Archive for the ‘FINAL AWARD’ Category


Tuesday, November 21st, 2017

Objava razsodbe arbitražnega sodišča (Final Award) je v (pre)številnih točkah pokazala na upravičenost in utemeljenost vseh mojih opomb, pripomb in opozoril v zvezi z arbitražo, zlasti glede navedb v Memorandumu, o “Predmetu spora” in še mnogokje. Izpostaviti velja sramoto pri Točki 586 in 589, kjer tribunal z le slabo prikritim posmehom opozarja na “kvaliteto” slovenskega “argumenta”: Navajali so (naši “strokovnjaki”) PISMO BRALCA V ČASOPISU DELO !!! Morebiti ne le bolj pomembna, marveč najbolj od vseh, je ugotovitev tribunala v točki 684, kjer ugotavlja ničnost “AVNOJskih” argumentov, “partizanskega prava” in notranje jugoslovanskih socialističnih zakonov in predpisov ob soočenju z argumentom, ki ima vse atribute internacionalno pravno relevantnega dejstva. Gre za tkim. “Rapalsko” mejo, ki poteka na območju spornih parcel, in sta jo (neverjetno!) omenili obe strani – ter tako tribunalu omogočile, da je to dejstvo odločilnega pomena upošteval. To seveda pove, da bi ugledni strokovnjaki za internacionalno pravo z največjim zadovoljstvom upoštevali te vrste dejstva (npr. obstoječa državna meja slovenskih dežel, s katerimi so slovenske dežele dne 1.12.1918 s Srbijo sestavile Jugoslavijo) kot argument, če bi jih seveda dobili na mizo. Pa jih niso… (razen “privatno”, kar pa ne šteje…) Krona šlamastike slovenske pravne in diplomatske stroke ter državništva pa je soglašanje z epohalno izmišljijo, s katero so postregli sodnikom, ki so na podlagi tega pač nujno sklepali – in morali uradno ugotoviti (Točka 34), da sta se Slovenija in Hrvatska osamosvojili HKRATI (!!!!) Kar je seveda vnebovpijoča laž in izmišljija. Ki pa je usodno določila – ob grmadi trapastih utemeljitev in kvazi argumentov – za Slovenijo in internacionalno pravo nadvse klavrn rezultat DRAGO PLAČANE arbitraže.  O tem je veliko napisanega v različnih tukaj priobčenih tekstih. Zanimive so pa – še posebej v luči Final Award –  navedbe in utemeljitve v tukaj v nadaljevanju priobčenih tekstih, ki so nastali in bili javno objavljeni že v času priprav na podpis Sporazuma o arbitraži, leta 2009.


Andrej Lenarchich


It takes more than a signature to settle matters between Slovenia and Croatia. Everything has been thoroughly thought out and prepared in advance, but even though both sides are doing their best to elude the (overly) demanding supermajority, things can still get stuck in parliament. The referendum matches played between the ruling coalition and the opposition are tools often abused.

But let us assume that the agreement has been reached and that the tribunal will start working as soon as Croatia signs the treaty of accession to the European Union and reach its conclusion reasonably soon. Since practice as well as all the Slovenian public has experienced in terms of our relations to our southern neighbour has shown that direct discourse between the two countries will never yield any results, it becomes more than obvious that the only solution is a decision enforced by a third party – either an arbitrary tribunal or an international conference. Since it is a known fact at least that a muddle of opinions and interests expressed at international conferences rarely yield conclusions while the process tends to go on and on, it is reasonable to leave the decision up to a specialized tribunal. The most encouraging part is that its decision will be binding for both parties and will also be enacted.

Slovenian political as well as social and internal political scene is marked by an utter lack of any and all civic identity, a confusion of concepts and a renouncement of its own heritage and identity. Thus it is clear from the start that foreigners actually stole next to nothing from us – they merely picked up that which Slovenes have neglected or left. But still today, after many decades of cruel experience, we continue to sing praises to the wrong actions which we have undertaken.

To illustrate:

When the emperor of Austria, a long time (primarily!) Slovenian knez Franz Joseph visited Celovec (Klagenfurt) and heard Matija Majar from Zilli speak Slovenian, he remarked: “What, Slovenian is spoken here?” and Matija sternly replied: “Yes, Slovenes from here to Vladivostok!” Of course this statement was utterly misplaced, untrue and – most of all – detrimental. There is no sovereign whose ‘national security’ hair would not stand on end after hearing such a declaration. And in any case the only proper thing for Mr Majar to say would have been: “Of course, always has been, as you have always been our elected knez.” or something along those lines. And the ever celebrated relocation of the see of the Levantine bishopric from St. Andrazh to Maribor is no different. It is true that this action resulted in the establishment of a new Slovenian ecclesiastic centre, but why was it necessary for Celovec (Klagenfurt) and Gradec (Graz) to be relinquished to Germanity? And finally, why was Slovenian leadership unable to respond to the pressure of German nationalism and Italian Irredentism in any other way but by ideologically dividing the inhabitants of Slovenian soil – going so far as to deny the right of Slovenian citizenship to those who would not chime in with the majority while abandoning their residences infested by the next door neighbour’s mould of chauvinism rather than disinfecting it?

Slovenian ecclesiastic leadership, instead of supporting the founding of a Slovenian University which was nearly realized in Trieste – at that time the biggest Slovenian city – preferred to spend the money accumulated in the emperor’s church fund for an ecclesiastical high school. Naturally – both the German and Slovenian elites were concerned that it might result in an overabundance of free-thinking Slovenian intellectuals. It was acceptable they be bred but only in a controlled environment.

In 1848 when all other young national identities were being formed, all national rebirth in Slovenian lands was conducted under strict supervision and under the auspices of the unwritten gentlemen’s agreement: religion, culture and folklore went to Slovenian Church while political power, military and diplomacy were conducted from Vienna. And so the disintegration of a thousand-year-old political entity, wherein Slovenian lands were a constitutive part and an internationally legally recognized entity, caught Slovenes by surprise and with no inkling of a national identity. For decades obscene amounts of energy have been wasted on ideological strife, for the suppression of free thinking and to persuade the people that subordination to the Balkans was the only way to survive. This was how the leading Slovenian elite thrust Slovenes from the position of a constitutive nation in a great stately system into a Balkan madness and hewed it into four minorities condemned to perish engorged by foreign countries. It would be hard to argue with the conclusion that these leading Slovenian elites carry the responsibility for all the catastrophes, massacres and losses incurred by the Slovenian people in the hundred years that followed.


It is no wonder that the Slovenian public has no inkling of even the most fundamental notions of its history and civic status. All we were able to do when it came to the legal national unity and identity of Slovenian lands (Carinthia, Primorska Region, Carniola and Styria) was to make light of it, if we were at all aware of it in the first place. So why would anybody offer it to us and not simply taking it for themselves? In the place of the slogan A single and indivisible Carinthia! resounding from the ‘Slovenian’ side it was yelled at Slovenes by the Carinthian Gerry newcomers! And this story is not limited to yesterday’s Carinthia alone but occurs continuously and everywhere where Slovenes live. There was no hero who would raise his voice in the defence of a single and indivisible Primorska region (Meranija, Küstenland, Littorale, Venezia Giulia) – a land that has always belonged to Slovenia – with national legitimacy, citizens, territory, borders and law. But how could there be – when both Primorska and ‘lands’ were taboo topics, not even to be whispered about? If anything awareness would have to be raised about the fact that the state as a remnant of a bourgeois order was ultimately dying away. Most of the people that pushed themselves into the forefront parallel with the business of emancipation were followers of Kardelj’s communist “science” and so it comes as no surprise that they preferred arms’ dealing and leaving Slovenian territories and property to the neighbouring nations to chase after their “moment” to protecting the national interest and the territorial integrity of the Primorska region. The same goes for other Slovenian lands incorporated into the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (SHS) in 1918 and later Yugoslavia which they exited in approximately the same shape and size in 1991.


Indoctrination, lack of self-esteem and lack of self-awareness are so absolute that no voice of reason can break through. Yugoslav chauvinism eradicated what was left after a hundred years of the “national-protective” massacre: indigenousness became a curse word. It is not scientific to speak of the Veneti and Carantania. The “Turkish” raids and Slovene’s heroic fight for survival have been buried into oblivion. The Socha front (Battles of the Isonzo) and the limitless heroic feats of Slovenes have been laid to rest together with the fallen soldiers. The emptiness of experts’ heads has been filled with the straw of ‘social sciences’ which are not only ignorant of all things but also unwilling to know anything about Slovenia, the history of Slovenia as a country, Slovenian country-lands, Slovenian borders. They accept with a sigh of relief any word from a foreigner’s mouth, all just so they can avoid the danger of (by natural state of things) actually guessing– blurting out – a correct word.

All of the above as well as many other factors contributed to the anti-state-building conduct of the responsible in the crucial times of Slovenian emancipation. It is an amateur’s mistake to not notice the difference between the international and country’s internal legal level. They went about stately matters in the same manner as matters pertaining to local communities. To this day some people think that a “Republic” and “Country” are homonyms.1 They are still unable to break away from dubbing stately affairs as “those of the republic”. As a subject of international law, which is what Slovenia became on 25 June 1991 when it declared and established its independence, they continued to talk and consult and accept key obligations under the heading of the constitution sitting across from a geographic concept or private company of a certain Tudjman – for Croatia remained a part of Yugoslavia until 8 October 1991 when it finally declared and established its independence. Our country’s officials and experts still haven’t noticed this and they are of course not even trying to understand that any agreement reached on such a defective, illegal and illegitimate level is not the least bit valid nor does it exist. Even more so since none of these documents were ratified after the fact, as is proper and habitual, after the establishment of normal state – that is when a suitable subject finally did appear on the other side of the negotiating table.

Since the above stated case makes it clear that it was a matter of dilettantism and incompetency of Slovenian officials and statesmen it is right that the background be illuminated here. The question is: what are the reasons as to why Slovenia’s neighbouring Former Yugoslav republic did not establish its independence at the same time as Slovenia? In a kind of secretive and bashful way it received a poorly copied Slovenian declaration and then hid the whole thing in a drawer somewhere. Of course! The president of the Federal Executive Council was also Croatian. And Tudjman knew that if Croatia declares independence and then fulfils its previous agreement of letting the Yugoslav People’s Army cross its territory into independent Slovenia that that makes it a co-aggressor. Afterwards there would be no way for Croatia to elude this fact and the consequences it would bring. It would have to answer for it. Of course this did not suit the clever fellows above Ilica at all. They had other plans and so they waited a bit longer and made use of the aggression to steal a bit more than they were already planning to steal. However, the shrewd bandits did not count on the occurrence of the Brioni Moratorium2 which caught up with them still as a Yugoslav republic while Slovenia was already a sovereign state recognized by international law. It is a quandary of a special sort that Slovenian “statesmen” – mere merchant boys carrying bags of deutschmarks – were incapable, unwilling or disallowed to notice this.

And so it was possible for Zagreb to sail through the months of the moratorium unscathed. It is however true that this deception prevented them from later drawing attention by demanding additional verification of all which had been agreed upon up until that point. This is how the accepted documents remained invalid, nonexistent, but yet again! – Slovenes never noticed. They preferred to whine about the Gulf of Piran and construct anti-flood dams on Croatian soil at Mura paying for it by Slovenian tax-payers’ money.

A grotesque in its own right, another not really unimportant fragment from an unending line of achievements of the aforementioned komsomolian quasi elite connected to this Mura epopee also deems mentioning. When the President of Croatian government Sanader superiorly came to have a look at what these Kranjci (derogative for Slovenes) are making all the fuss about, Slovenian Prime Minister Janez Jansha came to meet him. And just like that he sat in the car of another Country’s President who then, grinning evilly, proceeded to drive him across (up until then) Slovenian territory. Of course what is a disciple of the Kumrovec (Tito’s birthplace) school of state-building to know at least about protocol if not sovereignty or even poezd!


The intolerable and entirely unlawful state of things on the Slovenian-Croatian border is merely another wretched achievement of spring frost. It is too horrible to even contemplate the extent of the damage that will occur when outstanding warehousing and merchants’ bills come to light. After all, we have quite a few of those pending in day-to-day politics. I don’t feel the need to explain what I mean by that. And so it is less painful to discuss the tangled matters concerning the border, even though crucial stately matters and responsibilities are at stake. And of course the existing problem is an achievement of the same swindlers.


After nearly two decades a new chapter started with the support of the superpower that had much to do with the fate of Slovenes as early as World War I, at the beginning of this ‘Slovenian tale’. The active Slovenian-Croatian arbitration agreement is the beginning of a non-reversible process the result of which will be binding and which both sides will be forced by international pressure to absorb into their individual stately reality.

Today when the general public is as yet unaware of all the details, most of all records of the talks between President Woodrow Wilson and Slovenian representatives – especially prince bishop Jeglich and the Paris delegation which also included Dr Lambert Ehrlich, it is hard to believe that our view of those occurrences can be clear and objective. It is absolutely evident that not even the greatest willingness of such a superpower as the USA (at the time) and its President to recognize Slovenian State as a sovereign nation could have no effect. Slovenian politics of the time was simply not prepared for such an occurrence. The Czech Republic was a different story. There Masaryk spent the entire war intensively building both at home and abroad to prepare the conditions which led the Czechs to an independent country, and more than that – they got to integrate Slovaks, so similar to Slovenes, as a bonus. While this was taking place Slovenian politicians yelled at the top of their lungs about the triple ‘single tribe’ and “Yugoslavia, the only solution’. Naturally the evil spirits on the Captol and the Hill and above the confluence of Sava and Danube were grinning viciously. The rich (from their point of view) and civilized Slovenian herd was entering their barn peacefully and of its own accord. Some even found this unneccessary. But the obsession of the so-called protectors of national interest knew no boundaries. Luckily the president of the National Council in Ljubljana, knight Jozhef Pogachnik informed the central government in Vienna of the National Council’s decision to take over all the power and administration in Slovenian lands – which he then extensively enumerated: Primorska with Istria, Carniola, the Slovenian part of Carinthia, and so at least we now know the important truth. In keeping with the official position of the – up until then – sovereign and central government on the topic of the dissolution of the Austrian Empire, with the acceptance of this message by the government in Vienna, the National Council became the sovereign power in these Slovenian lands or their parts. The question that arises is: If the Ljubljana based government was able to mention the entire Primorska region (including Istria and the Kvarner Islands), why then was it necessary to keep going on about the “Slovenian parts” of Carinthia and Styria? Any normal government would take it for granted that in principle all Slovenian lands in their entirety would fall under the jurisdiction of the Ljubljana based National Council. If this would not suit everyone there would still be enough time later to clarify matters and start legal procedures accordingly. But no, the high politicians that took responsibility for the fate of Slovenes and their lands preferred to dismember their own lands; their threat of handing the whole thing over to the dark Balkanian monarch stirred up strong opposition even with native Slovenes which later proved a fatal blow to the plebiscite in Carinthia.3 It did not take Slovenian leaders long to abandon the larger part of Styria even though there was no shortage of interest in the “Slovenian affair” in Gradec (Graz). Defeatism, capitulation, collaborationism and other rubbish averse to the building of the country was what determined the fate of the paltry remnants of Slovenes who then went on to suffer the catastrophes of World War II, capitulation, exile and the genocidal slaughter. The victorious Yugoslavia did in fact succeed in acquiring the entire land of Primorska but Slovenian administration had no idea what to do with it and so it simply and quietly handed it over to Croatian officials. It is therefore no coincidence that at the time of the tumult of emancipation the Croatian administration found itself in the middle of the Gulf of Piran and not only on the left but now also on the right bank of the Mura river in the villages under the Gorjanci range of Bela Krajina and under the Snezhnik hill. Even the topmost experts of the legal profession made official statements about Slovenia not being a maritime country – that it does not connect to international waters and that it is in short a territorially deprived country. The fact that these so called experts are intellectually and patriotically deprived was of course never mentioned.


This is the situation that now found its way to the documents of the prepared arbitration agreement, with a strong godfather standing in the background just in case things start getting too entangled again.


The agreement determines the object and the method of the arbiters’ decision process. The objects of decision are the sea border and the land border (Point 3/1/a). Sounds simple. Therefore the tribunal has the power to decide the entire border however it sees fit as long as it makes its decision on the basis of international law (Point 4/1/a). At the same time the tribunal must decide on the matter of the contact of Slovenian territory with the international waters and on the regime in the aquatorium (3/1/b/c) while taking into account the principle of equity/proportionality and good relations between neighbours (Point 3/1/b). That’s all it says. What this means is that Slovenia must present all facts and arguments that correspond to the demanded criteria of international law.

I am sure that republic borders,4 municipal borders, administrative precincts, statistical data, self-government agreements, police surveillance precincts, merchant custom and procedures do not correspond to these criteria nor do they have any bearing on its view. Filled with this data is the very expensive and thick but also worthless (actually harmful) Bela knjiga (White Book) of the Ministry of Foreign Affairs from 2006. Also meaningless and without effect are agreements reached unilaterally (above, point 5 – no unilateral act after 25 June 1991); this goes for all agreements reached or unilaterally accepted by the DEMOS government pertaining to the neighbouring Yugoslav Republic of Croatia.

Since Croatia was not subject to international law at the time these acts are meaningless anyway.

At first glance Badinteri’s arbitrary decision to use the border between the former Yugoslav republics may seem to have some merit. This decision however possesses at least two cosmetic faults:

1) The Helsinki Accord states that international borders in Europe are unalterable. It defines procedures needed for eventual changes. None of the above was taken into account in the Slovenian-Croatian case.

2) To speak of a “border between republics” within a single united state when a republic is a geographic term5 is one thing, but to speak of a border between two stately subjects is another. Within a united single country administrative boundaries are variable and their effect is only administrative. But when this administrative boundary is to become an international border all other components come in to play, such as territorial integrity, historical facts, the will of the people etc.


