Archive for September, 2019

O edinem genocidu v Evropi, ki je v celoti uspel

Sunday, September 29th, 2019

Potujčevanje Narodnosti MMC TVS Saša Banjanac Lubej.doc

 

Na  MMC TVS, 28092019:

https://www.rtvslo.si/zunanje-vsebine/naglas/marina-luksic-hacin-spodbujanje-priseljevanja-je-pravilna-pot/500681

 

Saša BANJANAC Lubej, strokovnjakinja za migracije

Marina LUKŠIČ HACIN, PREDSTOJNICA Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja

 

V oddaji NaGlas o učenju slovenščine in vključevanju priseljencev v družbo .

 

Poudarek:  Pot spodbujanja  priseljevanja* zaradi staranja slovenske družbe, pa tudi zaradi gospodarskega stanja je pravilna… strategija znotraj samostojne Slovenije je sicer korak naprej, pa vendar še ne zadosten.

Poudarku je dodan bonbonček o “spoštljivem življenju za vse ljudi”….

 

Prebiranje ne le tega, marveč mnogih te vrste tekstov razgrinja celo paleto doživetij in asociacij, kakršne so znali pobuditi čopiči in slikarski pripomočki znamenitežev – Michelangela z njegovo sporočilno Poslednjo sodbo, ali posebneža z Iberije – El Greca – ki se ni ustražil razkriti srhljiva ozadja izza načičkanih družbenih pročelij. Pred bralcem, ki ima “zgodovinski spomin” in izkušnje zadnjega stoletja drugega tisočletja na slovenskih tleh niso mimo njega potonile v pozabo, vstanejo ne sicer naslikane, a še bolj grozljivo resnične izkušnje ljudi, ki so od nekdaj doma v teh krajih in ki jih je vedno manj. Nič simbolne, še manj naslikane, marveč grobo resnične in uničujoče zgodbe so jih velikansko število pregnale, razčlovečile in seveda pomorile v minulih stoletjih.

Da statistke kljub temu pokažejo skoraj enako – ali pač nekoliko povečano skupno število tod prebivajočih ves čas, gre nedvomno zasluga pojavu, ki ga avtor(ji) teksta brez sprenevedanja gromko hvalijo – celo spodbujajo: “pot spodbujanja… je pravilna… korak naprej…”

 

Nedvomno gre za “korak naprej”!

 

Zgodovina, kakršne – logično – v tukajšnjih učbenikih ni, pripoveduje o deželi, ki je iz razsula rimskega imperija vstala v vseh vrst razkošje. Ne le, da je širom znanega sveta odmevala demokratična družbena ureditev, državna opravila, ki so jih spremljala petje in ples in godba, deželo so umni kmetovalci naredili plodno in bogato pridelkov, zrasla so kulturna središča – cistercije in kartuzije, ki so varovale mogočne knjižnice in koder so se vzgajali tudi papeži.  Kulturno ozračje v deželi je rojevalo trubadurje in minesängerje – še dolgo po uničenju dežele so Evropo čudile parsifalske pesnitve, s katerimi si je slavo koval tudi skladatelj -dramatik Wagner.

In potem je bilo vsega konec. V deželo je pljusknil polmesec s handžarjem v rokah na konjih. Z nobeno vojsko, ki deluje urejena in na bojnem polju, se Zlu ni bilo mogoče upreti. V deželo je namreč prihajalo pritajeno, skozi gozdove, daleč v notranjost, in krvoločne trume so iznenada planile nad kmete, ki so delali na poljih. Hiše, pridelek, ljudi – starce in moške sta použila meč in ogenj. Za dekleti in otroki je ostajal oddaljujoči se jok. Ko so iz ukradenih otrok nastali janičarji, so se vračali, ne da bi prepoznali svoj dom…

A doma je bilo že zdavnaj vsega konec: Kulturna središča so postala požganine, gradovi utrdbe, kmetje pa so iskali zavetje in preživetje v utrjenih cerkvah na gričih ter v kraških votlinah. “Tehniki” roparskih napadalcev (po stoletjih se je ponovila z “juriši” iz host…) so se brambovci spretno zoperstavili: Ker prihoda morilskih tolp ni bilo mogoče napovedovati, niti pravočasno opaziti, so tam, kjer so najprej udarili, takoj zagorele na primernih vzpetinah v naprej pripravljene grmade in za njimi so se prižgale sosednje, pa je tako v trenutku vsa dežela vedela: “Turki so v deželi”. Nihče sicer ni mogel vedeti, kje bodo naslednjič poželi svoj krvavi lov, a lahko so se še pravočasno umaknili v pripravljene, z zalogami založene tabore okoli cerkva.

