Archive for February, 2019

Pismo bralca v Demokraciji 28022019

Thursday, February 28th, 2019
“Kdo je v resnici Slovencem zapravil Trst” – Demokracija, 21. februar 2019
Spoštovani!
Največja civilizacija vseh časov od včeraj do pojutrišnjem – kitajska – ve povedati, da se najvišji hrib prične nasipavati s prvo lopato. Za skromne butalske prilike zadošča poduk, da je stvari dobro motriti od začetka, če naj jih razumemo in obvladujemo. Tako je tudi z “zapravljanjem Trsta”.
Trst oziroma vso slovensko deželo Primorsko in vse ostale slovenske dežele so zapravili kujoni, ki so se prigrebli k vzvodom odločanja v Butaliji pred več kot sto leti in njihovi duhovni in fizični nasledniki še dandanašnji visijo Butalcem za vratom, saj se ad infinitum reproducirajo v dresurnici, za potrebe katere so isti kujoni uzurpirali parlament slovenske države, Vojvodine Krajnske (in tako spretno prekrili dokaze in spomine o lastni državnosti…) Za začetek so množicam Butalije postregli z drobtinami folklore, kulture in pobožnosti v slovenščini, da so lahko oblastniki v miru vladali po nemško. Intelektualni preostanek, ki bi utegnil motiti blagodejni arrangement, pa so strokovno totalno sprli na “ideološki podlagi”. Uspešnejši pol je – da bi zagotovil zadostno stopnjo regeneracije “naših” ad infinitum – sesul že dogovorjeno slovensko univerzo v Trstu in denar cesarjevega sklada, namenjen temu vzvišenemu cilju, zlorabil za gradnjo cerkvene srednje šole.
Ker iz malega raste veliko (pravijo), je s časom šlo vse na bolje: Ves finančni višek je namesto za šolanje in vzgojo posameznikov, ki jih ljudstvo potrebuje v usodnih časih (stvari so “bile v zraku”!!!), šel za gradnjo arhitekturnih ponaredkov (v obliki cerkva) po vseh deželah. (Še dandanašnji mnoge “krasijo” pokrajino, od davnine sicer znano po vrhunskih arhitekturnih dosežkih…). “Pravi” so za nameček takoj, ko so dosegli večino v krajnskem parlamentu, ukinili slovensko gledališče! Da so usodno zavozili s politično ideologijo in se pajdašili s tujci, namesto da bi se borili za oblast v lastni hiši, so jih opozarjali celo oddaljeni Poljaki, ki so zapisali, naj se Slovenci raje potrudijo za prevzem oblasti v svojih deželah – v prvi vrsti v povsem slovenski Krajnski – namesto da sanjarijo o nekem (jugo)slovanarstvu.
Pomagalo ni dosti – celo manj kot nič. Ko so se Slovencem “dopolnili dnevi” in je razsulo v imperiju omogočilo nastanek cesarjevega ustavnega dokumenta Manifesta, ustavne podlage za preureditev dežel Cislajtanije v zveze dežel po svoji svobodni volji in etničnem kriteriju, so mojstri butalske nacionalne politike dosegli vrhunec svoje pokvarjene rabote: Mirno so ignorirali razglasitev enake države – zveze dežel – kakršna je nastala iz dežel oziroma delov dežel pretežno nemške etnije in je danes Republika Avstrija, in namesto da bi šli s sebi enakimi v Pariz (Sint Germain-en-Laye) , kamor so šli kolegi in prijatelji z Dunaja, so zavozili slovenski nacionalni voz na Balkan, v ponor, katastrofo in morijo dvajsetega stoletja, ki – bati se je – je še zdaleč ni konec.
Osamosvajaška in osvobajaška kamarila je torej zavozila ne le Trst, marveč vso Primorsko in tudi Slovensko krajino (napačno poimenovano Prekmurje, saj gre za vso deželo severno od Drave, kar je natančno ugotovil in zapisal Trianon!).
Takole je leta 1919 bila videti internacionalna pravna podoba slovenskih in “avstrijskih” dežel, in je do uveljavitve kakega novega relevantnega dokumenta še vedno taka, pri čemer velja opozoriti, da je Zagreb tu izrisane državne meje slovenskih dežel že zdavnaj uradno priznal (maja 1941 !):
Shrani.si(iz Vikipedije)
Spoštovanim borcem za boljševistično vsegaosvobojeno menda republiko Slovenijo in vrhunske ekološke pridobitve v nje kraških pojavih, rudniških jaških in širnih poljanah torej nikakor ne gre pripisovati dodatno še kakršne koli zasluge za “zapravljenje Trsta”. So to narodoljubno raboto v polnosti izvršili že zdavnaj prej drugi, očitno večji mojstri – saj so mojstrsko pripravili pot še večjim lumpom.
V isti številki Demokracije lahko kmalu po zadevnem članku preberemo na 37. strani v sklepnem delu članka zgodovinarja doktorja Štepca kar nekaj besed, ki potrjujejo resnično in relevantno stanje, le da pisec predmeta ne obravnava na državni oz. internacionalni pravni ravni.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo

Po domače o državnih rečeh

Saturday, February 23rd, 2019

https://www.portalplus.si/3097/slovensk-italijanski-odnosi/

 

23022019

 

Nekaj citatov iz prispevka nekdanjega zunanjega ministra:

Mimogrede: Mattarella govori, da so se poboji odvijali na italijanskem ozemlju, čeprav so 1. maja 1945 Trst, ki je še danes v določeni meri slovensko mesto, zasedli partizani. Njihovega robatega in v nekaterih primerih nečloveškega ravnanja v 40 dneh zasedbe seveda ni mogoče opravičevati.

Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik omenjenega uravnovešenega poročila, ampak tudi zato, ker se je morala slovenska družina mojega očeta zaradi dogodkov po prvi svetovni vojni izseliti iz Trsta in ker mi je moj oče razlagal, da se je bil pridružil partizanom, da bi se lahko po drugi svetovni vojni vrnil v slovenski (jugoslovanski) Trst. 

Po drugi svetovni vojni so Slovence dokončno odslovili iz Trsta. Na neki način je bila nekoč Avstrija bolj prijazna do Slovencev kot Jugoslavija, da o Italiji ne govorim. Tako rekoč vsi Slovenci so živeli v eni državi in Trst je bil tudi slovensko mesto, pljuča Slovenije, kot bi rekla Tavčar in Cankar. Morda so se Slovenci v Trstu še bolje kot v Avstriji počutili v francoskih Ilirskih provincah (1809-1813), ki so bile seveda protiavstrijska oz. protinemška tvorba. Po prvi svetovni vojni so Slovenci pomagali Srbom ustanoviti Kraljevino, vendar so to plačali s tretjino etničnega ozemlja, predvsem z izgubo Trsta. Slovenija je imela dostop do morja le preko Hrvaške. Med drugo svetovno vojno so bili jugoslovanski (slovenski) komunisti najbolj navezani na Ruse, ki so osvobodili njihovo glavno mesto, sovražni pa so bili do Anglo-Američanov, ki so imeli v žepu tržaški ključ. Na pariški konferenci je Molotov (podpisnik pakta s Hitlerjem) Kardelju povedal, naj pozabi na Trst, pogajanja o Svobodnem tržaškem ozemlju pa so se godila v času Informbiroja, ko je Tito poskušal postati večji papež od Stalina. Churchillovo domislico s Trstom kot sedmo jugoslovansko republiko so menda odklonili slovenski revolucionarji. Z izgubo Trsta je Slovenija dobila zaprto morje med Ankaranom in Piranom, od koder je težko priti na odprto morje, česar se najbolj zavedajo Hrvati. Dostop do mednarodnih voda iz Trsta ne bi bil problem. Vprašanje je, kaj za Trst in Koper pomeni mečkanje z drugim tirom.

