Slovenske dežele in država

Glede ničnosti arbitražnega postopka in razsodbe o poteku meje med RS in RH zaradi izhodišča: “REPUBLIKA SLOVENIJA IN REPUBLIKA HRVATSKA STA SE OSAMOSVOJILI HKRATI DNE 25.6.1991” je potrebno dosedaj navedenim in obravnavanim dejstvom dodati še:

“Krajem 1991 preuzet ćemo komandu 5. armijske oblasti na tadašnjem Lenjinovu trgu..” (Josip Manolić, Špijuni i domovina, ZGB 2016, str. 341)

JOSIP MANOLIĆ – Jedan je od osnivača HDZ-a na zagrebačkom Jarunu (tzv. “barakaši”) 1989. Godine 1990. postaje potpredsjednik Predsjedništva Republike Hrvatske. Početkom 1990-ih drugi je čovjek u novonastaloj Republici Hrvatskoj, odmah je do Franje Tuđmana, kojemu je bliski suradnik. Od 24. kolovoza 1990. do 17. srpnja 1991. obnašao je dužnost predsjednika Vlade RH, naslijedivši Stipu Mesića na toj dužnosti, jer je ovaj bio izabran za hrvatskog člana u Predsjedništvu SFRJ. Za vrijeme Manolićeva mandata Hrvatski sabor je 25. lipnja 1991. donio Ustavnu odluku o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske i Deklaraciju o proglašenju suverene i samostalne Republike Hrvatske čime je započet proces razdruživanja Hrvatske od jugoslavenskih republika i autonomnih pokrajina, a Hrvatska je proglašen a nezavisnom i suverenom državom. Međutim, pod pritiskom međunarodne zajednice je 7. srpnja 1991. Brijunskom deklaracijom odgođeno daljnje razdruživanje Hrvatske od Jugoslvaije, što će se u konačnici dogoditi 8. listopada 1991. donošenjem Odluke o raskidu državnopravnih sveza s ostalim republikama i pokrajinama SFRJ od strane Hrvatskog sabora.

Od 1991. bio je šef Ureda za zaštitu ustavnoga poretka (tijelo koje je koordiniralo svim tajnim službama).

(Vikipedija)

Zapisani izjavi takratnega predsednika vlade in koordinatorja vseh tajnih služb je glede faktografije gotovo verjeti (politična interpretacija in tendenca v teh relacijah nima učinka!). Zato ni dvoma, da niti tkim. razglasitev, ki se je zgodila dne 8. oktobra 1991 ni bila legalna, saj niso bili izpolnjeni niti minimalni nujni, temeljni pogoji: Obvladovanje državnega aparata, nadzor nad teritorijem in oboroženimi strukturami ter delovanje demokracije. Tkim. “razglasitev” 8. oktobra 1991 pa niti ni bila JAVNA, kar je predpogoj vsake “RAZGLASITVE”!!! Zgodila se je skrivaj, daleč od oči javnosti, v kleti zgradbe INE in v neredu: Nekatere frakcije (Žarko Domijan npr. !!!) so prostor zapustile pred razglasitvijo… Dogodek so organizirali le dan po raketiranju Banskih dvorov s strani JLA !!! Velik del teritorija jugoslovanske republike Hrvatske je bil v rokah krajevnih milic in JLA. Ni bilo učinkovitih organov oblasti, ki bi obvladovali ozemlje, varovale ustavni red in zakonitost ter človekove pravice. Nasprotno: “Udruženi zločinački poduhvat” je z območja Hrvatske segel celo na teritorij BiH!!!!

Po katalonski “osamosvojitvi” septembra/oktobra 2017 in zadnji razsodbi haškega sodišča za vojne zločine na območju bivše YU z dokončno razglasitvijo obsodb storilcev in udeležencev UZP na Hrvaškem so te relacije in dejstva kristalno jasna.

Sprejemanje dokumentov v predstavniških telesih (Ljubljana od konca 80. let do 25.6.1991, Zagreb 25.6.1991) in oblikovanje stališč glede državnosti in samostojnosti more biti le del temeljnih pogojev za dejansko razglasitev suverene države. Republika Slovenija je razglasila svojo suverenost dne 26.6.1991, ko je imela trdno v rokah vse nujne elemente zakonite oblasti in uprave. Zagrebški “26. junij”, ki se je zgodil 8. oktobra 1991, pa ni imel nobenega (NOBENEGA) potrebnih elementov za dejansko in veljavno RAZGLASITEV – sploh ni bilo bistvene razlike med “deklaracijo” (Letter of intent, “just a declaration, sve ostaje isto…. Tudjmanov predstavnik na razglasitvi v Ljubljani, 26-6-1991), ki jo je hrvaški sabor sprejel 25.6.1991, ko ni bilo nikjer ne potrebnih zakonov ne kontrole državnih organov, vojske in teritorija. Divjanje paravojaških enot in tajnih združb ter vrsta grobih kršitev prava in temeljnih človekovih pravic na ozemlju, zločini proti človečnosti tudi prek meje z BiH, kar vse je dokumentiral ICTY in o njih ozadjih piše omenjeni Manolić, pa jasno priča o neobstoju države RH tudi, ko so jo po zaslugi naveze na pravno in dejansko korektno osamosvojeno Republiko Slovenijo priznale (TO PA “HKRATI”) nekatere države… V bistvu se je zgodilo že tretjič v enem samem stoletju “šlepanje” zagrebške nacionalšovinistične in ekspanzionistične klike na Ljubljani, Slovencih, slovenskih deželah:

1.) 1918 za “špansko steno” internacionalne pravne subjektivitete slovenskih dežel je Zagreb (s strani Srbije okupirani teritorij Kraljevine Ogsrke!) v Beogradu nastopil kot “subjekt” in začel svoje obračunavanje s Srbi.

2.) 1941 – 1945: “Sa Mačekom i NDH smo dobili BiH, sa NOB pa Istru i Medjimurje” = Andrija Hebrang svoji ženi. (Pričanje vdove v San Franciscu, predvajano na HTV) Torej znova na račun slovenskega državnega teritorija.

3.) 1991 = osamosvojitev in priznanje državnosti jugoslovanske republike Hrvatske znova na račun Slovenije, čeprav HR ni izpolnjevala nobenega potrebnega kriterija!!!!

Republika Slovenija se je osamosvojila tako, da je izstopila iz zveze, v katero so vstopile slovenske dežele 1.12.1918.  Z osamosvojitvijo 26.6.1991 so obstoječe in nikoli odpravljene državne meje slovenskih dežel znova samoposebi dobile meddržavno veljavo. Kakor so bile do 1.12.1918 to meje slovenskih dežel med slovenskimi deželami in Krajevino Ogrsko, potem med II. vojno 1941 – 1945 državne meje z Nezavisno državo Hrvatsko, so 26.6.1991 postale državna meja s preostankom SFRJ, kar je z izrecno in nedvoumno zapisanim besedilom TUL o državni meji: “…v okviru dosedanje SFRJ”!!! tudi ustavno pravno sankcionirano.

Popolnoma enakovredno in enako učinkovito je dejstvo glede državne meje slovenskih dežel – sedaj Republike Slovenije – sankcionirano v Sporazumu o arbitraži (Stockholm, 4.11.2009) v njegovem 5. členu, ki glede poteka državne meje RS s preostankom SFRJ v celoti derogira vse, kar je nastalo po datumu 25.6.1991. Bolj natančno in dokončno ni mogoče dokumentirati, da more biti državna meja med (kdo ve kdaj po 25.6.1991 – ali 8. oktobra ali kdaj kasneje… nastalo) Republiko Hrvatsko samo in izključno vedno obstoječa državna meja slovenskih dežel, nazadnje s preostankom SFRJ. Republika Hrvatska, pa kadarkoli je že dejansko razglasila in udejanila svojo državnost in neodvisnost, tega pod nobenim pogojem ni mogla storiti, ne da bi priznala v času te “razglasitve” obstoječo državno mejo med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ. Skladno s Sporazumom o arbitraži bi moral (in smel) arbitražni tribunal odločati izključno o poteku te državne meje. Ker pa je šlo za arbitražni postopek, je bil tribunal vezan na dokumente, ki so mu bili uradno predloženi, in je tako dejansko odločal o poteku znotrajjugoslovanske medrepubliške razmejitve, ki se v ničemer ne tiče državne meje slovenskih dežel, in ki je razsodba arbitražnega tribunala tudi v ničemer ne derogira – saj je tribunal sploh ni obravnaval.

Final Award je torej v celoti nepraven in ničen dokument.

Prav tako je legalnost razglasitve in medržavnega priznanja Republike Hrvatske vprašljiva! Mednarodna skupnost, ki priznava države, nastale na “udruženom zločinačkom poduhvati”, na množičnih zločinih proti človečnosti in splošnemu kršenju temeljnih človekovih pravic, ki hkrati etnošovinistično čistijo nasilno osvojena dele ozemlja sosednjih držav in z vojaško silo posegajo na teritorij sosednje države, v temelju ogroža mir in varnost v svetu ter temeljna načela OZN.