Ker nesreča le redko “pride sama”, so težke razmere, revščina in pomanjkanje rodile še spontane “kmečke upore”, ki so jih začinile protestantske verske homatije. To je bilo dovolj in preveč, pa ni ostal niti spomin na “dobre stare čase”, in novi časi so domorodce zalotili zdesetkane – tudi kultura, vrhunska knjižna bera v domačem jeziku – sočasna drugim v moderni Evropi – je padla na tnali verskega boja – tokrat ne polmeseca, marveč križa.

 

Odkritja in iznajdbe, industrijske revolucije, tržišča in imperializmi, ki so preplavili svet v naslednjih stoletjih, so prebivalce slovenskih dežel zalotili dobesedno na tleh in tujci so imeli s svojimi naklepi prosto pot. Prevzemali so oblast in ljudstvu, dediču pradavne “karantanske demokracije”, zavdali s svojim nacionalšovinizmom – orodjem novospočetega gospodarskega/tržnega imperializma.  Ker zlo rodi zlo, se nazadnje niti ni vedelo, kdo koga, kaj je pravi vzrok in kaj posledica. Shizofrenost stanja se je pokazala, ko so domoljubna prizadevanja, podžgana z obrambo pred potujčevanjem, rodila uresničitev davnih sanj o prevzemu oblasti v svojih deželah. To se je sicer zgodilo z razglasom vlade v Ljubljani (21.10.1918), da “prevzema vsa USTAVNA pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To je bilo mogoče, ker je bil naslovni “cesar Avstrije”, sicer suveren vsake svoje dedne dežele/države (états héréditaires) v sklepni fazi vojne potisnjen v kot in je moral ravnati v skladu z Wilsonovimi točkami, da bi dosegel mir. Ker kot kralj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske na Ogrskem ni mogel ničesar spremeniti, je z ustavnim dokumentom Manifestom z dne 16. 10. 1918 le v vseh svojih dednih deželah – v katerih je imel vsa pooblastila in proste roke – dovolil državno reorganizacijo v skladu z etnično strukturo – torej razdelitev in povezovanje dežel na novo po etničnem ključu, kar so “nemške” in slovenske dežele, odnosno njih večinski deli, takoj tudi storile. Slovenci so torej z razglasom vlade v Ljubljani uresničili v polnosti vsa svoja največja pričakovanja. TODA.

 

Sedaj smo pri TODA.

Ta čas, ob koncu prve vojne so domači izdajalci iz največjega dosežka naredili začetek totalne katastrofe. Namesto v zvezi slovenskih dežel, so se Slovenci nenadoma znašli kot nič, kot brezpravna masa, v svojih nekdanjih deželah, odslej razcefranih in podrejenih štirim tujim okupatorjem, v katerih se jim ni bilo več treba boriti za delež pri upravljanju, saj so z zadnjimi močmi, “balkanski, fašistični, nacistični in ogrski sužnji”, komaj zmagovali boj na življenje in smrt za borne ostanke lastne kulture in tradicije.

To je bilo prvo dejanje slovenske “Endlösung” v zadnjem stoletju drugega tisočletja. Vzeta nam je bila suvernost.

Drugo dejanje, ki se je dogajalo med Drugo vojno in posebej še po njenem koncu, je zaznamoval pomor večine mladih – režiserjem izbrisa nacionalne potence so prav prišle okoliščine: pomoriti ali pregnati kar največ mladih moških, ki jih je bilo dovolj na obeh nasprotujočih si straneh. A ta pošastna katastrofa se je dogajala v času in v imenu veličastne “zmage nad nacifašizmom. In kakor je na začetku stoletja ljudstvo, ki se je povzpelo na vrh Parnasa svoje državnosti, isti trenutek zgrmelo v ponor suženjstva, tako je ponos zmagovalcev v Drugi vojni umrl v krvavi sramoti protiletalskih jarkov, kraških jam in brezen.

