Archive for March, 2019

VZKLIK OB NEKI SPLETNI OBJAVI

Thursday, March 28th, 2019

Saj ne bo nihče niti opazil, še manj verjel – toda tole:

https://siol.net/avtomoto/promet/vsedrzavni-projekt-tako-bi-lahko-resili-promet-v-sloveniji-493697  (objavljeno 27032019)

kar se dogaja/in še bo še bolj/ in rešujejo, kakor rešujejo v LJUBLJANI, ni nič drugega, kot posledica in zunanja slika “dejanskega stanja” na polju sistema in struktur. To se začne, stoji in pade z DEŽELO – DRŽAVO. Ta pa se začne z definicijo: Dežela/država/status/state/der Staat/gosudarstvo: osnovni, naravni, obstojni, delujoči družbeni nukleus neločljivega sklopa teritorija, državljanov in oblasti.

Fenomen Ljubljane je, da se duši v posledicah stoletne ignorance naravnih danosti, na čemer spretno jahajo različne klike in kujejo vsaka svoje lastne, parcialne – celoti smrtno nevarne – omejene koristi. Najbolj očitna je županska klika, katere podžupan, arhitekt z doktoratom, univerzitetni profesor, urbanist, je odkrito javno povedal, da povzroča prometno (avtomobilsko) stisko na območju mesta nalašč, da bi spodbudil “mesto brez avtomobila”. To spominja na perverzijo petletk, ko je šlo le za roke in število (magari samo levih ženskih čevljev…) ali Stalinovo “njet čelovjeka, njet problema” (oziroma “mrtev člove ni bolan” – atomska verzija: V Nagasakiju ni bilo nobenih družbenih nemirov…)

A so še številne druge (klike).  Od teh je najbolj prikrita/skrita očem, a glavna, najpomembnejša, vzrok vse nesreče celega minulega stoletja, tista klika, ki je v trenutku najvišjega vzpona družbenega političnega in gospodarskega razvoja sesula državno/deželno strukturo slovenskih DRŽAV (DEŽEL), v parlament osrednje od petih – dežele Krajnske – umestila dresurnico zanesljivih nadaljevalcev destrukcije (ki se seveda začne in konča s pravom, posebej še internacionalnim) in ruši osnove preživetja slovenske nacije. Država / dežela je pač nekaj takega, kot brajda za trto, ki je brez nje le kup plevela… Rak, ki ga je povzročila ta klika, in katerega novotvorbe razpihuje, je med drugim kopičenje metastaz na ljubljanskem območju, ki seveda tolikšnega pritiska ne prenese. Ostalim deželam je odvzeta za obstoj nujna strukturna podlaga in zato crkavajo (prebivalstvo beži), središče Krajnske pa bo zgnilo v nefunkcionirajoči gomili nakopičenega balasta.

Sistematično permanentno rušenje obstoječe (31.10.1918 razglašene) države, zveze slovenskih dežel, ki se je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo dne 26.6.1991 vrnila iz “balkanskega suženjstva” (na bregovih balkanskega Evfrata – Donave in Save) v samostojnost združenih slovenskih dežel z lastno oblastjo, ki se odraža v popolni neprepoznavnosti in sesedanju vase države kot celote – zlasti na internacionalnem parketu – so najbolj očitno odraža prav v problemu melanoma glavnega mesta le napol osamosvojene zveze slovenskih dežel, in se bo na tem pogorišču neke tisočletne zgodbe vse tudi bedno končalo.

