Archive for April, 2019

VRH DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA, BERLIN, 29042019

Tuesday, April 30th, 2019

VRH DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA, BERLIN, 29042019

 

Tiskovka Merkel – Macron pred večerjo po obrednem berlinskem zakolu slovenske ovce:

Macron je odločno izpostavil, da na vrhu ne gre za proces približevanja EU, marveč za TESNEJŠE POVEZOVANJE “DRŽAV REGIJE”!!!!

Bolj nazorno ni mogoče izraziti uresničevanja načrta!!!!!

Tisoč let so naši predniki krvaveli v boju na meji z Balkanom, v Prvi vojni ZMAGALI – pognali do Piave laškega agresorja, v dogovoru z ostalimi državami Cislajtanije razglasili sosednji Avstriji v vsem – legalnosti, legitimnosti, strukturi, tradiciji enako državo – zvezo  slovenskih dežel, potem so pa DOMAČI IZDAJALCI zmago spremenili v totalni poraz in goro mrličev, beguncev.

Razglasitev 26.6.1991 je pomenila konec sedem desetletij “balkanske sužnosti” (in po besedah dr. Bučarja, predsednika osamosvojitvene skupščine, “konec državljanske vojne”) – a “svoboda” je trajala komaj polovico toliko, in naveza rdečih in črnih nas je že vrnila v sužnost (hkrati poskrbela za sramotno skreganje z vsemi evropskimi sosedami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko! – NAČRTNO!!!).

_________________________________

Domačim (izdajalcem – kleroliberalcem) je 1.12.1918 uspelo 31.10.1918 razglašeno zvezo slovenskih dežel poriniti na Balkan.

Njim podobni (vladavina Cerar – Šarec) po sto letih ponavljajo vajo! (26.6.1991 osamosvojeno RS uspešno vračajo v Jugo):

leta 2015 Slovenija v Srednji Evropi:

Shrani.si

Učinkovitost delovanja slovenskih politikov in EU poslancev:

EU leta 2018 že ve, kam sodi Slovenija:

Shrani.si

Naveza Cerar – Šarec dokončuje posel (uradna karta Vrha v Berlinu 29042019) V slovenskih poročilih nesramno potvarjajo uradna poročila (ki govorijo o “voditeljih držav Zahodnega Balkana” in mednje seveda uvrstijo Šarca), tako da navedejo “voditelji Zahodnega Balkana in predsednik Šarec” – poceni in prozorno! (Da bo žrtev lažje prenesla grozo resničnosti, ji je treba dati narkozo/prirejeno dikcijo poročila!).

Shrani.si

Poročila TV Phoenix iz Berlina:

Shrani.si

(Macron: Gre za TESNEJŠE POVEZOVANJE “DRŽAV REGIJE”!!!!)

Requiescat in pace, Slovenia!

K UTEMELJITVI PREDLOGA VETA V DS

Monday, April 29th, 2019

Celotna utemeljitev za veto je bila takšna:

“Leta 2005 je bil uzakonjen praznik, namenjen spominu na vrnitev Primorske v sestavo matične domovine[1]. 0 imenu in datumu se je tedaj v strokovnih krogih veliko razpravljalo, odločitev o poimenovanju pa je bila sprejeta brez nasprotovanj. Datum (začetek veljave Pariške mirovne pogodbe) in naziv sta bila usklajena. V vseh letih po sprejetju zakona poimenovanje ni bilo problematizirano, vse do lanskega leta, ko je (enako kot letos) bil vložen predlog spremembe s predvolilnim motivom. Med Primorci ni bil izveden noben referendum[2] ali raziskava, nekateri zgodovinarji, ki spremembo zagovarjajo, pa to počnejo predvsem zaradi ideoloških vzrokov.

