Slovenske dežele in država

ŠVABSKO OGLEDALO***

 

Von hertzoge von Kaerdern rechten.

 

Wie ain Herzog von Kaernden hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich,

Er ist ouch des Roemschen richs Iaegermeister, In svl ouch nieman ze hertzoggen noch ze herren han noch nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land, Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman, Das sind die fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen in dem land, Die nemend ainen Richter vnder jnnen selber, der sü der waegst der best vnd der witzigost düchtt, Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an. wan biderbkait vnd warhaitt, vnd tünd ouch daz vff den aid den sy den lanttlütten vnd dem land geschworen habend, Der selb richter fragett dann die lanttsaessen all vnd ouch jettlichen lantsaessen besunder uff den aide, den sy den Richtern dem land and lantsaessen geschworen vnd geton hand, Ob sü der selb hertzzaugg dem land vnd den lantlüten nütz vnd gvtt dunke vnd ouch dem land komenlichen sye vnd wol fvge, and fügtt er innen nitt so mvss in das Rich ainen andren herren vnd hertzaugen gen, Ist aber das in der selb herr zü ainem, hertzoeggen wol geuelt, vnd ouch dem land wol kvmtt denn jnnen daz Rich geben hett vnd ouch die lantsaessen, So da der mertall erwellt vnd ze nemen gesprochen ist, wie er jnnen wol geuall

vnd vast gütt beduncke sin, So gautt ouch alles daz land dar mitt gemein Raut arm and rich, vnd enpfachen in gar schoen and erlich als sy ouch von rechtt sönd nach des Landes, gewonhaitt vnd legend im ouch einen graewen rok an, vnd ainen roetten gürtell tünd sy im vmb vnd dar an ain groess roett taeschen als ainem Iaeger maister wol kuntt and füglich ist,

Dar in er leg sin kaess sin brot vnd sin geraettloch, vnd gend jm ouch ain jaegerhorn wol gevassett mitt roten riemen vnd legend im ouch an zwen rautt gebunden bunttschvch and ouh ain grawen mantel lett man jm vber den rock an, und setzen im ouch ainen, Grawen windischen hvtt vff mitt ainer grawen schnür und setzen in dann vff ain veld pfaertt vnd fvrend jn denn zü ainem stain, Der litt enzwüschend, Glanegg vnd dem spitali ze vnser Frow Kilchen und fvren in mitt jerem windischen gesang, Dristund vmb den selben stain vnd singend ouch alle klain ung gross frowen und man, gmainlich und lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen vnd dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen,

und darnach so sind im alle sine recht geuallen, wie die genannt sind erre wirdekaitt und Rechtt, die ain hertzaugg vnd herr des landes bilich vnd von rechtt haben sol vnd niessen,

vnd wen der selb vorgenantt Herzog gen hof kumptt, zü dem Roemschen Kaysser, ald zü dem Roemschen Kunig so sol er in den selben klaydern für jn komen, Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist, vnd sol denn also ainen hirtzen mitt im bringen, vnd also mitt dem sin lechen enpfachen, vnd wenn daz also beschichtt ainem hertzogen von kaernden. So mag in fürbas nieman uje ansprechen, vor dem Richter des selben landes vmb kain sach, Noch vmb kain schlachtt schulde den ain windischer man der spricht in wol an, vmb schuld vnd vmb ander sachen, Aber vor ey, daz er sine lechen von dem rich enpfache so mag man in wol ansprechen vmb waz Jeman zü jm ze sprechend hett vnd, Der windisch man der jn also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen, Er sig rich oder arm ob er es tün wil Das stautt zü jm der da clegtt, Ich enwaiss gutt herr wie du es manist das du mir nitt, dar vmb vffrichtung tvst, dar vff mag, der hertzaug anttwurten, ob er wil ich euwaiss gvtt fründ, was du manist ich verstan diner sprach nitt, vnd da mitt hett er inn dann gantz uffgericht, vnd ist von jm ledig mitt allem rechten vnd daz ist ains hertzog Rechtt von Kaerndern des lantz herren.

