Slovenske dežele in država

Pomisel k: Razmišljanje ob 20-letnici samostojne Slovenije (25.06.2011 na www.25junij.si)

Dobro dene prebrati že sam naslov. Namreč potem, ko sam predsednik države na osrednji uradni proslavi razglasi, da imamo Slovenci svojo domovino (šele!) dvajset let, je dobesedno vsaka "drobtinica" – če je dovoljeno tako poimenovati vsaj pravilen naslov kakega članka – blagodejna. A resnica je, da se bistvo naših težav skriva tu nekje. Izvira iz napačnega pojmovanja države in državnih reči, nepoznavanja in zmotnih predstav o naši preteklosti, še zlasti in predvsem pa v popolnoma napačno "sestavljeni" državi Republiki Sloveniji.

Da je vsaj nekaj volje zapisati kakšno misel o problemu, gre zahvala tu omenjenemu razmišljanju, objavljenem na spletni strani 25.junij, ki spodbuja k "pozitivnemu razmisleku".

O "napačno sestavljeni državi"

A)

25. junija je na spletnem portalu Siol.net zgodovinar Repe objavil tudi te-le besede:

"Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali."

To je mojstrovina etabliranega (torej plačanega iz žepov Slovencev, davkoplačevalcev) zgodovinopisja, ni dvoma. Poglejmo samo, kaj zgodovinar, katerikoli, opazi, ko pogleda prizorišče v omenjenem času: Pred njegovimi očmi so dežele Avstrijskega cesarstva, kakor jih je mednarodnopravno opredelil ustavni akt, ki ga imenujejo po nemško Ausgleich, Slovenci pa pravimo Poravnava. Gre za dokument, ki je ustavnopravna podlaga leta 1867 vzpostavljene Dvojne monarhije, natančneje habsburške personalne unije med suvereno in enovito Kraljevino Ogrsko ter "vojvodinami in kraljestvi" (tako piše v tem dokumentu), "ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Zapisano pove, da so vojvodine – Slovenci smo jih vedno imenovali dežele, kar je slovenska beseda za državo – tako kot vedno poprej avtonomni subjekti mednarodnega prava, ki vstopajo v odnose med državami (so torej tudi subjekti internacionalnega prava!).

Pred zgodovinarjem je kup dokumentov iz obdobja zadnjih stoletij, ki o državni in mednarodni subjektiviteti in državnostnih atributih teh dežel pričajo. Pred tu omenjeno Poravnavo obstoječi tak dokument, ki potrjuje avtonomijo, suvereniteto in državnopravno subjektiviteto vojvodin v obsegu in obliki "kot vedno doslej", je Cesarski patent iz leta 1804. Ta papir je nastal iz potrebe Habsburžanov, da si povrnejo "cesarski blišč", ki so ga izgubili, ko je Napoleon razpustil Rimsko cesarstvo. Habsburžani, kot samoposebiumevni vsakokratni cesarji, so se v trenutku znašli v svojem dejanskem položaju, kar zadeva vladarski naslov. Osebno so namreč vedno bili "le" voljeni vojvode (nadvojvode) vojvodin, dežel, ki so se v toku zgodovine izoblikovale na območju pradavne (Slovenske – Conversio pravi o prebivalcih: Karantanci, ki sebe imenujejo Slovenci) Karantanije. Kraljevski naslovi, s katerimi so se sicer tudi dičili, niso bili "osebni". Tako so se v razburkanih časih napoleonovske Evrope, ko so se vzpostavljali novi, spremenjeni odnosi med velesilami in razmerja moči, počutili hendikepirane zaradi premalo pomembnega naslova med drugimi cesarji in carji, s katerimi so sedali za pogajalsko mizo. Da bi popravil "umetniški vtis", je "ne-več-cesar" Franz iznašel "Avstrijsko cesarstvo", navzven državi podobno sestavljanko iz tkim. Dednih dežel, torej suverenih vojvodin nekdanje Karantanije, in pridobljenih kraljestev kot npr. Češka. To dinastično iznajdbo s cesarskim imenom so zapisali v Cesarski patent in si znova nadeli cesarski naslov in krono. So pa seveda morali v ta Patent zapisati, da se s tem v nobenem pogledu in nikakor nič ne spreminja glede državnosti in avtonomije vojvodin.

