kaj je ta slovenska država. Za začetek moramo to storiti z uradno razglastivijo zveze dežel (ki pravno še vedno obstaja) in preimenovanje države v Zvezno republiko Slovenijo. Države (dežele) ki to zvezo sestavljajo, so naše države tisoč let in več, in pozna jih ves svet, ne le Evropa. Tisti trenutek, ko se bomo svetovni javnosti predstavili taki, kot smo v resnici, bomo tudi polno prepoznani, sprejeti in priznani.
****)
State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria.
Signed at Vienna, on 15 May 1955
The Union of Soviet Socialist Republics, the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland, the United States of America, and France, herein after referred to as “the Allied and Associated Powers,” of the one part and Austria, of the other part;….. Have therefore appointed the undersigned Plenipotentiaries who, after presentation of their full powers, found in good and due form, have agreed on the following provisions…