Archive for June, 2016

Sporočilo predsedniku republike ob obisku iz Zagreba

Thursday, June 23rd, 2016

Spoštovani!

Iz javnih napovedi obiska predsednice RH izhaja, da naj bi se Republika Slovenija in sosednja – takrat še jugoslovanska republika – Hrvatska osamosvojili hkrati, dne 25. 6. 1991
Če je to res, moram odločno protestirati.
Republika Hrvatska se je osamosvojila dne 8. oktobra 1991. Ker velja pravno načelo – na področju internacionalnega prava še posebej – NON BIS IN IDEM, se dne 25.6.1991 RH ni osamosvojila. Še več. Ker je bila integralni del SFRJ, je bila tudi del agresorja na osamosvojeno državo Slovenijo. (JLA je napadla osamosvojeno Slovenijo in ne Hrvatske. Napadla je z njenega ozemlja in to neovirano!)

Poleg načela non bis in idem, pove resnico o osamosvojitvi Hrvatske tudi izjava odposlanca predsednika Tudjmana pri razglasitvi osamosvojitve v Ljubljani.
Citiram po časopisu The Guardian:
Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.

In dodajam še: Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

Ker resnica bistveno učinkuje v zadevi slovenske osamosvojitve glede odnosov s sosedo – zlasti v zvezi s sporazumom o arbitraži – so torej internacionalna pravna dejstva toliko pomembnejša.

Ob praznovanju petindvajsetletnice osamosvojitve tistega, kar je južnoslovansko državo sestavilo z “ujedinjenjem” dne 1. 12. 1918, se pridružujem čestitkam in dobrim željam.

S spoštovanjem

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Ob petindvajstletnici

Saturday, June 11th, 2016

Petindvajsetletnica

– Izkušnje so naučile človeštvo, da o stvareh sodijo po tem, kako se v dejanskih okoliščinah obnesejo.
– Obletne fanfare odmevajo od vsepovsod in najrazličnejši motivi ustarjajo klavrno, neokusno kakofonijo.
– Niso samo “edine resnice” vsakega od udeležencev (dejanskega ali umišljenega/izdelanega) težava. Hujše od tega je totalna zmeda na polju temeljnih pojmovanj tako države, etnije, oblasti …
– Zmeda je popolna in dokler ne bodo razjasnjeni pojmi narod, ljudstvo, etnija, nacija, država, mednarodno, internacionalno, ni rešitve.
– Problem ni kaj dejansko neka beseda pomeni. Problem je, kako se jo razume in v kakšni povezavi uporablja. Nasprotja in nesmisli se pojavljajo celo v eni sami povedi.

Ključno je torej pravo razumevanje stvari in upoštevanje relevantnih dejstev, ne pa poljubnih mnenj in interpretacij, kar je rak rana naše politične in družbene situacije. Brezmejnost šavja mnenj in interpretacij prekrije še tisto malo relevantnih dejstev, ki se nekako po sreči znajdejo v debelih zvezkih potiskanega papirja.

Petindvajsetletnico zgodovinskega dogodka – razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – moremo po zunanjih znakih oceniti kot sliko dejanskega stanja stvari. Zmeda, nasprotja, obtoževanja, prisvajanja, več proslav kot praznikov… In vse to ni nič drugega, kot znamenje in opomin, kaj je pravzaprav narobe.
To “narobe” je mogoče povedati na kratko, z dvema besedama: Nedokončana osamosvojitev.