Primorska je bila vedno večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom, tako kot ostalo slovensko ozemlje, ki je bilo pred 1. svetovno vojno del Avstro-Ogrske[3]. Po 1. svetovni vojni je bila priključena k Republiki Italiji, s Pariško mirovno pogodbo leta 1947 pa vrnjena Sloveniji[4]. Že samo dejstvo, da je bila vrnitev utemeljena na mirovni pogodbi, govori proti formulaciji, da je slo za enostranski akt priključitve. Mirovno pogodbo je podpisalo več držav; šlo je torej za soglasje oziroma dogovor – večstranski akt, da se Primorska integrira v takratno Socialistično Republiko Slovenijo v okviru Jugoslavije.[5]

Primorska je bila vedno del slovenskega narodnostnega ozemlja, zato ne moremo govoriti o priključitvi, temveč vrnitvi v sestavo slovenskega matičnega ozemlja. Tako so odločili tudi vsi podpisniki Pariške mirovne pogodbe, vključno z Republiko Italijo.[6] Odločitev je bila sprejeta s soglasjem in ne z enostranskim aktom – priključitvijo. lz uvodne obrazložitve zakona je razvidno, da predlagatelji zakon spreminjajo iz ideoloških razlogov, saj se sklicujejo na odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte z dne 16. 9. 1943, kjer je uporabljen termin »priključitev« in glede na obrazložitev zakona je to edini dejanski razlog, zaradi katerega je bil praznik poimenovan kot priključitev Primorske k matični domovini. Dejansko omenjeni odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte nikoli ni imel nikakršne veljave v mednarodnem pravu, kot ga nasprotno ima mirovna pogodba iz leta 1947.

Dvom o upravičenosti preimenovanja praznika je implicitno izrazil tudi predsednik vlade, čeprav je vlada sprejela načelno pozitivno mnenje na predlog zakona. V odgovoru na poslansko vprašanje v zvezi s stališčem vlade je odgovoril, da ne vidi nobene potrebe po preimenovanju ravno v predvolilnem času. Z uzakonitvijo poimenovanja zgodovinskega dogodka s terminom »priključitev«, zakonodajalec implicitno dopušča možnost, da slovensko primorsko ozemlje pred združitvijo ni bilo del slovenskega narodnega prostora[7].

Uveljavitvi zakona v taksni obliki lahko sledijo neugodne mednarodnopravne in politične posledice, ker nasprotnikom z italijanske strani omogočajo sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Sprejeti zakon s takšno opredelitvijo zgodovinskega dogodka implicitno argumentira sporne izjave o italijanski Istri in italijanski Primorski (npr. izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija). Predlog odložilnega veta utemeljujemo z dejstvom, da termin »vrnitev« potrjuje implicitno trditev, utemeljeno na zgodovinsko primerljivih dejstvih, da je bila Primorska skozi zgodovino večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom in je bila zato del slovenskega narodnostnega ozemlja. Termin »priključitev« pa nakazuje, da priključeni del ni bil povezan z matično domovino Slovencev[8].

Če je ključni argument zagovornikov spremembe imena praznika, da smo si Primorsko priborili sami, da nam nič ni bilo vrnjeno in da smo si jo sami priključili, je naš glavni protiargument dejstvo, da je bila Primorska vedno del slovenskega narodnega ozemlja in da je bila vrnjena s soglasjem vseh podpisnic zavezujoče mednarodne mirovne pogodbe. Ta formulacija je pomembna tudi zaradi dejstva, da je Italija že leta 1943 kapitulirala in prešla na stran zaveznikov. Primorska ji torej ni bila odvzeta kot vojna kazen, temveč je bila tudi z italijanskim soglasjem vrnjena matični domovini. Preimenovanje konkretnega praznika je treba obravnavati tudi v luči vpliva na slovenske narodne interese v Prekmurju, se posebej v korelaciji z aktualnim dogajanjem. Prekmurci izrazito javno nasprotujejo terminu »priključitev Prekmurja k matični domovini« in odločno zagovarjajo dejstvo, da je tudi Prekmurje prišlo pod okrilje Slovenije z mednarodno pogodbo s trajno veljavo. Tudi ta pogodba je bila sklenjena z mednarodnim soglasjem, zato 17. avgusta ne praznujemo priključitve Prekmurja Sloveniji, ampak združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom[9]

OPOMBE:

[1]  V javnosti ni vedno enoznačno opredeljeno, kaj je “matična domovina” (isto velja za “narod”). Poleg tega “domovina” ni internacionalna pravna kategorija.