Ljubljana, 26.12.2017

N1srbija

Crvena linija 03122017  13.00

Minister Vladislav Jovanović BGD
Minister Zlatko Lugumdžija SAR
Minister Milomir Žužul ZGB

Semenj bizantinskega sprenevedanja in manipuliranja je prinesel tudi izjavo Miloševićevega ministra Vladislava Jovanoviča:
“Rat je počeo zaradi enostranskega odcepljenja Slovenije in Hrvatske – JNA in SFRJ je morala zavarovati svoje meje…”
Tu ni namen niti prostor in čas za celovito analizo zgodbe eliminacije balkanske tvorbe, je pa  nujno kratko komentirati izjavo vpletene osebe.
Jovanović zagreši natančno isto manipulacijo, kakršna se je v tem soočenju nekajkrat pojavila: Zamenjava teze ali pa podtikanje ene zgodbe drugi.
Namreč:
JLA je “bila dolžna zavarovati meje”!
To bi bila resnica, če bi za Slovenijo veljalo isto, kot za Hrvatsko. Namreč: Republika Slovenija je JAVNO sprejela vse potrebne predpise in zakone, (in ukrepe) skladne z zvezno in republiško ustavo in zakoni, ter JAVNO in PRAVNO KOREKTNO razglasila (!!!! ) samostojno in suvereno državo Republiko Slovenijo. (Badinter je ignorantom odločno povedal: “država nastane z razglasitvijo!”). Zato je bila vsaka oborožena intervencija JLA v oz. na osamosvojeno Slovenijo šolski primer agresije ene države na drugo – SFRJ na RS.
Da se je tega zavedal tudi vrh SFRJ, dokazuje razvoj dogodkov, ko je TUDI zaradi hrabrega in učinkovitega odpora oboroženih sil RS (in vsekakor ne le zaradi tega!!!!) JLA položila orožje in brez problemov zapustila teritorij RS – pri čemer velja opozoriti, da je v okviru tega umika zapustila celoten teritorij slovenskih deżel, ki so 1. decembra leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile Jugoslavijo.
Popolnoma drugačna pa je slika onkraj drżavne meje osamosvojene Slovenije s preostankom SFRJ:
V jugoslovanski republiki Hrvatski, ki kljub dogovoru ni razglasila svoje osamosvojitve  hkrati s Slovenijo, se je po osamosvojitvi Slovenije razbesnelo vojno obračunavanje med   Hrvati in Srbi, kjer je bila vmešana tudj JLA. Brez ozira, kdo je začel, kdo je hotel odcepitev, kdo ostajanje znotraj SFRJ,  vojaško obračunavanje in intervencija JLA (kjer je do nje prihajalo) vse do razglasitve osamosvojitve Hrvatske dne 8. oktobra 1991 ni bila agresija na Hrvatsko. O tem je mogoče govoriti šele ko je Republika Hrvatska postala suverena država.

Kako se sprevrženo prikazuje dejstva in to zlorablja za ustvarjanje svojim separatnim interesom prikrojene resnice, se je pokazalo v tu navajanem pogovoru o primeru BiH.
Sodišče v Den Haagu je s svojo zadnjo razsodbo “šestorici” odločno pokazalo, da je bila intervencija RH v BiH (ustvarjanje etnično čiste entitete Hercegovine) agresija, kar je točno, saj sta obe državi – RH in BiH že prej razglasili svojo samostojnost.
Spopadi znotraj BiH med etnijami pa je bila znotraj državni spopad – ki so mu asistirale tuje (zainteresirane?) sile na vseh treh straneh.

Za nas, Republiko Slovenijo pa je vsekakor bistveno, da smo osamosvojitev izvršili strogo pravno korektno, legalno in predvsem JAVNO! Nič manj pomembno ni, da se je tkim. “vojna za Slovenijo” – napad JLA – začel iz fraudolentnih razlogov in v režiji, ki še ni razčiščena. Že omenjeni hitri konec spopadov in umik JLA, še posebej pa javno izraženo “pošiljanje Slovenije ven” s strani Miloševića, dogovori Miloševića in Tudjmana v Karadjordjevu ter glasovanje hrvaškega predsednika predsedstva SFRJ proti umiku JLA iz Slovenije (!!!!!) puščajo nadaljnjemu  raziskovanju veliko iztočnic in prostora.

Slovenija mora v svojo zavest dokončno vgraditi ključna in za njeno usodo/varnost/obstoj bistvena dejstva:
Kot zveza slovenskkh dežel je pod imenom “ZEMLJE države Slovenaca i Srba” (tako je zapisano v dokumentu) s Kraljevino Srbijo sestavila državo, katero je z razglasitvijo svoje osamosvojitve dne 26.6.1991 zapustila.
Z osamosvojitvijo se ni razdružila z jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki je bila integralni del SFRJ. Zato je ob ponovni vzpostavitvi lastne državnosti (ki je bila internacionalno pravno relevantno razglašena 31.10.1918 v parlamentu Vojvodine Krajnske v Ljubljani) samodejno imela (znova) svojo državno mejo s preostalo SFRJ.

al

03112017