Za tem poimenovanjem se skriva marsikaj. Predvsem vse, kar vsebujejo uvodni citati. Udeleženci in posebej izvajalci usodnih dejanj pred četrt stoletja so sicer večino dogajanja pravilno ubesedili in dokumentirali – a ne zato, ker so natančno in popolno razumeli, kaj počno in kaj se dogaja. Splošno sprejeto in na internacionalni ravni verificirano – potrjeno dejstvo razpada SFRJ ostaja na pol poti.
Nekaj podrobnosti:

– TUL (temeljna ustavna listina) natančno določa okoliščine in stanje osamosvojitve RS; predvsem v besedilu v poglavju II, kjer je govor o mejah – posebej o meji med RS in RH, kjer piše. “ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanja SFRJ.” Piše “V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ”, ne piše npr. “meja med RS in RH.” Torej meja med osamosvojeno državo Republiko Slovenijo ni preprosto “dosedanja republiška razmejitev znotraj SFRJ”, marveč gre za mejo upoštevajoč vse relevantne okoliščine. Te pa so seveda vsem na očeh in zabeležene v ustreznih internacionalno pravno relevantnih dokumentih. Po domače povedano so to meje slovenskih dežel/držav, ki so se pod imenom “ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano v dokumentu, ki ga je podpisal regent Aleksander Karadjordjević dne 1. 12. 1918 v Beogradu) “ujedinile” s Kraljevino Srbijo. Te slovenske dežele, ki so bile vedno države z vsemi internacionalnimi pravnimi atributi, so se natančno mesec dni prej, dne 31. 10. 1918, po celodnevnem zasedanju vseh slovenskih poslancev v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani, združile pod oblastjo vlade v Ljubljani. Na podlagi ustavnega akta, Manifesta suverena Karla (vojvode/suverena vsake slovenske dežele posebej – prim. Cesarski patent 1804) z dne 16. 10. 1918 je bil namreč sprejet dokument, da “vlada v Ljubljani prevzema v vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način je bila veljavno razglašena nova država – zveza slovenskih dežel. In ta država je mesec dni kasneje pod imenom ZEMLJE države SHS sestavila s Kraljevino Srbijo novo državo – zvezo – pod imenom Kraljevina SHS. Z izstopom iz te zveze, z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991, je država, ki je nastala 1. 12. 1918 prenehala obstajati – je razpadla.
O teh dejstvih pričajo relevantni dokumenti. Mnenja in interpretacije ne štejejo in v ničemer ne morejo predrugačiti resnice, da je država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in Kraljevine Srbije v dolgih desetletjih živela svoje življenje, spreminjala notranjo organiziranost, sistem, režime, ime, ni pa se zgodilo nič – in noben dokument o tem ne obstaja – kar bi spremenilo dejansko stanje stvari na internacionalno pravni ravni. Preprosto a do popolnosti natančno zabeleženo dejstvo, kdo je sestavil “Jugoslavijo”, ostaja: Zemlje države SHS in Kraljevina Srbija.
Usodni pomen besed “zemlje države SHS” postane očiten ob branju celotnega dokumenta o “ujedinjenju”, kjer izstopa na videz manj pomembna podrobnost. Dokument je namreč sestavljen iz besedila, ki ga je prinesla v Beograd delegacija “Države SHS” in Zagreba, in se v njem ključne besede glasijo “da se Država SHS ujedinjuje sa Kraljevinom Srbijom”. Podpisani Aleksandrov odgovor – in zadnja beseda velja – pa vsebuje zgoraj navedno besedilo “ZEMLJE države SHS” namesto “Država SHS”. Regent se je namreč zavedal, da sme v imenu suverena svoje kraljevine sklepati dogovore izključno z enakovrednimi subjekti – državami, ne pa z nekimi tribalističnimi izmišljijami ali celo plemeni. Zgodovinsko spretno se je izognil škandalu, hkrati pa uradno dokumentiral evidentno pravno dejstvo – da so zvezo sklenile slovenske dežele/države in njegova država.
Kraljevina Srbija torej ni mogla sklepati veljavnih dogovorov z “Državo SHS”, ki ni imela nobene internacionalno pravne subjektivitete. Še več. Karlov Manifest je izrecno in nedvoumno prepovedoval kakršnokoli spreminjanje dejanskega stanja znotraj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske. Zagrebško “narodno vijeće” ni imelo nobene pravne veljave. Spretnjakovići ondod so se le spretno obešali na legitimiteto slovenskih narodnih svetov in kolaborantske slovenske kvazi narodne voditelje, ki so lastno državo ignorirali in se udinjali tujcem. Kraljevina Srbija – kot del zmagovite Antante – je nekdanje pokrajine Kraljevine Ogrske lahko le okupirala – enako teritorij BiH in Dalmacije. Ozemlje današnje Republike Makedonije je “vsrkala” že po zmagovitih balkanskih vojnah, s Kraljevino Črno goro pa se je združila že pred “ujedinjenjem”. Da je šlo v primeru slovenskih dežel (“ZEMALJA”) za subjekte internacionalnega prava, dokazuje znano dejstvo, da vojska Kraljevine Srbije slovenskih dežel ni okupirala, marveč je stopila na njih ozemlje šele dva tedna po razglasitvi združitve, ko je bila že vojska nove države – Kraljevine SHS.
Dejstvo nastanka Kraljevine SHS dne 1. 12. 1918 je torej v internacionalni pravni optiki kristalno čisto in razvidno: Združitev slovenskih dežel in Kraljevine Srbije. In to je lahko “razpadlo” (dissolution – razhod suverenih subjektov, npr. poslancev parlamenta) znamenitega dne 26. 6. 1991, katerega petindvajsetletnico moremo praznovati.

