Archive for January, 2021

K ČLANKU V DELOVI SOBOTNI PRILOGI 30012021 O KATALONIJI

Sunday, January 31st, 2021

Primerjava SLOVENIJA – KATALONIJA

Shrani.si

DEJSTVA KRIČIJO VES ČAS

Thursday, January 21st, 2021

Današnji (21012021) zgodovinski prispevek v MMC TBS o Schönlebnovem rokopisu – objavljena ilustracija na notranji strani platnice – je zgovorno pričevanje o postopkih in vsesplošnem zavajanju “stroke”.

V čem?

Vsi poznamo: RIMSKO NEMŠKO CESARSTVO, ali pa RIMSKO CESARSTVO NEMŠKE NARODNOSTI. Zavajana čreda sicer vdano prežvekuje in bleja naprej, popolnoma pa spregleda, da “stroka” prodaja politikantske potvorbe, interpretacije, manipulacije ipd. po nareku politike. Čisto mogoče je, da imperialni ekspanzionistični napihnjenci govoričijo in širijo svoje kvalifikacije in interpreracije, ki so v službi podrejanja drugih in veličanja lastne ničevosti. Vendar DEJSTVA kljub temu glasno vpijejo RESNICO. Tako tudi pojasnilo pod sliko Leopolda I.

“ROM. IMP.” je okrajšava ROMANORUM IMPERATOR = CESAR RIMLJANOV !!! Ta naslov je na vseh pečatih vseh “rimskih cesarjev” (Pravilno: CESARJEV RIMLJANOV !!!) do Napoleonove odprave Cesarstva. Nikjer ni nekih “NEMCEV”, “NEMŠKE NARODNOSTI”…

Pripis pod portretom “CESARJA RIMLJANOV” pove še mnogo več: Za nas posebej pomembno: “PRINCEPS CARNIOLIAE” = SUVEREN (knez, vojvoda…) dežele/države KRAJNSKE. Dokazuje državnost, samostojnost, suvereniteto slovenske dežele/države Vojvodine Krajnske. Podrobneje velja še: IMP. ROM. pove, da ne gre za vladarja/imperatorja neke države (ki je ni!), pač pa za VODITELJA (častni naslov IMPERATOR – CESAR!), ki pa je vladar/suveren RAZLIČNIH dežel/držav. V tem zapisu VOJVODINE KRAJNSKE.

VSE NAVEDENO je še kako dobro znano “strokovnjakom”, ki namesto da bi dokumente zbirali, varovali, hranili in skrbeli za javno dostopnost vseh, dokumente “hranijo” tako, da jih skrbno “zaklepajo pred javnostjo”, objavljajo pa del(čke), skrbno prečiščene in (re)interpretirane – po nareku tistih, ki jih (pod)plačujejo. Že primer IMP. ROM. in PRINCEPS KARNIOLIAE je več kot dovolj nazoren dokaz. Skrbno se prikriva državnost Slovencev, njihove države – dežele, ki so imele in imajo od začetkov vse atribute suverene države: Teritorij, državljane, oblast! O namenu teh zločinstev ni treba ugibati! Katastrofa Slovencev (posebej v zadnjih sto letih) glasno vpije: uničiti državotvorno (samo)zavest državljanov, zradirati ostanek zgodovinskega spomina, zamegliti relevantna (državno)pravna dejstva in njih pomen/učinek še dandanašnji. Odtod katastrofa z osamosvojitvijo, demokratizacijo, vseh vrst arbitražami… Mizerno stanje pravnega reda in upravljanja. Med “učinke” sodi tudi najhujši genocid v novejši zgodovini – ki daleč presega vse druge, najbolj znane: Izginotje več kot polovice Slovencev v enem samem stoletju (obupnih bojev za obstanek):

