Pomisel k: Razmišljanje ob 20-letnici samostojne Slovenije (25.06.2011 na www.25junij.si)
Dobro dene prebrati že sam naslov. Namreč potem, ko sam predsednik države na osrednji uradni proslavi razglasi, da imamo Slovenci svojo domovino (šele!) dvajset let, je dobesedno vsaka "drobtinica" – če je dovoljeno tako poimenovati vsaj pravilen naslov kakega članka – blagodejna. A resnica je, da se bistvo naših težav skriva tu nekje. Izvira iz napačnega pojmovanja države in državnih reči, nepoznavanja in zmotnih predstav o naši preteklosti, še zlasti in predvsem pa v popolnoma napačno "sestavljeni" državi Republiki Sloveniji.
Da je vsaj nekaj volje zapisati kakšno misel o problemu, gre zahvala tu omenjenemu razmišljanju, objavljenem na spletni strani 25.junij, ki spodbuja k "pozitivnemu razmisleku".
O "napačno sestavljeni državi"
A)
25. junija je na spletnem portalu Siol.net zgodovinar Repe objavil tudi te-le besede:
"Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali."
To je mojstrovina etabliranega (torej plačanega iz žepov Slovencev, davkoplačevalcev) zgodovinopisja, ni dvoma. Poglejmo samo, kaj zgodovinar, katerikoli, opazi, ko pogleda prizorišče v omenjenem času: Pred njegovimi očmi so dežele Avstrijskega cesarstva, kakor jih je mednarodnopravno opredelil ustavni akt, ki ga imenujejo po nemško Ausgleich, Slovenci pa pravimo Poravnava. Gre za dokument, ki je ustavnopravna podlaga leta 1867 vzpostavljene Dvojne monarhije, natančneje habsburške personalne unije med suvereno in enovito Kraljevino Ogrsko ter "vojvodinami in kraljestvi" (tako piše v tem dokumentu), "ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Zapisano pove, da so vojvodine – Slovenci smo jih vedno imenovali dežele, kar je slovenska beseda za državo – tako kot vedno poprej avtonomni subjekti mednarodnega prava, ki vstopajo v odnose med državami (so torej tudi subjekti internacionalnega prava!).
Pred zgodovinarjem je kup dokumentov iz obdobja zadnjih stoletij, ki o državni in mednarodni subjektiviteti in državnostnih atributih teh dežel pričajo. Pred tu omenjeno Poravnavo obstoječi tak dokument, ki potrjuje avtonomijo, suvereniteto in državnopravno subjektiviteto vojvodin v obsegu in obliki "kot vedno doslej", je Cesarski patent iz leta 1804. Ta papir je nastal iz potrebe Habsburžanov, da si povrnejo "cesarski blišč", ki so ga izgubili, ko je Napoleon razpustil Rimsko cesarstvo. Habsburžani, kot samoposebiumevni vsakokratni cesarji, so se v trenutku znašli v svojem dejanskem položaju, kar zadeva vladarski naslov. Osebno so namreč vedno bili "le" voljeni vojvode (nadvojvode) vojvodin, dežel, ki so se v toku zgodovine izoblikovale na območju pradavne (Slovenske – Conversio pravi o prebivalcih: Karantanci, ki sebe imenujejo Slovenci) Karantanije. Kraljevski naslovi, s katerimi so se sicer tudi dičili, niso bili "osebni". Tako so se v razburkanih časih napoleonovske Evrope, ko so se vzpostavljali novi, spremenjeni odnosi med velesilami in razmerja moči, počutili hendikepirane zaradi premalo pomembnega naslova med drugimi cesarji in carji, s katerimi so sedali za pogajalsko mizo. Da bi popravil "umetniški vtis", je "ne-več-cesar" Franz iznašel "Avstrijsko cesarstvo", navzven državi podobno sestavljanko iz tkim. Dednih dežel, torej suverenih vojvodin nekdanje Karantanije, in pridobljenih kraljestev kot npr. Češka. To dinastično iznajdbo s cesarskim imenom so zapisali v Cesarski patent in si znova nadeli cesarski naslov in krono. So pa seveda morali v ta Patent zapisati, da se s tem v nobenem pogledu in nikakor nič ne spreminja glede državnosti in avtonomije vojvodin.