Delo 27032019 o incidentu pred Piranom

Wednesday, March 27th, 2019
HRVATI PRED PIRANOM
Novica v Delu o demonstrativnem vplutju hrvaškega policijskega plovila pred Piran

Leta 2011, 15. 11. mi je Delo objavilo celostranski članek ARBITRAŽA PREDMET SPORA IN BALONI. V tem članku – in še treh podobnih, tisti čas objavljenih – sem odločno opozoril, kaj se bo zgodilo, če slo vlada ne bo upoštevala že sprejetih (prim. dopis šefa pogajalske skupine!!!) mojih opozoril in argumentov v svojem memorandumu. Opozoril sem, da se bo sicer sijajna priložnost s Sporazumom o arbitraži, spremenila v katastrofo:

1. Zagreb bo s FA dobil veljavno novo izhodišče (namesto še danes obstoječe in veljavne meje slovenskih dežel z Ogrsko) za nadaljevanje ekspanzije,
in
2. zaradi pravil arbitriranja bo tribunal prisiljen iskati “sredino” med zahtevo ene in druge strani – ker je JJ kot PREDSEDNIK VLADE (Dunajska konvencija!!!) uradno izjavil, de “je bila Istra vrnjena Hrvatski”(očitno celotna…), v svojem memorandumu pa tribunalu lagal o osamosvojitvi in “meji v Piranskem zalivu”, bo torej tako ali drugače zadnja posledica FA meja nekje v sredi med Debelim rtičem in Piranskim zalivom….
(ni bilo treba dolgo čakati….!!! detajl ilustracije k članku v Delu je zgovoren!):
Shrani.si
V nadaljevanju ponavljam citirani članek v Delu. So pa članki in drugi teksti zbrani na tem spletnem naslovu.

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjketiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični kontrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

poslanec DZRS 1992-96

JEZIK IN POLITIKA

Thursday, March 21st, 2019

AVSTRIJCI V TRSTU GRADIJO NA STARIH TEMELJIH (Delo, 19032019)   (komentar AL, 19032019)

Članek v Delu je v mnogih ozirih nad vse poučen. Ker je v naravi stvari, da se človek (moder človek!) uči na napakah (najraje drugih, četudi lastne bolj (na)učijo, saj bolijo…), je že v kratkem odlomku članka od samega naslova naprej dovolj “pouka”.

Najprej naslov: Kam smo prišli, kje smo in kam gremo, pove govorica/jezik. O mnogih stranpoteh tu ne bi, zadošča in ustreza namenu pisanja oblikovanje naslovne povedi: “Avstrijci v Trstu gradijo…”  Sporočilo je jasno in pove, da “tržaški Avstrijci” (Avstrijci v Trstu) nekaj gradijo. Seveda je mogoče, da je v Trstu dosti Avstrijcev – državljanov v Avstrije – a članek pripoveduje, da državljani Avstrije –  Avstrija – (Astrijci iz Avstrije) nekaj gradijo v Trstu. Težava je, zakaj to ni zapisano. Naslov bi se moral glasiti:

AVSTRIJCI GRADIJO V TRSTU NA STARIH TEMELJIH. A je napačno oblikovanje naslovov v slovenskih medijih tako ukoreninjeno, da je škoda časa za prepričevanje “strokovnjakov”.

Naslov je seveda primeren in z resničnostjo skladen uvod v še hujše napake, katerih eno – dve vsebuje tale odlomek:

Shrani.si

Cit.: ” “Mineva…od…ki se je zgodila pod Avstrijci.”

Prosta ekonomska cona v Trstu se ni zgodila pod nobenimi “Avstrijci”, ker je bil Trst kot samostojna gubernatura v deželi Primorski “pod seboj”. Poleg tega v tistih časih “Avstrijcev” ni bilo. Bili so državljani dežel, katerih suveren je bil vojvoda, nadvojvoda ali kralj, z osebnim naslovom “Rimski cesar”, praviloma šef Hiše Avstrije iz dinastije Habsburg.