 

Prepisal AL iz

Der Swabenspiegel oder Schwäbisches Land- und Lehen- Rechtbuch

nach

Einer Handschrift vom Jahr 1287

Herausgegeben

von

Dr. F. L. A. Freiherrn von Lassberg

Tübingen

1840

OPOMBA: ***) Švabsko ogledalo = zapis je nastal, ko je Habsburg že razgrajal po karantanskih deželah in “urejal” odnose po smrti zadnjega Babenberžana in prevzemu karantanske dediščine s strani Otokarja. Tega je najprej (samo) premagal, v drugo (Dürnkrut) pa porazil in dal umoriti. Samo tako je lahko prevzel karantansko dediščino. Slovesnost poklona so po zmagi priredili pri Dunaju. Rudolf se je pojavil v slovenski kmečki opravi – znani iz dokumentov o ustoličevanju na Svatnah. Očitno je Habsburžan od začetka “mislil resno” – tudi zgodovina priča, da so se docela “obesili” na dediščino Karantanije, iz nje izoblikovali SVOJE dedne dežele. Slovenska karantanska dediščine je brez dvoma temelj habsburške veličine. Na njej – edino na njej – so lahko zgradili cesarstvo. Nobenega drugega vladarskega dostojanstva niso imeli. Izključno vojvodstva slovenskih dežel. Vse ostalo so bili naslovi in “okraski” (Rimski cesar, Cesar Avstrije…). Pri Švabskemu ogledalu je vsekakor treba upoštevati, da so torej od prvotnega obreda ustoličevanj na Svatnah ostali le nekateri elementi. Obredje je bilo že prilagojeno nemškemu značaju Svetega rimskega cesarstva in interesom vzpenjajoče se dinastije Habsburg. (Poreklo: roparski vitezi s Habichtsburga pri Zürichu!)

Dr. Josip Mal: Koroško vojvodsko ustoličenje

(Slovenec, 08041939)

 

Pred pet in četrt stoletja je bila velikonoč­na nedelja skoraj prav na isti dan kot letos — razlika je samo za en dan: 8. aprila so si l. 1414 naši predniki delili pirhe in si rezali kolač. In prav tri tedne pred Veliko nočjo so na nedeljo, dne 18. marca 1414 slovesno umeščali novega deželnega kneza pod Krnskim gradom.

Poročila o ustoličenju

Poročilo in popis dogodkov, ki so sprem­ljali ta važni akt iz državnopolitičnega življe­nja karantanskih Slovencev, dobimo v glavnem iz virov 14. stoletja. Najbolj prvotno stanje, ki slika razmere, kakor so vladale še davno pred 13. stoletjem, nam slikata oba zapisa v dveh rokopisih nemške pravne knjige Schwaben- Spiegel, od katerih sc nahaja danes eden

Giessnu (Nemčija), drugi pa v St. Gallenu (Švica). Razen tega imamo iz prve polovice 14. stoletja še dvoje poročil avtorja, ki sta ustolitveni obred sama doživela. To je popis opata Janeza Vetrinjskega ter poročilo štajerskega zgodopisca Otokarja v njegovi Rimani kroniki: na te vire se naslanjajo poznejši kro­nisti (Enej Silvij. Megiser, Unrest).

Dočitn so pa Schwabcnspiegelu, ki predstavlja še prvotne razmere, o novem knezu odloče­vali na splošnem ljudskem zborovanju (na veči), je po poznejših virih sedel na knežjem kamnu svoboden kmet, ki v slovenščini sprašuje, kdo »e mu približuje v slovenski obleki. Ko mu povedo, da je to novi deželni knez, sprašuje dalje, če je pravičen sodnik, če bo skrbel zn blagor domovine, za vdove in sirote, če je svo­bodnega stanu in če časti in brani krščansko vero. Ko so mu nato potrdili in še obljubili, da prejme za odškodnino 60 beličev, konja in goved, knezovo obleko in prostost vseh bremen za svoje posestvo, jo udaril rahlo kneza po rami (super collutn principi*), opominjajoč ga, naj bo pravičen sodnik, nakar je stopil knez na kamen in zavihtel svoj meč na vse štiri strani.

 

Razlaga ustoličenja

O tem. kako naj si te ceremonije razlagamo. so si znanstveniki dolgo zastonj belili glave. Žc skoraj pred 200 leti je nn koroški obred kot prvi v literaturi opozoril avstrijski pravni zgodovinar Fr. Ferd. Schröttcr (1762). Potem so si v daljših in krajših presledkih sledile raz­prave. V poslednjem času so izšle kar cele knjige. ki se bavijo z odgonetavanjem tega zanimi­vega in v naši narodni zgodovini tako pornembnega vprašanja. Slovenci se tega razpravljanja nismo udeleževali, marvcč smo sc zadovoljevali s tem, da smo se oprijemali ene ali druge nemškc razlage, ki so zlasti v poslednjem času (Gruber, juksch, I laberlandt) šle zn tem, da je

v vsem treba videti le vpliv starogermanskih navad in običajev.