[2]  Dokler na državni ravni ni priznano internacionalno pravno dejansko stanje stvari – država, zveza avtonomnih dežel – more pojem “Primorci” zajemati le etnični vidik, ki pa ni temeljni kriterij za državno pravno regulativo. (Etnija ni temeljni atribut države!)

[3]  Primorska je bila (in še vedno je!) subjekt internacionalnega prava, saj je z drugimi enakimi subjekti Cislajtanije in Kraljevino Ogrsko sestavljala Habsburško monarhijo. (prim. Ausgleich 1867 in Montevideo 1933) (Tudi) tu prihaja do izraza mešanje geografskih, etničnih in državno pravnih vidikov – tako, kot prej in nato v nadaljevanju.

[4]  Kako more biti nekaj vrnjeno tistemu, kateremu ni bilo odvzeto? Slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS”, pišev dokumentu) so bile od 1.12.1918 naprej del nove države Kraljevine SHS. (takšne, kakršne so vanjo vstopile!)

[5]  Nesprejemljiva poljubnost. Popolnoma netočno in v nasprotju z dokumentiranim dejanskim stanjem.

[6]  Cf. Op.2

[7]  “Narodni prostor” (ni jasno, kaj naj bi to to pomenilo!) ni med atributi države in ga državne meje ne opredeljujejo.

[8]  Nevzdržna zmeda in popolnoma irelevantno glede problema. Cf. prejšnje opombe.

[9]  Prekmurje je bilo PRIKLJUČENO Kraljevini SHS (Trianon, 1920) Škodljivost poljubnega obravnavanja različnih in nepovezanih pojmov in predmetov je brezmejna.

_______________________________

GENERALNO:

V nekaj opombah ni mogoče celovito komentirati. Več je mogoče prebrati na avtorjevi spletni strani domovinasospomini.eu/blog, v knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom? (AL, Ljubljana, 2013), v člankih v časopisih in na spletu. Bistvena napaka “utemeljitve” je parcialno povzemanje virov, vključno mešanje nezdružljivega, kar je neizogibna posledica istega. Kritike zakona ni mogoče utemeljiti z enakimi/podobnimi napakami (npr. očitati ideološke razloge, potem pa z enakimi opletati…). Netočnosti, pravljičarstvo itd. so pa itak nekaj posebnega, po vsem sodeč (in še posebej v času določenih praznovanj) “specifika” slovenskega “narodnega prostora”, katerega značilnost je popolna odsotnost državnopravnega (samo)zavedanja ter razmisleka, in nas umešča v očeh drugih na neko prav posebno območje… Ob to našo “posebnost” so se že pred davnimi sto in desetimi leti spotaknili celo Poljaki (Revija Čas, 1907 ŠT. 2, str. 94)

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo

V Ljubljani, 28042019

DOLGEGA DNE POTOVANJE V NOČ

Thursday, April 25th, 2019

DOLGO POPOTOVANJE BRIŽINSKEGA ŠKOFA PREK IZVOLJENEGA KRISTUSOVEGA NAMESTNIKA DO ZAPORNIKA V VATIKANU.

 

Spomin ohranja mnogotere dogodke in zgodbe. Če v to skladišče vnesemo časovni kriterij, podobe presegajo Michelangelovo Sikstino ali Dantejeve kroge! Ko je od vsepovsod grmelo: svoboda, enakost, bratstvo – PLUS: ALI SMRT ( Liberté, Égalité, Fraternité ou mort! kar je SLovencem dobro znano v neki drugi zložbi), je ta smrt kosila glave (človeške) kot še nikoli. Svoboda je bila brezmejna – za nekatere. Enakost je še dandanašji živo geslo: “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki pove (SSKJ) vsem razumljivo, da so vsi ENAKI (torej drugačni od drugih!)  med seboj (torej KLIKA, le med seboj, vsi drugačni!) enakopravni, saj se geslo ne glasi: “vsi različni…”.!

Vrsta veličastnih dogodkov ima praviloma posebno odliko, da je prava resnica precej drugačna od zapovedane pravljice ali videza. Svoboda enih je rado pomenila smrt drugih, enakost in sivina revščine je tlačila ljudstva v socialističnih vrtnarijah, kjer pa so imeli čuvaji svoje magacine in račune v Švici… Prav in narobe se ves čas lovita okoli okrogle mize in ostaja neodgovorjeno vprašanje, kdo je prvi, kdo drugi, kdo ima prav in kdo ne. Resnico razkrije lahko poplava ali potres – ki očisti, zasuje, odplavi sceno z igralci vred in lahko se začne (z)nova epizoda – Jovo na novo.