Dežela, katere del je bil poleg Gorice z Gradiško in Istre z otoki tudi samostojno mesto Trst, je bila slovenska dežela. To so vedno vedeli vsi državljani različnih narodnosti – od Aromunov, Vlahov, Srbov, Hrvatov, Furlanov, Nemcev, Benečanov do Italijanov in seveda predvsem Slovencev. Da je bilo tako, je javnosti pokazal sam prestolonaslednik Ferdinand, ki je ob slovesnosti otvoritve znamenitega kamenitega železniškega mostu čez Sočo pri Solkanu, česar se je službeno udeležil kot zastopnik suverena dežele, Franca Jožefa I., dal razobesiti cesarski črno-žolti prapor z dvoglavim orlom, znamenje dinastije, zraven pa slovensko belo-modro-rdečo zastavo, simbol dežele. Tisti čas so bila trdna dinastična, vladarska in nacionalna pravila še živa in tkim. “enakost” državljanov dejanska, ne pa na papirju in v (praznih) glavah. Odražala se je v zvestobi deželi in vladarju, pravicah in dolžnostih državljana.

cIT.: “…se je slavja udeležila močna avstrijska delegacija…”

Ne le, da je sedaj očitno, da ne gradijo “tržaški Avstrijci” marveč “avstrijski Avstrijci”, saj so prišli proslavit obletnico in podpreti svoje delo za prihodnost. A je ta del sporočila še posebej opominjajoč za naše vodilne, ki trmasto prezirajo naš Trst, našo deželo, našo preteklost in naš delež. Vse naše dragotine zametujejo, puščajo ob strani, in pograbi jih lahko vsakdo, ki pride mimo, ima pet minut časa in vsaj nekaj pameti, za razliko od naših napihnjenih ignorantskih puhloglavcev, ki se za SLOVENSKE TEMELJE, ki so obstali tisoče let, ki smo zaradi njih še tu, in ki smo bili v vrhu evropske civilizacije vso zapisano zgodovino, sploh ne zmenijo. Kadar koli jih pritisne, nas osvobajajo, osamosvajajo, kulturirajo… posledice so pa v breznih, jamah in livadah, preživeli pa begunci/tujci na tujem in celo doma… (Naslov članka priča o “slovenskosti” jezika!)

Namesto da bi slovenske deleže bile to, kar internacionalno pravno so od 31. 10. 1918 in razglasitve 26. 6. 1991, se dušimo v prividih in umetnih podtaknjenih konstruktih. Tujci pa gospodarijo v naši hiši.

Cit.: “Trst je še vedno največje pristanišče v severnem delu Jadrana…”

Besedilo tega odstavka pripoveduje vso resnico, ki jo dejansko stanje v naravi tudi odraža: Reka, ki je bila vedno pristanišče Krajnske (dokler dinastični interesi niso odprli vrat Madžarom), Koper in Trst imajo edino naravno prometno povezavo z notranjostjo kontinenta vzdolž prelomnic. Prečkanje teh geografskih ovir je gospodarsko neracionalno – in tudi ne funkcionira: Reka, ki jo je prevzela Budimpešta in si zgradila železniško povezavo do nje, nima nobene realne perspektivne povezave poprek prelomnice. Naravna povezava (in prvotna železniška proga) poteka vzdolž prelomnice pod Kastavom do Pivke. Koper bo s svojim “drugim tirom”, ki prečka ne le prelomnico, marveč tudi vsako zdravo pamet, zadavil ne le državo, marveč tudi državljane, saj edina smotrna in rentabilna povezava poteka pod Kraškim robom preko Trsta in skupaj z njim  preko Divače/Pivke, Gorice/Bohinja in Vidma/Megvarje-Vrata v notranjost. Samo po sebi se pokaže, da so – kar se Slovencev tiče – vsa NAŠA PRISTANIŠČA (!!!!) smiselno in gospodarsko perspektivno povezana kot Pozejdonov trirog REKA – KOPER – TRST preko stičišča PIVKA in naprej preko Budimpešte do Kitajske in Vladivostoka.

Namesto da bi Slovenija, kot zveza slovenskih dežel (kar je po TUL !!!), gradila na “temeljih”, ki so SLOVENSKI, naši od nekdaj, gradijo, so gradili in bodo gradili na njih “Avstrijci” in “Italijani”. Ne prvi ne drugi s tem nimajo nič. Razen lastnih interesov, ki jih pa slovenski mojstri ekonomije in politike niti ne opazijo, kaj šele, da bi karkoli od tega dojeli in izkoristili v naš prid.