Kako nnj si torej razlagamo pomen in na­stanek karantanskega knežjega obreda? Vso dosedanjo zmedo je zakrivila predvsem zmotna prcdpostavka, da Slovenci sploh nikoli nismo živeli samostojnega in urejenega državnega in političnega življenja. V pradomovini smo robo- vali Obrom, ki so nos kot hlapce privedli tudi v alpske pokrajine, kjer so njih dediščino kot gospodovalcev nnd Slovenci prevzeli pozneje Bavarci odn. Franki in Nemci. Ze pred več ko 10 leti sem zoper to naziranjc nastopil v »Času« (Nova pota slovenske historiografijc) in z. no­vim dokaznim gradivom sedaj v Knjigi »Pro­bleme aus der Frühgeschichte der Slowcncn«. Če resumiram svoja izvajanja o našem knež­jem umeščanju, je treba imeti pred očmi dej­stvo, dn naš najstarejši vir (t. j. interpolacija v Schwabenspieglu), ki govori o tem vprašanju in ki nam slika naše najprvotnejše razmere, opisuje postopek zborovanja na veči, ki jc po obče- in po praslovanskem pravu imela dolžnost in pravico, da izvoli novega deželnega knezn. oziroma da da svoi pristanek pri nastopu naslednika vladarsko rodbine. Na Poljskem in Ruskem, kjer si je plemstvo že zelo zgodaj priborilo vpliv pri določevanju knezovega na­slednika, je bil pomen veče kot obče narodne ustanove, na kateri je smel sodelovati vsak svoboden državljan, prav kmalu potisnjen v stran.

Med slovenskimi Karantanci pa se zaradi hudih verskih bojev v drugi polovici 8. stoletja hudo decimirano plemstvo nikoli ni moglo po­vzpeti do odločilnejše vloge, zlasti še, ker sc je pri svoji maloštcvilnosti zgodaj stopilo z do­seljenim nemškim plemstvom in prevzelo nje­gove fevdalne pravne običaje in osnove. Tisti, ki je živel po starem plemenskem narodnem pravu, je bil le slovenski karantanski kmet in je zato tudi le njemu v smislu splošno veljav­nega srednjeveškega pravnega naziranja, da vsakdo živi po svojem prirojenem plemenskem in narodnem pravu, pripadla izključna naloga, da si je na veči izvolil svojega novega kneza. Kakor pri Rusih in pri vseh drugih slovanskih narodih, tako je moral na volilni veči tudi novi karantanski knez dati navzočemu ljudstvu do­ločena zagotovilu in obljube, ki jih je zato smatrali za nekakc, četudi le rudimentarnc vo­lilne kapitulacije. Ker je bil starim Slovanom njihov knez  predvsem njihov sodnik in ne vojskovodja, zato sc glasi prvo vprašanje, ki ga stavi nanj v imenu volilcev in veče njen predsednik, da-li hoče biti narodu pravičen sodnik.

 

Dokaz suverenosti naroda

, Vprašanja, ki jih v imenu ljudskega zbora, v imenu veče stavlja vmeščajoči kmet novo- došlemu knezu, so jasen izraz suverenosti na­roda, ki si hoče najprej ogledati osebnost pri­šleca. Presoditi je treba, ali je to pripravna oseba, da se mu zaupa in izroči kneževska oblast, če se večina ne odloči za poslanega voj­vodo, jim je treba dati drugega. Kajti vojvoda mora biti po godu deželi in dežclanom, ki pa­zijo, ob der selb hertzougg dem land und den landleuten nuetz vnd guett dunke vnd ouch dem land komeliehen sye vnd wolfuege.