Kakorkoli že, zgodovinar, motreč situacijo ob koncu prve svetovne vojne, opazi vojvodine Avstrijskega cesarstva, samostojne države – torej po slovensko dežele – odkar svet pomni, in v katerih so odkar svet pomni živeli državljani, ki so govorili slovensko, deželo in nje pojave po slovensko tudi poimenovali. Kdor je pogledal bolj natančno, je opazil tudi, da so bili te vrste državljani skoraj vsi prebivalci vojvodine Krajnske, nekoliko manj, a še vedno večina, pa jih je bilo v deželah Primorski, Koroški in Štajerski. Morebiti je bilo na Koroškem in na Štajerskem nekaj več takih slovenskega porekla, ki so se privadili občevati v tujem, nemškem jeziku, saj je cesarska birokracija vse bolj vsiljevala nemščino kot uradni jezik (cesar Franc Jožef: "Predvsem sem Nemec!"). Vsekakor pa nihče, še najmanj pa resen, strokoven zgodovinar, ni mogel spregledati, da je šlo za države, združene v nekakšni dinastični skupnosti sui generis, po imenu Avstrijsko cesarstvo, v katerih pa so skupaj, enaki med enakimi, državljani svojih držav, vojvodin, živeli ljudje, dvatisoč let imenovani Slovenci, ki so v teh deželah razvili zavidanja vredno kulturo in tradicijo, s središčem v koroškem Celovcu.

Ko je etablirani, iz slovenskih žepov dobro plačani zgodovinar videl in opazil tu opisano sceno, je izrekel – oziroma zapisal – že prej navedene besede: Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali.

Tako ta zgodovinar, kot tudi mnogi med nami, pa dobro vemo, in smo nekaj tega tudi do- in preživeli, kaj se je zgodilo po koncu prve vojne. Od prej opisane skupnosti slovenskih dežel (ni treba vedno znova ponavljati, da slovenska beseda dežela pomeni državo!), ki so po svojih kulturnih, gospodarskih in političnih značilnostih sodile v vrh takratne Evrope in sveta, v katerih so se dogajale živahne narodnobuditeljske dejavnosti in je bil odpor proti potujčevanju s strani močnih sosedov s severa in zahoda močan in je zagotavljal obstoj nacije, so ostale razvaline. Slovenci smo se v trenutku znašli dobesedno razčetverjeni v štirih tujih državah – a še včeraj smo bili državljani svojih pradavnih dežel… Čez noč so nas "narodovi rešitelji", kakor so sami sebe imenovali ali so si domišljali, da so, pripravili ob lastne države in ob skoraj polovico nacionalnega teritorija in nacionalnega premoženja. Naši ljudje so v trenutku postali tujci v svoji dotedanji domovini, manjšina, državljani drugega (če ne zadnjega) reda v državah, ki so si prilastile njihovo domovino. Tragikomično dejstvo, ki ga je zagotovo opazil celo omenjeni zgodovinar, je, da so pravzaprav ostali v "svoji domovini in državi" prav tisti Slovenci, za katere velja, da so "po nesrečnem plebiscitu" ostali ločeni od "matice". Tudi to je ena od vsiljenih, privzgojenih floskul. Slovenci na Koroškem so edini ostali v svoji domovini, deželi Koroški, medtem ko so drugi, razcefrani ostali brez vsega v tujih državah – Italiji, Madžarski in balkanski kraljevini. Seveda ni mogoče spregledati, da so bili Slovenci na Koroškem žrtev intenzivnega potujčevanja. A to "zadovoljstvo" je doletelo tudi ostale. Masaker so doživeli na Primorskem, v Slovenski krajini – Porabju. Nič manj slabo se ni godilo tistim na Krajnskem in Štajerskem – kolikor je tega ostalo. Kot na videz obroben pokazatelj, a v resnici tragično poveden, opazimo cirilico v javni rabi, iz šolskih knjig iztrganega Cankarja, ali pa predavanja zgodovine (!!!) v hrvaščini na univerzi, ki ni smela nositi slovenskega imena. Da se akademija znanosti ni smela imenovati "slovenska", je le še za povrh.