Kakorkoli že, zgodovinar, motreč situacijo ob koncu prve svetovne vojne, opazi vojvodine Avstrijskega cesarstva, samostojne države – torej po slovensko dežele – odkar svet pomni, in v katerih so odkar svet pomni živeli državljani, ki so govorili slovensko, deželo in nje pojave po slovensko tudi poimenovali. Kdor je pogledal bolj natančno, je opazil tudi, da so bili te vrste državljani skoraj vsi prebivalci vojvodine Krajnske, nekoliko manj, a še vedno večina, pa jih je bilo v deželah Primorski, Koroški in Štajerski. Morebiti je bilo na Koroškem in na Štajerskem nekaj več takih slovenskega porekla, ki so se privadili občevati v tujem, nemškem jeziku, saj je cesarska birokracija vse bolj vsiljevala nemščino kot uradni jezik (cesar Franc Jožef: "Predvsem sem Nemec!"). Vsekakor pa nihče, še najmanj pa resen, strokoven zgodovinar, ni mogel spregledati, da je šlo za države, združene v nekakšni dinastični skupnosti sui generis, po imenu Avstrijsko cesarstvo, v katerih pa so skupaj, enaki med enakimi, državljani svojih držav, vojvodin, živeli ljudje, dvatisoč let imenovani Slovenci, ki so v teh deželah razvili zavidanja vredno kulturo in tradicijo, s središčem v koroškem Celovcu.
Ko je etablirani, iz slovenskih žepov dobro plačani zgodovinar videl in opazil tu opisano sceno, je izrekel – oziroma zapisal – že prej navedene besede: Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali.
Tako ta zgodovinar, kot tudi mnogi med nami, pa dobro vemo, in smo nekaj tega tudi do- in preživeli, kaj se je zgodilo po koncu prve vojne. Od prej opisane skupnosti slovenskih dežel (ni treba vedno znova ponavljati, da slovenska beseda dežela pomeni državo!), ki so po svojih kulturnih, gospodarskih in političnih značilnostih sodile v vrh takratne Evrope in sveta, v katerih so se dogajale živahne narodnobuditeljske dejavnosti in je bil odpor proti potujčevanju s strani močnih sosedov s severa in zahoda močan in je zagotavljal obstoj nacije, so ostale razvaline. Slovenci smo se v trenutku znašli dobesedno razčetverjeni v štirih tujih državah – a še včeraj smo bili državljani svojih pradavnih dežel… Čez noč so nas "narodovi rešitelji", kakor so sami sebe imenovali ali so si domišljali, da so, pripravili ob lastne države in ob skoraj polovico nacionalnega teritorija in nacionalnega premoženja. Naši ljudje so v trenutku postali tujci v svoji dotedanji domovini, manjšina, državljani drugega (če ne zadnjega) reda v državah, ki so si prilastile njihovo domovino. Tragikomično dejstvo, ki ga je zagotovo opazil celo omenjeni zgodovinar, je, da so pravzaprav ostali v "svoji domovini in državi" prav tisti Slovenci, za katere velja, da so "po nesrečnem plebiscitu" ostali ločeni od "matice". Tudi to je ena od vsiljenih, privzgojenih floskul. Slovenci na Koroškem so edini ostali v svoji domovini, deželi Koroški, medtem ko so drugi, razcefrani ostali brez vsega v tujih državah – Italiji, Madžarski in balkanski kraljevini. Seveda ni mogoče spregledati, da so bili Slovenci na Koroškem žrtev intenzivnega potujčevanja. A to "zadovoljstvo" je doletelo tudi ostale. Masaker so doživeli na Primorskem, v Slovenski krajini – Porabju. Nič manj slabo se ni godilo tistim na Krajnskem in Štajerskem – kolikor je tega ostalo. Kot na videz obroben pokazatelj, a v resnici tragično poveden, opazimo cirilico v javni rabi, iz šolskih knjig iztrganega Cankarja, ali pa predavanja zgodovine (!!!) v hrvaščini na univerzi, ki ni smela nositi slovenskega imena. Da se akademija znanosti ni smela imenovati "slovenska", je le še za povrh.