In ker “gre v tretje rado”, so domači storilci na koncu stoletja vajo nadvse uspešno ponovili: Prav tako, kot obakrat dotlej, je hrabro in zmagovito slovensko ljudstvo končalo “balkansko suženjstvo” in razglasilo osamosvojitev Republike Slovenije, t.j. slovenskih dežel, ki so dvainsedemdeset let prej s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo. TODA: znova se je ponovila znana zgodba. Od osamosvojitve tistega, kar je sestavilo Jugoslavijo, ni ostalo nič. De facto so osamosvajači od SFRJ odcepili najslabše, kar je bilo mogoče, odrinili od potapljajočega se TITANIKA s čolnom, na katerega so vkrcali vso družbeno in politično nesnago propadle države. Čeprav so junaški miličniki in teritorialci ubranili s strani JLA napadeno državo, to ni pomagalo: Po treh desetletjih propadanja “zgodbe o uspehu” izginjajo še zadnja oprijemališča državne suverenitete. Prebiranje tekstov, kot je na začetku omenjeni, pove, da bodo kmalu uspešno in dokončno zamenjali tudi prebivalce. Zaključen bo zločinski, genocidni načrt: 4. točka programa OF (Kocbekova (!!!) točka) o “spremembi narodnega značaja Slovencev”. Da je bilo delovanje teh monstrumov v celoti genocidno, postane kristalno jasno, ko preberemo definicijo (magari v srbščini – da se na spletu pojavi tekst v srbščini in ne v slovenščini, pove več kot sto besed…):

U smislu ove Konvencije kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

  1. a) ubistvo članova grupe;
  2. b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;
  3. c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;
  4. d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;
  5. e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu

 

Zgodovina slovenskega ljudstva v zadnjem stoletju drugega tisočletja je v vsem umeščena v vsako in v vse točke definicije.

Dejansko stanje stvari in marnje s slovenskim denarjem plačanih pisarjev, povedo, da je “program” dokončan.

 

al

28092019

kozerija

Saturday, September 21st, 2019

Septembrska butalska kozerija.

Adria je shizofreno poimenovanje neke letalske družbe (nič čudnega, da je globoko pod vodo…..)
Nastalo je zaradi suženjskega položaja zveze slovenskih dežel znotraj balkanske sužnosti Slovencev, v katero so nas pognali vseh sort in barv (domači) osvobajači in osamosvajači, in ki – kljub sramotnemu totalnemu sesutju nosilcev – še vedno traja in vztraja predvsem v glavah sužnjev. Kakor sužnjem niso dovolili NJIHOVE (“slovenske”) univerze, marveč samo univerzo srbskega kralja, niti niso smeli nadaljevati svoje davne akademije znanosti (Accademia operosorum), ampak so jim podtaknili neko ljubljansko akademijo (in jim je šele okupator vrnil “slovensko” akademijo znanosti), enako tudi “jugorepublika sužnjev” ni smela imeti svoje – SLOVENSKE letalske družbe. Zato shizofreno poimenovanje in vztrajno spotikanje, ustavljanje in v poosamosvajaški “svobodi” ( evforiji anarhije polastitev) dokončno (roparsko) sesutje.

