Ena stara analiza osamosvojitvenega dogajanja

Ni odveč ponoviti analize iz leta 2010:

Ljubljana, 29. novembra 2010

 

“Meje med republikami SFRJ postanejo meddržavne meje” je imperativ, saj bi sicer ne dobili mednarodnega priznanja, je ex cathedra izjava uglednega strokovnjaka.

Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. (TUL 1991)

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

  1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’. Bearing in mind that the Republics of Croatia and Bosnia-Herzegovina, inter alia, have sought international recognition as independent states, the Committee is mindful of the fact that its answer to the question before it will necessarily be given in the context of a fluid and changing situation and must therefore be founded on the principles and rules of public international law.

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the

creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the

Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United

Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly

Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations

(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which

also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of

States in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and

Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement

freely arrived at.

Third- Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of

international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon

of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the

independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourth

paragraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’

territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of

existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Law

concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter

of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final

Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

 

________________

The United Nations Charter extends the right of self-determination to all peoples. (Pellet) – Ja, če ni NACIJE – DRŽAVE….

 

__________________

 

O ničemer, kar bi zadevalo slovenske državnopravne subjekte in njihov položaj v južnoslovanski državi, doslej še ni bilo odločano ne na mednarodno ne na državnopravno korekten način. Vstopili so v južnoslovansko državo na odgovornost vlade Narodnega sveta v Ljubljani državnopravno legitimno in legalno, potem pa se z njimi nihče več ni posebej ukvarjal. Državnopravno je bila vzpostavljena enovita, centralizirana država in celo “narodnoosvobodilni” učinki NOB niso prinesli ničesar novega. Vsa oblast je bila centralizirana in “republiška državnost” je bila gola forma brez vsebine – nič drugačna od demokratičnosti in avtonomije “demokratičnega centralizma” (tudi znotraj sovjetskega bloka).

Ker nihče niti obravnaval ni državnosti in suverenitete slovenskih dežel, in tudi ne njihovih državnih meja med seboj in z ostalimi subjekti znotraj južnoslovanske države, kaj šele da bi jih kakorkoli ukinil – likvidiral, je vse to samo po sebi še vedno obstajalo, in je osamosvojitev – (iz)ločitev – od leta 1918 nastale južnoslovanske države dejansko le vrnitev državnopravnega stanja in teritorialnega obsega iz časa pred vstopom v skupno državo.

___________________

 

V temelju NAPAČNO IZHODIŠČE Badinterjeve komisije: Niso “republike” nastale iz/v južnoslovanske države – v nadaljevanju Jugoslavije – , marveč je Jugoslavija nastala iz “republik”.

Pri republikah je uporabljen narekovaj, ker je treba pojem jemati z rezervo in kritično. Tisto, iz česar je nastala Jugoslavija, namreč niso bile republike, ker je to upravno-politična, kvazi samoupravna forma komunistične centralistične diktature, znana v tkim. Vzhodnem bloku. Jugoslavija je nastala iz raznorodnih elementov – iz subjektov, ki so imeli lastno državnopravno subjektiviteto – to so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva in Srbija ter Črna gora, iz subjektov sui generis: s strani Avstrije anektiranega protektorata Bosne in Hercegovine in Dalmacije (znotraj Avstrijskega cesarstva, del formalno še obstoječega Kraljestva Ilirija), ter pokrajin Slavonije, Hrvaške in Vojvodine, sestavnih delov celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala srbska vojska kot del zmagovite Antante.

 

Razpad z združevanjem nastale države ( ‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’ – Badinterjeva komisija) v načelu vzpostavi državnopravno stanje v trenutku združitve.

Ustava SFRJ je urejala status in pravico do odcepitve entitet, ki niso imele druge lastne subjektivitete, razen tiste, ki se je tako ali drugače vzpostavila znotraj Jugoslavije v času njenega obstoja.

V primeru razpada Jugoslavije gre torej za dogajanje, ki glede posameznih udeležencev ni enoznačno. V nekem primeru gre za odcepitev subjekta, ki so nastali znotraj Jugoslavije, ko je ta že obstajala, v drugem pa za izstop subjekta, ki (in kakor/kakršen) je suvereno vstopil vanjo.

_____________________

‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’.

The territorial integrity of States, this great principle of peace, indispensable to international

stability, which as noted by the Committee and the International Court of Justice,3 was invented in Latin America to deal with the problems of decolonialization, and then further applied in Africa has today acquired the character of a universal, and peremptory norm. The people of former colonial countries were wise to apply it; Europeans must not commit the folly of dispensing with it.

TO POVE, DA NI DOVOLJENO SPREMINJATI DRŽAVNIH !!! MEJA !!!! Meje slovenskih dežel, ki so vstopile v YU, so državne meje…………..sprememba znotraj zvezne države je le upravnega značaja in seveda začasna…….(dokler skupni interesi zveze to terjajo…) –  ‘the right to self-determination must not involve changes to existing frontiers’. “Existing frontiers”, ja, nič (razen ustreznega bi/multilateralnega dogovora ne more spremeniti DRŽAVNIH meja. Meje slovenskih dežel so se lahko imenovale kakorkoli, bile so meddržavne meje. Notranje administrativne meje so se lahko z njimi prekrivale ali so odstopale – zaradi njih se državna meja ni spremenila. Tisti subjekti, ki pa ob nastanku Jugoslavije niso imeli državnopravne subjektivitete in so nekakšno subjektiviteto pridobili v času obstoja federacije, in jim je ustava dovoljevala odcepitev na podlagi dogovora, so pa imeli možnost, da se meje njihovih NOVIH držav posebej določijo ali pa “republiške meje” postanejo državne.

 

 

____________

Mnenje Baditerjeve arbitražne komisije je nastajalo in nastalo potem, ko je bila Slovenija že de facto samostojna država, ki se je po zmagi nad JLA, vojsko preostale SFRJ, dokončno izločila iz skupne državne tvorbe, v katero so slovenske dežele, kot suvereni subjekti, vstopili leta 1918. Ni se namreč  ločila od sosednje jugoslovanske republike Hrvatske, ki je vsaj do uveljavitve sklepov Badinterjeve komisije ostajala znotraj preostanka SFRJ in njena samorazglasitev (ne uveljavitev! secesijska in etnična državljanska vojna se je s tem šele razmahnila!) odcepitve od SFRJ, 8. oktobra 1991, o tem dovolj zgovorno priča.

 

Leave a Reply