It is therefore evident that Badinteri’s decision does not automatically translate into an international demarcation following the line that divided two local administrative units within Yugoslavia. This is all the clearer if there exists and is obvious to all a thousand-year-old international boundary on the line running from Reka to Kotoriba, respected even by the occupying forces who did not allow its Nazi Ustashe ally – NDH (Indepedent State of Croatia – quisling state) to extend its power over this border. However the incursions of its armed bands over this border and the killing of Slovenian inhabitants already during the war were all the more vicious (for instance the mass murder of all males at Planina on Gorjanci), not to mention the killings in Croatian concentration camps and the slaughters in Istria and between the rivers Drava and Mura after the war. The fact that Slovenes in the mentioned places sealed the Slovene character of these lands with their blood mus certainly be mentioned here. Therefore Badinteri’s arbitrary decision fails to meet the requirements from Point 4/1/a, even where it actually touches on the actual matter of international border between Slovenia and Croatia.


Similarly to Badinteri’s document the so-called Fundamental Constitutional Charter also repeats the “republic” blunder and is also unilateral and hence entirely invalid. It concerns a partner “on the other side of the negotiation table” that does not exist! There is no subject to international law on the other side. Croatia was not a sovereign country at the time and it was impossible to reach any internationally binding agreements with it and even more so – any type of unilateral obligation (to self), not even a constitutional one. Therefore, everything we’ve examined thus far does not meet the requirements of Point 4/1/a.


The only argument that possesses all the elements of international character is the international border between the Slovenian lands that entered SHS on 1 December 1918 and the province of Croatia – until that point within the Kingdom of Hungary. For over a thousand years this border was a legally internationally undisputed fact with all the adjacent attributes – precisely defined and marked in the field. In 1918 when Slovenian lands joined SHS /Yugoslavia (after Trianon Prekmurje up to Drava was added which was prior to that a part of the Republic of Hungary) this border remained untouched, but had no functional use. During the occupation at the time of World War II it was again automatically used as the border between the NDH and the occupied Slovenian lands: Prekmurje (including Medmurje!), Styria, Carniola and the Primorska region reaching as far as Reka (the city itself was again included in the Primorska – Venezia Giulia).

Even after World War II no act of international law altered this border and so it awaited – untouched – the dissolution of the state that came to be through a union of Slovenian lands and other regions. It is a catastrophe completely in keeping with the demonstrated customs and procedures exhibited by Slovenian so-called politicians and statesmen that all empowered government, parliamentary or party officials failed to notice this evident but utterly important fact.

Today we are facing the Arbitrary Agreement that is finally, after a hundred years, presenting Slovenian state-building arguments. Even though late, the agreement is presenting Slovenia with the opportunity to catch up and repair the damage. It is not possible to awaken the multitude of the fallen and murdered, to repair the immeasurable damage and replace the lost existences, but it is possible to present the tribunal with a simple but final and only truth which it must take into account. Only this truth, for nothing that it may receive from the Croatian side meets the demands of international law as defined in Point 4/1/a.

Perhaps Point 4/1/b apart from international law takes into account the principle of equity/proportionality and good relations between neighbours mostly so that the good neighbours, conceitedly believing that all they wish to gorge on automatically falls to them, do not suffer a stroke when the tribunal announces its final and binding decision.

It is possible to hope that this time the superpower that failed to exert enough pressure on the limp national-protectionist dilettantes, and to lend enough help to the unusual nation under the Alps valuable even to itself (ex. Jefferson), will try to mend this historical blunder.


(Ljubljana, 5 November, 2009)




1 The term republic was used in former Yugoslavia for individual units within the federation. (translator’s note)

2 Part of the Brioni Agreement which framed the way the hostilities between Yugoslavia and Slovenia were stopped. (translator’s note)

3 The 1920 Carinthian Plebiscite determined the final border between Austria and Slovenia, leaving half of the Carinthian Slovenians in Austria – to a degree by their own choosing. (translator’s note)

4 Former Yugoslav republics (translator’s note)

5 Yugoslav republic only had a degree of autonomy – courts, army, official language – the high court was in Belgrade, there was also a common economy, and most importantly all the republics were lead by a common governmental body – the central committee. (translator’s note)


Translated from Slovenian by Jaka Jarc



Andrej Lenarčič




Affaires slovènes et croates en signant sont encore loin d’être achevées. Tout a été soigneusement réfléchi et préparé à l’avance, mais concernant la ratification, même si les deux parties se débarassent de (trop) exigeante majorité constitutionnelle au Parlement,  peut se coincer. “Les jeux” entre la coalition dirigeante et l’oposition aux référendums, sont aussi parmis les outils qui peuvent être abusés.

Mais supposons, qu’il y a un accord ici et que le tribunal, immédiatement, quand la Croatie signe l’adhésion à la Communaute Européenne, va commencer à travailler et probablement va décider assez rapidement. Étant donné, que les expériences pratiques et tout ce que le public slovène sait concernant les relations avec la voisine du sud, justifie l’idée, que jamais ne sera possible de s’accorder, sur quoi que ce soit, diréctement entre les deux États, est la plus évidente, la seule option imposée à la décision d’un tiers- ou du tribunal arbitral ou une conférence intérnationale. Car les conférences intérnationales sont connues, que de la broussaille d’opinions et interêts qqch. se développe avec difficulté, tout dure et dure, est raisonable que la dêcision soit laissée au Tribunal spécial. La partie la plus encourageante est que sa décision sera obligatoire pour les deux pays et sera également matérialisée.


La scène de la politique slovène et surtout aussi sociale et politique publique se caractérise par une absence totale de construction de la nation, la cofusion conceptuelle et le refus de leur propre patrimoine et de l’identité.  Ainsi, à première vue, est évident que, les étrangers ne nous ont rien pris, ils nous ont pris seulement ce que les Slovènes ont négligé ou abandonné. Et aujourd’hui encore, après tant de décennies d’expériences brutales, nous approuvons encore de faux pas.

Pour illustrer:

Lorsque l’empereur d’Autriche, de temps (en particulier!), prince slovène Franz Jozef, a visité Klagenfurt et a entendu parler slovène de Matija Ziljski, a fait remarquer: “Qu’ y-a-t-il en slovene?« Et Ziljski a dit fermement: »Oui, les Slovènes d’ici jusq’à Vladivostok.« Bien sûr la déclaration était complètement hors de propos, fausse et particulièrement nocive. Au quel souverain, auprès d’une telle déclaration, la peau n’hérissait pas ” la peau nationale de sécurité«?  Et même, il serait juste que M. Ziljski dirait: »Bien sûr, depuis toujours, comme vous êtes depuis toujours notre prince élu.« Ou qqch. de pareille. Et ce n’est pas différent, par example, avec toujours si célébre déplacement du siège diocésain épiscopal de St. Andraz à Maribor. Il est vrai qu’ un nouveau centre slovène ecclésiastique a été établi, mais pourquoi, en même temps, on a dû laisser Klagenfurt et Graz au esprit allemand? Pourquoi,  après tout, la politique slovène n’a pas su répondre à la pression du nationalisme allemand et du irredentisme italien  autrement qu’elle les a divisés idéologiquement, les habitants du pays slovène, à tous ceux qui n’ont pas sonné d’un seul cornet, a refusé le droit d’être slovène, l’appartement qui a été attaqué par un moule chauvinist des voisins, elle a préféré de le laisser comme de le désinfecter? Au lieu que le sommet des évêques slovène approuvait la création de l’université slovène, qui était très proche de la réalisation à Trieste, la plus grande ville slovène, en ce temps-là, le haut clergé préférait au cour viennois, il a manipulé, que des fonds collectés au fonds impérial ont été dépensé pour l’école secondaire de l’église. Bien sûr, les élites allemandes et slovènes étaient inquiètes, qu’il se prodiserait trop d’intellectuels slovènes libérals. Ils peuvent se produire, mais seulement sous le cotrôle de…


Comme il était, en Slovénie, aussi l’effervescence toute politque du printemps des nations en 1848, quand partout ailleurs les élites nationales se sont formées, strictement contrôlées et au service de non écrite »gentleman agreement« (à l’église slovène la réligion, culture et folklore, à Wienne le gouvernement, l’armée et la diplomatie), est l’effondrement d’une communauté étatique de mille ans, où les territoires slovènes étaient une partie constitutive de sa propre personnalité juridique intérnationale, pris les slovènes, créateurs d’Etat, complètement non préparés. Toute l’énergie s’est consacrée à des décennies aux combats idéologiques, pour le dépoussement de ceux qui pensent autrement et pour la persuasion des gens, que la soumission à Balkan est la seule option pour la survie. Ainsi l’élite dirigéante a plongé les slovènes de la position de la nation constitutive dans le grand système d’État dans le gouffre balcanique et les a découpés aux minorités condamnées à mort dans quatre pays étrangers. Il serait aussi difficile de contester l’affirmation que ces principales forces slovènes portent en raison de ça toute la responsabilité pour toutes les catastrophes, les massacres et les pertes qui ont atteint les slovènes, dans près de cent ans.

Il n’est pas étonnant, que le public slovène n’a pas des concepts fondamentaux clarifiés de son histoire et État. De subjektivité de droit public des pays slovènes de Carinthie, Primorska, Carniola, Styrie nous avons su que rigoler, si nous l’avons remarqué. Pourquoi les autres nous l’offrent ou ne le prennaient pas pour soi-même? Au lieu que du côté »slovène« le mot de passe La Carinthie une et indivisible!  resonnait, avec lui sur les têtes slovènes a frappé carinthien arrivant souabe! Et pareil est l’histoire, non seulement en Carinthie, pas seulement aujourd’hui ou hier soir, mais partout et toujours, où les slovènes sommes à la maison.  Il n’y avait pas d’héro, qui, en 1991 levait la voix, que Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »une et indivisible«, toujours pays slovène, avec sa légitimité d’État, citoyens, territoire, frontière, droit. Bien sûr, comment pourrait-il, mais ni sur Primorska ni sur »des pays« personne n’a dû rien savoir. Si quoi que ce soit, il fallait savoir sur le pays, que comme le reste du régime bourgeois est enfin en train de mourir. Et car auprès des courses d’indépendences ont raclé presque exclusivement des étudiants de cette »science« de Kardelj, il n’est pas surprenant, qu’ils préféraient le commerce des armes, ils ont laissé aux voisins du territoire et de la richesse et  »couraient après leur moment«,  plutôt que de protéger les intérêts nationaux et l’intégrité territoriale de Primorska et d’autres pays slovènes, qui ont été unis en 1918 dans SHS et plus tard la Yougoslavie,  en 1991, ont,  automatiquement les mêmes, comme ils étaient au temps de l’union, aussi laissé l’ État commun.

Le manque d'(auto)conscience et l’endocrinement sont si absolues qu’aucune voix de raison n’a pas de force. Le chauvinisme yougoslave a effacé encore ce qui est vieux de plusieurs siècles »protecteur de la nation« et a resté après le massacre: l’originalité est devenue un mot de malédiction. Parler des choses de pays de Venise et de l’ État Corinthian n’est pas scientifique. L’oubli a couvert les invasions »turques« et le combat héroique des slovènes pour la survie. Le Front de Soča a disparu et l’héroïsme sans bornes des slovènes est enterré avec les tués. Le vide des têtes professionnelles a été rempli par la paille »des sciènces sociales«, qui non seulement ne savent rien, mais ils ne veulent rien savoir au sujet de la Slovénie, de l’histoire nationale slovène, les États slovènes- pays, les frontières slovènes. Ils acceptent avec soulagement chaque erreur de bouche étrangère pour éviter une menace, que d’après la logique naturelle, cependant, ils devineraient- diraient- un bon mot.


Tout cela et bien d’autres raisons ont amené à la conduite non créatrice d’État des responsables à un moment crucial de l’indépendance. Le dilletantisme n’a pas observé que le niveau intérnational juridique est qqch. d’autre que le niveau d’État. Dans la manière des communautés locales ils se sont occupés des affaires de l’État. Ils ont toujours »la République« pour »l’État«, parce qu’ils ne peuvent pas se séparer de la designation  »république« pour les affaires  »de l’État«. En tant que sujet du droit international,  ce que la Slovénie est devenue, quand elle a, le 25.juin 1991, annoncé et a établi la souveranité étatique, ils discutaient d’âme paisible et consultaient et acceptaient les engagements clés, sous le titre constitutionnel, à l’autre côté du table était une notion géographique ou l’entreprise privée d’un Tudjman, car la Croatie faisait, jusqu’à 8. octobre 1991, quand elle a annoncé et etabli son indépendance, encore partie de la Yougoslavie. Les fonctionnaires et les experts de notre État n’ont toujours pas remarqué et bien sûr ils n’essayent même pas de comprendre, qu’ aucun accord sur un tel niveau déféctueux, illegal et illégitime, ne vaut rien et ni n’existe pas. D’autant plus, que aucun de ces documents qui a été ainsi adopté, n’as pas été, après la restitution d’une situation normale- à savoir, quand à l’autre côté de la table, cependant, il semble, une entiteé approprié a apparu- par la suite ratifié, comme il convient et est d’usage.

Car on voit de si-dessus, qu’il y a eu le dilettantisme et l’inhabilité des fonctionnaires slovènes responsables et des politiciens, c’est correct, qu’ici on éclaircit le fond avec les raisons, pourquoi la ex-république voisine jougoslave n’a pas établi sa souverainété ainsi que la Slovénie. D’une sorte à moité et en secret et timide, elle a accepté une copie mal copiée de la déclaration slovène et puis caché le tout dans un tiroir. Bien sûr! Président du conseil exécutif était aussi Croate. Et Tudjman a su: si Zagreb déclare l’indépendance, et respecte l’accord et n’empêche pas- donc laisse- JLA de son territoire sur la Slovénie souveraine, il est automatiquement agresseur. La Croatie ne serait pas en mesure d’éviter à tout cela, aux conséquences correspondantes. Elle serait l’agresseur et elle répondrait. Ceci, bien sûr, n’a pas de tout convenu aux intrigants sur Ilico – ils ont eu d’autres comptes et ils ont préféré d’attendre un peu, au cours de l’agression ils ont volé en vitesse un peu plus, de ce qu’ils ont eu l’intention de voler. Des bandits astucieux n’ont pas compté, que le moratoire de Brioni se passera, et celui-ci les a attendu en état de la république Yougoslave, la Slovénie dans le statut du sujet du droit international. Légèrté du genre spécial, bien sûr, que les “politiques” slovènes – en fait des commerçants avec des sacs des marques- ils n’ont pas su, voulu ou dû appercevoir ces faits. Par conséquent, Zagreb a réussi de naviguer des mois du moratoire sans aucun dommage. Il est vrai qu’en raison de cette tromperie, plus tard, ils n’étaient pas autorisés à mettre en garde et exiger par ailleurs une vérification ultérieure normale de tout convenu précédemment.  Ainsi les documents adoptés sont restés invalides, inexistantes, mais- encore une fois!- les Slovènes n’ont même pas remarqué cela. Ils ont préféré se lamenter sur la baie de Piran et ont bati des digues de protéction contre les inondations le long du fleuve Mura à l’argent des contribuables slovènes.

Grotésque spécifique est encore un autre morceau, qui n’est pas, justement peu important, de la série infinie des réussites de l’élite quasi patelin comsomole, liée à cette épopée de Pomurje. Lorsque le premier ministre croate, Sanader, est venu voir, d’une manière supérieure, ce que les Kranjci bavardent au long de Mura, il a été accueilli par le premier slovène Janša. Sans doutes, il s’est assis dans la voiture du président d’au autre État, qu’il a condit par sa propre main, en riant, a pris (auparavant) sur le territoire slovène. Bien sûr, qu’est-ce qu’un étudiant de créateur d’État de Kumrovec rêve au moins sur le protocole, sinon la souveranité ou même sur l’Asseblée publique!


Intolérable, la situation, tout a fait illégale, à la frontière croate-slovène, est juste un autre résultat pitoyable du givre du printemps. Quel sera le dommage, quand les factures impayées des magasiniers et des commerçants, pendant les guerres de Balkan, est déjà trop horrible de penser.  Nous les avons un assez grand nombre, derrière le cou, en politique active. Ce que cela veut dire, il n’y a pas besoin d’expliquer spécialement. Il est donc moins douloureux pour discuter de l’affaire nouée concernant la question de la frontière, même si il s’agit des affaires importantes de droit public et pour la responsabilité. Et bien sûr, le problème actuel est la réalisation de mêmes tricheurs de couleurs.

Après près de deux décennies, avec le soutien de la superpuissance, qui avait beaucoup à voir avec le sort des Slovènes et des pays slovènes, déjà au début de cette “histoire slovène” à la fin de la Première guerre mondiale, un nouveau chapitre a commencé. Le courant convention d’arbitrage slovène-croate est le début du processus irreversible, dont le résultat sera obligatoire par les deux parties qui devront, à la pression intérnationale, l’absorber enfin dans leur réalité nationale.