Konec citatov

_______________________________________

Komentar:

Človek lahko le strmi ob na tako malo stavkov stisnjeni tolikšni količini internacionalno pravne ignorance in ob prevračanju tako očitnih dejstev. Postavlja se kar trojno vprašanje: Gre za 1) prirojeno, 2) privzgojeno ali 3) namerno ignoranco?

Teritorij slovenskih dežel, ki so ga 1941 okupirale Italija, Nemčija, Madžarska in Hrvaška (NDH), torej ni (bilo) več slovensko ozemlje? Da je bilo ozemlje dežele Primorske s pogodbami v Rapallu in Rimu uradno prepuščeno Kraljevini Italiji in je bilo potemtakem italijansko ozemlje vse do pogodb po koncu Druge vojne, dokazujejo prav te pogodbe, ki so pripadnost teritorijev urejale celo še s pogodbo v Osimu.

Trst je (delno) zasedla Titova Jugoslovanska armada – že od marca 1945 so bile vse partizanske oborožene enote del JA, maršal Tito pa od zaveznikov priznan voditelj Jugoslavije. (Njegova oblast – v vojnih razmerah – je delovala v Beogradu že od oktobra 1944).

Pisec nedopustno meša/zamenjuje etnično z nacionalnim/državnim. (Kot “robato in v nekaterih primerih nečloveško…” opisovanje več desetletnega načrtnega in sistematičnega državnega nasilja in uničevanja etnične skupine iz obzirnosti prepuščam “sodbi zgodovine”).

V nadaljevanju se zmeda kopiči:

Nihče nikoli ni “odslovil”  Slovencev iz Trsta. Morebiti je literarni pirueti botrovalo dejstvo, da so zmagoviti zahodni zavezniki iz Trsta nagnali Titovo vojsko JA.

Slovenci nikoli niso “živeli v eni državi” – niti v času Svetega rimskega cesarstva ne v času habsburškega imperija. Živeli so v svojih deželah, vojvodinah, ki so seveda bile države z vsemi atributi in kot države (“vojvodine in kraljestva”, piše v ustavi 1867) Cislajtanje pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto (kakor jo definira Montevideo), saj so z drugimi enakimi avtonomnimi subjekti in Kraljevino Ogrsko tvorile Habsburško monarhijo.

Slovenci nikoli niso “Srbom pomagali ustanoviti kraljevino”! Resnica namreč s Kraljevino Srbijo od začetkov 19. stoletja štrli vsem v nos. Je pa res, da je Kranjec (Stibiel Janko) iz Kamnja v Vipavski dolini (Vipavska dolina je bila vedno del Vojvodine Krajnske!) konec 19. stoletja pomagal posodobiti in usposobiti srbsko armado. A to z “ustanovitvijo kraljevine” nima nobene zveze.

Je pa tudi res, da so Slovenci (vemo njih imena in priimke) ignorirali razglasitev (torej “ustanovitev” – nastanek) zveze slovenskih dežel, ki se je zgodila 31.10.1918, ko je bilo uradno razglašeno, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To dejanje je bilo ustavno pravno in zakonsko popolno utemeljeno in izvršeno – enako in sočasno, kot razglasitev zveze “nemških” dežel na Dunaju dober teden prej.  Kako trdne državne tvorbe so to dokazuje še danes uspešna zvezna republika Avstrija, ki je niti sramotni Anschluss ni podrl in je po vojni s sklicevanjem na protinacistični odpor koroških Slovencev lahko bila obnovljena.

