DOLGO POPOTOVANJE BRIŽINSKEGA ŠKOFA PREK IZVOLJENEGA KRISTUSOVEGA NAMESTNIKA DO ZAPORNIKA V VATIKANU.
Spomin ohranja mnogotere dogodke in zgodbe. Če v to skladišče vnesemo časovni kriterij, podobe presegajo Michelangelovo Sikstino ali Dantejeve kroge! Ko je od vsepovsod grmelo: svoboda, enakost, bratstvo – PLUS: ALI SMRT ( Liberté, Égalité, Fraternité ou mort! kar je SLovencem dobro znano v neki drugi zložbi), je ta smrt kosila glave (človeške) kot še nikoli. Svoboda je bila brezmejna – za nekatere. Enakost je še dandanašji živo geslo: “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki pove (SSKJ) vsem razumljivo, da so vsi ENAKI (torej drugačni od drugih!) med seboj (torej KLIKA, le med seboj, vsi drugačni!) enakopravni, saj se geslo ne glasi: “vsi različni…”.!
Vrsta veličastnih dogodkov ima praviloma posebno odliko, da je prava resnica precej drugačna od zapovedane pravljice ali videza. Svoboda enih je rado pomenila smrt drugih, enakost in sivina revščine je tlačila ljudstva v socialističnih vrtnarijah, kjer pa so imeli čuvaji svoje magacine in račune v Švici… Prav in narobe se ves čas lovita okoli okrogle mize in ostaja neodgovorjeno vprašanje, kdo je prvi, kdo drugi, kdo ima prav in kdo ne. Resnico razkrije lahko poplava ali potres – ki očisti, zasuje, odplavi sceno z igralci vred in lahko se začne (z)nova epizoda – Jovo na novo.
Pa vendar človeku, ki naj bi bil razumno bitje, godi vsaj nekoliko pogledati v zaodrje, da morebiti bolj razume kaj in zakaj se (mu) dogaja. Prizadevanja te vrste pa so Sizifovega značaja, če najprej ne sestavimo “slovarja” – če fenomene in pojave ne poimenujemo s pravim imenom in jih ne razvrstimo v pravem časovnem vzročno posledičnem sosledju, pri čemer še bolj zanesljivo drži, da je tisti, ki mu to “rata”, na vprašanja in dileme že odgovoril.
Vrtiljak se prej ali slej odkotali v relativnost, in dosti več kot opaziti vsaj bistvene prelomne dogodke presega običajne človekove kapacitete. Zato, še posebej pa zaradi moderne vpetosti v nekajstavčno – tviteraško – komunikacijo, se velja omejiti na le nekaj bistvenih sunkov, ki so potisnili napredujočo in (za Resnico) bojujočo Cerkev v defenzivo in razsutost v sekte.
Evangeljsko sporočilo je za izpolnitev Učenikovega ukaza: “pojdite in učite vse narode” terjalo tak sistem in okoliščine, da je bilo to mogoče. Ključna je bila enotnost, nedvoumnost in izrecnost sporočila, ki je bila KATOLIŠKOST – VESOLJNOST Cerkve od začetka. “Vsem narodom” je bilo “veselo oznanilo” ponujeno in posredovano enako, iz enega edinega, enakega vira. Vse to je bilo mogoče na podlagi “priprav”, ki so nosilce in sporočilo napravile prepoznavne in aktualne: preganjanje, mučenje, križanja. V danem času je najbolj razviti, funkcionirajoči in teritorialno razsežni upravni sistem na Planetu – Rimski – predstavljal podlago za najširšo popularizacijo širom znanega dela Planeta. Le vprašanje časa je bilo, kdaj in kako bo krščanska katoliškost nadomestila propadajočo pogansko strukturo.