Nekaj močno gnilega je (že zelo dolgo časa) v deželi Krajnski…

ARBITRAŽERAJ VES ČAS, VEDNO ZNOVA IN KAR NAPREJ

Monday, March 11th, 2019

PRVI PODPREDSEDNIK Komisije EU in POOBLAŠČENEC ZA PRAVNA VPRAŠANJA (!!!! si moremo misliti !!!!!) je prišel podalpsko kokošjad poučiti, kako brezmejno je zavezan pravu in upoštevanju odločitev sodnih oblasti. A med kokošjadjo ni bilo zaznati ničesar podobnega vsaj vprašanju, kako je potemtakem mogoča tako totalna slepota za flagrantno kršenje temeljev vsakega prava, pogodbenega pa še posebej. Takšna pravna in (u)pravna elita, pa ne opazi grobega kršenja natančnih propozicij, zapisanih v Sporazumu o arbitraži, in grobih laži, zapisanih v memorandumu slovenskih pooblaščenih “strokovnjakov” v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem, kar vse iz resnega pravnega postopka na internacionalnem nivoju dela farso in navadno svinjarijo, ter težko popravljivo škodo lastni državi, debelo plačano z denarjem davkoplačevalcev  svoje države…

Zato je bilo nujno spoštovanemu gospodu podpredsedniku in kandidatu povedati vsaj par besed:

Dear Mr. Frans Timmermans, First Vice President and Lead Candidates

You have presented to the Slovenian public Your opinion on the Arbitration and Final Award regarding
the course of the state border of the Republic of Slovenia where the neighbouring country is RH. As
the First Vice-President for Better Regulation, Interinstitutional Relations, the Rule of Law and
the Charter of Fundamental Rights, You are undoubtedly well aware of the significance of Your words
“Arbitration was just”, “Arbitration was duly completed”, “We do not want a border dispute,” “We
will insist on its solution” et al. and You will not have any difficulties in recognizing grave
misconstruing of facts and the violations of the precise provisions of the Arbitration Agreement
during the arbitration proceedings, which, according to any law, causes the Final Award to be void.
Thus, the Arbitration Agreement remains in force – and non-enforced – and requires the proceedings
in accordance with its provisions as well as taking into account the relevant facts and the actual
facts of the matter. Of these, it is most imperative to recognize that RH is not a party to the
decision-making process on the state border (in addition to which, it recognized this border as is
and without reservations as NDH in 1941).

(quote):

FINAL AWARD:

  1. Indépendance
  2. Les deux, la Croatie et la Slovénie ont declaré leur indépendance le 25 juin 1991. Ce jour là, le Parlament de la République de Croatie, the Sabor, a adopté la décision constitutionnelle sur la souverainété et l’indépendance de la République de Croatie et la déclaration sur l’établissement de la République souveraine et indépendante de Croatie.

40 Le même jour, l’Assemlée de la République de Slovénie a déclaré la Déclaration d’indépendance et la Charte (document de base) costitutionelle sur la souveraineté et l’indépendance de la République de Slovénie.

Comment:

sont indiquées les données, qui n’ont rien à voir à l’état actuel des choses. Les républiques yougoslaves: Slovénie et Croatie ont par ailleurs reçu les divers actes prévues déjà avant la date 25.6.1991, mais aussi plus tard. Toutefois L’ÉTAT EST FORMÉ EN DÉCLARANT (comparez la date de la formation d’Autriche rénovée: le moment quand le président Figl, du balcon du château de Belvedere, à Vienne, a déclaré à la foule rassemblée: “Österreich ist frei- L’Autriche est libre”, ou la déclaration du jugement de la Cour internationale de la Haye sur la souveraineté de l’État Kosovo!), est un fait de caractère juridique international, que la République Slovénie est formée avec la proclamation sur le marché de la République, devant le bâtiment du Parlament, le 26 juin 1991. La preuve: JLA a attaqué l’État souverain- la République de Slovénie dans la nuit de 26.6.1991 à 27.6.1991. Qu’elle n’a pas eu l’intention d’exercer l’agression. À L’INTÉRIEUR DE LA YOUGOSLAVIE, il ressort du fait, qu’elle n’a pas attaqué la République de Croatie – encore plus, la République de Croatie a, en tant que partie de la Yougoslavie, collaboré dans l’agression – à la fois avec le territoir (JLA a attaqué de son territoir) ainsi que avec les ressources, en particulier avec le commandement du président de la république de Croatie Tudjman, que l’action de JLA contre la Slovénie ne doit pas être entravée d’aucune façon.