Na začetku minulega stoletja je bilo Slovencev cca dva milijona. Danes – po sto letih – komaj toliko. Ni v Evropi ljudstva, ki bi v tem obdobju svojega števila vsaj ne PODVOJILO. Jih je kar nekaj, ki so ga potrojili in še več! Postavlja se torej vprašanje, KAM JE IZGINILO VSAJ DVA MILIJONA SLOVENCEV??? Genocid brez primere!!! Razlogov je dovolj. Na izbiro. A poglavitni se skriva v tukaj omenjeni indoktrinaciji / zavajanju, zamolčevanju lastne (državnostne) identitete in zgodovine. Na ta način so demontirali razglašeno zvezo slovenskih dežel leta 1918, diskvalificirali odpor proti okupator(jem) v obdobju II. svetovne vojne in – še v tretje v enem samem stoletju – razgradili veličasten dosežek osamosvojitve tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo. Da je tudi državno ureditev – parlamentarno demokracijo – že na samem začetku – leta 1992 – uničilo kar Ustavno sodišče, ki je protipravno (ni bilo pravnega interesa) in prekomerno (smo pretiravali, je zapisal eden od uničevalcev) odpravilo (edino) zagotovilo ustavno zapovedane neodvisnosti in avtonomnosti predstavnikov vsega ljudstva – poslancev, je le še ena klavrna “češplja” na “torti” (kokošnjaku)….

Shrani.si

USTAVA IZRECNO DOLOČA POSTOPKE IN NAVZOČNOST V DZ

Tuesday, January 19th, 2021

Vsak dan je bolj očitno, kakšna manipulacija in zloraba instrumentov parlamentarne demokracije se dogaja – od februarja lani!

Vlada noče slediti jasnim določbam ustave in zakonov glede izrednih razmer, deluje pa dobesedno z DEKRETI  –  kaj drugega so pod izgovorom EPIDEMIJE (IZREDNIH RAZMER? AJA?) izsiljeni, prisilno izglasovani zakoni… Vse to odlično ureja veljavna ustava – A Ustavno sodišče(?) je (znova!! potacali so parlamentarizem že 1993 !!!) požegnalo neustavno/nezakonito ravnanje predsednika vlade.

V nadaljevanju citirani členi ustave povedo:

1) kako ravnati v izrednih razmerah (“ko se parlament ne more sestati”): ker parlament SESTAVLJA (!!!) 90 POSLANCEV, se lahko “SESTANE” le, kadar so NAVZOČI VSI POSLANCI – razen tistih, ki se NOČEJO udeležiti, da s tem izrazijo svojo ustavno dolžnost DA ODLOČAJO!!! – z neudeležbo npr… a to mora biti poslančeva volja, ne “višja sila”, bolezen, policijski postopki… itd.)

2) glede ODLOČANJA na “daljavo”.

Našteti so členi (poudarjeno: NAVZOČI), ki govorijo o NAVZOČNOSTI poslancev. Delo brez NAVZOČIH poslancev ni mogoče, oz. ni legalno!!! Odločitve NE VELJAJO. Nobeno izmikanje ne pomaga. NARAVA DELA IN ODLOČANJA V PARLAMENTU IMA TAKE UČINKE. To je jasno zapisano v ustavi! O NAVZOČNOSTI natančno piše SSKJ = gre izključno za FIZIČNO PRISOTNOST!

 

USTAVA

DELO DRŽAVNEGA ZBORA – NAVZOČI (!!!) poslanci. IZREDNE RAZMERE…

 

  1. člen (odločanje)

Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina.

 

  1. člen (zakonodajni referendum)

Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volivcev. Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so glasovali. Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

 

  1. člen (vojno in izredno stanje)

Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor. Državni zbor odloči o uporabi obrambnih sil. Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane. (glej tudi 108)

 

  1. člen (poslovnik državnega zbora)

Državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z dvo-tretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

 

  1. člen (uredbe z zakonsko močjo)

Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te ustave.

Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.

NEME PRIČE KRIČIJO

Saturday, January 16th, 2021

NEME PRIČE KRIČIJO….
Poleg letališča LJUBLJANA – PULA in ravnanja poveljnikov – admirala Pogačnika in generala Čada leta 1991 – tudi železniško omrežje REPUBLIKE SLOVENIJE pripoveduje o državni meji slovenskih dežel, s katerimi so naše dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani stopile v zvezo s Srbijo 1.12.1918. Kakor velja v družinskem pravu, da se more ločiti le tisti in tako, kot je s partnerjem sklenil zvezo, velja to pravilo tudi v drugih zvezah, še posebej internacionalnih. Navsezadnje je tako zapisano tudi v Temeljni ustavni listini, zavezujočem osamosvojitvenem dokumentu: Meje… “v okviru dosedanje SFRJ”!!! Pri čemer je treba upoštevati DEJSTVO, da se je Slovenija osamosvojila, in to od SFRJ! Ni se odcepila od Hrvatske.

