Archive for July, 2017

Vedno znova isto…

Saturday, July 22nd, 2017

“Stoletnica prvega pisnega dokumenta, ki je utemeljil slovensko državnost”
Delo, Sobotna 22072017
Marijan Lačen

Zajetno pisanje je vzneseno laudatio Krfske deklaracije (in komplicev), prinaša pa kup mnenj in prepričanj, imputiranih sodb. Po svoje je pravzaprav dragoceno, saj pritrjuje bojazni, da je šlo pri dogajanju okoli konca prve svetovne vojne za zmagoslavje tribalističnega (etnošovinističnega) pojmovanja države. Da so se pri odločanju gnetli ljudje (odkod mandati? Sodeč po navedbah v spisu je šlo za samozvance, ki so iskali tuje “delodajalce”…), ki jim ni šlo za prevzem oblasti v lastni državi (državah), katere državljani s(m)o Slovenci – in še druge etnije – bili ves čas, marveč so iskali “primernega okupatorja” in se na vse kriplje – tako razberemo – trudili zbrisati lastno državo in kot del shizofrenega “troedinega” plemena (kakšna državotvorna kategorija pa je to?) ponikniti v združbi, s katero vsaj državljani slovenskih dežel nis(m)o imeli dosti skupnega (razen stoletij krvavih “bojev s Turki” = po deželi posejane protiturške utrdbe pripovedujejo kar se da glasno, četudi je zaželen popoln molk…). Beremo v spisu o “prevladujočem vplivu” Hrvatov in Srbov, zasluga slavljenih samozvancev pa naj bi bila, da so Slovenci (p)ostali nekoliko manj “privesek”…
Tendenčnost pisanja grobo razkrije omalovažujoča neresnica, zapisana z besedama “Krajnska pokrajina”. Zdi se, da avtor spisa govori o deželi Vojvodini Krajnski, državi (beri Petar Skok, Etimološki leksikon – JAZU: dežela = država po slovensko in kajkavsko) z vsemi državnostnimi atributi: teritorijem (z natančno določeno državno mejo, še dandanašnji zabeleženo v dokumentih in na zemljišču), državljani (različnih etnij) in oblastjo (suverenom, državnim zborom – slovenili so poimenovanje takrat z”deželni zbor” – in vlado, imenovano “odbor deželnega zbora”). Vse slovenske dežele so te atribute imele. Imele so tudi vsaka lastnega suverena – vojvodo, ki je bil hkrati suveren vsake in vseh drugih vojvodin in kraljevin). Po sprejetju ustave (Ausgleich) habsburške monarhije leta 1867 pa so dobile še nesporno atribute subjektov internacionalnega prava, saj so z drugimi enakovrednimi državami – Kraljevino Ogrsko in “vojvodinami in kraljestvi, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju” – sestavile novo zvezo, iz praktičnih razlogov kratko poimenovano Avstro-ogrska monarhija, ker je bilo uradno ime predolgo.
Tu velja storiti kratek skok v “zgodovino – učiteljico”.
O ne samo slovenskih deželah, marveč o vseh vojvodinah in kraljestvih, katerih dedni suvereni so bili Habsburgi, o njih državnosti in suvereniteti natančno govori dokument prvega reda – Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804. Citirajmo komentar:

(Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804. Komentar AL. ©Alle Rechte vorbehalten!)

Prva alinea:
“…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”
in
“…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”

Druga alinea:
“in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”
(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)

Člen 3:
“Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)

Člen 5:
Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”
__________________

ZANIMIVO JE, DA TISTI ČAS NI BILO DVOMA, DA SLOVENSKA BESEDA “DEŽELA” POMENI “STATUS” (latinsko) in “der STAAT” (nemško – torej: LAND) – oziroma z v modernem času v slovenščino prevzeto tujo besedo DRŽAVA ! Moderni hrvaškosrbski primerjalnojezikoslovni slovar pove: država = v čakavščini in slovenščini: DEŽELA.

Ni torej nobenega dvoma, da gre pri “DEŽELAH” za polnopravne, neodvisne in suverene DRŽAVE. Zato je uradni latinski naziv Krajnske: STATUS CARNIOLIAE !, kakor je npr. uradni naziv DRŽAVE Vatikan: STATUS CIVITATIS VATICANAE.

Kar pove “Cesarski patent” iz leta 1804 se ni v ničemer spremenilo do konca prve svetovne vojne oz. do Manifesta cesarja Karla, ki je tem suverenim državam dovolil, da izberejo svoje NARODNE SVETE (pravilno: DRŽAVNE ZBORE – suverene parlamente) po etničnem ključu (!!! – natančneje po volilnem redu, ki bi ne privilegiral nemštva) in se svobodno odločajo za združevanje. Tako so “nemške” dežele nemudoma razglasile svojo združitev v Deutschösterreich, “slovenske” pa so to sicer storile, (31.10.1918 – “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah), so pa to “Zedinjeno Slovenijo” (četudi je z razglasitvijo nastala!) “narodovi voditelji” in – kot vidimo v obravnavanemu spisu – številni drugi prodajalci slovenstva ignorirali in prepustili ljudstvo na milost in nemilost tujcem (Dotlej državljani svojih držav, povezani v skupni habsburški monarhiji, so se Slovenci preko noči znašli kot brezpravna raja razmetani med štiri okupatorje).
Seveda je državnost “slovenskih” držav ostala kljub temu nedotaknjena z vsemi svojimi atributi – kakor so ozemlje, državljani in oblast. Toliko bolj, ker se za ta mednarodnopravna dejstva ni nihče zmenil, in so obstala in še trajajo, ker se ni nihče “potrudil”, da bi jih veljavno demontiral….likvidiral. Tako so še vedno tu. S svojo suvereniteto, ozemljem in mejami so te “slovenske dežele/države” vstopile v južnoslovansko državno skupnost pod imenom ZEMLJE države SHS (kakor je zagrebški izuvirnik predrugačil zagrebški srbski regent, ki si ni mogel dovoliti očitkov, da je svojo suvereno državo “ujedinjaval” z neko zagrebško fantazmo). Primorsko si je prisvojila (seveda INTEGRALNO, v vsem njenem obsegu!) Italija šele z uveljavitvijo meddržavnega sporazuma Kraljevina SHS-Italija (Rapallo, Rim). Dotlej je državnopravno delila usodo z drugimi “slovenskimi deželami” (se torej kot ena od ZEMALJA države SHS dne 1.12.1918 “ujedinila sa Srbijom”! Del Kraljevine Italije je postala šele po Rapallu).

© Alle Rechte vorbehalten !!!

Citirano razkrinkava trditve avtorja spisa v Sobotni prilogi kot poceni prevarantski flanc, ki pa se ves čas vedno znova intenzivno prodaja in tako pred ljudmi skriva pravo, za državljane slovenskih dežel hudičevo klavrno resnico.

Pogledati velja vsaj še v en dobro skriti kot naše “državne shrambe” (zametane na Odpadu!), ki pove še več o državnosti in suvereniteti naših dežel/držav, namesto da izgubljamo čas z različnimi mnenji in prepričanji v Sobotni.
Gre za “Manifest” cesarja Karla, izdan 16. oktobra 1918. leta. Zgodba tega dokumenta je zelo zanimiva, predvsem pa ilustrativna.
Karel I. se je od vsega začetka trudil, da bi se izvlekel iz brezupne situacije in smrtonosnega objema Prusov. Seveda je iskal stike z Antanto. Sugestije predsednika Združenih držav je jemal skrajno resno in poskušal vse, da bi omogočil demokratizacijo zastarele državne skupnosti, habsburške monarhije. A vsak poskus je trčil ob nepremostojivo oviro: Budimpešto, ki nisti slišati ni hotela ničesar o neki “Hrvatski”, ki je bila po letu 1967 (Ausgleich) zanjo manj kot geografski pojem. Karel, ki je na kronanju prisegel na celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske, je imel zvezane roke. Na noben način ni mogel Zagrebu pripisati kakršno koli državno subjektiviteto. (Nemogoče je, da bi ne vedel, da je tako mayerlinškemu “samomoru” kot sarajevskemu atentatu botroval isti razlog: Naveza s pruskim cesarjem in s tem povezane “trialistične” pobude!). Ko je bil dokončno pritisnjen ob zid, se je odločil in presekal “hrvaški” vozel: Odpisal je Kraljevino Ogrsko in z Manifestom v enem zamahu uredil problem demokratizacije “svojih” (dednih…) dežel (Cislajtanije), kjer je imel – kot suveren vsake od njih posebej – proste roke in dovolj moči. Takole je postavil v Manifestu:

MANIFEST – končna redakcija Eichhoff-Hussarek, 16.10.1918
Objavljeno: Wiener Zeitung, 17.oktobra 1918

MANIFEST

An Meine getreuen österreichischen Völker!

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges[i] hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei[ii] sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen.[iii] Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote[iv] zu Eigen[v] gemacht haben.[vi]

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete[vii] erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität[viii] der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten. Sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue[ix] Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung[x] das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre[xi] Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt[xii], als Bund der[xiii] freien[xiv] Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute[xv].

Wien, am 16. Oktober 1918.

V knjigi Helmuta Rumprerja je tako:

[i] manjka

[ii] manjka “r”

[iii] začne nov odstavek

[iv] brez “e”

[v] z malo začetnico

[vi] ni novega odstavka

[vii] Siedlungsgebiet

[viii] tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji “Rechte un Stellung…berührt werden, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto”…

[ix] Neuafbau

[x] Selbstbesimmungsrecht

[xi] Verkehr

[xii] umfaßt

[xiii] manjka “der”

[xiv] freier

[xv] bedeutet

Prevod Andrej Lenarčič, 11.12.2012:

Mojim zvestim ljudstvom Avstrije

Odkar sem sedel na prestol, si neomajno prizadevam, da vsem svojim ljudstvom priborim mir, po katerem hrepenijo, in jim pokažem pot, po kateri bodo mimo zaprek in sporov razvijali moč svojih narodnosti in bodo z uspehom skrbeli za svoje duhovno in gospodarsko blagostanje.

Vojne grozote so doslej onemogočale prizadevanja za mir. Junaštvo in zestoba, požrtvovalno premagovanje nadlog in stisk so v teh težkih časih zmagoslavno branili domovino. Te žrtve nam naj zagotovijo častivreden mir, ki je z božjo pomočjo le korak pred nami.

Predvsem se je treba nemudoma in odločno lotiti obnove domovine na njenih naravnih in zato najbolj trdnih temeljih. Stremljenja ljudstev Avstrije je zato potrebno vskladiti in doseči polno soglasje, ki bo pripeljalo k njih uresničitvi.

Odločen sem to namero ob polnem sodelovanju mojih ljudstev izvršiti v duhu tistih načel, ki so jih voditelji zavezniških sil v mirovni pobudi vzeli za svoja. Avstrija naj skladno z voljo svojih ljudstev postane zvezna država, v kateri bo vsaka narodnost na ozemlju, kjer živi, vzpostavila lastno državno skupnost. Združitev s Poljaki poseljenih avstrijskih ozemelj z neodvisno poljsko državo nikakor ni predvidena. Mesto Trst s pripadajočim teritorijem uživa skladno z voljo svojih prebivalcev poseben status. Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost. Bo pa hkrati učinkovito zavarovala skupne interese in povsod tam, kjer je skupnost edino zagotovilo za obstoj posamezne države, le to vzpostavila. Za odpravo posledic vojne bo nujno treba združiti vse moči za pravično in primerno izpolnitev zahtevnih nalog.

Dokler ta preureditev ne bo pravnoveljavno uresničena, ostane zaradi zavarovanja splošnih koristi v veljavi obstoječa ureditev. Moja vlada je pooblaščena, da izvrši vsa za prenovo Avstrije potrebna opravila.

Ljudstvom, na katerih samoupravnih pravicah je utemeljeno novo cesarstvo, velja moj poziv, da pri tem delu sodelujejo s svojimi državnimi sveti, oblikovanimi iz zveznih poslancev svoje narodnosti, da bodo uveljavljali medsebojne interese ljudstev in poslovali z mojo vlado.

Tako naj naša očetnjava, utrjena na slogi držav, ki jo sestavljajo, kot zveza svobodnih ljudstev izide iz vojne vihre. Blagoslov Vsemogočnega naj bo nad našim delom, da bo veliko miroljubno opravilo, ki smo ga izvršili, zagotovilo srečo vsem mojim ljudstvom.

Dunaj, 16. oktobra 1918

Karl s.r.
Hussarek s.r.

Že 21. oktobra so dežele z večinsko nemško govorečimi državljani na zasedanju svojih poslancev v parlamentu Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju razglasile zvezo, najprej imenovano Deutsch Österreich, s katero so šli potem v Pariz. dosegli polno priznanje brez rezerve – razen (strah pred “Anschlußom” ?) da so izbrisali besedo Deutsch.
Dober teden kasneje, 31. oktobra, so enako in na isti ustavni podlagi ravnali poslanci slovenskih dežel (in večinsko “slovenskih” delov Koroške in Štajerske), ter na zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske izglasovali, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način je bila razglašena – in je s tem nastala – zveza slovenskih dežel, dobesedno Zedinjena Slovenija. Težava je pa je bila, ker Zagreb lastne zakonite podlage za “Narodno vijeće” ni imel (po Manifestu je bilo kaj takega popolnoma prepovedano!), in se je z vso silo obešal na upravičenja slovenskih dežel, njih državnost in suvereniteto. Le tako je lahko računal, da bo nekako “obračunal” s “srbskim sovragom” in ne bo obtičal v situaciji, kakršna je bila: Da so bile hrvaške pokrajine deli madžarskega državnega ozemlja, ki ga je okupirala antantna zaveznica, Kraljevina Srbija. Nelegalnost vseh in vsake zagrebške “tvorbe” (predvsem “Države SHS”) se je očitno odrazila na dan “ujedinjenja”, ko je srbski regent Aleksander – kakor je že bilo povedano – moral spremeniti besedilo, ki ga je predložila delegacija iz Zagreba, saj Država Slovencev, Hrvatov in Srbov” ni bila subjekt, a katerim bi smel suveren katere koli države sklepati “posle”. Izredno spretno je ravnal in z domišljeno “korekturo” rešil težavo. Namesto “Država Slovenaca, Hrvata i Srba”, je dal zapisati “ZEMLJE države (z malo začetnico!!!) Slovenaca, Hrvata i Srba”. Tako se ni kompromitiral na internacionalnem nivoju in hkrati rešil “ujedinjenje” – ki je sicer kar grmelo od “združevanja ljudstev – plemen…” (celo “troedinih”)…. kar je nekaj totalno shizofrenega. Združujejo se lahko ali sklepajo dogovore le subjekti internacioalnega prava – kar pa so bile tisti trenutek pred Aleksandrom v Beogradu – razen Srbije (že združene s Črno goro) – samo slovenske dežele. (To dejstvo je v današnji dobi zanstveno obdelal arhivski svetnik Peter Ribnikar v reviji Arhivi 26, 2003: Slovenija je imela pred Versajem določeno državno mejo edino znotraj Kraljevine SHS – dotedanjo državno mejo slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko /od Reke do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo/).

A grobo zanikovanje dejanskega stanja stvari ni edino orodje, s katerim se očitno “dela zgodovina” po okusu nekih klik. Kakor je neznano kam izginila slovenska nacionalna identiteta (nacionalno = državno!), se je v nič razblinil tudi ključni ustavni dokument, ki je vzpostavil pravni okvir za preureditev Cislajtanije in je elaboriran v prejšnjem odstavku.

