Ena stara strnjena pomisel k aktualnim primitivnim izigravanjem DEŽEL/DRŽAV

(Ali po domače rečeno, k norčevanju iz lastne državnosti)

REPUBLIKA SLOVENIJA IN “POKRAJINE”

 

Izkušnje kažejo, da se slabim posledicam napačne politike ni mogoče izogniti. Tako ali drugače, vedno, prej ali slej, se zgrnejo nad storilce. Slovenska politika minulega stoletja ima v svoji bilanci leksikalno izbiro tako napačnih odločitev kot celega spektra usodnih posledic.

Že sama kvazi rešitev iz ječe narodov, Dvojne monarhije, leta 1918 je bila porcija, ki bi jo težko prebavile nekajkrat številčnejše in materialno dosti bolj podprte nacije. Zaradi popolnoma zavožene nacionalne politike je slovenska etnija z Olimpa “deželnih nacij” (da so bile slovenske “dežele” vedno države, je te dni končno izjecljala celo etablirana proračunska zgodovinska stroka) ob razpadu KuK strmoglavila na poden razčetverjenih, na smrt obsojenih manjšin v štirih tujih fašistoidnih državah. Tudi strahoviti osvobodilni samoohranitveni napor v času Druge svetovne vojne se je iz povsem podobnih razlogov namesto v triumfu, končal v sramotni katastrofi brezen, protitankovskih jarkov, rudniških jaškov in fojb. Če se komu zdi drobiž, ki je bil zdesetkani etniji navržen nekako zviška, nek dosežek vreden vložka, naj mu bo, četudi bi bilo dobro, da zamenja optiko ali vsaj očisti lečje.

Prav nič drugače ni z novejšimi dosežki. Celo z z neba padlo osamosvojitvijo je videti, kot da bi pravzaprav ne vedeli kaj početi. Od začetka napačni koraki glede države, meja in družbene prakse vračajo udarce. Ignorantsko obnašanje glede lastne identitete, državnosti slovenskih dežel, vključevanja v skupno državo leta 1918, ignoranca na kvadrat s pokrajinami… vse očitno napačno prizadevanje prinaša le še nova vprašanja namesto rešitve. Drugega tudi ni mogoče pričakovati, če so že prvi koraki zgrešeni.

Poleg krucialnega in vsak dan od rešitve bolj oddaljenega vprašanja meje je pravzaprav najpomembnejše notranjepolitično vprašanje tkim. regionalizacija. Nenazadnje tudi zato, ker pravilen pristop k reševanju pomeni hkrati široko odprto pravo pot do rešitve vprašanja meje.

Že prav tragikomično opletanje s (pre)številnimi poljubnimi pokrajinami je še najmanj, kar onemogoča rešitev problema, problema, ki ga sploh ni, oziroma ki izgine tisti hip, ko opazimo resničnost. Ta resničnost je seveda skoraj stoletje dolgo zatajevana, nalašč prikrivana, da, zradirana.

Tisočletje in več s(m)o Slovenci živeli v svojih deželah, vojvodinah, ki so bile do konca, do razpada velike združbe držav in etnij leta 1918 tudi suverene države, z lastno zakonodajno in izvršno oblastjo, matičnimi službami, upravo, ozemljem in mejami. Slovenci so se seveda vedno zavedali svoje slovenskosti – to so izpričevali tako z govorjenim in pisanim jezikom kot vsakršno kulturo od nekdaj – a “družbenopolitično” primarno je bilo poistovetenje z deželo. Identifikacija je zanihala v smeri obrambnega ekskluzivnega slovenstva po izbruhu nacionalističnih šovinizmov, ki so bili posledica revolucionarnih sprememb – industrijske revolucije, boja za trge in imperializma velikih sil – in so se vse bolj polaščali slovenskih dežel. Agresiji nemštva in italijanstva se je slovenska politika poskušala upreti tako, da se je svojim deželam vse bolj odrekala, in na koncu celo slovenstvo podredila fantomskemu, shizofrenemu plemenskemu troedinstvu jugoslovanarskega tipa. Kako strašna je bila ta infekcija kriči trenutno stanje: Zdesetkana etnija – pokopana ali izgnana – totalna zgodovinska amnezija oziroma izložbe polne podtaknjenih ponaredkov, popolna odsotnost državljanske identitete in posledično nacionalne samozavesti.

Klavrno stanje po še ne preboleni infekciji razkriva tudi zmeda pri regionalizaciji. Namesto (raz)rešitve problema, ki problem sploh ni, in katerega rešitev štrli vsem dobesedno v nos, se politika zaletava v odprta vrata, povrh pa še meša ljudi. Nikjer v civiliziranem svetu namreč ne najdemo česa podobnega: da bi nacija zavrgla svoje temelje, imela pa polna usta nadomestkov (in državo polno nekakšnih izmišljenih pokrajin). Temelji slovenske identitete so namreč slovenske dežele, ki so vedno obstajale in še vedno so tu, saj jih nihče ni ukinil. Gledati stran je otročje. Resna politika z vsaj minimumom državotvornosti pa to temeljno nacionalno strukturo vidi, opazi in upošteva. Vrniti Slovencem njihovo tisočletno deželno identiteto Primorcev, Korošcev, Krajncev, Štajercev in Slovenske krajine ob Muri ne pomeni, da bo manj slovenskega, marveč ravno nasprotno, da bo slovensko trdnejše, državljanska zavest povrnjena, afirmacija, sobivanje različnih etnij in kultur nekaj zaželenega, ne pa grožnja. Še več! Obnovitev slovenskih zgodovinskih pokrajin sama po sebi vrne Slovence na raven evropske politične kuture in civilizacije, ter še posebej – za vedno določi in pokaže meje slovenskih dežel, tudi če ta hip ne potekajo tam, kjer so vedno in bi vedno morale.

 

Andrej Lenarčič

Ljubljana

23.11.2009

Leave a Reply