Omrežje slovenskih državnih železnic priča od državni meji – tako pri Reki (ki tako kot preostalo Primorje NIKOLI !!! ni bila del kake hrvaške države!!), kot na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo (železnica Ormož – Središče proti Budimpešti je vedno vodila po slovenskem teritoriju. General Maister je v tem smislu organiziral demonstrativni prevoz vojaštva iz Maribora z vlakom preko Središča do Kotoribe in tako s pravnim aktom POJEZDE demonstriral prevzem teritorija, ki je bil nato tudi pravno izročen novi državi (Trianon) z natančnim zapisom, da meja Hrvatske poteka po reki Dravi!!! Da je torej del ozemlja med Muro in Dravo integralni del slovenskega državnega teritorija.
VSE TE MEJE JE REŽIM V ZAGREBU BREZ REZERVE PRIZNAL MAJA 1941!!!!
Republika Slovenija je dan pred razglasitvijo osamosvojitve s Temeljno ustavno listino priznala te (obstoječe) državne meje s preostankom SFRJ.
Ker je južna soseda svojo odcepitev od preostanka SFRJ (8. oktobra 1991) izvršila ne da bi pred tem brezpogojno priznala OBSTOJEČO državno mejo Republike Slovenije, dejanje Zagreba nima nobene pravne veljave. Dokler Zagreb ne prizna te meje (potrdi priznanje iz leta 1941?) država RH pravno veljavno ne obstaja.

Shrani.si

Ljudstvo ki se oblasti upira

Friday, January 15th, 2021

Mozaik tragikomičnega – a usodno krutega (dežela prekrita z urejenimi in neurejenimi grobišči…) – prodajanja abot za suho zlato, s svojim “kamenčkom” (ki ni nepomemben – nasprotno!) dopolnjuje prispevek v današnjem Prvem TV dnevniku TVS (13.00)

Slišali smo v tekst napovedovalke vrinjen stavek psihologa, doktorja Kristjana Musek Lešnika:

Slišalo se je takole:

“Slovenski narod je izrazito uporniški, predvsem se radi upiramo avtoritetam… (vrinjeni stavek dr. Musek Lešnika): To je zelo verjetno posledica tiste zgodovinske tradicije, da smo bili ves čas pod neko tujo oblastjo in pravzaprav je bilo upiranje skoraj norma (konec vrinjenega stavka) … predstavnikom oblasti.”

Človek ostane brez besed.

1) ni ga ljudstva, ki se oblasti ne upira!

2) večina ljudstev v Evropi (in tudi drugje) je večino svojega časa živelo “pod tujo oblastjo”. Združenemu kraljestvu še danes vlada nemška dinastija. Rusom in Nemcem so njihovi bratranci, Švedom je vladarje dal Napoleon, Grkom, Bolgarom, Romunom, Špancem…so vladali / vladajo tujci…

Škoda časa za navedbe. Prav Slovenci, ki vso dokumentirano zgodovino živimo v urejenih pravnih državah (oblikovanje in režimi v njih so bili zgled za druge, željne zakonitosti in reda!), smo prav tako, kot prej našteti, imeli za vladarje “tujce” (če je tujec, kdor v deželi živi tisoč let….), konec oktobra 1918 pa z razglasitvijo sklepa “vlade v Ljubljani” prevzeli s svojih deželah tudi vso oblast, pri čemer se je pokazalo popolno nasprotje v TV dnevniku povedanemu: Nemudoma so se naši predniki temu uprli in prepustili (prvič v znani zgodovini!!!) oblast tujcu – tuji dinastiji – z združitvijo slovenskih dežel s tujo državo, Kraljevino Srbijo – ki je bila v svoji absolutistični monarhičnosti pravo nasprotje demokratični slovenski državi. Svoji oblasti v svoji državi smo se potem trmasto uprli še sredi 20. stoletja, ko smo s strašnimi žrtvami prebrodili okupacijo in revolucijo, a se kljub zmagi odpovedali oblasti v svoji državi. Ta resničnost – v popolnem nasprotju z visoko donečimi mislimi o “upornosti naroda”(!!!) – se je izpričala še v tretje, konec stoletja, ko smo sicer na papirju prevzeli oblast v tistem, kar se je na začetku stoletja združilo s Srbijo, v praksi pa smo od potapljajočega se “Titanika” odrinili z nekakšnim “rešilnim čolnom”, na katerega smo vkrcali vso tisto družbeno in politično žalost, ki smo jo v besedah hoteli pustiti za seboj. Vse sile so vprežene v prizadevanje, da se osamosvojitev, taka in tako, kot je zapisana v dokumentih, ne dokonča.