Pisanje v tokratni Sobotni, ki ima prav nič skrit namen, hkrati sporoča dragoceno dejstvo: da s(m)o Slovenci po stoletjih prizadevanj, da prevzamemo oblast v svojih državah (dežela = država po slovensko nam je povedal jezikoslovec Petar Skok v svojem etimološkem leksikonu), ob koncu prve svetovne vojne končno dobili v roke ustavni dokument, na podlagi katerega je bila uradno razglašena zveza slovenskih dežel. In to uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” skoraj isti dan – po zaslugi posameznikov, slavljenih v tu obravnavanem spisu in številnih njim podobnih – prepustili pozabi.
Samozvanci v službi kdo ve katerih interesov – vsekakor ne interesov državljank in državljanov slovenskih dežel – pa so prebivalce/državljane teh slovenskih dežel zapeljali v stoletno suženjstvo in strašno morijo, ki sta jo spremljala uničevanje starodavne dediščine in smisla za lastno državo. Rabota ima usodne posledice. Tudi to, da je moral pokojni nestor državne ureditve osamosvojene Slovenije, profesor dr. France Bučar ob soočenju z bridko resnico, kaj so tokrat znova (!!!) storili “veljaki”, potarnati: potem smo pa naredili veliko posranijo.
Popolna odsotnost državotvorne misli, nacionalne (samo)zavesti ljudi se razkriva v blodnjaku, iz katerega tistega “jutri” bolje da ni videti. Če smo leta 1991 spet (v tretje) “ponovili vajo”, smo s Sporazumom o arbitraži znova naredili iz najboljše priložnosti, da se stoletje katastrofalnega sranja končno neha, le še večjo “posranijo”.
Butast “spomenik” v neuglednem kotu trga je le še en dosežek zblojenega uma v dolgi, brezkončni vrsti podobnih “dosežkov”!
Vse to odmeva tudi v “laudaciji”, ki je pobudila to pisanje…..

Ljubljana, 22072017

Ponovitev desetletje starih premislekov ob koncu postopka arbitraže

Saturday, July 22nd, 2017

Andrej Lenarchich

ARBITRATION AGREEMENT

It takes more than a signature to settle matters between Slovenia and Croatia. Everything has been thoroughly thought out and prepared in advance, but even though both sides are doing their best to elude the (overly) demanding supermajority, things can still get stuck in parliament. The referendum matches played between the ruling coalition and the opposition are tools often abused.
But let us assume that the agreement has been reached and that the tribunal will start working as soon as Croatia signs the treaty of accession to the European Union and reach its conclusion reasonably soon. Since practice as well as all the Slovenian public has experienced in terms of our relations to our southern neighbour has shown that direct discourse between the two countries will never yield any results, it becomes more than obvious that the only solution is a decision enforced by a third party – either an arbitrary tribunal or an international conference. Since it is a known fact at least that a muddle of opinions and interests expressed at international conferences rarely yield conclusions while the process tends to go on and on, it is reasonable to leave the decision up to a specialized tribunal. The most encouraging part is that its decision will be binding for both parties and will also be enacted.
Slovenian political as well as social and internal political scene is marked by an utter lack of any and all civic identity, a confusion of concepts and a renouncement of its own heritage and identity. Thus it is clear from the start that foreigners actually stole next to nothing from us – they merely picked up that which Slovenes have neglected or left. But still today, after many decades of cruel experience, we continue to sing praises to the wrong actions which we have undertaken.
To illustrate:
When the emperor of Austria, a long time (primarily!) Slovenian knez Franz Joseph visited Celovec (Klagenfurt) and heard Matija Majar from Zilli speak Slovenian, he remarked: “What, Slovenian is spoken here?” and Matija sternly replied: “Yes, Slovenes from here to Vladivostok!” Of course this statement was utterly misplaced, untrue and – most of all – detrimental. There is no sovereign whose ‘national security’ hair would not stand on end after hearing such a declaration. And in any case the only proper thing for Mr Majar to say would have been: “Of course, always has been, as you have always been our elected knez.” or something along those lines. And the ever celebrated relocation of the see of the Levantine bishopric from St. Andrazh to Maribor is no different. It is true that this action resulted in the establishment of a new Slovenian ecclesiastic centre, but why was it necessary for Celovec (Klagenfurt) and Gradec (Graz) to be relinquished to Germanity? And finally, why was Slovenian leadership unable to respond to the pressure of German nationalism and Italian Irredentism in any other way but by ideologically dividing the inhabitants of Slovenian soil – going so far as to deny the right of Slovenian citizenship to those who would not chime in with the majority while abandoning their residences infested by the next door neighbour’s mould of chauvinism rather than disinfecting it?
Slovenian ecclesiastic leadership, instead of supporting the founding of a Slovenian University which was nearly realized in Trieste – at that time the biggest Slovenian city – preferred to spend the money accumulated in the emperor’s church fund for an ecclesiastical high school. Naturally – both the German and Slovenian elites were concerned that it might result in an overabundance of free-thinking Slovenian intellectuals. It was acceptable they be bred but only in a controlled environment.
In 1848 when all other young national identities were being formed, all national rebirth in Slovenian lands was conducted under strict supervision and under the auspices of the unwritten gentlemen’s agreement: religion, culture and folklore went to Slovenian Church while political power, military and diplomacy were conducted from Vienna. And so the disintegration of a thousand-year-old political entity, wherein Slovenian lands were a constitutive part and an internationally legally recognized entity, caught Slovenes by surprise and with no inkling of a national identity. For decades obscene amounts of energy have been wasted on ideological strife, for the suppression of free thinking and to persuade the people that subordination to the Balkans was the only way to survive. This was how the leading Slovenian elite thrust Slovenes from the position of a constitutive nation in a great stately system into a Balkan madness and hewed it into four minorities condemned to perish engorged by foreign countries. It would be hard to argue with the conclusion that these leading Slovenian elites carry the responsibility for all the catastrophes, massacres and losses incurred by the Slovenian people in the hundred years that followed.

It is no wonder that the Slovenian public has no inkling of even the most fundamental notions of its history and civic status. All we were able to do when it came to the legal national unity and identity of Slovenian lands (Carinthia, Primorska Region, Carniola and Styria) was to make light of it, if we were at all aware of it in the first place. So why would anybody offer it to us and not simply taking it for themselves? In the place of the slogan A single and indivisible Carinthia! resounding from the ‘Slovenian’ side it was yelled at Slovenes by the Carinthian Gerry newcomers! And this story is not limited to yesterday’s Carinthia alone but occurs continuously and everywhere where Slovenes live. There was no hero who would raise his voice in the defence of a single and indivisible Primorska region (Meranija, Küstenland, Littorale, Venezia Giulia) – a land that has always belonged to Slovenia – with national legitimacy, citizens, territory, borders and law. But how could there be – when both Primorska and ‘lands’ were taboo topics, not even to be whispered about? If anything awareness would have to be raised about the fact that the state as a remnant of a bourgeois order was ultimately dying away. Most of the people that pushed themselves into the forefront parallel with the business of emancipation were followers of Kardelj’s communist “science” and so it comes as no surprise that they preferred arms’ dealing and leaving Slovenian territories and property to the neighbouring nations to chase after their “moment” to protecting the national interest and the territorial integrity of the Primorska region. The same goes for other Slovenian lands incorporated into the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (SHS) in 1918 and later Yugoslavia which they exited in approximately the same shape and size in 1991.

Indoctrination, lack of self-esteem and lack of self-awareness are so absolute that no voice of reason can break through. Yugoslav chauvinism eradicated what was left after a hundred years of the “national-protective” massacre: indigenousness became a curse word. It is not scientific to speak of the Veneti and Carantania. The “Turkish” raids and Slovene’s heroic fight for survival have been buried into oblivion. The Socha front (Battles of the Isonzo) and the limitless heroic feats of Slovenes have been laid to rest together with the fallen soldiers. The emptiness of experts’ heads has been filled with the straw of ‘social sciences’ which are not only ignorant of all things but also unwilling to know anything about Slovenia, the history of Slovenia as a country, Slovenian country-lands, Slovenian borders. They accept with a sigh of relief any word from a foreigner’s mouth, all just so they can avoid the danger of (by natural state of things) actually guessing– blurting out – a correct word.
All of the above as well as many other factors contributed to the anti-state-building conduct of the responsible in the crucial times of Slovenian emancipation. It is an amateur’s mistake to not notice the difference between the international and country’s internal legal level. They went about stately matters in the same manner as matters pertaining to local communities. To this day some people think that a “Republic” and “Country” are homonyms.1 They are still unable to break away from dubbing stately affairs as “those of the republic”. As a subject of international law, which is what Slovenia became on 25 June 1991 when it declared and established its independence, they continued to talk and consult and accept key obligations under the heading of the constitution sitting across from a geographic concept or private company of a certain Tudjman – for Croatia remained a part of Yugoslavia until 8 October 1991 when it finally declared and established its independence. Our country’s officials and experts still haven’t noticed this and they are of course not even trying to understand that any agreement reached on such a defective, illegal and illegitimate level is not the least bit valid nor does it exist. Even more so since none of these documents were ratified after the fact, as is proper and habitual, after the establishment of normal state – that is when a suitable subject finally did appear on the other side of the negotiating table.
Since the above stated case makes it clear that it was a matter of dilettantism and incompetency of Slovenian officials and statesmen it is right that the background be illuminated here. The question is: what are the reasons as to why Slovenia’s neighbouring Former Yugoslav republic did not establish its independence at the same time as Slovenia? In a kind of secretive and bashful way it received a poorly copied Slovenian declaration and then hid the whole thing in a drawer somewhere. Of course! The president of the Federal Executive Council was also Croatian. And Tudjman knew that if Croatia declares independence and then fulfils its previous agreement of letting the Yugoslav People’s Army cross its territory into independent Slovenia that that makes it a co-aggressor. Afterwards there would be no way for Croatia to elude this fact and the consequences it would bring. It would have to answer for it. Of course this did not suit the clever fellows above Ilica at all. They had other plans and so they waited a bit longer and made use of the aggression to steal a bit more than they were already planning to steal. However, the shrewd bandits did not count on the occurrence of the Brioni Moratorium2 which caught up with them still as a Yugoslav republic while Slovenia was already a sovereign state recognized by international law. It is a quandary of a special sort that Slovenian “statesmen” – mere merchant boys carrying bags of deutschmarks – were incapable, unwilling or disallowed to notice this.
And so it was possible for Zagreb to sail through the months of the moratorium unscathed. It is however true that this deception prevented them from later drawing attention by demanding additional verification of all which had been agreed upon up until that point. This is how the accepted documents remained invalid, nonexistent, but yet again! – Slovenes never noticed. They preferred to whine about the Gulf of Piran and construct anti-flood dams on Croatian soil at Mura paying for it by Slovenian tax-payers’ money.
A grotesque in its own right, another not really unimportant fragment from an unending line of achievements of the aforementioned komsomolian quasi elite connected to this Mura epopee also deems mentioning. When the President of Croatian government Sanader superiorly came to have a look at what these Kranjci (derogative for Slovenes) are making all the fuss about, Slovenian Prime Minister Janez Jansha came to meet him. And just like that he sat in the car of another Country’s President who then, grinning evilly, proceeded to drive him across (up until then) Slovenian territory. Of course what is a disciple of the Kumrovec (Tito’s birthplace) school of state-building to know at least about protocol if not sovereignty or even poezd!

The intolerable and entirely unlawful state of things on the Slovenian-Croatian border is merely another wretched achievement of spring frost. It is too horrible to even contemplate the extent of the damage that will occur when outstanding warehousing and merchants’ bills come to light. After all, we have quite a few of those pending in day-to-day politics. I don’t feel the need to explain what I mean by that. And so it is less painful to discuss the tangled matters concerning the border, even though crucial stately matters and responsibilities are at stake. And of course the existing problem is an achievement of the same swindlers.

After nearly two decades a new chapter started with the support of the superpower that had much to do with the fate of Slovenes as early as World War I, at the beginning of this ‘Slovenian tale’. The active Slovenian-Croatian arbitration agreement is the beginning of a non-reversible process the result of which will be binding and which both sides will be forced by international pressure to absorb into their individual stately reality.
Today when the general public is as yet unaware of all the details, most of all records of the talks between President Woodrow Wilson and Slovenian representatives – especially prince bishop Jeglich and the Paris delegation which also included Dr Lambert Ehrlich, it is hard to believe that our view of those occurrences can be clear and objective. It is absolutely evident that not even the greatest willingness of such a superpower as the USA (at the time) and its President to recognize Slovenian State as a sovereign nation could have no effect. Slovenian politics of the time was simply not prepared for such an occurrence. The Czech Republic was a different story. There Masaryk spent the entire war intensively building both at home and abroad to prepare the conditions which led the Czechs to an independent country, and more than that – they got to integrate Slovaks, so similar to Slovenes, as a bonus. While this was taking place Slovenian politicians yelled at the top of their lungs about the triple ‘single tribe’ and “Yugoslavia, the only solution’. Naturally the evil spirits on the Captol and the Hill and above the confluence of Sava and Danube were grinning viciously. The rich (from their point of view) and civilized Slovenian herd was entering their barn peacefully and of its own accord. Some even found this unneccessary. But the obsession of the so-called protectors of national interest knew no boundaries. Luckily the president of the National Council in Ljubljana, knight Jozhef Pogachnik informed the central government in Vienna of the National Council’s decision to take over all the power and administration in Slovenian lands – which he then extensively enumerated: Primorska with Istria, Carniola, the Slovenian part of Carinthia, and so at least we now know the important truth. In keeping with the official position of the – up until then – sovereign and central government on the topic of the dissolution of the Austrian Empire, with the acceptance of this message by the government in Vienna, the National Council became the sovereign power in these Slovenian lands or their parts. The question that arises is: If the Ljubljana based government was able to mention the entire Primorska region (including Istria and the Kvarner Islands), why then was it necessary to keep going on about the “Slovenian parts” of Carinthia and Styria? Any normal government would take it for granted that in principle all Slovenian lands in their entirety would fall under the jurisdiction of the Ljubljana based National Council. If this would not suit everyone there would still be enough time later to clarify matters and start legal procedures accordingly. But no, the high politicians that took responsibility for the fate of Slovenes and their lands preferred to dismember their own lands; their threat of handing the whole thing over to the dark Balkanian monarch stirred up strong opposition even with native Slovenes which later proved a fatal blow to the plebiscite in Carinthia.3 It did not take Slovenian leaders long to abandon the larger part of Styria even though there was no shortage of interest in the “Slovenian affair” in Gradec (Graz). Defeatism, capitulation, collaborationism and other rubbish averse to the building of the country was what determined the fate of the paltry remnants of Slovenes who then went on to suffer the catastrophes of World War II, capitulation, exile and the genocidal slaughter. The victorious Yugoslavia did in fact succeed in acquiring the entire land of Primorska but Slovenian administration had no idea what to do with it and so it simply and quietly handed it over to Croatian officials. It is therefore no coincidence that at the time of the tumult of emancipation the Croatian administration found itself in the middle of the Gulf of Piran and not only on the left but now also on the right bank of the Mura river in the villages under the Gorjanci range of Bela Krajina and under the Snezhnik hill. Even the topmost experts of the legal profession made official statements about Slovenia not being a maritime country – that it does not connect to international waters and that it is in short a territorially deprived country. The fact that these so called experts are intellectually and patriotically deprived was of course never mentioned.

This is the situation that now found its way to the documents of the prepared arbitration agreement, with a strong godfather standing in the background just in case things start getting too entangled again.