Večkrat omenjeni zgodovinar, cvet aktualne zgodovinarske stroke, je torej videl stanje pred koncem prve svetovne vojne (to seveda samo po sebi ne pomeni, da ga je tudi opazil) in zanesljivo ni spregledal, kaj se je dejansko, pod bleščavim naslovom "rešitev", zgodilo po njej. Pa vseeno, četudi je bilo vse ena sama razvalina in razkosanje par excellence prav ZARADI Jugoslavije, zapiše trditev: "Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali." Kaj je to? Znanost še najmanj. Kaj je potemtakem? Dobro plačano zavajanje? Prevara? Idiotizem? Je pa v človekovi naravi (in usode prevarantov in lažnivcev o tem pripovedujo), da laži in prevari, ki jo seje za dober denar, kmalu začne sam verjeti.
O tem ni vredno izgubljati besed. Kaj je bilo, vemo, kaj se je zgodilo, vemo. Vemo, vidimo in doživljamo pa, da napake trmasto ponavljamo, da se resnično iz tragedij dvajsetega stoletja nismo ničesar naučili.
B)
Državljani slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva so se v odgovor naraščajočemu etničnemu nasilju vse bolj "zavedali svojih korenin". Nacionalna samozavest se je izkazala zlasti v času francoske okupacije, pozneje pa kljub restavraciji nemškoavstrijskega projekta ni več zamrla. Žal pa so se narodnozavednega naboja plastile težnje, katerih poglavitni namen ni bila afirmacija Slovencev kot suverene nacije v svojih zgodovinskih deželah, marveč ali utopitev v panslavističnih projektih ali podreditev kaki drugi, tuji državi. Tem težnjam se je pridružil še separatizem klerikalnih krogov, ki je na križišču interesov igral svojo (internacionalno) vlogo. Paradno, vserazkrivajoče geslo teh sil se je razodelo v proslulem tarnanju slovečega klerikalnega filozofa, ki je zapisal: Zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili. Perverznost te misli, in še bolj moralne drže, ki tiči za tem, je dejansko izven dometa normalne človekove zavesti. A je dragoceno pričevanje, saj v resnici razkriva vso globino in razsežnost protislovenske zarote, ki se je zgrnila v vsej svoji grozovitosti nad Slovenci po prvi svetovni vojni. Še tako glasno vpitje o "rešitvi", "osvobodilnem boju", "svobodi" in "Revoluciji" ne more preglasiti vpitja grobov, jam in brezen, ki tulijo, glasu razseljenih in izgnanih, ki pojenjajoče odmeva od vseh strani neba. In seveda ne more prikriti klavrnega stanja identitete in samozavesti v "matični" domovini.