 

Pa vendar človeku, ki naj bi bil razumno bitje, godi vsaj nekoliko pogledati v zaodrje, da morebiti bolj razume kaj in zakaj se (mu) dogaja. Prizadevanja te vrste pa so Sizifovega značaja, če najprej ne sestavimo “slovarja” – če fenomene in pojave ne poimenujemo s pravim imenom in jih ne razvrstimo v pravem časovnem vzročno posledičnem sosledju, pri čemer še bolj zanesljivo drži, da je tisti, ki mu to “rata”, na vprašanja in dileme že odgovoril.

Vrtiljak se prej ali slej odkotali v relativnost, in dosti več kot opaziti vsaj bistvene prelomne dogodke presega običajne človekove kapacitete. Zato, še posebej pa zaradi moderne vpetosti v nekajstavčno – tviteraško – komunikacijo, se velja omejiti na le nekaj bistvenih sunkov, ki so potisnili napredujočo in (za Resnico) bojujočo Cerkev v defenzivo in razsutost v sekte.

 

Evangeljsko sporočilo je za izpolnitev Učenikovega ukaza: “pojdite in učite vse narode” terjalo  tak sistem in okoliščine, da je bilo to mogoče. Ključna je bila enotnost, nedvoumnost in izrecnost sporočila, ki je bila KATOLIŠKOST  – VESOLJNOST Cerkve od začetka. “Vsem narodom” je bilo “veselo oznanilo” ponujeno in posredovano enako, iz enega edinega, enakega vira. Vse to je bilo mogoče na podlagi “priprav”, ki so nosilce in sporočilo napravile prepoznavne in aktualne: preganjanje, mučenje, križanja. V danem času je najbolj razviti, funkcionirajoči in teritorialno razsežni upravni sistem na Planetu – Rimski – predstavljal podlago za najširšo popularizacijo širom znanega dela Planeta. Le vprašanje časa je bilo, kdaj in kako bo krščanska katoliškost nadomestila propadajočo pogansko strukturo.

Kakorkoli pogledamo, katoliško (vesoljno, za vse enako!) oznanilo je v danih okoliščinah zasedlo praznino v sicer izdelanem družbenem sistemu: jeziku, upravi, filozofiji, morali. Katoliška Cerkev je dosledno, praktično v celoti prevzela vse delujoče “državne” strukture: Pravo, jezik, organiziranost (benediktinski samostan: popolnoma identično sestavljen, kot sedež rimske legije! Obredna oblačila …) obredje/liturgija, s tem, da jo je njena lastna KATOLIŠKOST reševala pred “podržavljenjem”, saj je morala biti sama  vsem ljudem, brez ozira na poreklo, državljanstvo, barvo kože… enaka – VESOLJNA, torej KATOLIŠKA (“naddržavna”). Rimska Cerkev je dejansko prevzela vse strukturne elemente Rimskega imperija in je zato lahko veselo oznanilo učinkovito plasirala med “vse narode”, vsem različnim iz ENEGA – ENAKEGA – SVOJEGA vira. To ji je dajalo zanesljivost, gotovost, zvestobo in seveda nezamenjljivo prepoznavnost.

Kdor je hotel to “novotvorbo” rušiti, je moral začeti pri ključni točki: pri njeni KATOLIŠKOSTI. Kar pa dobesedno presune opazovalca toka dogajanja, je neizprosno dejstvo, znano in na očeh vsem, da je RKC, ki je zdržala in preživela močnejša vsa preganjanja vključno sistematično satansko (Satanovo) destrukcijo, je nazadnje storila odločilno (zadnje?) dejanje sama sebi. Sama, njeni ljudje: škofje na II. vatikanskem koncilu so z eno potezo odpravili njeno ključno identiteto, zapisano v imenu: KATOLIŠKA.

S čim so to storili?

