Archive for June, 2018

Odlomek iz aktualnega dopisovanja

Sunday, June 10th, 2018

Naj dodam:
Svoj politični idiotizem pritožitelj izkazuje s tem, da ne opazi bistva problema, ki tiči v “nedokončani osamosvojitvi”! Osamosvojitev Slovenije/slovenskih dežel bo dokončana, ko bo politična in vsa družbena javnost opazila, da je z razglasitvijo osamosvojitve dne 26.6.1991 iz bivše države izstopilo tisto, kar jo je dne 1.12.1918 s proklamacijo o “ujedinjenju” v Beogradu sestavilo s Kraljevino Srbijo.
Dokument o “ujedinjenju” pove, da so južnoslovansko državo, nazadnje imenovano SFRJ, sestavile Kraljevina Srbija in ZEMLJE države SHS. Z razglasitvijo dne 26.6.1991 v Ljubljani so iz zveze izstopile slovenske DEŽELE/ZEMLJE (države, imenovane Republika Slovenija), kajti dne 1.12.1918 sta bila subjekta internacionalnega prava, upravičena vzpostavljati novo internacionalno pravno stanje, le Kraljevina Srbija in slovenske dežele, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifesta mesec dni pred tem (31.10.1918) v Ljubljani razglasile in vzpostavile zvezo slovenskih dežel. Preostali teritorij nove južnoslovanske države pa je bilo s strani antantne zaveznice Kraljevine Srbije okupirano ozemlje poražene Kraljevine Ogrske. Mirovna konferenca v Parizu je to okupirano ozemlje prepustila Kraljevini SHS (obenem sprejela na znanje sporazum o “ujedinjenju ZEMALJA države SHS sa Srbijom” z dne 1.12.1918). Sporazumi v Trianonu, Rapallu in Rimu pa so uredili preostala, zlasti mejna vprašanja (npr. prevzem slovenske DEŽELE/ZEMLJE Primorske, mesta Zadar in dotlej neposredno Budimpešti podrejenega pristanišča Reka s strani Kraljevine Italije)
Ker je Republika Italija (z Osimom) dokončno vrnila Jugoslaviji deželo Primorsko (Venezia Giulia – Julijska Benečija imenovano) z Reko in Zadrom vred a brez Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorice, in je to stanje ponovno potrdila s sporazumom z osamosvojeno Republiko Slovenijo, je s tem internacionalno pravno potrjeno, da se je z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije dejansko osamosvojilo tisto, kar je v povezavo, nazadnje imenovano SFRJ, dne 1.12.1918 vstopilo. Da so se torej osamosvojile ZEMLJE države SHS (slovenske dežele) ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo.
Ko bo slovenska politična in vsa družbena javnost dojela to pravno veljavno dejansko stanje stvari in skladno s tem ravnala, bodo sami po sebi rešeni – ali se bo pričel učinkovit proces njihovega reševanja – tako problemi poteka države meje slovenskih dežel, kot tudi problemi z volitvami, saj bodo slovenske dežele znova – po sto letih ideološke, tribalistične diktature – volile svoje države zbore (kakor opominja nikoli razveljavljeni suverenov Manifest z dne 16.10.1918) in v svoje zvezne organe (vlado in parlament v Ljubljani) delegirale svoje predstavnike.

Osamosvojena zveza slovenskih dežel je temelj pomiritve na sosednjem Balkanu – saj pomeni de facto STOP šovinizmu in plemenskemu ekspanzionizmu v jugovzhodni soseščini.
Brez tega je vsa Evropska zveza eno samo prazno frazarjenje.

lpAL

10062018 per mail

Komentar k uvodniku in kratka korespondenca

Friday, June 1st, 2018

K uvodniku v enem od tednikov je 01062018 AL napisal:

Spoštovani!