Večkrat omenjeni zgodovinar, cvet aktualne zgodovinarske stroke, je torej videl stanje pred koncem prve svetovne vojne (to seveda samo po sebi ne pomeni, da ga je tudi opazil) in zanesljivo ni spregledal, kaj se je dejansko, pod bleščavim naslovom "rešitev", zgodilo po njej. Pa vseeno, četudi je bilo vse ena sama razvalina in razkosanje par excellence prav ZARADI Jugoslavije, zapiše trditev: "Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali." Kaj je to? Znanost še najmanj. Kaj je potemtakem? Dobro plačano zavajanje? Prevara? Idiotizem? Je pa v človekovi naravi (in usode prevarantov in lažnivcev o tem pripovedujo), da laži in prevari, ki jo seje za dober denar, kmalu začne sam verjeti.

O tem ni vredno izgubljati besed. Kaj je bilo, vemo, kaj se je zgodilo, vemo. Vemo, vidimo in doživljamo pa, da napake trmasto ponavljamo, da se resnično iz tragedij dvajsetega stoletja nismo ničesar naučili.

B)

Državljani slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva so se v odgovor naraščajočemu etničnemu nasilju vse bolj "zavedali svojih korenin". Nacionalna samozavest se je izkazala zlasti v času francoske okupacije, pozneje pa kljub restavraciji nemškoavstrijskega projekta ni več zamrla. Žal pa so se narodnozavednega naboja plastile težnje, katerih poglavitni namen ni bila afirmacija Slovencev kot suverene nacije v svojih zgodovinskih deželah, marveč ali utopitev v panslavističnih projektih ali podreditev kaki drugi, tuji državi. Tem težnjam se je pridružil še separatizem klerikalnih krogov, ki je na križišču interesov igral svojo (internacionalno) vlogo. Paradno, vserazkrivajoče geslo teh sil se je razodelo v proslulem tarnanju slovečega klerikalnega filozofa, ki je zapisal: Zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili. Perverznost te misli, in še bolj moralne drže, ki tiči za tem, je dejansko izven dometa normalne človekove zavesti. A je dragoceno pričevanje, saj v resnici razkriva vso globino in razsežnost protislovenske zarote, ki se je zgrnila v vsej svoji grozovitosti nad Slovenci po prvi svetovni vojni. Še tako glasno vpitje o "rešitvi", "osvobodilnem boju", "svobodi" in "Revoluciji" ne more preglasiti vpitja grobov, jam in brezen, ki tulijo, glasu razseljenih in izgnanih, ki pojenjajoče odmeva od vseh strani neba. In seveda ne more prikriti klavrnega stanja identitete in samozavesti v "matični" domovini.

Obsežnost in silovitost zarote je razkrilo tudi dogajanje in ravnanje ob osamosvojitvi 1991. Manipulacija, indoktrinacija, stoletno zatiranje zavedanja o lastnih deželah in državnosti – vse to je bilo tako intenzivno in "uspešno", da niti najbolj zagreti za osamosvojitev, najbolj delavni pri pripravljanju vseh vrst podlag za razglasitev in uveljavitev lastne samostojne države Republike Slovenije, niso prav dobro vedeli, kaj počno. Še najmanj pa so se zavedali, da imajo za svoje početje vse relevantne internacionalnopravne razloge in utemeljitve. Dobesedno so beračili na območju jugoslovanskih socialističnih kvazi ustavnih in kvazi državnih dokumentov, se zanašali na pomoč in sodelovanje zvestih bratov, in v ustavne dokumente zapisovali – popolnoma brez potrebe – raznovrstne neumnosti, od katerih je morebiti najbolj grozovita tista o državni meji, ki predstavlja unikum v vesolju, kjer nihče nikoli ni poskušal kaj takega, da bi namreč državno mejo določal z ustavnim aktom. Državnopravno izobražena oseba ve, da je ustava od vseh aktov najbolj enostranski akt. Ve seveda hkrati, da se meje z enostranskim aktom ne more določati. No, vsaj določiti ne. Kajti če jo kdo enostransko določi tako, da sosed meni, da je to v njegovo škodo, gre pravzaprav za vojno napoved. Če pa je obratno, v korist soseda, potem gre za kapitulacijo. Torej določanje državne meje zagotovo ni akt ustave neke države, marveč vsaj dveh, če ne več držav.