The agreement determines the object and the method of the arbiters’ decision process. The objects of decision are the sea border and the land border (Point 3/1/a). Sounds simple. Therefore the tribunal has the power to decide the entire border however it sees fit as long as it makes its decision on the basis of international law (Point 4/1/a). At the same time the tribunal must decide on the matter of the contact of Slovenian territory with the international waters and on the regime in the aquatorium (3/1/b/c) while taking into account the principle of equity/proportionality and good relations between neighbours (Point 3/1/b). That’s all it says. What this means is that Slovenia must present all facts and arguments that correspond to the demanded criteria of international law.
I am sure that republic borders,4 municipal borders, administrative precincts, statistical data, self-government agreements, police surveillance precincts, merchant custom and procedures do not correspond to these criteria nor do they have any bearing on its view. Filled with this data is the very expensive and thick but also worthless (actually harmful) Bela knjiga (White Book) of the Ministry of Foreign Affairs from 2006. Also meaningless and without effect are agreements reached unilaterally (above, point 5 – no unilateral act after 25 June 1991); this goes for all agreements reached or unilaterally accepted by the DEMOS government pertaining to the neighbouring Yugoslav Republic of Croatia.
Since Croatia was not subject to international law at the time these acts are meaningless anyway.
At first glance Badinteri’s arbitrary decision to use the border between the former Yugoslav republics may seem to have some merit. This decision however possesses at least two cosmetic faults:
1) The Helsinki Accord states that international borders in Europe are unalterable. It defines procedures needed for eventual changes. None of the above was taken into account in the Slovenian-Croatian case.
2) To speak of a “border between republics” within a single united state when a republic is a geographic term5 is one thing, but to speak of a border between two stately subjects is another. Within a united single country administrative boundaries are variable and their effect is only administrative. But when this administrative boundary is to become an international border all other components come in to play, such as territorial integrity, historical facts, the will of the people etc.

It is therefore evident that Badinteri’s decision does not automatically translate into an international demarcation following the line that divided two local administrative units within Yugoslavia. This is all the clearer if there exists and is obvious to all a thousand-year-old international boundary on the line running from Reka to Kotoriba, respected even by the occupying forces who did not allow its Nazi Ustashe ally – NDH (Indepedent State of Croatia – quisling state) to extend its power over this border. However the incursions of its armed bands over this border and the killing of Slovenian inhabitants already during the war were all the more vicious (for instance the mass murder of all males at Planina on Gorjanci), not to mention the killings in Croatian concentration camps and the slaughters in Istria and between the rivers Drava and Mura after the war. The fact that Slovenes in the mentioned places sealed the Slovene character of these lands with their blood mus certainly be mentioned here. Therefore Badinteri’s arbitrary decision fails to meet the requirements from Point 4/1/a, even where it actually touches on the actual matter of international border between Slovenia and Croatia.

Similarly to Badinteri’s document the so-called Fundamental Constitutional Charter also repeats the “republic” blunder and is also unilateral and hence entirely invalid. It concerns a partner “on the other side of the negotiation table” that does not exist! There is no subject to international law on the other side. Croatia was not a sovereign country at the time and it was impossible to reach any internationally binding agreements with it and even more so – any type of unilateral obligation (to self), not even a constitutional one. Therefore, everything we’ve examined thus far does not meet the requirements of Point 4/1/a.

The only argument that possesses all the elements of international character is the international border between the Slovenian lands that entered SHS on 1 December 1918 and the province of Croatia – until that point within the Kingdom of Hungary. For over a thousand years this border was a legally internationally undisputed fact with all the adjacent attributes – precisely defined and marked in the field. In 1918 when Slovenian lands joined SHS /Yugoslavia (after Trianon Prekmurje up to Drava was added which was prior to that a part of the Republic of Hungary) this border remained untouched, but had no functional use. During the occupation at the time of World War II it was again automatically used as the border between the NDH and the occupied Slovenian lands: Prekmurje (including Medmurje!), Styria, Carniola and the Primorska region reaching as far as Reka (the city itself was again included in the Primorska – Venezia Giulia).
Even after World War II no act of international law altered this border and so it awaited – untouched – the dissolution of the state that came to be through a union of Slovenian lands and other regions. It is a catastrophe completely in keeping with the demonstrated customs and procedures exhibited by Slovenian so-called politicians and statesmen that all empowered government, parliamentary or party officials failed to notice this evident but utterly important fact.
Today we are facing the Arbitrary Agreement that is finally, after a hundred years, presenting Slovenian state-building arguments. Even though late, the agreement is presenting Slovenia with the opportunity to catch up and repair the damage. It is not possible to awaken the multitude of the fallen and murdered, to repair the immeasurable damage and replace the lost existences, but it is possible to present the tribunal with a simple but final and only truth which it must take into account. Only this truth, for nothing that it may receive from the Croatian side meets the demands of international law as defined in Point 4/1/a.
Perhaps Point 4/1/b apart from international law takes into account the principle of equity/proportionality and good relations between neighbours mostly so that the good neighbours, conceitedly believing that all they wish to gorge on automatically falls to them, do not suffer a stroke when the tribunal announces its final and binding decision.
It is possible to hope that this time the superpower that failed to exert enough pressure on the limp national-protectionist dilettantes, and to lend enough help to the unusual nation under the Alps valuable even to itself (ex. Jefferson), will try to mend this historical blunder.

(Ljubljana, 5 November, 2009)

____________
1 The term republic was used in former Yugoslavia for individual units within the federation. (translator’s note)
2 Part of the Brioni Agreement which framed the way the hostilities between Yugoslavia and Slovenia were stopped. (translator’s note)
3 The 1920 Carinthian Plebiscite determined the final border between Austria and Slovenia, leaving half of the Carinthian Slovenians in Austria – to a degree by their own choosing. (translator’s note)
4 Former Yugoslav republics (translator’s note)
5 Yugoslav republic only had a degree of autonomy – courts, army, official language – the high court was in Belgrade, there was also a common economy, and most importantly all the republics were lead by a common governmental body – the central committee. (translator’s note)

Translated from Slovenian by Jaka Jarc

Andrej Lenarčič

SPORAZUM O ARBITRAZHI

Slovensko-hrvaške zadeve s podpisom še zdaleč niso zaključene. Je sicer vse zelo natančno vnaprej premišljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, četudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni večini v parlamentu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoče koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoče zlorabiti.
A vzemimo, da je sporazum tu in da bo tribunal takoj, ko Hrvaška podpiše pristop k Evropski skupnosti, začel z delom in verjetno razmeroma hitro odločil. Glede na to, da praktične izkušnje in sploh vse, kar slovenska javnost ve o odnosih z južno sosedo, upravičuje misel, da se nikoli ne bo mogoče o ničemer dogovoriti neposredno med obema državama, je več kot očitno edina možnost vsiljena odločitev nekoga tretjega – ali arbitražnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goščave mnenj in interesov težko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odločanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo njegova odločitev obvezna za obe državi in bo tudi udejanjena.

Za slovensko politično, posebej pa tudi za družbeno in državnopolitično sceno je značilno popolno pomanjkanje državotvornosti, pojmovna zmeda in odrekanje lastni dediščini in identiteti. Tako je na prvi pogled očitno, da nam tujci niso skoraj ničesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In celo danes, po toliko desetletjih krutih izkušenj, še vedno hvalimo napačne korake.
Za ilustracijo:
Ko je avstrijski cesar, sicer oddavna (predvsem!) slovenski knez, Franc Jožef, obiskal Celovec in je slišal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: »Kaj tu po slovensko?« In Ziljski je odločno izjavil: »Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka.« Seveda je bila izjava popolnoma neumestna, neresnična in še zlasti škodljiva. Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne naježila »nacionalnovarnostna koža«? In sploh bi bilo edino primerno, da bi gospod Ziljski rekel: »Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi naš izvoljeni knez.« Ali kaj podobnega. In nič drugače ni na primer z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Že res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno središče, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemštvu? Zakaj, navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemškega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugače, kot da je ideološko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla šovinistična plesen sosedov, pa je raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi slovenski škofovski vrh podprl ustanovitev slovenske univerze, ki je bila zelo blizu uresničenju v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu, je visoki kler raje na dunajskem dvoru zmanipuliral, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za cerkveno srednjo šolo. Seveda, tako nemško kot slovensko elito je skrbelo, da bi nastalo preveč svobodomiselnih slovenskih intelektualcev. Lahko nastajajo, a le pod kontrolo …

Ker je bilo na Slovenskem tudi vse politično vrenje od pomladi narodov leta 1848, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, strogo pod nadzorom in v službi nenapisanega »gentleman agreement« (slovenski Cerkvi religija, kultura in folklora, Dunaju pa oblast, vojska in diplomacija), je razpad tisočletne državne skupnosti, v kateri so bile slovenske dežele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence državotvorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja trošila za ideološke boje, za odrivanje drugače mislečih in za prepričevanje ljudstva, da je podreditev Balkanu edina možnost za preživetje. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s položaja konstitutivne nacije v velikem državnem sistemu v balkanski ponor in jih razkosala v na smrt obsojene manjšine v štirih tujih državah. Težko bi tudi ugovarjali trditvi, da te vodilne slovenske sile nosijo zaradi tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih.
Ni nobeno čudo, da slovenska javnost nima razčiščenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in državnosti. Iz državnopravne subjektivitete slovenskih dežel Koroške, Primorske, Kranjske, Štajerske smo se znali le norčevati, če smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s »slovenske« strani odmevalo geslo Koroška ena in nedeljiva!, je z njim po slovenskih buticah mlatil koroški švabski prihajač! In taka je zgodba ne le na Koroškem, ne le danes oziroma sinoči, marveč povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »ena in nedeljiva«, vedno slovenska dežela, s svojo državnostno legitimiteto, državljani, teritorijem, mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski ne o »deželah« nihče ni smel nič vedeti. Če že kaj, je bilo treba o državi vedeti, da kot ostanek buržoazne ureditve dokončno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izključno učenci te kardeljanske »znanosti«, ni čudno, da so raje trgovali z orožjem, prepuščali sosedom teritorij in premoženje ter »lovili svoj trenutek«, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dežel, ki so se leta 1918 združile v SHS in kasnejšo Jugoslavijo, leta 1991 pa so, avtomatično enake, kot so bile ob združitvi, tudi zapuščale skupno državo.
Pomanjkanje (samo)zavesti ter indoktrinacija sta tako totalna, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski šovinizem je zradiral še tisto, kar je po stoletnem »narodnozaščitniškem« masakru ostalo: avtohtonost je postala psovka. Govoriti o venetskih rečeh in karantanski državi ni znanstveno. Pozaba je prekrila »turške« vpade in herojski boj Slovencev za preživetje. Izginila je Soška fronta in brezmejna junaštva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjaških glav je zapolnila slama »družbenih ved«, ki ne le da ničesar ne vedo, temveč sploh nočejo vedeti ničesar o Sloveniji, slovenski državni zgodovini, slovenskih državah – deželah, o slovenskih mejah. Prav z olajšanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kakšno pravo besedo.

Vse to in še mnogi drugi razlogi so botrovali nedržavotvornemu ravnanju odgovornih v odločilnem času osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega kot državna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili državnih zadev. »Republiko« imajo še dandanašnji za »državo«, saj se nikakor ne morejo ločiti od poimenovanja »republiški« za stvari, ki so »državne«. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila državno suvereniteto, so se mirne duše pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom ključne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvaška do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, še del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki naše države še danes tega niso opazili in seveda niti ne poskušajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nič niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi.
Ker je iz navedenega razvidno, da je šlo za diletantizem in nekompetentnost odgovornih slovenskih funkcionarjev in državnikov, je prav, da se tukaj osvetli ozadje z razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramežljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvršnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: če Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozemlja nad suvereno Slovenijo, je avtomatično agresor. Hrvaška se ne bi mogla izogniti vsem temu dejstvu ustrezajočim posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovičem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so pač imeli še druge račune in so raje malo počakali, med agresijo pa so na hitro ukradli še kaj več od tistega, kar so že tako imeli namen ukrasti. Niso pa premeteni zlikovci računali, da se bo zgodil brionski moratorij, in ta jih je doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Šlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski »državniki« – v resnici trgovčiči z vrečami mark – teh dejstev niso znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake škode. Res pa je, da zaradi tega prevarantstva kasneje niso smeli na to opozarjati in zahtevati sicer običajnega naknadnega preverjanja vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstoječi, a – spet ! – Slovenci tega niso niti opazili. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplačevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri.
Groteska posebne sorte je še en ne ravno nepomemben drobec iz neskončne vrste dosežkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvaške vlade Sanader vzvišeno prišel pogledat, kaj neki ropotajo oni Kranjci tam ob Muri, ga je pričakal slovenski premier Janša. In je meni nič tebi nič prisedel v avto predsednika druge države, ki ga je lastnoročno, režeč se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda, le kaj naj se sanja učencu kumrovškega državotvorja vsaj o protokolu, če že ne o suvereniteti ali celo o pojezdu!

Nevzdržno, docela protipravno stanje na slovensko-hrvaški meji je le še en klavrn dosežek pomladne slane. Kolikšna bo namreč škoda, ko se bodo odprli neporavnani računi skladiščnikov in trgovčičev med balkanskimi vojnami, je namreč preveč grozno že pomisliti. Ne nazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleče razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, četudi gre za krucialne državnopravne reči in za odgovornost. In seveda je obstoječi problem dosežek istih barvastih kalinov.

Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dežel že na začetku te »slovenske zgodbe« ob koncu prve svetovne vojne, začelo novo poglavje. Aktualni slovensko-hrvaški sporazum o arbitraži je začetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoč in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokončno vsrkati v svojo državno realnost.
Danes, ko javnosti še niso poznane vse podrobnosti, zlasti zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebno s knezoškofom Jegličem in z delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je težko verjeti, da je podoba takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je očitno, da niti še taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna državno suvereniteto, ni mogla imeti učinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. V nasprotju na primer s Češko, za katero je Masaryk ves čas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okoliščine, ki so potem same po sebi povedle Čehe v suvereno državo, še več – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili za povrh, medtem pa so slovenski politiki na ves glas razgrajali o »troedinem plemenu« in o »Jugoslaviji, edini rešitvi«. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Griču ter nad sotočjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajšnje razmere) in civilizirana slovenska čreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odveč. A obsedenost kvazi narodnih zaščitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. Še sreča, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, Jožef vitez Pogačnik, sporočil centralni vladi na Dunaju odločitev Narodnega sveta, da prevzema vso oblast in upravo v slovenskih deželah, ki jih je taksativno naštel: Primorska z Istro, Kranjska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Tako vsaj poznamo pomembno resnico. Skladno z uradnim stališčem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporočilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v naštetih slovenskih deželah oziroma njih delih. Tu se pojavi vprašanje: če je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko (torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki), čemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet govoričiti o »slovenskih delih« Koroške in Štajerske? Za vsako normalno vlado bi bilo glede na znane zgodovinske in dejanske okoliščine samo po sebi umevno, da načelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dežele kot celote. Če komu to ne bi ustrezalo, bi bil kasneje še vedno čas za ugotavljanje stanja in za legalne postopke razčiščevanja. Toda ne, politični prvaki, ki so tedaj prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dežel, so raje vnaprej razkosavali svoje dežele; z grožnjo, da bodo vse skupaj izročili mračnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etničnih Slovencev, in to se je pri kasnejšem plebiscitu na Koroškem tudi usodno maščevalo. Od večjega dela Štajerske pa so se slovenski voditelji poslovili kar na hitro, četudi celo v Gradcu ni bilo malo vnetih za »slovensko stvar«.
Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je še nedržavotvornega smetja –to je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela še katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso deželo Primorsko, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj početi in jo je večji del brez komentarja prepustila hrvaškim uradnikom. Nobeno naključje torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvaška uprava znašla na sredini Piranskega zaliva, ter ne le na desnem, marveč sedaj že tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snežniških samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglašal, da Slovenija ni pomorska država, da nima izhoda na odprto morje in da je, skratka, teritorialno prikrajšana država. O v nebo vpijočem dejstvu, da gre le za intelektualno in narodnozavedno prikrajšanost teh kvazistrokovnjakov, seveda ni govoril nihče.