Toliko o “upiranju slovenskega naroda tujcem”!!! Od kod (in kdaj) pa so prišle med nas nam vedno tuje navade nespoštovanja zakonitosti in reda, ni treba ugibati!

AL, 15012021

Veselo v novo 2021

Saturday, January 2nd, 2021

Poglejmo:

Shizofreni pravni jezik tukajšnje tovrstne “elite” je smrtonosen strup za družbo in državo. Za nameček še funkcionarji prisegajo, da bodo “ravnali po vesti” in “spoštovali ustavni red” – aha! Že to, koliko je “ustavni red” oddaljen od zakonov in predpisov, je veliko a usodno vprašanje, da o (morebiti) “kosmati” vesti prisegajočih ne začenjamo. Povrh pa obljubijo “spoštovanje” (ki je moralna kategorija – zadeva prej omenjene “vesti”!!!), zavezanost/odgovornost pa ostaja kdo ve kje.

Epidemija (enako, če ne bolj kruta od vsake vojne!) je naplavila vso nesnago in razkrinkala neustavnost in nezakonitosti.

Beremo:

Črnogorski predsednik zavrnil podpis nekaj zakonov:

“Opozicijski poslanci so sejo bojkotirali in trdili, da seja ni sklepčna. Koalicija pa trdi, da je bila seja sklepčna, saj da se je en poslanec vključil preko videokonference. Parlament je namreč nedavno zaradi pandemije covida-19 odločil, da lahko na sejah preko videokonference sodelujejo tudi poslanci, ki so v karanteni. Vendar to ni zapisano v ustavi.”

Tako torej, in toliko o maškaradah – odločanju “na daljavo” v vladi in parlamentu podtriglavskega “Raja”!

Stanje, ko “se parlament ne more sestati” – torej izredne razmere (vojna, epidemija, naravna katastrofa…) – je v slovenski ustavi podrobno obdelano in v zakonih upoštevano. Predvsem mora parlament takšno situacijo RAZGLASITI, predsednik vlade pa nemudoma prepustiti vsa pooblastila predsedniku republike. Odzivi na izredne razmere tako potekajo nemudoma, namesto zakonov veljajo predsednikovi dekreti, ki nastajajo na podlagi situacije in ugotovitev/predlogov stroke (v vojni predvsem vojaške, v času epidemije, zdravniške/epidemiološke, v času naravne katastrofe službe za reševanje in podobno).

Bistveno v slovenski ustavni ureditvi je, da se državni aparat nemudoma odziva z učinkovitim ukrepanjem, predsednikovi dekreti – ki imajo učinek zakona – pa sami po sebi veljajo le za čas izrednih razmer, torej za čas, ko ima predsednik vsa pooblastila. Takoj, ko izredne razmere minejo, prenehajo razlogi za izredne ukrepe in ko se parlament / vlada znova “lahko sestane”, se pregleda in oceni ukrepe in stanje. V veljavi ostanejo le tisti dekreti, ki jih parlament posebej potrdi. Vse ostalo “status quo ante”. (Tisočletno pravno pravilo za vrnitev v stanje pred izrednimi razmerami!)