Pisanje, podpisano “………”, je dragoceno pričevanje. Razkriva rak rano, ki še dandanašnji krotoviči ljudstvo, ki od nekdaj prebiva v dolinah vzhodnega obrobja Alp in na prehodu snežakov v sinjino Jadrana in prostranstva Podonavja. Rak rana je strupena zel, ki so jo posejali sovražniki ljudstva, ki je ta košček planeta spremenilo s svojim trudom, znojem, inteligentnostjo in krvavimi obrambnimi boji v pravi raj na Zemlji. Kako učinkovito so zavistneži zasejali strup pozabe in zmede med to srčno ljudstvo, kričijo po vsej deželi nepokopana trupla, širom Zemlje razsejani Slovenci, in v “oskubljeni kuri”, v kar so večni “rešitelji” in “osvobajači” spremenili nekdaj cvetočo Domovino in DEŽELE (države!), bo od pradavnega slovenskega ljudstva kmalu ostal komaj vzorec. Tako strašno so zdesetkali ljudstvo in tako nepopravljivo so poškodovali nacionalno SAMOZAVEST in ZGODOVINSKI SPOMIN.

O tem govori tudi omenjeno pisanje v Uvodniku.
Kaj pove? Pove, kako uspešno so tisti, ki so hoteli državljane slovenskih dežel držati kar najbolj daleč stran od vzvodov upravljanja, podtaknili ljudstvu kulturno in osebnostno afirmacijo v cerkvi, politiko in oblast so si pa medtem prisvojili oni (njim so kmalu sledili – po že utrjeni poti – agenti neke druge, silnejše in nasilnejše internacionale…) Ljudstvo je lahko pobožno romalo, molilo in prepevalo po slovensko, tisti prihajači in fovšljivci pa so vladali, zatirali in zlorabljali po nemško (po letu 1918 pa še po srbsko-hrvaško). Seveda so največ škode državljanom slovenskih dežel naredili domači ljudje, ki so se vdali in služili tujcem, da so se lahko zdrenjali za drobtine pri koritu, in so prizadevno potiskali v pozabo ali pa predrugačevali resnico in dejstva. Največji zločin v novejši dobi so storili oni, ki so na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Manifest, 16. oktober 1918 – knezoškof Jeglič v Dnevniku: “Cesar Karel postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti….”) razglašeno novo državo, zvezo slovenskih dežel (Proklamacija vlade v Ljubljani: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!”) zaprli za “devet pregrad” in Slovence z njihovimi DEŽELAMI (državami) vred prepustili tujcem! Kaj so dejansko storili, vpije sestrska zveza dežel, razglašena sočasno na isti ustavni podlagi, država, ki je trdnost tega ustavnega temelja preizkusila tako, da je preživela celo “Anschluss”, in še danes ponosno živi polno državnost svojih dežel. Gnusna rabota slovenskih kolaborantov, ki so slovensko državnost leta 1918 svojim rojakom prikrili, in državo namesto v Versailles odnesli v pozabo oz. “balkansko sužnost”, pa se razodeva v že omenjenem totalnem razsulu in v domovini, oskrunjeni s pošastno morijo. To je drugi grozljivi zločin – posledica prvega – v enem samem stoletju! In to v trenutku, ko smo z razglasitvijo zveze slovenskih dežel uresničili “davno sanjo” – Zedinjeno Slovenijo! (to je posebej poudaril v jubilejnem zapisu ob deseti obletnici razglasitve notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc!)