Le 26.6.1991, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et sa souverainité nationale, mais pas aussi la République voisine yougoslave- la Croatie, est, en plus, du mentionné précédamment, clair de la déclaration officielle du répresentant du président Tudjman dans la proclamation à Ljubljana, qui a été enregistré et dans son journal Guardian, publié par le journaliste de ce journal, Jan Traynor:

Ian Traynor à Ljubljana

The Guardian, mercredi, 26 juin 1991

Contrairement à la déclaration slovène, la déclaration croate semblait être plus de geste que de substance. Un conseiller principal du président Franjo Tudjman de Croatie a déclaré que la déclaration d’indépendance ne devrait pas être prise littéralement. ” C’est juste une déclaration. Tout reste identique.”

En outre:

  1. B) République yougoslave- la Croatie est définie comme une partie de la Yougoslavie jusqu’à 8. octobre 1991 aussi la loi croate sur “la prise” (ZOVO, Journal national nr. 53/91), qui prévoit la prise des règles de la Yougoslavie précédante et SRH avec le jour 8 octobre 1991. (jusqu’à cette date est RSFY!!!)

Et surtout (la règle et les principes de chaque loi – non seulement internationale – NON BIS IN IDEM !!!) prouve, que aucun état croate n’a pas été créé ni le 25 juin, ni le 26 juin, ce que, à Zagreb ont gravé dans la pierre, qui est placé devant le bâtiment, dans lequel ils ont executé la déclaration d’indépendance (le 8 octobre 1991).

Il n’y a pas de doute, que conformément à l’article 5 de L’Accord sur l’arbitrage la République de Crooatie n’est pas la partie à la procédure.

Rien, ce qui est au contraire à ce fait, enoncé dans la décision du tribunal d’arbitrage, n’est pas vrai. LA CROATIE N’EST PAS LA PARTIE A LA PROCÉDURE. Elle s’est, avec sa signature d’accord, publiquement et solonnellement engagée à respécter la décision du tribunal et de son côté, sans délai, la réaliser.

Même autrement, en ce qui concerne le parcours de la frontière avec le reste de la Yougoslavie, la Slovénie ne peut pas parler avec une de Républiques socialistes yougoslaves, car elle n’est pas entrée dans la fédération yougoslave avec elle, mais avec le Royaume de Serbie et n’a jamais eu de frontière avec la Croatie, mais à “l’unification” 1.12.1918, avec le Royaume de Hongrie, et après avec le reste de l’État yougoslave unitaire, qui s’est, à l’indépendance des provinces slovènes, (ce qui a formé qqch. peut devenir indépendant,! – alors les pays slovènes, cette fois, sous le nom de la République de Slovénie) nommé par la Yougoslavie qui a été composée d’unités de gestion administratives (sous bolchevique quasi juridique et quasi démocratique letton nommées “républiques” et dans leurs constitutions – qui étaient la farce de type bolchevique: comparez SSSR – nommées même “États”….!!!!) Croatie, Bosnie, Macedoine et Serbie avec les provinces de Voivodine et du Kosovo. Ainsi, il est possible de parler de la frontière des pays slovènes (République de Slovénie à partir de 26.6.1991) event. seulement avec la Yougoslavie, ou ses successeurs.