Narodova volja je prišla torej do državno- pravnega izraza v pristanku, da jc smela veča neljubega vojvodo odkloniti, nakar je moral cesar poslati v deželo drugega kneza: vnd fuegtt er Ihnen nitt so muess In das Rich ainen andrcn herren vnd hertzougen gen. Ta izredna predpravica je seve končno odrevenela v golo in prazno ceremonijo, ki pa je v primeri z drugimi evropskimi kronanjskimi obredi po svoji vsebini neskončno pomembnejša in važ­nejša. Dogodki pri knežjem kamnu pod Krn­skim gradom na Gosposvetskem polju so v poz­nih stoletjih še vedno zgovoren dokaz, da pre­vzema novi vojvoda svojo čast in oblast vanj z vednostjo ljudstva, pa čeprav ne več z njegovo po volitvi posvedočeno voljo. Njegova zunanjost v narodni obleki s sivim slovenskim klobukom ga mora izdajati kot pri­padnika slovenske narodne skupnosti in mora zato v tej obleki kot vojvoda nastopati tudi pred samim nemškim cesarjem in kraljem — saj je vendar tudi kot nemški velikaš to iz­ključno le kot predstojnik v sklopu nemške države stoječe slovenske karantanske kneževine.

Dokler Koroška še ni tvorila hišne in ded­ne posesti nemških kraljev, dotlej sc le-ti ni­kakor niso pomišljali, priznati Karantancem nji­hove posebne, iz narodnega prava izvirajoče pravice glede določanja in umeščanja novega deželnega kneza. Nasprotno, v njihovi težnji, da omejijo nastanek močnih in dednih plemen­skih kneževin, jim je bilo šc ljubo, da so bili koroški vojvode odvisni tako od centralne obla­sti kakor tudi od koroškega ljudstva, ki je bilo vrhtega nemškim kraljem hvaležno, da niso odpravili starih in ukoreninjenih državnopravnih pravic.

Čim pa so si Habsburžani v avstrijskih de­želah osnovali trdno hišno posest in se je razen tega tudi nemška cesarska krona domala kar dedno podeljcvaln članom njihove rodbine, se jim tudi na Koroškem ni bilo treba bati nobe­nega tekmeca več. Ustolitveni obred, ki je voj­vode nekoč spominjal na odvisnost od volje naroda, jim je postal sedaj mučen in odveč. Friderik III. je naravnost dejal, da ni združljiv z njegovim cesarskim dostojanstvom. Namesto, da bi se novi knez ponižal pred ljudstvom, sc je odslej deželno zastopstvo po svojih stanovih poklanjalo v deželni hiši novonastopajočemu vladarju in mu prisegalo vdanost in zvestobo. Z letom 1414 in Ernstom Železnim je resnično pomembna ustoličitev zapadla v temo pozab­ljenja – in oblivionis caliginem vmigmvit – bi dejal naš Janz Vetrinjski.

 

»Veča« — sodnik nad knezi

Delokrog ljudskega zborovanja na veči pa sc ni raztezal samo na volitev kneza, veča je bila marveč predvsem tudi vrhovna zakonodaj­na in sodna oblast. Ker je veča kneza volila, ga je ona pri morebitnih tožbah tudi sodila, kakor je bil to zopet običaj pri vseh Slovanih. Zato nas seveda tudi nič ne preseneča določba v Schwabenspieglu. da se mora deželni knez v smislu v Karantaniji veljavnega sloven­skega prava v primeru, da je bil od deželana – Slovenca tožen, zagovarjati le pred sodnikom v deželi.

To je bilo za kneza, ki je kot plemič živel po nemškem fevdalnem pravu in kot tak pri­znaval edino le nemškega kralja za svojega sodnika, nekaj popolnoma novega. Da bi se izognil ponižanju svojega dostojanstva, če bi ga tožil navaden ljudski karantanski sodnik, so našli izhod v tem. da se je koroški vojvoda izgovoril proti slovenskim sodnikom, češ da ne razume njegovega jezika. To pa ni nikako oma­lovaževanje slovenskega jeziku, marveč je res­nično le dobrodošel izhod iz zagate, ko bi se moral deželni knez zagovarjati pred podložnim deželnim sodnikom. Zato pa je morala biti varovana pravica tako slovenskemu Karantancu kakor tudi njegovemu vojvodi, da sta se smela zagovarjati oz. tožiti na samem cesarskem dvo­ru v slovenskem jeziku. O tej izredni predpra­vici nam poroča tako Otokarjeva rimana kro­nika (des richcs gunst und hulde hat er darzuo wol, daz er dem niht antwurten sol wan in windischer sprach) kakor tudi opat Janez Ve­trinjski (insuper sclavica, qua hic utitur pro locucione, in conspectu imperatoris cuilibet querulanti da se ot non in lingun nlia tenebitur respondere). Isto trdi Enej Silvij.