Kakorkoli pogledamo, katoliško (vesoljno, za vse enako!) oznanilo je v danih okoliščinah zasedlo praznino v sicer izdelanem družbenem sistemu: jeziku, upravi, filozofiji, morali. Katoliška Cerkev je dosledno, praktično v celoti prevzela vse delujoče “državne” strukture: Pravo, jezik, organiziranost (benediktinski samostan: popolnoma identično sestavljen, kot sedež rimske legije! Obredna oblačila …) obredje/liturgija, s tem, da jo je njena lastna KATOLIŠKOST reševala pred “podržavljenjem”, saj je morala biti sama vsem ljudem, brez ozira na poreklo, državljanstvo, barvo kože… enaka – VESOLJNA, torej KATOLIŠKA (“naddržavna”). Rimska Cerkev je dejansko prevzela vse strukturne elemente Rimskega imperija in je zato lahko veselo oznanilo učinkovito plasirala med “vse narode”, vsem različnim iz ENEGA – ENAKEGA – SVOJEGA vira. To ji je dajalo zanesljivost, gotovost, zvestobo in seveda nezamenjljivo prepoznavnost.
Kdor je hotel to “novotvorbo” rušiti, je moral začeti pri ključni točki: pri njeni KATOLIŠKOSTI. Kar pa dobesedno presune opazovalca toka dogajanja, je neizprosno dejstvo, znano in na očeh vsem, da je RKC, ki je zdržala in preživela močnejša vsa preganjanja vključno sistematično satansko (Satanovo) destrukcijo, je nazadnje storila odločilno (zadnje?) dejanje sama sebi. Sama, njeni ljudje: škofje na II. vatikanskem koncilu so z eno potezo odpravili njeno ključno identiteto, zapisano v imenu: KATOLIŠKA.
S čim so to storili?
Preprosto, z nekaj usodnimi ukrepi: z ukinitvijo latinščine, kot edinega relevantnega jezika oznanjevanja in bogoslužnih opravil, in odpravo rimskega obredja, vključno odločni posegi v kanonsko pravo.
Navzven je potek koncila kazal soglasje z “znamenji časa” ! Toda ta “znamenja” so bila znamenja Zlega. Brižinski škof je kot znotraj zidov zaprti “samoodstopljeni” papež, prej pa vrhunski cerkveni pravnik in kot strokovnjak odločujoč dejavnik pri koncilu, ne dolgo tega izpel svojo lamentacijo, odkod izvira aktualna srhljiva situacija znotraj RKC. Naštel je – v znotraj cerkveni verski dikciji – precej razlogov, vendar pa tistega glavnega, ki ga je po svojih ukrepih, ko je zasedel Petrov prestol, poskušal nekako relativizirati, med naštetimi ne najdemo. A je od vseh najbolj usoden in ne gre dvomiti – po bežno omenjenem doslej – da velikemu Brižincu (Münchenska škofija je v bistvu Brižinska škofija, z našimi predniki tesno povezana…) osebno dobro poznan, saj je sodeloval pri njega oblikovanju, je prej omenjeni “triptih”: JEZIK LJUDSTVA, NAMESTO LATINŠČINE, OBREDJE “OLTAR PROTI LJUDSTVU” (SESTANEK KLUBA…SEANSA) NAMESTO TRADICIONALNEGA RITUSA, POSEGI V PRAVNE OKVIRE CERKVE.
Bavarec iz Marktla, ki ždi znotraj Vatikana, je torej ne le ugotovil marveč tudi izpovedal, da je RKC v globoki krizi in kot rečeno naštel številne okoliščine, dogajanja, ki so botrovala destrukciji Edine, Večne, Katoliške…. Kot rečeno v tej tragični zgodbi po vsem sodeč (morda ugibamo…) ne prepozna neposrednih učinkov omenjenih usodnih odločitev Drugega Vatikanskega koncila.
V času odločanja se je del škofov pod vodstvo Marcela Lefebvra odločil in zoperstavil ukinitvi “tridentinskega ritusa” in jezikovni parcelaciji RKC z “ljudskim bogoslužnim jezikom”. Sprva ostrim ukrepom vrha Cerkve je s papežem Benediktom XVI. sledila pripravljenost za dogovarjanje. Vendar so se – verjetno po logiki: “kuj železo, dokler je vroče” – kampanje proti “tradiconalistom”, ki so prisegali na KATOLIŠKOST Cerkve – torej na enem jeziku ohranjanja Oznanila in enem obredju za vse – nadaljevale zlasti na cvilnopravnem področju: Tožbe Lefebvristov zaradi spolnih ekscesov! Videti je kot generalka za danes splošno gonjo. Celo v “prostovoljnem” umiku papeža, ki je očitno nevarno krenil v smeri vrnitve KATOLIŠKE dentitete in vesoljne moči Cerkve ter se zoperstavil kampanji obtožb vsepovprek, je mogoče videti tudi del koncertirane akcije, da “pozitivni” (!!!) učinki dekatolizacije Rimske Cerkve ne bi umanjkali.