– Socialistične jugoslovanske republike in pokrajini, ki so predstavljale notranjo upravno organiziranost države SFRJ (brez vsake internacionalno pravne subjektivitete), so bili subjekti notranjega prava ki na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka. Osamosvojilo/razdružilo se je torej lahko le tisto, kar je SFRJ (pač pod imenom Kraljevina SHS) sestavilo – v “zadevi 26. 6. 1991” – torej slovenske dežele oz. “Republika Slovenija v okviru SFRJ” (primerjaj TUL o meji med RS in RH). V zadevi torej Republika Slovenija pomeni slovenske dežele, ki so razpadajočo tvorbo sestavile – slovenske dežele z svojim državnim teritorijem in državno mejo. Državna meja RS s preostankom dne 26. 6. 1991 razpadle države je torej znana in na terenu zaznamovana. Vsekakor in v nobenem primeru pa to ni in ne more biti administrativna črta, ki je upravno delila jugoslovanski republiki Slovenijo in Hrvatsko (četudi se je pretežno prekrivala v dejansko meddržavo mejo). Ne le zato, ker se Republika Slovenija ni odcepila od neke jugoslovanske republike Hrvatske, marveč se je osamosvojla od SFRJ (!!), ampak in predvsem zato, ker jugoslovanska republika Hrvatska ni imela lastne internacionalno pravne subjektivitete, ki so jo imele slovenske dežele – in na tej podlagi njih zveza, nastala dne 31. 10. 1918. Preostale jugoslovanske republike – razen Srbije – so se torej lahko le odcepile, kar so poskušale storiti samovoljno (in na nek način tudi na račun subjektivitete države Slovenije – kar je v primeru zagrebških manipulacij le ponovitev že videnega!)