Kakor že omenjeno, je bila splošna veča, ki se je zbirala k zborovanju na Gosposvetskem polju, poklicana ne-le, da voli in potrjujc no­vega kneza v njegovem dostojanstvu, marveč je bila v splošnem redna vrhovna sodna, uprav­na in zakonodajna oblast. Na to kaže tudi kra­jevno ime Rotišče, ki se nahaja tik Gospe Svete. Beseda pomenja toliko kakor nemški Malbcrg, Malstatt, Dingbcrg. Detinohl (thiotmalli), kar je toliko kot kraj, kjer se vrši sodni zbor, ochtes Ding. Gcrichtstatt. Rotišče izhaja iz stsl. besede rot(a). ki jo poznajo še brižinski spo­meniki, ko v pozivu k spovedi in pokori opo­minjajo med drugim, da opustimo mrzka dela, ki so satanova dela, kakor malikovanje, obre­kovanje brata, tatvina, uboj, poltenost, nespo­štovanje priseg, ki jih prelamljamo, sovraštvo: potomu ostanem sih mrzkih del, eže sot dela sotonina: ežc trcbo tvorim, brata oklevetam, eže latva, eže razboj, ežc plti ugojenje, ežc roti, kojihžc ne pasem, nu je prestopam, eže nenavist. Rot pomenja torej prisego; kakor na Ruskem, je tudi na Slovenskem beseda rot v krščanski dobi izginila in se umaknila naši »prisegi«. V bližini Drniša na Kninskem polju leži Rotna gomila, kjer so imeli 1089 Hrvati svojo večo in jc bil tedaj pri razdraženi raz­pravi ubit krnlj Dimitrij Zvonimir.

Da so Slovenci resnično še pod Nemci imeli pravico si svojega kneza svobodno voliti, do- kazujc tudi enaka stilizacija besedila v virih, ki o tem govorijo. Lc-ti pravijo, da so Karan­tanci tega in tega ducem fecerunt, prav istih izrazov se poslužujejo viri, kadar govorijo o volitvi nemških kraljcv ali rimskih papežev (regen fecerunt, papa factus cst).

Da je bila volilna veča v drugih okoliščinah tudi sodni zbor, to dokazuje način, kako je zborovanju predsedujoči kmet sedel na tkzv. knežjem kamnu. Prekrižanih nog namrcč, o čemer nam pripoveduje Otokarjeva rimana kronika (der selbe sol ein bein uf das ander legen). naš narodni pregovor pa še danes pravi, da »sedi krivo, a sodi pravo!«

 

Slovensko ustoličenje — brez primere v svetu

Posebne ustolitvenc obrede poznajo tudi druge dežele širom zapadne in južne Evrope. Na tucate jih je, toda niti eden sc ne da primerjati z našim slovenskim načinom umeščanja. Vsi nosijo tudi nedvomne znake cerkvenega iz­vora, ves potek sc vrši v cerkvi in pod vodstvom duhovščine. Zato je pri teh obredih tudi jezik izključno le latinski in celo besedilo sc v svojih obrazcih naslanja tesno na tekst cer­kvenih obredov in običajev pri sinodalnih sho­dih. Na Koroškem pa se ves državnopravno važni akt vrši izven cerkve, brez, sodelovanja duhovščine in izključno v necerkvenem sloven­skem jeziku. V tem jeziku so peli slovenske pesmi v zahvalo, da je Stvarnik poslal ljudstvu kneza po njegovi volji. Te pesmi so se pozneje pod vplivom krščanstva po načinu prošnjih li­tanij v cerkvi končavale s stalnim refrenom Kyric eleison. Tako je bilo tudi pri Čehih in Poljakih. Na Moravskem so že zelo zgodaj prcstavili ta grški refren v Hospodine, pomiluj ny; to značilno in najstarejšo češko cerkveno pesem so prepevali po zatrdilu praškega kro­nista Kozme pri slavnostnem umeščanju češkega vladarja.