Tako stanje se je sedaj znašlo na papirjih pripravljenega sporazuma o arbitraži, ki ima zadaj močnega botra, da se po naključju ne bi znova preveč zavozlalo.

Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem (Točka 3/1/a). Preprosto. Torej tribunal lahko odloča o vsej meji, kakor se mu zahoče, dokler upošteva osnovno pravilo, da razsoja na podlagi mednarodnega prava (Točka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju (3/1/b/c) ter pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Točka 3/1/b). To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava.
Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in v njegovi optiki nimajo prav nobenega učinka republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovski običaji in postopki, česar vsega je polna silno draga in zajetna, a ničvredna (pravzaprav škodljiva) Bela knjiga MZZ RS iz leta 2006. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (gl. Točka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt); to velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti tako ali tako povsem brez pomena.
Na prvi pogled bi utegnila imeti določen pomen Badinterjeva arbitrarna odločitev, da medrepubliška meja postane meddržavna meja. Ta odločitev ima vsaj dve lepotni napaki:

1) Helsinška listina govori o nespremenjljivosti meddržavnih meja v Evropi. Določa postopke, ki so potrebni za eventualne spremembe. V slovensko-hrvaškem primeru nič od tega ni bilo spoštovano.
2) Govoriti o »republiški meji« znotraj enovite skupne države, ko je republika geografski pojem, je eno, toda govoriti o »republiški meji«, ko gre za mejo med dvema državnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite skupne države so upravne razmejitve poljubne in razen upravnih nimajo drugih učinkov. Ko pa naj bi postala »medrepubliška« razmejitev meddržavna, nastopijo še vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.

Torej je evidentno, da Badinterjeva odločitev ne pomeni avtomatično meddržavne razmejitve po črti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, če obstaja in je vsem na očeh tisočletna meddržavna meja na črti Reka – Kotoriba, ki so jo spoštovali celo okupatorji med drugo svetovno vojno in niso dovolili svoji nacistični ustaški zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla prek te meje. So pa zato toliko bolj besno že med vojno njene oborožene tolpe vpadale čez mejo in morile slovensko prebivalstvo (npr. množični pomor vseh moških v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvaških koncentracijskih taboriščih in še povojnih pomorih v Istri ter med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapečatili slovenskost zadevne dežele.
Torej niti Badinterjeva arbitrarna odločitev ne ustreza kriteriju iz Točke 4/1/a, kolikor seveda sploh posega v dejansko meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
Podobno kot pri Badinterju velja tudi za t. i. Temeljno ustavno listino, ki ponavlja »republiško« floskulo; posebno še, ker je enostranska in zato povsem neveljavna, saj zadeva partnerja »prek mize«, ki ga ni! Ni namreč subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvaška takrat ni bila suverena država in z njo ni bilo mogoče sklepati nikakršnih meddržavno zavezujočih dogovorov in še manj kakršne koli enostranske (samo)zaveze. Četudi ustavne. Vse doslej našteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Točke 4/1/a.

Edini argument, ki ima vse elemente meddržavnega značaja, je meddržavna meja med slovenskimi deželami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS, in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvaško. Ta meja je tisoč let in več nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natančno določena in zaznamovana na terenu. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dežel (po Trianonu se jim je pridružilo še Prekmurje do Drave, dotlej del Madžarske republike) v SHS / Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v času druge svetovne vojne je bila znova sama po sebi veljavna meja med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami Prekmurje (z Medmurjem!), Štajerska, Kranjska in Primorska do Reke (slednja je bila vrnjena v okvir Primorske – Venezia Giulia).
Tudi po drugi svetovni vojni te meje ni spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dočakala razpad države, ki je bila nastala z združitvijo slovenskih dežel in drugih pokrajin. Katastrofalno, vendar povsem v skladu z izpričanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazipolitikov in psevdodržavnikov, pa je dejstvo, da nikomur od pooblaščenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v političnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v oči.
Danes je pred nami sporazum o arbitraži, ki končno po sto letih postavlja na mizo slovenske državotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira možnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoče obuditi množice padlih in pomorjenih, ni mogoče povrniti brezmejne škode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda pred tribunal lahko postavimo tukaj opisano, preprosto, a dokončno in edino resnico, ki jo mora upoštevati. Le to resnico, saj nič drugega, kar bo hrvaška stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih značilnosti, ki jih zahteva Točka 4/1/a.
Morda ni daleč od resnice, da je v Točki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno upoštevanje pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotentnih sosedov, ki si domišljajo, da je vse, česar se polakomnijo, avtomatično njihovo, ne bi zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokončno in zavezujočo odločitev.

Možno je upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozaščitniške diletante in ni dovolj pomagala nenavadni, a celo tudi zanjo (prim. Jefferson) dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako skušala popraviti.

(Ljubljana, 5. 11. 2009)
Andrej Lenarčič

CONVENTION D’ARBITRAGE

Affaires slovènes et croates en signant sont encore loin d’être achevées. Tout a été soigneusement réfléchi et préparé à l’avance, mais concernant la ratification, même si les deux parties se débarassent de (trop) exigeante majorité constitutionnelle au Parlement, peut se coincer. “Les jeux” entre la coalition dirigeante et l’oposition aux référendums, sont aussi parmis les outils qui peuvent être abusés.
Mais supposons, qu’il y a un accord ici et que le tribunal, immédiatement, quand la Croatie signe l’adhésion à la Communaute Européenne, va commencer à travailler et probablement va décider assez rapidement. Étant donné, que les expériences pratiques et tout ce que le public slovène sait concernant les relations avec la voisine du sud, justifie l’idée, que jamais ne sera possible de s’accorder, sur quoi que ce soit, diréctement entre les deux États, est la plus évidente, la seule option imposée à la décision d’un tiers- ou du tribunal arbitral ou une conférence intérnationale. Car les conférences intérnationales sont connues, que de la broussaille d’opinions et interêts qqch. se développe avec difficulté, tout dure et dure, est raisonable que la dêcision soit laissée au Tribunal spécial. La partie la plus encourageante est que sa décision sera obligatoire pour les deux pays et sera également matérialisée.

La scène de la politique slovène et surtout aussi sociale et politique publique se caractérise par une absence totale de construction de la nation, la cofusion conceptuelle et le refus de leur propre patrimoine et de l’identité. Ainsi, à première vue, est évident que, les étrangers ne nous ont rien pris, ils nous ont pris seulement ce que les Slovènes ont négligé ou abandonné. Et aujourd’hui encore, après tant de décennies d’expériences brutales, nous approuvons encore de faux pas.
Pour illustrer:
Lorsque l’empereur d’Autriche, de temps (en particulier!), prince slovène Franz Jozef, a visité Klagenfurt et a entendu parler slovène de Matija Ziljski, a fait remarquer: “Qu’ y-a-t-il en slovene?« Et Ziljski a dit fermement: »Oui, les Slovènes d’ici jusq’à Vladivostok.« Bien sûr la déclaration était complètement hors de propos, fausse et particulièrement nocive. Au quel souverain, auprès d’une telle déclaration, la peau n’hérissait pas ” la peau nationale de sécurité«? Et même, il serait juste que M. Ziljski dirait: »Bien sûr, depuis toujours, comme vous êtes depuis toujours notre prince élu.« Ou qqch. de pareille. Et ce n’est pas différent, par example, avec toujours si célébre déplacement du siège diocésain épiscopal de St. Andraz à Maribor. Il est vrai qu’ un nouveau centre slovène ecclésiastique a été établi, mais pourquoi, en même temps, on a dû laisser Klagenfurt et Graz au esprit allemand? Pourquoi, après tout, la politique slovène n’a pas su répondre à la pression du nationalisme allemand et du irredentisme italien autrement qu’elle les a divisés idéologiquement, les habitants du pays slovène, à tous ceux qui n’ont pas sonné d’un seul cornet, a refusé le droit d’être slovène, l’appartement qui a été attaqué par un moule chauvinist des voisins, elle a préféré de le laisser comme de le désinfecter? Au lieu que le sommet des évêques slovène approuvait la création de l’université slovène, qui était très proche de la réalisation à Trieste, la plus grande ville slovène, en ce temps-là, le haut clergé préférait au cour viennois, il a manipulé, que des fonds collectés au fonds impérial ont été dépensé pour l’école secondaire de l’église. Bien sûr, les élites allemandes et slovènes étaient inquiètes, qu’il se prodiserait trop d’intellectuels slovènes libérals. Ils peuvent se produire, mais seulement sous le cotrôle de…

Comme il était, en Slovénie, aussi l’effervescence toute politque du printemps des nations en 1848, quand partout ailleurs les élites nationales se sont formées, strictement contrôlées et au service de non écrite »gentleman agreement« (à l’église slovène la réligion, culture et folklore, à Wienne le gouvernement, l’armée et la diplomatie), est l’effondrement d’une communauté étatique de mille ans, où les territoires slovènes étaient une partie constitutive de sa propre personnalité juridique intérnationale, pris les slovènes, créateurs d’Etat, complètement non préparés. Toute l’énergie s’est consacrée à des décennies aux combats idéologiques, pour le dépoussement de ceux qui pensent autrement et pour la persuasion des gens, que la soumission à Balkan est la seule option pour la survie. Ainsi l’élite dirigéante a plongé les slovènes de la position de la nation constitutive dans le grand système d’État dans le gouffre balcanique et les a découpés aux minorités condamnées à mort dans quatre pays étrangers. Il serait aussi difficile de contester l’affirmation que ces principales forces slovènes portent en raison de ça toute la responsabilité pour toutes les catastrophes, les massacres et les pertes qui ont atteint les slovènes, dans près de cent ans.
Il n’est pas étonnant, que le public slovène n’a pas des concepts fondamentaux clarifiés de son histoire et État. De subjektivité de droit public des pays slovènes de Carinthie, Primorska, Carniola, Styrie nous avons su que rigoler, si nous l’avons remarqué. Pourquoi les autres nous l’offrent ou ne le prennaient pas pour soi-même? Au lieu que du côté »slovène« le mot de passe La Carinthie une et indivisible! resonnait, avec lui sur les têtes slovènes a frappé carinthien arrivant souabe! Et pareil est l’histoire, non seulement en Carinthie, pas seulement aujourd’hui ou hier soir, mais partout et toujours, où les slovènes sommes à la maison. Il n’y avait pas d’héro, qui, en 1991 levait la voix, que Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »une et indivisible«, toujours pays slovène, avec sa légitimité d’État, citoyens, territoire, frontière, droit. Bien sûr, comment pourrait-il, mais ni sur Primorska ni sur »des pays« personne n’a dû rien savoir. Si quoi que ce soit, il fallait savoir sur le pays, que comme le reste du régime bourgeois est enfin en train de mourir. Et car auprès des courses d’indépendences ont raclé presque exclusivement des étudiants de cette »science« de Kardelj, il n’est pas surprenant, qu’ils préféraient le commerce des armes, ils ont laissé aux voisins du territoire et de la richesse et »couraient après leur moment«, plutôt que de protéger les intérêts nationaux et l’intégrité territoriale de Primorska et d’autres pays slovènes, qui ont été unis en 1918 dans SHS et plus tard la Yougoslavie, en 1991, ont, automatiquement les mêmes, comme ils étaient au temps de l’union, aussi laissé l’ État commun.
Le manque d'(auto)conscience et l’endocrinement sont si absolues qu’aucune voix de raison n’a pas de force. Le chauvinisme yougoslave a effacé encore ce qui est vieux de plusieurs siècles »protecteur de la nation« et a resté après le massacre: l’originalité est devenue un mot de malédiction. Parler des choses de pays de Venise et de l’ État Corinthian n’est pas scientifique. L’oubli a couvert les invasions »turques« et le combat héroique des slovènes pour la survie. Le Front de Soča a disparu et l’héroïsme sans bornes des slovènes est enterré avec les tués. Le vide des têtes professionnelles a été rempli par la paille »des sciènces sociales«, qui non seulement ne savent rien, mais ils ne veulent rien savoir au sujet de la Slovénie, de l’histoire nationale slovène, les États slovènes- pays, les frontières slovènes. Ils acceptent avec soulagement chaque erreur de bouche étrangère pour éviter une menace, que d’après la logique naturelle, cependant, ils devineraient- diraient- un bon mot.

Tout cela et bien d’autres raisons ont amené à la conduite non créatrice d’État des responsables à un moment crucial de l’indépendance. Le dilletantisme n’a pas observé que le niveau intérnational juridique est qqch. d’autre que le niveau d’État. Dans la manière des communautés locales ils se sont occupés des affaires de l’État. Ils ont toujours »la République« pour »l’État«, parce qu’ils ne peuvent pas se séparer de la designation »république« pour les affaires »de l’État«. En tant que sujet du droit international, ce que la Slovénie est devenue, quand elle a, le 25.juin 1991, annoncé et a établi la souveranité étatique, ils discutaient d’âme paisible et consultaient et acceptaient les engagements clés, sous le titre constitutionnel, à l’autre côté du table était une notion géographique ou l’entreprise privée d’un Tudjman, car la Croatie faisait, jusqu’à 8. octobre 1991, quand elle a annoncé et etabli son indépendance, encore partie de la Yougoslavie. Les fonctionnaires et les experts de notre État n’ont toujours pas remarqué et bien sûr ils n’essayent même pas de comprendre, qu’ aucun accord sur un tel niveau déféctueux, illegal et illégitime, ne vaut rien et ni n’existe pas. D’autant plus, que aucun de ces documents qui a été ainsi adopté, n’as pas été, après la restitution d’une situation normale- à savoir, quand à l’autre côté de la table, cependant, il semble, une entiteé approprié a apparu- par la suite ratifié, comme il convient et est d’usage.
Car on voit de si-dessus, qu’il y a eu le dilettantisme et l’inhabilité des fonctionnaires slovènes responsables et des politiciens, c’est correct, qu’ici on éclaircit le fond avec les raisons, pourquoi la ex-république voisine jougoslave n’a pas établi sa souverainété ainsi que la Slovénie. D’une sorte à moité et en secret et timide, elle a accepté une copie mal copiée de la déclaration slovène et puis caché le tout dans un tiroir. Bien sûr! Président du conseil exécutif était aussi Croate. Et Tudjman a su: si Zagreb déclare l’indépendance, et respecte l’accord et n’empêche pas- donc laisse- JLA de son territoire sur la Slovénie souveraine, il est automatiquement agresseur. La Croatie ne serait pas en mesure d’éviter à tout cela, aux conséquences correspondantes. Elle serait l’agresseur et elle répondrait. Ceci, bien sûr, n’a pas de tout convenu aux intrigants sur Ilico – ils ont eu d’autres comptes et ils ont préféré d’attendre un peu, au cours de l’agression ils ont volé en vitesse un peu plus, de ce qu’ils ont eu l’intention de voler. Des bandits astucieux n’ont pas compté, que le moratoire de Brioni se passera, et celui-ci les a attendu en état de la république Yougoslave, la Slovénie dans le statut du sujet du droit international. Légèrté du genre spécial, bien sûr, que les “politiques” slovènes – en fait des commerçants avec des sacs des marques- ils n’ont pas su, voulu ou dû appercevoir ces faits. Par conséquent, Zagreb a réussi de naviguer des mois du moratoire sans aucun dommage. Il est vrai qu’en raison de cette tromperie, plus tard, ils n’étaient pas autorisés à mettre en garde et exiger par ailleurs une vérification ultérieure normale de tout convenu précédemment. Ainsi les documents adoptés sont restés invalides, inexistantes, mais- encore une fois!- les Slovènes n’ont même pas remarqué cela. Ils ont préféré se lamenter sur la baie de Piran et ont bati des digues de protéction contre les inondations le long du fleuve Mura à l’argent des contribuables slovènes.
Grotésque spécifique est encore un autre morceau, qui n’est pas, justement peu important, de la série infinie des réussites de l’élite quasi patelin comsomole, liée à cette épopée de Pomurje. Lorsque le premier ministre croate, Sanader, est venu voir, d’une manière supérieure, ce que les Kranjci bavardent au long de Mura, il a été accueilli par le premier slovène Janša. Sans doutes, il s’est assis dans la voiture du président d’au autre État, qu’il a condit par sa propre main, en riant, a pris (auparavant) sur le territoire slovène. Bien sûr, qu’est-ce qu’un étudiant de créateur d’État de Kumrovec rêve au moins sur le protocole, sinon la souveranité ou même sur l’Asseblée publique!