– Navedeno pojasnjuje, zakaj je bila “desetdnevna vojna”, “vojna za SLovenijo” po vsem sodeč izsiljeni napad na osamosvojeno državo. “Izsiljeni” upoštevajoč dejanske okoliščine.
Zlasti srbska stran je ponavljala gesla “neka Slovenci odu” in podobno. Dobesedno so Slovenijo izganjali iz Jugoslavije, kar pove, da je vsaj v podzavesti bil prisoten spomin na dejansko stanje – in to v obliki, da je Slovenija tujek in motnja. Seveda. Tujek in motnja pri obračunavanju med Srbi in Hrvati – za kar je ves čas v bistvu šlo. Videti je, kot da je Zagreb Ljubljano vpletel v “jugoslovanski projekt” le zato, da si je izboljšal izhodiščni položaj, ustvaril navidezno državno podlago ter zavaroval hrbet.
Titov general Tudjman je “vajo iz leta 1918” poskusil ponoviti. Osamosvojitveni program Slovencev je skrbno spremljal in na “primeren” način podpiral. Hkrati se je s šefom srbske partije – Miloševićem – intenzivno dogovarjal (Karadjordjevo) o delitvi krajin in BiH. Če komu, je bilo sicer njemu kristalno jasno, da bi bila kakršnakoli razdelitev v prid Srbije vpričo zagrebških jastrebov njegov politični samomor, vendar je odlični vojaški in zgodovinarski strokovnjak obvladal svoj posel. Obljube – zaveze Miloševiću je prav po vojaško dosledno tempiral in uglasil z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije – kateri je dodal še Hrvatsko. Tok dogodkov neusmiljeno razkriva komplot:
Tudjman je pogovore z Miloševićem “držal na delovni temperaturi” vse, dokler niso njegovi ljudje prevzeli še zadnje funkcije v piramidi odločanja na zvezni ravni – do dne, ko je predsedstvo zveznega predsedstva prevzel Mesić. Tisti hip so bile vse odločitve v rokah Zagreba. Tudi o vojni in miru.
Ko so bili usodni datumi znani, je na sestanku vodilnih obeh republik na Otočcu dne 22. 6. 1991 torej Tudjman že imel pred očmi celoten scenosled in je odločno a hinavsko lažnivo zagotovil, da bo Hrvaška 25. odn. 26. junija enako, kot Slovenija, razglasila osamosvojitev. Ker je imel v rokah in s svojimi ljudmi (Mesić, Marković, Kadijević , Lončar in Mustač) popolnoma pokrito vso linijo odločanja in nadzora na zvezni ravni, je lahko zaigral poker: Izzvati uničujoč napad JLA na osamosvojeno Slovenijo in jo potem “rešiti”, ter kot hvaležno “Alpsko Hrvatsko” prestaviti svojim jastrebom v Banskih dvorih, ki bi ob “darilu tisočletja” bili pripravljeni požreti Tudjmanov karadjordževski posel z Miloševićem – delitev krajin in BiH.
V tem kontekstu se je zgodila osamosvojitev Republike Slovenije dne 26. 6. 1991. Od svečane Tudjmanove zaobljube ni ostalo nič. Tudjmanov odposlanec pri dogodku v Ljubljani (najnižjega mogočega ranga) je dopisniku londonskega časopisa Guardian na vprašanje: Kaj pa vi? Saj ste tudi razglasili osamosvojitev? prostodušno odgovoril: Kje pa. Tisto v saboru je le nekakšna izjava… Vse ostaja enako, kot doslej. Pravzaprav se je hočeš nočeš – ne da bi kreatorji in udeleženci (in lažnivi Tudjman še posebej) sploh opazili in razumeli – zgodilo, kar se je edino lahko: Osamosvojilo se je le tisto, kar je sedaj razpadlo državo sestavilo. Trdobučna zvijačnost (pokvarjenost) Titovega generala in zgodovinarja pa je dosegla svoje dno: Vse se je sfižilo. Slovenija je postala neodvisna država, Hrvaška pa je ostala integralni del agresorske SFRJ. Neizpodbitno torej agresor. In svojega statusa jugoslovanske republike potem, ko so se dogodki začeli vrstiti, ni več mogla spremeniti, vse dokler niso potekli trije meseci moratorija (Brioni – dogovor EU kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država, in SFRJ kot agresor). Ni uspela niti nakana sprožiti uničujoč napad vseh razpoložljivih sil JLA, saj so na terenu zmagali modrost, hrabrost in vse druge nujne veščine slovenskih branilcev – slovenske TO in milice. Tudjmanu, ki je sedaj moral pred Miloševićem odkriti karte – da torej z “elegantno” dogovorjeno delitvijo ne bo nič – ni preostalo drugo, kot da začne “odcepitveno vojno”, slovensko zmago na bojnem (in političnem polju) pa nedostojno in nesramno žali kot zaroto, kot “srbsko-slovenski sporazum … Nadaljevanje dogajanja (krvave secesionistične vojne na preostanku SFRJ) je znano, in zadeva že samostojno državo, Republiko Slovenijo, le posredno. Še najbolj v tem, da so internacionalni gremiji v svojih vegastih poizkusih umiriti situacijo, pristali na “razpad” tudi preostanka SFRJ.