Kako so k vzvodom upravljanja prislinjeni posamezniki zavozili v času Druge vojne in Revolucije, ni treba ponavljati. Je pa klavrna prevara z “osamosvojitvijo” leta 1991, ki je bila dejansko odcepitev “rešilnega čolna” s potapljajočega se Titanika z vso socialistično nesnago vred, namesto osamosvojitev tistega, kar je 1.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavilo južnoslovansko državo (prim. zapis regenta Aleksandra v razglasu!), rodila bolečo resničnost, ki nas obdaja…
Slovenska državljanska samozavest je očitno tako silno poškodovana, da so v pozabo potonile vse slavne bitke SLOVENCEV (Slovenci !!! državljani slovenskih dežel so bili vojščaki, poveljniki, zmagovalci…) v obrambi svojih DEŽEL, ki so bile vedno države z lastnim suverenom, lastno vojsko in državno upravo. Sistem pozabljanja je dejansko do maksimuma izpopolnjen in danes lahko beremo tu v Uvodniku zapisano: “Slovenci nimamo nobenega slavnega kralja ne kraljice, niti zmagovite vojske…” Tisti, ki zapišejo takšno sramotitev svojih prednikov, ki so mu ustvarili in ohranili Domovino in Državo (seveda tudi vero in kulturo), niso niti podobni homo sapiens. In gre povrhu še za moralno izprijenost, da o strašljivem ingoriranju notoričnih dejstev, kot so v kamen vklesana slovenska državno pravna besedila ali npr. najstarejše bogoslužna besedila, zapisana v takrat znanem svetu v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, ne izgubljamo besed.
Koliko so bili kralji, vojvode in vojskovodje, ki so vodili slovensko ljudstvo, državljane slovenskih dežel, v tisočletni zgodovini Evrope oz. natančneje Svetega rimskega cesarstva “naši”, bi morebiti pomagal razumeti že bežen pogled prek bližnjih državnih meja – npr. v Rusijo, ki so ji vladali slavni vladarji, na katere so tam brezmejno ponosni, pa jih je bilo kar nekaj nemškega rodu.Tudi Združenemu kraljestvu še danes vlada rodbina, ki je nemškega porekla in so ji naslov “Vindsorski” nataknili šele v času svetovne vojne, ko se pač ni bilo ravno primerno hvaliti z rodovino SaxCoburgGotha – tako ali tako pa so prvo svetovno vojno zakuhali in vodili trije bratranci – cesarji/kralji Rusije, Prusije in Združenega kraljestva.
Vse to je po svetu povsem naravno. Le v tukajšnji podalpski zmešnjavi se odpovedujemo vsemu našemu in svojemu – lastnim suverenom, vojvodom slovenskih dežel (vsake posebej!) in velikim vojskovodjem (recimo zmagovalcem pri Sisku ali slavnemu Valvazorju, zmagovalcu pri Monoštru, ki je v zahvalo za zmago svojih krajnskih konjenikov dal postaviti na osrednjem trgu glavnega mesta svoje vojvodine Krajnske, pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba in med parlamentom in univerzo spomenik, ki je danes na drugem mestu in do nespoznavnosti spremenjen v “Marijin steber”…ali npr. slavnemu maršalu Radetzkyju, Tržičanu), in se vsevprek razglašamo za izdajalce “naroda” (ne da bi kdorkoli sploh razumel, kako je mogoče “izdati ljudstvo”!)
In tako naprej, brez konca… česa podobnega ne zmore nihče v znanem Vesolju!