Aujourd’hui, que le public ne connait pas encore tous les details, notamment les procès- verbaux du président Wilson à Paris avec les représentants slovènes, particulièrement avec le prince évêque Jeglič et avec la délégation, qui comprenait également le dr. Lambert Ehrlich, est difficile de croire, que l’image des événements de ce temps est claire et objective. Cependant, il est évident, que même pas la volonté de superpuissance, comme telle qu’il était autrefois l’Amerique et son président, qu’elle reconnaisse à la Slovénie la souveraineté d’État, ne pouvait pas avoir l’effet, car la politique slovène n’était pas prête pour cela. Contrairement à, par example, la république Tcheque, pour laquelle Masaryk, tout le temps de la guerre, a construit à la maison et à l’étranger, les circonstances, qui ont conduit après soi-mêmes les Tcheques dans un État suverain, et en plus- Les Slovaques maladroits semblables aux Slovènes, tandis que les politiques slovènes ont tapagé à haute voix concernant »le tribu de trinité« et concernant »la Yougoslavie, seule solution«. Bien sûr, les mauvais esprits sur Kaptol et Griču et au dessus du confluent de Sava et Donava, ont ri d’une manière volupteuse.  Riche (pour les conditions de là-bas) et civilisé le troupeau slovène s’est mis en avant dans leur grange. Pour certains il était de trop. Mais l’obsession des quasi protécteurs nationaux dans le pays slovène était sans bornes. Heureusement, le président du conseil national à Ljubljana, Jožef chevalier Pogačnik, a annoncé au gouvernement central à Vienne, la décision du Conceil national, d’assumer le plein pouvoir et l’administration dans les terres slovènes, qu’il les a limitativement enumérés: Primorska avec Istra, Carniole, partie slovène de Carinthie et la partie slovène de Styrie. Ainsi, nous savons au moins une vérité importante. Conformement à l’opinion officiel de l’ex-souverain et du gouvernement central, concernant la dissolution de l’Empire autrichien, est avec cela, quand le quevernement autrichien a accepté le message, le Conceil national est devenu le pouvoir souverain dans les pays enumérés slovènes ou ses parties. Ici se pose la question suivante: si le gouvernement sage de Ljubljana a pu parler d’entière Primorska (donc ensemble avec Istra et les îles de Kvarner), pourquoi étai-il necessaire de parler en avant et par coeur sur ” les parties slovenès” de Carinthie et de la Styrie? Pour tout gouvernement normal serait, concernant, les faits historiques et des réalités connu de soi-même, que, du principe, toutes les terres slovènes dans son ensemble tombent sous la domination du Conceil national de Ljubljana. Si cela ne plairait pas à qqn., plus tard, on aura encore le temps de dresser un bilan et pour des procédures juridiques de clarification. Mais non, champions politiques, qui ont pris la responsabilité du sort des slovènes et de leurs pays, ont préféré de démembrer leurs pays; avec la menace qu’il délivreront tout au monarque sombre balkanique, ils ont attiré une forte opposition, même de certins slovènes ethniques, et cela, au plébiscite en Carinthie, a eu une vengeance fatale.  Les dirigéants slovènes ont dit au revoir à la plus grande partie de la Styrie en vitesse, même si à Graz, il y a avait des désireux pour »l’affaire slovène«.

Le défaitisme, manutention des défatistes, collaborationnisme et ce qu’est des déchets qui apparaissent non créateur d’État–cela a détérminé le sort des restes très pauvres des Slovènes, après apparait encore la catastrophe de la Seconde Guerre mondiale, capitulations, exils et les massacres génocidaires. La Yougoslavie, après la victoire, a autrement gagné presque toutes les terres de Primorska, mais l’administration slovène n’a pas su quoi faire avec lui et a laissé sa plus grande partie, sans commentaire, aux fonctionnaires croates. Il est donc pas un hasard, que dans la fermentation d’être indépendant, l’administration croate s’est trouvé au milieau de la baie de Piran, et non seulement du côté droite, mais aussi du côté gauche de Mura, dans les villages sous Gorjanci et Bela Krajina et dans les solitudes de Snežnik.  Même le sommet de la profession juridique a officiellement proclamé, que la Slovénie n’est pas un pays maritime, qu’il n’a pas de sortie à la mer ouverte et qu’il est, en bref, l’État défavorisé des territoires. Bien sûr, personne ne parlait du fait évident, qu’il s’agit de diminution intellectuelle et de conscience nationale  de ces quasi experts.

Cette situation se trouve maintenant dans les documents de la convention preparée sur l’arbitrage, qui a un fort parrain derrière, que, par hasard, ça se compliquerait pas trop de nouveau.


L’accord prévoit le sujet et procédé de décision des arbitres. Sujet de décision est la frontière en mer et la frontière terrestre (Point 3/1/a). Facile. Donc, le tribunal peut décider concernant toute la frontière, comme il lui plait, aussi longtemps qu’il tient compte de la règle de base, de se prononcer sur la base du droit international. (Point 4/1/a). En même temps, le tribunal doit se prononcer sur le contact territorial slovène avec la mer ouverte et le régime dans les eaux (3/1/b/c) en prenant en considération aussi le principe d’équité/proportionnalité et de bonnes relations de voisinage (Point 3/1/b). C’est tout, ce qu’est écrit à ce sujet. Cela signifie, bien sûr, que la Slovénie doit présenter tous les faits et arguments, qui correspondent au critère requis du droit international.

Ils ne correspondent surement pas à ce critère et à son optique n’ont absolument aucun effet de la frontière république, de la frontière municipale, zones administratives, statistiques, arrangements d’autogestion, zones de surveillance policière, pratiques et procédures comerciales, tout est plein et très cher et lourd, mais sans valeur (en fait, nocif) Livre blanc MZZ RS de l’année 2006. Les accords, qui ont été conclu de la manière unilatérale, n’ont aussi aucun sens et effet (regardez Point 5. – après 25. juin 1991 aucun acte unilatéral); cela vaut pour tous les accords, qui sont conclus par le gouvernement de Demos ou pris soi-même concernant la république voisine yougoslave, la Croatie. Étant donné, que la Croatie puis, n’a pas été soumise au droit intérnational, ces actes sont, de toute façon,  complètement dénués de sens.

À première vue, la décision arbitraire de Badinter,  pourrait avoir une certaine importance, que la frontière entre les républiques devient la frontière entre les États. Cette décision a, au moins, deux erreurs cosmétiques:


1) L’acte de Helsinki parle du fait que les frontières entre les États ne peuvent pas être changées en Europe. Il définit les prosédures qui sont nécessaires pour les changements événtuels. Dans le cas Croate-Slovène, rien de tout cela n’a pas été respecté.

2) Parler de »frontière république« dans un seul pays uni, quand la république est le concept géographique, est une chose, mais de parler de la »frontière de la république«, quand il s’agit de la frontière entre deux operateurs nationaux, est une autre chose. Au sein d’un seul pays uni, les délimitations administratives sont quelconques et, n’ont pas d’autres effets que administratifs. Quand la démarcation entre les États d’ »inter (entre) république« est la délimitation entre États, aparaissent les autres composants- intégrité territoriale, faits historiques, volonté du people, etc.


Il est donc évident, que la décision de Badinter ne signifie pas automatiquement la démarcation entre les États sur la ligne, qui a administrativement divisé deux collectivités locales au sein de la Yougoslavie.   Plus sûrement, si elle existe et si tout le monde peut la voir, la frontière de mille ans entre les deux États sur la ligne Reka – Kotoriba, qui a été respecté même par des occupateurs parmis la Seconde Guerre mondiale et ils n’ont pas permis a son alliée nazis oustachi NDH d’étendre son pouvoir à travers cette frontière. Déjà pendant la guerre, ses bandes armées ont invasé à travers la frontière et ont assassiné le peuple slovène (par ex. l’assassin en masse de tous les hommes à Planina sur Gorjanci), de ne pas parler des massacres dans les camps de concentration et les carnages après la guerre à Istra et entre Drava et Mura. Il faut dire, que cela ne sera pas oublié, que les slovènes, dans les lieux mentionés, ont scellé, avec le sang la Slovénianeté du pays concerné.

Donc, ni la décision arbitraire de  Badinter ne répond pas au critère du Point  4/1/a, jusqu’ à présent, bien sûr, interfère dans la frontière réellee entre la république Slovénie et la Republique Croatie.

Pareil comme chez Badinterj vaut aussi pour si nommé Charte constitutionnelle de base, qui répète le truisme »république«; surtout parce qu’il est à sens unique et donc totalement inefficace, car il concerne le partenaire  »sur (à travers) la table«, qui n’existe pas! Il n’y a pas d’objet du droit intérnational de l’autre côté. La Croatie, en ce temps là, n’était pas, un État suverain et il n’a pas été possible de conclure des accords intergouvernementaux  contraignants avec elle et encore moins les engagements unilateraux (auto)engagement. Bien que constitutionnel. Tout précédemment énuméré ne remplit pas les conditions du Point 4/1/a.


Le seul argument, qui a tous les éléments du caractère inter-État, est la frontière entre les terres slovènes, qui sont entrés, le 1. décembre 1918, dans SHS, et la province ancienne à l’intérieur du Royaume de la Hongroie- Croatie. Cette frontière est, mille ans et encore plus, un fait incontestable du droit intérnational avec tous les attributs, précisament définie et marquée sur le terrain.  En 1918, à l’entrée des terres slovènes (après Trianon encore  Prekmurje jusqu’à Drava, auparavant partie de la république Hongrie, les a rejoint) dans SHS / Yougoslavie, cette frontière restait intacte, mais hors fonction.  Pendant l’occupation, pendant la Seconde Guerre mondiale, était sur elle même de nouveau valide la frontière entre NDH et des pays occupés slovènes Prekmurje (avec Medmurjem!), Styrie, Kranjska et Primorska jusqu’à Reka (ce dernier a été inclus dans le cadre Primorska – Venezia Giulia).

Même après la Seconde Guerre mondiale, aucun acte intérnational du droit n’a pas changé cette frontière et ainsi, elle a attendu intacte la désintegration d’État, qui a été formé par la fusion des terres slovènes et d’autres régions. Catastrophique, mais conformement aux habitudes et pratiques attestés  des quasi politiciens et pseudo politiques, est le fait, que a personne autorisée par le gouvernement slovène, au parlement ou dans les parties politiques, ce fait évident, très important, n’a pas tombé aux yeux.

Aujourd’hui, nous avons devant nous, une convention d’arbitrage qui, finalement, après une centaine d’années, met sur la table les arguments slovènes d’État.  La convention sinon tard, mais pas trop tard, ouvre la possibilité, que la Slovénie répare les dégâts. Impossible de réveiller les masses tombées et assassinées, ce n’est pas possible de récuperer les dommages immenses et remplacer les existences perdues, mais on peut mettre devant le tribunal ce qui est écrit ici, simplement une vérité finale et unique, qu’il doit prendre en compte. Seulement cette vérité, parce que rien d’autre, ce que le côté croate mettra y devant, n’a pas de carastéristiques intérnationales, requises par le Point 4/1/a.

Il n’est peut-être pas loin de la vérité, que au Point 4/1/b en plus de droit international est prévu la consideration de justice/de la proportionnalité et de bon voisinage principalement, que des voisins trop puissants, qui imaginent, que tout, ce qu’ils s’approprient, est automatiquement à eux, ne serait pas touchés aux accidents vasculaires cérébraux, lorsque le tribunal annoncera sa décision définitive et exécutoire.

Il est possible d’espérer que, cette fois, la superpuissance, qui avant neuf décennies, n’a pas assez pressé sur les dillettantes flasques, et n’a pas assez aidé a la nation bizarre, mais même pour elle (prim.Jefferson), à la nation subalpine précieuse, va essayer de réparer cette erreur historique.


(Ljubljana, 5. 11. 2009) 


Andrej Lenarčič




Slovensko-hrvaške zadeve s podpisom še zdaleč niso zaključene. Je sicer vse zelo natančno vnaprej premišljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, četudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni večini v parlamentu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoče koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoče zlorabiti.

A vzemimo, da je sporazum tu in da bo tribunal takoj, ko Hrvaška podpiše pristop k Evropski skupnosti, začel z delom in verjetno razmeroma hitro odločil. Glede na to, da praktične izkušnje in sploh vse, kar slovenska javnost ve o odnosih z južno sosedo, upravičuje misel, da se nikoli ne bo mogoče o ničemer dogovoriti neposredno med obema državama, je več kot očitno edina možnost vsiljena odločitev nekoga tretjega – ali arbitražnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goščave mnenj in interesov težko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odločanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo njegova odločitev obvezna za obe državi in bo tudi udejanjena.


Za slovensko politično, posebej pa tudi za družbeno in državnopolitično sceno je značilno popolno pomanjkanje državotvornosti, pojmovna zmeda in odrekanje lastni dediščini in identiteti. Tako je na prvi pogled očitno, da nam tujci niso skoraj ničesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In celo danes, po toliko desetletjih krutih izkušenj, še vedno hvalimo napačne korake.

Za ilustracijo:

Ko je avstrijski cesar, sicer oddavna (predvsem!) slovenski knez, Franc Jožef, obiskal Celovec in je slišal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: »Kaj tu po slovensko?« In Ziljski je odločno izjavil: »Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka.« Seveda je bila izjava popolnoma neumestna, neresnična in še zlasti škodljiva. Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne naježila »nacionalnovarnostna koža«? In sploh bi bilo edino primerno, da bi gospod Ziljski rekel: »Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi naš izvoljeni knez.« Ali kaj podobnega. In nič drugače ni na primer z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Že res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno središče, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemštvu? Zakaj, navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemškega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugače, kot da je ideološko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla šovinistična plesen sosedov, pa je raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi slovenski škofovski vrh podprl ustanovitev slovenske univerze, ki je bila zelo blizu uresničenju v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu, je visoki kler raje na dunajskem dvoru zmanipuliral, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za cerkveno srednjo šolo. Seveda, tako nemško kot slovensko elito je skrbelo, da bi nastalo preveč svobodomiselnih slovenskih intelektualcev. Lahko nastajajo, a le pod kontrolo …


Ker je bilo na Slovenskem tudi vse politično vrenje od pomladi narodov leta 1848, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, strogo pod nadzorom in v službi nenapisanega »gentleman agreement« (slovenski Cerkvi religija, kultura in folklora, Dunaju pa oblast, vojska in diplomacija), je razpad tisočletne državne skupnosti, v kateri so bile slovenske dežele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence državotvorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja trošila za ideološke boje, za odrivanje drugače mislečih in za prepričevanje ljudstva, da je podreditev Balkanu edina možnost za preživetje. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s položaja konstitutivne nacije v velikem državnem sistemu v balkanski ponor in jih razkosala v na smrt obsojene manjšine v štirih tujih državah. Težko bi tudi ugovarjali trditvi, da te vodilne slovenske sile nosijo zaradi tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih.

Ni nobeno čudo, da slovenska javnost nima razčiščenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in državnosti. Iz državnopravne subjektivitete slovenskih dežel Koroške, Primorske, Kranjske, Štajerske smo se znali le norčevati, če smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s »slovenske« strani odmevalo geslo Koroška ena in nedeljiva!, je z njim po slovenskih buticah mlatil koroški švabski prihajač! In taka je zgodba ne le na Koroškem, ne le danes oziroma sinoči, marveč povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »ena in nedeljiva«, vedno slovenska dežela, s svojo državnostno legitimiteto, državljani, teritorijem, mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski ne o »deželah« nihče ni smel nič vedeti. Če že kaj, je bilo treba o državi vedeti, da kot ostanek buržoazne ureditve dokončno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izključno učenci te kardeljanske »znanosti«, ni čudno, da so raje trgovali z orožjem, prepuščali sosedom teritorij in premoženje ter »lovili svoj trenutek«, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dežel, ki so se leta 1918 združile v SHS in kasnejšo Jugoslavijo, leta 1991 pa so, avtomatično enake, kot so bile ob združitvi, tudi zapuščale skupno državo.

Pomanjkanje (samo)zavesti ter indoktrinacija sta tako totalna, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski šovinizem je zradiral še tisto, kar je po stoletnem »narodnozaščitniškem« masakru ostalo: avtohtonost je postala psovka. Govoriti o venetskih rečeh in karantanski državi ni znanstveno. Pozaba je prekrila »turške« vpade in herojski boj Slovencev za preživetje. Izginila je Soška fronta in brezmejna junaštva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjaških glav je zapolnila slama »družbenih ved«, ki ne le da ničesar ne vedo, temveč sploh nočejo vedeti ničesar o Sloveniji, slovenski državni zgodovini, slovenskih državah – deželah, o slovenskih mejah. Prav z olajšanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kakšno pravo besedo.


Vse to in še mnogi drugi razlogi so botrovali nedržavotvornemu ravnanju odgovornih v odločilnem času osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega kot državna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili državnih zadev. »Republiko« imajo še dandanašnji za »državo«, saj se nikakor ne morejo ločiti od poimenovanja »republiški« za stvari, ki so »državne«. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila državno suvereniteto, so se mirne duše pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom ključne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvaška do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, še del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki naše države še danes tega niso opazili in seveda niti ne poskušajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nič niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi.

Ker je iz navedenega razvidno, da je šlo za diletantizem in nekompetentnost odgovornih slovenskih funkcionarjev in državnikov, je prav, da se tukaj osvetli ozadje z razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramežljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvršnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: če Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozemlja nad suvereno Slovenijo, je avtomatično agresor. Hrvaška se ne bi mogla izogniti vsem temu dejstvu ustrezajočim posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovičem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so pač imeli še druge račune in so raje malo počakali, med agresijo pa so na hitro ukradli še kaj več od tistega, kar so že tako imeli namen ukrasti. Niso pa premeteni zlikovci računali, da se bo zgodil brionski moratorij, in ta jih je doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Šlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski »državniki« – v resnici trgovčiči z vrečami mark – teh dejstev niso znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake škode. Res pa je, da zaradi tega prevarantstva kasneje niso smeli na to opozarjati in zahtevati sicer običajnega naknadnega preverjanja vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstoječi, a – spet ! – Slovenci tega niso niti opazili. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplačevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri.

Groteska posebne sorte je še en ne ravno nepomemben drobec iz neskončne vrste dosežkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvaške vlade Sanader vzvišeno prišel pogledat, kaj neki ropotajo oni Kranjci tam ob Muri, ga je pričakal slovenski premier Janša. In je meni nič tebi nič prisedel v avto predsednika druge države, ki ga je lastnoročno, režeč se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda, le kaj naj se sanja učencu kumrovškega državotvorja vsaj o protokolu, če že ne o suvereniteti ali celo o pojezdu!


Nevzdržno, docela protipravno stanje na slovensko-hrvaški meji je le še en klavrn dosežek pomladne slane. Kolikšna bo namreč škoda, ko se bodo odprli neporavnani računi skladiščnikov in trgovčičev med balkanskimi vojnami, je namreč preveč grozno že pomisliti. Ne nazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleče razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, četudi gre za krucialne državnopravne reči in za odgovornost. In seveda je obstoječi problem dosežek istih barvastih kalinov.


Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dežel že na začetku te »slovenske zgodbe« ob koncu prve svetovne vojne, začelo novo poglavje. Aktualni slovensko-hrvaški sporazum o arbitraži je začetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoč in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokončno vsrkati v svojo državno realnost.

Danes, ko javnosti še niso poznane vse podrobnosti, zlasti zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebno s knezoškofom Jegličem in z delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je težko verjeti, da je podoba takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je očitno, da niti še taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna državno suvereniteto, ni mogla imeti učinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. V nasprotju na primer s Češko, za katero je Masaryk ves čas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okoliščine, ki so potem same po sebi povedle Čehe v suvereno državo, še več – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili za povrh, medtem pa so slovenski politiki na ves glas razgrajali o »troedinem plemenu« in o »Jugoslaviji, edini rešitvi«. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Griču ter nad sotočjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajšnje razmere) in civilizirana slovenska čreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odveč. A obsedenost kvazi narodnih zaščitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. Še sreča, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, Jožef vitez Pogačnik, sporočil centralni vladi na Dunaju odločitev Narodnega sveta, da prevzema vso oblast in upravo v slovenskih deželah, ki jih je taksativno naštel: Primorska z Istro, Kranjska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Tako vsaj poznamo pomembno resnico. Skladno z uradnim stališčem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporočilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v naštetih slovenskih deželah oziroma njih delih. Tu se pojavi vprašanje: če je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko (torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki), čemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet govoričiti o »slovenskih delih« Koroške in Štajerske? Za vsako normalno vlado bi bilo glede na znane zgodovinske in dejanske okoliščine samo po sebi umevno, da načelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dežele kot celote. Če komu to ne bi ustrezalo, bi bil kasneje še vedno čas za ugotavljanje stanja in za legalne postopke razčiščevanja. Toda ne, politični prvaki, ki so tedaj prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dežel, so raje vnaprej razkosavali svoje dežele; z grožnjo, da bodo vse skupaj izročili mračnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etničnih Slovencev, in to se je pri kasnejšem plebiscitu na Koroškem tudi usodno maščevalo. Od večjega dela Štajerske pa so se slovenski voditelji poslovili kar na hitro, četudi celo v Gradcu ni bilo malo vnetih za »slovensko stvar«.

Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je še nedržavotvornega smetja –to je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela še katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso deželo Primorsko, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj početi in jo je večji del brez komentarja prepustila hrvaškim uradnikom. Nobeno naključje torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvaška uprava znašla na sredini Piranskega zaliva, ter ne le na desnem, marveč sedaj že tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snežniških samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglašal, da Slovenija ni pomorska država, da nima izhoda na odprto morje in da je, skratka, teritorialno prikrajšana država. O v nebo vpijočem dejstvu, da gre le za intelektualno in narodnozavedno prikrajšanost teh kvazistrokovnjakov, seveda ni govoril nihče.


Tako stanje se je sedaj znašlo na papirjih pripravljenega sporazuma o arbitraži, ki ima zadaj močnega botra, da se po naključju ne bi znova preveč zavozlalo.


Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem (Točka 3/1/a). Preprosto. Torej tribunal lahko odloča o vsej meji, kakor se mu zahoče, dokler upošteva osnovno pravilo, da razsoja na podlagi mednarodnega prava (Točka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju (3/1/b/c) ter pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Točka 3/1/b). To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava.

Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in v njegovi optiki nimajo prav nobenega učinka republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovski običaji in postopki, česar vsega je polna silno draga in zajetna, a ničvredna (pravzaprav škodljiva) Bela knjiga MZZ RS iz leta 2006. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (gl. Točka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt); to velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti tako ali tako povsem brez pomena.

Na prvi pogled bi utegnila imeti določen pomen Badinterjeva arbitrarna odločitev, da medrepubliška meja postane meddržavna meja. Ta odločitev ima vsaj dve lepotni napaki:


1) Helsinška listina govori o nespremenjljivosti meddržavnih meja v Evropi. Določa postopke, ki so potrebni za eventualne spremembe. V slovensko-hrvaškem primeru nič od tega ni bilo spoštovano.

2) Govoriti o »republiški meji« znotraj enovite skupne države, ko je republika geografski pojem, je eno, toda govoriti o »republiški meji«, ko gre za mejo med dvema državnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite skupne države so upravne razmejitve poljubne in razen upravnih nimajo drugih učinkov. Ko pa naj bi postala »medrepubliška« razmejitev meddržavna, nastopijo še vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.


Torej je evidentno, da Badinterjeva odločitev ne pomeni avtomatično meddržavne razmejitve po črti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, če obstaja in je vsem na očeh tisočletna meddržavna meja na črti Reka – Kotoriba, ki so jo spoštovali celo okupatorji med drugo svetovno vojno in niso dovolili svoji nacistični ustaški zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla prek te meje. So pa zato toliko bolj besno že med vojno njene oborožene tolpe vpadale čez mejo in morile slovensko prebivalstvo (npr. množični pomor vseh moških v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvaških koncentracijskih taboriščih in še povojnih pomorih v Istri ter med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapečatili slovenskost zadevne dežele.

Torej niti Badinterjeva arbitrarna odločitev ne ustreza kriteriju iz Točke 4/1/a, kolikor seveda sploh posega v dejansko meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Podobno kot pri Badinterju velja tudi za t. i. Temeljno ustavno listino, ki ponavlja »republiško« floskulo; posebno še, ker je enostranska in zato povsem neveljavna, saj zadeva partnerja »prek mize«, ki ga ni! Ni namreč subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvaška takrat ni bila suverena država in z njo ni bilo mogoče sklepati nikakršnih meddržavno zavezujočih dogovorov in še manj kakršne koli enostranske (samo)zaveze. Četudi ustavne. Vse doslej našteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Točke 4/1/a.


Edini argument, ki ima vse elemente meddržavnega značaja, je meddržavna meja med slovenskimi deželami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS, in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvaško. Ta meja je tisoč let in več nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natančno določena in zaznamovana na terenu. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dežel (po Trianonu se jim je pridružilo še Prekmurje do Drave, dotlej del Madžarske republike) v SHS / Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v času druge svetovne vojne je bila znova sama po sebi veljavna meja med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami Prekmurje (z Medmurjem!), Štajerska, Kranjska in Primorska do Reke (slednja je bila vrnjena v okvir Primorske – Venezia Giulia).

Tudi po drugi svetovni vojni te meje ni spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dočakala razpad države, ki je bila nastala z združitvijo slovenskih dežel in drugih pokrajin. Katastrofalno, vendar povsem v skladu z izpričanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazipolitikov in psevdodržavnikov, pa je dejstvo, da nikomur od pooblaščenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v političnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v oči.

Danes je pred nami sporazum o arbitraži, ki končno po sto letih postavlja na mizo slovenske državotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira možnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoče obuditi množice padlih in pomorjenih, ni mogoče povrniti brezmejne škode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda pred tribunal lahko postavimo tukaj opisano, preprosto, a dokončno in edino resnico, ki jo mora upoštevati. Le to resnico, saj nič drugega, kar bo hrvaška stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih značilnosti, ki jih zahteva Točka 4/1/a.

Morda ni daleč od resnice, da je v Točki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno upoštevanje pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotentnih sosedov, ki si domišljajo, da je vse, česar se polakomnijo, avtomatično njihovo, ne bi zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokončno in zavezujočo odločitev.


Možno je upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozaščitniške diletante in ni dovolj pomagala nenavadni, a celo tudi zanjo (prim. Jefferson) dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako skušala popraviti.


(Ljubljana, 5. 11. 2009) 





Delo, Mnenja, 26092017, pomisel

Tuesday, September 26th, 2017


TOŠ, Delo, 26092017, mnenja



Arbitražna sodba je dokončna

Referendumska potrditev sporazuma o arbitraži nikomur ne dovoli spreminjati razsodbe


1) “Arbitražna sodba je dokončna” – iz ust uglednega državnika je bilo pred dnevi slišati: “če je zakonita”!

2)”Referendumska potrditev sporazuma o arbitraži nikomur ne dovoli …”

k 1): Zanimivo, da se nenadoma pojavi pravilen, do tega trenutka neuporabljan prevod naslova dokumenta v angleščini (ki je tudi edini relevantni jezik v zadevi). Doslej so vsi vpleteni dosledno uporabljali napačen prevod: “arbitražni sporazum” in se tistim, ki so opozarjali na napako (ki nosi s seboj tudi globoko nerazumevanje fenomena arbitriranja, nerazumevanja, ki je bruhnilo na dan v vsej svoji nesnažnosti, ko je tribunal objavil rezultat) , posmehovali.

k 2): Ni znano, da bi na omenjenem referendumu odločali o kakršni koli razsodbi. Referendum je odločal o načinu reševanja spora.


Poljubno nategovanje DEJSTEV pod krinko MNENJ ni kljub še takšni dekoraciji nič  manj spolzko.


K “dekoraciji”:

Dobronamerni so znali poučiti neizkušene, ki so se podajali v kroge “uglednežev” in “modrijanov”, z ankedoto. Tak “prišlek” je med učenimi, dekoriranimi glavami poslušal in modro molčal, ko so mu okoli ušes prhutale domislice, ena modrejša od druge. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se oglasil, in povprašal, kaj neki pomeni to ali ono. In anekdota nadaljuje: Če bi zbral korajžo in povprašal, bi največkrat zazijal od presenečenja, saj bi druščina umolknila … tudi tisti, ki je stresal svojo modrost, bi mencal!


Zato se v javnosti večinoma operira z mnenji. O dejstvih, ki morebiti tu ali tam priplavajo na svetlo (a dosti prek kakšne telefonade očitno ne pridemo), pa kdaj drugič.


V zadevi arbitriranja o poteku državne meje tega “drugič” – vsaj takega, kot bi kdo pričakoval – zagotovo ne bo. Ker pa gre za eminentno internacionalno pravno zgodbo, dejstva še kako štejejo. Mnenja pač nič!

Velja torej pogledati “dejstvom v oči”.


Zgodba o poteku državne meje Republike Slovenije je skregana z dejstvi od začetka do konca! Na začetku je 25.6.1991. “Critical date”, o katerem velja MNENJE, da je vse jasno. To je z vso vehemenco (saj so ga – po navadi, ki velja pri arbitriranju – opremili z “dejstvi”??? maherji tako iz Ljubljane kot iz Zagreba!) v prvih stavkih svoje Final Award slovesno razglasil tudi sam tribunal. Pa je jasno?

Prav nič!

Tribunal trdi, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvatska “osamosvojili hkrati” dne 25.6.1991.

Te pravljice seveda ni mogoče kupiti.

Na tej strani državne meje resnico živimo, “v njej bivamo in smo” (so nekoč znali poetično pripovedovati), saj na (v Trg Republike preimenovanem) Trgu Revolucije še odmeva slovesna RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE, ki se je vpričo brezštevilne množice zgodila dne 26.6.1991. Vrabci čivkajo, da “država nastane z razglasitvijo”. Da to drži, se je potrudila dokazati tudi beograjska zvezna administracija, ki je nad OSAMOSVOJENO DRŽAVO poslal svojo vojsko – JLA, vojsko “vseh republik in pokrajin”, torej tudi vojsko danes drage nam sosede Hrvatske…    Poslala jo je v noči na dan 27.6.1991, ne pa 25.6.1991, ko je bila Slovenija še ena od zveznih republik znotraj SFRJ.

Na oni strani Rečine, Kolpe, Sotle in Drave pa so osamosvojitev – resnici na ljubo ne pred navdušeno množico, marveč dejansko naskrivaj, v kletnih prostorih upravne stavbe INE – razglasili dne 8. 10.1991. Morebiti se o tem ne bi dosti vedelo, a vestni, kot so, so to resnico vklesali v kamen, ki so ga postavili pred to zgradbo. “Da se zna.”

Toliko o HKRATI!

A je že to skromno DEJSTVO povsem dovolj, da se množica MNENJ odpihne in se iz megle izriše DEJANSKO STANJE. O “napačno ugotovljenem dejanskem stanju stvari” in o posledicah pa tukaj ni treba izgubljati časa. Dodati je treba le skromno pripombo, da se Republika Slovenija ni odcepila od sosednje jugoslovanske republike, marveč je izstopila iz združbe, v katero je vstopila 1.12.1918, in ki se je v trenutku razdružitve imenovala SFRJ. Nobene hrvaške države ni bilo ne 1.12.1918, ne 26.6.1991. Bile pa so prej, tedaj in potem slovenske dežele, subjekti internacionalnega prava. Subjekti zato, ker se državnosti ne odpravi z nekim mnenjem, marveč veljajo zlasti tu znamenita “rules and principles of the international law” (pravila in načela internacionalnega prava). V nobenem primeru pa država ne more imeti državne meje z nekim ozemljem. Lahko jo ima le z drugim subjektom enake vrste. Zato je v trenutku razglasitve osamosvojitve država (!!!) Republika Slovenija imela državno mejo – tisto, s katero je v združbo vstopila – s preostankom SFRJ, ne pa z nekim teritorijem ene od jugoslovanskih socialističnih republik. Z jugoslovansko republiko Hrvatsko Republika Slovenija nikoli ni imela nobene državne meje. Imele pa so – in seveda imajo, saj jih nihče ni odpravil(!), niti arbitraža se z njimi ni ukvarjala – mejo s preostankom Jugoslavije slovenske dežele, subjekti internacionalnega prava z vsemi atributi. In – to pa je posebno poglavje veličastnih balkanskih zgodb – nacistični dosežek v soseščini, znan po imenu NDH, je uradno in na internacionalni ravni leta 1941 že priznal državne meje, o katerih je tu govor.


V mnenju uglednega diplomata lahko preberemo tudi prežvečene floskule o pridobitvah in izgubah Slovenije in Hrvatske, ki jih krona MNENJE, kaj da je “imel slovenski narod vedno v svoji zgodovini”, v kombinaciji z apeli na plodno prihajanje (tu pa nenadoma: državljanov, ne več “naroda” – kar je menda ljudstvo?) na “njene otoke in obale”…

Ko tem romanesknim finesam dodamo še “nekaj hektarov slovenske morske površine” (je to variacija na “lužo” ali “žlico”?) in  kilograme cipljev, abotno ponavljanje primerjav koliko da kdo ima česa, smo po vsem sodeč tam, kjer smo ves čas v zadevah države: na totalnem podnu! “Podnu”, ki se očituje v ignoriranju dejstev, prežvekovanju vsiljenih obrazcev, tribalizmu in prekrivanju dejstev z mnenji.


Dokler bo slovensko državo in politiko določala ta shema, se bomo prerivali kot relikt perverznega “troedinega plemena” v počenem loncu naših držav, slovenskih dežel, ki so dne 31.10.1918, ko je vlada v Ljubljani na podlagi ustavnega dokumenta – Manifesta – razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”, pravno veljavno sestavile zvezo, o kateri so “sanjali rodovi”! Ravnajmo z njo, imenovano kakor koli že, magari kot svinja z mehom, teptajmo jo, ignorirajmo, zasmehujmo in tajimo, ostaja tukaj in zdaj in dokler je ne bo nekdo pravno veljavno odpravil. Z MNENJI to pač ne gre.




Pismo bralca Delu

Tuesday, September 26th, 2017

DELO, 23092017

“Nediplomatski Plenković potrdil strahove, da dialog ni mogoč Zaradi škandala, ki si ga je v Združenih narodih včeraj privoščil hrvaški premier, je šokirana vsa slovenska politika.”


Dialog s sosedo ni potreben.

  1. Republika Slovenija se ni združila s Hrvatsko, marveč je vstopila v Jugoslavijo – nazadnje imenovano SFRJ – s svojimi deželami, ki imajo vse atribute države, vključno državno mejo.
  2. Republika Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, ne od Hrvatske, ki je nastala šele 8. oktobra 1991.
  3. Tudi Sporazum o arbitraži določa, da nič, kar je nastalo / se pojavilo po datumu 25.6.1991 v zadevi državne meje RS nima nobenega pomena. (Enako slovenska Temeljna ustavna listina, ki govori o državni meji “v okviru”!!! SFRJ)
  4. Živčnost in nediplomatska ravnanja južne sosede potrjujejo dejansko stanje, saj se ga sosedje dobro zavedajo. Če kdo, potem oni sami najbolje vedo, da so državne meje slovenskih dežel brez pripomb priznali, ko so s svojimi prijatelji – Hitlerjem, Musolinijem in Horthyjem – razglasili Nezavisno državo Hrvatsko. Državne meje Primorske, Krajnske in Štajerske so takoj priznali. Tudi mejo na Dravi (meja je na Dravi, ne na Muri! če je kdo “pozabil”!)

Imajo pa sosedje prav primerne partnerje na tej strani, ki tudi nočejo opaziti dejanskega stanja stvari. Dokler se pravno ne zaplete, to ni poseben problem. Ko pa se, pa nastopi težava, ki sliši na ime “nepravilno ugotovljeno dejansko stanje”, in ki podre vsako odločitev – tudi če se imenuje “Final Award”. Toliko bolj, ker imamo opravka s še enim pojavom: precedens, znanim zlasti v anglosaški pravni praksi, da se pri zamotanih primerih vedno sklicuje na poprejšnje odločitve. Zagreb je o meji s Slovenijo enkrat že odločil, in to na internacionalni ravni, pod pokroviteljstvom Italije, Nemčije in Madžarske, ki so kot okupatorji začasno upravljali s slovenskimi deželami.

K temu še pripomba: Očitno so okupatorji natančno upoštevali dejansko stanje stvari, oblastniki, ki smo si jih Slovenci sami izvolili, pa…….


Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

član Skupine za arbitražo

Vprašanja glede korektnosti arbitražne procedure

Wednesday, September 20th, 2017





  1. a) LA RÉPUBLIQUE DE CROATIE N’EST PAS PARTIE À LA PROCÉDURE (de prise de décision !!!).