Les dispositions (AVIS), ainsi nommée la commission de Badinter (d’arbitrage), qui par ailleurs touchent la République de Slovénie seulement en deux points – et ça, lorsq’elle dénombre “les républiques yougoslaves” (Op. Nr. 3) et à son avis (Op. Nr. 7), dans lequel exige explicitement, que la Slovénie doit être immédiatement reconnue, les états émancipés ne se référent pas dans un autre sens, car la Slovénie était l’État souverain (en tant que tel elle a été “pris” – et aussi de facto reconnu – déjà l’accord de Brioni) pendant des mois avant que la commission de Badinter commençait même à se prononcer sur la réglementation de la GUERRE entre les autres républiques et provinces de la Yougoslavie.

Quoi qu’en soit, cette commission a décidé dans le cadre de la Slovénie, est autorisé à considérer qu’en accord du précédemment mentionné – ce que signifie principalement, la République de Slovénie a déclaré son indépendance et l’a mis en oeuvre toute seule (26.6.1991), surtout, en particulier, parce qu’elle avait toutes les bases et les droits constitutionnels et les droits, et qu’elle n’a pas fait cela (ET ENCORE EN MÊME TEMPS! comme l’attribue faussement le tribunal!) – et ne pouvait pas faire la république yougoslave- La Croatie, donc, n’a pas établi l’ État, finalement appellé Yougoslavie, pour cette raison elle a pu obtenir sa SÉPARATION que par la violence et la guerre, et précédemment comme république Yougoslave était l’agresseur sur la République indépendante- la Slovénie.

Sur la base de ce qui precède, il n’y a aucun doute, que les actes et positions/décisions du tribunal arbitral sont en contrast frappant au (concernant le) plus évident état actuel des choses- MAIS AUSSI AUX DISPOSITIONS CLAIRES, EXPLICITES ET SANS AMBIGUÏTÉS DE LA CONVENTION D’ARBITRAGE – et donc tout a fait inacceptables, sans pertinence juridique.

You can find out more in attached documents.

Kind regards

Andrej Lenarčič

MP 1992 – 1996

Member of Arbitration Group

utrinek iz zasebne korespondence 09032019

Sunday, March 10th, 2019

Gre za zasebno korspondenco iz preprostega razloga, ker za take misli ne v javnosti, niti v strokah, kaj šele v politiki – četudi se police skladišč in arhivov šibijo od dokazov in učinki dejstev boleče bičajo premnoge zmečkane (ne le z bičem, mnoge tudi s cekini in sladkostmi…) hrbtenice – ni prostora…

 

…Spodbodlo me pa je, da “Slovenci nismo imeli svoje države”. Ne zaradi tega, ker bi bilo to daleč od resnice. Sploh ne in sploh ni! Vendar pa gre za neko “malenkost”. Malenkosti so pa vedno in vedno znova bistvena reč. V njih tiči hudič, so me učili.

In kaj je tisto “hudičevo” v tej “imeti državo” malenkosti?

Tu je, in štrli v nosove od vsepovsod.

Povezano je z družbeno shizofrenijo, ki je odzvanjala iz večine v Faktorju izrečenih misli. Skupaj s sklepno ugotovitvijo, da “nismo imeli svoje države” je sporočilo jasno povedno in celostno.

Le JEZIK – POMEN BESED moramo razčistiti. Verjamem, da modri ljudje, kadar uporabijo to svojedržavno sintagmo natančno vedo, kaj hočejo povedati – žal pa tega de facto ne povedo. Izreči bi namreč morali sosledje besed: “Slovenci nismo imeli oblasti v svoji državi”, pa bi v “besedah, mislih in dejanjih” jasno in razločno, predvsem pa ustrezno povedali resnico.