Nekje in nekega dne pa morajo sužnji začeti dvigovati svoje “kurje” glave. Zakaj “kurje”? Ne le zaradi zunanje (geografske) podobe njihove obsekane, le na pol osamosvojene “države”, marveč ker je za kokoši znano, da ko jim pritisneš vrat na pločnik in preko njega potegneš s kredo črto z ene na drugo stran ter popustiš prijem, kokoš še dolgo ne upa dvigniti glave – verjetno “misli”, da je še vedno “privezana”…
Morajo torej sužnji končno začeti dvigovati glave! Če si (še) ne upajo dokončati osamosvojitve – opaziti, da se je osamosvojilo tisto, kar je v balkansko sužnost pred stoletjem vstopilo – naj izkoristijo vsaj “letalsko priložnost” in propad jugoshizofrene tvorbe spremenijo v rojstvo AIR SLOVENIA – končno nek droben žarek nacionalne identitete, samozavesti in upanja……

AL 21092019

RESNIČNI KONEC TRIDESETLETNE VOJNE

Wednesday, September 11th, 2019

KONEC (?) TRIDESETLETNE VOJNE ali

TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENTJE

Kratka reminiscenca

AL, 11092019

 

Kar nekaj skupnega in sličnega se prikaže, ko motrimo znamenito obdobje, znano pod imenom Tridesetletna vojna, če imamo hkrati v mislih “slovensko zgodbo”. Kot entiteta (slovenske dežele) smo bili ves čas – recimo “sodobne” – evropske preteklosti vpeti v krucialna dogajanja znotraj kontinenta. Mimo niso mogla niti obdobja pred izbruhom te “znamenite” vojne, ne sami bojni dogodki, niti osnabrück-münstrski mirovni dogovor in še najmanj dolgotrajna previranja, ki so sledila in nazadnje eskalirala v dokončni demontaži v znamenitem miru (“Westfalskem”) doseženega modusa vivendi avtonomij znotraj posesivnega imperialnega bohotenja. Ker je trideset let znotraj stoletij, ki so potekla od vzrokov do nedokončanega konca, nekako primerljivih z “desetimi dnevi” naše “Vojne” znotraj časa pred “izbruhom” in po navideznem njenem koncu, je mogoče postaviti skoraj enačaj vsaj v časovni dimenziji. A je več kot dovolj podobnosti tudi v mnogih drugih ozirih.

Nemogoče je spregledati, da je v večino evropskih zgodb po sesutju rimske imperialne strukture tako ali drugače – vedno pa v ključnih pogledih – vpletena rodovina švicarskih roparskih vitezov, ki so si v stoletjih sistematično pomnožili posest, bogastvo in oblast. Ker današnje “vladarske hiše” v Evropi niso niti podobne več suverenim monarhičnim dinastijam, ki so preminule s Karlovo – habsburško – odložitivijo vladnih opravil novembra 1918, je vsekakor mogoče zapisati, da od začetkov do konca te evropske družbeno-politične epopeje pred opazovalci stoji Habsburg. Nespregledljiva značilnost te rodovine je, da je pod svojimi perutmi negovala številne piščance. Vse izvorne avtonomije na kontinentu tako ali drugače nosijo njen pečat – dežele, najsi vojvodine, kneževine, kraljevine, priženjene, podedovane, še najmanjkrat priborjene, so vse do konca krasile grbovje dinastije. Dosti let so objemale večji del zemeljske oble in sonce v njih nikoli ni zašlo.

Odkod ta zanimiva ptevilčna jata? Viri povedo, da je s preselitvijo rimskega cesarskega dvora v Bizanc Cerkev – dotlej “rimska” in “katoliška” – torej vesojna, vsa za vse – ko je odšla z dvorom, postala sluga države. To je očitno še dandanašnji, ko so “pravoslavne” Cerkve  v bistvu državne. Ni vesoljne pravoslavne Cerkve, kakršna je ostala papeška, katoliška v opuščeni cesarski prestolnici, Rimu. “Vesoljnost” rimske Cerkve je po vsem sodeč temelj evropskih avtonomij, kar simbolizira papeška krona – tiara, ki s svojo trojnostjo govori o trojnosti oblasti: o duhovni, posvetni in “lokalni” – operativni, dejanski, in na ta način verificira dejansko strukturo upravljanja, ki izhaja iz osnovnih samoupravnih nukleusov – dežel, ki so po vrsti in obliki upravljanja ljudovlade ali monarhije ali pač anarhije, njih posvetno povezanost, ki avtonomije ne omejuje, simbolizira papeška posvetna oblastna dimenzija, nad vsem pa je duhovna, vesojna in večnostna razsežnost/danost. Od vseh dinastij je habsburška najbolj razumela sporočilo in v tesnem sobivanju z simrkim katolištvom ustvarila in širila svojo “dedno jato” dežel, vojvodin, kneževin in kraljestev, zgledno “rimsko katoliško” avtonomnih, da je le vlogo suverena igral kdo od dinastije. To so počeli razmeroma z lahkoto, saj so vse postavili na plemenito državno/družbeno dediščino slovenske Karantanije, s katere dediščino so svojo epopejo začeli (in jo po skoraj tisoč letih tudi končali…).