Intolérable, la situation, tout a fait illégale, à la frontière croate-slovène, est juste un autre résultat pitoyable du givre du printemps. Quel sera le dommage, quand les factures impayées des magasiniers et des commerçants, pendant les guerres de Balkan, est déjà trop horrible de penser. Nous les avons un assez grand nombre, derrière le cou, en politique active. Ce que cela veut dire, il n’y a pas besoin d’expliquer spécialement. Il est donc moins douloureux pour discuter de l’affaire nouée concernant la question de la frontière, même si il s’agit des affaires importantes de droit public et pour la responsabilité. Et bien sûr, le problème actuel est la réalisation de mêmes tricheurs de couleurs.
Après près de deux décennies, avec le soutien de la superpuissance, qui avait beaucoup à voir avec le sort des Slovènes et des pays slovènes, déjà au début de cette “histoire slovène” à la fin de la Première guerre mondiale, un nouveau chapitre a commencé. Le courant convention d’arbitrage slovène-croate est le début du processus irreversible, dont le résultat sera obligatoire par les deux parties qui devront, à la pression intérnationale, l’absorber enfin dans leur réalité nationale.
Aujourd’hui, que le public ne connait pas encore tous les details, notamment les procès- verbaux du président Wilson à Paris avec les représentants slovènes, particulièrement avec le prince évêque Jeglič et avec la délégation, qui comprenait également le dr. Lambert Ehrlich, est difficile de croire, que l’image des événements de ce temps est claire et objective. Cependant, il est évident, que même pas la volonté de superpuissance, comme telle qu’il était autrefois l’Amerique et son président, qu’elle reconnaisse à la Slovénie la souveraineté d’État, ne pouvait pas avoir l’effet, car la politique slovène n’était pas prête pour cela. Contrairement à, par example, la république Tcheque, pour laquelle Masaryk, tout le temps de la guerre, a construit à la maison et à l’étranger, les circonstances, qui ont conduit après soi-mêmes les Tcheques dans un État suverain, et en plus- Les Slovaques maladroits semblables aux Slovènes, tandis que les politiques slovènes ont tapagé à haute voix concernant »le tribu de trinité« et concernant »la Yougoslavie, seule solution«. Bien sûr, les mauvais esprits sur Kaptol et Griču et au dessus du confluent de Sava et Donava, ont ri d’une manière volupteuse. Riche (pour les conditions de là-bas) et civilisé le troupeau slovène s’est mis en avant dans leur grange. Pour certains il était de trop. Mais l’obsession des quasi protécteurs nationaux dans le pays slovène était sans bornes. Heureusement, le président du conseil national à Ljubljana, Jožef chevalier Pogačnik, a annoncé au gouvernement central à Vienne, la décision du Conceil national, d’assumer le plein pouvoir et l’administration dans les terres slovènes, qu’il les a limitativement enumérés: Primorska avec Istra, Carniole, partie slovène de Carinthie et la partie slovène de Styrie. Ainsi, nous savons au moins une vérité importante. Conformement à l’opinion officiel de l’ex-souverain et du gouvernement central, concernant la dissolution de l’Empire autrichien, est avec cela, quand le quevernement autrichien a accepté le message, le Conceil national est devenu le pouvoir souverain dans les pays enumérés slovènes ou ses parties. Ici se pose la question suivante: si le gouvernement sage de Ljubljana a pu parler d’entière Primorska (donc ensemble avec Istra et les îles de Kvarner), pourquoi étai-il necessaire de parler en avant et par coeur sur ” les parties slovenès” de Carinthie et de la Styrie? Pour tout gouvernement normal serait, concernant, les faits historiques et des réalités connu de soi-même, que, du principe, toutes les terres slovènes dans son ensemble tombent sous la domination du Conceil national de Ljubljana. Si cela ne plairait pas à qqn., plus tard, on aura encore le temps de dresser un bilan et pour des procédures juridiques de clarification. Mais non, champions politiques, qui ont pris la responsabilité du sort des slovènes et de leurs pays, ont préféré de démembrer leurs pays; avec la menace qu’il délivreront tout au monarque sombre balkanique, ils ont attiré une forte opposition, même de certins slovènes ethniques, et cela, au plébiscite en Carinthie, a eu une vengeance fatale. Les dirigéants slovènes ont dit au revoir à la plus grande partie de la Styrie en vitesse, même si à Graz, il y a avait des désireux pour »l’affaire slovène«.
Le défaitisme, manutention des défatistes, collaborationnisme et ce qu’est des déchets qui apparaissent non créateur d’État–cela a détérminé le sort des restes très pauvres des Slovènes, après apparait encore la catastrophe de la Seconde Guerre mondiale, capitulations, exils et les massacres génocidaires. La Yougoslavie, après la victoire, a autrement gagné presque toutes les terres de Primorska, mais l’administration slovène n’a pas su quoi faire avec lui et a laissé sa plus grande partie, sans commentaire, aux fonctionnaires croates. Il est donc pas un hasard, que dans la fermentation d’être indépendant, l’administration croate s’est trouvé au milieau de la baie de Piran, et non seulement du côté droite, mais aussi du côté gauche de Mura, dans les villages sous Gorjanci et Bela Krajina et dans les solitudes de Snežnik. Même le sommet de la profession juridique a officiellement proclamé, que la Slovénie n’est pas un pays maritime, qu’il n’a pas de sortie à la mer ouverte et qu’il est, en bref, l’État défavorisé des territoires. Bien sûr, personne ne parlait du fait évident, qu’il s’agit de diminution intellectuelle et de conscience nationale de ces quasi experts.
Cette situation se trouve maintenant dans les documents de la convention preparée sur l’arbitrage, qui a un fort parrain derrière, que, par hasard, ça se compliquerait pas trop de nouveau.

L’accord prévoit le sujet et procédé de décision des arbitres. Sujet de décision est la frontière en mer et la frontière terrestre (Point 3/1/a). Facile. Donc, le tribunal peut décider concernant toute la frontière, comme il lui plait, aussi longtemps qu’il tient compte de la règle de base, de se prononcer sur la base du droit international. (Point 4/1/a). En même temps, le tribunal doit se prononcer sur le contact territorial slovène avec la mer ouverte et le régime dans les eaux (3/1/b/c) en prenant en considération aussi le principe d’équité/proportionnalité et de bonnes relations de voisinage (Point 3/1/b). C’est tout, ce qu’est écrit à ce sujet. Cela signifie, bien sûr, que la Slovénie doit présenter tous les faits et arguments, qui correspondent au critère requis du droit international.
Ils ne correspondent surement pas à ce critère et à son optique n’ont absolument aucun effet de la frontière république, de la frontière municipale, zones administratives, statistiques, arrangements d’autogestion, zones de surveillance policière, pratiques et procédures comerciales, tout est plein et très cher et lourd, mais sans valeur (en fait, nocif) Livre blanc MZZ RS de l’année 2006. Les accords, qui ont été conclu de la manière unilatérale, n’ont aussi aucun sens et effet (regardez Point 5. – après 25. juin 1991 aucun acte unilatéral); cela vaut pour tous les accords, qui sont conclus par le gouvernement de Demos ou pris soi-même concernant la république voisine yougoslave, la Croatie. Étant donné, que la Croatie puis, n’a pas été soumise au droit intérnational, ces actes sont, de toute façon, complètement dénués de sens.
À première vue, la décision arbitraire de Badinter, pourrait avoir une certaine importance, que la frontière entre les républiques devient la frontière entre les États. Cette décision a, au moins, deux erreurs cosmétiques:

1) L’acte de Helsinki parle du fait que les frontières entre les États ne peuvent pas être changées en Europe. Il définit les prosédures qui sont nécessaires pour les changements événtuels. Dans le cas Croate-Slovène, rien de tout cela n’a pas été respecté.
2) Parler de »frontière république« dans un seul pays uni, quand la république est le concept géographique, est une chose, mais de parler de la »frontière de la république«, quand il s’agit de la frontière entre deux operateurs nationaux, est une autre chose. Au sein d’un seul pays uni, les délimitations administratives sont quelconques et, n’ont pas d’autres effets que administratifs. Quand la démarcation entre les États d’ »inter (entre) république« est la délimitation entre États, aparaissent les autres composants- intégrité territoriale, faits historiques, volonté du people, etc.

Il est donc évident, que la décision de Badinter ne signifie pas automatiquement la démarcation entre les États sur la ligne, qui a administrativement divisé deux collectivités locales au sein de la Yougoslavie. Plus sûrement, si elle existe et si tout le monde peut la voir, la frontière de mille ans entre les deux États sur la ligne Reka – Kotoriba, qui a été respecté même par des occupateurs parmis la Seconde Guerre mondiale et ils n’ont pas permis a son alliée nazis oustachi NDH d’étendre son pouvoir à travers cette frontière. Déjà pendant la guerre, ses bandes armées ont invasé à travers la frontière et ont assassiné le peuple slovène (par ex. l’assassin en masse de tous les hommes à Planina sur Gorjanci), de ne pas parler des massacres dans les camps de concentration et les carnages après la guerre à Istra et entre Drava et Mura. Il faut dire, que cela ne sera pas oublié, que les slovènes, dans les lieux mentionés, ont scellé, avec le sang la Slovénianeté du pays concerné.
Donc, ni la décision arbitraire de Badinter ne répond pas au critère du Point 4/1/a, jusqu’ à présent, bien sûr, interfère dans la frontière réellee entre la république Slovénie et la Republique Croatie.
Pareil comme chez Badinterj vaut aussi pour si nommé Charte constitutionnelle de base, qui répète le truisme »république«; surtout parce qu’il est à sens unique et donc totalement inefficace, car il concerne le partenaire »sur (à travers) la table«, qui n’existe pas! Il n’y a pas d’objet du droit intérnational de l’autre côté. La Croatie, en ce temps là, n’était pas, un État suverain et il n’a pas été possible de conclure des accords intergouvernementaux contraignants avec elle et encore moins les engagements unilateraux (auto)engagement. Bien que constitutionnel. Tout précédemment énuméré ne remplit pas les conditions du Point 4/1/a.

Le seul argument, qui a tous les éléments du caractère inter-État, est la frontière entre les terres slovènes, qui sont entrés, le 1. décembre 1918, dans SHS, et la province ancienne à l’intérieur du Royaume de la Hongroie- Croatie. Cette frontière est, mille ans et encore plus, un fait incontestable du droit intérnational avec tous les attributs, précisament définie et marquée sur le terrain. En 1918, à l’entrée des terres slovènes (après Trianon encore Prekmurje jusqu’à Drava, auparavant partie de la république Hongrie, les a rejoint) dans SHS / Yougoslavie, cette frontière restait intacte, mais hors fonction. Pendant l’occupation, pendant la Seconde Guerre mondiale, était sur elle même de nouveau valide la frontière entre NDH et des pays occupés slovènes Prekmurje (avec Medmurjem!), Styrie, Kranjska et Primorska jusqu’à Reka (ce dernier a été inclus dans le cadre Primorska – Venezia Giulia).
Même après la Seconde Guerre mondiale, aucun acte intérnational du droit n’a pas changé cette frontière et ainsi, elle a attendu intacte la désintegration d’État, qui a été formé par la fusion des terres slovènes et d’autres régions. Catastrophique, mais conformement aux habitudes et pratiques attestés des quasi politiciens et pseudo politiques, est le fait, que a personne autorisée par le gouvernement slovène, au parlement ou dans les parties politiques, ce fait évident, très important, n’a pas tombé aux yeux.
Aujourd’hui, nous avons devant nous, une convention d’arbitrage qui, finalement, après une centaine d’années, met sur la table les arguments slovènes d’État. La convention sinon tard, mais pas trop tard, ouvre la possibilité, que la Slovénie répare les dégâts. Impossible de réveiller les masses tombées et assassinées, ce n’est pas possible de récuperer les dommages immenses et remplacer les existences perdues, mais on peut mettre devant le tribunal ce qui est écrit ici, simplement une vérité finale et unique, qu’il doit prendre en compte. Seulement cette vérité, parce que rien d’autre, ce que le côté croate mettra y devant, n’a pas de carastéristiques intérnationales, requises par le Point 4/1/a.
Il n’est peut-être pas loin de la vérité, que au Point 4/1/b en plus de droit international est prévu la consideration de justice/de la proportionnalité et de bon voisinage principalement, que des voisins trop puissants, qui imaginent, que tout, ce qu’ils s’approprient, est automatiquement à eux, ne serait pas touchés aux accidents vasculaires cérébraux, lorsque le tribunal annoncera sa décision définitive et exécutoire.
Il est possible d’espérer que, cette fois, la superpuissance, qui avant neuf décennies, n’a pas assez pressé sur les dillettantes flasques, et n’a pas assez aidé a la nation bizarre, mais même pour elle (prim.Jefferson), à la nation subalpine précieuse, va essayer de réparer cette erreur historique.