Že težave z mejo razkrivajo usodno pomanjkanje državnopravne razgledanosti in državotvorne miselnosti ljudi, ki so pri nas zgneteni pri vzvodih upravljanja. Je pa ta problem neizogibna rezultanta ignorance, privzgojene v več kot stoletju, in ki se je pokazala na način, da prizadevni ljudje, ki so se mnogi do stopnje heroizma zavzeli in delovali za samostojno državo, niso dobro vedeli, kaj osamosvajajo. Današnje stanje priča, da pogled nikomur ni segel prek realsocialističnega anarhosamoupravljalskega ščavja. Vse se je ustavilo že pri pripenjaju zaslug ali pa obtoževanju za dogodke v času druge svetovne vojne. Zavesti, da v Jugoslavijo Slovenci nismo padli z lune, marveč smo vanjo vstopili kot suvereni subjekt internacionalnega prava (kar je – mimogrede – vedel in povedal celo regent Aleksander v odgovoru na besede vodje zagrebške delegacije ob "ujedinjenju" 1. decembra 1918 v Beogradu) ni bilo nikjer. Še najbolj so jo prikrivali tisti, ki bi morali o njej poklicno govoriti, pa so jo skrili globoko v arhive in lastno podzavest (da bi vest manj pekla?).

Da se razumemo! Zelo verjetno bi dogodki v zvezi z izstopom in osamosvojitvijo Slovenije potekali zelo podobno ali enako, vendar pa bi bila bistvena in za državnopravni aspekt usodna razlika v dikciji nekaterih bistvenih aktov. Prav gotovo bi bili preambula Ustave in Temeljna ustavna listina v določenih podrobnostih drugačna. In zagotovo bi ne bila zapisana neumnost v zvezi z državno mejo, kot je zapisano sedaj. Pisati bi seveda moralo, da ima Republika Slovenija državno mejo s preostalim ozemljem SFRJ, in da ta meja obstaja od nekdaj. Ker je zgodovinska državnopravna situacija slovenskih dežel in Slovenije primerljiva s stanjem v Zvezni republiki Nemčiji, ki jo sestavljajo dežele, državnopravno skoraj enake zgodovinskim slovenskim, ni odveč omeniti, da v nemški ustavi piše, da so meje Zvezne republike zunanje meje (zveznih) dežel. Povsem enaka je situacija – četudi v ustavi ni zapisana – v sosednji Republiki Avstriji, ki je prav tako zvezna država dežel, ki pa so v tem primeru popolnoma enake in istega pravnega in državnega porekla kot slovenske, ki so danes žal še vedno predmet popolne ignorance, četudi Evropska unija terja regionalizacijo. In je podlaga povezave dežel v republiko Avstrijo isti ustavni akt, ki velja še vedno tudi za slovenske dežele – če velja za avstrijske – to je Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918.

