OGRSKA .
Hrvaško – ogrski spor.
B u d i m p e š ta , 6. junija. (Zbornično
poročilo.)
Eber se zadira v določilo, da se
hrvaški govori sprejmejo v stenografski za –
pisnik. Sklicuje se na Avstrijo, kjer nenemški
govori ne pridejo v stenografski protokol.
Nato jame govoriti Srb Mihael Polit. Izvaja
sledeče :
Razmerje med Ogrsko in Hrvaško Ogri
ne pojmujejo prav. Hrvatje si nagodbo pravi-
čno razlagajo tako, da je Hrvaška paritetična
država, dočim Ogri ne priznavajo, da je Hr –
vaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Ba –
ron Banffy je dejal, da obstoji Hrvaška, ne
pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka. Kar
se tiče železniškega vprašanja, govori $ 57.
nagodbe odločno za to, da mora biti uradni
službeni jezik železničarjev na Hrvaškem hr –
vaški. Ogri so zelo samozavestni in imajo
moč v svojih rokah, zato lahko tlačijo nema –
žarske narodnosti, s Hrvati pa je drugače .
Hrvatje tvorijo svojo držav o in si od Maža –
ro v ne bodo pustili narekovati postav. Na
podlagi $ 42. iz leta 1861 lahko prekinemo
vsako zvezo z Ogrsko. Glasovali bomo seve –
da proti železničarski predlogi. Nato govori
grof Batthyany. Izvaja :
Prosim svoje hrvaške prijatelje, naj huj –
skajočega govora poslanca Polita ne uvažuje –
io in naj ne stavljajo zahtev, ki so pretirane.
Hrvatje so vsled zveze z ogrsko koalicijo
pridobili že toliko, da je nespametno, ako bi
hoteli zdaj zopet povzročiti nesporazumljenje,
ki je v kvar tako Hrvaški kakor tudi Ogrski.
Vaszonyi je izvajal, da predloge ne more
sprejeti, ker določuje, da morajo železniški
uradniki na hrvaških progah v občevanju z
občinstvom posluževati se hrvaščine. To je
nevarna koncesija. Železniški uradniki niso
državni uradniki, zato nagodbena določila
zanje ne veljajo.
Budimpešta, 6. junija. V klubu ne-
odvisne stranke so nekateri poslanci zahtevali
naj se Hrvatom v državnem zboru ne dovoli
več govoriti hrvaško. Nekateri so celo zago –
varjali stališče, naj se s Hrvati tako postopa ,
kakor z drugimi narodnostmi. V krogih koali-
cije so posebno zato vznemirjeni, ker se Hr-
vatje skupno z drugimi narodnostmi upirajo
železničarski pragmatiki. Hrvaški poslanci pa
nasprotno izjavljajo, da bodo proti provoka –
cijam od strani mažarskih poslancev še bolj
energično nastopili kakor doslej.
Mažarsko časopisje.
Položaj.
B u d i m p e š t a, 6. junija. Mažarsko ča-
sopisje nečuveno litijska javnost proti Hrva –
tom . »Budapest i Hirlap« piše, da se bodo Hr-
vatje morali sami strezniti od svoje »psiho-
patiške nadutosti«, ali pa jih bodo streznili
Mažari. Glasilo neodvisne stranke »Buda-
pest« piše, da je čas za sporazum. Če pa Hr –
vatje ne odnehajo, se bo prijateljska mažar –
ska roka skrčila v pest in udarila. »Pesti Hir-
lap« se pritožuje, da smejo hrvaški poslanci v
parlamentu hrvaško govoriti. Hrvaška spada
k ogrski državi. »Az Ujszag« piše, da s Hrvati
nobenega bratstva ni treba. »Pesti Naplo«
pravi, da so Hrvati namerili pušico v srce in-
tegritete ogrske države. Zato moraj o dobiti
primeren odgovor . »Neues Pester Journal«
tudi meni, da so Hrvatje kršili suvereniteto
ogrske države. Prijatelj Hrvatov je edino še
grof Batthyany .