(Ljubljana, 5. 11. 2009)

K zapisniku zasednja EK 04072017

Friday, July 21st, 2017

Izjava podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa (uradni zapisnik zasedanja Evropske komisije, 4.7.2017), v kateri izstopa opozorilo o “geografski odgovornosti članic”, pripoveduje zgodbo shizofrenega, tribalističnega razumevanja države kot priročnega orodja za zlorabo njene moči za potrebe separatnih skupin, ideologij, etnij…
S to usodno deviacijo, ki je Balkan posejala s trupli, se Republika Slovenija srečuje tudi po razsodbi arbitražnega tribunala.
Vprašanje je, če “Evropa” te šokantne ostaline mračne preteklosti po odrešitvi od vseh “…izmov” sploh lahko razume.
Beseda evropske komisije v odgovor zagrebškemu pojmovanju države ne pove vsega, pokaže pa, kako nujno je prebrati razsodbo sodišča. Na dan namreč prihaja, da je Republika Slovenija tribunalu prikrila vsa (vsa!) relevantna internacionalna pravna dejstva – še več: Obče znano resnico, da je Zagreb prevaral svoje slovenske sogovornike in samostojnosti ni razglasil na isti dan (to so storili šele 8. oktobra 1991) in je na Tudjmanov osebni ukaz (pričevanje generala Špeglja) sodeloval pri agresiji na osamosvojeno Slovenijo, so tribunalu zamolčali in dali na mizo neresnično tezo o “hkratni razglasitvi osamosvojitve”. To so očitno storili zato, ker bi sicer tribunal ugotovil, da skladno s 5. členom Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska sploh ni stranka v postopku in bi moral obravnavati osamosvojitev Republike Slovenije – s tem pa tudi njeno državno mejo s preostankom SFRJ – skladno z dejanskim stanjem stvari in posebej z določilom Temeljne ustavne listine, kjer je zapisano, da je ta državna meja meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ!!! (SSKJ, geslo OKVIR).
Tribunal bi tako razumel, kaj je leta 1918 sestavilo Jugoslavijo in (za)kaj je 26.6.1991. leta razglasilo osamosvojitev (in zakaj je Beograd k temu spodbujal…) Tribunal bi tudi vedel, kje poteka državna meja in zlahka določil nje potek.
Vse to so slovenski pooblaščenci tribunalu zamolčali ali pa napačno prevedli – vsekakor so pritrkavali zagrebški pravljici: . Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991 (citat!) o čemer je treba povedati vsaj to, da država (kot je tu zapisano!) nastane z “RAZGLASITVIJO” ne s sprejemanjem za ta namen potrebnih sklepov in zakonov. Republika Slovenija je torej nastala, ko je bila njena osamosvojitev (slovesno) razglašena na trgu pred skupščino. (Enako velja za trenutek obnove sosednje Avstrije dejanje kanclerja Figla, ki je stopil na balkon dvorca Belvedere in zbrani množici sporočil: Austria ist frei! – pa so dokumente sprejemali in podpisovali že prej, in še cele tri mesece potem…)
Republika Slovenija se torej ni osamosvojila, ko so bili sprejeti ustavni amandmaji, niti ko je skupščina sprejela zadevno odločitev. Osamosvojila se je in postala samostojna država, ko bilo to dejstvo razglašeno na trgu pred skupščino. To se je zgodilo dne 26.6.1991 (datum osamosvojitve je torej 26.6. in ne 25.6.). Sosednja jugoslovanska republika pa je svojo osamosvojitev razglasila šele 8.oktobra 1991 in po določilih 5. člena Sporazuma za naloge arbitražnega tribunala nima nobenega pomena. Tako ostaja edini “pomen za tribunal” dejansko stanje stvari, in to “skozi očala internacionalnega prava”: To pa so državne meje slovenskih dežel (v dokumentu o “ujedinjenju” imenovane ZEMLJE države SHS) s preostankom države, nazadnje imenovane SFRJ – prej pa so to bile državne meje s Kraljevino Ogrsko. Ker z nobenim aktom pravne veljave te meje vse do razsodbe arbitražnega sodišča niso bile odpravljene (nasprotno: že leta 1941 jih je brez ugovora priznala nacifašistična NDH!), bi bilo delo arbitražnega tribunala lahko. Brez težav bi določil, kje poteka državna meja osamosvojene Slovenije.
A vse to je onemogočila kolaboracija slovenskih pooblaščencev s sodelovanjem pri lažnem prikazovanju dejstev in nedostojnim laganjem.
In sedaj ima problem Slovenija, in ima problem Evropska unija.

Ljubljana, 21.07.2017

Siamski dvojčici obakraj Karavank – Že sto let!

Tuesday, July 18th, 2017

Van der Bellen pozval Slovenijo in Hrvaško k rešitvi spora glede meje
Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen je danes v Salzburgu pozval Slovenijo in Hrvaško, naj rešita spor glede meje, in pri tem ponudil pomoč Avstrije.
http://siol.net/novice/slovenija/van-der-bellen-pozval-slovenijo-in-hrvasko-k-resitvi-spora-glede-meje-445296

To je sijajna priložnost, da Avstrija, ki je brez Slovenije – Slovenskih partizanov na Koroškem – ne bi bilo (ključni pogoj Moskovske deklaracije so lahko izpolnili le s priznanjem partizanskega protinacističnega odpora Slovencev na Koroškem!), povrne svoj dolg, in opozori tako Slovenijo kot Hrvaško in vso svetovno javnost, da so slovenske dežele 31.10.1918 storile natančno isto in na isti ustavni podlagi (Manifest 16.10.1918) kot teden dni pred tem dežele z nemško govorečo večino (danes Avstrija). Tako, kot so se “nemške” dežele združile pod vlado na Dunaju, so se “slovenske” (odn. večinsko slovenski deli: Koroška, Štajerska) združile pod vlado v Ljubljani. Čeprav je Hitler (leta 1938 ob navdušenih ovacijah v živo) odpravil Avstrijo, je bila omenjena razglasitev leta 1918 tako močna in pomembna, da zavezniki leta 1955 niso imeli težav s priznanjem obstoja te zveze dežel, brž, ko je Dunaj priznal herojstvo svobodoljubnih Korošcev slovenskega rodu. Koliko manj težav bi bilo s priznanjem OBSTOJEČEGA, NIKOLI ODPRAVLJENEGA DEJSTVA: zveze slovenskih dežel, DRŽAV, z vsemi atributi – tudi z državno mejo. To mejo imajo do zadnjega metra natančno dokumentirano v arhivih na Dunaju. Ker predsednik Van der Bellen še kako dobro pozna tu navedena dejstva in ima v rokah “ključ do vseh dokumentov”, lahko z eno potezo odpravi vse probleme v zvezi s teritorijem suverene države Slovenije in obstoječo državno mejo (ki jo je že leta 1941 priznala Nezavisna država Hrvatska !!! in je nikoli, do – nesrečne, a zaradi grobih kršitev pravnih pravil neveljavne – arbitraže, nihče ni niti poskušal odpraviti) ter ustavi brezsramne, stoletne apetite etnošovinističnega teritorialnega ekspanzionizma ene od treh udeleženk pogovorov v Salzburgu.
Sosednja Avstrija, “dvojčica” Zveze slovenskih dežel, ima v roki “čarobno paličico”, s katero v trenutku odpravi vir Zla, ki ogroža mir ne le v Srednji v Evropi.

Ljubljana, 18072017

Eno staro pisanje od Spomenika

Tuesday, July 18th, 2017

Andrej Lenarčič
Ljubljana, 17.08.2011

Gospod
prof. Janez Koželj, u.d.i.a.
Podžupan Ljubljane
Mestni trg 1
1000 LJUBLJANA

Spoštovani gospod profesor!

Preden povem, za kar gre, naj se predstavim:
Ljubljančan izpred Druge vojne. Rasel v družini Plečnikovega najljubšega učenca, ki je iz razlogov, ki morejo nastati samo v Ljubljani, moral zapustiti Plečnikov atelje, pa se je odpovedal sijajno zastavljeni projektantski (in še kakšni) karieri – celo svojemu diplomskemu delu, ki je eno redkih uresničenih: Celjski Hranilnici – in je prebil preostanek svojega močno skrajšanega življenja kot urbanist v Ljubljani. Sem pa imel kljub omenjenim okoliščinam, ki so tudi meni zagrenile in na koncu onemogočile študij arhitekture, srečno priložnost, da sem zrasel obdan s Plečnikovim duhom in v žlahtnem razumevanju Ljubljane in njenega urbanističnega bistva. V spremenjenih razmerah sem bil izvoljen za državnega poslanca, pa poleg prej omenjenega tudi to dejstvo pove, zakaj je moja pozornost namenjena predvsem mojemu mestu in dogajanju v njem.
Tu se bom omejil na le dve “podrobnosti”.

Mojo pozornost je pritegnil že volilni program, pa sem posebej zato podprl (tudi kot podpisnik liste) kandidata za župana, saj je izbral okoli sebe ljudi, ki so pred nas, meščane, razgrnili med ostalimi programi tudi namere na področju urbanizma, ki so bile vredne podpore.

Kar se danes kaže mojim očem na omenjenem področju, je v veliki meri potrdilo pričakovanja. Za čestitke bo čas ob koncu mandata oz. pred prihodnjimi volitvami (razen seveda k rojstnemu dnevu: ISKRENE ČESTITKE!), bi se pa sedaj, ko ste sredi dela, dotaknil, kot rečeno:

1) Znamenje Sv. Trojice pred Uršulinkami. Prenova trga mi je vzbudila upanje, da bo sramote konec – toda motil sem se. Tudi prenovljeni trg “krasi” torzo. Iz priloženih kopij dopisov in slik je mogoče razbrati vse, kar je o zadevi treba povedati, pa ostanem pri tem.

2) Spomenik žrtvam vojn. Tu pa bom le zgovornejši: Že samo poimenovanje je vsaj nenavadno. Komentiral ne bom – namesto tega prilagam besedilo k moji pobudi za OSARIJ.
Predvidena lokacija je za take vrste pomnik zagotovo popolnoma neustrezna. Namesto elaboriranja raje opozorim na moje pismo, objavljeno v Delu, o Ravnikarjevem Trgu Revolucije (danes Trg Republike), ki ga prilagam. Zavzet urbanist more dobesedno s “čarobno paličico” odčarati zavozlavo in trgu vrniti aktualnost, hkrati pa rešiti nesrečno “osamosvojitveno lipo” in nje (načrtno?) sramoto, da umira posajena v betonsko korito. Kompleks spomenika Revolucije je mogoče brez posegov odčarati tako, da se tja posadi osamosvojitveno (tokrat ne v narekovanjih!) lipo, doda kako pisano besedo in ves trg postane aktualen “državni” – in s tem tudi osamosvojitveni trg.

K utemeljitvam, da se je na Kongresnem trgu dogajalo, kar je bilo v zadnjem stoletju silnega pomena za Slovenijo in Slovence, bi dodal nekoliko streznitveno svojo oceno, da se je tam res dogajalo marsikaj, ampak vsaj tisti dogodki, ki se omenjajo v kampanji za to lokacijo spomenika, so za Slovence kaj klavrni!

Tisto slavje leta 1918 je bila velikanska prevara, in je prinesla tragično razčetverjenje slovenskega nacionalnega telesa, ki je postalo zatirana in osiromašena manjšina v štirih tujih državah in še danes, četudi smo v EU, smo prav zaradi tistega, kar je v stoletju sledilo evforičnemu proslavljanju, svetlobna leta od evropske civilizacije, katere soavtorji smo bili v minulih dveh tisočletjih.

Razgrajanje pod nacistično simboliko med okupacijo je verjetno najbolje pozabiti, četudi se je na tribuni sončil oče največjega revolucionarja med intelektualci in največjega intelektualca med revolucionarji – Borisa Kidriča.

Osvobodilno zgrinjanje pred Univerzo in kmalu potem Titov govor leta 1945, pa so dejansko le zlovešča napoved množičnih grobišč, in še česa. Glede na to so imeli organizatorji dogodkov, ki so pomenili nove čase, prav, da so lokacijo državnih proslavljanj premaknili pred stavbo parlamenta na Ravnikarjev trg. In tu, na Trgu Republike, smo proslavljali slovo od tistega, kar s(m)o (in so nam) ustvarjali onkraj, na Kongresnem trgu, in v ustavo smo zapisali, da je bilo “tisto” kršenje temeljnih človekovih pravic in nacionalnih pravic slovenskega ljudstva.

Več kot dovolj je torej razlogov (ostalo je zapisano v priloženem opisu OSARIJA), da se določi prostor za OSARIJ – ki združuje “spravni spomenik”, kostnico in protokolarni objekt na Gradu – vsaj to, če ljubljanska in slovenska čud ni sposobna uresničiti, kar občuduje Plečnikovega ves svet v Pragi: Hradčane v Ljubljani, za kar bi zadoščalo določiti nekaj prostorov v grajski stavbi za urad predsednika države. Za spremljajoče protokolarno dogajanje pa se zlahka uporabijo ostali prostori in zmogljivosti kompleksa (kamor seveda sodi tudi OSARIJ – polaganje vencev).

V zadevi bi si dovolil pripombo: OK, naj bo obeležje “žrtvam vseh vojn” (le kakšna izmišljija je to?) v skritem žepu Kongresnega trga – a potem, za božjo voljo, naj kdo doseže, da postane Deželni dvorec spet to, kar je vedno bil: Palača državnega zbora. Za ta namen je koncipiran, in ker sem se na samem začetku svojega mandata močno prizadeval za zamenjavo stavb “Skupščine” in Dvorca, vem da je koncept nadvse primeren (kakor je Glanzova skupščina koncipirana za univerzitetni/seminarski pouk). A bolj kot za primernost, gre za vrnitev zdrave pameti med Slovence, ki jih je meni neznana sila totalno zmešala in počno s svojo državnostjo in suvereniteto nemogoče oslarije. Škandal, ki se je zgodil, ko smo se pojavili s tem predlogom pri tajnici Univerze, mi je povedal, da gre za načrtno rušenje državotvorne (samo)zavesti Slovencev. Tovarišica je namreč izgubila živce in pred vsemi vpila, da me je treba ustreliti.
Ja, stara finta, še iz 19. stoletja: Slovencem “kultura” (beri folklora in procesije – po 45. rdeče), oblast in politika pa drugim…
Česa takega svet ni videl.

Prav lepo pozdravljam

Državnost in osamosvojitev slovenskih dežel – MEJA

Tuesday, July 18th, 2017

Van der Bellen pozval Slovenijo in Hrvaško k rešitvi spora glede meje
Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen je danes v Salzburgu pozval Slovenijo in Hrvaško, naj rešita spor glede meje, in pri tem ponudil pomoč Avstrije.
http://siol.net/novice/slovenija/van-der-bellen-pozval-slovenijo-in-hrvasko-k-resitvi-spora-glede-meje-445296

To je sijajna priložnost, da Avstrija, ki je brez Slovenije – Slovenskih partizanov na Koroškem – ne bi bilo (ključni pogoj Moskovske dekalracije so lahko izpolnili le s priznanjem partizanskega protinacističnega odpora Slovencev na Koroškem!), povrne svoj dolg, in opozori tako Slovenijo kot Hrvaško in vso svetovno javnost, da so slovenske dežele 31.10.1918 storile natančno isto in na isti ustavni podlagi (Manifest 16.10.1918) kot teden dni pred tem dežele z nemško govorečo večino (danes Avstrija). Tako, kot so se “nemške” dežele združile pod vlado na Dunaju, so se “slovenske” (odn. večinsko slovenski deli: Koroška, Štajerska) združile pod vlado v Ljubljani. Čeprav je Hitler (leta 1938 ob navdušenih ovacijah v živo) odpravil Avstrijo, je bila omenjena razglasitev leta 1918 tako močna in pomembna, da zavezniki niso imeli težav s priznanjem obstoja te zveze dežel, brž, ko je Dunaj priznal herojstvo svobodoljubnih Korošcev slovenskega rodu. Koliko manj težav bi bilo s priznanjem OBSTOJEČEGA, NIKOLI ODPRAVLJENEGA DEJSTVA: zveze slovenskih dežel, DRŽAV, z vsemi atributi – tudi z državo mejo. To mejo imajo do zadnjega metra natančno dokumentirano v arhivih na Dunaju. Ker predsednik Van der Bellen še kako dobro pozna tu navedena dejstva in ima v rokah “ključ do vseh dokumentov”, lahko z eno potezo odpravi vse probleme v zvezi s teritorijem suverene države Slovenije in obstoječo državno mejo (ki jo je že leta 1941 priznala Nezavisna država Hrvatska !!! in je nikoli, do – nesrečne, a zaradi grobih kršitev pravnih pravil neveljavne – arbitraže, nihče ni niti poskušal odpraviti) ter ustavi brezsramne, stoletne apetite etnošovinističnega teritorialnega ekspanzionizma ene od treh udeleženk pogovorov v Salzburgu.
Sosednja Avstrija, “dvojčica” Zveze slovenskih dežel, ima v roki “čarobno paličico”, s katero v trenutku odpravi vir Zla, ki ogroža mir ne le v Srednji v Evropi.