Strašne tragedije in katastrofe, ki so Slovence doletele v stoletju po "rešitvi", med tistimi, ki odločajo, niso prebudile ne zavedanja ne pripravljenosti, da bi storili vse, kar je potrebno in mogoče, da se popravi napaka. Še bolj tragično je, da niti vseobča kriza, ki dandanašnji stiska osamosvojeno Republiko Slovenijo, in je v glavnem posledica omenjenih zablod in nemarnosti, ne prebudi speče zdrave pameti, smisla za državno, in zgodovinskega spomina. Hiša gori, gasilci pa pošiljajo eksperte, ki naj bi analizirali tkanino cevi, oblačnost izza hribovja, specifično težo lanskega snega, ni ga pa, ki bi pograbil cevi in jih priključil na do roba poln zalogovnik ustavnih, državnopravnih, ekonomskih, političnih in kulturnih temeljev slovenske državnosti, ki so vedno tu, pravzaprav vedno bolj, saj je s tako dediščino nekako tako kot z bančnim računom: Če nanj pozabiš, ostaja poln… Če opazujemo ravnanje naših politikov v zadnjih sto letih, se ne moremo upreti sklepu, da bi ne oklevali, in bi urno zapravili ali zradirali naša upravičenja, če bi jih opazili.

C)

Pisanje gospoda Marjana Podobnika, direktorja Zavoda 25. junij, je spodbudno. Razodeva, da avtor opazi dejstva in podrobno opiše njih idejnopolitično razsežnost. Pričujoči odmev na njegovo razmišljanje pa hoče pokazati "materialnopolitično" podstat. Ni namreč mogoče v realnem svetu uresničiti še tako čudovite in utemeljene pobude mimo dejanskega stanja, kadar gre za državo toliko manj. Če vzamemo narodovo nesrečo od 1918. leta do konca povojne morije po drugi svetovni vojni kot dokončno in nespremenljivo dejstvo, pa smemo, moremo in moramo v današnji krizi opaziti pobudo in razloge, da vendarle enkrat premislimo in končno sestavimo svojo državo iz pravega materiala in veljavnih, trdnih državnopravnih dejstev, ki jih imamo polno kaščo. Utemeljimo državnost zvezne republike na državnosti dežel, vrnimo deželam ozemlje, meje in oblast, zvezna administracija naj prevzame pooblastila, ki ji praviloma gredo, upravljanje z državo bo samo po sebi optimizirano in učinkovito, predvsem pa racionalizirano, zvezna birokracija bo sicer zdesetkana, a toliko bolj delujoča in v ponos zvezni državi, Zvezni republiki Sloveniji.

Povedano pomeni, da bo na ta način uveljavljena državnopravna identiteta in državni atributi, ki so skoraj sto let "ležali za plotom". Kot relevantni instrumenti države, ki zagotavljajo njeno polno funkcijo in zavarovanje samobitnosti, napredka in človekovih pravic vseh državljanov bodo, zagotavljali okolje, v katerem se bodo uresničevale vse – in še druge – pozitivne misli, kakor smo jih prebrali v Razmišljanju gospoda Podobnika. In seveda bo v takšnih okoliščinah situacija, v kateri so naši rojaki v sosednjih državah, v trenutku povsem drugačna in nič več brezupna. Skoraj odveč je dodati, da bo v tem primeru tudi Sporazum o arbitraži zaživel in deloval v svoji pozitivni vlogi, saj terja internacionalnopravne podlage. Dokler jih sami ignoriramo, ne moremo pričakovati, da se bo po njih ravnal arbitražni tribunal. Zato ni veliko časa. Ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel bi ne le vzpostavila okvir in odprla možnosti za izhod iz ekonomske in politične krize, marveč bi hkrati zavezala odločujoče v arbitražnem tribunalu, da dosledno upoštevajo kriterije, ki so v sporazumu jasno zapisani in so za odločanje obvezni. Državne meje slovenskih dežel so neizbrisljivo internacionalnopravno dejstvo. S federalizacijo države jih kot take znova uveljavimo in jih predočimo vsemu svetu.

28. junija 2011

ANDREJ LENARČIČ

Danes je Delo objavilo pismo bralca:

Spoštovani!

Slavnostni govornik je na slovesnosti ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani svoj nagovor začel z besedami: Naša domovina slavi dvajseti rojstni dan.