Kdor pa je dal slovo rimski katoliškosti, je svoj prostor odprl imperialnim težnjam proti avtonomijam nukleusov. Naj je šlo za pravoslavje ali za galikanizem ali protestantizem, zgodba je enaka: Imperialne težnje, podprte z “uporabo” (zlorabo?) vere so v območjih, kjer so prevladale navedene odtujitve rimski katoliški univerzalnosti, pohodile avtonomije. Da je bila habsburška dinastija nosilec avtonomij se vidi že na prvi pogled: Vse imperialne, na protestantizmu ali pravoslavju (in seveda islamu) nastale združbe, so v minulem tisočletju sistematično napadale habsburške avtonomije. Rušenje je obsegalo prav vse metode, vključno najhujše vojne. Islamske hegemonije so po porazu na zahodu Evrope svoj posel nadaljevale na jugovzhodu in prodirale v osrčje Evrope. Habsburška dinastija je bila in ostala steber obrambe, ki je slonela predvsem na samoobrambi dežel – zaradi geografske lege predvsem slovenskih – in sofisticiranega obrambnega sistema v obliki vojnih krajin kot predstraže, kjer so bili nosilci prebežniki, ki so v ta namen dobili posestva in različne ugodnosti.

Skupni imenovalec nekatoliških imperialnih združb je bil in ostal boj proti habsburškemu sistemu – v času “turške nevarnosti” še zlasti neprikrita podpora agresorju in spotikanje brambovcev, ki so omagovali v neenakem boju. Protestantsko okolje je izkoristilo situacijo in v znameniti Tridesetletni vojni jih je bilo več kot preveč, ki so vsak pristavili svojo golido. Glavni namen je seveda bil za fasado boja proti papežu odpraviti “habsburško” avtonomijo dežel, temeljnih samoupravnih nukleusov – kakršnih imperialne tendence drugod še niso uničile. Islam, pravoslavje in galikanizem  so svoje dosegli. Z Westfalskim mirom (Osnabrück – Münster) pa se ni posrečilo posla dokončati, enako urediti – beri: likvidirati avtonomni status vojvodin in kraljestev na “habsburškem” območju. Ostale so – pravzaprav obnovile so se z meddržavno mirovno pogodbo – avtonomije “nemških” kneževin in kraljestev in habsburških dednih dežel.

Proces imperializacije se je seveda nadaljeval. Spreminjale so se podrobnosti, oblike in predvsem vodilne osebnosti. Na Iberskem polotoku so galikanske sile plen – Katalonijo – prevzele leta 1714, ko so Bourboni premagali Habsburga, ukinili svoboščine in avtonomistično zakonje ter uvedli vojaško upravo. Napoleon, ki je razrvano galikansko Francijo pospešeno zapeljal v imperialne vode, v imenu «une grande nation» pometel z ostanki avtonomij – pri tem seveda trčil ob anglikanski in pravoslavni imperij, z nemškimi avtonomijami pa vojaško mešetaril, je svoje vizije smel domisliti v južnoatlantski svetohelenski osami. Z njegovim porazom se je nekako vrnil sicer močno pohabljeni westfalski status, a “habsburška” takšna in drugačna avtonomija dežel je bila tako zelo načeta, da je Pruski nekatoliški – protirimski imperialni gen odločno postavil Habsburge v njihov “dedni” in češko – galicijski – ogrski kot, nemškim kneževinam in kraljestvom pa prepustil zgolj nekaj formalne, papirnate avtonomije, ki je kaj hitro končala v železnem kanclerskem Bismarckovem objemu v carstvu vegastega pruskega  imperatorja.