Slovenska ustava omogoča optimalno učinkovito ukrepanje v izrednih razmerah – brez nepotrebnih zamud, brez nevarnosti koruptivnega zlorabljanja situacije , nepotrebnih žrtev… Vsega tega slovenska vlada ni upoštevala. Izplen takšnega (ne)odziva bodo mnoge nepotrebne a hude težave, tako zdravstvene/epidemiološke, še mnogo hujše pa družbene in politične.

Žal je slovenska ustava, ki področje izrednih razmer pravilno in ustrezno obravnava, ostala plen infantilnega, nedržavotvornega “protikučanovega” kompleksa takratnih odločevalcev, ki so zaradi strahu, da bi dotedanji predsednik komunistične partije imel preveč pooblastil, do skrajnosti omejili pristojnosti predsednika republike. O “korektivnem” ukrepanju, ki rešuje zapletene situacije v Črni gori, lahko zato tukaj le sanjamo….  Država, državljanke in državljani ter vsi prebivalci pa smo to že – in bomo še dolgo – drago plačevali!

02012021

ČEZ SEDEM LET VSE PRAV PRIDE

Friday, January 1st, 2021

Ob (še enem) Novem letu kar primerno, že pozabljeno besedovanje, ki v trenutnih okoliščinah pove še kakšno novo plat zvona…

Intervju Mladina, 09012015, Jure Trampuš

France Bučarje iskriv sogovornik. Vča­sih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do kate­rega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepri­čan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali nato, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji držav­nega premoženja, kj ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.

France Bučarje bil prvi predsednik slo­venskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disi­dent, dolga leta tudi profesor na pravni fakul­teti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija. Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripa­dal ne slovenski parlamentarni desnici ne nje­nemu levemu protipolu.

Je tudi eden iz množice podpisnikov peti­cije Preprečite razprodajo.

Se spomnite časov Nove revije, ko ste pisali članke o pomenu držav­nosti, o osamosvajanju?

► Čakajta, za začetek bi moral povedati, da smo pisali veliko, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi sc osamosvojili.

Jasno, mislil sem tako, figurativno…

► Pomembno je poudariti, da si takrat osa­mosvojitve nismo niti predstavljali. Začeli smo razmišljati o novem političnem sistemu, nas cilj je bila analiza jugoslovanske stvarnosti in zno­traj njenih okvirov doseči maksimalno demo­kratizacijo. Ko smo ugotovili, da je jugoslovan­ska politična ureditev nedemokratična, bila j c v smrtnih krčih, sta se ponujala dva odgovora. Prvi je izviral iz Beograda, nekaj časa gaje pod­pirala od Beograda še odvisna slovenska poli­tična oblast, drugi, slovenski, je bil, daje treba Jugoslavijo decentralizirati. In če jo želimo decentralizirati, moramo spremeniti politično ureditev, na novo napisati ustavni koncept in določiti razmerja med republikami in zvezno oblastjo. Osebno sem sc zelo začudil, ko sem z osnutki ustavnih sprememb, zadnje čase je ustvarjalcev slovenske ustave sicer vedno več, z dokajšnjim nelagodjem odšel k Milanu Kučanu, takrat že izvoljenemu predsedniku predsed­stva, in ta je na mojo veliko začudenje spre­membe takoj podprl. Začutil je, kaj sc dogaja.

 

Intervju Mladina 09012015 – Poskus komentarja;

 

Dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta.

Prvi predsednik slovenskega parlamenta je bil mag. Herman Rigelnik. Dr. France Bučar je bil predsednik tridomne Skupščine jugoslovanske Socialistične Republike Slovenije, izvoljene 8./12. aprila 1990,  od 23. 6. 1990 dalje imenovane Skupščina Republike Slovenije.

France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora,

France Bučar je bil predsednik slovenske skupščine, in to ne prvi, marveč poslednji.

Bučar Pomembno je poudariti, da si takrat osamosvojitve nismo niti predstavljali.