Danes, ko aktualni Frančišek sicer tudi ne nastopa ostro proti tradicionalistom, o rekatolizaciji pa ni niti sledu, Vatikan ubogljivo sledi trendom, ki jih kurijo “sile iz ozadja” – od okoljskega besnila pa do multikulti uničevanja civilizacij. Napetosti, ki so neizogibna posledica trka nezdružljivih kultur in tradicij, se kopičijo v nevarnih spiralah nasilja, ki ga sploh ni več težko stimulirati – mehanizem pospešuje iz notranje, lastne energije, EDINE, KATOLIŠKE, zanesljive, za vse enake Vodnice in prek državnih struktur segajoče Zaščitnice ubogih / vernih pa niti po imenu ni več. Druge sile, ki so stoletja od strani opazovale Močno Cerkev (Ecclesia militans), se učile in čakale svoj trenutek, so že v akciji! Enotne, silne, spojene z lastnimi državnimi strukturami (Boljševizem, Islam…) rušijo kulture in civilizacije prav s sredstvi / metodami, ki se jim je Rim na II. koncilu v Vatikanu odpovedal…
Družbeni sistemi, kulture, ki jih je omogočila KATOLIŠKA vesoljna Cerkev, so neposredna žrtev same RKC, ki je z odpovedjo ENEMU JEZIKU NAUKA, ENEMU, UNIVERZALNEMU, ZA VSE ENAKEMU OBREDJU IN PRAVU, KI JE NAD DRŽAVNIM, iz KATHOLICOS postala “krajevna Cerkev”, dobesedno sekta – vsaka skupina s svojim lastnim jezikom in “aplikacijo” načelno sicer še enotnega obredja, a zaradi različnih jezikov daleč od sprejemanja s strani različnih.
Nekoč je bil (rimski) kristjan pri enaki/isti maši kjerkoli na Planetu, slišal je iste, znane molitve in spremljal povsem identično obredje vključno s petjem in (orglesko) glasbo (svetovnih vrhunskih dosežkov!). Nauk je bil zaradi istega jezikovnega vira zagotovo za vse enak, posvečeni služabniki z odličnim obvladovanjem klasičnih jezikov in prava intelektualno na vrhuncu, prostor za šarlatane in prevarante odločno zaprt – službe v vrhovih Cerkve so bile dostopne resnično verodostojnim pričevalcem.
A namesto tega je prevladala navidezna “primitivna” pobožnost kot kvalifikacija. Čustvena sfera (tipa množične histerije “rdečih knjižic” in “kulturne revolucije”) je zavladala nad BESEDO, ki kliče po znanju, vedenju in sledenju zapovedi – ne le pojdite in učite…. marveč tudi PODVRGEL SI BO ZEMLJO (“naj bo gospodar nad vsem, da bo rodoviten in napolnil Zemljo”), kar pomeni, da je intelekt in obvladovanje naravnih danosti in družbenih razmer ena bistvenih zapovedi.
Tako pa smrtno zadeto RKC – in z njo vse nas, ki smo hočeš nočeš (deklarirani nasprotovalci še najbolj) dediči njenega Oznanila – rušijo z orodjem, ki se mu je sama odpovedala, sovražniki, ki ne bodo odnehali, dokler bo “kamen na kamnu”….
In naj bo videti še tako eksaltirano: tudi EU izven koncepta “Svetega Rimskega cesarstva” prihodnosti nima!!!
BENEDIKT, KI JE ODNEHAL PREDEN JE ZAČEL, PA ŽDI ZA ZIDOVI VATIKANA IN ČAKA…. SVOJ IN NAŠ KONEC.