Le nekoliko zdrave pameti in poštenja bi bilo treba.

Ljubljana, 01062018

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

V pet., 1. jun. 2018 13:45 je oseba “…..” napisala:
Lepo pozdravljeni,

hvala za prispevek.
Prispevek je dolg 6.100 znakov s presledki. Predvidena dolžina za rubriko Odmevi je 2.500 znakov.
Ker je vaše pismo kar precej daljše, vas bi prosili, da skrajšate na predvideno dolžino.

Vse dobro.

AL je odgovoril:

Spoštovani! Zahvaljujem se za prijazen odziv, hkrati pa bi povedal: Menim, da te vrste pisanja pravzaprav ne sodijo v pisma bralcev. Če bodo poslano prebrali tisti, ki dajejo ton javnemu mnenju, ki vzgajajo mlade in ki odrejajo, kaj objaviti in kaj ne, bom popolnoma zadovoljen, saj bo namen dosežen. Ta je, da med ljudmi pridejo do veljave dejstva ne pa mnenja.
Vse, na kar se v svojem pisanju navezujem, so internacionalno pravno relevantna, dokumentirana in arhivirana dejstva. Ve se, kdo, kje, kdaj in na kakšen način more zagotoviti, da pridejo v zavest ljudi.

Prav lepo pozdravljam!
AL

ENO STARO PISAJNE O TI ARBITRAŽI

Friday, June 1st, 2018

Že dolgo tega napisano besedilo, ki je po sramotni, zaradi grobih kršitev načel, pravil in postopka nični in neobstoječi “Dokončni razsodbi” (Final Award) še kako aktualno:

Sporazum o arbitraži
Andrej Lenarčič
20. november 2009
https://www.dnevnik.si/1042316720
(Ob odgovoru prvega ministra na poslansko vprašanje 16. 11. 2009) Premier je tokrat jasno povedal: “Za nas je presečni datum 1991.” Slovenska nacionalna stranka govori o datumu nastanka združene države, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?
Leta 1918 je bila med deželami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS, poznejšo Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove države natančno določena in zaznamovana meddržavna meja, ki je do današnjega dne nikoli noben akt v ničemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistični republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddržavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistični blok ustanovil Nezavisno Državo Hrvatsko in je bila v veljavi do sesutja te državne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne države leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihče ni hotel tega dejstva opaziti in še manj upoštevati in so odgovorni in ostali v odločanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddržavnim pravom, je posebno vprašanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo – če bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odločitev prepusti tretji osebi – arbitražnemu tribunalu.
Sporazum namreč s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odločitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico – niti člen, ki ga je s “presečnim datumom” pri odgovoru imel očitno v mislih premier, o tem ne govori – ni določeno, kje poteka trenutno meja med državama. Ni mogoče sprejeti, da je za zapisanim še nekaj javnosti prikritega. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odločitev – niti Badinterjeva niti ona iz temeljne ustavne listine. Še najmanj kake fiksne ideje birokratov. Če pa velja katera od teh odločitev, potem pač sporazum o arbitraži ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku. Ni nobenega dvoma, da skladno s podpisanim sporazumom tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo načelom in pravilom meddržavnega prava, odloči o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Če bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej določen oziroma odločanje tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po načelih in pravilih international law (v angleščini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme upoštevati pri odločitvah v zvezi z akvatorijem načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoče opaziti kako Savudrijsko valo ali kakšen Drnovšek-Račanov dimnik? Gre izključno za to, da more tribunal zaradi dobrososedstva in pravičnosti modificirati katero od odločitev, ki je sicer v skladu z načeli in pravili international lawa. Samo za primer: ker po načelih in pravilih meddržavnega prava ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dežele Primorske k Republiki Sloveniji, more tribunal preprečiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam višje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvaškim! – Zagrebu omogoči, da ima košček morske meje z Italijo.
Sporazum o arbitraži je torej lahko zgodovinski dosežek, a le pod pogojem, da vlada v memorandum zapiše edini argument, ki izpolnjuje v členu 4 zapisani pogoj – to pa je meddržavna meja v času, ko je nastala Kraljevina SHS. Drugi akti in dejstva meddržavnega značaja v zvezi z ozemljem današnjih držav RS in RH se do leta 1991 tičejo izključno države Jugoslavije in države Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odločitve, pa na meddržavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembne, če ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz sporazuma. Toda ta več kot očitno obstaja in Slovenija ga je dolžna zapisati v memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moč glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente druge strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz sporazuma. Podobno je z enostransko izjavo hrvaške vlade k sporazumu v zvezi s členom 5 sporazuma. Ker je slovenska vlada objavila svojo izjavo kot odgovor hrvaški, jo je s tem legitimirala, saj če bi ostala enostranska, bi ne imela nobenega učinka. Zakaj slovenska vlada tudi v tem primeru pomaga hrvaški?
In nenazadnje – gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je “za nas presečni datum 1991!”. Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstoječe meddržavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddržavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistični botri novonastali tvorbi niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na območju Istre z otoki, še manj preko Drave v Medmurju.
V zvezi s “presečnim datumom” torej ni niti najmanjše nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presečni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred 1918. letom in med drugo svetovno vojno obstoječo meddržavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in načelom meddržavnega prava.
Podpisani sporazum o arbitraži je torej sijajna priložnost, da se končno izniči katastrofalno – celo zločinsko – ravnanje komunističnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogoči arbitražnemu tribunalu, da razsodi v skladu z meddržavnim pravom. Zato pozivam, da vlada pripravi memorandum, kakor je tu povedano.
Andrej Lenarčič, poslanec DZRS 1992-96