Pri Rusih. Poljakih in Čehih so novega kneza pri slovesnem prevzemu vladarstva po­sadili na vzvišen prostor, kamen ali mizo, stol oten i deden. Ta običaj pozna tudi slovenski ustolitveni obred. Prvotno so hoteli s tem dvi­gom kneza pokazati na veči zbranemu ljudstvu, da je videlo svojega novega vojvodo in si zapomnilo njegov obraz. Pozneje pa je bilo to državnopravno

zgolj simbolično dejanje, ki je pomenilo pre­vzem oblasti, vojvodski stol pa je postal pri­spodoba vladarske moči. Na knežjem kamnu je novi vojvoda zavihtel svoj meč na vse štiri strani sveta. Razlagali so si to tako, da hoče branili deželo zoper vsakogar, v svojem prvot­nem bistvu pa jc bil meč, kot prvi in glavni znak svobodncga človeka, tisto, na kar so stari Slovani prisegali. Zato pripoveduje ruski kro­nist Nestor, da so knez Oleg in njegovi ljudje v Carigradu po svoji stari navadi prisegli naj­prej pri svojem orožju, potem pri naj višjem bogu Perunu in pri bogu njihovega premoženja, t. j. pri Volosu, bogu živine: kljašasja oružijcm svojim, i Pcrunom Bogom svojim i Volosom skotjem Bogom.

Zato pa vidimo tudi pri Slovencih v sprem­stvu novega kneza konja in goved. Razen orož­ja je bila živina druga poglavitna podlaga za obstoj primitivnega človeka, predpogoj za nje­govo življenje sploh. Rusko ime za govedo »skot« jc zaradi lega kmalu pomenilo toliko kot denar, pri nas na ponekod velja beseda blago toliko kot živina. Popolnoma naravno pa je, da v krščanski dobi niso mogli in niso .smeli prisegati več pri orožju in živini — krščanstvo jc celo odpravilo staroslovansko be­sedo rot. »In bi se pač popolnoma zabrisala vsa­ka sled na pogansko zakletev. Ker pa vprav državnopravne starine živijo svoje trdovratno in nespremenljivo življenje, sc je tudi orožje in živina ohranilo v pozna stoletja krščanskim potomcem poganskih Slovencev kot nerazumljiv rekvizit v koroškem ustolitvenem obredu.

 

Ker je bil kmet tisti, ki je v Karantaniji živel po starih slovenskih pravnih običajih, je naravno, da si ustolitvenega ceremoniala ni pismeno fiksiral, kakor so to storili drugod svetni velikaši za volitev svojih kraljev. Brez pisanih obrazcev se ie po ustnem sporočilu način umeščevanja dedoval iz roda v rod. Prav zato pa je tudi razumljivo, dn se je po besedah vetrinjskega opata Janeza, ki je pisal svojo kroniko okoli I. 1340. v teku časa na marsikaj pozabilo (multa tamen in hujus festi observacione sunt inprovide pretermissa, quia oblivioni tradita). Marsikaka podrobnost je bila odvisna tudi od razumnosti in šegavosti umeščajočega kmeta, pa je zato razumljivo, da so se kake podrobnosti naravnost rustikalizirale. Kljub vse­mu pa je koroški slovenski ustolitveni obred tako svojski, da razumemo, če trdi Francoz Charles Bodin ves zavzet nad lepo ljudsko državno simboliko v svojem znamenitem delu »Six livres de la Republique« (v poglavju o suverenosti), da »koroška vojvodska ceremonija nima nič podobnega na vsem ostalem svetu.«

_______________________________

Anton Aškerc:  Knežji kamen

…»Kamenje bode vpilo.« Luk. XIX. 40.

»Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet!

Kaj pomeni kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam lct?<

»Nem si! Tiho vse okoli tebe. Ko sonce ti sije, molčiš;

a ko noč na tebe pade črna, ti ves oživiš — govoriš!

 

Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen jedin!

Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev slovenskih si sin!

Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen! Tega ti ne znaš?

Samo sedel tu, Borut, Gorazd je pa Ingo, poslcdnji knez naš!

 

Tu volili smo sami si kneza; kmet sam mu dajal je oblast;

narod sam iz sebe mu izročal moč žezla in krone je čast…

Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar,

z močem v roki tu prisegal glasno v jeziku je našem vladar!

 

Čitaj črke tu na kamnu svete! — Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! —

PRAVDO BRANI VDOVE – domovine… A kdo vam jo brani sedaj?