Obsežnost in silovitost zarote je razkrilo tudi dogajanje in ravnanje ob osamosvojitvi 1991. Manipulacija, indoktrinacija, stoletno zatiranje zavedanja o lastnih deželah in državnosti – vse to je bilo tako intenzivno in "uspešno", da niti najbolj zagreti za osamosvojitev, najbolj delavni pri pripravljanju vseh vrst podlag za razglasitev in uveljavitev lastne samostojne države Republike Slovenije, niso prav dobro vedeli, kaj počno. Še najmanj pa so se zavedali, da imajo za svoje početje vse relevantne internacionalnopravne razloge in utemeljitve. Dobesedno so beračili na območju jugoslovanskih socialističnih kvazi ustavnih in kvazi državnih dokumentov, se zanašali na pomoč in sodelovanje zvestih bratov, in v ustavne dokumente zapisovali – popolnoma brez potrebe – raznovrstne neumnosti, od katerih je morebiti najbolj grozovita tista o državni meji, ki predstavlja unikum v vesolju, kjer nihče nikoli ni poskušal kaj takega, da bi namreč državno mejo določal z ustavnim aktom. Državnopravno izobražena oseba ve, da je ustava od vseh aktov najbolj enostranski akt. Ve seveda hkrati, da se meje z enostranskim aktom ne more določati. No, vsaj določiti ne. Kajti če jo kdo enostransko določi tako, da sosed meni, da je to v njegovo škodo, gre pravzaprav za vojno napoved. Če pa je obratno, v korist soseda, potem gre za kapitulacijo. Torej določanje državne meje zagotovo ni akt ustave neke države, marveč vsaj dveh, če ne več držav.
Že težave z mejo razkrivajo usodno pomanjkanje državnopravne razgledanosti in državotvorne miselnosti ljudi, ki so pri nas zgneteni pri vzvodih upravljanja. Je pa ta problem neizogibna rezultanta ignorance, privzgojene v več kot stoletju, in ki se je pokazala na način, da prizadevni ljudje, ki so se mnogi do stopnje heroizma zavzeli in delovali za samostojno državo, niso dobro vedeli, kaj osamosvajajo. Današnje stanje priča, da pogled nikomur ni segel prek realsocialističnega anarhosamoupravljalskega ščavja. Vse se je ustavilo že pri pripenjaju zaslug ali pa obtoževanju za dogodke v času druge svetovne vojne. Zavesti, da v Jugoslavijo Slovenci nismo padli z lune, marveč smo vanjo vstopili kot suvereni subjekt internacionalnega prava (kar je – mimogrede – vedel in povedal celo regent Aleksander v odgovoru na besede vodje zagrebške delegacije ob "ujedinjenju" 1. decembra 1918 v Beogradu) ni bilo nikjer. Še najbolj so jo prikrivali tisti, ki bi morali o njej poklicno govoriti, pa so jo skrili globoko v arhive in lastno podzavest (da bi vest manj pekla?).
Da se razumemo! Zelo verjetno bi dogodki v zvezi z izstopom in osamosvojitvijo Slovenije potekali zelo podobno ali enako, vendar pa bi bila bistvena in za državnopravni aspekt usodna razlika v dikciji nekaterih bistvenih aktov. Prav gotovo bi bili preambula Ustave in Temeljna ustavna listina v določenih podrobnostih drugačna. In zagotovo bi ne bila zapisana neumnost v zvezi z državno mejo, kot je zapisano sedaj. Pisati bi seveda moralo, da ima Republika Slovenija državno mejo s preostalim ozemljem SFRJ, in da ta meja obstaja od nekdaj. Ker je zgodovinska državnopravna situacija slovenskih dežel in Slovenije primerljiva s stanjem v Zvezni republiki Nemčiji, ki jo sestavljajo dežele, državnopravno skoraj enake zgodovinskim slovenskim, ni odveč omeniti, da v nemški ustavi piše, da so meje Zvezne republike zunanje meje (zveznih) dežel. Povsem enaka je situacija – četudi v ustavi ni zapisana – v sosednji Republiki Avstriji, ki je prav tako zvezna država dežel, ki pa so v tem primeru popolnoma enake in istega pravnega in državnega porekla kot slovenske, ki so danes žal še vedno predmet popolne ignorance, četudi Evropska unija terja regionalizacijo. In je podlaga povezave dežel v republiko Avstrijo isti ustavni akt, ki velja še vedno tudi za slovenske dežele – če velja za avstrijske – to je Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918.