Preprosto, z nekaj usodnimi ukrepi: z ukinitvijo latinščine, kot edinega relevantnega jezika oznanjevanja in bogoslužnih opravil, in odpravo rimskega obredja, vključno odločni posegi v kanonsko pravo.

Navzven je potek koncila kazal soglasje z “znamenji časa” ! Toda ta “znamenja” so bila znamenja Zlega. Brižinski škof je kot znotraj zidov zaprti “samoodstopljeni” papež, prej pa vrhunski cerkveni pravnik in kot strokovnjak odločujoč dejavnik pri koncilu, ne dolgo tega izpel svojo lamentacijo, odkod izvira aktualna srhljiva situacija znotraj RKC. Naštel je – v znotraj cerkveni verski dikciji –  precej razlogov, vendar pa tistega glavnega, ki ga je po svojih ukrepih, ko je zasedel Petrov prestol, poskušal nekako relativizirati, med naštetimi ne najdemo. A je od vseh najbolj usoden in ne gre dvomiti – po bežno omenjenem doslej – da velikemu Brižincu (Münchenska škofija je v bistvu Brižinska škofija, z našimi predniki tesno povezana…) osebno dobro poznan, saj je sodeloval pri njega oblikovanju, je prej omenjeni “triptih”: JEZIK LJUDSTVA, NAMESTO LATINŠČINE, OBREDJE “OLTAR PROTI LJUDSTVU” (SESTANEK KLUBA…SEANSA) NAMESTO TRADICIONALNEGA RITUSA, POSEGI V PRAVNE OKVIRE CERKVE.

Bavarec iz Marktla, ki ždi znotraj Vatikana, je torej ne le ugotovil marveč tudi izpovedal, da je RKC v globoki krizi in kot rečeno naštel številne okoliščine, dogajanja, ki so botrovala destrukciji Edine, Večne, Katoliške…. Kot rečeno v tej tragični zgodbi po vsem sodeč (morda ugibamo…) ne prepozna neposrednih učinkov omenjenih usodnih odločitev Drugega Vatikanskega koncila.

V času odločanja se je del škofov pod vodstvo Marcela Lefebvra odločil in zoperstavil ukinitvi “tridentinskega ritusa” in jezikovni parcelaciji RKC z  “ljudskim bogoslužnim jezikom”. Sprva ostrim ukrepom vrha Cerkve je s papežem Benediktom XVI. sledila pripravljenost za dogovarjanje. Vendar so se – verjetno po logiki: “kuj železo, dokler je vroče” – kampanje proti “tradiconalistom”, ki so prisegali na KATOLIŠKOST Cerkve – torej na enem jeziku ohranjanja Oznanila in enem obredju za vse –  nadaljevale zlasti na cvilnopravnem področju: Tožbe Lefebvristov zaradi spolnih ekscesov! Videti je kot generalka za danes splošno gonjo. Celo v “prostovoljnem” umiku papeža, ki je očitno nevarno krenil v smeri vrnitve KATOLIŠKE dentitete in vesoljne moči Cerkve ter se zoperstavil kampanji obtožb vsepovprek, je mogoče videti tudi del koncertirane akcije, da “pozitivni” (!!!) učinki dekatolizacije Rimske Cerkve ne bi umanjkali.

Danes, ko aktualni Frančišek sicer tudi ne nastopa ostro proti tradicionalistom, o rekatolizaciji pa ni niti sledu, Vatikan ubogljivo sledi trendom, ki jih kurijo “sile iz ozadja” – od okoljskega besnila pa do multikulti uničevanja civilizacij. Napetosti, ki so neizogibna posledica trka nezdružljivih kultur in tradicij, se kopičijo v nevarnih spiralah nasilja, ki ga sploh ni več težko stimulirati – mehanizem pospešuje iz notranje, lastne energije, EDINE, KATOLIŠKE, zanesljive, za vse enake Vodnice in prek državnih struktur segajoče Zaščitnice ubogih / vernih pa niti po imenu ni več. Druge sile, ki so stoletja od strani opazovale Močno Cerkev (Ecclesia militans), se učile in čakale svoj trenutek, so že v akciji! Enotne, silne, spojene z lastnimi državnimi strukturami (Boljševizem, Islam…) rušijo kulture in civilizacije prav s sredstvi / metodami, ki se jim je Rim na II. koncilu v Vatikanu odpovedal…