Selon l’article 5 de l’Accord d’arbitrage qui a été établi et signé, la République de Croatie n’est pas partie à la procédure, car elle n’a proclamé officiellement son indépendance que le 8 octobre 1991, soit plus de trois mois après la date visée dans l’Accord.

1) Est-il donc vrai que la République de Croatie n’est pas partie à la procédure de PRISE DE DÉCISION (!!!), mais qu’en apposant sa signature et en manifestant son consentement, elle s’est engagée à exécuter la décision du tribunal – à la réaliser dans la mesure où elle est concernée ?



Cela correspondrait à la décision de la Commission Badinter qui a été établie deux mois après (27.08.1991), alors que la République de Slovénie était déjà un État souverain et, du fait de sa participation officielle à la rencontre tripartite de Brioni (07.07.1991), un État internationalement reconnu de facto (la Communauté européenne avait convoqué la conférence de Brioni, les participants étant la CE en tant qu’organisateur, la République de Slovénie en tant que pays agressé et la République socialiste fédérative de Yougoslavie (RSFY) en tant qu’agresseur – après le départ de la République de Slovénie de l’Alliance, le reste de la Yougoslavie était composé de la Serbie, la Macédoine, la Bosnie-Herzégovine, la Croatie et la province de Voïvodine et du Kosovo. Par conséquent, la Croatie – comme partie intégrante de la Yougoslavie,  peut aussi être considérée comme un agresseur !)

2) Les décisions de la Commission Badinter peuvent-elles s’appliquer rétroactivement ?

En outre: « l’avis » de cette commission ne mentionne directement la République de Slovénie que dans l’avis n°7, qui conseille que la République de Slovénie soit  immédiatement reconnue. Rien de plus !
Voici le contenu des avis (enregistré depuis un site neutre autrichien) :

  • Gutachten Nr. 1 vom 29. November 1991 über den völkerrechtlichen Status der Sozialistischen Föderativen Republik Jugoslawien (SFRJ)
  • Gutachten Nr. 2 vom 11. Januar 1992 über das Selbstbestimmungsrecht der kroatischen und bosnisch-herzegowinischen Serben
  • Gutachten Nr. 3 vom 11. Januar 1992 über die Grenzziehung zwischen Kroatien und Serbien sowie zwischen Bosnien und Herzegowina und Serbien
  • Gutachten Nr. 4 vom 11. Januar 1992 über die Anerkennung Bosnien und Herzegowinas durch die EG und ihre Mitgliedstaaten (CE N’EST PAS RECOMMANDÉ !)
  • Gutachten Nr. 5 vom 11. Januar 1992 über die Anerkennung Kroatiens durch die EG und ihre Mitgliedstaaten (CE N‘EST PAS ENCORE RECOMMANDÉ)
  • Gutachten Nr. 6 vom 11. Januar 1992 über die Anerkennung Mazedoniens durch die EG und ihre Mitgliedstaaten (C’EST POSSIBLE SOUS CERTAINES CONDITIONS )
  • Gutachten Nr. 7 vom 11. Januar 1992 über die Anerkennung Sloweniens durch die EG und ihre Mitgliedstaaten (DE FACON INCONDITIONNELLE, IMMÉDIATEMENT)
  • Interlocutory Decision vom 4. Juli 1992 über die Zurückweisung von Einsprüchen gegen die Erstattung der Gutachten 8–10
  • Gutachten Nr. 8 vom 4. Juli 1992 über den völkerrechtlichen Status der SFRJ
  • Gutachten Nr. 9 vom 4. Juli 1992 über die Regelung der sich aus der Staatennachfolge ergebenden Fragen
  • Gutachten Nr. 10 vom 4. Juli 1992 über den völkerrechtlichen Status der Bundesrepublik Jugoslawien
  • Gutachten Nr. 11 vom 16. Juli 1993 über die jeweiligen Zeitpunkte der Nachfolge
  • Gutachten Nr. 12 vom 16. Juli 1993 über die Verteilung von Staatseigentum, Archiven und Schulden der SFRJ
  • Gutachten Nr. 13 vom 16. Juli 1993 über die Regelung der Verantwortlichkeiten für Kriegsschäden
  • Gutachten Nr. 14 vom 13. August 1993 über die Verteilung von Staatseigentum, Archiven und Schulden der SFRJ

Gutachten Nr. 15 vom 13. August 1993 über Fragen in Bezug auf die Zentralbanken


3) Est-ce que l’avis de la Commission se rapporte dans ce cas aux frontières nationales de la République de Slovénie qui, au moment de l’adoption des avis de Badinter, était déjà un pays indépendant – VOIRE PLUS ! – qui avait déjà le statut d’entité de droit international avec un territoire national précis et une frontière nationale au moment de l’unification avec le Royaume de Serbie (01.12.1918 ) ?



Le chapitre II de la Charte fondamentale sur la souveraineté et l’indépendance de la République de Slovénie stipule que « Les frontières nationales de la République de Slovénie sont les frontières nationales, reconnues au niveau international, de l’actuelle RSFY. Elles comprennent les parties limitrophes à la Slovénie des Républiques d’Autriche, d’Italie et de Hongrie ainsi que la frontière entre la République de Slovénie et la République de Croatie dans le cadre de l’actuelle RSFY). »

Quant à l’énoncé « dans le cadre de l’actuelle RSFY », selon le dictionnaire slovène de la langue littéraire SSKJ, le mot « cadre » signifie en slovène qu’il est nécessaire d’envisager, par rapport à cette « frontière », tous les faits et les spécificités pertinents. Il ne s’agit donc pas simplement de « la frontière actuelle entre deux républiques », sinon ce serait noté dans la Charte. OR CE N’EST PAS LE CAS !!! Il est donc plus qu’évident que l’avis de la Commission Badinter, à savoir les « frontières de la République deviennent internationale » (cet avis mentionne la République de Croatie, la Bosnie-Herzégovine, la Macédoine et la Serbie, mais pas la Slovénie), se réfère aux Républiques yougoslaves qui n’ont pas « apporté dans leur union » leur personnalité juridique et n’avaient pas de frontières nationales.

4) Est-il donc juste et justifié de tenir compte de la frontière nationale existante, avec laquelle la Slovénie (les terres slovènes – la « TERRE de l’État des Slovènes, Croates et Serbes (SHS)») s’est unie au Royaume de Serbie et qui n’a pas changé depuis. De plus, l’État indépendant de Croatie, un État fasciste/nazi de courte durée, l’a reconnu, sans condition ni commentaire en 1941, sur toute sa longueur (depuis la baie de Kvarner jusqu’aux confluents de la Mura et Drava).


5) Est-ce que l’impératif visé à l’article 4 de l’Accord d’arbitrage impose au tribunal de tenir compte des faits qui correspondent aux critères “rules and principles of the international law”? Et est-ce que le tribunal est tenu de statuer sur ces faits – notamment si d’autres faits et avis interviennent qui ne correspondent pas à ces conditions et n’ont aucun lien avec l’actuelle frontière nationale de la République de Slovénie ?


6) Peut-on contester la décision d’arbitrage si le tribunal n’a pas tenu compte dans ses propres tâches de l’état actuel des choses ?





Peter Radan, un juriste et universitaire australien, Alain Pellet et quelques experts éminents ont contesté les décisions de la Commission Badinter sur certains points.

Quant au statut des frontières intérieures ( « entre les républiques »), il est essentiel de savoir qui a pu les changer. Les frontières nationales sont généralement définies – sinon par la guerre – par des conférences internationales ou par plébiscite. La Constitution de la RSFY, à laquelle les experts se réfèrent, délimite avec précision le territoire de la RSFY, à savoir les frontières « des républiques » et en particulier la frontière de la RSFY. Nous ignorons toutefois la célèbre rhétorique socialiste parce qu’il s’agit uniquement d’une façade face à quelque chose de complètement différent. Il est donc possible de déterminer avec précision la signification des dispositions qui sont citées et le statut des frontières « entre les républiques » si l’on considère le changement effectif des frontières (s’il a eu lieu !). Dans le cas de l’arbitrage en cours, figurent dans la décision qui a été publiée les références aux conclusions relatives aux décisions exécutives des républiques.

Ceci n’était donc pas constitutionnellement, et encore moins plébiscitairement, correct/normal. Ce n’était pas non plus une  décision/procédure internationale (inévitable et nécessaire puisqu’il est question de la frontière nationale). En fait, il s’agissait d’une simple décision administrative du pouvoir (républicain) « local ». Les documents et tampons – par exemple, les actes de naissance et autres documents d’identité, les timbres des autorités publiques ( « les tampons ronds » dans toutes « les langues des nations et nationalités » dans des bagues concentriques !) sont la preuve que les  Républiques yougoslaves ont exercé leur pouvoir fédéral.
Conformément aux dispositions citées par la « Constitution » socialiste de la RSFY et leur mise en œuvre pratique et consignée, il ne fait aucun doute qu’au sein de la RSFY, les frontières de la République étaient des délimitations administratives que les autorités administratives pouvaient changer (bien entendu « en accord avec…») à leur guise.


Article 5 stipulates:

(1) The territory of the SFRY is indivisible and consists of the territories of its socialist republics.

(2) A republic’s territory cannot be altered without the consent of that republic, and the territory of an autonomous province — without the consent of that autonomous province.

(3) A border of the SFRY cannot be altered without the concurrence of all republics and autonomous provinces.

(4) A border between republics can only be altered on the basis of their agreement, and in the case of a border of an autonomous province — on the basis of its concurrence.


  1. člen

(1) Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno in ga sestavljajo ozemlja socialističnih republik.

(2) Ozemlje republike se ne more spremeniti brez privolitve republike, ozemlje avtonomne pokrajine pa tudi ne brez privolitve avtonomne pokrajine.

(3) Meja Socialistične federativne republike Jugoslavije se ne more spremeniti brez soglasja vseh republik in avtonomnih pokrajin.

(4) Meja med republikama se sme spremeniti samo po njunem sporazumu; če gre za mejo avtonomne pokrajine, pa še z njenim soglasjem.


Art. 5

(1) Le territoire de la RSFY est indivisible et est composé des territoires de ses Républiques socialistes.

(2) Le territoire d’une république ne peut être modifié sans le consentement de cette république et le territoire d’une province autonome, sans le consentement de cette province autonome.
(3) La frontière de la RSFY ne peut être modifiée sans le concours de toutes les républiques et provinces autonomes.
(4) La frontière entre les républiques ne peut être modifiée que sur la base de leur accord et s’il s’agit de la frontière d’une province autonome, sur la base de son accord.


La décision de la Commission Badinter est donc justifiée à savoir que là où il n’y avait pas de frontières nationales « les frontières des Républiques » deviennent (inter)nationales. On ne peut en aucun cas éliminer LA FRONTIÈRE NATIONALE EXISTANTE au moyen d’une telle décision – et la remplacer par une délimitation administrative « ordinaire » au sein de la RSFY. Bien entendu, ce point est essentiel s’il n’y a jamais eu de frontière internationale : or, il n’y avait pas de frontière « croate » parce que le Royaume de Hongrie était homogène et un État à part entière ; il n’y avait pas non plus de « Bosnie-Herzégovine » parce que ce territoire était un condominium sui generis (Budapest, Vienne) ; quant à la Macédoine, elle faisait partie, depuis la Conférence de Berlin, du Royaume de Serbie. Seul le Monténégro était, comme la Slovénie, une entité de droit international (pour la Slovénie au moins depuis 1867 – Ausgleich). C’est pourquoi leurs frontières sont des frontières nationales. De plus, si les délimitations au sein de l’administration yougoslave ne se recouvrent pas avec les anciennes frontières, en situation d’indépendance ce sont les anciennes frontières nationales qui prévalent et non celles de la république.

7) Est-ce que les décisions administratives l’emportent sur les frontières nationales existantes sans que « le peuple » puisse se prononcer  – par plébiscite?




On met dans le même panier les prétextes et justifications. Pourtant, il est indubitable qu’il s’agit du plein exercice effectif des autorités autonomes. L’autorité exercée par les Républiques yougoslaves, dans les domaines concernés, correspondait aux « compétences fédérales ». Les républiques étaient les exécutants des autorités fédérales. (la preuve : les “tampons ronds” et documents officiels – actes de naissance, passeports, etc.)


8) Est-ce que les zones de services et collectivités locales qui ont exercé leur pouvoir fédéral (les autorités administratives, la milice, l’armée …) doivent déterminer le cours de la frontière nationale en se référant à la règle « uti possidetis »?



Est-il possible de tenir compte, de quelque façon que ce soit, des faits précisés ici – et des courriers antérieurs spécifiques –  afin de contester / réfuter / éliminer la sentence du Tribunal d’arbitrage ?



Saturday, August 19th, 2017



  1. The Kingdom of Yugoslavia (1929-1941)

 Točka 20

  1. King Alexander instituted the Kingdom of Yugoslavia in 1929, after a major political crisis. An Act of 1929 on the Name and Division of the Kingdom into Administrative Territories (the “1929 Act”) replaced the 33 oblasti by nine new provinces called banovine. These were later described in the 1931 Constitution of the Kingdom of Yugoslavia (“1931 Constitution”). The banovine boundaries largely replicated the boundaries of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, and thus also those within the former Austro-Hungarian Empire.

V točki 20 navedena dejanja nimajo internacionalnega pravnega značaja. Notranji (u)pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edini akt, ki ima internacionalni pravni značaj in učinke v obdobju, ki ga zajema točka 20, je dne 1.12.1918 podpisani razglas “Ujedninjenje”, katerega bistveni značilnosti sta dve:

1) Ključno je, da deklaratorno “združuje” ljudstva, etnije (Slovence, Hrvate, Srbe!) in ne državnopravnih subjektov,


2) razen v delu, kjer je interveniral suveren/regent Srbije, Aleksander, ki je “zagrebško” dikcijo, da se “ujedinjuju Država Slovenaca, Hrvata i Srba i Kraljevina Srbija” spremenil v “se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Kraljevinom Srbijom.”

Na ta način je “družabo dogajanje” (združevanje ljudstev, plemen, in nastop nelegalne – neobstoječe tvorbe “Država SHS”) spremenil v relevantno internacionalno pravno dejanje: Združitev ZEMALJA države SHS (ZEMLJE države SHS so bile slovenske dežele, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava) in države Kraljevine Srbije. Pravno formalno je bila trivialna tribalistična farsa brez vsakega pravnega učinka “učlovečena” in čast/digniteta srbskega regenta rešena. In seveda je dejansko nastala združba slovenskih dežel in Kraljevine Srbije, na videz država, dejansko pa farsično unitarno “kraljestvo ljudstev” (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ki je nazadnje pod imenom SFRJ dočakalo svoj zasluženi, klavrni konec.

Točka 21

The Ljubljana and the Maribor oblasti were then merged into a single Dravska banovina, albeit with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje. The relevant parts of the territory of Croatia were divided into the Savska banovina and the Primorska banovina. In 1939, these merged, with some other counties, to form the Banovina Hrvatska.

Tribunalu je v tej točki uspelo ohraniti za zgodovino, da je bilo Medmurje odvzeto (with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje), kar pa tako ali tako nima nikakršnega učinka na internacionalni ravni. Le kdo, tudi samo navzven podoben vrsti homo sapiens bi si drznil z nekim enostranskim upravnim aktom spreminjati tako pomemben mednarodni sporazum, kot je Trinanonski.


  1. The Yugoslav Territory During World War II


Točka 22

  1. World War II spilled over to the territory of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941, leading to occupation by the forces of the Axis and the creation of the “Independent State of Croatia.” The latter had to yield a part of its territory along the coast to Italy, and the Dravska banovina was divided between the German Reich, Italy and Hungary.

Točka 23

  1. Anti-fascist liberation and resistance movements emerged. On Croatia’s account:

5.12 During World War II in Yugoslavia, partisan resistance to the German and Italian occupation forces, and to the governments that the occupying powers installed, was led by the Anti-fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (AVNOJ). AVNOJ was the supreme authority of the Yugoslav resistance movement and exercised legislative and executive functions in liberated areas falling under its control. Partisan organizations in the various regions of Yugoslavia operated under its general command.

5.13 In Croatia, the highest governing organ of the partisan resistance was the National Anti-fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (ZAVNOH), which served as the governing authority in liberated parts of Croatia. In Slovenia, the resistance was led by the Liberation Front of the Slovenian People, which functioned as the responsible governing authority in liberated Slovene areas.

Točka 24

  1. On Slovenia’s account:

In  September  1941,  the  Slovenian  People’s  Liberation  Committee  (Slovenski narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS)  – was created  by the Executive Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske, ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia (Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ) established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia (DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.

Glede upoštevanja odredb partizanskih organizacij in AVNOJ / ZAVNOH je tribunal jasen in nedoumen. V integralnem besedilu razsodbe je glede veljave in učinka te vrste aktov zapisal:

Zadeva “Tomšič”:

  1. The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the Treaty of Paris.

The Tribunal determines that the boundary between Croatia and Slovenia in areas 9.3 and 9.4 follows the course of the former boundary between Italy and Yugoslavia as it stood from 1920 to 1947.



Istria Region

In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.

With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.

Ni sence dvoma, da bi tribunal odločno in takoj zavrgel vse, v tu posredovanem delu odločitve navedene “AVNOJSKE” in “partizanske” (tudi povojne) argumente, kadar bi jih v konkretni zadevi mogel soočiti z upoštevanja vrednimi internacionalnimi pravnimi dejstvi – kakor je v tem primeru “Rapalska meja”. Zakaj slovenski predstavniki niso dali tribunalu na mizo te vrste dejstev, ki obstajajo za vso državno mejo slovenskih dežel od “tromeje” na Dravi pod sotočjem z Muro do obale Jadranskega morja pri Kantridi v Kvarnerskem zalivu. To so stoletja veljavne, natančno določene in evidentirane državne meje, ki so še za stopnjo višje od odločitev raznih mednarodnih konferenc.