Iz vsega takrat zapisanega in objavljenega je mogoče sklepati, da vpleteni niso meli pregleda nad dejanskim stanjem stvari. Razen obstoječe jugoslovanske socialistične države niso opazili ničesar za državnost bistvenega, še zlasti pa ne, kdo, kdaj in kako je razpadajočo državo sestavil in sploh jih ni zanimalo, kateri subjekti jo z vidika mednarodnega prava sestavljajo. Niso niti poskušali (morebiti niso niti znali) izza socialističnega leporečja in praznega agitpropovskega frazarjenja izbrskati, kar je mednarodnopravno relevantnega v “vsebini in obliki” SFRJ – razen SFRJ same kot take  – še ostalo.

Ne obnašamo se kot narod, ki je zrel za lastno samostojnost. To je glavni problem Slovenije.

To je pravzaprav vsiljena dilema oz. problem. “Zrelost za samostojnost” je morebiti raziskana in znana lastnost neke osebe. Kako se pa obnaša večja – tu je govor o državni – skupnost, in katere atribute, ki gredo osebi, indidviduumu, ji je mogoče pripisati in jo glede na opažanja ocenjevati po nekih kriterijih, je vsaj težava, če ne problem. Vsekakor država ni neka muha ali izmislek neke ideologije. Država je prav gotovo najprej status, in tako se tudi imenuje v jeziku svojega časa, časa nastajanja mnogih današnjih držav (po slovensko se jim reče DEŽELA). Je torej danost, stanje nekega sistema, strukture, ki jo opredeljujejo trije bistveni atributi: ozemlje, državljani in oblast.

Kaj torej reči o “zrelosti” Slovencev, večinskih prebivalcev / državljanov dežel – držav z vsemi atributi – v katerih so živeli kot državljani dolga stoletja? Kateri atribut države sploh dovoljuje te vrste kriterij? Saj si na državo navsezadnje “obsojen” – rojen si vanjo… ali pa se znajdeš v “njenem objemu” in, če te je volja in izpolniš pogoje, pridobiš status – državljanstvo. Glede Slovencev, od nekdaj – torej od začetkov državnosti – državljanov svojih dežel, v katerih so se rodili in uveljavljali, pa tudi svoje dežele bogatili in slavili, je mogoče z gotovostjo trditi le, da se iz nekih posebnih razlogov, ki so na drugem mestu že opisani, niso odločno borili za delež pri upravljanju, pri oblasti. Dogajanje v dvajsetem stoletju je pokazalo, da ne le, da se niso učinkovito borili za to, celo zavrgli so te svoje zgodovinske države in se kot potepuhi, apatridi brez doma, brez države in zgodovine, sprevrženo kot “pleme” (troedino) prepustili najbližjemu “okupatorju”, ko je dotedanjega suverena njihovih dežel odnesel plaz, Zedinjeno Slovenijo, ki so jo dobili zrelo in zdravo v celoti legitimno v času razpadanja tisočletne združbe na mizo, pa je njihov politični prvak vrgel za plot (“Maiestät, zu spät”).

Glavni problem Slovenije – Slovencev – je torej, da ignoriramo tako svoje države kot oblast v njih. Podobni smo onemu oslu, ki ga je lastnik opremil z zelenimi očali in ga krmil z oblanci, dokler ni poginil. Tako nas bodo še nekaj časa krmili z ideološkimi izmišljijami, umetnimi konstrukti brez legitimitete, dokler nas ne bo dokončno zagrnila pozaba.

Besede prof. Bučarja, da nimamo odnosa do lastne države, pripovedujejo prav o tem. Ne moremo imeti nobenega odnosa do nje, ne moremo “biti zreli” zanjo, če so nam jo (in to kar njih več!) spretno, zvito in sistematično prikrili, ukvarjanje z njo – torej ukvarjanje s politiko, predvsem pa oblastjo – pa razvrednotili na vse mogoče načine, eni in drugi (in tretji – črni, rdeči, beli…barv na pretek), in to v najbolj kritičnem obdobju, ko bi morali končno prevzeti oblast v njih. To počno še dandanašnji. Vsak dan. Kot da ni dovolj, da so poglavitni namen že zdavnaj uresničili. Obsedeno danes “brcajo (že) crkovino”.