Tej trditvi seveda odločno ugovarjam. Nihče nima pravice, in še najmanj kakšen državni funkcionar, da meni in mojim takole mimogrede odreče domovino. Smo morebiti semkaj padli z Marsa? Kot da ni dovolj, da nas sluge “tuje učenosti” zmerjajo s prihajači – pritepenci izza nekih Karpatov. Zase in za svoje prednike zanesljivo vem, da smo od nekdaj doma tukaj, v svoji domovini, že pred dvema tisočletjema znani kot Slovenija, katere prirodo smo (iz)oblikovali in nje lepotam dali imena. Pred dvajsetimi leti pa smo se državljani in prebivalci te domovine odločili in ustvarili samostojno državo Republiko Slovenijo. Samo to se je zgodilo, in samo to smemo in moremo praznovati. Dvajset let slavi država, Republika Slovenija.

Andrej Lenarčič

ŠE POMISEL K DRŽAVNI PROSLAVI NA KONGRESNEM TRGU V LJUBLJANI, 24.6.2011

Države nimamo zato, da bi državljanom razlagali, kako je drugje, marveč da sebe predstavimo drugim. Državna proslava pa je še posebna priložnost, da pred lastno in pred tujo javnostjo pokažemo svoje dosežke.

Tvoj citat:

Tukaj igra nekoliko vloge tudi sklep sveta Evrope o obsodbi totalitarizmov in o odpravi krivic: kolikor so bile meje določane in risane v titovini, so plod totalitarizma in zato neveljavne.

Koment:

Meje, ki jih omenjaš, niso veljavne in nimajo pomena. Veljavne niso, ker so notranje administrativne in na mednarodni ravni nimajo učinka. Pomena pa nimajo (glede določitve poteka državne meje), ker državna meja že obstaja, in nanjo notranja administrativna črta nima vpliva.

Predvsem pa:

režim ni atribut države.

atributi države so IZKLJUČNO IN SAMO trije: 1) Ozemlje/teritorij (kar zajema seveda tudi mejo), 2) oblast (brez ozira na značaj, vrsto, obliko…) in 3. državljani

Vse tisto, kar naša “stroka” in “politika” razume pod “državo” ne presega ravni “marijine družbe”. V glavnem pa je popolnoma kontaminirano z etnoekskluzivizmom, primitivnim genetskim nacionalizmom, ideološkimi predsodki in kvaziznanstvenim in kvazistrokovnim obravnavanjem/sprevračanjem dejstev.

Vsa beda in nekompetentnost tistih, ki se v državne reči pri nas vtikajo, se razkriva v tragični “slovenski zgodbi” dvajsetega stoletja – tako v dejanskem dogajanju, kot tudi v obravnavanju, kar je še najbolj tragično, saj napake delajo vsi, razlika je v tem, da se drugi iz napak kaj naučijo, tukaj, v Podalpju pa velja, da so napake, bolj ko so hude in usodne, toliko večja dragocenost in zasluga.