V kolikor so mejni kamni, ki so določali potek te državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (nikoli s Hrvatsko, saj Hrvatska ni bila država do 8. oktobra 1991 – razen nacistična epopeja NDH, ki pa je tu omenjeno mejo brez priziva priznala – tudi tisti del na reki Dravi!)



  1. The Yugoslav Federation (1945-1991)


K tej zajetni in zelo podrobno elaborirani točki velja povedati (kot generalno opozorilo):

Evidentno gre za “federacijo ljudstev”, ljudskih republik, posebnega “socialističnega” tipa, o katerih državnih atributih naj bo povedano le: Prebivalstvo se ni smelo imenovati “državljani”, marveč “občani” (delavci, kmetje in občani…). Socialistični sprevrženi (z državnopravne perspektive – ali natančneje: v okoliščinah grobe zlorabe države in vseh njenih komponent s strani ideologije in partije) “novorek” je imel eno dobro plat: Brezkompromisno je razkrival pravo bistvo stvari – da ni šlo za federacijo subjektov, marveč objektov, da je bila vsa oblast v rokah ene Ideje in ene Partije. Država, kolikor je je bilo (bila je le na ravni internacionalnih odnosov zvezne administracije) je bila sredstvo in orodje vladajočih garnitur. Tudi “demokratične” volitve in druga orodja so bila predmet zlorabe.

Podobno, kakor nekoč Kraljevina Ogrska, je bila tudi SFRJ zvezna država, ne pa zveza držav. Pa še to “ljudskih” držav, kar je fenomen, vreden klinične ekspertize.

To je povedano s perspektive tisočletne državnosti slovenskih dežel/držav v okviru Svetega rimskega cesarstva.

Morebiti je potrebno glede notranjih pravnih ukrepov, ki imajo zelo zveneča poimenovanja, ponoviti, kar je tribunal opozoril v prejšnjem poglavju: Prav nobeno notranje pravno dejanje ali akt, še najmanj pa “partizanske” odločitve, nima nobenega učinka v soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi. Tako je odveč opozarjati, da delitve UPRAVNIH OBMOČIJ znotraj teritorijev, ki jih je z mirovno pogodbo Italija vrnila Jugoslaviji, nimajo nobenega drugega učinka, razen notranje (u)pravnega. Niti slučajno ne pomenijo kakršne koli spremembe morebitne obstoječe državne meje.

V tej točki mdr. tribunal obravnava tudi delitve znotraj Julijske krajine. Upoštevati je treba, da je celotno ozemlje, ki ga je z Rapallom pridobila Kraljevina Italija, predstavljalo slovensko deželo Primorsko, ki je s sklepom vlade v Ljubljani prišla v sklop slovenskih dežel, po odločitvi v Rapallu pa jo je od Jugoslavije (v katero je z ostalimi slovenskimi deželami prešla z “Ujedinjenjem” dne 1.12.1918) prevzela Kraljevina Italija s tem, da je zaradi železniške povezave Trsta z Reko terjala in pridobila del Postojnskega okraja (z Idrijo!) in je tako železnica Trst – Reka potekala znotraj italijanskega nacionalnega ozemlja.

Po vojni je z mirovno pogodbo Primorsko vrnila Jugoslaviji spet s pridžkom, da je zadržala večji del samostojnega mesta Trsta in pokneženo grofijo Gradiško v večjim delom mesta Gorica.

Dvoma ni: Kakor so vse slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 vstopile v južnoslovansko državo, (Trianon jim je dodal še povsem slovenske dele Zalske in Železne županije na Madžarskem), tako se je z mirovno konferenco in sporazumi Italija – SFRJ vrnilo prejšnje stanje – z manjšimi korekturami (kot omenjeno – Trst, Gradiška z Gorico).

Vse, kar se je potem dogajalo / dogodilo znotraj SFRJ – do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – ni internacionalnih razsežnosti v ničemer spremenilo. Osamosvojilo se je dne 26.6.1991 natančno tisto, kar je 1.12.1918 vstopilo v državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Zanimivo je, da celo ustavni akt o osamosvojitvi – Temeljna ustavna listina – natančno opredeljuje dejansko stanje stvari. In to z besedicama “V OKVIRU”. Zadevni tekst II. odstavka TUL se namreč glasi:

“…državne meje Republike Slovenije… ter meja med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”

Ker je – in dokler je – uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je pomen določbe kristalno jasen. Ne gre preprosto za “mejo med (jugoslovansko) RS in (jugoslovansko)RH”, marveč za mejo V OKVIRU “dosedanje SFRJ”, kar pomeni / in vključuje vse relevantne okoliščine.

Poglavitna okoliščina je dejanska državna (ne “republiška”) meja Republike Slovenije, ki je “v okviru dosedanje SFRJ” dejansko sinonim za državne meje slovenskih dežel. Nobena mednarodna konferenca statusa teh dežel in njihove državne meje ni v času med 1.12.1918 in 26.6.1991 niti obravnavala, kaj šele spremenila.

Ukrepi in mnenja znamenite Badinterjeve komisije tako ali tako ne obravnavajo Slovenije – razen bežno – “za nazaj” veljava je sporna, predvsem pa 5. člen Sporazuma o arbitraži odpravlja vsak dokument ali dejanje po “critical date” (25.6.1991)




  1. Independence


Točka 34

  1. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the Sovereign and Independent Republic of Croatia. On that same day, the Assembly of the Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.

Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!

Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval slovesni razglasitvi suverene in nedovisne države Republike Slovenije je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila:


Da Zagreb ni razglasil samostojnosti “HKRATI” z Republiko Slovenijo (kar si upa trditi tribunal!) , se je pokazalo v dejstvu, da je osamosvojeno Slovenijo JLA nemudoma napadla. Ni pa napadla jugoslovanske republike Hrvatske! Očitno za to ni bilo razloga. In še več: S teritorija te jugoslovanske republike so prihajali vsi valovi jugoslovanske vojske, ki so nameravali uničiti novo državo. Edino evidento dejstvo, resnica, je v tej zvezi le to, da je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska “HKRATI” (tokrat pa lahko tribunal pride na svoj račun, in uporabi sebi očitno ljubo besedo: tokrat seveda upravičeno!) z ostalimi jugoslovanskimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo.

Da je Zagreb načrtno sodeloval v agresiji na več načinov (od pasivnosti do asistence) ni razvidno samo iz dogodkov  v času napada, marveč je o ozadju vse povedal sam predsednik Tudjman, oz. objavil v svoji knjigi njegov poveljnik ZNG (Zbora narodne garde), general Špegelj.

Med mnogimi dokazi glede osamosvojitve Hrvatske, je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.

Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.

Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil kot integralni del SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra), in je šele tedaj lahko začela sprejemati (ali uresničevati, v kolikor so bili sprejeti) ustrezne odredbe in zakone. “Zakon o preuzimanju”, ki ga je sprejel sabor, jasno pove, da vse do 8. oktobra na teritoriju RH veljajo zakoni SFRJ !

Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v potopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od Republike Hrvatske, IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)

Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednico države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.


Točka 35

  1. On 27 August 1991, the Member States of the then European Community (“EC”) assembled in Brussels in an extraordinary ministerial meeting to establish the Peace Conference on Yugoslavia and an arbitration commission. The Commission became known as the “Badinter Commission” after the name of its chair, the President of the French Constitutional Council, Robert Badinter. Between late 1991 and the middle of 1993, the Badinter Commission handed down fifteen opinions pertaining to legal issues arising from the fragmentation of Yugoslavia.

Točka 36

  1. By 15 January 1992, the EC and all EC Member States had recognized Slovenia and Croatia. Croatia and Slovenia became Members of the United Nations (“UN”) on 22 May 1992.44

 O obeh teh točkah je vse že povedano ob robu točke 34.


  1. EVENTS AFTER 1991


Skladno s Sporazumom o arbitraži (posebej člen 5.) se s točkami pod tem naslovom ni treba posebej zamujati.  O državni meji nič od tega ne more biti odločilnega pomena. (Nobenega, ne “le” odločilnega!). So pa nekatere “podrobnosti” zelo povedne.


Za začetek (točka 37) omenimo: “… they both accepted that the legal principle of uti possidetis applied to the determination of the border.” v točki 37 – in še kaj v njej.

Potrebno je pozorno prebrati, predvsem pa pravilno razumeti. “Izvajanje oblasti”? Pravilo uti possidetis predpostavlja izvajanje LASTNE SUVERENE OBLASTI, ne pa POOBLASTIL nekoga drugega. Državni organi jugoslovanskih republik in pokrajin so zlasti ne področju eklatantno DRŽAVNIH zadev(zunanje – meja, carina, vojska, milica in tajne službe) bili izvajalci zveznih pooblastil. Pove že bežen pogled na “okrugli štampilj” teh organov. Pravilo uti possidetis torej podobno, kot “sklepi AVNOJA in partizansko in drugo socilaistično pravo” ne velja, kjer obstajajo internacionalno pravno relevantna dejstva (kakor je tribunal “opazil” v zadevi “Tomšičeve parcele”). Državi organi v republikah so torej izvajali zvezna pooblastila in previlo uti possidetis lahko roma v koš povsod, kjer obstaja državna meja slovenskih dežel (vredna vsaj toliko, kot Rapalska…)

Tudi citat: “… remains the border that existed at the moment of independence between

the two constituent republics of the SFRY.” je dragocen/ilustrativen. Pove, kakšna manipulacija je trditev o HKRATNI osamosvojitvi in tribunalovo povzemanje teh očitnih laži in nelogičnosti. “V trenutku osamosvojitev” (kar zanima Tribunal) osamosvojena Republika Slovenija ni imela nobene – ne državne (ker države RH ni bilo) niti “republiške” (ker suverena država ne more “imeti” socialistične republiške meje) – marveč je imela prastaro DRŽAVNO MEJO slovenskih dežel s preostankom SFRJ. (Z njimi je vstopila v jugoslovansko združbo).

O tem je več v brošuri Problem državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države, avtor AL, Ljubljana, april 2012. Opomba št. 6 pove:

Definicije in opredelitve strokovnjaka je treba upoštevati cum grano salis. Od 1918 naprej so ljudje v državi, “ki ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in oravice republik in pokrajin” (prava štala torej – saj to pove TUL – Temeljna ustavna listina v uvodu!) imeli omejen domet v smeri pojmovanja in natančnosti v izražanju v zadevah internacionalnega in državnega sploh prava. Pove pa storkovna beseda uglednega arhivarja DOVOLJ!


Pri Točki 38

zapisana iskrena, in zato nadvse dragocena izjava Zagreba – dragocena za razumevanje “metod in sredstev”, ki so ondod v rabi za doseganje ciljev.  Pravijo:

  1. Croatia also emphasises that in connection with Slovenia’s request for recognition, the Badinter Commission took note of the fact that “[t]he Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring States or the neighbouring Republic of Croatia.”47 Croatia therefore maintains that Slovenia’s position has subsequently changed.

Trditev Slovenije, da nima ozemeljskih sporov ne s sosedami nekdanje SFRJ, niti ne z republiko hrvatsko, je Zagreb poniglavo, neprofesionalno, podlo zaobrnil in Slovenijo obtožuje, da je spremenila svoje mnenje.

Umazani prijem, ki sodi na neko drugo polje, je res zaničevanja vreden. Če kdo, potem Zagreb natančno ve, da Republika Slovenija (slovenske dežele) ne more imeti nobenega problema v zvezi s potekom državne meje. Potek državnih meja s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so določen z veljavnimi mednrarodnimi pogodbami. Meja “s Hrvatsko” pa obstaja stoletja, z ustavnim aktom najvišjega ranga – Ausgleich Habsburške monarhije leta 1867 – pa je bila tudi dokončno določena na moderen evropski pravni način. O določenosti te meje priča tudi prej citirano znanstveno delo Petra Ribnikarja, da o specialnih kartah in drugih dokumentih ne govorimo znova.

Vsak normalen državljan ve, da pri tako natančno in nedvoumno določeni državni mejo problema s sosedi (dobronamernimi!) ne more in ne sme biti. Zagreb pa – po svoji praksi ? – zlobno preračunljivo zadevo obrne “naglavaćke”. Nravi in običaji pač. A to je na internacionalni pravni ravni manj ko nič!

Zadeva točke 39 je tudi zanimiva.

  1. With regard to the maritime boundary, Croatia asserts that “both States adopted the position that the maritime border between the former republics had not been formally determined.”49 However, according to Croatia, “there was an understanding . . . that the delimitation of the territorial seas of Croatia and Slovenia would follow the equidistance method set out in Article 15 of UNCLOS,”


Slovenija je popolnoma v skladu z mednarodnim pravom morja in pomorskim pravom soglašala, da se “v zalivu” odloči po pravilu “ekvidistance”. Popolnoma jasno in pravilno. Težavica, ki se jo brez problema odpihne, je le v tem, da Zagreb misli, da gre za Piranski zaliv. (Njihova ponesrečena manipulacija s Savudrijsko valo jih je nje same udarila po nosu! Savudrijska vala namreč ni Piranski zaliv, marveč je to uvala na južni strani rta, južno od Savudrijskega svetilnika. Pozna jo vsak nedeljski izletnik ali povprečen jadralec.)

V resnici namreč ne gre za Piranski zaliv, marveč za Kvarnerski! V tem zalivu se namreč državna meja Primorske dotakne Jadranskega morja pri Kantridi. Pri Kantridi zato, ker je suveren Franc Jožef svoje interese v Budimpešti podkrepil tako, da je primorsko Reko (prej krajnsko!) prepustil, kot svobodno pristanišče (podobno, kot Trst) neposredno Budimpešti. Če Madžari ne bodo delali težav, lahko ostane sedaj Reka v zagrebških rokah. (Trianon o Reki: Problem bodo uredili mejaši/sosedje!) Nikakor pa ne more nihče mimo pooblaščenega internacionalnega gremija spremeniti dejstva, da državna meja Primorske pride do morja poleg Kantride. Od te točke mora tribunal določiti za plovbo potrebne koridorje in morske pasove.

Natančno je podana meja Primorske z Ogrsko na vojaški specialki, ki jo je dala na splet budimpeštanska kartografska ustanova:



Saturday, August 19th, 2017


Točka 14

A further, detailed land survey was carried out under the Austrian Empire. Commenced under Francis I and conducted from 1817 to 1861, it resulted in the so-called Franziszeische Kataster (“Franciscan cadastre”). It served as a basis for taxation, as opposed to military mapping carried out in a separate Franziszeische Landesaufnahme. This Franciscan cadastre contains detailed cadastral maps prepared for each cadastral municipality.
Tu je mogoče pripomniti le, da besedilo pripoveduje, da ima kataster notranjo upravno funkcijo, saj je v tekstu jasno izpostavljen drugi pol evidence državnega teritorija: Vojaška kartografija, ki ima državno-politično funkcijo obrambe državnega teritorija. Ta se začne pri državni meji.

Točka 15

In 1867, the Austro-Hungarian Compromise transformed the Austrian Empire into the Austro-Hungarian Empire, which lasted until 1918. Its eastern part, known as “the territories of the holy Hungarian Crown of Stephan,” or Transleithania, was constituted by the Kingdom of Hungary and the Kingdom of Croatia-Slavonia. The remaining provinces were included in the western part of the Empire, officially named “the Kingdoms and Lands represented in the Imperial Council,” also known as Cisleithania.
Resnica je kruta, dejstva ves čas vsem na očeh. Compromise – Ausgleich – Poravnava je ustava habsburške monarhije par excellence. Ključno za razumevanje državne meje slovenskih dežel je, da v vseh členih dokument jasno in določno opredeljuje “Kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu”, kot samostojne subjekte z isto osebo kot suverenom, medtem ko imajo “Ozemlja (“territories”!) Svete Ogrske Krone “državnopravno in notranjo administrativno samostojnost”! (Staatsrechtliche und innere ADMINISTRATIVE Selbständigkeit!).
Podtikanja nekakšne državnostne avtonomije Hrvatski in Slavoniji (zanimivo, da se pri tej točki (15) Dalmacija neznanokam izgubi) so očitna manipulacija vpričo (le) ADMINISTRATIVNE (upravne!) samostojnosti. Krucialna razlika med teritoriji Svete ogrske Krone in Kraljestvi in deželami (DRŽAVAMI!) zahodne polovice je bistvena – Habsburške dedne DRŽAVE so od začetkov subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom, dočim so teritoriji Ogrske Krone od začetkov upravne enote z enim suvernom vseh hkrati. “Ban” je izvrševalec kraljeve volje. Suvereni slovensih dežel – vsakokratni “rimski” oz. po Patentu 1804 “avstrijski” cesarji, so morali biti posebej ustoličeni v vsaki od svojih dednih dežel. (V Zagrebu??? Kdo? Kdaj!)
V enem najpopolnejših jezikov, slovenskem (enaka besedila so najkrajša v slovenskem, potem latinskem jeziku!), je mogoče kratko povedati:
Cislajatanija je ZVEZA DRŽAV, Translajtanija je ZVEZNA DRŽAVA.
Več je tega manipuliranja v naslednji točki:

Točka 16

According to Croatia, the constitutional and political status of the Kingdom of Croatia within Austria-Hungary was governed by the Croatian-Hungarian Compromise of 1868, which created a union between the “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary. The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.