Nazadnje je sama habsburška žrtev sistematične destrukcije kot nekakšen imperij, ki je pravno in dejansko (ustava) ohranjal vso avtonomistično tisočletno dediščino, zdrsnila – vede ali ponevedoma – v naročje “velikega pruskega brata”, ki je pravzaprav od nekdaj stregel po življenju prav njej. Ostala evropska “nekatoliška” imperialna središča – vsa tri pod oblastjo bližnjih sorodnikov (bratrancev) – so vehementno, ob asistenci prej ponižane, premagane imperialne Napoleonije, zvlekle preostanek westfalske avtonomije – habsburške dežele in kraljestva – v zaključni delirij – svetovno vojno, s katero naj bi se, po videzu sodeč, dokončno obračunalo z Nemčijo, v resnici pa je posel pokončal habsburške ostanke in tradicijo, od katere ni ostalo skoraj nič – skoraj nič! Ostale so namreč pozabljene v kotu najdragocenejše od habsburške dediščine: slovenske, izvorno karantanske dežele, prva pridobitev začetnikov habsburške epopeje, s katero so vstopili v svojo tisočletno AEIOU epoho.

Sesutje habsburške dediščine je  zaokrožilo uresničenje Manifesta zadnjega suverena Karla, vojvode in kralja, suverena vsake svojih dežel posebej in naslovnega cesarja.  Kraljevina Češka je na tej pravni podlagi lahko legitimirala svojo osamosvojitev. “Avstrijske” in slovenske dežele so razglasile vsaka svojo zvezo in prilagoditev meja po etničnem kriteriju. Sicer so “avstrijske” svoj dosežek odnesle v Pariz in brez težav dobile polno priznanje, toda takoj utonile v le formalni avotnomiji enovite, le po imenu zvezne države, ki je kmalu zdrknila v nacistično Hitlerjevo farso, skupaj z nemškimi, le še po imenu avtonomnimi deželami. Slovenske dežele pa so se po zaslugi svojih vseh sort osvobajačev, ujediniteljev in osamosvajačev tako dokončno prikrile pred vsemi – pred svetom in ljudmi – da jih celo lastni državljani niso opazili, četudi so sem pa tje jadikovali za njimi. Skrbno skrite, pozabljene (na srečo…) so prestale hude čase, tako da so zdržale do svoje dokončne “uresničitve” – seveda v maniri “bilo je nekoč”. Z “osamosvojitvijo” po sedmih desetletjih skrivanja v “balkanski sužnosti” so namreč tokratni osamosvajači poskrbeli, da so slovenske dežele, zadnji preostanek westfalske – habsburške Evrope avtonomij dokončno izginile tako dejansko, kot iz zavesti/spomina njih državljanov.

Tridesetletna vojna se je tako dejansko in do konca končala z “desetdnevno osamosvojitveno vojno” v jugoslovanski republiki Sloveniji. Čeprav so slovenske – karantanske – habsburške dedne dežele suvereno razglasile svojo zvezo z razglasom vlade v Ljubljani dne 31.10.1918 in potem kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, so domači mojstri državnosti, prava in demokracije svojo klavrno vajo iz leta 1918 po sedmih desetletjih strahovitih – popolnoma nepotrebnih – žrtev z vsem mogočim mojstrstvom ponovili: Kljub zapisanemu v TUL in veljavnem internacionalnem pravnem položaju so 26.6.1991 od propadajoče države odcepili najslabše, kar je bilo mogoče – in to z vso navlako vred – namesto da bi uresničili, kar so sami zapisali v TUL, in osamosvojili, kar je v južnoslovansko državo vstopilo.

PO UNIČENJU SLOVENSKIH DEŽEL V EVROPI TAKO NI VEČ AVTONOMIJ, SO LE ŠE ANAHRONISTIČNE KARIKATURE IMPERIJEV.

TRIDESETLETNA VOJNA SE JE KONČALA NA SLOVENSKIH TLEH SLABIH TRISTOPETDESET LET PO PODPISU MIROVNE POGODBE.