Archive for February, 2013

Arbitraža – odlomek starega pisanja

Tuesday, February 26th, 2013

Iz pisma uglednemu diplomatu v zadevi arbitraže o meji med RS in RH (25. 9. 2010) – odveč je pripomba, da je pisanje bilo deležno popolne ignorance!

Gre za aktualno vprašanje v zvezi s Sporazumom o arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko glede določitve mejne črte med državama.

Zelo verjetno Vam je znano, da sem veliko pisal o zadevi in da so mi – za čuda (le kakšen interes so našli?) – precej pisanj objavili tudi v Delu, dokler (tako se mi dozdeva) ni prišel odnekod znak STOP!. Naj pa vendarle v grobem povem nekaj več o mojih stališčih, zaradi katerih sem vključen v posvetovalno skupino.

Moje izhodišče je, da Sporazum o arbitraži (v nadaljevanju SOA) dokazuje, da meja med državama ni določena in da jo mora arbitražni tribunal določiti upoštevajoč striktno načela in pravila meddržavnega (internacionalnega) prava in (po uvidevnosti) načela pravičnosti in dobrega sosedstva.

Drugo moje izhodiščno prepričanje je, da med državama RS in RH ne obstaja noben relevanten akt, ki bi zadeval določitev meddržavne meje skladno z internacioanlnim pravom. V to bom prepričan vse dotlej, dokler se ne znajde na mizi nek tovrstni akt. Doslej o njem ni bilo slišati, niti ni bilo zanj osnovnih pogojev: Pred 1991 sta bili obakraj tkim. republiške meje socialistični republiki znotraj SFRJ, po 1991 pa do nobenega takega akta ni prišlo, ali pa ga ena ali druga stran ni priznala.

Tretje: Prepričan sem, da je bilo pri utemeljitvah, dejanjih, sklepih, odločitvah (npr. Badinter), ki so spremljale osamosvojitveno dogajanje 1991, v celoti napačno ugotovljeno dejansko stanje stvari. Vsi udeleženi so namreč kot izhodišče vzeli republike SFRJ in ustavo 1974. Tudi Badinter je govoril o “republiških mejah” ki postanejo meddržavne. Ker sem podrobno prebral večino njegovih tekstov o tej problematiki, vem, da je le majhen drobec namenjen slovenski meji, saj so bile že obstoječe in še bolj pričakovane težave drugod v SFRJ daleč bolj zapletene in so take vrste formulacijo zahtevale. Sicer sem problem “slovenske republiške” meje obdelal posebej, a bolj pomembno je, da je pravzaprav skoraj 90% meddržavne meje slovenskega državnega ozemlja z južno sosedo skladno z “medrepubliško mejo” znotraj SFRJ. Najbolj dragocena od vsega pa je Badinterjeva ugotovitev, da ni šlo za odcepitev, marveč za razdružitev. Tu pa smo spet pri “ugotovitvi dejanskega stanja”.

1) Če bi šlo za secesijo, velja stanje, ki je nastalo znotraj Jugoslavije in ga je sankcionirala ustava 1974, ki je implicite dovoljevala republikam/avtonomnim pokrajinam odcepitev pod ustreznimi pogoji.

2) Ker je dokončno sprejeto, da je šlo za razdružitev, pa velja stanje v trenutku združevanja. Razdružijo se namreč lahko svobodno in v izvirnem obsegu subjekti, ki/kakor so se združili. Subjekti, ki so se združili v Kraljevino SHS, kasneje imenovano Jugoslavija, so poleg drugih (Kraljevina Srbija, že združena s Črno goro, ostalo so bila s strani antantne zaveznice Srbije okupirana ozemlja drugih držav) brez dvoma slovenske dežele Avstrijskega cesarstva pod legitimnim vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta, skladno z Manifestom Karla I. V času trajanja države Jugoslavije (kateregakoli imena) ni znan noben internacionalnopravni akt, ki bi relevantno spreminjal kakorkoli in karkoli glede državne meje teritorija slovenskih dežel, ki so se združile s Kraljevino Srbijo (Odgovor regenta Aleksandra na adreso dr. Pavelića 1.12.1918 v Beogradu). Edino dejstvo internacionalnega značaja po letu 1918 in pred letom 1991, ki zadeva to meddržavno mejo, onkraj katere je ozemlje sedanje republike Hvatske, je nastanek Nezavisne države Hrvatske, ko je avtomatično znova obveljala že obstoječa, nikoli ukinjena državna meja kot meddržavna.

Kot rečeno torej ni znan noben drug akt ali dejstvo internacionalnega značaja v zvezi z državno mejo teritorijev slovenskih dežel.

Podrobno sem te stvari obdelal v številnih sestavkih. Nekaj jih je bilo objavljenih v časopisih in revijah. Teža pa je v tem, da je bilo tisto, kar bistveno določa tako stanje pri združitvi kot v trenutku razdružitve, v celoti spregledano: Nihče ni upošteval, da so v Jugoslavijo vstopile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva kot subjekti (med)državnega prava z vsemi atributi. Tega dejstva v ničemer in niti najmanj ne spreminja žalostna/klavrna resnica, da se takratni (in očitno tudi sedanji!) “narodni voditelji” teh krucialnih dejstev niso zavedali in z njimi niso računali, kaj šele, da bi se nanja sklicevali. Kljub nekvalificiranemu ravnanju vpletenih torej “internacionalna” dejstva ostajajo, dokler – kot omenjeno – niso internacionalno pravno relevantno spremenjena. (Tako je npr. ustrezno spremenjena/določena meddržavna meja slovenskih dežel/Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko).

Vse se torej vrti okoli “ugotovitve dejanskega stanja”.

Glede državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva je veliko dokumentacije. Taka, ki jo kaže uporabiti kot ilustracijo, je pri roki in z njo ni problema, saj ni nujno, da so papirji verificirani. Je pa nekaj dokumentov, ki so ključnega pomena glede te državnosti. Mednje sodi zagotovo, Patent z dne 7. 12. 1804 o vzpostavitvi Avstrijskega cesarstva. Potem dokumenti (kolikor se tičejo vprašanja – zlasti poteka meddržavne meje) avstrijsko-madžarske poravnave (Ausgleich) z dne 18.2.1867, in integralni tekst Manifesta Karla I. z dne 16. oktobra 1918.

Ti strije sklopi dokumentov so bistveni in bi morali biti pri roki v ustrezni verificirani obliki.

Kolikor imam doslej izkušenj, ne morem pričakovati, da bi kdorkoli tukaj kaj ukrenil v tej smeri. Zato Vas vljudno prosim za pomoč: Kako, kje in na kakšen način je mogoče priti do teh prepotrebnih dokumentov. Kot veste, sem povsem brez vsakega pooblastila (kot član skupine bi morebiti dobil kako legitimacijo…), brez vsake institucionalne znanstvene podpore. Vaša pomoč mi je predragocena.