Slovenske dežele in država

Karlov Manifest (16.X.1918) je nastal po regularnem postopku: Kronski svet je 15. oktobra pripravil besedilo, Ministrski svet je besedilo sprejel v noči na 16. oktober, cesar ga je pa potrdil še isti dan. Uradno je stopil v veljavo naslednji dan.
Wilson je odrekal vsakemu ukrepu KuK po januarju 1918 veljavo glede mirovnih pogajanj, priznal pa je veljavo Manifesta glede državnih zadev Dvojne monarhije. Tako je manifest obveljal in je podlaga legitimitete narodnih svetov v deželah Avstrijskega cesarstva. Bil je seveda tudi pravna podlaga za ljubljanski Narodni svet. Manifest pa ni dovoljeval cepitve Kraljevine Ogrske, saj je le potrjeval obstoječo državnost avstrijskih dežel in jim priznaval pravico oblikovati nacionalno, na etniji temelječo oblast. Ogrske pokrajine (npr. “kraljevina” Hrvatska ali pa Slavonija) pa niso bili subjekti državnega prava niti jim z manifestom tega statusa ni bilo mogoče podeliti. Zato Manifest ni zadeval celovite in enovite Kraljevine Madžarske in je bilo torej zagrebško Narodno vijeće nelegalno telo!
Na podlagi Manifesta so se v Cislajtaniji oblikovali narodni sveti in na Dunaju je bila na tej podlagi iz večinsko nemških dežel razglašena Republik Deutschösterreich. Tudi v slovenskih deželah so zvezni poslanci skladno z določili Manifesta osnovali skupni Narodni svet v Ljubljani za Primorsko (sestavljena iz Goriške, Trsta in Istre z otoki), Krajnsko, Koroško, in slovenski del Štajerske. Slovenska krajina (madžarsko Totszag) še ni mogla biti upoštevana, četudi je Maister v začetku novembra izvršil “pojezdo” (legalno manifestacijo zasedbe teritorija – uti possidetis) tako, da je z vojaško posadko na vlaku prevozil ves teritorij od Ormoža prek Čakovca do Kotoribe. Trianon je seveda potrdil celovitost in enotnost Slovenske krajine tako, da je pri določitvi madžarske meje točko v sotočju (junction) Mure in Drave pod Kotoribo definiral kot tromejo med Madžarsko, Slovensko krajino in Hrvatsko. Stanje je do banovinske ureditve 1929 spoštoval tudi Bgd – Vse Pomurje je bilo v sklopu Mariborske oblasti. (Mednarodno pravo – Trianon 1920 – je torej upoštevalo in uveljavilo SEDEMSTO LET STARO stanje pred 1250, ko je češki kralj Otokar II prepustil Slovensko krajino kot nagrado svojim zaveznikom Madžarom! Naši strokovnjaki in državniki pa se posmehujejo komaj sto let starim, še danes obstoječim internacionalnopravnim dejstvom!!!)
To pravno situacijo je poznal, priznal in upošteval tudi srbski regent Aleksander, ki je popravil Pavelićevo adreso 1.12.1918 v Beogradu. Pavelić je namreč rekel, da se s Kraljevino Srbijo združuje Država SHS, regent pa je odgovoril da se DEŽELE države SHS združujejo…. Jasno, z državo se ne more združevati nič, kar ni država. Države so bile samo slovenske DEŽELE. Zato je srbska vojska Hrvaško in Slavonijo OKUPIRALA kot antantna sila (tako pove madžarska uradna zgodovina) in se nista PRIDRUŽILI Kraljevini Srbiji. Naša zgodovina pa je izdelek zagrebške “šole” in hrvaškega državnopravnega pravljičarstva…
Legitimnost in državnopravna kontinuiteta slovenskih dežel vključno z ozemljem, državljani in oblastjo je bila tako z Manifestom zagotovljena.
Četudi slovenski “narodni voditelji” v zadnjih sto letih niso niti upoštevali državnopravih izhodišč, kaj šele v skladu z njimi ravnali, je tako državnost kot vsi njeni atributi slovenskih dežel (MEJE!!!) še naprej obstajala in je zadnje in edino mednarodnopravno stanje, ki sme zanimati in ga sme v skladu z zahtevo Sporazuma o arbitraži opaziti tribunal, saj je splošno sprejeto dejstvo, da je Jugoslavija razpadla. Nekaj pa lahko razpade samo na tiste dele, iz katerih je nastalo.

Temeljno pravilo mednarodnega prava pa je itak, da vedno najprej obvelja ZADNJE INTERNACIONALNOPRAVNO RELEVANTNO STANJE. Prej opisanega stanja nihče nikoli ni internacionalnopravno korektno ukinil (kaj šele, da bi nastalo neko drugo, novo!)! ZATO OSTAJA in OBSTAJA.