Naši vrhunski mednarodni pravni stroki in diplomaciji ne pomaga niti uradno zapisano stališče Badinterjeve komisije, na katere stališča se sicer vsi navdušeno sklicujejo, da namreč “etnija ni argument za oblikovanje države”! Prav na tej ravni imamo v naši resničnosti opravka z največjimi idiotijami in zločinstvi. Vse, kar so v imenu “reševanja” slovenskega narodnega vprašanja počeli klerikalni in liberalni voditelji na prelomu stoletij, ni nič drugega, kot nepojmljivo odrekanje nacionalne identitete Slovencem. Problem Slovencev namreč ni bil, da nis(m)o imeli svoje države! Kaj še! Imeli smo jih (jo) od samega začetka evropske civilizacije. Težava je nastopila, ko so imperializmi zajahali nacionalističnega konja in zaradi ekonomskopolitičnih ciljev začeli zatirati druge etnije. Tako s(m)o Slovenci v svojih lastnih državah izgubljali upravljalske pozicije. Začelo se je z uničenjem (pra)starega (SLOVENSKEGA !!!!) plemstva v času protireformacije (knjig menda niso tiskali in izdajali v slovenščini zaradi nepismenih kmetov!!!!). nadaljevalo pa z vse bolj agresivnim birokratskim centralizmom, “zemljiško odvezo”, ki je slovenske kmete pognala na boben in v množično ekonomsko emigracijo, posesti so pa prehajale v tuje roke, in nazadnje s spopadom interesov prav na slovenskem ozemlju, ko so se soočile tendence London/Pariz/Rim/Carigrad in Berlin/Dunaj/Jadran. Konflikt se je začel že v Napoleonovi dobi, krila pa je dobil z ustanovitvijo Italije, ki je oborožena z etnošovinizmom in iredentizmom začela ofenzivo na slovenska beneška ozemlja. “Vertikalna os” Berlin/Dunaj pa je idiotsko/omejeno (zločinci so praviloma kreteni) še s svoje strani rušila slovensko nacionalno telo, namesto da bi ga podprla kot edini učinkoviti branik pred italijanskim iredentizmom. Seveda je pri tem imela odločilno vlogo cerkvena hierarhija, ki je obvladovala Dunaj in Slovence – vsakega na svoj način in v skladu s cilji – in imed drugim minirala že skoraj ustanovljeno slovensko univerzo v največjem slovenskem mestu Trstu, in namesto slovenske univerze “zrajcala” Dunaj s SAMO srednjo šolo – pa še to “le” cerkveno"! Na ta način je uničila slovensko nacionalno potenco na najbolj kritični meji na zahodu z iredentistično/fašistoidno Italijo, in pripravila pot za kasnejšo tragedijo, ko je “vertikalna os” v celoti izgubila svoje šanse – seveda predvsem na račun nacionalne tragedije Slovencev. Ni nič nenavadnega, noben slučaj, da je Cankarja doletela smrt po predavanju proti jugoslovanarstvu prav v Trstu: Po predavanju so ga v zaodrju na smrt pretepli…..(“padel po stopnicah”!!!)

Torej problem Slovencev ni bil, da “nis(m)o imeli svoje države”, marveč da so nam v naših državah odrekali pravico do soupravljanja. Volilni sistem in struktura oblasti sta bila tako urejena, da je bila prevlada tujerodnih prihajačev, ki so bili instrument birokratskega in imperialističnega berlinskega in dunajskega centralizma, zagotovljena. Upor državljanov slovenskega porekla so spretno izkoristili po eni strani cerkveni krogi za svoje separatne namene, posebej pa panslavistični in srbskofrankofonski krogi še posebej. Eni in drugi so, namesto da bi podprli Slovence v njihovih prizadevanjih za udeležbo pri upravljanju svojih držav/dežel, raje ščuvali Slovence, da so se odrekli lastni domovini in državni identiteti, ter se prepustili perverznim “troedinoplemenskim” balkanskim anarhoidnim avanturam. In kar je pri tem še najbolj perverzno: to so narodovi voditelji storili, ko je bil na mizi Karlov Manifest, ki je (tudi) Slovencem (tako kot ostalim deželam Avstrijskega cesarstva – današnji Avstriji npr.) dajal ustavnopravno podlago za prevzem oblasti/upravljanja/parlamentarne večine v “svojih” deželah. Torej natančno tisto, kar si niti v sanjah ni upal predstavljati Matija Majar. Določba v Manifestu, ki je deželam priznavala pravico do svobodnega združevanja, ni nič drugega, kot ustavnopravna podlaga Zedinjene Slovenije. In to so slavljeni slovenski nacionalni voditelji (klerikalni) vrgli v smeti in pognali Slovence na beraško palico in v balkansko suženjstvo z vsemu katastrofalnimi posledicami, ki so terjale življenja stotisočev in nas še dandanašnji uničujejo. Državljanska samozavest in spomin na lastno deželno državno identiteto je že tako zatrt, da niti osamosvojitve nismo bili več sposobni zastaviti skladno z dejansko internacionalnopravno državnopolitično situacijo. Namesto da bi pravnoformalno vzpostavili stanje v trenutku vstopa slovenskih dežel v Jugoslavijo, so naši osamosvojitveni velezaslugarji ob polni “državnopravni kašči” moledovali za realsocialistične plesnive drobtinice, na katere so se morale sklicevati druge jugoslovanske republike, ki razen Srbije in Črne gore v trenutku nastanka države, ki je 1991 razpadala, niso imele nobene lastne državnopravne subjektivitete. Je sicer res, da argumenti in zakonske podlage kljub temu obstajajo in so uporabne/uporabljive, a kaj, ko upravljalska elita s klavrno izobrazbo in katastrofalno mednarodnopolitično nerazgledana, prežeta z balkanoidnimi realsocialističnimi ideološkimi predsodki, ni sposobna niti opaziti, kaj šele uporabiti ustavnopravne podlage, kakršne npr. predstavljajo temelj sosednje Avstrije. Kako so ti “manifestovi” temelji trdni in trajni, se je pokazalo, ko so prestali celo Anschluß, in so na njih dunajski politiki v petdesetih letih temeljili svoje zahteve po obnovitvi državnosti.