Zveza “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary je izgledala tako, da se je Dalmacija pojavila med deželami Cislajtanije, zagrebški “sabor” pa, ki se ni strinjal z v Budimpešti napisanim predlogom notranje organizacije Translajtanije (enovite, celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske), je Budimpešta preprosto ignorirala in njegov bojkot (in obstrukcijo hrvaških poslancev) “hvaležno vzela na znanje (iskreno povedano: med burnimi razpravami v času priprav na Poravnavo, so jih preprosto vrgli iz budimpeštanskega parlamenta!), ter dokumente in zakone z veliko večino sprejela brez njih. Po uveljavitvi “Poravnave” pa uvedla intenzivno madžarizacijo državne uprave. (Včpgp Zagreba pri upravljanju javnih zadev je razkril razpad 1918, ko je po odhodu madžarskega osebja železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji obstal. Na pomoč so priskočili slovenski železničarji – Slovenci so upravljali v svojih deželah – ki so jih Italijani nagnali s primorskih železnic!)
Nedeljivost in unitarnost Kraljevine Ogrske, ki je bila bistvena značilnost madžarske države ves čas, se je pokazala tudi v Manifestu cesarja Karla. S tem manifestom je suveren dežel Cislajtanije svojim državam omogočil svobodno odločitev, kakšno državo in skupnost hočejo. Ni pa mogel tega dovoliti v kraljevini Ogrski, saj o čem takem Budimpešta ni hotela ničesar slišati, pa še ob kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske. Vsak njegov korak, nasproten tej prisegi, bi pomenil, da ni več suveren/kralj Ogrske.
V Manifestu je zato moral zapisati:
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität* der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten.
(Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti* dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost.)
tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji v Rumplerjevi knjižni izdaji “Rechte und Stellung…berührt werden”, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto” vsakega (teritorija) posebej, kakor v slovenščini razumemo izraz “integriteta”, ki zveni podobno kot nemška beseda”integrität”, ki pa v resnici pomeni “integriranost!, kot povedano…
Državni zbori, sestavljeni upoštevajoč etnični kriterij (po Manifestu!) sp bili torej zakoniti le v cislajtanski polovici (še posebej v etnično najbolj specifičnih slovenskih deželah) monarhije. Nikakor niso bili dovoljeni v ogrski, translajtanski polovici, ki je bila “zvezna država” popolnoma “integriranih dežel ENE krone”! Ker bi veljavnost Manifesta na Ogrskem rušila ustavnopravno nedeljivost kraljevine, je suveren zapisal, kakor je zapisal, in to šele potem, ko noben njegov poizkus, da nekako omehča Budimpešto, ni bil uspešen, pa je odmislil Ogrsko in uredil stvari (le) v “svojih” (dednih) deželah, kjer je imel za kaj takega ustavno možnost.
Krona dokumentarne in pravne butalščine (zelo, zelo “usmerjene”) pa je tribunalov citat The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands
of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.
Lepa reč. Prav nič “mainly” niso bile “part”. Do razsodbe 29. 7. 2017 je bil celoten teritorij slovenskih dežel “del Slovenije”. Prav nič “mainly”.
Ni gotovo, da je imel tirbunal mandat spreminjati znano državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tribunalova naloga je jasno zapisana v Sporazumu (3. člen). Državna meja torej obstaja (kar je itak očitno), tribunal mora le določiti, kje (natančno) poteka. Tega pa ne more storiti verodostojno, če obstoječo državno mejo, znano, dokumentirano, na kartah zarisano in na terenu označeno, preprosto ignorira…
Povrhu slovenskih dežel Poravnava nikoli ne imenuje “Crown Lands”! Predvsem zato ne, ker je to v nasprotju z dejanskim stanjem. “Vovodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju” niti slučajno in nikoli niso bile “pod eno krono” (kakor je to slučaj s teritoriji na Ogrskem), marveč je vsaka vojvodina in kraljestvo imelo svojega lastnega, ustoličenega suverena (slučajno – ne pa nujno in v vsakem primeru – iz iste dinastije in isto osebo).
Tako površno, netočno in napačno opletanje na najvišji internacionalni pravni ravni pač ne sodi nikamor.

Točka 17

primerno krona “dosežke” poprejšnjih:
17. Within the Austro-Hungarian Empire, a large part of the territories which later became Slovenia and those which became part of Croatia were essentially divided by the boundary between Cisleithania and Transleithania.

Je pač tako, da je meja med Cis- in Translajtanijo potekala dosledno po državnih mejah slovenskih dežel, natančno zabeleženih na vojaških specialnih zemljevidih in v številnih drugih dokumentih, ki niso bile meje s kako hrvaško državo, marveč državne meje s Kraljevino Ogrsko. S temi DRŽAVNIMI mejami so slovenske dežele (dokument zapiše ZEMLJE države SHS) dne 1.12.1918 stopile v zvezo s Kraljevino Srbijo. Samo one so bile namreč subjekt mednarodnega prava, ki more sklepati veljavne
dogovore z drugimi enakimi subjekti. (Z okupiranim teritorijem poražene Kraljevine Ogrske Srbija, suverena država, pač ni mogla sklepati nobenih zvez. Mejo s sporazumom v Trianonu razdeljenih in Kraljevini SHS dosojenih delov Železne županije in županije Zala s hrvaškim teritorijem (Varaždinska županjija) na reki Dravi, pa je dokumentiral ta sporazum v točki 2 (potek meje s Kraljevino SHS).


O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) pa govori Trianonski sporazum:
2 With the Serb-Croat-Slovene State:
From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station,
Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilome-tres west of Nemesnep, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pin-cze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;
then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia*, about 1 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, the course of the Drau (Drave) downstream;
thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji, the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;

1,5 km severno od železniškega mostu prek Drave se stika meja županije Zala z novo, “trianonsko” mejo, ki se nadaljuje “downstream” po Dravi in naprej (rumeno poudarjena linija). Ta stik (junction) je tista “tromeja), ki bi jo moral tribunal opaziti (tudi če/ker je zainteresirana – ali pač NEzainteresirana –  stranka v postopku ne da na mizo).

*) V času Trianona je že obstajala Kraljevina SHS, ki je vključevala Hrvatsko in Slavonijo. Uporaba toponimov je šla s časom. Se pa v naslednjem stavku zopet pojavi pravo poimenovanje: “old administrative (!!!) boundary”…

Znotraj Jugoslavije je imela Slovenija (slovenske dežele) državno (ne “republiško”) mejo s preostankom Jugoslavije (SFRJ nazadnje) in ne s Hrvatsko. Tudi se ni odcepila od Hrvatske, marveč se je osamosvojila (izstopila iz združbe – dissolution) od SFRJ dosti prej, preden je ta država v hudih secesijskih vojnah dokončno prenehala obstajati.


Saturday, August 19th, 2017



Točka 9

Two treaties delimiting the northern part of the Adriatic Sea were concluded by the SFRY and Italy. The Treaty concluded on 10 November 1975 at Osimo (“Treaty of Osimo”) delimited the territorial sea between the SFRY and Italy, by an equidistance line that extends for a distance of  25.7 nautical miles (“NM”) and connects five points.4 Furthermore, an agreement on the delimitation of the continental shelf between Italy and the SFRY was concluded on 8 January 1968 at Rome (the “1968 Treaty”) defining a line of delimitation with 43 points connected by 40 straight segments and 2 curved segments.5 In accordance with established principles of customary law reflected in Article 11 of the Vienna Convention on the Succession of States in respect of Treaties,6 a succession of States does not as such affect a boundary established by treaty. Accordingly, and as the Parties have accepted,7 the delimitation lines established pursuant to the 1968 Treaty and the Treaty of Osimo are applicable to Croatia and Slovenia as successor States to the SFRY. Points on these lines may therefore be utilized by the Tribunal to the extent necessary. 

 Tu velja izpostaviti poudarjeno besedilo – in v nadaljevanju motriti predmet skozi to optiko, ki je seveda prava, ustrezna in edino mogoča. “Obstoječih stanj internacionalnega značaja ni dovoljeno  prezreti” je vodilo.


  2. Historical Developments up to the 18th Century


Točka 10 vsebuje samovoljno definicijo, ki v stvarnosti nima podlage:

The Marches, or Margraviates, of Carniola (“March of Carniola”) and Styria (“March of Styria”) were established in the 10th and 12th centuries respectively. Their territories formed part of theeastern border region of the Holy Roman Empire of the German Nation.  

Če naj visoki tribunal vzbuja in uživa potrebno (in dovolj plačano) zaupanje, potem si vsaj tako za lase privlečenih opredelitev ne sme privoščiti. Seveda je res, da so nemški etnošovinisti (zelo pozno!) pričeli pritikati uradnemu poimenovanju svojo “nemško narodnost” (Deutsche Nation), a to v ničemer ni spreminjalo (danes bi rekli multietničnega) značaja povezanih držav z istim suverenom.

Vse do zadnjega – in nikoli poprej – na uradnem pečatu rimskega cesarja ni mogoče najti niti črke od “nemške nacije”! Tekst dosledno govori o CESARJU RIMLJANOV = IMP.(erator) ROM.(anorum), po slovensko CESAR RIMLJANOV (“državljanov rimskega cesarstva”).

Ni dvoma, da uradno ime cesarstva nikoli ni vsebovalo floskule zakompleksanih nacionalistov “nemške narodnosti”! V rabi je bila le “pollegalno” in le nekaj časa, v nekakšno “samozadovoljstvo” nekega dela prizadetih, preden je Napoleon vse skupaj poslal na smetišče.

Ni torej dostojno, in ne obeta ravno “visoke maše” pravne doslednosti, če tribunal posebej – in popolnoma brez potrebe – izpostavi spotikljivo, in za pravno rabo nič kaj prida, poimenovanje državnopravnega fenomena.

Glede navedb o hrvaški kraljevini pa bi kazalo povprašati najprej v Budimpešti!


Točki 11 in 12 nimata posebnega pomena. (razen, če kdo dokaže, da so katastrske meje državne meje).



  1. The Austrian Empire and the Austro-Hungarian Empire (1804-1918)


točka 13 je nedvomno potrditev, da je številka 13 nesrečna. Tribunal v nekaj besedah naloži goro netočnosti in nesmislov. Sicer vse to z državno mejo slovenskih dežel (in tako tudi ne z nalogami tribunala) nima nič opraviti, vendar je zaradi dostojnosti vendarle treba odločno povedati resnico!

Tribunal kvasi:

The Napoleonic Wars brought major changes in the region, including the dissolution of the Holy Roman Empire in 1806. In 1804, King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. The Austrian Empire lasted in that form up to 1866.

Resnico pa je mogoče zapisati le tako-le:

Napoleonova “ukinitev” Svetega rimskega cesarstva je imela za Habsburško dinastijo zelo hude “stranske učinke”. Glavni in najhujši je bil, da je rodovina, ki se je stoletja šopirila v cesarskem ornatu na cesarskem prestolu veličastnega cesarstva, nenadoma zdrknila na “poden” navadnih grofov, vojvod, nadvojvod, knezov (in priženjenih kraljev). Bližajoči se konec Korzičanove avanture je prinašal težka pogajanja mrhovinarjev v brokatu, ko bo šlo za dediščino epohe in prerazdelitev vlog. Habsburgi niso mogli dopustiti, da bi se v tako usodnih trenutkih znašli za pogajalsko mizo s cesarji, carji, kralji in drugimi načičkanimi mogočniki kot nepomebni “grofiči”, pa so urno doumili sijajno rešitev. Ekspresno so sestavili “cesarski patent”, katerega bistvene določbe se glasijo:


Beilage 2

Neue Titulatur und Wapen Seiner Römisch- und Oesterreichisch-Kaiserlich-, auch Königlich-Apostolischen Majestät, nach den durch den Luneviller Friedensschluß herbey geführten Veränderungen und der Allerhöchsten Pragmatikal-Verordnung vom eilften August 1804. Wien, Aus der kaiserl. und kaiserl. königl. Hof- und Staats-Druckerey 1804.


Wir Franz der Zweyte,

von Gottes Gnaden erwählter römischer Kaiser, zu allen Zeiten Mehrer des Reichs, König in Germanien, zu Hungarn und Böheim, Galizien und Lodomerien etc., Erzherzog von Oesterreich, Herzog von Burgund und von Lothringen, Grossherzog von Toskana etc. etc.

Obschon Wir durch göttliche Fügung und durch die Wahl der Kurfürsten des Römisch-Deutschen Reiches zu einer Würde gediehen sind, welche Uns für Unsere Person keinen Zuwachs an Titel und Ansehen zu wünschen übrig lässt, so muss doch Unsere Sorgfalt, als Regent des Hauses und der Monarchie von Oesterreich, dahin gerichtet seyn, dass jene vollkommene Gleichheit des Titels und der erblichen Würde mit den vorzüglichsten Europäischen Regenten und Mächten aufrecht erhalten und behauptet werde, welche den Souveränen Oesterreichs, sowohl in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Grösse und Bevölkerung Ihrer, so beträchtliche Königreiche und unabhängige Fürstenthümer in sich fassenden Staaten, gebühret, und durch völkerrechtliche Ausübung und Tractaten versichert ist.

Wir sehen Uns demnach zur dauerhaften Befestigung dieser vollkommenen Rangs-Gleichheit veranlasst und berechtigt, nach den Beyspielen, welche in dem vorigen Jahrhunderte der Russisch-Kaiserliche Hof, und nunmehr auch der neue Beherrscher Frankreichs gegeben hat, dem Hause von Oesterreich, in Rücksicht auf dessen unabhängige Staaten, den erblichen Kaiser-Titel gleichfalls beyzulegen.

In Gemässheit dessen haben Wir, nach gepflogener reiflichster Ueberlegung, beschlossen, für Uns und für Unsere Nachfolger in dem unzertrennlichen Besitze Unserer unabhängigen Königreiche und Staaten, den Titel und die Würde eines erblichen Kaisers von Oesterreich (als den Nahmen Unsers Erzhauses) dergestalt feyerlichst anzunehmen und fest zu setzen, dass Unsere sämmtlichen Königreiche, Fürstenthümer und Provinzen, ihre bisherigen Titel, Verfassungen, Vorrechte und Verhältnisse fernerhin unverändert beybehalten sollen. Zufolge dieser Unserer allerhöchsten Entschliessung und Erklärung verordnen Wir:

Erstens: Dass unmittelbar nach Unserem Titel eines erwählten Römisch-Deutschen Kaisers, jener eines erblichen Kaisers von Oesterreich eingeschaltet werde, sonach aber Unsere weiteren Titel als König von Germanien, Ungarn, Böhmen etc., dann die eines Erzherzogs von Oesterreich etc., Herzogs von Steyermark etc., und jene der übrigen Erblande folgen sollen. Nachdem jedoch seit Unserem Regierungs-Antritte mehrere Veränderungen in den Besitzungen unseres Erzhauses vorgefallen, und durch feyerliche Tractaten bestätiget worden sind, so lassen Wir zu gleicher Zeit die beyliegende, nach dem gegenwärtigen Zustande neu regulirte Titulatur hiermit kund machen, und gehet Unsere Willensmeinung dahin, dass selbe künftighin statt der bisher üblichen eingeführet und gebraucht werde.

Zweytens: Soll allen, sowohl Unseren Descendenten beyderley Geschlechtes, als jenen Unserer Nachfolger in der Regentschaft des Erzhauses, der Titel von kaiserlich-königlichen Prinzen und Prinzessinnen, nebst jenem von Erzherzogen und Erzherzoginnen von Oesterreich, dann von kaiserlich-königlichen Hoheiten beygelegt und ertheilt werden.

Drittens: Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagter Massen in ihren bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben, so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen, dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch-Deutschen Reiche in unmittelbarem Verbande gestanden sind, und auch in Zukunft die nähmlichen Verhältnisse mit demselben, in Gemässheit der von Unseren Vorfahren im Römisch-Deutschen Kaiserthume Unserem Erzhause ertheilten Privilegien, beybehalten sollen.

Viertens: Wir halten Unseren weiteren Entschliessungen die Bestimmung derjenigen Feyerlichkeiten bevor, welche Wir für Uns und Unsere Nachfolger, in Ansehung der Krönung als erblicher Kaiser fest zu setzen, für gut finden werden; jedoch soll es bey denjenigen Krönungen, welche Wir und Unsere Vorfahren, als Könige von Ungarn und von Böhmen empfangen haben, ohne Abänderungen auch in Zukunft verbleiben.

Fünftens: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten, in den gehörigen Wegen unverzüglich kund gemacht, und in Ausübung gesetzt werden. Gleichwie Wir nicht zweifeln, dass sämmtliche Stände und Unterthanen derselben diese gegenwärtige, auf die Befestigung des Ansehens des vereinigten österreichischen Staaten-Körpers zielende Vorkehrung, mit Dank und patriotischer Theilnehmung erkennen werden.

Gegeben in Unserer Haupt- und Residenzstadt Wien, den eilften August, im achtzehnhundert und vierten, Unserer Reiche des Römischen und der Erbländischen im dreyzehnten Jahre.

Aloys Graf von Ugarte,


Na kratko. Patent določa dedni naslov “Cesar Avstrije” vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”. Avtonomije, samouprave in vse druge statusne prilike držav – vojvodin, kraljevin in kneževin – katerih suveren je “Šef Hiše Avstrije”, “Cesar Avstrije” imenovan, se v ničemer ne spreminjajo; ostajajo, kot so bile dotlej.


Tribunalovo domislico: King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. si torej lahko zataknemo za klobuk.

Ni dvoma, da zadeve niso tako zelo preproste in na prvi pogled razvidne. A naj zadošča opozorilo:

Suveren npr. Vojvodine Krajnske ni bil “Cesar Avstrije”, marveč vojvoda Vojvodine Krajnske. Na državno pravne okoliščine države Krajnske ni prav nič vplivalo dejstvo, da je ta vojvoda bil hkrati tudi vojvoda drugih vojvodin, kralj kraljevin, in da je nosil “družinski naslov” cesar Avstrije.

Zvijačneži – ustvarjalci Patenta 1804 so preprosto prenesli “cesarski škrlat, brokat in hermelin” z rimskocesarskega balona na družinski, habsburški balonček. Kakor že prej suveren dežel (vojvodin in kraljestev) ni bil rimski cesar, marveč je vsaka država imela lastnega suverena (v isti osebi, seveda), se je igra ponovila – le da se je suveren dotlej sončil v “rimskem sijaju”, poslej pa v se je moral/smel  “samo”  v “avstrijskocesarskem”!

