Archive for December, 2010

Odprto pismo – pogovor predsednik vlade in metropolit

Monday, December 27th, 2010

Odprto pismo ob pogovoru predsednika vlade g. Pahorja z metropolitom g. Stresom na TVS v oddaji Sveto in svet dne 8. decembra 2010

V pogovoru – ki je bil javnosti posredovan na velik krščanski praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (zakaj tega nadškof in metropolit ni posebej omenil – vsaj takrat, ko je govoril o družini?) – je bil poseben poudarek namenjen odnosu Slovencev do svoje države. Sogovornika sta veliko povedala o pomanjkanju enotnosti, kadar gre za državne zadeve, metropolit je izpostavil razliko med politikom, katerega prioriteta so kratkoročni interesi, in državnikom, ki vidi dlje in je pripravljen žrtvovati tudi trenutni lastni politični uspeh, kadar to zahtevajo dolgoročni državni interesi. O razdvojenosti, neenotnosti ljudi govorijo tudi izsledki raziskav v tujini – metropolit je omenil Madžarsko in Avstrijo – ki umeščajo Slovenijo med najbolj polarizirane države. Seveda je tekla beseda tudi o močno izraženi slovenski posebnosti, da se probleme najraje prevrača na državo češ, naj država uredi, kot da bi umanjkala zavest, da država ni nekaj tam zunaj, zgoraj, marveč da smo država vsi in smo tudi odgovorni. Premier je posebej opozoril na pomanjkanje smisla za državne praznike in zlasti na pomen državnih simbolov, ter hkrati povedal, da smo samostojno državo dobili šele pred dvema desetletjema in da Slovenci nimamo državne tradicije kot npr. Čehi ali Poljaki in celo Estonci – pri čemer se je skliceval na pravkaršnji svoj obisk v Estoniji.
Vse povedano kliče po komentarju.

O zapažanjih obeh sogovornikov ni spora. Odsotnost državotvornega premisleka ni le problem široke javnosti, marveč – in to je tragično – samega vrha politike, ki odloča. Aktualna tukajšnja državotvorna misel namreč izhaja iz predpostavk, ki so ali napačne ali izkrivljene. Vzorci, znotraj katerih se giblje slovenska državotvorna misel, so pač umetni in večinoma nimajo nobene zveze z dejanskim stanjem. Na kratko bi bilo mogoče reči, da slovenska politika živi v utvari, da se je slovenska državnost pričela leta 1991. Razpoloženje in ravnanje ljudi to razkriva.

Ljudstvo, ki lastne državnosti nima, torej berač in siromak na tem področju, z veseljem sprejme karkoli se mu ponudi – magari okupatorja – da se le najde nekdo, ki razpolaga s strukturo, ki omogoča reševanje problemov, ki jih na zasebni in skupinski ravni ni mogoče rešiti. Kdor pa ima lastno državo že stoletja in je v ljudstvu ta (samo)zavest trdno vsidrana, sprejme vsako drugo državnost kot mačeho – kaj šele okupatorjevo. Slovencem, ki s(m)o vso znano zgodovino živeli v svojih lastnih deželah/državah, so bile te državne/upravne strukture domače in so pomenile temeljno identiteto, ki še danes obstaja, četudi proces pozabljanja in odtujevanja traja že stoletje: Še vedno s(m)o v dokajšnji meri najprej Primorci, Krajnci, Korošci, Štajerci itd.
Obdobje nacionalizmov in imperializmov devetnajstega stoletja, ki so odmevali še vse dvajseto, je bilo do Slovencev kruto. Slovenske pradavne dežele/države so postale predmet šovinističnega prevzema s strani nemštva, na kar Slovenci nis(m)o odgovorili ustrezno. Namesto da bi se učinkovito borili za svoje mesto pri upravljanju države – svojih dežel, smo se s pomočjo Cerkve umikali na področje religije, etnije, kulture in folklore, državni posli pa so vse bolj postajali domena tujih uradnikov. Zadevo s(m)o katastrofalno zaokrožili tako, da so se narodni voditelji (brez mandata) od naše državnosti poslovili in prepustili Slovence usodi: Tkzv. “narodna rešitev” leta 1918 je dejansko bilo slovo od naših dežel/držav, ki se je manifestiralo z dobesednim razčetverjenjem. Iz narodne skupnosti, ki je živela v svojih lastnih državah, smo čez noč postali ogrožena manjšina v štirih tujih državah in lastno državnost smo “pustili ležati ob cesti”.