“Svojedržavna” sintagma ima veliko sorodstva. Čisto blizu je “pred zakonom vsi enaki”. Mene, ki nisem šolan človek, ki me ne varuje nobena diploma in/ali akademski naslov, niz teh štirih besed razdraži, da bi prijel za…..  NIHČE, noben primerek homo sapiensa ni pred/pod/nad ničemer z ničemer enak. Niti na videz brezmejno podobni listi ene lipe na enem deblu, niso enaki med seboj. Kaj šele človek. Je pa (in mora biti) ZAKON ZA VSE ENAK (“LA LEGGE E UQUALE PER TUTTI” – piše v sodnih dvoranah in v parlamentih v Iteliji!) Tudi ta shizofrenost ima svoje razloge, vzroke in učinke. Dokaj slična sorodstvena spaka je VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI. Napačni prevod angleškega originala nikogar ne moti. A je že citirani slogan v slovenščini sam zase potreben kritične presoje (če bi bil original podobno napačno formuliran, potem bi bilo treba tudi ondotne vprašati po zdravju!!! A oni so zapisali pravilno: “different”, le tukajšnji jezikoslovci o nobenem jeziku očitno nimajo osnovnega pojma!!!) Kritična presoje namreč pokaže vso perverzijo citata, ki naj bi različnosti vskladil, napravil sprejemljivejše. V slovenščini namreč citat, kakršen je v rabi (VSI DRUGAČNI, VSI ENAKOPRAVNI), sporoča skrajno fašistoidno sektaštvo (komunajzarsko): VSI, KI SMO DRUGAČNI (ne vsi različni) SMO MED SEBOJ ENAKOPRAVNI. (drugačni od koga/katerih… enakopravni le MED SEBOJ…).

In tega je še na izbiro. Izvira pa vse iz splošnega neznanja izražanja in seveda pojmovne in miselne zmede v glavah odločujočih.

“Nismo imeli svoje države” v kombinaciji s “državo smo ustvarili na kulturi” strni večji del vzrokov in stanja. ki nas davi več kot sto let. Misel, ki ste jo izpostavili, da ima “slovenski človek vgrajeno neko napako pri odločanju /volitvah za vodilne”, je neločljivo povezana s povedanim.

Zakaj je tako? O tem sem se izdatno razpisal v številnih svojih razpravah, dosti tega je v knjigi “Zapravljena nebesa pod Triglavom”! Geneza odsotnosti državotvornega razmisleka med kritično maso (etničnih) Slovencev je vsem na očeh: Delovanje RKC na Slovenskem je dokazano (Mahnič in Ušeničnik sta špici!!!) ustvarjalo med slovensko etnijo totalno praznino v političnih rečeh (ukvarjanje s politiko – kaj šele z nacionalnostjo – je grehota! To sta oba omenjena apostola imela napisano na svojih banderih! Jeglič je pa na šolo napisal: KRISTUSU KRALJU (niti pomotoma ne SLOVENSKEMU LJUDSTVU). Omenjeno popolno praznino izven območja “kulture”, vere, romanj in folklore, to je območje POLITIKE in OBLASTI pa je brez težav zapolnil Habsburg – nemška oblast. V slovenskih deželah se je torej po zaslugi stoletnega prizadevanja RKC molilo, prepevalo, romalo in folkloriralo PO SLOVENSKO, vladalo, upravljalo, policajalo pa PO NEMŠKO. (Uradni list ljubljanske škofije je še dolgo v dvajseta leta izhajal  v nemščini…) Ta humus popolne odsotnosti vsakega državotvornega razmisleka je bil torej plodna njiva za vsako TUJO OBLAST v NAŠIH DRŽAVAH, SLOVENSKIH DEŽELAH. Zato z njimi (z njo, z oblastjo) nismo vedeli kaj početi, ko je čisti slučaj in trenutek modrosti dveh – treh oseb leta 1918 spočel razglas, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” in je tako DEJANSKO, PRAVNO UČINKUJOČE IN VELJAVNO nastala država, zveza slovenskih dežel, v kateri smo Slovenci prevzeli oblast. Seveda – kot omenjeno – z njo večina razen onih dveh – treh ni vedela kaj početi. Stvari so šle svojo pot, ki jo poznamo. Vendar je treba vedeti, da pravno dejstvo, ki je razglašeno (“PROKLAMACIJA”), obstaja in ne mine samo po sebi. Države zveze slovenskih dežel (povsem enake današnji Avstriji) nikoli nihče ni odpravil, ukinil. Še vedno so tu. Kot “ZEMLJE države SHS” (Aleksandrovo besedilo “Ujedinjenja”) so 1.12.1918 s Srbijo sestavile kasnejšo Jugo, in z osamosvojitvijo (POZOR: “OSAMOSVOJITEV”!!!! osamosvoji se lahko le tisto, in tako, kar je nekaj sestavilo !!!!!) Republike Slovenije so te slovenske dežele iz združbe izstopile. TO SO RELEVANTNA IN OBSTOJEČA PRAVNA DEJSTVA. Vendar teh frekvenc (rules and principles of the internacional law) nihče od tistih, ki imajo teh besed polna usta, nikoli niti slučajno ni sposoben zaznati.