Ker država ni podjetje in imamo pri nas bridko izkušnjo brezobzirnega zlorabljanja države in njenih struktur s strani partij in klik, se bom izognil vprašanjem in odgovorom o tej tematiki. Je tudi preveč razorožujoče in boleče spoznanje, da se nismo niti za milimeter odmaknili od sprevrženih pojmovanj. “Osamosvojena” Slovenija je celo vsak dan bolj podobna rešilnemu čolnu s potopljenega Titanika, na katerega se je zavlekla vsa mogoča nesnaga.

Velja pa povedati misel, dve, o etiki, morali, ustavnih in zakonodajnih zadevah.

Kakor je država struktura “brez barve, vonja in okusa”, ki mora biti varen in obetaven dom državljanov in vseh, ki prebivajo na njenem območju, ter se ravnajo po načelih in pravilih, ki v njej veljajo, podobno je v zvezi z etiko, vrednotami, moralo. Ko gre za državo/politiko, je pravzaprav edina morala in etika striktno upoštevanje pravil, predpisov in zakonodaje. Nobeni etični kodeksi in kdo ve kaj še vse ne pomaga nič in je prazna slama, če ni v ljudeh zavesti, da je upoštevanje zakona/zakonov imperativ. Zelo glasen in upoštevan nekdanji ustavni sodnik je v enem svojih novejših oglašanj odločno postavil: Zakon, četudi je slab, velja in ga je treba upoštevati tako, kot je zapisan. Vsekakor dokler ga zakonodajalec ne spremeni.

Da je dejansko stanje popolnoma drugačno, celo katastrofalno nezakonito in neustavno, brezpravno v celoti, pokaže že pogled na prvi odstavek sedmega člena zakona o volitvah v državni zbor. Četudi je določilo zapisano v uradnem jeziku, za spremembo (vsesplošno se sliši tarnanje, kako da so zakoni nejasno, dvoumno zapisani) povsem jasno in natančno, enoznačno, in iz njega izhaja, da od njegove uveljavitve leta 1992 naprej nič, kar je (iz)voljenega v državi, ni legalno, je nezakonito, neveljavno – od poslancev prek predsednikov, ministrov, sodnikov, do zadnjega funkcionarja, ki ga nezakonit državni organ imenuje, ali izbere, o tej šokantni resničnosti nihče ne bev ne mev. Veljavni niso seveda niti meddržavni in multilateralni sporazumi, pogodbe – tudi članstvo v OZN, NATO in EU ne.

A vse to odgovorni mirno spregledajo, ignorirajo. Kot da ne obstaja. Od nekod iz ozadja občasno pride kak šum, da “se ve, kaj smo mislili”, ali pa “saj je razumljivo, kaj naj pomeni”. A kar velja za leposlovje, ni dobro za zakonodajo. Žal so te vrste kriteriji v okolju, kjer imajo pravico javnosti blebetanja “državo smo ustvarili na kulturi” ali celo Revoluciji, resnično do neprepoznavnosti zamegljeni. A vendar: “Umetniški vtis” in svojevoljno raztegovanje pomena zapisanega v zakonu kljub vsemu ni dovoljeno. Velja, kakor je zapisan. (Tudi to je poudaril – v neki drugi zadevi – prej citirani nekdanji ustavni sodnik) In člen, ki ga niti kandidati, niti volilci, niti državna volilna komisija – kaj šele ustavno sodišče – niso upoštevali na nobenih dosedanjih volitvah od leta 1992, ko je bil sprejet, naprej, je zapisan popolnoma razumljivo in nedvoumno. Pa nič. Ni se zganil nihče – niti ustavno sodišče, katerega prva dolžnost je ugotavljanje neskladnosti z ustavo. In danes, ko je država sesuta v celoti, na področju ustavnosti in zakonitosti pa unikatni klinični primer, se tudi ne zgane nihče. Seveda. Vsi izvoljeni in imenovani so uzurpatorji, saj zasedajo svoje položaje in dolžnosti brez vsake pravne podlage. Sami od sebe bi morali “vzeti klobuke” in ajd, domov. Svoje naloge pa bi morali nemudoma prevzeti tisti, ki še imajo v naši državi mandat. In to, kdo so ti, gospod profesor Bučar natančno ve. Navsezadnje je predsedoval skupščini, ki je sprejela volilni zakon. A o tem v intervjuju nobene besede.