Da smo lastno državnost Slovenci imeli in da smo se je zavedali, se je odražalo in se odraža prav v tistem, kar sta ugotavljala sogovornika na TV: razdeljenost, pomanjkanje enotnosti, infantilno gledanje, da je država nekje tam zgoraj, nekaj tujega, klavrn odnos do državnih praznikov in ignorantski do simbolov.
Imeli smo lastno državnost. Seveda. In jo imamo, saj državnosti ni mogoče ukiniti – lahko jo le ignoriraš. Da pa živi bolj ali manj pritajeno, bolj ali manj globoko v (pod)zavesti, pa vpije prav omenjeni odnos in razpoloženje ljudi. Ker imamo v zavesti to svojo pradavno lastno državnost, nam komaj dve desetletji trajajoči nadomestki in izmišljije ne morejo pomeniti dosti. Zato preslikavamo svoj odnos do vsiljenih južnoslovanskih državnostnih tujkov – celo do okupatorjev – na lastno slovensko državo, ker nam jo na silo ponujajo kot novum, ne pa kot vrnitev nečesa že davno obstoječega in zaradi krutih okoliščin (in prav gotovo v veliki meri tudi zaradi nesposobnosti in nekompetentnosti tkim. voditeljev) skoraj izgubljenega. Zato se do nje tako vedemo. Zato ne spoštujemo državnih simbolov, saj so vendar izmišljeni. Naše lastne nam pa odrekajo. Ne bo zadovoljen s ponaredki, kdor ve, da so originali njegova last. In seveda je popoln nesmisel pričakovati, kar zločin pa terjati narodno enotnost na izmišljenih podlagah.

Slovenski katoliški metropolit je – morebiti prav zaradi katoliškega praznika Matere – zelo odločno izpostavil kot temelj moralnega in zavestnega oblikovanja človeka kot osebe družino. Kar je prav in logično. Družine si ljudje niso izmislili. Družina se je izoblikovala in je obstala zato, ker je oblika sožitja, ki je sposobno preživetja, in katerega učinki so družbeno koristni, pravzaprav nujni: človeka naučijo pripadnosti, tolerance, zdrave tekmovalnosti in solidarnosti. Zaradi tega je tu družina in so močne tiste družbe, ki imajo svojo podlago v zdravih družinskih skupnostih (katerekoli oblike – da bo prvi minister pomirjen!).
Zelo podobno je z državo. Tudi države si ljudje niso izmislili. Ni nikogaršnja kaprica. Nastala je iz naravnih danosti in potreb. Tista, ki je zrasla v polnem soglasju tako z materialnimi okoliščinami kot z duhovnimi razsežnostmi/potrebami bivanja državljanov, je pač obstala in ostala, sama ali v taki ali drugačni širši, naddržavni povezavi. V zavesti jo nosijo prebivalci, tudi če za daljši ali krajši čas nastopijo drugačne okoliščine.
Govor je o izvirni državnosti, o državnosti npr. slovenskih dežel, ki obstaja od začetkov dokumentirane zgodovine in ki je temelj družbene identitete njih prebivalcev. Kdor hoče vzpostaviti narodovo enotnost, solidarnost pri spopadanju s problemi moderne dobe, kdor zahteva spoštovanje lastne države in nje simbolov, mora ljudem najprej vrniti to njihovo domovanje. Vrniti mora v ustavnopravno strukturo države Slovenije njene dežele, katerih državna subjektiviteta nikoli ni izginila, katerih teritorij in državne meje še vedno obstajajo – tudi in še zlasti na jugu, kjer je nastal problem prav zaradi umanjkanja slovenske državne (samo)zavesti. Zahteve Evropske unije po regionalizaciji izvirajo iz te evropske tradicije suverenih dežel/držav, kakor so slovenske, pa jih ignoriramo. Ne le zaradi slovenskih državnih interesov in zaradi zdravega sožitja in razvoja znotraj države Slovenije, tudi zaradi zahtev Evropske unije moramo vrniti dežele v našo državno strukturo. Njihovo ozemlje in meje so znane in zaznamovane na terenu, ne le v zavesti prebivalcev. In kakor bi na ta način izginili vzroki neenotnosti, nedržavotvornosti, netolerance in zapiranja v lastne ozke interese (zaradi občutka ogroženosti), bi se hkrati tudi sama po sebi pojavila prava izhodišča za razrešitev neutemeljenega spora o tkim. južni meji, ki ga ni in ga ne bi smelo biti, saj so slovenske dežele, ki so mejile na teritorij južne sosede, imele s tem teritorijem vedno jasno določeno in trdno meddržavno mejo. Seveda se je mogoče o vsaki meji dogovarjati – o nekaterih spremembah državnih meja slovenskih dežel napram zahodni, severni in vzhodni sosedi so bili v okviru južnoslovanske države sklenjeni zavezujoči sporazumi, na jugu, kjer je znotraj in v času obstoja južnoslovanske države nastala današnja Republika Hrvaška, pa omenjene in obstoječe državne meje doslej nihče ni obravnaval in tako meja ni določena, kar pove tudi podpisani in ratificirani meddržavni Sporazum o arbitraži, s katerim je določeno, da bo o tej meji odločil arbitražni tribunal. Ta mora odločati v okviru pravil in načel internacionalnega prava – mora torej upoštevati mednarodnopravno relevantna dejstva, kar je v prvi vrsti prav tu omenjena meddržavna meja slovenskih dežel/držav.

Prepoznanje dejanskega stanja glede slovenske državnosti, slovo od nepotrebnih surogatov in izmišljij, je torej pravi odgovor na vprašanja in dileme, ki sta jih v pogovoru izpostavila sogovornika na slovenski nacionalni televiziji. In ne le to. Na ta način je tudi pot do normalne in mednarodnopravno korektne (raz)rešitve vprašanja naše “južne meje” bolj gotova in zložnejša.

Ljubljana, 12.12.2010

Andrej Lenarčič