Razloge, ki so opisani na začetku (iz časov 19. stoletja), in ki so imeli mlade po predaji Balkanu, ter so crescendirali v vražji morilski ples Vojne in Revolucije, je ubesedil in finiširal šepavi učo v svojim plagiatom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in vesoljsko formulo o ODMIRANJU DRŽAVE….

Ne bodimo torej presenečeni, če smo, kjer smo (V DEBELI RITI NAMREČ !!!) In dokler nas MALENKOSTI, ob katerih eno sem se spotaknil na začetku (nismo imeli svoje države) ne motijo, dokler jih po nemarnem ponavljamo in zastrupljamo območje preostale zdrave pameti, NIMAMO NOBENE ŠANSE DA SE IZ RITI SPRAVIMO……………………….

Kratek sprehod po delu državne meje RS

Monday, March 4th, 2019

Vojaške specialne karte odražajo per definitonem veljavno dejansko stanje stvari. Državna meja med subjekti internacionalnega prava, ki so sestavljali habsburško monarhijo po sprejetju ustave (“Ausgleich”) leta 1867, je na kartah natančno zarisana. Tudi državna meja slovenskih dežel – subjektov, ki so sestavljali države Cislajtanije (ki so imele svoje predstavnike pri “cesarjevem svetu” na Dunaju – tako piše v ustavi) – in Kraljevine Ogrske (nobene hrvaške države ni bilo!) je izrisana v podrobnostih. Ta meja je po izvršenem “ujedinjenju” v Beogradu (“ujedinjuju se ZEMLJE države SHS sa Srbijom”!) postala meja slovenskih dežel s preostankom nove države (nazadnje imenovane SFRJ). To je na strokovni ravni potrdil višji arhivski svetnik v Arhivu Slovenije, Peter Ribnikar v svojem objavljenem znanstvenem delu, kjer ugotavlja, da so bile po “ujedinjenju” tu omenjene meje “edine državne meje znotraj nove države”!

Ker noben ukrep v času trajanja “Jugoslavije” teh državnih meja ni spreminjal (na državni ravni! Notranja (u)pravna ureditev na internacionalni ravni nima učinka!), so z osamosvojitvijo slovenske dežele (imenovane RS) izstopile iz povezave tako in takšne, kot so vstopile (Prim. besedilo TUL !!!). Glede razmejitve s sosednjo nekdanjo jugoslovansko republiko (ki je svojo ODCEPITEV! razglasila tri mesece kasneje, kot RS) pa problema sploh ni, saj je Hrvatska – kot država NDH – tu omenjene državne meje (incl. razmejitev na vzhodu po reki Dravi – ki jo določa Trianon) slovesno in brez pripomb priznala maja 1941 (in se je kljub temu “Poglavnik” Pavelič javno hvalil, da tako velika po obsegu Hrvatska še nikoli ni bila (torej so se tudi tedaj zavedali, da kradejo…).

Ker so slovenski pooblaščenci (strokovnjaki?) zlasti v zvezi z Gorjanci v Memorandumu “srali klamfe” in sramotili svojo državo pred sodiščem, je sprehod po odseku “Uskoken Gebirge” vojaške specialke prav poučen….

Shrani.si