Zveza slovenskih dežel pa leži pozabljena za plotom (Niti ukiniti se je nikomur ne zdi vredno – torej v našo veličastno sramoto še vedno obstaja!).  Zgoraj omenjeni kujoni so jo namreč popolnoma ignorirali in namesto da bi šli z njo v Pariz – kamor je šla “Nemška Avstrija” (in dobila vse – le prefiks “Nemška” so ji zradirali – “Anschlussa” pa s tem ne preprečili!!!) – so se spajdašili z Balkanom (in tako sprožili silovit odpor Štajercev in Korošcev – TUDI SLOVENCEV!- , ki so prijeli za orožje v obrambi svojih dežel pred dovčerajšnjim sovragom (s Srbijo je bila Avstrija še v vojni !!!). Tako so Slovenci (!!!) potisnili slovenske dežele namesto v svojo ponosno lastno zvezno državnost, na morišče “balkanskega tipa”. (BILANCA KRIČI IN BO KRIČALA!)

Folkora – kulturna sociologija – o komunističnih igrarijah okoli Trsta in STO naj ostane zainteresiranim bralcem. Pozornost pa zasluži  domislica, da “je Slovenija dobila zaprto morje …”. Kdor namreč prebere meddržavne pogodbe, ki se tičejo Primorske, ne more spregledati, da je Italija z Rapallom dobila Primorsko (in še kos Krajnske – zaradi železniške povezave Trst – Reka in idrijske živosrebrne bogatije) , po fašistični svinjariji in porazu v Drugi vojni pa je morala Primorsko (a brez Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorica) vrniti tistemu, od kogar jo je dobila! (to je seveda država Jugoslavija, ki je nastala z združitvijo VSEH slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918 – Primorsko je torej Italija dobila od Jugoslavije in njej jo je morala vrniti!)

Kratek – a še bolj efemeren, kot kratek – sklepni ekskurz kulturne sociologije v svet internacionalnega prava in državnopravnih reči postreže s “opstipacijo”, zaprtostjo “slovenskega morja”.

Z “izgubo Trsta” Slovenija ni ničesar izgubila in Slovenija ni dobila nobenega “zaprtega morja”. Sicer totalno zavožena arbitraža je namreč kljub lažem in neumnostim v slovenskem arbitražnem memorandumu postregla z izjemnim dosežkom: na visoki internacionalni profesionalni pravni ravni odločno zapisano izjavo, da “notranji pravni akti (našteti so posebej AVNOJ, pa “partizansko pravo” itd.) na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka, ko se soočijo s pravnimi dejstvi internacionalnega pravnega značaja (npr. del rapalske državne meje pod Snežnikom – ki je sicer državna meja dežele Krajnske s Kraljevino Ogrsko – zradira vse AVNOJske in druge lokalne odločitve znotraj Jugoslavije).

Ker torej je tako, in ker do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije nobena “Slovenija” v nobenem meddržavnem pravnem dogajanju ni nastopala (niti neka Hrvatska – razen nacistične NDH, ki pa je meje slovenskih dežel tako ali tako priznala v celoti!) in tako ni dobila nobenega zaprtega morja med Ankaranom in Piranom  (Aja – nekdo že prepušča Piranski zaliv nekomu???), marveč je 26.6.1991 skladno s Temeljno ustavno listino (besedilo II. razdelka je natančno, izrecno in razumljivo) s slovesno razglasitvijo iz južnoslovanske države izstopilo tisto, kar je dobrih sedem desetletij prej z “ujedinjenjem” vanjo vstopilo. Ker je govor o “zaprtem slovenskem morju” velja spomniti, da obsega državni teritorij slovenske dežele Primorske, kakršna je prišla v Jugoslavijo, potem v Italijo, nato znova v Jugoslavijo in se kot slovenska dežela z ostalimi slovenskimi deželami vred osamosvojila, od nekdaj ozemlje od Vršiča do zadnjega kvarnerskega otoka, in da je dežela sestavljena iz avtonomnih regij: Poknežene grofije Gorice z Gradiško, samostojnega mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Ta dežela, katere integriteto je upoštevala in varovala tudi Kraljevina Italija (za razliko od anarhistoidnih boljševikov takraj meje, ki so cefrali tako ljudi kot dežele) in jo poimenovala Venzia Giulia – Julijska Benečija, ima še kako prost dostop do odprtega moraj – in to tisoč in več let. Je pa vprašanje, če ga ima Reka, ki so jo slovenski Primorski vzeli leta 1867 in jo prepustili v neposredno upravo Budimpešti. Zanjo pač veljajo tisti “koridorji”, ki so predvideni v Sporazumu o arbitraži!