Iz doslej navedenega izhaja, da se je dne 26. 6. 1991 dejansko osamosvojilo, kar je s Srbijo sestavilo Jugoslavijo. Večina – če ne vsi – udeleženi pa tega niso opazili, četudi je v relevantnih dokumentih dejstvo jasno zapisano. Ignoranca je verjetno posledica pomanjlkljive izobrazbe in nestrokovnosti. Prej, kot neke zarote. Če bi šlo za zaroto – ki pa jo lahko izvede le vrhunsko usposobljen strokovni kader – bi bili dokumenti (npr. TUL ali pa Sporazum o arbitraži ) napisani drugače. Bi TUL ne govorila o državni meji med republikama “v okviru ” (!!!) SFRJ, in tudi 5. člen Sporazuma o arbitraži bi ne diskvalificiral Republiko Hrvatsko kot stranko v postopku in njen podpis na dokumentu opredelil le kot zavezo, da bo docela spoštovala odločitev arbitražnega tribunala.

Osamosvojitev se je torej izvršila, “dokončana” pa bo šele, ko bo kritično maso dosegla zavest o pomenu in vsebini dogodka, ter bodo oblasti in predstavniki vsega ljudstva v tem smislu ravnali in delovali. V prvi vrsti opazili, da so osamosvojitev razglasile slovenske dežele, ki so nosilke atributov državnosti in avtonomije. Prebrali sporazum v Trianonu in sprejeli dejstvo, da je meja Zalske županije – ene od dežel, ki jih je Trianon prisodil Kraljevini SHS – na Dravi in ne na Muri. Da meja Hrvatske nikoli ni prestopila reke Drave nad sotočjem z Muro. S tem je število, subjketiviteta in ozemeljska zaokroženost slovenskih dežel, ki so sestavile Jugoslavijo in iz nje izstopile, določena, eklatantno internacionalno pravno dejstvo, zapečateno na najvišji multilateralni ravni Versaillesa, Trianona, Rapalla, Rima, Osima itd. in o njem ni kaj odločati. Parlament je dolžan to relevantno stvarnost ugotoviti in se skladno s temi dejstvi obnašati. Osamosvojitev bo šele takrat dokončana. Omogočena bo organiziranost države skladno z zgodovinskimi danostmi, onemogočeno pa izigravanje in fraudolentno okoriščanje zaradi nedorečenosti. Temelj slovenske državnosti je pač državnost slovenskih dežel. Na tem trdnem, tisočletnem temelju, ki vsebuje specifike geopolitičnega prostora, ljudi in okolja zgrajena državna struktura bo tako, kot brajda zagotavlja trti rast in plodnost, jamstvo varnosti, prosperitete državljank in državljanov Republike Slovenije in države – zveze slovenskih dežel sploh. Zagotovljeno bo optimalno soodločanje na vseh ravneh in hkrati onemogočeno manipuliranje iz ozadja. To družbeno smetje uspeva le tam, kjer prevladujejo ignoranca, nedorečenost, pojmovna zmeda.
Država ni izmišljija. Slovenske dežele – države so naša dragocena tisočletna dediščina. Totalna bebavost (dejansko nepojmljiv zločin!) je nanjo pljuvati in jo potiskati v pozabo prav tedaj, ko smo z nepopisnimi žrtvami, posledico zmot in manipulacij, v njih prevzeli oblast.

Namesto z norimi vzporednimi, separatnimi praznovanji – vsak na svojem smešnem gnojišču – poskusimo osmisliti žrtvovane in žrtve sploh, in praznujno z eno, skupno proslavo (samo)priznanje slovenskih dežel, ki že od 31. 10. 1918 čakajo, da jih opazimo: Zvezno republiko Slovenijo.