Velja staro ljudsko pravilo: Ne boj se sovražnikov. Boj se idiotov v svojih vrstah.

Naj bo za ta hip dovolj……..

lpAL

KRIZA

Kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A vtis je zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.

Kar pripovedujejo ugledneži, državni uradniki in funkcionarji, strokovnjaki vseh vrst in druge javne osebe, razkriva resnico, da se je za ljudi, ki so "krivi", da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazi federalne države socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, "v kateri se … hudo kršijo človekove pravice…" (Temeljna ustavna listina 1991).

Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljija brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih, fantazmah. Znamenita "zgodba o uspehu" se sedaj razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljijah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, resnične temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da bodočnosti ni brez preteklosti, in da kdor lastne zgodovine ne pozna ni vreden svoje prihodnosti.

Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega, kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse, dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme različnih sort. Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu "evropstva") je nasilje "z vseh štirih strani neba" pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Se je zgodilo, in številni so temu botrovali, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to tak, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena "Zedinjena Slovenija", pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom, in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega "Troedinega plemena" v okolje, za katerega je Cankar povedal, da z nami nima ničesar skupnega (in dokončno in poslednjič "padel po stopnicah"!)

Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov in bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, "eliminiran" je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnji "polja smrti", srhljivejša od bolj znanih vietnamskih.

Osamosvojitelji iz devetdesetih let minulega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) s podrtijo slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njih ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti – kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1.12. 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo "Troedinega plemena". Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto "ujedinjenje" zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo "pridruževalcev" (odkod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se "država SHS združuje s Kraljevino Srbijo", in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se "dežele države SHS" združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918-1990, Beograd) . Država se pač more združevati le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični Državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (Glede internacionalno pravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).

Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in docela neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v minulem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: "Slovenstva stebri stari" – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel so ostali zanemarjeni "v kotu". Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi. Tako so trenutek osamosvojitve dočakali čakajoč svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ne gre jim zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so "potem napravili veliko posranijo". Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.

Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, četudi te zavesti v slovenski zunanji politiki kot da ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. "Republiške meje" so pač notranjepolitična zadeva in "na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka", če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas. Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oz. odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska "republiška meja", in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva. Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi znova v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in ki hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da bi slovenska vlada na tribunalovo mizo ne dala ključnih, internacionalno pravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum.

Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi "velike posranije". Namesto da se otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal sedaj, ko je balon "zgodbe o uspehu" triumfalno počil. Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918, in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija. Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v "davno sanjo" – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja Državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso "preminile", pa naj so se znašle v kakršnihkoli okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.

Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje terja od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tkim. regionalizacijo, s katero ima – sedaj vidimo zakaj – naša država nerešljive težave. Regionalizacija, kakor jo razume EU ni namreč nič drugega, kot struktura, sestavljena iz avtonomnih "dežel", na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico "nemške narodnosti", ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.

Ljubljana, 1o. junija 2011