ŠENTFLORJANSKA HVALNICA NOROSTI NAŠEMLJENA V ODO RADOSTI

KULTURNEMU PRAZNIKU 2019     08022019

ali država po kulturno…(Šentflorjanska varianta Hvalnice norosti)

 

Totalno shizofreno praznovanje DNEVA SMRTI (!!!!) nekega oboževanega pesnika (človek more le nemočno bolščati!) je le še poudarjeno izpostavilo primarno sprevrženost poblaznelega blebetanja o “državi, ustvarjeni na kulturi”. Ne gre verjeti, da je v katerem koli vesolju mogoče naleteti na kaj podobnega. Država je namreč povsod tam, kjer obstaja in deluje, STRUKTURA (BREZ BARVE, VONJA IN OKUSA), ki ima natančno opredeljene atribute, subjektiviteto, funkcije.

Atributi države – in le na njih stoji in pade / nastane in izgine država – so SAMO trije:

Teritorij, državljani in oblast. Med atributi – torej “konstitutivnimi elementi” države – zaman iščemo druge atribute, še najmanj pa je možnosti, da bi med njimi našli KULTURO. Kultura je področje uresničevanja človeka, ki je v vseh svojih razsežnostih najbolj oddaljeno in nezdružljivo z v principu omejujočimi tremi temeljnimi atributi države. Ne kaže spregledati, da etnična identiteta praviloma ne sodi na “identity card”!!! Združba, ki se je v teh ozirih nekdaj igrala z nekakšnimi “narodnostmi” (???), je ne dolgo tega sramotno in mestoma v krvi izginila v breznih preteklosti. Združljivost in sovisnost/bližina med KULTURO in DRŽAVO obstaja samo v nasprotni smeri: država spodbuja/ustvarja/gradi/ohranja – in (večinoma tudi) zlorablja kulturo.

Grozljivo pojmovno zmešnjavo morebiti dovolj nazorno pokaže pomisel:

Glavni smisel in naloga države je vsekakor blagostanje in varnost njenih državljanov. Na tem dejstvu postavljati trditev, da je država ustvarjena na blagostanju in varnosti državljanov je vsakomur na prvo žogo predstavljiva abota, saj je ustvarjanje/vzpostavljanje države običajno polno krvi in potu, bojev in naporov, daleč onkraj vsakega blagostanja, kaj šele varnosti. In nič manj zblojeno ni državo graditi na kulturi – četudi je v zvezi s podalpsko kokošijado v oči bijoča vzporednica dejanskega stanja: kultura – sranje, država – sranje, ki nekoliko zamegli obstoječe in prisotno globoko nasprotje med razumom in državo, postavljeno na kulturi….

 

Brezumje, ki krotoviči preizkušano podalpsko slovensko nacijo že več kot sto let, je s svojimi katastrofalnimi učinki – uničenjem in smrtmi brez primere v evidentirani tudi “svetopisemsko kataklizmični” preteklosti – uničujoča cokla, mlinski kamen okoli vratu slovenski državi.

Da opazimo genezo – začetke te nacionalne polipatije – ni treba v prazgodovino. Že obdobje pred prvo svetovno vojno, ki je kar izdatno dokumentirano in še živi v zgodovinski zavesti, postreže s ključnimi premiki vzvodov v družbi, ki so identitetno zavest slovenske etnije sinhronizirali s črednimi instinkti “vernih ovčic”, ki vdano in PO SLOVENSKO molijo in prepevajo, se zgrinjajo ob romarskih svetiščih, oblast pa medtem nemoteno (PO NEMŠKO) vlada. Ta fenomenalni družbeni manever je bil mogoč le na podlagi preproste formule: Sveta Rimska Cerkev skrbi za omenjene kulturne potrebe in instinkte,  za nagrado/nadomestilo/stimulacijo pa je deležna ugleda in časti, svile in brokata ob sožvenketanju cekinov… (Večno šumenje gozdov ob podivjanem zvonjenju konec pravkar minulega stoletja zmešnjav je le še spervertirana varianta že preigranih zgodb…)

Ko so tako zdresirano čredo po prvi vojni njeni voditelji odgnali v drugo ogrado, se je nekoliko adaptirana igra nadaljevala. Še vedno je čreda vzhičeno skakljala, telovadila, molila in prepevala po slovensko, vladali, policajali in vojakali pa so drugi z mehkim “ć” in krevljico. Idili upravljajočih so (še vedno in spet) šumljali gozdovi (in še kaj…).

Perverzna infinitezimalna godlja je po logiki inercije ob katastrofi nacifašistične okupacije kulminirala do neba v režiji moskovitarskih inženirjev duš, ki so svoje INTERNACIONALne cilje znali udejanjati v za to početje najugodnejših okoliščinah: KATASTROFI VOJNE IN OKUPACIJE (ne le pri nas in ne le tedaj!). Specifika podalpske “na kulturi postavljene države” pa se je skozi komunistično revolucionarno prakso pokazala z brezsramno šok-terpijo, adaptacijo: npr. poimenovanjem bojnih enot po znamenitih slovenskih pesnikih in pisateljih. Znanosti je treba prepustiti ekvilibristiko, kako “lepe umetnosti” (beaux arts) uporabiš za strelivo, topovska polnjenja in klanje, pri čemer je razločevanje pobijanja svojih in njih hkratnega osvobajamja misija “idi kuči, propalo”!!!

Adaptacijo kulture kot gradnika države na natezalnico Revolucije so voditelji nonšalantno (brez sramu?) nadgradili s povsem očitnim, zapisanim in razglašenim pozivom na genocid: 4. točka programa OF!!!! (primerjaj zadevne deklaracije!)

 

Vse navedeno je izcedek izhodišča: državo smo zgradili na kulturi. (Kot bi kuhali golaž brez lonca….)

Stanje državnega po osamosvojitvi je le še iz dneva v dan bolj oskubljena in tragikomična na “kulturi zgrajena” kokoš… čreda pa skaklja okoli teleta, ki niti zlato ni (če je sploh tele…..).

 

ŽAL.

 

Leave a Reply