Ljubljana, 18072017

OKUPACIJA IN CONTINUO

Wednesday, July 5th, 2017

BESEDA O KONTINUITETI
ali
(PRED)ZADNJA FAZA OZEMELJSKE EKSPANZIJE
(Vrsta preprostih dejstev, vsem na očeh in pri roki, postavljenih v realen, sočasen kontekst)

Najprej vprašanje: Kaj imata skupnega razsodba haaškega tribunala in preimenovanje trga v Zagrebu?
Izjava hrvaškega političnega analitika odgovori in pove vse. TITO je ime, ki zasluži, da ga nosi osrednji trg v Zagrebu. Zakaj? Zato, ker je z njegovim NOB Hrvatska pridobila Istro in Pomurje med Dravo in Muro.
Ta zgovorna izjava ima kar nekaj uvodnih taktov.

INTRODUKCIJA:
“8. septembra 1943. leta zvečer je Hitler poklical poglavnika na oseben telefonski pogovor in mu dodelil Hrvatsko Primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino.” (citirano po Rupniku v “Rupnikov proces”, Ljubljana, 1980). Toda poglavnik Pavelić je mencal o “Ljubljanski pokrajini”, pa je Hitler treščil slušalko in ukazal Wehrmachtu, da zasede navedena ozemlja. Tako se je tudi zgodilo. Hkrati se je izkazalo, kakšno vlogo je imel general Rupnik ne da bi sploh karkoli ukrenil – že samo kot pojav je bil povod, da so se v Zagrebu “tresle hlače”, posledica pa je bila, da zagrebška nakana okupirati kar največ ozemlja slovenskih dežel (zaenkrat) ni uspela. General je kot prezident Ljubljanske pokrajine (ni bil torej – in ni mogel biti – “domobranec”. Tega ljubljanski “politiki” in Cerkev niti niso dovolili, pa ga je nemški “šef” Rössener nagradil s posmehljivim(?) naslovom “generalni inšpektor domobranstva”) ves čas odklanjal stike z zagrebškimi odposlanci, ki so vztrajno ponujali “prijateljsko sodelovanje”, “personalno unijo” in podobne finte. General jih je promptno ekspediral iz svoje pisarne, našli pa so hvaležne sogovornike v škofiji, odkoder so potem odhajale in prihajale delegacije iz Zagreba.
Tudi to je obtoženi Rupnik obširno pojasnil na zapisnik v procesu. Iz objavljenih izjav in spisov, ki jih je izročil sodišču, pa ni videti, da je razumel, zakaj je pravzaprav edini visoki funkcionar iz obdobja okupacije, ki je bil nemudoma izročen Jugoslaviji in je bil prej ekspresno justificiran, preden je dojel…
Upoštevaje dokumentacijo in dogodke, ki so se vrstili, pa je že mogoče trditi, da je bil deležen “posebne skrbi in postopka” prav zato, ker je preprečil uresničitev “davne sanje” – Alpske Hrvatske.
Da je bila “v okviru NDH in NOB” to ključna politika vodilnih krogov n Zagrebu, se je lahko opazilo v

EKSPOZICIJA:
dogajanju v zvezi z zasedanji ZAVNOH in AVNOJ. Dosti pozneje so prišla na dan nekatera dejstva in učinki – med drugim tudi razlogi, da je moral Tito likvidirati nosilca dogajanja, Andrijo Hebranga, ko je bil prisiljen nekoliko reducirati hrvaški nacionalizem, ki je ogrožal njegov “projekt”, kateremu je bil zavezan.
Vdova tega v revolucionarno osvobajanje prikritega nacionalista je v emigraciji v San Franciscu v šestdesetih letih dala izjavo za agencijo CIA (video ima logo CIE). Posredovala jo je v rednem programu hrvaška TV v seriji oddaj med 11. in 14. 7. 2011. Vdova je govorila o skrbno načrtovani ozemeljski ekspanziji. Med drugim je citirala možev odgovor na vprašanje, zakaj predvideva sodelovanje z Mačkom in možnost, da ustaši prosto odidejo z Nemci (pred zasedanjem ZAVNOH): “NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato dovoliti Paveliću odstop, dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, prevzeti oblast skupaj z Mačkom.”
Ni torej nobenega dvoma o dimenzijah in moči aspiracij po zasedanju ozemlja slovenskih dežel. Prvi sunek se je dogajal ob razpadu Avstroogrske, a so takrat bili pred Zagrebom bolj nujni “posli” – soočenje s Srbi in težavica zaradi odsotnosti državnopravnih podlag, saj so bile pokrajine, poseljene s Hrvati integrirane v enovito in nedeljivo Kraljevino Ogrsko. Karlov Manifest, ki je razrešil problem preureditve cislajtanskega dela monarhije, je v dokument moral posebej zapisati – zavezovala ga je prisega ob kronanju za kralja Ogrske – da na območju Kraljevine Ogrske osamosvojitev dežel ni mogoča. Zato so se zagrebški politiki obesili na državnost slovenskih dežel in ob asistenci ljubljanskih klerikalcev in liberalcev zrežirali nekakšen narodni svet v Zagrebu, ki pa je bil popolnoma nelegalna tvorba. Na splošno pa so jugoslovanarski združevalni slovar docela zreducirali na plemensko frazarjenje – do skrajne neokusnosti o nekakšnem “troedinem plemenu”. Ker državnosti ni bilo, so jo preprosto ignorirali. Jih je pa na realna tla postavil srbski regent, ki je v dokumentu o zedinjenju frazo, ki so jo prinesli iz Zagreba, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom”, spremenil v – za državnopravno rabo ustrezno – varianto, da se “ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Tako je bila pravna forma rešena, združevale so se s Srbijo slovenske “ZEMLJE”, ki so bile države in subjekti internacionalnega prava, ne pa neka ljudstva (nedostojno imenovana “plemena”). Zaradi vseh teh težav, posebnih okoliščin in sporov z Beogradom Zagreb tedaj (še) ni imel časa za poseganje po slovenskem ozemlju. Primorsko z Reko (ki je bila do leta 1867 del Primorske, prej pa so reški odposlanci sedeli v ljubljanskem parlamentu) so mu odnesli sporazumi Italija – Kraljevina SHS v Rapallu in Rimu, v Pomurju pa so morali počakati na notranje upravne reforme, ki so nazadnje svet med Muro in Dravo dodelile Zagrebu. A vse to le do okupacije 1941, ko je nacistična NDH brez ugovora priznala mejo na Dravi in državne meje (sicer okupiranih – a to subjektivitete ne odpravi!) slovenskih dežel s sporazumi z nemškim, italijanskim in madžarskim okupatorjem. Italijani so celo odrezali nekaj dodatnega teritorija – Bakar z zalivom… Drugi poizkus zadovoljiti ekspanzionistične apetite torej ni uspel. Tretjega – ob kapitulaciji Italije – je “nevede” onemogočil Rupnik (in tresoče se hlače v Zagrebu).
Je pa ekspanzionistični politiki na podlagi etničnih apetitov prišel prav NOB, kakor je opisano zgoraj in kar lahko štejemo kot četrti, uspešnejši sunek, ki se je udejanil po zmagi Revolucije.
V tej luči se zbistri slika ekspresne vrnitve in justifikacije Rupnika, medtem ko so se visoki funkcionarji ljubljanske politike in domobranstva večinoma brez težav umaknili pregonu. Rupnik je namreč storil še en (očitno prevelik…) greh, katerega pa ni bil obtožen! (Obtožen in justificiran je bil v glavnem kot domobranec, kar sploh ni bil…). Ne le, da je s samim svojim pojavom preprečil hrvaško okupacijo skoraj polovice slovenskega teritorija, še pogubnejše je bilo, kar je dosegel že pred inavguracijo za predsednika Ljubljanske pokrajine. Dosegel je namreč zagotovila popolne podpore pri vračanju nacionalne (samo)zavesti ljudstva in da se bodo slovenske dežele obnovile v vsej svoji integriteti – ozemeljsko in politično – v svojih mejah pred letom 1918, začenši s Krajnsko.
Dosežki slovenske politike več kot pol stoletja kasneje pričajo, kakšen smrtni greh je bil to.

REPETICIJA
Brezmejna zvijačnost režiserjev v ozadju slovenske osamosvojitve je dejanskost dogajanja prekrila s fravdolentnimi plakati:
Osamosvojitev Slovenije in Hrvatske hkrati, kar je čista potvorba evidentnih dejstev. “Naroda nikoli v sporu”… grobovi tulijo! “Trgovina” z orožjem, ki je bila dejansko trgovina / plahta za prevzem teritorija. Tudjmanovi tanki, orožje in vojaki na teritorij Istre prek Slovenije, ko je bila jugoslovanska republika Hrvatska še integralni del agresorske SFRJ – torej prav tako agresor. Za deklarativno “razdružitvijo” Slovenije (torej narazen je šlo, kar se je nekoč združilo…) so dejansko izvajali odcepitev socialistične jugoslovanske republike z vso navlako vred! Dejansko, internacionalno pravno stanje so skrili v še bolj globok predal, kakor so to storili tem podobni kujoni leta 1918, ko so povsem “spregledali” združitev slovenskih dežel pod skupno vlado v Ljubljani in zavozili svoje ljudstvo v španovijo, ki je prinesla stotisoče žrtev in vse katastrofalne posledice, ki jih živimo. Vse je dovoljeno, le resnica ni.
Skrit za prividi in šemami se pred našimi očmi dokončuje stoletni program dokončne likvidacije slovenske nacionalne identitete in integritete. Brezsramna ignoranca pogreba “očeta Evrope” in najbolj zaslužnega človeka za osamosvojitev – vrnitev v Evropo! – Slovenije, je razkrila, da to ni le pogreb tega človeka, marveč tudi dokončni pogreb Karantanije, Sama, Brižinskih, zmagovitih bojev proti “Turkom”, Slave polihistorja Valvasorja, Petelinov, Trubarjev, Veg, Prešernov, Plečnikov , Stefanov, Cankarjev, jezika, ki postaja ponesnaženi novorek…. stotisočev žrtvovanih v neusmiljenem boju za obstanek. Zadnje slovo od sanj o osamosvojeni Sloveniji. Naslednja faza “dogovorov” se ne bo več začela pri dosedanjih mejah slovenskih dežel, marveč na črti, ki jo je s pomočjo domačih pogrebcev zarisal internacionalni arbitražni gremij, in o čemer z neprikritim zadoščenjem in privoščljivostjo govorijo ondotni politiki. Od nje je le še (poslednji!) korak, do severa in do zahoda, kjer že stoje vojaške straže***……….

AL
05072017

Op.:
***) za največji dosežek “Vojne za Slovenijo 1991” velja, da je teritorialcem in miličnikom uspelo preprečiti JLA, da bi zaprla mejo na severu in na zahodu….Višek oz. pravi črni humor pa je, da iz krogov, ki se imajo za nosilce osamosvajanja, sedaj prihajajo glasne zahteve o vojski na zahodni meji.

K članku na nova24tv

Wednesday, July 5th, 2017

http://nova24tv.si/slovenija/arbitrazni-sporazum-in-nezadovoljni-hrvatje-krivce-iscejo-celo-v-mladinskih-delovnih-brigadah-in-v-nemciji-ki-se-ni-postavila-na-njihovo-stran/

“Odločitev arbitražnega sodišča je temelj za prihodnje pogovore o meji in sodne postopke”
Drugi hrvaški politiki pa v medijih svarijo pred močnimi političnimi posledicami, ki jih bo prinesel arbitražni sporazum. V to je prepričan tudi veteran hrvaške diplomacije Ivica Maštruko, svoj pesimizem pa upravičuje z mislijo, da ta razsodba predstavlja vsa izhodišča oziroma osnovo za morebitne prihodnje pogovore o meji ali sodnih postopkih. “Ta odločitev sodišča je pravzaprav temelj, ne glede na to, kaj si kdo misli o njej, je izhodišče za vse morebitne prihodnje pogovore o meji. Nosi resne politične posledice, ker če se odločimo za tožbo na sodišču, bo vsaka prihodnja sodba ali dvostransko pogajanje za osnovo vzelo odločitev arbitražnega sodišča. Drug problem za vlado je, da ne smemo biti razumljeni kot tisti, ki iščejo in delajo težave, saj moramo rešiti še mejna vprašanja s Srbijo, BiH in Črno goro,” svari Maštruko, ki je prepričan, da morajo Hrvatje vztrajati pri reševanju mejnih sporov s pomočjo dvostranskih pogajanj…

Natančno to! Toda pri nas očitno vsi razumejo stvari praviloma ravno narobe! Kar govori Maštruko na način, kot da je odločitev arbitražnega sodišča problem za RH, je v resnici problem za Slovenijo. Razumljivo je tudi, da bodo ekspanzionisti z one strani mejnih rek vedno prikrivali pravo resnico. Nerazumljivo, a kruta resnica, pa je dejstvo, da slovenski prikoriteni voditelji vedno znova nasedejo. (Tudi) jezikovno nepismeni napihnjenci drugače pač ne znajo.

Ker ti domišljavi praznoglavci niso izpolnili, kar jim je nalagal Sporazum o arbitraži – niso namreč v Memorandumu predočili tribunalu dejanskega stanja stvari – so Sporazum iz enkratne priložnosti spremenili v popoln (dokončen?) polom za Slovenijo. Odločitev arbitražnega tribunala je dejstvo internacionalnega prava non plus ultra. Vsa dejstva internacionalnega pravnega značaja v zvezi s teritorijem in državno mejo, ki so obstajala doslej, so izgubila svoj meddržavni pomen. Na meddržavni ravni odslej obstaja le to, kar in kakor je odločil tribunal v Haagu. Natančno tako, kot to pove dr. Ivica Maštruko, s tem da on spretno obrne zadevo in prikrije, da je to v popolno in odločilno korist južne sosede. To je pač v navadi med spretnimi mešetarji.

Razkriva pa ta zgodba vso intelektualno in politično bedo tukajšnjih odločevalcev. Ti ljudje, prikoriteni k vzvodom odločanja, porivajo Slovenijo “iz poraza v poraz – do končne zmage” = na dnu propada…

Edina meja Republike Slovenije – pravilno: slovenskih dežel, kajti le to je internacionalno pravno relevantno dejstvo! – ki je bila doslej na internacionalni ravni določena (meddržavni sporazumi) in je veljala, potekala pa je od Kvarnerskega zaliva (Kantrida) po rekah Rečini, Kolpi, Sotli in Dravi do zliva (junction) z reko Muro (pod Kotoribo), se je umaknila administrativni, upravni meji med socialističnima jugoslovanskima republikama Slovenijo in Hrvatsko, ki nikoli ni imela nobenega učinka na internacionalni ravni – na tej ravni ni obstajala, kakor niso obstajali politični pogovori ali dogovori partijskih funkcionarjev ali komunističnih upravnih organov znotraj socialistične SFRJ – pa še to mejo so slovenski bleferji (zamaskirani za akademskimi titulami) uspeli premakniti izdatno v škodo lastne države. In ta meja, ki jo je na podlagi argumentov, ki so jih dali na mizo slovenski (!!!) (slovenski!!!) pooblaščenci, dokončno določil arbitražni tribunal, je sedaj edina obstoječa meddržavna meja med Slovenijo in Hrvatsko.