Strašne tragedije in katastrofe, ki so Slovence doletele v stoletju po "rešitvi", med tistimi, ki odločajo, niso prebudile ne zavedanja ne pripravljenosti, da bi storili vse, kar je potrebno in mogoče, da se popravi napaka. Še bolj tragično je, da niti vseobča kriza, ki dandanašnji stiska osamosvojeno Republiko Slovenijo, in je v glavnem posledica omenjenih zablod in nemarnosti, ne prebudi speče zdrave pameti, smisla za državno, in zgodovinskega spomina. Hiša gori, gasilci pa pošiljajo eksperte, ki naj bi analizirali tkanino cevi, oblačnost izza hribovja, specifično težo lanskega snega, ni ga pa, ki bi pograbil cevi in jih priključil na do roba poln zalogovnik ustavnih, državnopravnih, ekonomskih, političnih in kulturnih temeljev slovenske državnosti, ki so vedno tu, pravzaprav vedno bolj, saj je s tako dediščino nekako tako kot z bančnim računom: Če nanj pozabiš, ostaja poln… Če opazujemo ravnanje naših politikov v zadnjih sto letih, se ne moremo upreti sklepu, da bi ne oklevali, in bi urno zapravili ali zradirali naša upravičenja, če bi jih opazili.
C)
Pisanje gospoda Marjana Podobnika, direktorja Zavoda 25. junij, je spodbudno. Razodeva, da avtor opazi dejstva in podrobno opiše njih idejnopolitično razsežnost. Pričujoči odmev na njegovo razmišljanje pa hoče pokazati "materialnopolitično" podstat. Ni namreč mogoče v realnem svetu uresničiti še tako čudovite in utemeljene pobude mimo dejanskega stanja, kadar gre za državo toliko manj. Če vzamemo narodovo nesrečo od 1918. leta do konca povojne morije po drugi svetovni vojni kot dokončno in nespremenljivo dejstvo, pa smemo, moremo in moramo v današnji krizi opaziti pobudo in razloge, da vendarle enkrat premislimo in končno sestavimo svojo državo iz pravega materiala in veljavnih, trdnih državnopravnih dejstev, ki jih imamo polno kaščo. Utemeljimo državnost zvezne republike na državnosti dežel, vrnimo deželam ozemlje, meje in oblast, zvezna administracija naj prevzame pooblastila, ki ji praviloma gredo, upravljanje z državo bo samo po sebi optimizirano in učinkovito, predvsem pa racionalizirano, zvezna birokracija bo sicer zdesetkana, a toliko bolj delujoča in v ponos zvezni državi, Zvezni republiki Sloveniji.
Povedano pomeni, da bo na ta način uveljavljena državnopravna identiteta in državni atributi, ki so skoraj sto let "ležali za plotom". Kot relevantni instrumenti države, ki zagotavljajo njeno polno funkcijo in zavarovanje samobitnosti, napredka in človekovih pravic vseh državljanov bodo, zagotavljali okolje, v katerem se bodo uresničevale vse – in še druge – pozitivne misli, kakor smo jih prebrali v Razmišljanju gospoda Podobnika. In seveda bo v takšnih okoliščinah situacija, v kateri so naši rojaki v sosednjih državah, v trenutku povsem drugačna in nič več brezupna. Skoraj odveč je dodati, da bo v tem primeru tudi Sporazum o arbitraži zaživel in deloval v svoji pozitivni vlogi, saj terja internacionalnopravne podlage. Dokler jih sami ignoriramo, ne moremo pričakovati, da se bo po njih ravnal arbitražni tribunal. Zato ni veliko časa. Ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel bi ne le vzpostavila okvir in odprla možnosti za izhod iz ekonomske in politične krize, marveč bi hkrati zavezala odločujoče v arbitražnem tribunalu, da dosledno upoštevajo kriterije, ki so v sporazumu jasno zapisani in so za odločanje obvezni. Državne meje slovenskih dežel so neizbrisljivo internacionalnopravno dejstvo. S federalizacijo države jih kot take znova uveljavimo in jih predočimo vsemu svetu.
28. junija 2011
ANDREJ LENARČIČ