Glede teh, doslej in dokler ne bo veljavna neka nova relevantna odločitev še vedno veljavnih dejstev, je po podpisu Sporazuma o arbitraži leta 2009 nastala situacija, ki je omogočala Republiki Sloveniji uveljaviti to dejansko stanje, saj se od SFRJ ni odcepila jugoslovanska socialistična republika (kot je primer z RH!), marveč se je osamosvojilo, kar je v združbo vstopilo s svojo polno državno pravno integriteto in subjektiviteto.  Potrebno je bilo le – na podlagi podpisanega, veljavnega in pri OZN registriranega Sporazuma o arbitraži – tu navedena pravna dejstva v memorandumu predstaviti tribunalu. Na vladni ravni je bila sicer taka odločitev sprejeta (prim. dopise april 2010) – vendar le za hip (kar spominja na podobno svinjarijo po 31. 10. 1918 !!!), kajti počakalo se je na novo vlado in novega ministra, pa so leta 2013 (vlada Janeza Janše) na naslov tribunala romale laži in neumnosti, kar je povzročilo totalen polom – ne le arbitraže, marveč tudi slovenske zunanje in državne sploh politike.

O humusu, ki rojeva katastrofalno usodo Slovencev, drugih državljanov in prebivalcev slovenskih dežel v zadnjih sto letih, dovolj nazorno govori tudi tu komentirani sestavek na Portalu+.

ŠENTFLORJANSKA HVALNICA NOROSTI NAŠEMLJENA V ODO RADOSTI

Saturday, February 9th, 2019

KULTURNEMU PRAZNIKU 2019     08022019

ali država po kulturno…(Šentflorjanska varianta Hvalnice norosti)

 

Totalno shizofreno praznovanje DNEVA SMRTI (!!!!) nekega oboževanega pesnika (človek more le nemočno bolščati!) je le še poudarjeno izpostavilo primarno sprevrženost poblaznelega blebetanja o “državi, ustvarjeni na kulturi”. Ne gre verjeti, da je v katerem koli vesolju mogoče naleteti na kaj podobnega. Država je namreč povsod tam, kjer obstaja in deluje, STRUKTURA (BREZ BARVE, VONJA IN OKUSA), ki ima natančno opredeljene atribute, subjektiviteto, funkcije.

Atributi države – in le na njih stoji in pade / nastane in izgine država – so SAMO trije:

Teritorij, državljani in oblast. Med atributi – torej “konstitutivnimi elementi” države – zaman iščemo druge atribute, še najmanj pa je možnosti, da bi med njimi našli KULTURO. Kultura je področje uresničevanja človeka, ki je v vseh svojih razsežnostih najbolj oddaljeno in nezdružljivo z v principu omejujočimi tremi temeljnimi atributi države. Ne kaže spregledati, da etnična identiteta praviloma ne sodi na “identity card”!!! Združba, ki se je v teh ozirih nekdaj igrala z nekakšnimi “narodnostmi” (???), je ne dolgo tega sramotno in mestoma v krvi izginila v breznih preteklosti. Združljivost in sovisnost/bližina med KULTURO in DRŽAVO obstaja samo v nasprotni smeri: država spodbuja/ustvarja/gradi/ohranja – in (večinoma tudi) zlorablja kulturo.