Mažari so vsled odločnega nastopa Hrva –
tov zelo konsternirani. Najbolj jih boli, ker bo
sedaj vsa Evropa iz govorov Vrbaniča in Po –
lita, ki sta prekrasno govorila, izvedela, da
mažarske edinstvene države ni. Polit je sicer
hrvaško stališče že temeljito pojasnil v »N.
Fr. Presse«. Kakor se vidi, se bo reška reso-
lucija kmalu definitivno položila ad acta.
Slovenec, 07061907
K navedenemu velja pripomniti: Večji del pisanja
izpričuje prohrvaško navijaštvo. Je vtis, da bi Slovenci
že tedaj zlahka dosegli pravičnejši delež pri udeležbi
v upravljanju svojih držav/dežel, če bi vsaj pol toliko energije,
kot so jo očitno trošili za interese Hrvatov v tuji državi,
namenili v prid lastnim interesom v lastni državi.
Posebej izstopa, da se za naivno, svojevoljno
potvarjanje jasnih določil v Poravnavi 1867
Madžari sploh niso zmenili in so z “nergači”
poskušali “potrpeti”, saj ni bilo nobenega dvoma,
da je Ogrska enovita in nedeljiva država. Na to
nesporno dejstvo je moral prav tedaj priseči
novi kralj Karl ob kronanju. Na to “integriteto”, ki
je omenjena v tukaj citiranem članku, je opozoril
Karel v svojem Manifestu (16.10.1918). Z njo je razložil,
zakaj veljajo pravila iz Manifesta samo za dežele
Cislajtanije, ne pa za celovito in nedeljivo Kraljevino
Ogrsko – da torej na Ogrskem ni mogoče vzpostaviti
“narodnih svetov” mimo budimpeštanskega parlamenta.
Zagrebško “narodno veće”, ki so ga prefrigano vzpostavili
zagrebški krogi pod zaveso slovenskih, je torej
nedvomno popolnoma ilegalno telo, njegove odločitve
pravno neobstoječe, in “Država Slovenaca, Hrvata i
Srba” čisti privid. Edini subjketi internacionalnega prava
so torej bili Kraljevina Ogrska in dežele Cislajtanije, ki
so na podlagi Manifesta torej lahko po lastni volji – odločitvi
svojih narodnih svetov – razglasile svoje povezovanje: Dežele
in deli dežel z nemško govorečo večino so dne 21.10.1918
razglasile zvezo (Deutsch Österreich) na Dunaju, v dvorani
spodnjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici, dežele
s slovensko govorečo večino pa so svojo zvezo razglasile
v dvorani parlamenta Vojvodine Krajnske dne 31.10.1918 z
izglasovanim sklepom, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna
pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Tako je bila de iure
in de facto, skladno z vsemi ustavnimi in zakonitimi podlagami
uresničena davno tega že zaželena Zedinjena Slovenija (po
besedah tedanjega notranjega ministra dr. Brejca v zborniku:
Slovenci v desetletju 1918-1928).
Nezakonito zagrebško “šlepanje” na slovenski državnosti in
legitimiteti je dezavuiral srbski regent, ko je ob slovesni
razglasitvi “ujedinjenja” besedilo, pripravljeno v Zagrebu, da
“se Država Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuje sa Srbijom”,
nemudoma spremenil tako, da je dokument postal veljaven.
Suverena država se namreč ne more spuščati v uradne odnose
z nekimi plemeni ali neobstoječimi subjekti. Zato je besedilo
spremenil tako, da se je glasilo, sa “se ZEMLJE (to je slovenske
dežele) ujedinjuju sa Srbijom”.
Suvereni subjekti internacionalnega prava so bile tedaj slovenske
dežele in Kraljevina Srbija. Hrvaško in druge teritorije premagane
Ogrske pa je zmagovita srbska antantna vojska okupirala. Niso
torej bili nobeni suvereni subjekti, marveč zasedena ozemlja.
Srbska vojska je na teritorij slovenskih dežel stopila šele po
“ujedinjenju”, kot jugoslovanska vojska.
V tukaj citiranem članku je zapisano:
Ogri ne priznavajo, da je Hrvaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Baron Banffy je dejal, da
obstoji Hrvaška, ne pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka.
02042016