Ljubljana, 11. 06. 2016
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
___
Opombe:

1) Dober teden pred razglasitvijo v Ljubljani, se je enako dejanje izvršilo v parlamentu Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju z razglasitvijo zveze dežel /njih delov z nemško govorečo večino pod imenom “DeutschÖsterreich”. S tem dejstvom je šel Dunaj v Versailles in bilo je brez problema priznano – le ime “Deutsch” so morali izbrisati, ker so se odločujoči faktorji zavedali nevarnosti “Anschlussa”. Ni dvoma, da bi analogno brez problema sprejeli enako dejstvo, ki bi ga na mizo položila Ljubljana – če bi ga! Namesto tega so Slovenci v delegaciji Kraljevine Srbije (kasneje Kraljevine SHS) vseveno trmasto govorili o Jugoslaviji. Dejstva, ki je nastalo 31. 10. 1918 sploh ni bilo na tapeti. Svojo državo so samozvani voditelji utajili in državljane – perverzno kot del “troedinega plemena” – prodali za nič. Povzročili pa s tem stoletje strašnega trpljenja in stotisoče žrtev – pomorjenih in pregnanih.

2) Miloševiću je bilo po vsem sodeč jasno, da je Republika Slovenija v primerjavi z ostalimi republikami in pokrajinami “corpus separatum”, po domače “motnja” in naj se čimprej “pobere” (osamosvoji). Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 157

3) “Informacije so bile za nas izredno dragocene, zlasti tista, da sta se znašla na isti strani Ante Marković in Veljko Kadijević.” Janez Janša, Premiki, Ljubljana 1992, str. 154.

4) GŠ JLA je dobil legalno pooblastilo za akcijo s podpisom Anteja Markovića, prim.: o.c. str. 159.

5) Ian Traynor in Ljubljana – The Guardian, Wednesday 26 June 1991: “By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

6) Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 175

7) Badinter: Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that’the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.
Četudi je z odhodom slovenskih dežel – pod imenom in zunanjim videzom Republike Slovenije – SFRJ dokončno razpadla, saj je odšel eden od dveh subjketov, ki sta jo sestavila, in so se preostale jugoslovanske socialistične republike in pokrajini lahko kvečjemu odcepile, kar terja neizogiben dogovor in soglasja, ki pa jih ni bilo na vidiku in o čem takem niti sanjati ni bilo mogoče, so priznali pravico razdružitve tudi tistim, ki je niso imeli – kar ima za posledico neslutene težave med “dediči”.

8 5. člen: Odločilni datum
Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.
(slovenski prevod sicer nima pravne veljave, pripoveduje pa o strokovnosti vpletenih. Tako že pri naslovu sporazuma spodrsnejo: Arbitration Agreement prevedejo “Arbitražni sporazum”, kar je narobe. Pravilno je Sporazum o arbitraži. Nič čudnega torej, če je tudi 5. člen preveden narobe. “by either side” je prevedeno “katerekoli strani” – kar dopušča vpletanje nekoga tretjega. Originalno besedilo natančno pove: ena ali druga stran. Katerakoli od obeh! Ne od vsake – katerekoli…. In tako naprej. Očitno ne gre za neznanje tujih jezikov. Angleško besedilo je perfektno. Gre za neznanje slovenskega jezika, kar pa je problem, saj gre za uradni jezik v Republiki Sloveniji in za težke posledice napačne rabe. V tej zvezi – kakšne groteskne razsežnosti lahko zavzamejo posledice neznanja – ni odveč omeniti 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ 1992), po katerem zakon daje pravico voliti in biti voljen samo tistim državljanom, ki “na dan glasovanja dopolnijo 18 let starosti”! Flagrantna kršitev tako ustave kot temeljnih pravic človeka in državljana. Posledica: Stanje v državi je od uveljavitve tega zakona (1992) popolnoma nezakonito, nihče “izvoljen” ali po “izvoljenih” imenovan, nima mandata. Od samega predsednika države navzdol.