Grozljivo pojmovno zmešnjavo morebiti dovolj nazorno pokaže pomisel:

Glavni smisel in naloga države je vsekakor blagostanje in varnost njenih državljanov. Na tem dejstvu postavljati trditev, da je država ustvarjena na blagostanju in varnosti državljanov je vsakomur na prvo žogo predstavljiva abota, saj je ustvarjanje/vzpostavljanje države običajno polno krvi in potu, bojev in naporov, daleč onkraj vsakega blagostanja, kaj šele varnosti. In nič manj zblojeno ni državo graditi na kulturi – četudi je v zvezi s podalpsko kokošijado v oči bijoča vzporednica dejanskega stanja: kultura – sranje, država – sranje, ki nekoliko zamegli obstoječe in prisotno globoko nasprotje med razumom in državo, postavljeno na kulturi….

 

Brezumje, ki krotoviči preizkušano podalpsko slovensko nacijo že več kot sto let, je s svojimi katastrofalnimi učinki – uničenjem in smrtmi brez primere v evidentirani tudi “svetopisemsko kataklizmični” preteklosti – uničujoča cokla, mlinski kamen okoli vratu slovenski državi.

Da opazimo genezo – začetke te nacionalne polipatije – ni treba v prazgodovino. Že obdobje pred prvo svetovno vojno, ki je kar izdatno dokumentirano in še živi v zgodovinski zavesti, postreže s ključnimi premiki vzvodov v družbi, ki so identitetno zavest slovenske etnije sinhronizirali s črednimi instinkti “vernih ovčic”, ki vdano in PO SLOVENSKO molijo in prepevajo, se zgrinjajo ob romarskih svetiščih, oblast pa medtem nemoteno (PO NEMŠKO) vlada. Ta fenomenalni družbeni manever je bil mogoč le na podlagi preproste formule: Sveta Rimska Cerkev skrbi za omenjene kulturne potrebe in instinkte,  za nagrado/nadomestilo/stimulacijo pa je deležna ugleda in časti, svile in brokata ob sožvenketanju cekinov… (Večno šumenje gozdov ob podivjanem zvonjenju konec pravkar minulega stoletja zmešnjav je le še spervertirana varianta že preigranih zgodb…)

Ko so tako zdresirano čredo po prvi vojni njeni voditelji odgnali v drugo ogrado, se je nekoliko adaptirana igra nadaljevala. Še vedno je čreda vzhičeno skakljala, telovadila, molila in prepevala po slovensko, vladali, policajali in vojakali pa so drugi z mehkim “ć” in krevljico. Idili upravljajočih so (še vedno in spet) šumljali gozdovi (in še kaj…).

Perverzna infinitezimalna godlja je po logiki inercije ob katastrofi nacifašistične okupacije kulminirala do neba v režiji moskovitarskih inženirjev duš, ki so svoje INTERNACIONALne cilje znali udejanjati v za to početje najugodnejših okoliščinah: KATASTROFI VOJNE IN OKUPACIJE (ne le pri nas in ne le tedaj!). Specifika podalpske “na kulturi postavljene države” pa se je skozi komunistično revolucionarno prakso pokazala z brezsramno šok-terpijo, adaptacijo: npr. poimenovanjem bojnih enot po znamenitih slovenskih pesnikih in pisateljih. Znanosti je treba prepustiti ekvilibristiko, kako “lepe umetnosti” (beaux arts) uporabiš za strelivo, topovska polnjenja in klanje, pri čemer je razločevanje pobijanja svojih in njih hkratnega osvobajamja misija “idi kuči, propalo”!!!

Adaptacijo kulture kot gradnika države na natezalnico Revolucije so voditelji nonšalantno (brez sramu?) nadgradili s povsem očitnim, zapisanim in razglašenim pozivom na genocid: 4. točka programa OF!!!! (primerjaj zadevne deklaracije!)

 

Vse navedeno je izcedek izhodišča: državo smo zgradili na kulturi. (Kot bi kuhali golaž brez lonca….)

Stanje državnega po osamosvojitvi je le še iz dneva v dan bolj oskubljena in tragikomična na “kulturi zgrajena” kokoš… čreda pa skaklja okoli teleta, ki niti zlato ni (če je sploh tele…..).

 

ŽAL.