Zagrebu je tako uspel ne “veliki met”, marveč “velikanski met”! Stoletni projekt teritorialne ekspanzije na račun državnega teritorija slovenskih dežel so več kot uspešno zaključili. V manj kot sto letih so na ta račun za več kot 4.500 kvadratnih kilometrov povečali teritorij svoje države, in to povsem brez težav, preprosto z mednarodno arbitražo – s katero javno nočejo imeti nič – predvsem pa ne stroškov. Slovenci smo znova, na lastni koži, izkusili znano balkansko maniro, da mora obsojenec sam plačati vrv ali kol ali kroglo (brezna, ki so itak “v javni lasti”, so že uporabljena/napolnjena…)… Da pa sedanja, uradno določena državna meja ne bo zdržala niti dneva, je itak očitno: Zagreb odločitve ne bo sprejel (čeprav ta velja, celo žrtev tako kriči, ne le internacionalno pravo), in vse je že nared za neko prihodnje “dogovarjanje” o meji (seveda na tem, novem izhodišču!) – če se bo slovenska napihnjena, praznoglava elita sploh še lahko o čem dogovarjala. Zagonili so, pametnjakoviči, itak že več kot vso našo nacionalno dediščino (kolikor je niso sesuli, uničili, pregnali in pomorili pod krinko vseh mogočih “osvoboditev”!). Meja na Karavankah je že zastražena, borijo se ti isti “naši” za podobno stanje še z italijo… Dokončno so urbi et orbi razglasili to dejstvo z ignoriranjem pogrebnih slovesnosti v srčiki Evropske unije – Straßburgu – in samega pogreba pokojnega kanclerja v (tudi doslej vedno našem) cesarskem mestu Speyerju. Hkrati/obenem jim je uspelo pokopati tako najbolj zaslužnega moža za slovensko osamosvojitev, kot tudi osamosvojeni “prehlajeni predmet zgodovine” – če je dovoljeno uporabiti domislico tudi že pokojnega slovenskega pesnika.

R.i.P. – Kohl in tvoja Slovenija

Andrej Lenarčič
04072017

PISMO UREDNIŠTVU REVIJE REPORTER

Tuesday, July 4th, 2017

BELI DIM IZ PALAČE MIRU NAD PIRANSKIM ZALIVOM (Reporter 27, str. 18-22)

(Bolje bi bilo: NAD PIRANSKIM ZALIVOM BELI DIM IZ PALAČE MIRU, saj tako, kot je natisnjeno, vzbuja vtis,
da gre za “Palačo miru nad Piranskim zalivom” – kolikor mi je znano, doslej nad zalivom ni še nobene “palače miru”.)

K zajetnemu besedilu članka le pripomba v zvezi s TUL oz. spremembo ustave.
“Meja je opredeljena v Temeljni ustavni listini”.
TUL je listina ustavnega značaja. Ustava je notranji pravni akt non plus ultra. Kot tak v nobenem primeru ne more določati državne meje, ki je vsaj bilateralna zadeva – ponavadi celo multilateralna. Naša TUL govori o državni meji na pravi način. Ne določa njenega poteka in o njej govori načelno, vendar natančno: “…ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ:” Zapisano je V OKVIRU, kar pove, da ne gre preprosto za dotedanjo medrepubliško mejo, marveč za “mejo v okviru dosedanje SFRJ”.
Kdor ima težave z razumevanjem uradnega jezika, si lahko pomaga s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Obe izdaji – iz leta 1979 (III.knjiga, str. 373) in iz leta 2014 (I. knjiga, str. 1071/1072) – natančno in obširno razložita pomen uporabljene besedne zveze V OKVIRU. Preprosto povedano v zvezi z državno mejo to pove, da sicer gre za mejo med jugoslovanskima republikama, a je pri tem treba upoštevati vse relevantne okoliščine.

Tukajšnji zakonodajalci in odločevalci so že ničkolikokrat dokazali, da imajo z razumevanjem uradnega jezika svoje države velike težave. In to “v obeh smereh”: ali napačno razumejo zapisano, ali pa napačno zapišejo. Eden najbolj katastrofalnih tovrstnih “spodrsljajev” (?) je sedmi člen Zakona o volitvah v državni zbor (sprejet 12. 9. 1992), ki je zapisan natančno, razumejo ga pa vsi po vrsti narobe (po svoje!) četudi “zakon velja tako, kot je zapisan”, in je zaradi njega stanje v državi že četrt stoletja popolnoma brezpravno, nelegalno.
Tudi zgoraj citirani del TUL o državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko berejo narobe celo ustavni sodniki in postavijo popolnoma neosnovano trditev, da so na tej podlagi “republiške meje postale državne meje”!
Glede na besedilo TUL je pred vsako trditvijo potrebno ugotoviti, kaj so tiste “relevantne okoliščine” katerih upoštevanje terja ustava – TUL. Te so na dlani:
Za razliko od ostalih jugoslovanskih republik sta le Slovenija in Srbija vstopili v zvezo (leta 1918) kot subjekt internacionalnega prava z vsemi (državnimi) atributi – s teritorijem (meja), oblastjo in državljani. Tako je tudi zapisano v javno objavljeni listini o “ujedinjenju”. Kraljevina Srbija je bila tedaj že združena s Črno goro, slovenske dežele, ki so bile z ustavo leta 1867 znova potrjene kot države, pa so se združile s sklepom vlade v Ljubljani z dne 31.10.1918: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”, in kot take – v listini o “ujedinjenju” opredeljene kot “ZEMLJE države SHS” (torej tisto od države SHS, kar je imelo vse atribute države, in se je lahko “ujedinilo sa Srbijom”, saj ljudstva ali plemena – magari “troedina” – ne morejo sklepati meddržavnih dogovorov!) stopile v zvezo, nazadnje imenovano SFRJ.
Sestavljalci TUL so torej imeli še kako važen razlog za uporabo pojma V OKVIRU. Kajti ena od bistvenih okoliščin je bilo dejstvo, da so slovenske dežele – združene pod oblastjo vlade v Ljubljani – imele natančno določeno državno mejo s preostankom nove južnoslovanske države. O tem je znanstveno razpravo objavil arhivski svetnik Peter Ribnikar v reviji Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-128. Ugotovil je, da so bile edine določene državne meje znotraj nove države meje slovenskih dežel Primorja, Krajnske in Štajerske. Mejo Pomurja na Dravi pa je “opazil in zabeležil” Trianon. Obstoj državnih meja “Slovenije” (ta obstaja na internacionalni ravni šele od 26.6.1991) je potrdil tudi nastanek ustaške NDH leta 1941, ko lahko v vrsti izdaj časopisa Slovenec – od meseca maja naprej – beremo članke in sporočila o določanju državne meje med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami. “Državne meje dežel” so bile docela upoštevane, le Italija je vzela še Bakarski zaliv (in dele Dalmacije, kar pa se ne tiče sovenske meje). Tako je Zagreb na internacionalni ravni že enkrat priznal državne meje slovenskih dežel, s katerimi je tkim. “jugoslovanska Republika Slovenija” iz južnoslovanske zveze – tokrat imenovane SFRJ – izstopila.

Dejansko stanje stvari v vsem pritrjuje besedilu TUL. Ker je bila Slovenija konstitutivni subjekt nastanka “Jugoslavije”, se ni odcepila, marveč se je razdružila – izstopila iz zveze tako, kot je vanjo vstopila: tudi s teritorijem in državno mejo. V trenutku osamosvojitve na dan 26.6.1991 (država nastane z javno razglasitvijo, ne s sprejetjem potrebnih sklepov! To je tukajšnjim strokovnjakom moral povedati Badinter, in zato je Hrvatska nastala šele 8. oktobra istega leta!) je torej imela osamosvojena država Republika Slovenija natančno določeno državno mejo, s katero je v zvezo vstopila, in ki je zapisana v dokumentih, na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču. In imela je mejo s “preostankom SFRJ” (Jugoslavije), ne pa z jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj ni bila le integralni del jugoslovanske socialistične “federacije”, marveč kot taka tudi agresor v izsiljenem (! ve se kdo!) napadu na osamosvojeno Slovenijo.

Ker Sporazum o arbitraži nalaga tribunalu, da določi “potek meje”, TUL pa obenem pove, kaj je dejansko državna meja Republike Slovenije, je (bila) dolžnost slovenskih pooblaščencev, da to dejstvo dajo tribunalu na mizo. Namesto tega so “strokovnjaki” na pamet in mimo znanih dejstev govoričili in zapisali, da “meja med republikama postane državna meja”, kar sicer ni narobe, ampak tiče se le preostalih republik (razen Srbije in Črne gore, ki sta bili tako kot Slovenija subjekta nastanka Jugoslavije), nikakor pa ne Slovenije. Povrhu je bila Badinterjeva komisija, ki naj bi menda to trdila, ustanovljena več kot dva meseca za tem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država z vedno obstoječo državno mejo, ki nikoli ni bila odpravljena, in je bila kot udeleženka Brionske tripartitne konference de facto že priznana država, pa tudi v Badinterjevih sklepih je Slovenija komaj omenjena, saj ni bila problem. Osamosvojitev Slovenije je bila namreč “čista ko suza”, saj velja: “Kakor noter, tako ven”! (Tudi Srbija in Črna gora sta se kasneje brez problemov razšli.) Problem so bile tiste republike, ki lastne državnopravne subjektivitete niso imele, pa so se odcepljale in so se zaradi tega zapletle v krvave secesijske vojne in so morali posredovati mednarodni gremiji.

Dejansko stanje stvari je bilo v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije jasno in pregledno. Težava je bila domača politika in stroka, ki tega stanja ni dojela – četudi je ves čas vsem na očeh. Arbitražni tribunal pa mimo pravil arbitriranja in argumentacije, ki jo je v Memorandumu predstavila slovenska vlada, ni mogel odločati. Zato je razsodba taka katastrofa! Katastrofa, ker prvič v zgodovini jemlje ogromno (več kot 4.500 km2) teritorija slovenskim deželam (ki jih niti okupatorji niso tako zmasakrirali) in za vedno postavlja te krivične, nenaravne, vsiljene razmejitve kot osnovo za bodoče naskoke v imenu primitivnega plemenskega ekspanzionizma. Odgovorni so tisti, ki ne le da ignorajo relevantna in veljavna pravna dejstva, marveč niti jezika lastne države ne obvladajo. Navsezadnje o tem neznanju priča tudi kolobocija v zvezi z “drugim razdelkom temeljne ustavne listine in ustavnim varstvom…” A je treba povedati, gospodi, da ustava varuje navedbe, kakor so v listini zapisane, in ne, kakor se nekomu prikazuje.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
član Skupine za arbitražo

SRAMOTA NE LE EVROPSKEGA FORMATA

Monday, July 3rd, 2017

SRAMOTA NE LE EVROPSKEGA FORMATA !

V zgradbi Parlamenta Evrope v Straßburgu se je danes dopoldne zgodil morebiti najslovesnejši dogodek, kar ga je združena Evropa doživela ves čas svojega obstoja. V prisotnosti množice državnikov, sedanjih in bivših, se je v dvorani odvila poslovilna slovesnost od pokojnega državnika Helmutha Kohla, državljana Evrope, osebnosti, s katero se je po besedah bivšega predsednika USA, Clintona, pričelo 21. stoletje.
Vzdušje v dvorani je izpričevalo globoko naklonjenost in hvaležnost. Govorniki so pokojnika postavljali za zgled politikom in državnikom. Bivši predsednik Clinton je poodmeval prisrčnemu razpoloženju (posebej mladi orkester…) s poudarkom, da je slovo ob krsti pričetek nečesa novega, na kar da so Američane spomnili njihovi sodržavljani afriških korenin. Tudi “državljani slovenskih korenin” bi lahko o tem povedali podobno, saj pri pogrebnih opravilih pogosto zazvenijo veseli, optimistični zvoki v zavesti, da se “življenje novo budi”.
Himni, ki sta zazveneli ob sklepu, bi se lahko naših ljudi, prisotnih v dvorani (so bili tam?), še posebej dotaknili. Posebej zato, ker je današnja nemška himna dejansko cesarska himna, himna rimskega cesarja, ki je bil suveren dežel, v katerih so živeli naši predniki dolga stoletja. In kaj je drugega združba slovenskih in drugih dežel velikega imperija / cesarstva, kot slika združene Evrope, seveda ukleščena v običaje preteklosti. Pa tudi evropska himna se je lahko posebej dotaknila Slovencev. Zato, ker je tudi njena zgodba, kot vse evropske, čvrsto povezana z našo bitjo. Znameniti skladatelj z Gradiščanskega, Haydn, je njemu znano pastirsko pesem – še danes znano SLOVENSKO pastirsko melodijo za piščal – uglasbil v enem od svojih kvartetov. Za njim jo je povzel veliki Beethoven in z njo poveličal svojo Odo v 9. simfoniji. Tako je ta slovenska pastirska pesem danes himna Evrope.
Lepo in zveni ponosno….
A resnica je grozna, klavrna, pošastno obupna, daleč bolj, kot razkritje totalne brezvestnosti, nesposobnosti, diletantizma in nesramnosti naših pripravljalcev osamosvojitvenih in arbitražnih dokumentov, ki se je v vsej svoji katastrofičnosti razkrila pred vsem svetom z izrekom tribunala v Hagu.
Do shizofrenih razsežnosti zagnano so, kujoni, ignorirali in zanemarili resnico, da so slovenske dežele na začetku prejšnjega stoletja zašle v neko združbo, v kateri nikoli niso bile, odkoder je vedno prihajal nad nje “rop, požig, umor”, in so – ko je čas dozorel (in se je v Evropi pojavil nemški kancler Kohl) – po spletu neverjetnih srečnih okoliščin iz zaklete združbe izstopile. A omenjena upravljalska navlaka je kot obsedena zatiskala oči pred dejanskim stanjem stvari in se obnašala, kot da je Slovenija izdelek te južnoslovanske katastrofe. Kar je nesramna laž. Povsem nedvoumno pravno in politično dejstvo je, da so se slovenske dežele, ki so bile seveda subjekti internacionalnega prava, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani “ujedinile sa Srbijom” v Kraljevino SHS, ki je potem, po več kot sedmih desetletjih nesreče, končno izginila. Izginila, ko se je Republika Slovenija, kakor so se imenovale slovenske dežele znotraj Jugoslavije/SFRJ, odločila in uresničila svoj izstop iz združbe. Razglasila je svojo osamosvojitev in pot v Evropo (“nazaj domov”), preostanek države SFRJ pa je potonil v svojih plemenskih morijah.
A ignoranti, ki so se znašli za krmilom, so voz zapeljali daleč stran od “domovine” – Evrope. Kako silno daleč, razkriva stanje v državi, katastrofa z arbitražo o meji, piko na “i”, in dokončno potrditev dejstva, da je Republika Slovenija svetlobna leta daleč stran od Evrope, pa je odkrila totalna ignoranca slovesnosti v evropskem parlamentu. Nacionalna televizija je dogodek gladko briskirala in program polnila s šodrom.
Nemška kanclerka merklova je v svojem govoru ob krsti pokojnika povedala, kako je s tem! Potrdila je, da republika Slovenija ni več država v EU! Izrekla je namreč stavek, da”je pokojni kancler najbolj zaslužen, da med članicami Evropske unije ni več kontrol na mejah. Točno! Na Karavankah, na meji med RS in Avstrijo kontrola je! Torej Slovenija ni članica! Očitno so tako menili tudi na Gregorčičevi in Šubičevi, saj med državniki v Straßburgu ni bilo opaziti nikogar od Podalpcev…..
Tragično! Kot da bi s kanclerjem, “ustanovnikom” slovenske osamosvojitve, umrla tudi osamosvojena Slovenija.
R.i.P.
Ljubljana, 01072017