“Avstrijsko cesarstvo” je bil torej privid. Le malenkostne korekture pokažejo, da je šlo za povsem enako združbo, kot jo je na ustavni ravni določila Poravnava (Ausgleich) 1867, s tem, da so tokrat mejo med deželami (vojvodinami in kraljestvi) zahodno od Leithe  in Kraljevino Ogrsko začrtali odločno in natančno, Kraljevina Ogrska pa si je utrdila celovitost in nedeljivost svojega ozemlja – za povrh pa pridobila še dotlej Primorsko (še prej Krajnsko) Reko (“okno v svet”!)

Gremij, ki ima tako zahtevno nalogo, kot je določiti potek državne meje, si ne sme dovoliti nobene površnosti. Netočne navedbe v točki 13 zamegljijo situacijo. Nesporna državno pravna situacija suverenih slovenskih dežel se neutemeljeno umika nekakšni državnosti pokrajine Hrvatske, ki je znotraj Ogrske imela izključno upravno avtonomijo, upravnika (“ban”) in zakone pa je postavljala Budimpešta. V členu Poravnave, ki določa, kdo sestavlja Habsburško monarhijo, besede Hrvatska ni. So pa seveda vse slovenske dežele……


Saturday, August 19th, 2017


K UVODU, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

Tribunal povzema mnenje Badinterjeve komisije, da je “SFRJ v stanju “dissolution” = razhod subjektov (npr. poslancev, suverenih predstavnikov vsega ljudstva), in da so vse YU republike postale “successor” – ji. (Badinter, Opinion 1 in 2)

Dodatna pojasnila k mnenju No. 2 govorijo tudi o položaju jugoslovanskih republik, ki se osamosvajajo, pri čemer Republika Slovenija ni omenjena. To je logično, saj je bila osamosvojena Republika Slovenija že preden se je Badinterjeva komisija* sploh formirala (27.08.1991), suverena država in z udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (sklepi: 07.07.1991, udeleženci Evropska skupnost – sklicatelj, Republika Slovenija – napadena država, in SFRJ – agresor) že pridobila internacionalno pravno subjektiviteto (Montevideo Conv.) in bila de facto mednarodno priznana.

Pojasnila Allaina Pelleta k mnenju No. 2 :

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession ofStates in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

ThirdExcept where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourthparagraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’ territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Lawconcerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

Glede na besedilo mnenj, ki mu komentarji sledijo, ni nobenega dvoma, da OBSTOJEČIH DRŽAVNIH meja ni dovoljeno spreminjati (Helsinki!). Ker znotraj državne, republiške administrativne razmejitve torej več kot očitno niso državne meje, nobena upravna razdelitev znotraj SFRJ ne more prevladati nad DRŽAVNO MEJO, če ta obstaja. Mnenje št. 2 v povezavi z mejo po osamosvojitvi omenja kot take subjekte, ki bodo morali obstoječo REPUBLIŠKO (torej ne DRŽAVNE) mejo brez sprememb (oz. le z dogovorom) obravnavati kot meddržavno. Slovenija ni omenjena. Očitno ne le iz razloga, ker je bila že osamosvojena država. Razlog je bil tudi v tem, da se njena jugoslovanska upravna medrepubliška razmejitev ni v vseh segmentih prekrivala z nikoli odpravljeno DRŽAVNO MEJO SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi so te dežele (ZEMLJE države SHS, 1. 12. 1918) s Kraljevino Srbijo sestavile “Jugoslavijo”. Gre vsekakor za državno mejo, ki jo varujejo številne konvencije, pravila in načela internacionalnega prava in seveda Helsinška Listina 1975. Varuje jo ipso facto tudi mnenje št. 2 Badinterjeve Komisije.

Dokumentirana je ta meja, zabeležena na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču vsaj od leta 1867, kot državna meja med slovenskimi deželami (Cislajtanija) in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so slovenske dežele kot rečeno vstopile v južnoslovansko državo, in so bile od začetka edine določene državne meje znotraj nove države (Peter Ribnikar, ARHIVI št. 26 2003, Ljubljana)

Brez sence dvoma so tako v Badinterjevi komisiji kot tudi v Ljubljani in še bolj v Beogradu vedeli, kako je z mejo in Republiko Slovenijo. Da ne gre preprosto za “republiško” mejo, kakor je dejansko stanje stvari v vseh preostalih jugoslovanskih republikah (Srbija, ki je bila od nastanku Jugoslavije tudi – tako kot Slovenija – subjekt z obstoječo državno mejo, težave na relaciji “republiško” – “državno” ni imela, ker sta se obe črti prekrivali), so avtorji Temeljne ustavne listine celo zapisali v besedilo listine! V II. poglavju so zapisali, da je meja med osamosvojenima republikama Slovenijo in Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!! – avtorjev poudarek) dosedanje SFRJ”! Ni nobenega dvoma, da nikakor ni mišljena preprosto dosedanja medrepubliška meja, saj bi v tem primeru tako zapisali. Odločno so zapisali V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine” – te pa so znane in na očeh! Gre za državno mejo slovenskih dežel, internacionalno pravno dejstvo, ki je posebej zaščiteno na podlagi Helsinške listine in se ne more spreminjati mimo pravil in načel internacionalnega prava. Ker od svojega nastanka ta meja ni bila nikoli odpravljena, je jasno, da še vedno obstaja in jo je v primeru spremembe statusa jugoslovanske republike iz notranje pravnega v internacionalno pravnega (suverena država) brezpogojno treba upoštevati.**


UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

je torej nedvomno izhodišče, ki afirmira specifičen položaj Republike Slovenije, saj morajo biti pravice in dolžnosti vseh sukcesorjev enake in v sorazmerju. Nujno je upoštevati vsa upravičenja in zaveze.

Na podlagi analize in komentarja g. Allaina Pelleta je mogoče trditi, da tribunal ni ravnal skladno s svojim lastnim statemenet v točki 1 Uvoda.



*) Člani Komisije: Robert Badinter, president of the Constitutional Council of France, Roman Herzog, president of the Federal Constitutional Court of Germany, Aldo Corasaniti, president of the Constitutional Court of Italy, Francisco Tomás y Valiente, president of the Constitutional Court of Spain, Irene Petry, president of the Constitutional Court of Belgium

**) Tako je ravnal arbitražni tribunal, ko je odločal o poteku državne meje na območju tkim. Tomšičevih parcel pod Snežnikom: Ker sta obe strani tribunalu predstavili – poleg drugih, realsocialističnih in drugače nerelevantnih argumentov – tudi (IN TO EDINKRAT – LE V TEM PRIMERU!!!) tudi dejstvo tkim. “Rapallske meje”, je tribunal odločno zbrisal z mize vse prej omenjene komične argumente in postavil brezkompromisno, da je “Rapallska meja” odločujoče dejstvo. To pomeni, da bi v vsakem druge primeru, kjer bi se pred njim znašli “argumenti” neustreznega tipa (kataster, sklepi socialističnih organov, partijskih gremijev, posameznikov… ), zraven pa dejstvo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel, brez nadaljnjega odločil glede na obstoječo državno mejo, saj je državna meja slovenskih dežel še mnogo pomembnejše internacionalno pravno relevantno dejstvo od Rapallske meje.



Friday, August 18th, 2017


k točki 3:

“…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…”

Prejudic! Naloga arbitražnega tribunala je:

določiti …the course of the maritime and land boundary between the two States…”

Potek meje torej ni določen. Upoštevajoč edino doslej določeno mejo državnega značaja na tem območju, je gotovo le to, da Mura ni znotraj te meje – gre namreč za mejo med Županijo Zalo in Varaždinsko županijo, oziroma za mejo med Kraljevino Ogrsko in pokrajino znotraj nje – Hrvatsko.

Meja poteka po Dravi in pod junction (zlivom) Mura – Drava, kakor natančno opiše Trianon, ki je to mejo opredelil takole:




  1. With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south,  thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to ,ooint 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,  a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; 

thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265,  a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; 

thence in a south-easterly direction, the course of the Lendva downstream; 

then the course of the Mur downstream; 

then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, 


Reka Mura je torej precej kilometrov severneje od meje/teritorija Hrvatske, in je ugotovitev tribunala “…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…” popolnoma svojevoljna in v nasprotju tako s členom 3, kot s členom 4 Sporazuma o arbitraži pa tudi z dejanskim stanjem stvari.

Karta celotnega poteka meje od tromeje Štajerska/Ogrska/Hrvatska na skrajni levi strani, do Kotor(ibe) na desni. Na sliki 1 je zaključni del te meje do about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, kakor je zapisano v Trinanonskem sporazumu.[1]:

K točki 6: “The land border between Croatia and Slovenia starts east from the tripoint with Hungary (“Land Boundary Tripoint”), and reaches its terminal point on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).” velja pripomba, da so navedbe v tej točki v nasprotju s 3. členom Sporazuma o arbitraži. Potek meje ni določen ne na kopnem ne na morju, če je naloga tribunala, da to določi. V Sporazumu ni zapisano, da mora tribunal določiti “natančen potek meje” in niti ni zapisano: “tam, kjer je potek meje sporen!”  Sporazum pušča potek meje tako na kopnem kot na morju povsem odprt / nedoločen.

Vse navedbe tribunala, ki nimajo jasno razvidne opredelitve, da gre za mnenje ene ali druge strani, veljajo torej kot trditev tribunala – kar je v okviru Sporazuma in dejanskega stanja stvari nedopustno prejudiciranje.

Dosti bolj pomembno od mnenja udeleženih strani je, kar povedo veljavni internacionalni pravni dokumenti. “Land Boundary Tripoint” kakor ga navaja tribunal v tej točki, se po Trianonu nahaja  vsaj trideset kilometrov južneje od točke, ki se prikazuje tribunalu.

Enako popolnoma neutemeljeno in v nasprotju s propozicijami Sporazuma o arbitraži je določanje its terminal point (končne točke meje) on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).

Ne le, da Sporazum ne govori o “meji v Piranskem zalivu”, mnoga relevantna internacionalna pravna dejstva in celo Temeljna ustavna listina natančno pove, da je državna meja med osamosvojenima RS in RH meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU dosedanje SFRJ! Ne gre torej preprosto za notranjo jugoslovansko administrativno razmejitev med socialističnima republikama, upravnima enotama brez internacionalne pravne subjektivitete, marveč V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine”. Te pa so v prvi vrsti, da Slovenija ni nastala država šele znotraj SFRJ oz. z osamosvojitvijo, marveč je za razliko od Hrvatske že vstopila v južnoslovansko državo kot polnopravni subjekt internacionalnega prava (skladno tudi z Montevideo Conv.).

Republiko Slovenijo so V OKVIRU (!!!) SFRJ sestavljale slovenske dežele, najkasneje po Ausgleich 1867 subjekti intrntl prava: Habsburško monarhijo so sestavljale Kraljevina Ogrska in “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”:
Žolger, Ausgleich, str. 301 del.

Kakor je torej bila subjekt internacionalnega prava Kraljevina Ogrska, so bile enakovredni subjekti tudi vse dežele Cislajtanije, tu naštete v seznamu, koliko delegatov izberejo v dunajsko delegacijo (lastna oblast – parlament, vlada in suveren, teritorij in državljani). Ker pa so med seboj in vsaka posebej tudi s Kraljevino Ogrsko stopale v medsebojne odnose, so – kakor pove Montevideo Conv. – pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto.

Kot take, in 31.10.1918 veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, so s Kraljevino Srbijo dne 1.12.1918 sestavile južnoslovansko državo, najprej imenovano Kraljevina Srbov , Hrvatov in Slovencev, nazadnje, ob razpadu, pa SFRJ. Subjekti intrntl. prava so namreč bile le slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS” imenovane v dokumentu) in Kraljevina Srbija, takrat že združena s Kraljevino Črno goro. Ozemlje današnje Makedonije (in Sandžaka) pa ji je bilo dodeljeno na berlinski konferenci in po “Balkanskih vojnah”!


Ni torej nobenega dvoma, da so slovenske dežele (Republika Slovenija) v južnoslovansko državo vstopile kot suvereni subjekti z določeno državno mejo, jugoslovanska republika Hrvatska pa je pridobila nekatere atribute šele znotraj Jugoslavije / SFRJ. Državnost pa dokončno šele z osamosvojitivjo 8. oktobra 1991:
V marmor vklesana razglasitev z datumom!

Evidentno je ob osamosvojitvi Republike Hrvatske Slovenija že bila samostojna država z veljavno državno mejo s preostankom SFRJ – z državnimi mejami slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, s katerimi je v Jugoslavijo vstopila. Od dne 26.6.1991, dneva razglasitve osamosvojitve, je imela državno mejo s preostankom SFRJ, ne pa z državo Republiko Hrvatsko, ki je ni bilo. To mejo je znanstveno obdelal višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v članku v reviji Arhivi, št. 26, 2003. Gre za obstoječo, prej omenjeno meddržavno mejo, zabeleženo v dokumentih, arhivih, na zemljevidih in na terenu.

Tudi Badinterjeva arbitražna komisija je bila ustanovljena kasneje, skoraj tri mesece kasneje, po osamosvojitvi Reublike Slovenije. Problem osamosvojitve Slovenije je dokončno (raz)rešila tripartirna konferenca na Brionih (sklep/izjava 7.7.1991), ki jo je sklicala Evropska skupnost, poleg njenih predstavnikov, pa so se je udeležili predstavniki napadene države, Republike Slovenije in predstavniki  / člani predsedstva SFRJ (preostanka), države, ki je osamosvojeno Slovenijo napadla. Brionska konferenca je ipso facto pomenila mednarodno priznanje Republike Slovenije, razrešila je nadaljevanje procesov, povezanih z osamosvojitvijo, zagotovila prenehanje spopadov na teritoriju Slovenije, med Slovenijo in jugoslovanskimi vojaškimi oblastmi pa je bil dogovorjen dokončen odhod vojske SFRJ z ozemlja države Republike Slovenije.

Badinterjeva komisija se torej ni ukvarjala z Republiko Slovenijo, marveč z etnoseparatističnimi vojaškimi spopadi v preostanku SFRJ. V tkim. “mnenjih” te komisije je Slovenija le omenjena, in to samo dvakrat – bežno: V seznamu republik in v mnenju št. 7, ki zahteva, da se Slovenijo nemudoma prizna. Problemi z ureditvijo, državnim teritorijem – mejo, niso vštevali že osamosvojene države Slovenije in nobena določba ni decidirano zadevala te države. Problemi so bili v preostanku SFRJ, in z njimi so se ukvarjale komisije in konference.

Tribunalovo izhodišče v šesti točki na strani 1 FINAL AWARD je torej absolutno napačno. Ni namreč mogoče svojevoljno, mimo s Helsinško listino opredeljenih načinov, spreminjati državnih meja – kar so meje slovenskih dežel (dokler jih poblaščeni gremij ne razveljavi/odpravi!). Republika Hrvatska se je osamosvojila, ko je osamosvojena republika Slovenija že zdavnaj obstajala, in je bila dolžnost Hrvatske, da obstoječo državno (ne znotraj jugoslovansko administrativno “republiško”) mejo upošteva brez rezerve.

Ve se, kje je “tripoint” na vzhodu, ve se, kje je “terminal point” na jadranski obali. Teh točk in meje v razdalji med njima ni določala ne Republika Slovenija, ne Republika Hrvatska, niti SFRJ. Gre za obstoječe meddržavne meje, določene že pred letom 1867.

Ve se, da tribunal v šesti točki UVODA govori na pamet, mimo načel in pravil internacionalnega prava in tudi v nasprotju z izrecnimi določbami Sporazuma o arbitraži.

K točki 8: The mouth of the Bay is approximately 5 km wide and runs between Cape Savudrija in Croatia and Cape Madona in Slovenia. While the location of the land boundary endpoint (and thus the starting point of the maritime boundary) is in dispute between the Parties, they agree that it is located on the coast of the Bay.

Se velja vprašati, odkod je tribunalu znano, da je rt Savudrija v Hrvatski, rt Madonna pa v Sloveniji. Glede strinjanja obeh strank v postopku, da se the land boundary endpoint nahaja “na obali v Zalivu” pa najprej:

– Ne gre morebiti za Reški zaliv? Tam namreč državna meja Primorske (Küstenland, Venezia Giulia) doseže obalo Jadrana.


– po določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska ni stranka v postopku odločanja, saj je na dan, določen v Sporazumu, ni bilo. Tudi se Republika Slovenija ni osamosvojila od Republike Hrvatske, marveč od SFRJ, v katero (takrat imenovano Kraljevina SHS) je vstopila kot ZEMLJE države SHS 1.12.1918, z natančno določenimi državnimi mejami na jugovzhodu.

– poleg tega ni naloga katere koli stranke v sporu, da določa potek državne meje – kakor ni pravica tribunala da karkoli prejudicira. Edini relevantni določeni podatek (pred razsodbo) je meja, ki doseže morsko obalo v Reškem zalivu (pri Kantridi). Vsako določanje meje kje drugje – kaj šele v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo nobene državne meje (kakor je tudi ni bilo nikjer v Istri) – pred razsodbo pooblaščenega tribunala, je groba kršitev načel in pravil ne le internacionalnega prava, marveč vsakega prava in dobrih običajev.

Andrej Lenarčič, 17082017


[1] Analogno odločitvi tribunala v zadevi “Tomšičeve parcele” pod Snežnikom, kjer je tribunal odločno zavrgel kot brezpredmetne vse “NOB” in “partizanske” argumente, pa tudi sociialistične upravne odločitve, brez rezerve pa upošteval tkim. “Rapalsko mejo” kot merodajno internacionalno pravno dejstvo, je upravičeno pričakovanje, da bi tribunal moral tudi v tem primeru upoštevati meddržavno mejo na Dravi, ki jo je verificiral tako pomemben meddržavni sporazum, kot je Trianonski, ki velja že skoraj 100 let in je zdržal brez korektur celo rušilne okoliščine in posledice II. svetovne vojne.