Družbeni sistemi, kulture, ki jih je omogočila KATOLIŠKA vesoljna Cerkev, so neposredna žrtev same RKC, ki je z odpovedjo ENEMU JEZIKU NAUKA, ENEMU, UNIVERZALNEMU, ZA VSE ENAKEMU OBREDJU IN PRAVU, KI JE NAD DRŽAVNIM,  iz KATHOLICOS postala “krajevna Cerkev”, dobesedno sekta – vsaka skupina s svojim lastnim jezikom in “aplikacijo” načelno sicer še enotnega obredja, a zaradi različnih jezikov daleč od sprejemanja s strani različnih.

Nekoč je bil (rimski) kristjan pri enaki/isti maši kjerkoli na Planetu, slišal je iste, znane molitve in spremljal povsem identično obredje vključno s petjem in (orglesko) glasbo (svetovnih vrhunskih dosežkov!). Nauk je bil zaradi istega jezikovnega vira zagotovo za vse enak, posvečeni služabniki z odličnim obvladovanjem klasičnih jezikov in prava intelektualno na vrhuncu, prostor za šarlatane in prevarante odločno zaprt – službe v vrhovih Cerkve so bile dostopne resnično verodostojnim pričevalcem.

A namesto tega je prevladala navidezna “primitivna” pobožnost kot kvalifikacija. Čustvena sfera (tipa množične histerije “rdečih knjižic” in “kulturne revolucije”) je zavladala nad BESEDO, ki kliče po znanju, vedenju in sledenju zapovedi – ne le pojdite in učite…. marveč tudi PODVRGEL SI BO ZEMLJO (“naj bo gospodar nad vsem, da bo rodoviten in napolnil Zemljo”), kar pomeni, da je intelekt in obvladovanje naravnih danosti in družbenih razmer ena bistvenih zapovedi.

Tako pa smrtno zadeto RKC – in z njo vse nas, ki smo hočeš nočeš (deklarirani nasprotovalci še najbolj) dediči njenega Oznanila – rušijo z orodjem, ki se mu je sama odpovedala, sovražniki, ki ne bodo odnehali, dokler bo “kamen na kamnu”….

In naj bo videti še tako eksaltirano: tudi EU izven koncepta “Svetega Rimskega cesarstva” prihodnosti nima!!!

 

BENEDIKT, KI JE ODNEHAL PREDEN JE ZAČEL, PA ŽDI ZA ZIDOVI VATIKANA IN ČAKA…. SVOJ IN NAŠ KONEC.

POMISEL

Thursday, April 4th, 2019

V seriji TERRA X je televizija PHOENIX posredovala zgodbo o krčeviteih prizadevanjih v velikih evropskih prestolnicah za rešitev/obnovo v Siriji uničene kulturne dediščine – Palmire.

Kaj ima to z nami?

Veliko!

V bližnjevzhodni Siriji so blazneži minirali občudovane ostanke neke davne arhitekture, kakršnih najdemo na območju nekdanjega rimskega imperija veliko. Tudi arhitektura javnih zgradb in prostora v Evropi je v videzu in sporočilu nasledek iste kulture. Pa kljub vsemu tako zavzeta skrb za ohranitev – obnovo nekega uničenega spomeniškega objekta “in the middle of nowhere”…

Na “sončni strani Alp” pa so zločinci uničili vso kulturno, politično in gospodarsko dediščino, identiteto, zavest ljudstva, in rabota gre naprej, ko uničujejo še zadnje ostanke ostankov. Sprevrženost zgodbe in brezup je tolikšen, da se – po naravni logiki stvari – navzven kaže že kot farsa – komedija.

Pojav, znan že iz davnih časov, ko so se svetovi rušili, plebs pa je medtem divje veseljačil…….. A razsežnost in dokončnost podalpskega razdejanja je enkratna, neprimerljiva in šokantna.

TODA ZARADI “SLOVENSKE PALMIRE” (ki je enkratna, neponovljiva in samo naša) GA NI, KI BI VSAJ KIHNIL. SAMI IN VSAK KI PRIDE MIMO IN UTEGNE, LE ŠE BRCAMO ŽALOSTNE OSTANKE.

al 040402019